Žrtve nasilnosti. Neizbrisno oatane 7 zgodovini alo^enskega iiaroda, Ljubljane in kulture sploh zapisan 20. septeraber 1908. ]., ko so padle na ljubljanskib ulicah žrt7e, zadete od krogel nemškonacionalne soldateske. Vroča člo^eška kri, nedolžno prelita, kliče po os^eti! — Ta naj se ne izvede z brutalno silo, 8 kakršno so bile zadane smrtne rane, osveta naj zaloti so7ražnika, prepojenega z narodnim šo^inizmom, na kulturuem, soeialnem in gospodarskem polju ! Ti kr7a7i dogodki so nam 7sem 7 ži^em spominu in ne izginejo iz njega nikoli. Vanj jib je zapisala kri, sorodna in draga nam, saj je ttkla iz slo^enskib žil. Zbudila se je 7 61o7eku bestija in je kiroločno planila po nedolžnem plenu! Ko bi poznali morilci S7ojega peanika Grillparzerja, bi se od sramu pogreznili 7 zemljo. A tuje so jim njeg070 besede : nEin Menschenleben — o, es ist so ^iel!" D^oje ž i v 1 j e n j je bilo hip o m aum o r j e n i h , šeat nedolžn i k o v težko ranjenib. Padla sta 7 mladih letih Budolf L u n d e r , atrojnik ,,Narodne tiskarne" (star 22 let), in J^an A d a m i č , dijak IV. gimn. razreda (star 15 let). Zadnji je sin to^ariša A7gusta A d a m i 6 a, nadučitelja 7 p. pri S7. Petru 7 Ljubljani, io< brat tovariša Emila A d a m i č a, učitelja in skladatelja 7 Kamniku. — V učiteljakih rodo^inah spričo znanih sedajnib razmer običajno ni nič 7eselja. In sedaj pride kruta sila in zada sorodoim srcem udarec brezkončne bolesti, ki je neozdra^lji^a, ker je od skupnega življenja odkrhnila najdražji del divjaška besnost. — Kakšno je nezasluženo trpljenje, 76 učiteljstvo aamo najbolje. Ali naj na^edemo pregaujalce in preganjance ? ! Molči, težka obsodba! Utihni pod 7tiskom splošne žalosti!  Učiteljstvo, na delo med ljudst^o! D^igaj ga iz teme in nevednosti, da se za7e in osamos7o.ji. S prosveto k svobodi! Z delom k osamosvojitvi!