39
KIRURŠKO ZDRA VLJENJE RAKA V ČERAJ, 
DANES, JUTRI
Surgical treatment of cancer: past, present, future
Prof. dr. Nikola Beši ć, dr. med., spec. kir.
Onkološki inštitut Ljubljana, 
Sektor operativnih dejavnosti, 
nbesic@onko-i.si
IZVLE ČEK
Kirurgija je pravi razmah doživela po iznajdbi splošne anestezije. Kirurško 
zdravljenje je še vedno nenadomestljiv del zdravljenja solidnih tumorjev in 
zasevkov v podro čnih bezgavkah. Kirurg onkolog je danes enakopravni član 
multidisciplinarnega tima, v katerem sodeluje z ostalimi specialisti, ki se 
ukvarjajo s preventivo, genetskim svetovanjem, diagnostiko zgodnjega raka, 
diagnostiko, zdravljenjem za četnega raka, lokoregionalno napredovalega 
raka, metastatske bolezni, rehabilitacijo, spremljanjem bolnikov in zdravlje-
njem zapletov radioterapevtskega in sistemskega zdravljenja ter s simpto-
matskim in paliativnim zdravljenjem bolnikov z rakom. V naslednjem de-
setletju lahko pri čakujemo nadaljnjo subspecializacijo kirurgov. Razvila se 
bo individualizirana kirurgija, prilagojena posameznemu tumorju in bolniku. 
Klju čne besede: zgodovina medicine, kirurgija, onkološka kirurgija, rak, 
multidisciplinarno zdravljenje
ABSTRACT
Surgery has undergone a real boom after the discovery of general anesthesia. 
Surgical treatment is still an irreplaceable part of the treatment of solid tumors 

40
and metastases in the regional lymph nodes. Nowadays, a surgical oncologist 
is an equal member of the multidisciplinary team. A surgical oncologist is 
working with other specialists dealing with the prevention, genetic counsel-
ling, early cancer detection, initial treatment of cancer, locoregionally ad-
vanced cancer, metastatic diseases, rehabilitation, follow-up of patients and 
treatment of complications of radiotherapy and systemic treatment, as well 
as symptomatic and palliative treatment of patients with cancer. In the next 
decade a further subspecialty of surgeons is expected. Individualized surgery 
tailored for a particular tumor in a patient will be developed in the future.
Key words: history of medicine, surgery, surgical oncology, carcinoma, 
multidisciplinary treatment
UVOD
Kirurško zdravljenje se izvaja že ve č tiso č let. Pravi razmah je kirurgija 
doživela šele po iznajdbi splošne anestezije. Odkritja in napredek v fi zio-
logiji, biologiji, mikrobiologiji, kemiji, laboratorijskih tehnikah, opremi in 
tehnologiji so omogo čili nesluten razvoj medicine in kirurgije. Diagnostika 
in zdravljenje raka sta že ob koncu 20. stoletja postala multidisciplinarna, 
pravi razcvet pa je takšno zdravljenje doživelo v za četku 21. stoletja, ko so 
izumili številne nove citostatike in tar čna zdravila. Namen prispevka je skozi 
razvoj kirurgije pojasniti, kaj vse je vplivalo na današnji razcvet onkološke 
kirurgije. Cilj prispevka je, da bralec razume pomen onkološke kirurgije v 
multidisciplinarnem na činu diagnostike in zdravljenja bolnika z rakom ter 
naloge in vlogo, ki jo ima onkološki kirurg. Predstavljene so tudi usmeritve 
in bodo čnost razvoja kirurškega zdravljenja bolnikov z rakom.
Zgodovina kirurgije v prazgodovini in antiki
Bolezni in poškodbe spremljajo človeški rod. Ostanki iz mlajše kamene dobe 
kažejo, da so ljudje trpeli zaradi osteoartritisa, ki je bil najverjetneje posle-
dica dvigovanja in prenašanja bremen. Z razvojem države v starem Egiptu, 
Mezopotamiji, Indiji in na Kitajskem se je razvijala tudi medicina. Prevlado-

41
valo je magi čno razumevanje sveta, a se je relativno dobro razvilo podro čje 
anatomije, javnega zdravstva in klini čne diagnostike (Beši ć, 2015).
V svetišču v Epidaurusu na Peloponezu, ki je bilo posve čeno bogu zdravilstva 
Asklepiju, so med drugim znali drenirati absces iz trebušne votline in odstra-
niti tujek iz rane, pri čemer so si pomagali z opijem kot uspavalom. Hipokrat 
(460-370 pr. n. št.), ki je bil zdravnik na otoku Kosu, je postavil še vedno ve-
ljavno na čelo Primum non nocere (Najprej, ne škodi!). Na zdravnike in kirurge 
je imel v naslednjih tiso č letih zelo velik vpliv grški kirurg Galen, ki je bil 
eden najboljših kirurgov svojega časa. Med drugim je operiral možgane in o či. 
Galenova dela o anatomiji so stoletja veljala za nezmotljiva in so bila temeljna 
literatura za študij medicine na univerzah. Galen je povzel Hipokratov pogled 
na bolezen in zdravje o tem, da telo sestavljajo štiri vrste sokov: kri, sluz, žol č 
in črni žol č. Pri zdravljenju bolezni so uporabljali fi zikalno in duhovno terapi-
jo. Uporabljali so zeliš ča, puščanje krvi s pijavkami, primerno prehrano, čisto 
posteljnino in ob čutek, da je pomo č vedno pri roki (Beši ć, 2015). 
Anti čni Rimljani so izumili številne inštrumente. Že tedaj so kirurgi upora-
bljali kleš če, skalpel, koagulacijo, škarje, kirurške igle in spekule. A žal je po 
zatonu rimskega cesarstva v Evropi v srednjem veku prišlo do nazadovanja 
v medicini. Nauki Hipokrata in Galena so šli v pozabo in šele prihod musli-
manov v Evropo je prinesel napredek v medicini. V obdobju renesanse so 
Evropejci prevedli dela arabskih in grških zdravnikov v latinš čino. Pri čeli so 
z raziskovanjem in zato je zelo napredovalo znanje anatomije in nevrologije 
(Beši ć, 2015).
Že v 19. in 20. stoletju so nova odkritja in napredek v fi ziologiji, biologiji, 
mikrobiologiji, kemiji, laboratorijskih tehnikah, opremi in tehnologiji (npr. 
uporaba elektrike, elektronike in ra čunalništva) omogo čili nesluten razvoj 
medicine in kirurgije (Beši ć, 2015). Iznajdba splošne anestezije je sredi 19. 
stoletja omogo čila razvoj kirurgije. Diagnostika in zdravljenje raka sta že ob 
koncu 20. stoletju postala multidisciplinarna, pravi razcvet pa je takšno zdra-
vljenje doživelo v za četku 21. stoletja, ko so izumili številne nove citostatike 
in tar čna zdravila (Pollock, et al., 2008). 

42
Defi nicija onkološke kirurgije
Ker se rak pojavlja v razli čnih organih, organskih in anatomskih sistemih, 
se z zdravljenjem raka ukvarjajo skoraj vsi kirurgi razli čnih specialnosti in 
subspecialnosti. Če želijo uspešno ozdraviti svoje bolnike, morajo upoštevati 
principe onkološke kirurgije (Ho čevar, 2014). 
Onkološkega kirurga opredelimo kot kirurga, ki ve čino ali ves svoj delovni 
čas posveti zdravljenju in preu čevanju raka (Pollock, et al., 2008; Ho čevar, 
2014). Tako kot kirurg, usmerjen v en sam organski sistem, mora tudi onko-
loški kirurg obvladati vse tehni čne posebnosti kirurških posegov, ki so na 
voljo za zdravljenje. Za razliko od kirurga, ki je usmerjen le v en organski 
sistem, mora onkološki kirurg bolje razumeti naravni potek bolezni in kaj 
posamezen na čin zdravljenja pomeni za bolnika. Onkološki kirurg je nava-
jen dela v multidisciplinarnem timu, ko se že pred pri četkom zdravljenja 
posvetuje z ostalimi specialisti glede dodatne diagnostike, glede zdravljenja 
pa še z internistom onkologom in radioterapevtom. Multidisciplinarni tim se 
redno dobiva na sestankih, na katerih se člani tima dogovorijo z bolnikom 
in njegovimi svojci glede zdravljenja. Na konziliju dobi bolnik odgovore na 
vsa vprašanja, ki ga tarejo (Pollock, et al., 2008).
Za uspešno delo mora kirurški onkolog obvladati obsežno podro čje onko-
logije. Razumeti mora naravni potek in biologijo tumorjev, kar vklju čuje 
tako nastanek raka kot tudi rast in razsoj rakavih celic (Feig, et al., 2003). 
Ob tem mora poznati in uporabljati razli čne diagnosti čne metode za oceno 
primarnega tumorja in razli čne sisteme dolo čitve stadija bolezni, s katerimi 
opredelimo tumor in ocenimo prognozo, zato da uporabimo za posameznega 
bolnika ustrezen algoritem zdravljenja (Feig, et al., 2003). Možni razli čni 
na čini zdravljenja, indikacije za posamezne na čine zdravljenja, tveganja in 
prednosti razli čnih na činov zdravljenja so zelo pomemben del odlo čanja o 
optimalnem zdravljenju posameznega bolnika (Feig, et al., 2003).

43
Vloga kirurga v onkološki ekipi
V prvi polovici 20. stoletja je bil kirurški poseg edini na čin zdravljenja bol-
nikov z rakom. Z razvojem radioterapije in kasneje sistemskega zdravljenja 
(citostatiki, hormoni, tar čna zdravila, imunoterapija) so se pojavili novi, zelo 
učinkoviti na čini zdravljenja, zato se je spremenila tudi vloga kirurga (Pol-
lock, et al., 2008; Beši ć, 2015). 
Danes je kirurg onkolog enakopravni član multidisciplinarnega tima, v ka-
terem sodeluje z ostalimi specialisti, ki se ukvarjajo s preventivo, genetskim 
svetovanjem, diagnostiko zgodnjega raka, diagnostiko, zdravljenjem za če-
tnega raka, lokoregionalno napredovalega raka, metastatske bolezni, rehabi-
litacijo, spremljanjem bolnikov in zdravljenjem zapletov radioterapevtskega 
in sistemskega zdravljenja ter s simptomatskim in paliativnim zdravljenjem 
bolnikov z rakom (Krajc, et al., 2006; Pollock, et al., 2008; Beši ć, 2008; Be-
šić, 2009; Žgajnar, et al., 2010; Ho čevar, 2014). 
Onkološki kirurg na osnovi klini čnega pregleda in opravljenih preiskav ugo-
tovi, ali je tumor mogo če kirurško odstraniti (resektabilen tumor). Tudi, če je 
rak resektabilen, je za bolnika v časih bolje, da zdravljenje pri čnemo na drug 
na čin, saj tako lahko zmanjšamo kasne posledice zdravljenja ali pa izboljša-
mo možnosti za popolno ozdravitev. Kadar tumor ni resektabilen, so na me-
stu drugi na čini zdravljenja: radioterapija in sistemsko zdravljenje (Pollock, 
et al., 2008). 
Prednost kirurškega zdravljenja v primerjavi z drugimi neinvazivnimi po-
stopki (npr. kriokirurgija, radiofrekven čna ablacija, elektrokemoterapija ...) 
je v tem, da s kirurškim posegom odstranimo tumor v celoti, zato ni preo-
stanka tumorja, ki bi lahko pri čel ponovno rasti. Kadar je tumor odstranjen 
v celoti, lahko patolog odvzame vzorce iz celotnega tumorja, zato je patohi-
stološki izvid bolj natan čen kot ob pregledu le majhnega vzorca tumorja, kar 
lahko vpliva na bolj ustrezno nadaljnje zdravljenje. 

44
Sodelovanje s kirurgi drugih specialnosti
Kadar ni možno ohraniti organa, se kirurg posvetuje in uskladi kirurško 
odstranitev organa s kirurgom plastikom, ki po odstranitvi organa med isto 
anestezijo naredi še rekonstrukcijo. Tako po odstranitvi dojke kirurg plastik 
takoj rekonstruira dojko (Florjan či č, et al., 2011). 
Lep primer dobrega sodelovanja med razli čnimi kirurgi subspecialisti je 
zdravljenje bolnika z velikim rakom spodnje čeljusti, ko maksilofacialni ki-
rurg odstrani spodnjo čeljust, kirurg plastik pa obsežno vrzel tkiva rekonstru-
ira z odvzemom kosti in kože s spodnje okon čine in iz tako odvzetega tkiva 
oblikuje spodnjo čeljust. Ob tem ne gre zgolj za estetski u činek operacije, 
pa č pa tudi za rekonstrukcijo funkcije organa, saj bo s spodnjo čeljustjo bol-
nik lahko tudi grizel, ko mu bo oralni kirurg v vsadek vgradil implantate, na 
katere bodo po kon čani radiokemoterapiji pritrdili zobno protezo (Cotic, et 
al., 2016). 
Tretji primer je zdravljenje bolnice z lokalno napredovalim rakom danke, ki 
vrašča v okolne organe v mali medenici (maternico, del nožnice in se čevod 
s se čnim mehurjem). Onkološkemu kirurgu pomagata odstraniti raka gine-
kolog in urolog. Ginekolog rekonstruira nožnico, urolog pa naredi rekon-
strukcijo se čnega mehurja. Kirurg plastik poskrbi, da se bo rana v predelu 
zadnjika čimprej zacelila. Prav zato je zdravljenje zelo napredovalih rakov 
smiselno v dovolj velikih bolnišnicah, ki imajo na voljo izkušene kirurge za 
izvedbo tako zahtevnih kirurških posegov. 
Sodobno kirurško zdravljenje raka
Kirurg ima le še redko vlogo pri postavitvi diagnoze. Ker je kirurški poseg 
za bolnika bolj neprijeten kot punkcija z iglo, če je le mogo če, vzorec raka 
odvzame citolog s tanko iglo ali radiolog z debelo iglo. Kirurški poseg je po-
treben za postavitev diagnoze le, če tumor leži na takem mestu, da ni možno 
opraviti punkcije, oziroma če patohistološka preiskava iz majhnega vzorca 
ni pojasnila narave tumorja (Ho čevar, 2014).

45
Napredek v znanosti in tehnologiji omogo ča uporabo umetnih organov, ki 
jih kirurg lahko implantira: umetno srce, umetna jetra in bioni čno oko (Be-
šić, 2015). Zna čilnost sodobnega kirurškega zdravljenja raka je, da, če je le 
možno, naredimo čim manj invaziven poseg. Minimalno invazivne tehnike 
(npr. laparoskopija, torakoskopija ...) so za bolnika bolj ugodne od klasi čnih 
kirurških posegov, saj je kožni rez manjši in ima bolnik zato manj bole čin. 
Prav to omogo či, da bolnik prej postane ponovno pokreten in ni odvisen od 
pomo či. To olajša zdravstveno nego in skrajša čas, ki ga mora bolnik prebiti 
v bolnišnici. 
Če je le mogo če, izpeljemo operativni poseg v sklopu dnevne bolnišnice. Ta-
kšno zdravljenje zahteva od celotne ekipe, da oskrbi bolnika v krajšem času, 
zato je potrebno boljše na črtovanje in časovno usklajeno delovanje celotnega 
zdravstvenega tima. 
Novi, zelo obsežni in bole či kirurški posegi (npr. rekonstrukcija dojk, peri-
tonektomija z intraperitonealno hipertermi čno kemoterapijo, izolirana per-
fuzija okon čin ...) zahtevajo daljše bivanje v bolnišnici, pri katerem ima po 
operativnem posegu izjemno pomembno vlogo ustrezna zdravstvena nega in 
fi zioterapija.
Kirurško zdravljenje lokalizirane in lokoregionalno omejene bolezni
Kirurško zdravljenje je še vedno nenadomestljivi del zdravljenja primarnega 
raka in podro čnih bezgavk. Patohistološki pregled primarnega raka in po-
dročnih bezgavk omogo či natan čno diagnozo glede razširjenosti (stadija) 
bolezni, kar omogo či ustrezno na črtovanje dopolnilnega zdravljenja z radio-
terapijo in zdravili (Ho čevar, 2014).
Lokalno in lokoregionalno omejena bolezen je s kirurškim zdravljenjem oz-
dravljiva (kurabilna), kar pomeni, da je bil lokoregionalno rak odstranjen 
v celoti. Če je le mogo če, kirurg odstrani samo tumor z okolnim plaš čem 
zdravega tkiva (široka ekscizija) in ohrani organ, v katerem leži rak. Če je 
primarni rak prevelik, da bi lahko ohranili organ, pa s predoperativnim sis-

46
temskim zdravljenjem in/ali obsevanjem tumor zmanjšamo. To lahko omo-
goči ohranitveni kirurški poseg (Pollock et al., 2008).
Kadar pa kirurg odstrani organ v celoti, govorimo o radikalnem zdravljenju. 
Zaradi boljše in zgodnejše diagnostike, ki so ga omogo čile sodobne diagno-
sti čne metode in presejanje populacije, je vedno ve čji delež tumorjev dovolj 
majhnih, da lahko ohranimo organ. Izkazalo se je, da pri ve čini bolnikov 
tako po široki eksciziji kot po radikalni odstranitvi dosežemo lokoregionalno 
kontrolo oziroma ozdravitev bolezni. Radioterapija lokoregionalnega podro-
čja pomaga prepre čiti, da bi se rak v preostanku organa ponovil (Pollock et 
al., 2008).
Kirurško zdravljenje lokoregionalno napredovale in metastatske 
bolezni
Zasevki v podro čnih bezgavkah so indikacija za kirurško zdravljenje. Če je 
rak lokoregionalno razširjen, ga kirurg ne more odstraniti v celoti, zato go-
vorimo o neradikalnem oziroma paliativnem zdravljenju. Izkazalo se je, da 
je kombinacija sistemskega zdravljenja, radioterapije in kirurškega zdravlje-
nja bistveno bolj u činkovita od samega kirurškega zdravljenja. Kombinirano 
zdravljenje je lahko bolj u činkovito, če zdravljenje pri čnemo s sistemskim 
zdravljenjem, saj življenja ne ogroža lokoregionalna bolezen (Pollock et al., 
2008). 
Z razvojem u činkovitih metod za zdravljenje metastastke bolezni je kirurško 
zdravljenje oddaljenih zasevkov postalo vedno bolj pogosto. Tako na primer 
so bili še pred dobrim desetletjem bolniki z zasevki kolorektalnega raka v 
jetrih obsojeni zgolj na simptomatsko oziroma paliativno zdravljenje. Sedaj 
pa ima internist onkolog veliko zelo u činkovitih zdravil, s katerimi zmanjša 
zasevke in prepre či rast zasevkov. Kadar pride do rasti le enega zasevka, ga 
zdravi interventni radiolog s perkutano radiofrekven čno ablacijo. Če to ni 
možno, je na mestu kirurški poseg, s katerim odstranimo tumor ali pa del 
jeter. Ker imajo jetra dobro sposobnost regeneracije, lahko takšen poseg tudi 
ve čkrat ponovimo (Velenik, et al., 2011). Za prepre čevanje rasti zasevkov v 
jetrih, ki ležijo na takem mestu, ko zasevka kirurško ni mogo če v celoti od-

47
straniti, pride v poštev tudi zdravljenje z elektrokemoterapijo (Edhemovi ć, 
2015).
Simptomatsko in paliativno kirurško zdravljenje
Pri bolniku, ki ima neozdravljivo bolezen, je pogosto na mestu kirurški po-
seg, ki bolniku olajša težave in v časih tudi podaljša življenje (npr. plevralna 
drenaža in plevrodeza zaradi plevralnega izliva, stoma zaradi ileusa ...) (Ho-
čevar, 2014).
Kirurgov odnos do bolnika in svojcev
Zelo pogosto je kirurg prvi zdravnik, ki se ukvarja z zdravljenjem raka, s 
katerim pride bolnik v stik, ko je postavljena diagnoza rak. Že ob prvem 
pregledu mora vzpostaviti z bolnikom in njegovo družino partnerski odnos. 
Zato mora kirurg ustrezno posredovati bolniku in svojcem dejstvo, da ima 
bolnik raka in kaj vse bolnika čaka, da bolniku omogo čimo ozdravitev ali 
zazdravljenje raka. Kirurg sodeluje pri sledenju bolnika po primarnem zdra-
vljenju, ko ugotavlja morebitno ponovitev bolezni in pojav kasnih posledic 
onkološkega zdravljenja. Ob ponovitvi bolezni kirurg izpelje ustrezno dia-
gnostiko in z ostalimi specialisti onkologi sodeluje pri nadaljnjem zdravlje-
nju. Ob neobvladljivi bolezni pa pomaga bolniku in svojcem pri simptomat-
skem in paliativnem zdravljenju (Beši ć, 2009).
Kirurško zdravljenje raka jutri
V naslednjem desetletju lahko pri čakujemo nadaljnjo subspecializacijo ki-
rurgov in sprotno preverjanje uspešnosti kirurgov na državni in mednarodni 
ravni. Razvila se bo individualizirana kirurgija kot del medicine, ki bo pri-
lagojena posameznemu bolniku in njegovemu tumorju tako glede zdravil, 
obsevanja kot tudi kirurškega zdravljenja. Prišlo bo do razvoja kirurgije, vo-
dene z intraoperativnimi molekularnimi slikovnimi preiskavami, razširjenja 
uporabe in nadaljnjega razvoja robotske kirurgije in telemedicine. Kirurgi 
bodo izvajali ve č preventivnih posegov pri nosilcih genov, ki povzro čajo 
raka (Ho čevar, 2016). Delo kirurgov pa bo bolj kot doslej nadzirala tudi 

48
javnost, ne samo preko pisnih in elektronskih medijev, pa č pa tudi preko 
spletnih in družbenih omrežij, pri čemer bodo še posebej dejavni bolniki in 
njihovi svojci (Buckarma, et al., 2016).
RAZPRA V A 
Z razvojem radioterapije in kasneje sistemskega zdravljenja (citostatiki, 
hormoni, tar čna zdravila, imunoterapija) so se pojavili novi, zelo u činkoviti 
na čini zdravljenja raka ob kirurgiji, zato se je spremenila tudi vloga kirurga 
(Pollock, et al., 2008; Beši ć, 2015). Danes je kirurg onkolog enakopravni 
član multidisciplinarnega tima, v katerem sodeluje z ostalimi specialisti, ki 
se ukvarjajo s preventivo, genetskim svetovanjem, diagnostiko zgodnjega 
raka, diagnostiko, zdravljenjem za četnega raka, lokoregionalno napredo-
valega raka, metastatske bolezni, rehabilitacijo, spremljanjem bolnikov in 
zdravljenjem zapletov radioterapevtskega in sistemskega zdravljenja ter s 
simptomatskim in paliativnim zdravljenjem bolnikov z rakom (Krajc, et al., 
2006; Pollock, et al., 2008; Beši ć, 2008; Beši ć, 2009; Žgajnar, et al., 2010; 
Ho čevar, 2014). Razvila se bo individualizirana kirurgija kot del medicine, 
ki bo prilagojena posameznemu bolniku in njegovemu tumorju tako gle-
de zdravil, obsevanja kot tudi kirurškega zdravljenja (Ho čevar, 2016). Žal 
nove možnosti zdravljenja kljub boljšemu poznavanju genetskih dejavnikov 
(Agboola, et al., 2013) zaradi drage izdelave zdravil in visoke cene sodobne 
tehnologije niso dostopne vsakomur (Ologunde, et al., 2015) in logi čno je, 
da se bo verjetno razkorak med revnimi in bogatimi še naprej pove čeval. Za 
kirurge pa bodo delovne razmere postale bolj zahtevne, saj bodo izpostavlje-
ni nadaljnji subspecializaciji in sprotnemu preverjanju uspešnosti kirurgov 
na državni in mednarodni ravni (Ho čevar, 2016), bolj kot doslej pa jih bo 
nadzirala tudi javnost, ne samo preko pisnih in elektronskih medijev, pa č pa 
tudi preko spletnih in družbenih omrežij, pri čemer bodo še posebej dejavni 
bolniki in njihovi svojci (Buckarma, et al., 2016; Wexner, et al., 2016).
ZAKLJU ČEK
Z razvojem civilizacije, znanosti in novih odkritij se razvija tudi onkološka 
kirurgija in vloga onkološkega kirurga v družbi. Nova odkritja in izboljšana 

49
tehnologija prinašajo v onkološko kirurgijo nove diagnosti čne, terapevtske, 
moralne in eti čne dileme. Novi izzivi pa pomenijo nov zagon za iskanje ve-
dno boljših rešitev, kar spet poraja nova vprašanja. To na podro čju onkološke 
kirurgije vodi v individualizirano, bolniku prilagojeno kirurško zdravljenje, 
ki je pomemben del multidisciplinarnega in interdisciplinarnega zdravljenja 
z namenom podaljšanja preživetja in predvsem boljše kakovosti polnega ži-
vljenja posameznika in celotne družbe. 
 LITERA TURA
Agboola, S.O., Ball, M., Kvedar, J.C., Jethwani, K., 2013. The future of Connected 
Health in preventive medicine. QJM, 106(9), pp. 791–794. 
Beši ć, N., 2008. Bolnice z rakom dojk in rehabilitacija - vidik onkološkega kirurga. In: 
Marin ček, Č., Burger, H. eds. Rehabilitacija bolnikov z rakom : zbornik predavanj, 19. 
dnevi rehabilitacijske medicine, Ljubljana, 28. in 29. marec 2008. Ljubljana: Inštitut 
Republike Slovenije za rehabilitacijo, pp. 68-72. 
Beši ć, N., 2009. Bodo čnost onkologije in rehabilitacije onkoloških bolnikov In: Ma-
rin ček, Č., Burger, H. eds. Rehabilitacija v prihodnosti : zbornik predavanj: 20. jubi-
lejni dnevi rehabilitacijske medicine, Ljubljana, 3. in 4. april 2009. Ljubljana: Inštitut 
Republike Slovenije za rehabilitacijo, pp. 77-81. 
Beši ć N., 2015. Medicina v čeraj, danes in pojutrišnjem. In: Kvas, A., et al. eds. Ra-
zvojne usmeritve zdravstvene in babiške nege : zbornik prispevkov. Ljubljana 27. No-
vember 2015. Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 
pp. 71-84. 
Buckarma, E.H., Thiels, C.A., Gas, B.L., Cabrera, D., Bingener-Casey, J., Farley, 
D.R., 2016. Infl uence of Social Media on the Dissemination of a Traditional Surgical 
Research Article. J Surg Educ, (Epub ahead of print).
Cotic, J., Jamsek, J., Kuhar, M., Ihan Hren, N., Kansky, A., Özcan, M., Jevnikar, P., 
2016. Implant-prosthetic rehabilitation after radiation treatment in head and neck can-
cer patients: a case-series report of outcome. Radiology & Onocology (in press).

50
Edhemovi ć, I., 2014. Elektrokemoterapija - nov tehnološki pristop zdravljenja jetrnih 
zasevkov : doktorska disertacija. Ljubljana; Univerza v Ljubljani, Medicinska fakul-
teta, pp. 1-54.
Feig, B.W., Berger, D.H., Fuhrman, G.M. eds., 2003. The M.D. Anderson surgical 
oncology Handbook, Philadelphia: Lippincot Williams & Wilkins, p: XIII.
Florijan či č, U., Majdi č, E., Ho čevar, M., Ah čan, U., 2011. Sodobno kirurško zdra-
vljenje raka dojke: metode rekonstrukcije po ohranitveni kirurgiji in po mastektomiji. 
Zdravniški Vestnik, 80, pp. 127–136.
Ho čevar, M., 2014. Onkološka kirurgija. Splošni del. In: Smrkolj, V. Ed. Kirurgija. 
Celje: Grafi ka Gracer, pp. 1123-1125. 
Ho čevar, M., 2016. Onkološka kirurgija. In: Novakovi ć, S., Zakotnik, B., Žgajnar, 
J., Duratovi ć Konjevi ć, A. Eds. 29. Onkološki vikend: Razvojni trendi v onkologiji – 
Onkologija čez desetletje: izbrana poglavja in Državni program obvladovanja raka 
2017-2021, Portorož, 9. in 10. december 2016. Portorož: Kancerološko združenje Slo-
venskega zdravniškega društva in Onkološki inštitut Ljubljana, pp. 71-75.
Krajc, M., Žgajnar, J., Beši ć, N., Ho čevar, M., Bilban-Jakopin, C., Lokar, K., Nova-
kovi ć, S., Stegel, V ., Rener, M., Vakselj, A., Teugels, E., De Greve, J., 2006. Genetsko 
svetovanje in testiranje pri slovenskih družinah z rakom dojk in/ali jaj čnikov. In: Žgaj-
nar, J., et al. eds. Geni in rak : zbornik, Laško 21-22 Maj 2006. Ljubljana Kancerološko 
združenje Slovenskega zdravniškega društva, Onkološki inštitut, Zveza slovenskih 
društev za boj proti raku, pp. 48-58. 
Pollock, R.E., Curley, S., Ross, M. & Perrier, N. eds., 2008. Advanced Therapy of 
Surgical Oncology. Hamilton, Ontario, Canada: BC Decker Inc, pp. 1-5. 
Velenik, V., Oblak, I., Reberšek, M., Potr č, S., Omejc, M., Jelenc, F., Edhemovi ć, I., 
2011. Smernice za obravnavo bolnikov z rakom debelega črevesa in danke. Onkolo-
gija, 1, pp 18-25.

51
Ologunde, R., Hashimoto-Govindasamy, L.S., Vivekanantham, S., 2015.The global 
burden of surgical disease: past, present and future.Trop Doct, 45(1), pp. 57–58.
Wexner, S.D., Petrucci, A.M., Brady, R.R., Ennis-O‘Connor, M., Fitzgerald, E., Mayol, 
J., 2016. Social media in colorectal surgery. Colorectal Dis. [Epub ahead of print].
Žgajnar, J., Beši ć, N., Hertl, K., Krajc, M., 2010. Presejalni program raka dojk DORA 
: kirurški rezultati. In: Rems, M., Studen Pauleti č, P . eds. Zbornik povzetkov, 5. kongres 
Združenja kirurgov Slovenije z mednarodnim sodelovanjem, Kranjska Gora, 25-27 
November 2010. Ljubljana: Združenje kirurgov Slovenije, p. 167.