75Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39: 75-86 Mirjana Ule UDK 316.728 Razlike, ki delajo razlike: æivljenjski stili, individualizacija in spremembe identitetnih struktur POVZETEK: V sestavku razvijam tezo, da je socialna diferenciacija in segmentacija v sodobnih druæbah v funkciji individualizacije. Posameznik ni le objekt socialne diferenciacije, ampak tudi sam ustvarja socialne razlike ter jim daje pomen. Æivljenjski stili so tipiËni primeri razlik, ki ustvarjajo razlike. Obstajajo bolj na ravni socialnih pomenov in simbolne vrednosti kot na ravni socialnih dejstev, ki podlegajo statistiËnim in podobnim empiriËnim kategorizacijam. Zato kategoriziranje in opisovanje æivljenjskih stilov ni nekaj nevtralnega. Posredno vsebuje nov premislek glede socialne samouvrstitve tistih, ki podajajo takπno kategorizacijo, to je refleksijo o lastnih æivljenjskih stilih. Zastopam staliπËe, da lahko æivljenjsko stilske tipizacije socialno ovrednotimo πele z ozirom na historiËno in druæbeno objektivizirane dimenzije v prostoru socialnih uvrπËanj. Spekter æivljenjskih stilov je odvisen od tega, kako realna je izbirnost æivljenjskih orientacij in stilov. Izbira æivljenjskih orientacij vkljuËuje riziËne odloËitve, ki jih ne moremo povsem predvideti in nadzorovati. Posledica vsega tega je, da normalna biografija postaja izbrana, refleksivna, narejena (self-made) biografija. Kljub temu ta izbirnost biografije ni prostor svobode, temveË prej mesto druæbeno narekovanih izbir. KLJU»NE BESEDE: æivljenjski stili, individualizacija, identiteta, pozna moderna 1. O proizvodnji razlik in æivljenjskih stilih So razlike in so razlike, ki ustvarjajo razlike. Prve so tiste, ki nastopajo kot dejstva in jih opiπemo kot dejstva. Druge so tiste, ki “nastopajo” kot pomenljiva dejstva, torej kot prepoznavne in simbolno pomenljive razlike. Te druge niso le dejstva, so simbolne zareze, ki ustvarjajo nove razlike oz. bolje, ustvarjajo razlike v simbolnem polju, v diskurzu. Njih ne moremo zgolj opisovati, moramo jih uvrstiti v simbolni prostor, pri Ëemer se moramo na novo orientirati v njem. DrugaËe reËeno, moramo premisliti svoj lasten poloæaj v teh delitvah. Æivljenjski stili so tipiËni primeri razlik, ki ustvarjajo razlike, saj obstajajo bolj na ravni socialnih pomenov in simbolne vrednosti kot na ravni socialnih dejstev, ki podlegajo statistiËnim in podobnim empiriËnim kategori- zacijam. Zato kategoriziranje in opisovanje æivljenjskih stilov ni nekaj nevtralnega. Posredno vsebuje nov premislek glede socialne samouvrstitve tistih, ki podajajo takπno kategorizacijo, to je refleksijo o lastnih æivljenjskih stilih. Brez te refleksije se lahko hitro znajdemo v naivnih kategorizacijah, ki se izdajajo za objektivne, Ëeprav so potencialno vrednotenja. 76 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39: 75-86 Mirjana Ule Æivljenjski stili so fluidne socialne kategorije, ki hitro izgubijo svoj pomen, Ëe jim damo preveliko ali premajhno teæo in socialni pomen. Najprej glede “prevelike teæe”; o æivljenjskih stilih je smiselno razpravljati le v okviru druæb, ki poznajo objektivno utrjeno in historiËno utemeljeno druæbeno stratifikacijo. Moramo razlikovati med dimenzijami socialnega prostora in tem, kar se vanj umeπËa. Æivljenjski stili se umeπËajo v socialni prostor, ne morejo pa predstavljati osnovnih okvirov, dimenzij, parametrov socialnega prostora. To je bila tudi Bourdiejeva teza, ki je zato æivljenjske stile navezoval na razredno-slojno strukturo francoske druæbe (Bourdieu 1996). Æivljenjski stili sicer lahko segajo Ëez meje temeljnih druæbenih razredov in slojev, lahko lajπajo prehodnost med njimi, a jih ne ukinjajo. BaziËna struktura druæbene stratifikacije daje osnovne pomenske dimenzije v prostoru socialnih uvrπËanj in samouvrπËanj. Brez nanaπanja na te osnovne socialne dimenzije (objektivne razlike v ekonomskem statusu, izobrazbi, poloæaju v druæbeni reprodukciji ipd.) dobijo æivljenjskostilske tipizacije teæo, ki jim ne pripada. Kaj hitro postanejo socialne fikcije, ki veË govorijo o tistih, ki jih predlagajo kot o onih, ki jih tipizirajo. Tukaj je na mestu vpraπanje, ali je komaj dvomiljonska Slovenija sploh primerna za takπno æivljenjsko stilsko analizo, saj realna socialna stratifikacija poteka πele nekaj desetletij. Razprava o æivljenjskih stilih lahko v tem primeru le zabriπe globlje potekajoËe in bolj usodne procese socialne diferenciacije, ki jih ne moremo odkriti le na podlagi nekaj omejenih statistiËnih podatkov in faktorjev. Slovenija se zdi kot tipiËna srednjeslojska skupnost, kjer se le relativno majhen del populacije odmika od “povpreËij”. Iskanje novih socialnih delitev lahko pomeni fikcijo, ki posploπuje margi- nalne pojave (razlike) na raven vse populacije. Kaj pa glede “premajhne teæe”: napaËno je æivljenjske stile ocenjevati zgolj kot vedenjske vzorce ljudi v mediju vsakdanje potroπnje ali kulturnih potreb. Moramo ugotoviti ali stilizacije æivljenja predstavljajo razlike, ki delajo razlike. Skratka ugotoviti moramo, ali idealtipi, ki smo jih izpostavili v raziskavi, dejansko nosijo prepoznaven socialni pomen, ali so sredstvo identifikacije in razlikovanj v vsakdanjem svetu. »e igrajo takπno vlogo, potem niso le nove socialne kategorije, so modusi socialnih identitet (socialnih sebstev). Ob navezavi na teorijo socialnih reprezentacij bi dejali, da so æivljenjski stili sodobni medij za zasidranje novih socialnih reprezentacij v kontekstih vsakdanjega znanja in njihovo naknadno objektiviziranje v socialnem prostoru. Ponujajo nam tipiËne primerke, osnovne simbole, vzorce za (pre)vrednotenje razlik, ki se najprej naveæejo na kake æe znane reprezentacije, obenem pa opazno odstopajo od njih. Kolikor bolj se navadimo nanje, toliko bolj se spreminjajo v sploπno sprejete in sploπno prepoznavne socialne reprezentacije, in toliko manj pomenljivi so. Izginejo, ko opravijo svojo nalogo, ko niso veË simbolno-socialno pomenljivi, ko ne povzroËajo veË (novih) razlik. Æivljenjski stil je skupek navad, je naËin uporabe dobrin, prostorov, Ëasa, s katerimi ljudje definiramo sebe in druge ljudi. Ni nekaj, kar potrebujemo za preæivetje, temveË nekaj, kar nujno potrebujemo za svojo samopodobo. Æivljenjski stil definiramo kot bolj ali manj integrirano mnoæico praks, dejavnosti, æivljenjskih in vrednotnih orientacij, æelja. Te prakse in dejavnosti niso le utilitarne, temveË dajejo materialno obliko zgodbi oz. identiteti posameznika. Æivljenjski stili so vsakdanje prakse, rutine, ki so uteleπene 77Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39-40: 75-86 Razlike, ki delajo razlike: æivljenjski stili, individualizacija in spremembe identitetnih struktur v navadah oblaËenja, hranjenja, delovanja in priljubljenih okolij za sreËevanja z drugimi. Vse male odloËitve v vsakdanjem æivljenju prispevajo k tem rutinam. Vse male in velike izbire so tudi izbire o tem, kdo sem in ne le o tem, kako delovati. Bolj ko so kake razmere posttradicionalne, bolj æivljenjski stil osebe zadeva jedro njene samoidentitete, njeno oblikovanje in preoblikovanje. Ni reËeno, da so vse izbire na razpolago vsakomur ali da vsi ljudje polno izkoriπËajo moæne izbire. Vendar za vse, ki niso veË vezani na tradicije ter ustaljene in vnaprej doloËene naËine æivljenja, obstaja na voljo mnoæica æivljenjskih stilov. Seveda so variacije med æivljenjskimi stili tudi stvar socialne delitve, kot je ugotovil Bourdieu (1996). Vzorcev æivljenjskih stilov je manj, kot je na voljo vsakdanjih izbir, celo manj, kot je na voljo strateπkih æivljenjskih odloËitev. Æivljenjski stil vkljuËuje vzorce navad in usmeritev in ima torej doloËeno enotnost, kar je vaæno za obËutek ontoloπke varnosti, to je za obËutek kontinuitete in reda dogodkov (Giddens 1991). Ta enotnost povezuje æivljenjske izbire v bolj ali manj urejen vzorec. Kdor je zavezan kakemu æivljenjskemu stilu, nujno vidi nekaj izbir kot nepomembnih. Na izbiro æivljenjskih stilov vplivajo skupinski pritiski in vidnost modelov socialnih vlog ter druæbenoekonomske razmere. Æivljenjski stil je torej zbirni termin, ki zdruæuje razliËne oblike tematizacij vsakdanjosti in ustreza vse veËji potrebi po refleksivnih oblikah vsakdanjega æivljenja v sodobnih trænih druæbah. Stilizacija vsakdanjega æivljenja je moænost in pritisk obenem, namreË teænja k takπnim praksam vsakdanjega æivljenja, ki vsebujejo spekter izbranih in zaæelenih socialnih pomenov in simbolnih artefaktov. Stilizacija in individualizacija kljub poveËani izbirnosti nista nekaj, kar bi si ljudje sami izbrali ali priborili, temveË se preprosto postavljata pred ljudi zaradi uËinkov soËasne globalizacije in lokalizacije druæbenega sveta in vsakdanjega æivljenja. Vendar, Ëe Ëlovek ni sposoben za celostno odloËanje o sebi ali je kako drugaËe onemogoËen v tem, mora plaËati ceno za svojo neodloËenost in ta cena je predvsem vrsta novih odvisnosti - od trendov, træno in medijsko vsiljenih æivljenjskih stilov, zapovedi o naËinu æivljenja itd. Tudi za oblikovanje æivljenjskega stila velja podobno kot za pozno moderno: nima nobenega srediπËa, vendar povsod naleti na robove, rizike, meje, ki jih mora posameznik zaobiti, preseËi ali preoblikovati sebi v prid . To stanje dokaj natanËno ustreza tretjemu obdobju v razvoju moderne potroπniπke druæbe. V prvem obdobju razvoja modernega potroπniπtva je πlo za zadovoljevanje mankov in potreb, ki jim je stregla nastajajoËa industrija sploπne potroπnje. V drugem obdobju modernega potroπniπtva je mnoæiËni razvoj industrije æe omogoËal zadovoljevanje ne samo nujnih potreb, ampak tudi iskanje preseænih uæitkov in zadovoljevanja æelja. V tretjem, sedanjem obdobju pa æe govorimo o investiranju v domiπljijo in v fantazme o samorealizaciji potroπnikov (Ule 1998). V tem obdobju se subjekt potroπnje oblikuje okrog identitetnih projektov, gradnje individualnih æivljenjskih stilov in stilskih brkljarij. Æivljenje postaja projekt, ali πe bolje, zaporedje projektov brez identitetnega srediπËa. »lovek se poËuti kot neke vrste igralec na druæbenem odru, ki pa nima na voljo zakljuËenega scenarija. V tej temeljni izkuπnji zaznamo ambivalentnost sodobnih æivljenjskih razmer. Identiteta zaradi tega ni postala niti izpraznjena niti poljubna konstrukcija, vendar pa je njeno oblikovanje postalo veliko bolj stvar individualnih izbir. Postala je poudarjeno 78 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39: 75-86 Mirjana Ule procesna in projektna, seveda pa tudi projektivna, imaginativna in imaginarna institucija. Pozna moderna je sicer ukinila klasiËne velike zgodbe, vendar je ustvarila nove zgodbe za definiranje smisla, pomenov, identitet (Ule 2000). Sodobna druæba in kultura, mediji nas tako rekoË sleherno minuto zasipljejo z njimi: medijsko konstruirane zgodbe, filmske zgodbe pomembnih ljudi, znanih osebnosti, usode zvezdnikov, politikov, umetnikov, usode vplivnih posameznikov; marketinπko konstruirane zgodbe, oglaπevalske zgodbe, zgodbe o novih proizvodih, storitvah, ponudbah, razprodajah, stilih, trendih, imaginacijah. Lahko govorimo o pravcati zasiËenosti æivljenja z narativnostjo vseh vrst. Zaradi pluralizma æivljenjskih svetov in okolij teæi izbira æivljenjskega stila k segmentiranju; naËini delovanja posameznika v doloËenem kontekstu so v nasprotju s tistimi, ki jih posameznik ali posameznica sprejema v drugih kontekstih. Te segmente Giddens (1991) imenuje flsegmenti æivljenjskega stila«. Tak segment zajema neko prostorsko Ëasovno rezino v mnoæici vseh posameznikovih dejavnosti, v katerih deluje razmeroma konsistentno in urejeno. Æivljenjskostilski segment npr. vkljuËuje, kaj nekdo poËne kak veËer v tednu ali konec tedna v nasprotju z drugimi deli tedna. Na pluralizem stilskih izbir moËno vpliva prevlada posredovane izkuπnje v naπih æivljenjih. »lovekovo Ëutno izkustvo vkljuËuje namreË vse veË Ëasovno in prostorsko loËenih vplivov, dogodkov, ki so zunaj neposredne Ëutne izkuπnje posameznika. Zato se moramo opreti na posredno oz. posredovano izkuπnjo. Mnogo teh izkuπenj dobimo v medosebnih pogovorih z znanci, prijatelji, sorodniki in ob prevzemu njihovih izkuπenj in praks, pa prek izobraæevalnih institucij, ki nam tudi posredujejo tuje izkuπnje in vedenja. Glavno vlogo v tem procesu pa imajo vendarle sodobni komunikacijski mediji. S poveËano globalizacijo medijev so postala za vsakogar vidna mnoga razliËna okolja. Vpliv mnoæiËnih medijev ne gre le v smeri raznolikosti in fragmentacije. Mediji ponujajo dostop do dogodkov, s katerimi posameznik sam nikoli ne bi mogel priti v stik, po drugi strani pa ta vidnost presega nekdanje meje med dogodki. Izbira æivljenjskih stilov in naËrtovanje æivljenja ne tvorijo le vsakdanjega æivljenja ljudi, temveË predstavljajo institucionalne ureditve, ki pomagajo posamezniku oblikovati vsakdanje delovanje. To je eden izmed razlogov, zakaj je v okoliπËinah visoke moderne vpliv æivljenjskih stilov bolj ali manj sploπen, ne glede na to, kako so objektivno omejene socialne situacije posameznikov ali skupin. Za vsakogar je tako, da njegove æivljenjske moænosti doloËajo, kakπen æivljenjski stil bo izbral. VËasih pa z izbiro doloËenega æivljenjskega stila skuπamo celo spreminjati porazdelitev æivljenjskih moænosti. »eprav je oËitna odvisnost stilizacije od novih oblik produkcije in træenja, to je odvisnost od globalnih ekonomskih okvirov reprodukcije æivljenja v sodobnem svetu, pa ne moremo zanikati poveËane ravni subjektiviranja in refleksivnosti, ki jo ta stilizacija æivljenjskih oblik prinaπa oz. nalaga posameznikom. Bourdieu si pri analizi identitetnih virov in kapitalov pomaga tako, da razπiri obiËajno ekonomsko pojmovanje kapitala na vsa obmoËja druæbe, kjer lahko subjekti nekaj prispevajo, nekaj pridobijo ali izgubijo. Druæbeni svet ni prostor enakih moænosti, ni igra sreËe, prostih izbir ali samodoloËenih identitetnih zasnutkov, temveË je svet ohranjanja, akumuliranja ali dedovanja pridobljenih kapitalov in pridobljenih lastnosti (Bourdieu 1996). Potroπniπko vedenje je sredstvo, s katerim druæbeni razredi prikazujejo svoj kulturni kapital in svoj poloæaj 79Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39-40: 75-86 Razlike, ki delajo razlike: æivljenjski stili, individualizacija in spremembe identitetnih struktur v hierarhiËnem sistemu druæbenih razlik. Habitusi kot nauËena mnoæica dispozicij za socialno in kulturno presojo v obiËajnih in v novih situacijah generirajo potroπniπke prakse. Okus je torej po Bourdieuju globoko socialno vkljuËen v razredne strukture in ga vodijo moËne socialne norme. Nasprotno tezo zagovarja Bauman (2001). Po njegovem æivljenjski stili izraæajo predvsem potrebo po samoidentiteti. »eprav se zdi potroπnja nekakπno obmoËje svobode nasproti drugim druæbenim sferam, ki jo ne nadzoruje niti druæbeni razred, sloj ali tradicija, pa jo omejujejo implicitne zahteve in priËakovanja posameznikov glede ustvarjanja in ohranjanja koherentne osebne identitete. Ljudje definiramo sami sebe s sporoËili, ki jih dajemo drug drugemu s potroπniπkim blagom, ki ga posedujemo in praksami, ki jih prikazujemo v svojem vsakdanjem æivljenju. Svoje potroπniπke izbire podrejamo zahtevi po oËuvanju ugodne samopodobe in svoje individualnosti. To sproæa razliËne strahove. Zdi se, da potroπnja postaja toliko bolj riziËna, neregulirana in negotova praksa svobode, kolikor bolj je Ëlovek prost varovalnega plaπËa kakega socialnega habitusa in kolikor bolj izraæanje osebne identitete postaja cilj potroπnje. Æivljenjski stil je tako v prvi vrsti eksistencialni, identitetni projekt in πele sekundarno “potroπniπki” projekt. Æivljenjski stil je oseben æivljenjski “projekt”, ki daje smisel osebni biografiji in samopodobi posameznika ali posameznice. Ta se nikoli povsem ne pokriva s katerim od porabniπkih stilov. Æe zato ne, ker se porabniπki stil kaæe in s tem realizira predvsem v prostem Ëasu in porabi dobrin, æivljenjski stil pa zajema vsak “Ëas” in vse sfere æivljenja. Lahko pa pride do patogenih oblik, ko posameznik ali posameznica tako rekoË povsem podredi svoj æivljenjski stil kakemu porabniπkemu ali medijsko produciranemu modnemu stilu. »e govorimo o estetiziranju, stiliziranju æivljenjskih stilov, moramo torej razlikovati med trajnejπim in dolgoroËnejπim stiliziranjem na ravni “osebne naracije”, gojenja identitete in med bolj zaËasnimi in kratkotrajnimi stilizacijami porabe. Toda tudi ta razlika je relativna, zlasti Ëe upoπtevamo ugotovitve Appaduraija (1986) o tem, da so stili vedno bolj zaËasni, o pritisku “novitet” na samo psiholoπko reprodukcijo subjekta. 2. Redefinicija individualnega v Ëasu globalizacije Nove razvojne oblike modernizacije, ki smo jim priËa ob vstopanju v enaindvajseto stoletje, vsebujejo tudi spremenjene oblike subjektiviranja, ki delno nadgrajujejo doseæke moderne, delno pa jih na novo problematizirajo in jim iπËejo alternative. Tisto, kar loËi flrefleksivno moderno« ob prelomu stoletja od klasiËne moderne, je po Welschu predvsem slovo od prisile k poenotenju in patos izkljuËevanja novoveπke moderne. Delne in neuspeπne poskuse diferenciranja in osvobajanja od mitov poenotenja in izkljuËevanja, ki jih je polno zlasti pozno devetnajsto stoletje in zaËetek dvajsetega stoletja (nato pa so jih flpovozili« razliËni totalitarizmi, svetovne vojne, gospodarski dvig po drugi svetovni vojni), imamo lahko za zaËetke neËesa, kar je dejansko dozorelo πele ob koncu 20. stoletja. Welsch opozarja na pozabljenega Diderota, ki se je æe na samem vzponu novoveπke moderne zavzemal za pluralizem metod in se je posluæeval razliËnih oblik diskurzov; prav nasprotno od svojega radikalnejπega kolega D’Alamberta, 80 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39: 75-86 Mirjana Ule ki je zagovarjal znanstveno-sekularno poenotenje sveta, pogledov na svet in druæbe (Welsch 1991: 85). Morda bi lahko navedli πe starejπe flpredhodnike« postmodernega pluralizma npr. Michaela de Montaigna, ki so ga poznavalci sicer strpali v udobno vreËo flnovoveπkega skepticizma«. Spodnje misli je Montaigne zapisal nekaj desetletij pred nastopom Descartesa in v njih bodo poznavalci postmodernega miπljenja bræ prepoznali nekatere srediπËne misli o postmodernem, flpluralnem subjektu«: flSvoji duπi dajem zdaj ta, zdaj oni obraz, paË glede na to, na katero stran se obrnem. »e raznoliko govorim o sebi, potem zato, ker se vidim raznolikega. V sebi najdem vsa protislovja v taki obliki, kot izhajajo iz okoliπËin… NiË takega, kar bi dræalo kot pribito, niË enoznaËnega in trdnega ne morem izreËi o sebi, niË takega, kar bi lahko izrazil brez flËe in potem« … Vsi obstajamo le iz barvitih krp, ki tako rahlo in ohlapno leæijo druga na drugi, da vsak hip katera od njih zafrfota, tako kot se ji zazdi; zato je med nami in v nas prav toliko razlik kot med nami in drugimi« (Montaigne 1998: 167-8). To kar je novo v sodobni individualizaciji, je skoraj obsesivna flprisila k izbirnosti« in k flrefleksiji«, namreË k premisleku o tem, kaj doloËena identifikacija in podobno doloËena razlika pomeni v gradnji æivljenjske kariere. Nenehno nanaπanje posameznika ali posameznice na svoje preteklo in anticipirano prihodnje æivljenje ob groænji stalnih tveganj in identiteti je danes sestavina druæbenih sistemov. To nam je naloæeno kot sistemski uËinek. Giddens (1991) bi dejal, da se tu kaæe notranja referencialnost druæbe na ravni posameznikove æivljenjske poti. To pa je dejanska zgodovinska in druæbena novost, ki je ne moremo razloæiti s spremembo v etikah in tehnikah subjektiviranja, kot to æeli Rose, temveË le z globalnimi druæbenimi spremembami (Rose 1999). Res je, da samo s temi spremembami πe ne razloæimo procesa subjektiviranja, tega, kako se danes oblikujejo, izdelujejo in predelujejo identitete in subjektne forme. Tu pa resniËno potrebujemo analizo tistih flmikromehanizmov« subjektiviranja, na katere upraviËeno opozarja Rose. Individualizacija poveËuje mnoæico in kvaliteto opcij, moænosti in alternativ, ki so na voljo posameznikom v doloËenih situacijah. Obenem pa zmanjπuje obseg in moË “ligatur”, med- in nadosebnih povezav in zavezanosti posameznikov tem povezavam (Dahrendorf 1994). Zato mnoge nove opcije ostajajo brez smisla, ker æivijo v socialni praznini oz. puπËavi, kjer posameznik ali posameznica nimata na voljo zanesljivih koordinat, ki bi jima pomagale usmerjati izbire. V klasiËni industrijski moderni je vsaka razvidna ekonomska groænja, npr. izguba dela ali kapitala, ovirala ljudi pred nekaterimi absurdnimi izbirami. ©tevilne (tudi razredno utemeljene) povezave so pomagale ljudem premagovati njihovo skupno obËuteno æivljenjsko stisko, npr. solidarnostne skupnosti klasiËnega proletariata ali πe vedno pomembne tradicionalne skupnosti na ruralnih podroËjih. Na teh povezavah je slonelo tudi kasnejπe varovalno tkivo socialnih dræav. Danes te zavezanosti odpadajo, ljudje pa vse bolj sami doloËamo povezave, v katere vstopamo. Vsakdo postaja gradnik svojih socialnih mreæ. A to ni le osvoboditev, temveË tudi prisila. Druæbena moË in celo druæbena veljava posameznika ali posameznice je namreË toliko veËja, kolikor trdnejπa in bolj razvejana je socialna mreæa potencialnih solidarnostnih izmenjav, ki je na voljo. KljuËni dejavnik pri nastajanju novih oblik 81Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39-40: 75-86 Razlike, ki delajo razlike: æivljenjski stili, individualizacija in spremembe identitetnih struktur zavezanosti in odvisnosti ponuja trg oz. træno posredovana zasebna potroπnja. Trg ponuja najpreprostejπe, vsekakor pa najbolj “priroËne” naËine socialnih primerjav in zdruæevanj, namreË zdruæevanja na podlagi primerljivih æivljenjskih, πe bolje, potroπniπkih stilov. Sodobni trg za svoj obstoj potrebuje stalni poziv k hedonizmu, stalno novo reprodukcijo “potroπniπke æelje” (Ule 1998). “Zapovedani hedonizem” je seveda sam v sebi protisloven pojav, saj zaukazana sreËa ni nobena sreËa. Lomi pa se na posameznikih in skozi njih, ko skuπajo ustreËi izrecnim in prikritim pozivom k medijsko in potroπniπko pomenljivim vzorom zasebne in osebne “sreËe”. Izbirnost æivljenjskih orientacij in stilov nas vsakodnevno postavlja pred manjπe ali veËje odloËitve, ki prinaπajo s seboj razliËna tveganja, ki jih ne moremo povsem predvideti in nadzorovati. Posledica vsega tega je, da normalna biografija postaja izbrana biografija, refleksivna biografija, narejena (self-made) biografija. Ni nujno, da to æelimo niti ni nujno, da to uspe. Biografija, ki jo izdelamo oz. izberemo, je vedno obenem biografija tveganja, mejna biografija, stanje trajne ogroæenosti. Fasade blagostanja, potroπnje nas pogosto preslepijo, da ne vidimo, kako blizu smo padcu v prepad. Tedaj pa se pokaæe katastrofa: napaËen poklic, napaËen zakon, bolezen, izguba stanovanja itd. Tedaj se pokaæe tisto, kar je vedno pod uspeπno biografijo, ki jo izdelujemo, namreË moæna biografija zloma. Nedvomno smo se ljudje znaπli v pozni moderni pod pritiskom novih dilem in vpraπanj, na katere ni jasnih, enoznaËnih, zanesljivih odgovorov, Ëeprav smo pred vpraπanji, ki vedno znova vznemirjajo modernega Ëloveka. Luhmann npr. navaja tri takπna vpraπanja oz. paradokse subjekta pozne moderne: vpraπanje izvirnosti oz. enkratnosti: kako to, da se rodimo kot originali in umremo kot kopije; vpraπanje pluralnosti identitete: kako to, da se in-dividuum to je ne-deljivi vse bolj definira z deljivostjo; vpraπanje refleksije lastne biografije oz. æivljenjske kariere: kako to, da niË, kar sem poËel do sedaj, ne doloËa tega, kar sem, vendar pa to, kar poËnem sedaj, doloËa to, kar sem bil (Luhmann 1994:193-4) Originalnost je seveda bistveno povezana z individualnostjo. Pozna moderna se gradi na originalnosti, avtonomnosti, individualni nezamenljivosti subjektov. Od tu Ërpa svojo ustvarjalno energijo. Toda, na kaj naj se pri tem nasloni posameznik ali posameznica? Zdi se, da je to najlaæje doseËi tako, da poiπËemo modele zunaj sebe, da preprosto posnemamo druge. To sicer pomeni vsaj zaËasno odpoved idealu originalnosti, izvirnosti ter pristajanje posameznika ali posameznice na svojo kontingentnost. Na motivih socialne primerjave in imitacije modelnih oseb pravzaprav temelji tako obËudovanje kot kritika individualizma. Individualnost naj bi si pridobili samo z originalnostjo, ne s posnemanjem. Vzporedno z izgubljanjem pomena narave kot izvora zunanje in notranje gotovosti in smisla v moderni, je izgubljal svoje sidriπËe tudi na naravi sloneË program individualnosti. Vse je postalo socialno predelano, tudi in predvsem narava. Tako se je moral Ëlovek v svoji teænji po izvirni individualnosti ozreti za drugaËnimi moænostmi. Takπno novost je ponudila moda. To je pomenilo, da smo vsi zaËeli posnemati modo, se ravnati po modnih trendih, vendar pa vsakdo to poËne malo drugaËe (Luhmann 1994). 82 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39: 75-86 Mirjana Ule Ta proces je logiËno pripeljal do drugega problema; do vpraπanja pluralnosti sebstva, do dojemanja in razlaganja sebe v veË sebstvih, do multiplih identitet, da bi lahko ustregli pluralizmu okolij, modnih trendov in razliËnim zahtevam, ki izhajajo iz njih. Kot pravi Luhmann, potrebujem eno - muzikalno, umetniπko sebstvo za obisk koncerta, drugo - karierno sebstvo za poklicni uspeh, tretje - potrpeæljivo za vsakdanje druæinsko æivljenje (Luhmann 1994: 194). Posameznik je bil tako sooËen z vpraπanjem, kako uresniËiti koherentno celoto sebstev in ohranjati Ëim bolj povezan tok sebstev. To je jedro problema identitete v moderni. Model reπevanja je ponudil πele pluralizem individualnih karier. Luhmann razπiri pomen besede flkariera«. Ta ne zaznamuje le menjave poklicnih poloæajev posameznika v nekem organiziranem druæbenem sistemu. Vse æivljenjske moænosti namreË pripadajo karieri. Res je, da odvisnost posameznika od sluËajnih zunanjih in notranjih dejavnikov dela kariero za moËno negotovo stvar, vendar je negotovost vedno sedanja negotovost. Vedno se lahko zgodi, da zamudimo nekaj, kar kasneje ne moremo veË nadomestiti. Pred to negotovostjo se varujemo npr. s pretirano skrbjo za potek πolanja in izobrazbo ali s pretirano skrbjo za telesno zdravje. Temu pravi Luhmann flposkusi kapitalizacije Ëasa« (Luhmann 1994: 197), kajti nikoli ne moremo biti gotovi, da nam kaka drugaËna ali boljπa priprava ne bi bolj pripomogla k æivljenjski sreËi ali uspehu. Kolikor bolj se druæbena doloËila æivljenjskih potekov izvajajo iz pogojev individualnih karier, toliko bolj postaja kariera univerzalna æivljenjska oblika. Zdi se, da je ravno sposobnost nenehnega refleksivnega odnosa subjekta do svoje æivljenjske poti kljuËna, da je moderni individualizem tako poseben in zgodovinsko neprimerljiv pojav. Pa ne le posameznik ali posameznica, tudi druæbene skupine in konËno celotna druæba se morajo refleksivno nanaπati nase, na svojo zgodovinsko izkuπnjo ter jo ocenjevati in vrednotiti skozi aktualna dogajanja in anticipacije prihodnosti. Refleksivnost individualnosti je tako le en moment sploπnejπe refleksivnosti moderne. Moderna se nenehno kritiËno nanaπa nase, se skuπa na novo vzpostaviti in definirati. Odtod so razumljivi vedno novi poskusi prekoraËenja dosedanjega, vedno novi zgodovinski prelomi, flkonci« tega ali onega in sveËani zaËetki novega, ki spremljajo proces zahodne modernizacije od svojih zaËetkov do danes. Po Giddensu se refleksivnost moderne πiri v samo jedro posameznikovega sebstva (Giddens 1991). Abstraktni sistemi moderne (npr. denarni sistem, informacijski mediji, znanost) so v teh razmerah bistveno vpleteni v oblikovanje sebstva, ne le v institucionalni red moderne. 3. Ambivalentnost stilizacije in individualizacije æivljenja Rezultati raziskave Æivljenjskih stilih v medijski druæbi (Luthar 2002) kaæejo, da se tudi posamezniki in posameznice v Sloveniji odzivajo individualno in diferencirano na æivljenjske moænosti in tveganja, da so njihove preference usmerjene v kvaliteto vsakdanjega æivljenja in da so obenem moËno vpeti v socialne odnose in mreæe. Teænja k individualizaciji je najbolj oËitna med mlajπimi kategorijami anketirancev. Pri odraslih se individualizacija kaæe kot nepristajanje na vnaprej postavljene socialne definicije, vloge, kot veËja pripravljenost posameznikov in posameznic, da sami poskrbijo za svoje 83Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39-40: 75-86 Razlike, ki delajo razlike: æivljenjski stili, individualizacija in spremembe identitetnih struktur æivljenje, socialno varnost brez zanaπanja na dræavo in druge institucije. To je tudi odziv ljudi v Sloveniji na delno razgradnjo obseænih varovalnih sistemov socialne dræave, ki so do sedaj blaæili posledice nezaposlenosti in socialnega padca (pokojninski sistemi, dræavno podprto socialno in zdravstveno varstvo, πtipendije, pomoË nezaposlenim) in zamenjava le-teh z zasebnimi ustanovami in s samoorganiziranjem posameznikov. Ljudje so postavljeni pred zahtevo po vedno veËji pripravljenosti za sprejemanje tveganih odloËitev v poslovnem in vsakdanjem æivljenju, da “poskrbijo sami zase”. Seveda se tu takoj postavi vpraπanje, kakπen status imajo empiriËne raziskave æivljenjskega stila, kakπno eksplanatorno in emancipatorno moË ima tako raziskovanje. Iz vsega do sedaj povedanega je jasno predvsem to, da so æivljenjskostilske stratifikacije vendarle πe hipotetiËni konstrukti. Zaradi fluidnosti, razprπenosti jih je tudi teæko empiriËno ujeti in potrditi. Zato jih lahko opazujemo in zajemamo samo kot partikularne stile npr. medijske stile, potroπne stile, prehranske stile in prakse, prostoËasne stile, karierne stile. Takπno empiriËno tipiziranje stilizacij tudi ne odkriva trajnih socioloπkih kategorij, imajo kveËjemu zaËasno aplikativno vrednost; za opazovanje segmentacij populacij, trga, praks, aktivnosti; za naËrtovanje trænih, medijskih aktivnosti, analiz politik in naËrtovanja posegov razliËnih druæbenih akterjev. To je njihov domet in omejitev. Vse drugo bi bila teoretsko metodoloπka πpekulacija. To se je pokazalo tudi v raziskavi flÆivljenjski stili v medijski druæbi«, kjer struktura osnovnih vrednotnih in porabniπkih stilov kaæe tako na prisotnost trajnejπih razredno-slojnih, kot bolj fluidnih potroπniπkih segmentacij, kar je seveda πe daleË od kakπne objektivne, socioloπke stratifikacije slovenske druæbe. »e se strinjamo s tezo, da imajo stili bolj status socialnih reprezentacij kot utrjenih individualnih, identitetnih in socialnih pozicij, potem je raziskovanje æivljenjskih stilov in diskurznih repertoarjev bolj kompleksno in zapleteno poËetje kot raziskovanje klasiËnih staliπË in mnenj po tradicionalnih metodologijah. Namesto relativno homogenih mnenjskih struktur in praks nastopajo “razsute” strukture, ki jih teæko ali sploh ne moremo veË ustrezno zajeti s tradicionalnimi metodami mnoæiËnih javnomnenjskih raziskav. Lahko se jim pribliæamo z meπanico standarnih vpraπalnikov, naratoloπkih in diskurznih metod raziskovanja vsakdanjih pogovorov, æivljenjskih zgodb, analize tekstov, zgodb, izpovedi, argumentacij (Gaskell 2001; Potter 1996). Fleksibilnost stilizacij in njihovo nenehno medsebojno povezovanje omogoËa tipiËno (post)moderen pojav: hitra menjava socialnih kontekstov pri posameznikih ali socialnih skupinah ter soËasno æivljenje v veË razliËnih socialnih kontekstih (svetovih). Socialni kontekst, v katerem deluje sodobni posameznik/ca ali skupina, obiËajno sega Ëez meje prostora in Ëasa, v katerem se dogaja doloËena socialna situacija, Ëeprav se s tem ne izniËi pomen lokalnega, posebnega, posameznega. Socialni prostori so se obenem zoæili in razπirili, v sebi nosijo igro med bliæino in daljavo, obiËajnim in tujim, enakim in drugaËnim. Pojem individualizacije in stilizacije se dobro ujema s to situacijo, zato teorija æivljenjskih stilov ustreza prav moderni, detradicionalizirani javni sferi. Vpraπanje, ali proces individualizacije vodi h krepitvi ali slabitvi identitetnih struktur, je empiriËno vpraπanje, na katerega ne moremo kategoriËno odgovoriti. Merila za odloËanje so nejasna. Predvidevanje posledic odloËitev je postalo za posameznika ali 84 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39: 75-86 Mirjana Ule posameznico nepregledno. Tudi v tem je ambivalentnost individualizacije. Opraviti imamo tako s πirjenjem opcij kot z blokado izbir. Vzemimo za primer poloæaj mladih æensk v Sloveniji. »eprav so vedno bolj udeleæene v izobraæevalnem procesu, imajo primerljive ali celo boljπe izobrazbene uspehe, kompetence, kot moπki, jim vse boljπa in raznovrstnejπa izobrazba ne pomaga dosti, da bi imele bolj enakopravne æivljenjske izbire in æivljenjske poti v primerjavi z moπkimi. Za æenske je npr. vedno veËja “nadomestljivost” in “zamenljivost” ljudi, s tem pa tudi veËja nevarnost za izgubo zaposlitve, za spremembo delovnega mesta (na slabπe), usodnejπa kot za moπke. Æenske odreagirajo, kot kaæejo rezultati raziskave, z obËutki veËje nemoËi v reπevanju æivljenjskih problemov, z veËjim nezaupanjem vase, zmanjπevanjem aspiracij. Moπke te situacije bolje nagovarjajo, zato imajo veËje zaupanje vase, raje imajo tekmovalne situacije, navduπujejo jih tvegane situacije (Ule 2002). Æivljenjski stili torej danes skozi vzorce vsakdanjih aktivnosti segmentirajo ljudi. Na ta naËin se oblikujejo tudi nove oblike socialne identitete. Pomembno pa je, da je identiteta danes zgrajena predvsem na razlikovanju, ker je paË v funkciji individualizacije. Z organizacijo porabe ne manifestiramo veË svoje socialne pripadnosti, ampak poudarjamo svojo razliËnost in individualnost; okus, stil, podobo o sebi. Sodoben porabnik torej z nakupom izdelka ustvari predvsem socialno razliko. To je zgodovinska inovacija glede na vse prejπnje druæbe, ki so gradile na socialnih identifikacijah. Ta distinktivnost potrebuje zunanjo podporo v obliki modernega trga, træne ponudbe razlik. Osnovni problem je v tem, da igre izbir niso tako svobodne, kot se zdijo na ravni njihovih vsakdanjih promocij, temveË so druæbeno narekovane izbire. So vsakdanje mikroizbire, med katerimi potujemo tako, kot vsak dan potujemo med zaloæenimi policami trgovin. Vsak dan smo postavljeni pred izbire, ki so vnaprej definirane in obmejene. Ponujajo mu jih mediji, trg, mnoæiËne avtoritete, vplivne subkulture itd. Res je, da se pri izbiri med alternativami ne zanaπamo na kake utrjene vzorce vedenja in miπljenja. Problem je, da le malokdaj tudi sami postavljamo alternative. Nedvomno zveni obetavno, Ëe je posamezniku ali posameznici sporoËeno, da lahko sam/a napiπe scenarij za igro svojega æivljenja, da lahko sam/a zasnuje kos svojega æivljenja, da sam/a uprizori in uresniËi ta zasnutek. Vendar so pomembne tudi ali predvsem predpostavke, da te moænosti tudi izkoristi. Tu pa se hitro izkaæe, da potrebuje ustrezne materialne, socialne in fiziËne vire, ki niso kar tako na voljo. Brez teh predpostavk postane nujnost in zahteva po samooblikovanju lastnega æivljenja teæko uresniËljiva zadeva. Poziv, da samozavestno uprizorimo igro svojega æivljenja, ima ciniËen prizvok, Ëe nimamo za to primernih virov. Zato moramo resno upoπtevati Beckovo opozorilo, da individualizacija ne pomeni avtomatsko emancipacije posameznikov od razliËnih avtoritet, socialnih definicij in socialnih pritiskov. Pojavljajo se nova protislovja, ki naredijo osamosvajanje in osebnostno rast posameznikov in posameznic za teæjo nalogo kot je bila do sedaj. Ti se sicer osvobajajo tradicionalnih vezi in odvisnosti, toda po drugi strani postajajo Ëedalje bolj odvisni od pritiskov drugih socialnih institucij, na katere imajo le malo vpliva. To so predvsem trg delovne sile, izobraæevalni sistem, sistemi socialnega skrbstva, sistemi socialnega zavarovanja in zdravstva itd. 85Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39-40: 75-86 Razlike, ki delajo razlike: æivljenjski stili, individualizacija in spremembe identitetnih struktur Pomembna dilema visoke moderne je, ali gre za nov red stvari ali za prekinitev s prejπnjimi redi, detradicionalizacijo, ki se kaæe skozi individualizacijo kot poglavitno znaËilno subjektivno dræo ljudi visoke moderne ali gre le za delne spremembe istih sploπnih tokov tradicije, kulture. Zagovorniki koeksistenËne teze menijo, da tako kot Ëlovek v resnici nikoli ni povsem oblikovan po tradiciji, tudi ne more biti povsem avtonomen. Nekatere relativno detradicionalizirane prakse pravzaprav prikrito posne- majo glasove etabliranih avtoritet; npr. razni novodobni fleksperti« ne delajo niË drugega kot perpetuirajo doloËene tradicionalne vrednote in verjetja, ovita v moderno retoriko. “Izbira” torej tudi v drugi moderni ni vedno izbira, sploh pa ni vedno avtonomna. Iz upadanja moËi tradicij in poveËanja diskurzivnega znanja, ki je ljudem vsak dan na razpolago, ne izhaja avtomatsko, da imajo ljudje veË svobode v izbiri kot poprej. Seveda obstajajo danes mnoge izbire, ki prej niso bile mogoËe (tako kot sodobni kapitalizem omogoËa veËjo izbiro blaga kot prejπnje druæbe), vendar so te izbire le funkcija segmentacije trga æivljenjskih dobrin in ponudb. Træno povzroËena razliËnost izbir v pluralni druæbi ne pomeni πirjenja parametrov svobode posameznika ali posameznice. Posamezniki vsak dan sproti ustvarjajo svoje lastne “tradicionalne” svetove. V tem smislu “tradicionalno” nastaja kot stranski proizvod samega delovanja, kot posledica webrovskega procesa rutinizacije in se sËasoma, skozi stalno ponavljanje, spreminja v avtoriteto. Torej lahko zakljuËimo, da individualizacija morda flosvobaja« posameznika in posameznico od nekaterih flzgodovinsko podedovanih« tradicij, a zato uvaja nove in ‡ naj zveni πe tako paradoksalno, a vendarle ‡ nenehno spreminjajoËe se, celo inovativne tradicije. Seveda moramo tu pojem tradicije osvoboditi od zgodovinsko in druæbeno preseæenih oblik fltradicionalnosti«, ki je blizu pojmoma obrednosti in nevpraπljive veljavnosti oz. ga moramo dekonstruirati. To med drugim pomeni tudi raziskovanje institucij, ki porajajo individualizacijo, jo ohranjajo in pospeπujejo. Literatura Appadurai, A. (1986): The Social Life of Things. Cambridge: Cambridge Univ. Press. Baumann, Zygmunt (2001): The Individualized Society. Cambridge: Polity Press. Bourdieu, Pierre (1996): Distinction. A Social Critique of the Judgement of Taste. London: Routledge. Beck, Ulrich (1998): Was ist Globalisierung? Frankfurt/M: Suhrkamp. Dahrendorf, Ralph (1994): Das Zerbrechen der Ligaturen und die Utopie der Weltbürgergesellschaft. V: U. Beck in E.Beck-Gernsheim (ur.). Riskante Freiheiten: 421- 436. Frankfurt/M: Suhrkamp. Gaskell, George (2001): Attitudes, Social Representations, and Beyond. V K. Deaux, G. PhilogËne (ur.), Representations of the Social: 228-241. Oxford: Blackwell. Giddens, Anthony (1991): Modernity and Self-Identity. Self and Society in the Late Modern Age. Stanford: Stanford Univ. Press. Luhmann, N. (1994): Kopierte Existenz und Karriere. Zur Herstellung von Individualität. V: U. Beck in E. Beck-Gernsheim (ur). Riskante Freiheiten: 191-2oo. Frankfurt/M: Suhrkamp. 86 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 39: 75-86 Mirjana Ule Luthar, Breda. (2002): Æivljenjski stili v medijski druæbi. Aplikativni raziskovalni projekt (1999- 2002). Ljubljana: FDV Montaigne, M. de (1998): Essays. Frankfurt/M: Eichborn. Potter, Jonathan (1996): Attitudes, Social Representations and Discoursive Psychology. V M. Wetherell (ur.): Identities, Groups and Social Issues: 119-173.London: Sage. Ule, Mirjana (1998): Od dominacije potreb k stilizaciji æivljenja. »asopis za kritiko znanosti, XXVI, πt. 189:103-116. Ule, N. Mirjana (2000): Sodobne identitete, v vrtincu diskurzov. Ljubljana: ZPS. Ule, Mirjana (2002):Æivljenjski stili, kognitivne dimenzije. V: Luthar, B. Æivljenjski stili v medijski druæbi. Aplikativni raziskovalni projekt (1999-2002): 183-209. Ljubljana, FDV Welsch, W. (1991): Unsere postmoderne Moderne. Weinheim: WCH. AvtoriËin naslov: dr. Mirjana Ule Fakulteta za druæbene vede Univerze v Ljubljani p. p. 2547, 1000 Ljubljana e-mail: mirjana.ule@guest.arnes.si Rokopis prejet februarja 2002, revidirana verzija, dokonËno sprejeta za objavo, marca 2002. Po mnenju uredniπtva je Ëlanek uvrπËen v kategorijo: izvirni znanstveni Ëlanek (s kvalitativno argumentacijo).