Dr Jakob Zupan. Što su stari gvoždjem bili, Nck au dulium sad tmuci. P. Štofis. Narod slovanski zove se narod pesemski (slovo = pesem). Ima pa tudi res mnogo in lepo pesnijo ali poezijo. Ta je najprej narodna, ktera izmed naroda vzhaja pa spet narod navdaja, in je zercalo narodovega notranjega pa vnanjega življenja, torej nekako cvet njegovih misli in čutov, vsega njegovega dejanja in nehanja. Druga poezija je umetna, ktera vazkazuje krasne umotvore, narejene po učenih pravilih, obsega torej izdelke vzobraženib pisateljev. Velike pomembe je poezija narodna. Slovenci je vendar nimamo kaj obilo, kar se iz zgodovine našega naroda pojasnuje samo po sebi. Umetnega pesništva pa v primeri na malo število, kar nas je, in na nevgodne zadeve, v kterih živimo od nekdaj, imamo Slovenci dokaj, in — kar je skoro čudovito, glasi se celo v sedanji, poeziji malo prijazni dobi lira slovenska ter navdaja človeka z upanjem boljših časov prihodnjih. Do sredi preteklega stoletja se v slovenskem slovstvu o umetni poeziji ne more govoriti. Tedaj se je bila jela gojiti, posamno in skupno, in tacega skupnega delovanja pervi sad so Pisanice 1. 1779—81, drugi pa je Čbelica 1. 1830—33. Ker so bile 1. 1843 izhajati jele Novice 3* ter donašati več izdelkov pesniških, hoteli so nekteri vse novoslovensko pismenstvo glede na poezijo razdeljevati v tri dobe: I. Od 1. 1779 do 1. 1830, in v njej slovf pervak V. Vodnik. II. Od 1. 1830 do 1. 1843, in v tej slovi pervak Fr. Prešern. III. Od 1. 1843, in v tej dobi zaslovi z drugirai vred pervak J. Koseski. L. 1848 je Slovanom, pa tudi Slovencem napočila nova doba. Da se po njej ter z ozirom na staroslovenščino vse naše slovstvo razreduje drugače, to se ve. Pomenljiva, kaj pomenljiva ostane v njem vendar Čbelica in znameniti, jako znameniti ostanejo nje pesniki t. j. Čbeličarji. A. Krajnska Gfeelica. Kakor so v novoverskem veku XVI. pred druzimi zasloveli Slovenci kranjski, tako se ponašajo v naslednjih stoletjih pred koroškimi in štajarskimi, hrovaškimi in priraorskimi po bukvah Slovčnci kranjski ali Kranjci (Kranci, Krajnci) s svojim posebnim jezikom kranjskim ali s kranjščino (krajnšino). Vodniku so Slovani dostikrat Slovenci, njihov jezik je slovenski ali slovenščina; rojaki bližnji pa so mu Kranjci (prim. Krajnc, toja zemla je zdrava; Zadovolni Krajnc; Nemški inu krajnski kojn itd.), in njih govorica mu je beseda kranjska. V tem smislu so pisarili verstniki in mlajši njegovi, in v tem istem se po vvodni čestitki glede na Pisanice in njihovega pervaka V. Vodnika, kasneje v deželi samotarca, kranjske Čbelice pomemba opeva v pervi pesmici: Prijatlam Krajnšine. Preteklo dvakrat dvajset' osmo leto, Kar zdriiženi so domovini peli; Serce od »Pisanic« je komej zgreto, Slovd od njih so razkropljeni vzeli; Preneha petje u Emon' začeto — Le eden serca vnema po deželi; Iz njega ust nar slaji pesem 'zvira — Prehitro take strune glas umira! Modrica Krajnska dolgo je zdihvala, Utihnili prijetni so glasovi, Zastonj ubrane citre prebirala, Dremali, Krajna! tvoji so sinovi: K Slovencam drugim reva je zbežala, K vam, Poljcov, Serbov, Čehov ljub' rodovi; Vi Krajnce znali ste budit', uneti, Narodu spet prederznemo se peti. Vek XIX. zove se vek slovanski, kajti v njem so vzbudili se sinovi matere Slave, nekteri prej nekteri slej. Prednji med njimi — česki, poljski, serbski — budili so slednje ter vabili v kolo vzajemnega delovanja — vzajemnosti slovanske. I Slovenci so prav verlo delati jeli na književnem polji. Vsled tega budila je vzrojila Čbelica 1. 1830 in dala zapored štiri roje, toda 1. 1833 — kar neha rojiti. Nabrala pa si je bila sterdi precej, in vredovatelj je hranil in hranil jo do dobe svobodne — in 1. 1848 priroji Čbelica peti in poslednji krat v obliki nekdanji. Vendar se poslednji roj s prejšnjimi po vse meriti ne more. V sebi ima blaga nekaj čisto novega, nekaj starega, vzlasti Prešernovega pa Kastelčevega, kterega bukev ali javnega mneDJa cenija dotlej ni bila pustila na dan. Nova sta v V. bukvicah Čbeličarja le a) Janez čop, r. 1. 1810 tia Breznici, brat Matijev, u. vradnik na Dunaju 1. 1845, čegar ^Sonet" (Razumeš jezik vdčne porodnice? De drugih ogenj ta ne more zgreti I) se nahaja str. 7; in b) Matija Šnajder (Schneider), čegar ,,Poserčenje" (Kaj bi glave si lomili — Čez nadloge rivni čas? . . . Vsaki zna se veseliti, — Al ni kisel al pa lis), o kterem pesniku vem le to, da je bil nekdaj kaplan v Žabnici pod sv. Višarjami, in da je 1. 1813 o vojski med Francozi in Rusi ter o poslednjih zmagovitem pa dostojnem vedenji slovečemu U. Jarniku pisal na pr. v slovanskem lastnem jeziku to-le: nVpijanilo me je veselje iz možkego i srečnego boja Možkobitarjov v' novicah brano. Silni Sjever vzdignil se je čez zahodnika, v strašno lov padel petan, serditego Kozaka morijočo koso čuti, svego zasluženego kata, jezer po jezer žere černi brezen; vonder razjezan za novi boj novo orudje kova, pa daj mili Pan Bog, da ga budo slavni bojaki slavnego roda vkrotili, strezili, zmodrili i navučili sulice v' lemeže i meče i čertave prekovati, da bude z' Slovencom mirno mislil, na svojora polju kmetoval, se pod jasnom nebom, pod lipo v' gmajtnom i enkrat na nebi v' svetom raju veselil. Teda slovela bude slava." — In Jarnikje s tem vred tedaj t. j. 1. 1813 J. Primicu pisal bil v Gradec o Francozih in Rusih na pr.: MSever tuli, jug se vstraši, i babač (petelinski gonjač) vbeži. Vsa vojska razdroblena, vjeta pokuša sladkost podnebja severniga, i uči se v' mrazu, v' trepetanju, v' posneženih vlastib deseto i sedmo zapoved. — Večer pokaže, kakov je den bil, pravijo naši pridni severni Slovani; delo narslavnejše bode se od njih doveršilo; vsaki začetek je pri njih z' Bogom, ravnomerno i konec. Hvala, slava i čast se Bogu prinaša, ki delo pravično vinča."