142                                                                                                                                                      I
Pravda                                                                   !
Našo vas cbkrožajo od treh strani zelo visoke gore.   Vse pa kažejo          i
svoje gole bregove.   Le na eni gori je lep zelen gozdiček.   Podoben je          ]
je  oiočiču  sredi kamenitega  morja,  ali oazi v brezkončni puščavi.   Ima          j
skoro natančno podobc kvadrata, in videti je, da ga je moral zasaditi \          I
davnih Časih skrben gospcdar.
Naše ljudstvo pa  si pripoveduje  o  tem gozdiču sledeče:  V davnih          '¦
časih je  bila  cela  gora  obrastla   z lepimi  smrekami.   Ljudje  so  živeli v          J
največjem  blagoslanju,  ker jim  je dajal gozd  mnogo dohodkov,                       j
VašČani pa so postali nevosčljivi drug drugemu.  Vsak je hotel imeti          1
vcČ in nastali so hudi prepiri zaradi gozdov,   Prestavljali  so mejnike in          !
sekali debla na  tujem.   Ni ga  bilo  sodnika, ki bi bil  mogel  pomiriti in          I
sprijazniti te vaščane. Razen cnega gospodarja so bili že vsi zapleleni v prcpirc. Tisti gospodar pa je bil tako miroljuben, da )'e rajši trpel krivico, kot da bi se prepiral in tožaril.
Vaščani so iskali daleč po svetu sodnika, ki bi bil določil pravične mcje. Mnogo učenih in izkušenih sodnikov je že pcizkusilo poravnati prepire  med temi  vaščani;  pa  nobeden  ni  dosegel  trajnih  uspehov.                '
Naposled so vendar dobili v daljnem mestu starčka, ki je obljubil, da bo golovo pomiril vaščane s pravično določitvijo mej.
Pripeljali so ga pod večer v vas. In drugo jutro so se namenili, da gredo v gore določevat gozdora meje.
Pa kakc so se začudili in prestrašili vaščani, ko so zagledali zjutraj gole, skalnate bregove gora,   0 gozdovih ni bilo več sledu,   Sarao skalovje         ]
je bilo na mestu, kjer so stala prcj najlepša debla.
V tcj goli, skalnati pušcavi je razvescljeval oko samo en zelen otokf lep čveterokoten gczd. Po njegovi legi so ljudje takoj spoznali, da je to gozd onega vaščana, ki se ni nikdar z nikomur prepiral in tožaril.                 i
Vsa vas je tarnala in je jokala.   Mnogi niso vedeli, ali je to resnica         j
ali sen.   Iskali so po celi vasi starčka, ki jim je prišel razsojat pravdo,         ]
pa o njem ni bilo več ne duha, ne slulia.  Izginil je in nihče ga ni več videl.
Zdaj so vaščani spcznali svojo krivdo,  Vedeli so, da je bil ta starček         ^
božji poslanec in da je  višja moč razsodila njih pravdo.
Maksimov