Pavel Keller: W 10. nadaljevanje. -.44 Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Spal je do poldne. Nato je dal vpreči sani in se je odpeljal proti mestu. Rcšil se je nekaj kup.ijskih poslov v prav veliko svojo zadovoljnost. Njegov pravni zastopnik je bil na primer iztirjal veliko vsoto, o kateri je že mislil, da je izgubljena. Tega je bil Meden zelo vesel. Šel je v vinarno, si naročil sekta in povabil k mizi fcrčmarja. »Gotovo ste napravili dobre kupčije, gospod Meden?« »Da,« je zadovoljno odgovoril Meden, »lahko sem vesel.« Pila sta in bila dobre volje. »Nekega tiliotapca iz vaše vasi so bili ustrelili, gospod Meden. Anton Jeras še piše.« »Da, da,« je rekel Meden ravnodušno, »slišal sem praviti. Prejšnje čase je ve.krat pribajal k meni. Toda kmalu se je čisto zapil.« RaznaSalec časopisov je prinesel večerni list, Gostilničar ga je preletel z očmi. »Ravno tukajle berem: Anton Jeras, o katerem smo poročali, da je bil zadnjo noč na meji ustreljen, ni mrtev, kakor smo zvedeli iz mestne bolnišnice, ampak le težko ranjen. Sicer pa tudi ni dokazano, da je mož tihotapil, ker niso našli pri njem nikakršnega utihotapljenega blaga.« Ko je krčmar prebral, se je ozrl v Medena. »Gospod Meden, kar naenkrat ste tako po-< bledeli! Kaj pa vam je? Kar sivi ste v obraz.« »Napad!« je stokal Meden; »težave imam 8 srcem — alkohola ne prenesem.« »Ali naj pošljem po zdravnika?« Meden se je odločno branil. In krčmar se je popeljal z njim do doma. ABITURIENT. Pretekla so leta. Nesrečni Colnar je še vedno sedel v ječi. Niti enkrat ni več pisal svojcem. Učitelj je poskušal, da bi posredoval. Nekajkrati je poskusil govoriti z zaprtim, kar so mu brez vsega drugega dovolili; toda Colnarja niso mogli pripraviti do tega, da bi prišel v govorilnico. Najpotrebnejša pojasnila mu je donašal ravnatelj kaznilnice. Železno zdravje Colnarjovo je 'kljubovalo grozotnemu času. Nikoli ni bil Co.nar bolan, le bled. je bil in zelo shujšan. Da bi pa pisal svojim domov, ga niso mogli omehčati. Če so mu ob priložnostih, za ikatere je bilo dano dovoljenje, za božič na primer, poslali darov, so opazili na njem neko pritajeno veselje. Kadar pa je sedel pred jestvinami, ki so mu bile poslane od doma, ni mogel ničesar spraviti v grlo in je porazdal vse svojim soujetnikom. V tej tibi jetnišnici je bil on najtišji prebivalec. Ce ga niso vprašali, ni nikoli izpregovoril besede. Pri vsakodnevnih izprehodih je imel oči uprte vedno v tla; nikoli se ni ozrl proti tistemu koščku modrega neba, l_i je sijal tudi nad dvoriščem jetnišnice. Gospod učitelj ni nelial s svojimi obiski; Eodil je po naročila za ženo, ki jib je čakala, In za sina. Prej kdaj je vzel tudi pismo s seboj, jtoda Colnar jih ni hotel brati. »Co bi prebral, bi umrl,« je relsel nekoC. Čc so ga vprašali, ali se kesa svojega dejanja, je molčal, nobena mišica v njegovem obrazu se ni zgenila. Vesti iz doma, ki mu jih je ustno sporočal ravnatelj, je poslušal molče; nihče ni mogel opaziti, če ga te stvari sploh zanimajo. Le ko mu je ravnatelj nekoč omenil, da so prišli za kmeta hudi časi, je vzdihnil. Tedaj je pafi pomislil na svojo ženo. Ena sama novica pa ga je izbegala: ko mu je ravnatelj naznanil, da je sin Karel napravil zrelostno skušnjo z odliko, je zaihtel in je jokal skoraj dve uri. Ko je učite.j to povedal doma, je izpreletel svetel žarek gospe Ane upadlo lice; stisnila je r-oko sinu, fci je stal poleg nje, in je tiho in vsa srečna rekla: »Še naju ljubi!« »Pojdi in obišči gospoda graščaka.« »Ne vem, mati; matura vendar ni nič kaj posebnega. Na tisoče jih je vsako leto, ki jo na- pravijo.« »Spodobi se,« je rekla mati. »Z nikomer dru- gim v vasi nismo prijatelji, le z našim dobrim gospodom učiteljem in prav raalo tudi z gospodom v gradu. Vselej mi je, kakor da bi prisijal solnčni žarefc v hišo, kadar stopi gospodična Ema čez prag.« »V teh osmih dneh, odkar sem doma, je še ni bilo. Ali še kaj pride po vodo k studencu?« »Redkokedaj! Stara Golobovka jo vsak dan sama pricle iskat. Drugi ljudje o mrliški vodi, ikakor jo imenujejo, ne marajo ničesar slišati.« Te besede je izgovorila mati z veliko nevoljo. Sin je pristavil: »Saj jim ni več treba hoditi ponjo! Za nas je še boljše tako!« Nato se je pripravil za obisk na gradu. Več ko pol ure je stal pred malim zrcalom na steni. Lase si je skušal uravnati trikrat, kravato jc zavezal Sestkrat. Zelo tehtno je premišljeval, ali naj tisto malo puha pod nosom pusti, ali ne. Obiska pri gospodi vendar ne bomo delali, ne da bi se prej obrili! Toda britve ni imel, k brivcu v vas pa mu je bilo prcve. od rok. Zato se je odločil na pot kar s pubom pod nosom. — To je bila težka pot. V primeri z njo matura ni bila nič. Celo matematike se ni bil ustrašil. Njegov najboljši prijaielj se je jezil, da to »konjederstvo, matematika« še 'vedno ni odpravIjeno. Trdil je, da je to pravzaprav zadeva ministrstva za ljudsko blaginjo. To pa da najbrž spi, kadar so tako važna vprašanja na dnevnem redu. — »Grad« ni bil nič kaj posobnega. Čedna, pa preprosta gosposka biša sredi parka. GrašCak je bil mož petdesetih let, z rjavo brado. Človekoljubnost se mu je brala z obraza. Kajti »ni je pravičnosti na zemlji, po kaleri bi postali obrazi to, kar so ljudje.« Gospod je peljal Karla v svojo sobo. »Zelo sem vesel, da ste me obiskali, mladi prijatelj. Naš dobri gospod učitelj mi je pripovedoval, s kako lepim uspehom ste napravili maturo. V vseh predmetih ste bili ustnega izpraševanja oproSčeni.« »Saj to nič ni,« je rekel Karel, »z menoj vred so bili oproščeni še trije drugi. V. vseh gimnazijah je tako.« »No, pa vendar! Ali kadite?« »Tu in tam ikakšno cigaro.« »Kaj? — Cigaret ne?« »Ne, imeli smo majhno dijaško zvezo in v .tej zvezi je bilo prepovedano, kaditi cigarete.« »Zakaj?« »Ker že vsak mlečnozobec kadi cigarete.« »Imenitno! Kaj pa z alkoholom?« »Pili smo le vino.« »Gosposko! Ali ste veliko pili?« »Vsako nedeljo kozarec« »No, to je zmerno. To je celo čez mero fcmerno!« Ljubeznivi gostitelj je naročil vina in cigar. Medtem pa je prijazno potegnil Karla za kocinc pod nosom. »No, saj vam že fcar lepo poganja.« Karel je zardel. »Žalibog nisem imel priložnosti, da bi se bil "obril.« »Nikar se ne brijte! Poglejte mene, kakšno 'dolgo brado imam! Je sicer prekleto nemoderna ta brada, toda poglejte si le te opice, ild jih popravijo v brivnicah!« Natočil je vina. »Samorasel mora človek biti! Ta kmetska samoraslost, mladi prijatelj, vam tudi na univerzi nikoli ne sme izginiti! Samoraslost je zdravje.« In srčno se je zasmejal. Karel se je le nerad udal, da jo prijel za kozarec. Nato sta si napila. »Na vašo bodočnost!« »Hvala, gospod graščak.« »In sedaj, mladi prijatelj, naj vas vprašam, kaj boste študirali?« »Ob, če bi bilo po mojem, bi pa. rad študiral medicino, toda vcm, da se bom moral oprijeti poljedelstva.« Gospod graščak se je nenadoma zelo zresnil. »Karel,« je rekel, »ali vam smem tako reči?« Karel je z vnemo prikimal. Dalje sledi.