Reaktualizacija Fichtejeve filozofije
MARIJA ŠVAJNCER
Fichtcjcva filozofija jc v sodobnem času lahko izhodišče za premislek tako s formalnega kot z vsebinskega vidika, če nekoliko parafraziramo njegovi izvirni pojmovanji forme in vsebine. Formalni aspekt pomeni refleksijo tistega, kar je imel teoretik povedati o filozofiji kot o znanosti oziroma o filozofiji kot nauku o znanosti, vsebinski aspekt pa eksplicitna stališča o družbi, državi in svobodi. Ker med revolucijo in svobodo pogosto napravi enačaj, je ne navajamo posebej. Fichtc priznava znanstveno formo filozofije oziroma tako imenovano sistematsko formo celote, torej ni treba iti iz miselnega horizonta filozofije in iskati nov predmet. Pustimo ob strani razločevanje filozofovih privatnih in javnih predavanj ter za izhodišče postavimo nekatera njegova pojmovanja, ki nakazujejo možnost odgovora na vprašanje, kakšno je razmerje med epistcmološko-hcrmcnevtičnim scientizmom in humanizmom.
Ko govori o osnovi znanosti praktičnega, poda na začetku tri načela celovitega nauka o znanosti: Jaz in Ne-jaz se vzajemno določala, Jaz postavlja sebe za določenega s pomočjo Ne-jaza in Jaz poslavlja sebe kot takega, da določa Ne-jaz. Fichte trdi: "Jaz je absolutno dejaven in samo dejaven - to jc absolutna predpostavka." Avtor skuša dokazati, da um sploh ne more biti teoretičen, če ni tudi praktičen: v človeku namreč ne more biti inteligence, če v njem ni tudi praktične moči. Treba jc najti točko, v kateri se združujejo absolutni, praktični in inteligentni/teoretični Jaz. Fichte govori tudi o združitveni točki med absolutno, praktično in inteligentno bitjo Jaza. Jaz hoče zaobseči vso realnost in zapolniti neskončnost; v tej zahtevi jc ideja absolutno postavljenega, neskončnega Jaza in prav to je absolutni Jaz. Seveda pa mora Jaz o sebi reflektirati, ali zares obsega v sebi vso realnost. Z idejo absolutno postavljenega in neskončnega Jaza mora preiti v neskončnost in le toliko, kolikor to uresničuje, jc praktičen. Tcorctičnost jc treba povezovati z izhajanjem iz omenjene ideje absolutno postavljenega, neskončnega Jaza, in se spraševati šc o določenosti s čim drugim, ne pa samo z Jazom. Znanost, ki govori o teh vprašanjih, je transcendentalna, saj pojasnjuje sleherno zavest iz nečesa, kar
obstaja neodvisno od vsake zavesti in se ravna po lastnih zakonih; to neodvisno pa
2
potem znova postane produkt njene lastne moči mišljenja.
Gre za to, da reaktualizacija Fichtejeve filozofije ne pomeni samovoljne poenostavitve in s tem pretiranega odmika od tega, kar jc mislec v rcsnici zapisal.
1	Johann Gottlieb Fichtc: Osnova cjelokupne nauke o znanosti (1794), Zagreb, Naprijcd, 1974, str. 185.
2	Prav tam, str. 209-212.
Pomislek se nanaša na cksplikacijo vcdoslovja, torej sistem vzajemno povezanih in dialektično prepletenih postavk, utemeljenih z načeli identitete, nasprotja in razloga, medtem ko so nekatera nravstvena in družboslovna določila povsem stvarna, preprosta in realistično zavezujoča. Tako je treba razumeti tudi Fichtejevo predstavitev znanstvenika. Če se namreč o problematiki sprašujemo kol znanstveniki, potem se ne moremo izogniti vprašanju, kakšna je določitev človeka v družbi, kajti znanstvenik je za Fichteja največji in najbolj resničen človek. Človek je, ker je; to je karakter absolutnega bitja, bitja zaradi njega samega, kolikor ga imamo za umno in samo umno bitje. Človek naj bo to, kar je, kratko malo zato, ker je, zakaj človek sam je namen. Fichtc ne priznava znanosti, ki si ne bi prizadevala za razvoj kulture in humanosti. Temelj vsake posamezne zavesti je svoboda na sebi, pozitivni značaj družbe pa je medsebojno delovanje s svobodo. Nihče nikogar ne sme imeti za sredstvo.
Fichtc poudarja, da jc znanstvenik samo toliko znanstvenik, kolikor ga obravnavamo v družbi. Obvladovati mora filozofsko, filozofsko-zgodovinsko in zgodovinsko vedenje ter imeti stalni nadzor nad resničnim napredkom človeškega rodu nasploh in nenehno pospeševati ta napredek. Znanstvenik jc usmerjen v družbo: povnanjiti mora sposobnost sporočanja in dovzetnosti zanj. Fichtc jc prepričan, da jc celo učitelj in vzgojitelj človeškega rodu, in se s tem prepričanjem pomakne k zahtevi, da mora biti moralno najboljši človek svojega obdobja. Domnevna rigoroznost in radikalnost te zahteve sc razblinita, če pomislimo na posledice tistih znanstvenih prizadevanj, ki v sodobnem času negirajo etične implikacijo scicntizma.
Po Fichtcjcvcm mnenju je namen zemeljskega življenja človeštva ta, da v njem svobodno uredi vsa svoja razmerja po umu. Obstaja pet temeljnih epoh zemeljskega življenja. Če jc prva stanje nedolžnosti človeškega rodu, torej tista, v kateri sc uveljavlja brezpogojno gospostvo uma preko instinkta, druga stanje začetnega greha, sc pravi ona, v kateri jc nagon uma preoblikovan v vnanjo prisilno avtoriteto, to pomeni, da niso podani poslednji temelji pozitivnih naukov oziroma njihovih sistemov in sc jim jc treba podrejati kol dogmam, tretja stanje dovršene grešnosti, za Fichlcja epoha osvoboditve, neposredno od ukazovalne avtoritete, posredno pa od suverenosti instinkta uma in uma sploh v kakršni koli obliki, ta doba jc povsem brezbrižna do resnice, četrta stanje začenjajočega sc odrtšcnja in peta stanje dovršenega odrešenja in posvečenja, torej umetelnosti uma in graditve v dober odtis uma, potem smo zdaj morebiti v četrti epohi, v epohi znanosti uma, času, v katerem resnica velja za najvišje. Njeno veljavnost je mogoče razumeli kot sestavino nasprotja med normativnim in dejanskim, med razglašenim in uresničenim. Dokopati se skušamo do filozofske slike naše dobe, o čemer pravi Fichtc naslednje: "Filozofskega pa lahko imenujemo samo tisti pogled, ki zvaja obstoječo raznolikost izkustva na enotnost enega skupnega principa in ki spet iz te enotnosti izčrpno razlaga in izpeljuje raznoliko." Če premišljujemo filozofsko, potem po Fichtcjcvcm mnenju premišljujemo znanstveno, saj je filozofija znanost. V slehernem primeru jc zanj nujna strogost pojma. Seveda jc vprašanje, ali jc tu in tam morda nc
3	Johann Gotllicb Fichte/Johan Gollib Fihlc: Zalvorcna trgovačka država. Pel predavanja o odredenju naučnika, Beograd. Nolit, 1979, sir. 142-143.
4	Prav Um, sir. 160.
^ Johann Gottlieb Fichtc: Izbrani spisi, Ljubljana, Slovenska matica. 1984, str. 286. 6 Prav Um, str. 280.
ovirata relativnost in iracionalnost etičnosti kot nujne razsežnosti Fichtcjevih prizadevanj.
Teoretik se zaveda odprtosti in razrahljanosti relacije umna država - stvarna država. Stvarna država je namreč tista, ki postopoma utemeljuje umno državo. Politika kot znanost o vladanju je zanj na sredi med dano in umno državo. Država množico ljudi združuje v zaprto ccloto; samo s pomočjo države jc utemeljen in zagotovljen pravni obstoj lastnine. Mislec pravi:"Proizvodnja je osnova države; jc najvišje merilo, po katerem se ravna vse drugo." Trgovsko se država zapira v svoje meje, saj je zaradi kakovosti vseh faz proizvajalnega procesa samozadostna, sočasno pa prav s to kvaliteto participira pri tem, kar je lepo in dobro na celotni površini Zemlje. Takšna trditev najbrž ne bi vzdržala kritike. Fichte prihaja v nasprotje s samim sabo: eksplicite govori, da sc v trgovski državi odvija boj vseh proti vsem in da sc torej svobodni trg izključuje s humanizmom, hkrati pa jc pobudnik človekoljubja in plemenitosti. Tudi mi smo za tržno gospodarstvo kot izhod iz kriznega položaja, zanj pa je pač treba žrtvovali deklarirana načela solidarnosti med neposrednimi proizvajalci in druga moralna določila. To, da bi bilo mogoče humanost potisniti v neproizvodne sfere, je pojmovanje, ki še zmeraj verjame, da jc moč imeti posamezne družbene segmente za povsem izolirane in nepovezane.
Izvor Fichtijevega razumevanja države jc treba iskati v odtujilni pogodbi. Vsi udeleženci pogodbe so namreč dali vsem neko pravico do drugih. Moralnost jih sicer zavezuje, vendar v tem ni nič absolutnega. V meščanski družbi naj bi imeli vsi enake pravice in dolžnosti. Človek je najprej res sam svoja lastnina, vendar to nima ničesar opraviti z egoizmom ali egotizmom - prvega ima Fichte za korenine vsake druge pokvarjenosti. Zakaj sc je človek sploh lotil pogodbe z državo? Najprej obstaja pojem človek in šele nato državljan, človek pa sestavlja družbo. Avtor zapiše: "Pri besedi družba razlikujem dva glavna pomena; prvega, ki izraža fizični odnos več ljudi med seboj, ki ni nič drugega kot medsebojno razmerje v prostoru; in drugič, ko izraža neki moralen odnos, razmerje obojestranskih pravic in dolžnosti enega proti drugemu in obratno." Vsaka družba je torej nastala s pogodbo. Ta dogovor je imel moralne razsežnosti, saj v zakonu svobode velja načelo, da ne smeš ovirati svobode, kolikor nekdo ne ovira tvoje.
Človek je z družbenim nagonom predestiniran, da živi v družbi. Kot anticipacija odmiranja države velja Fichtcjcva ugotovitev, da jc država samo sredstvo za dosego
9
popolne drubc. Država si mora prizadevati za lastno uničenje - namen vsake vlade jc namreč ta, da napravi samo sebe za odvečno. Dokler se to ne bo uresničilo, po Fichtcjcvcm mnenju sploh še nismo resnični ljudje. Namen družbe se usmerja v popolno enotnost in enodušnost z vsemi možnimi člani, vendar ne smemo prezreti, da je to za avtorja cilj, ne pa določitev človeka v družbi. Približevanje temu cilju Fichtc imenuje združevanje, in šele to je resnična določitev človeka v družbi. Človek sc torej ustvarja v družbi, akt njegove svobode jc določen z moralnim zakonom, kategoričnim imperativom Kantove vrste. Človek jc sočasno družbeni proizvod in dejavnik, ki naj deluje v korist družbe: svoje najboljše moči naj usmeri v poslednji smoter družbe, torej v
7	Glej opombo It. 3, str. 23.
8	Glej opombo It. 5, str. 27.
9	Glej opombo Jt. 3, str. 153.
10	Prav um, str. 158.
plcmcnitcnjc človeškega rodu, osvobajanje naravne prisile in v samostojnost oziroma samodejnost." V vseh teh prizadevanjih jc poglavitna svobodna izbira. Dodan jc še imperativ, da tisti, ki sam ni dober človek, ne sme sodelovati. Poudariti velja, da gre v slehernem primeru za zunanje manifestacije njegove dobrote oziroma moralne podobe nasploh, torej za fenomene, medtem ko bistvo na sebi ostaja skrilo. Fichtc ve, da se mnogi sklicujejo na neko prvotno zlobnost ljudi, vendar pa sam zanjo nima racionalnih dokazov; v ospredje namreč postavlja najstvo, ki ga apriorno skuša določevati kot pozitivnost.
Državljan jc vezan s prostovoljno državljansko pogodbo. Fichle jo grafično ponazori s krogi, izmed katerih ima največjo veljavo področje vesli, nato pa mu sledijo: področje naravnega prava, pogodb nasploh in šele na koncu področje državne pogodbe. Ta vrednostni vrstni red jc mogoče razumeti tako, da človek kot individualno, zasebno in svobodno bitje ne sme bili zanikan v nobeni skupnosti oziroma povezanosti z drugimi posamezniki, ampak mora bili ta skupnost kakovostna sinteza posameznih, individualnih volj. Zasebnik mora imeti zadostne razloge, da želi živeti v skupnosti. Morda bi lahko celo rekli, da bi morala biti skupnost seštevek tistega, kar je v ljudeh najboljše in se tudi zunanje manifestira.
Fichtejcv projekt države jc realen, kritičen in včasih tudi ironičen. Pravi: "Vem, da je o tu navrženih točkah država že od nekdaj marsikaj odrejala; vem pa tudi, da si jc država od nekdaj prizadevala, da bi nas navadila na to, da bi bili stroji in ne samostojna bilja." 2 Čc poznamo to njegovo misel, polem jc toliko bolj ulopistično predvidevanje, da ima vsak državljan popolno pravico do izstopa iz države. To je bodisi posameznikova odločitev, bodisi korak večjega števila ljudi; ti sc kratko malo odccpijo in tako nastane nova država, z njo pa seveda nova pogodba. Zgodovinsko in dolgoročno gledano sc to lahko sicer dogodi, vendar nc od danes do jutri in ne po mirni poti.
Fichtc zagotavlja, da je njegov sistem prvi sistem svobode, la pa naj bi ponujala, spodbujala, dajala in omogočala vsakovrstne možnosti. Kako teoretično opredeljuje svobodo? "Absolutna dejavnost jc predikat, ki mi gre nasploh in neposredno; kavzalnost zaradi pojma pa je njegov edini možni prikaz, ki postaja potreben zaradi zakonov zavesti. V tej zadnji podobi imenujemo absolutno dejavnost tudi svoboda. Svoboda je čutna predstava samodejavnosti, in ta nastaja zaradi nasprotja z vezanostjo objekta in nas samih kot inteligence, kolikor to nanašamo nase."
Fichtcjcve hipostazirane abstrakcijo nc negirajo možnosti individualne svobode in dejavnosti. Velik pomen je že pripisan človeškemu rodu oziroma pojmovanju, da je človek člen v verigi človeškega rodu. Um kot temeljni zakon življenja nekega človeka dopušča tudi praktični um. Povezanost, nujnost in smotrnost so pomembna določila Fichtcjcve filozofije. Bistvo absolutne države jc, da so vse individualne sile usmerjene k življenju roda, smoter roda pa sta kultura in subsistcnca. Močno relalivizira pojem državljanske svobode: obstajala naj bi nasploh, medtem ko je politična svoboda potrebna kvečjemu za enega. V bistvu išče najboljšo formo, marsikaj konkretnega pa ostane povsem prikrito.
Darko Štrajn v svoji knjigi Subjekt svobode, delu, ki ga je mogoče ovrednotiti kot pomemben prispevek k razvoju slovenske filozofije in izviren premislek o Fichtejevi
11	Prav um, str. 169.
12	Glej opombo Jt. 5, str. 39.
13	Prav um, str. 204-205.
filozofiji, refleksijo, ki se kakovostno postavlja ob bok premislekom svetovnih filozofemov o tej problematiki, med drugim navaja, da jc Fichtcjcvo filozofijo mogoče uvrstiti med tiste filozofije, "katerih prispevek lahko izmerimo prej v dilemah in zagatah kakor v rešitvah, ki jih predlagajo, pa naj so te filozofije šc tako gotove v trdnost svojih provizorijev. S to ugotovitvijo jc mogoče tudi skleniti premislek o rcaktualizaciji Fichtcjcve filozofije - ta ni nikakršno nekritično posnemanje in prevzemanje, ampak jc kritično in samokritično branje tega nemškega klasičnega idealističnega filozofa ali subjektivnega idealista, za kakršnega so ga mnogi imeli. Iz zapletenosti cclote jc moč izluščiti živost, sočasno pa zavrniti antisemitizem in antifeminizem. S tem pa se že pokaže, da je njegova moralnost pogosto zgolj moralizem, ki sc nc more ali noče izogniti ideoloških implikacij.
Začetna dilema o razmerju med cpistcmološko-hcrmcncvtičnim scicntizmom na eni strani in humanizmom na drugi sc prevesi v ugotovitev, da razrešitev ni mogoča brez ostanka. Morda jc v prvem delu celo več zastavkov za humanizem - v mislih imamo celovito dialektiko vsakovrstnih principov formalnega, medtem ko se drugi s povsem človeško nestrpnostjo nekako načenja in ruši. Fichtcjcvo revolucionarnost, liberalizem, racionalizem in progresizem jc treba iskati predvsem v tem prvem epistcmološko-hcrmcncvtičncm scicntizmu; v drugem bi jo bilo mogoče zasledovati lc tedaj, če bi pojem prakse tako poenostavili, da bi iz nje napravili nereflektirano in nezavedno dejavnost čutne vrste. V marsičem namreč spominja na sodobne politične floskulc in fraze: deluj, bodi svoboden, bodi dober ipd. Dejanskost nikoli ne prenese ukazov in predpisov, ki niso tudi ozemljcni in zakoreninjeni v njej. Dejanskost sama sc mora gnati za temi pozivi, v njej sami sc mora kopičili energija v materialnem in ubcscditvcncm pomenu.
LITERATURA
Basla, Danilo N., Fihte i Francuska revolucija, Beograd, Istraživačko-izdavački ccnlar, 1980.
Debcnjak, Božidar, Vstop v marksistično filo7x>fijo, Ljubljana, Komunist, 1977.
Fichte, Johann Gottlieb, Osnova ejelokupne nauke o znanosti (1794), Zagreb, Naprijed, 1974.
Fichtc, Johann Gottlicb/Fihte, Johan Gollib, Učenje o nauči, Beograd, Beograjski izdavačko-grafički zavod,
1976.
Fichtc, Johann Gottlieb/Fihte, Johan Gotlib, Zatvorcna trgovačka država, Pet predavanja o odredenju naučnika, Beograd, Nolit, 1979.
Fichtc, Johann Gottlieb, Izbrani spisi, Ljubljana, Slovenska matica, 1984. Miščevič, Ncnad, Govor drugega, Beograd, Mladost, 1977.
Štrajn, Darko, Subjekt svobode, K vprašanju aktualnosti fichtcjcvskcga subjekta, Ljubljana, Delavska enotnost, 1987.
14 Darko Štrajn: Subjekt svobode, K vprašanju aktualnosti fichtcjevskega subjekta, Ljubljana, Delavska enotnost, 1987, str. 10.