


.

r *  - i

-■r ■ • ,|'A
k*  V- ■ *ips

.»' . -V v - -' .•'► V_ .'•■■-•?■,- v • .. *>~'v.iV ' . .>> ■ * ••'••:, -Z.  - :

.

. ... ' " . ' ' ;

>v r

uM


r*i

- .  £ .,v V

Ivi

*gy

. ...„ . . '+■

■i 'w. -. ■;■■.

■ • '• ■'■• " , '*•  -■ V : ^V: -,• ■**■*' L - J '"''t.-  A.'- k -  .' . • '*•«


S

" 1 - A«

'‘V 1 ®V_J*>' • .'31

. . .. ■• - v

. 'T. ¥* r *\ r

. v :


££ : -r ~ ' \-

,


- ~ J

. ■  »s., •,-*,< - >■

*



^ y%.r

Q  s. ^ ' - '

: ■ ' . -:- ' ' ■•> -

y-  ;. ,, ; :  v

' -.v it .• > ‘ v, >-■-■• ' ..'■ , ■

~ - i ~ '  i • •_ f •*

1  ’ , ' V

Miši
- &&

r%

Si 1  ;."■ ■ \. • fff..-- ■■  - h ~ .S

1  ^ * •" ' '
•'••■•■v*  / v  -•'■ '•■ ' • .'■:■■  > -’v v -'.-

j.)-/ :-  ;. ••;., ■••"; ' ■ .. • ■■•■■ . ,/v ' ' .- *.rv

‘

■' '■"• “j,

E'

•\' r

. s / \ •• . *?->

.-v


. . v- , • v ~ p^Pv ,

• -‘■v'


L , M ®IL. »»J - S3: -
S 1 * : •■: ‘.V’-- c ' ,

■ -

V. ■' - ■-'{'■■ ■J

' s'-.'' ■:, s ,; ■«

v < •

' V ' ' ,V ..,■

i


iti J ,,


Don Kišot iz la Manhe,

vitez otožnega lica.

Slovenski mladini prosto priredil
Fr. Nedeljko.


V Ljubljani, 1890.

Založil Matija Gerber. — Tiskala ,,Narodna Tiskarna".

03000^333

Predgovor,

S leče že tretje stoletje, da se čita „don Kišot“, ki
f  ga je napisal Španec Miguel Saavedra de Cervantes.
S to prelepo satiro je hotel zboljšati ukus čitajočih
rojakov svojih. Za njega so namreč najrajši čitali vi¬
teške romane, do kraja brezumne in sanjave; to je pa
kvarno vplivalo na življenje čitaleev. Umestno je, da
tukaj priobčimo kratek životopis glasovitega Cervanta.
— Porojen je bil v Alcali d^ Henares dne 9. oktobra
1547. 1. Zarano je že rad čital ter ljubil poezijo in
lepe znanosti. Dovolj se je izobrazil doma, da je šel
za dve leti v Salamanko. Leta 1568. gre v Mad;id,
da bi se ondu posvetil strokovnim naukom, ki bi ga
mogli kesneje živiti. Brez vseh pripomočkov, za dalnje
izobražanje gre v Pum ter služi za komornika kardi¬
nalu Aquavivi.

Potem je bil vojak in prebil do malega vse žive
dni v tem poklici. Pod slavnim papeževim admiralom
Markom Antonijem Collona je služil za častnika v boji
proti Turkom in afrikanskim Korzarom (morskim raz¬
bojnikom). Pri Lepantu ga v levo roko rani puškina
krogla; zaradi tega vse življenje ni mogel gibati te
roke. Ko potuje leta 1575. na neki ladji Filipa II. iz
Napolja v Hišpanijo, zajamejo ga morski razbojniki
ter ga v Algiru prodajo za roba. Dolgih pet let je
nosil robske okovi okrutnih gospodarjev, ki so tem

1 *

4

strože ravnali ž njim, ker je večkrat kotel uteči. Leta
1580. nabero rojaki njegovi končno toliko denarja, da
ga morejo odkupiti.

Vrnivši se na Špansko, jame znova služiti za
vojaka in služi do leta 1583. — Polovico življenja je
posvetil Martu, le zadnja leta še Muzam.

Ubožen in nepoznan je umrl dne 23. aprila 1.1616.
v Madridu. — V vseh spisih tega izrednega duha se
nam kaže bogato znanje, dovršen ukus in kritična
zmernost. Spisal je trideset dram; najimenitnejša med
njimi je žaloigra „Numancija“. Njegov „Viage del
Parnasso" je bridka satira na pesnike njegove dobe.
Njegov pastirski roman „Galatea“ ne pogreša zani¬
mivih prizorov. Dokaj vrednejše so pa njegove „No-
velas exemplares“. Kar je temu duhovitemu pesniku
pridobilo največjo slavo, to je njegov znani komični
roman: „Don Quixote“, čegar prvi del je izdal 1. 1605,
drugi pa leta 1615. Po njegovi smrti še je izšel njegov
roman: „ Trpljenje Persilesa in Siegismunde“.

Nobeden spomenik ne diči gomile, kjer počivajo
Cervantove kosti. Šele poznejše stoletje je veleumniku
dalo kamen — mesto kruha, katerega je pogostoma
zastonj iskal pri vrstnikih. Leta 1835. so šele na
prednji strani hiše, v kateri je prebival v Madridu,
postavili njegovo podobo. Njegovi zbrani spisi so izšli
v španskem jeziku, v katerem je pisal, 1. 1833.—39.
v šestih zvezkih v Madridu. — „Don Kišot“ je pre¬
ložen na jezike skoro vseh naobraženih narodov.

Ta prevedena izdava je veren posnetek celote in je
namenjena zlasti mladini, zaradi katere je izpuščenih
mnogo lepih novelistiških epizod, zatem prizorov, šal
in izrazov, ki ji niso prikladni.

1 .

Prvo junaško potovanje.

S ekje v okraji la Manhe na Španskem je živel njega
dni plemič po imeni don Kišot. Daši ne bogat,
imel je vender toliko, da je živel lahko po svoji volji
in zabavi. V prostem času je najrajši čitai raznotere
čudovite, pustolovne knjige, posebno viteške romane.
Ta zabava mu je bila celo milejša od lova. Kar je le
mogel prihraniti, izdajal je za takšne spise. Celo po
noči je bdel in čitai o bitkah, turnirih, dvobojih, oča-
ranjih, naporih in viteških delih. Čitai pa je toli strastno,
da mu je oslabel um. Domišljal si je najumnejše stvari
in zaradi tega tako shujšal, da ga je bila sama kost
in koža. Ali trdno je verjel, da je sveta resnica vse,
kar je čitai v teh viteških pripovestih, akoravno se je
videlo na prvi pogled, da je debela laž, kar se ondu
pripisuje izmišljenim vitezom.

Domisli se naposled nečesa, kar si more izmisliti
le blaznik. Da bi namreč počastil državo in trajno
ustanovil nje slavo, hoče biti klativitez ter na konji
in oborožen od pet do glave potovati po svetu, da si
poišče čudnih dogodkov in bojev, o kakeršnih je čitai
v romanih. — Do cela oduševljen po tej veliki misli,
pripravlja se najprej dostojno za ta junaški pot. Za¬
torej si da prinesti orožje, katero je podedoval po
svojem pradedu. Bilo je sicer že zdavna zarjavelo m
vse prašno ; ali da ga očistiti in osvetliti; iz nepopolne
železne kape pa si napravi šlem. Potem si ogleda

6  —

mršavega konja, in dasi je kljuseta le kost in koža,
domišlja si vender, da je bojni konj, ter ga ceni više,
od Aleksandrovega Bucefala ali Cidovega Babieka.
Dolgo preudarja, kako bi ga imenoval, da bi bilo vredno
bodoče dostojnosti njegove. Hotel je ime, ki bi izra¬
žalo, kaj je bil prej in kaj je zdaj, ko ga doleti čast,
da bode nosil v borbo in zmago najhrabrejšega viteza
na svetu. — Po dolgem razmišljanji ga imenuje Ro-
zinanta.*)

Sebi pa nadene častito in zveneče ime don Kišot
iz la Manhe, kar se mu spričo viteških naklepov
vidi potrebno.

Ko mu je že toliko uspelo, domisli si, da treba
še nekaj, kar pristoja popolnemu klativitezu, t. j. gospe,
kateri na čast bi zvrševal prihodnja dela svoja. „Ako
se spotoma namerim na orjaka ali zmaja, — kakor
se navadno nanje namerjajo klativitezi“, — deje sam
pri sebi", in ga na dvoje razkoljem ali premagam, kaj
mi koristi potem vsa hrabrost, ako nimam plemenite
gospe, kateri bi ga poslal, da ji izpriča moje junaštvo
in moč ? 0, bila bi to rajska slast, kadar bi užuganec
stopil pred mojo gospo ter pobito in podložno rekel:
Milostna gospa! Jaz sem velikan Karakuliambo, vladar
na Malindranskem otoku. Nepremagljivi in preslavni
vitez don Kišot iz la Manhe me je premagal v dvo¬
boji. Ravnajte z mano, kakor z najpokornejšim robom
svojim." — Kako je našemu plemiču utripalo srce od
radosti, ko je tako divno govoril na usta izmišljenemu
orjaku! Kako se šele razveseli, ko najde lepotico, ka¬
tero si izbere za vladarico! — V sosedni vasi je ži¬
velo namreč brhko kmetsko dekle, hči nekega težaka.
Tej je bil posebno udan, ne da bi bila vedela. Tej
mali vaški lepotici je bilo ime Alonza Lorenzo. Kakor

*) V španščini pomenja beseda Rozin  kljuso, antes  pa
to, kar ima prednost pred drugim.

7  —

je pa don Kišot sebi in svojemu konju iskal in našel
lepih polnoglasnih imen, izumil je tudi nji po dolgem
napornem premišljanji neprispodobno ime: Dulcineja
de Tobozo. Bila je namreč v Tobozi porojena.

Po srečno dokončanih pripravah mu ne da strpeti
doma. Žene ga neprestano, da se kar najhitreje loti
viteškega posla. Ne da bi komu besedico črhnil o svoji
nakani, zajaše julijskega jutra še pred zoro svojega
Rozinanta ter se odpravi do čista oborožen in s kopjem
v roči skrivoma skozi stranska vratca na polje. Silno
mu utriplje srce v junaških prsih, videčemu, da je
zdaj na toli zaželjeni poti, namreč, da bode klativitez.
Skoro pa mu izkali veselje tako neprijetna misel, da
bi kar obupal. Spomni se namreč, da še nima prvega
uveta za viteški stan: da še ni ovitežen; da je torej
zgolj plemič, katerega nobeden vitez ne bode priznal
istorodnim, niti se hotel boriti ž njim. Končno se pa
vender pomiri, spomnivši se iz svojih romanov, kako
je tega ali onega viteza, ako ni bil cesar ali drug ime¬
niten fevdnik navzočen, ovitežil vitez, na katerega se
je najprej nameril. Kakor preporojen zdirja dalje in
jaha dokaj časa po polji. Kar ga jame prazni želodec
opominjati, naj se za daljno junaško pot okrepča z
jedjo in pijačo. Zato zajaše na holmec ter zapazi ne¬
daleč krčmo, kamor so zahajali vozniki in mezgarji.

„Ha, ondu stoji gostoljubni grad!“ vzklikne ve¬
selo. Ker se je pa vse, karkoli je gledal, delal in si
domišljal, pretvarjalo tako, kakor je čital v romanih,
ni čudo, da se mu je tudi ta uboga krčma zdela grad.
Domišljuje si, da vidi štiri stolpe, srebrno streho, vzdižni
most in globoke rove. Ustavi konja ter čaka dolgo
in nestrpno, da pride predenj pritlikavec, ki bi ga
uljudno pozval v grad. — Prav sedaj se pa primeri,
da zatrobi svinjar, ki je ne daleč od krčme pasel čedo,
da jo zbere. Naš klativitez si to precej raztolmači za
poziv uljudnega pritlikovca ali grajskega stražarja, pa

8  —

pri tej priči odjezdi proti krčmi. Približavši se, ugleda
pred vrati dve ne ravno snažni kravarici, kateri ima
za grajski plemkinji. Ti opazite neobičnega in do glave
oboroženega jezdeca, ter hočete zbežati v hišo. Don
Kišot, ki je precej ugenil, da hočete pobegniti le od
strahu, potegne z obraza popirnati naličnik, odkrije
suho in zaprašeno lice ter vpije za njima kar najnež-
neje: „ Stojta, milostni gospici! Ne bojta se me! Vi¬
teškemu redu, katerega služim, dan je v prvi vrsti
zakon, ki zabranjuje grabež in nasilje. Posebno proti
visokorodnim devicam, kakor sta ve. “ — Iz teh besedij
razvidite dekli, kakšen čudak stoji pred njima. Neutegoma
pokličete krčmarja. Ko ta ugleda smešnega popačenca s
ščitom, sulico in oklepom, sedečega na mršavi kljusi,
malo da se ne zagrohota na ves glas. Vender duši
smeh, ker se boji, da bi se to železno strašilo morda
razdraženo ne lotilo svojega staro - franškega orožja.
Povabi ga torej uljudno, naj stopi v krčmo. Ako mu
prija, naj prenoči ondu ter se zadovolji z običnimi
jedili in navadno posteljo.

Don Kišot, ki je imel uljudnega in priliznjenega
krčmarja za grajskega oskrbnika, odvrne mu moški:
»Prijatelj! Zadovoljen sem z malimi stvarmi. Malo si
belim glavo zaradi postelje in počitka, zakaj moj mir
je boj.“

Rekši razjaše konja ter naroči, naj pazijo nanj
kakor na svoje oko. Z glavo majaje ogleduje krčmar
toli hvaljeno kljuse, kateremu bi prav lahko klobuk
obesil na kolk. Vender ga odžene po naročilu v hlev,
potem pa vpraša, česa bi še zapovedal neobični gost.
Kravarici sta v tem dona Kišota srečno razorožili;
potem zahteva večerje.

Ko vitez večerja, dogodi se, da pride omenjeni
svinjar in na piščal zapiska pesemco. To dona Kišota
popolnoma prepriča, da je prišel v sloveč grad, kjer
ga pri jedi časte z godbo. Vender pa ga neprestano

— 9  —

teži misel, da še ni ovitežen. Zategadelj mu večerja
ne tekne posebno. Končno namigne krčmarju, naj gre
ž njim v hlev. Tam ga poprosi, naj ga oviteži. Krčmar
pa, prebrisana glava, preverjen je hipoma, da se gostu
blede. Reče pa dostojno: „Vidim, plemeniti gospod,
da je vaša želja upravičena do cela. Zal! da ravno
zdaj nimam kapelice v gradu, kjer bi mogli stražiti
orožje, (ker sem dal staro podreti, da sezidam novo
in lepšo). No, stražite pa tudi lahko na grajskem dvo¬
rišči. Precej po solnčnem vzhodu vas ovitežim po pred¬
pisanih obredih.“

Razveseljeni in presrečni plemič je koj priprav¬
ljen, da nastopi stražo na dvorišči poleg krčme. Ko
mu odkažejo prostor, položi vse orožje na korito, sto¬
ječe tik studenca, vzame ščit in sulico ter se resno
in moški izprehaja ob koritu.

Ko straži že dobro dolgo, dojde mezgar, ki je
tudi prenočeval v krčmi, da bi še jedenkrat napojil
živino iz korita. Mora torej odmekniti don Kišotovo
orožje. Ko se približa koritu, zagrmi don Kišot na
njega: „Oj ti, bodisi kdorkoli, smeli vitez! Predno se
dotakneš orožja najhrabrejšega junaka na svetu, pre¬
misli dobro, kaj delaš! Ne primi ga, ako ti je do živ¬
ljenja !“ Mezgar se za ta ogovor niti ne zmeni, nego
razmeče orožje po dvorišči, da bi lože zajemal vode
iz korita. Don Kišot pa vrže brzo ščit na tla, zgrabi
oberoč dolgo sulico ter udari mezgarja po glavi, da
se omamljen zgrudi in obleži.

Na krik nesrečnikov priteko gostje in krčmar iz
hiše. Ko mezgarjevi tovariši vidijo, kaj se je zgodilo,
jamejo psovati in kleti ter pridno kamenje lučajo na
dona Kišota. Naš junak pa ga prestreza s ščitom,
nepremično stoječ pri koritu. Ves čas, kar traje ta
hrum, kriči krčmar, da je že spočetka rekel, naj puste
blaznika, ker ne ve, kaj dela. Vsako sodišče bi ga iz¬
pustilo, če bi tudi vse pobil. No, don Kišot še pre-

— 10  —

vpije krčmarja s silnim glasom: „Plašljivci in izdajalci
ste! Le pridite, ako hočete poskusiti moč mojih rok!“

Zaradi te grožnje in pomirljivih krčmarjevih besed
nehajo naposled lučati kamenje. Don Kišot pa jim
veledušno dovoli, da odpravijo ranjence. Mirno, kakor
da se ni nič zgodilo, jame naš junak zopet stražiti
orožje. Krčmarju se že gnusijo neumnosti gostove. Zato
sklene, da se ga kar najhitreje odkriža s tem, da ga
oviteži. Gre torej k njemu in ga prosi, naj mu oprosti,
če so ga razžalili nekateri preprosti grajski posli. Vrhu
tega je stražil orožje tako slavno, da nič več ne ovira
ovitežitve, zato ga lahko oviteži pri tej priči.

Po teh besedah odide „kastelan“ v hišo, vzame
knjigo, kamor je zapisaval, koliko jemljo mezgarji na
up rezanice, sena in slame. Vrne se z dečkom, nosečim
gorečo lojenico in onima zgoraj imenovanima krava-
ricama k našemu junaku, ki ga že težko pričakuje.
Zapove mu, naj poklekne; krčmar se dela, kakor bi
kar najresneje čital iz odprte knjige ovitežujoče besede.
Citajoč udari s pestjo pobožno klečečega viteza tako
v zatilnik, da se revežu kar zabliska pred očmi. Na¬
to vzame d on Kišotov meč, in ga prav tako krepko
ž njim udari po hrbtu, mrmrajoč namišljene besede
blagoslovne. Dekli-gospe pa zaukaže, da opaše z mečem
plemiča, vzprejetega v viteško zavezo. Dekla ga opaše
spretneje, nego si moreš misliti o kravarici. Pri tej
priliki mu še celo reče: „Bog spremljaj vašo milost
na viteški poti ter vas osrečuj z zmagovitimi borbami."
Ko se konča ta obred, objame naš vitez ves hvaležen
in radosten plemenitega kastelana ter hitro zajaše
svojega Kozinanta, da na vso moč vesel pohiti' za ne¬
navadnimi dogodki. Zadovoljen, da se ga je rešil,
krčmar ne zahteva nobenega plačila za to, kar je potrošil
v krčmi.

Don Kišot krene domov. Posnel je namreč iz
krčmarjevih besed, da mu še mnogo treba do popolne

11

viteške oprave. Najprej bi si moral najeti slugo. Zdajci
se domisli svojega soseda. Bil je jako siromašen, a
moral je rediti mnogo dece. Prejaha tako že nad dve
milji, kar zapazi v dalji več ljudij. Kakor se je kesneje
pokazalo, bili so trgovci iz Toleda. Potovali so namreč
v Murzijo, da bi ondu nakupili svile. Jedva ugleda
don Kišot malo karavano, že je prepričan, da se mu
nudi junaško delo. V ta namen stopi trdno v stremen,
naperi kopje, zak-ije si prsi s ščitom in tako sredi
ceste čaka karavane. Ko mu brezskrbni trgovci pridejo
tako blizu, da ga lehko slišijo, zadere se don Kišot
nanje: „Stojte! tod ne bode hodil nihče, kdor prej ne
prizna, da svet nima lepše gospe, nego je kraljica iz
la Manhe, neprispodobna Dulcineja de Tobozo."

Trgovci obstoje, da si ogledajo čudno prikazen,
ki je izustila te stvari. Jeden izmed njih odgovori:
^Plemeniti vitez! Mi ne poznamo gospe, o kateri go¬
vorite. Pokažite nam jo, in ako je res tako lepa,
kakor trdite, priznamo drage volje, kar zahtevate. “

„Meni je do tega,“ odvrne razjarjeni don Kišot,
„da izjavite, ne da bi je videli, da je najlepša. Ne
samo to, tudi verovati in priseči morate na to. Ako
nečete, boriti se morate z mano na življenje in smrt!
Drugega za drugim pogazim s konjem."

Ko se na te besede jamejo trgovci posmehovati,
naperi razkačeni plemič svojo sulico proti zasmeho-
valcem ter se tako silno zažene proti njim, da bi go¬
tovo koga prebodel, ko bi se Rozinant ne spodteknil
ob kamen ter svojega gospodarja vrgel iz sedla na
pesek. Vitez hoče skočiti na noge, ali to se mu prav
tako malo posreči kakor želvi, če jo povezneš na hrbet.

Zdajci priskoči mezgar k vitezu, ki se obnemogel
valja po tleh, prelomi mu sulico na tri kose ter ga
jame s takšno gorjačo toli udrihati po mesnatih delih,
katerih ne pokriva oklep, kakor da mlati rž. Naposled
pozovejo mezgarja, ki je zdaj svojo jezo do dobra po-

— 12  —

tolažil, in odrinejo, rogajoč in smejoč se nakleščenemu
rojivitezu. Ko je don Kišot sam, poskuša vstati. Toda
to ni bilo možno prej, dokler je bil še zdrav, nikar
pa zdaj, ko je tako neusmiljeno zmlačen. Skuša
se tolažiti s tem, da vso krivdo zvrača na padšega
konja. — Zopet se zateče k priljubljenim viteškim ro¬
manom ter se spomni, kako je čital nekje, da je tudi
vitez Balduin ležal ranjen in zapuščen brez vsakeršne
pomoči v pustinji.

Slučajno pride kmet iz don Kišotove vasi po
isti cesti s svojim oslom. Stopi k ranjencu in ga precej
spozna. Hitro mu odpne oklep, posadi ga na osla,
natovori vse orožje na plantavega (šepavega) Bozinanta,
prime za uzdo ter se z vitezom napoti domov. Nikakor
ne more zvedeti, kaj se je primerilo donu Kišotu;
vitez mu odgovarja zgolj s stavki iz svojih knjig, tako
da se kmet ne more načuditi brezumnemu blebetanju
njegovemu. Končno prideta na večer do domače vasi.
Toda usmiljeni kmet čaka da se popolnoma stemni,
predno se odpravita v vas. Hotel ni, da bi vaščanje
videli plemenitega gospoda, kako žalostno jezdi na oslu.

2 .

Drugo junaško potovanje dona Kišota; nje¬
gova borka z veternimi mlini in drugimi
velikani.

v

B as je, da omenimo don Kišotove družine. Imel je
staro ključarico, ki mu je že dolgo gospodinjila,
mlado netjakinjo in spretnega hlapca, ki mu je
opravljal razna poljska dela. Ko je don Kišot tako
nepričakovano izginil iz hiše, bila je ta družina v
velikih skrbeh, posebno, ker so koj slutili neumni
njegov namen. Vedeli so, da so vse njegove neumnosti
zakrivili le mnogi viteški romani. Zdavna je že bila
odločena usoda tem knjigam; vse so imele biti sežgane.
Da se ni zvršil ta naklep, to je zadržal le don Kišot,
vrnivši se z dobrosrčnim spremljevalcem. Na začudenje
vseh ni sedel njih gospodar na konji, nego na sose¬
dovem oslu in sicer tako pobito, da se jim je kar smilil.

Takoj ga spravijo v postelj in pokličejo brivca
(ranarja), da mu pregleda rane. Rane sicer ne najde
nobene, nego dosti marog in prog. Don Kišot pa trdi,
da je strašno padel z Rozinantom, ko je zapodil dva¬
najst divjih gozdnih velikanov; odtod da izvirajo maroge
njegove.

„Haha,“ vzklikne jezno ključarica, „ zopet šumski
velikani, znova basenska bitja iz viteških knjig!“ Še¬
petaj e pristavi don Kišotovi netjakinji Formozi: r No,
jutri jih itak vse pomečem v ogenj." Drugi dan to
tudi stori. Na vse zgodaj jih znosijo na dvorišče. A
prijatelji in don Kišotova družina še niso zadovoljni,
da so mu sežgali knjige; sklenejo tudi zazidati duri,
da bi ne mogel do knjižnice.

— 14 —

Dva dni potem vstane naš junak nekoliko okrep¬
čan. Najprej se nameni, kakor vsakdo lahko ugane, v
knjižnico. Ali kako ostrmi, ko je ne najde! Z glavo
majaje vpraša, kje so vrata njegove knjižnice; gospo¬
dinja pa, zdavna že pripravljena na takšno vprašanje,
odgovori mu, da je knjižnico s sobo vred odnesel sam zlodej.

„0, zdaj vem dovolj!* odvrne don Kišot raz¬
burjen. „Zlodej ni bil, nego čarovnik Mugnatan,
kateri mi je naj hujši sovražnik. Ako le more, pokvari
mi vsako veselje in škoduje, kjer se da. Premagal
sem namreč nekoč v borbi viteza, o katerem je mislil,
da ga je s svojim čarodejstvom storil nepremagljivega.
Kazni pa nikakor ne uteče. Zastonj se trudi, da bi
me zadrževal na slavnem potu mojega junačenja! Na¬
stopim ga precej, ko ozdravim.*

„0h, dragi ujec, kaj bi se zopet utikali v tuje
stvari,* reče preplašena netjakinja. „Ostanite rajši
doma, kjer imate vse tako lepo in priročno. Saj znate,
da vam strežejo zveste roke.'*

Don Kišot hudo nagubanči čelo ter odvrne:
^Brezumno dekle! Kako moreš reči prvemu junaku na
svetu, da čepi doma, kakor stara baba v zapečku?
Ne! Po slavnih dogodkih mi hrepeni srce, in te mi¬
šičaste roke jih bodo tudi izvajale!*

Vzdihuje se prepričate netjakinja in ključarica,
da bi bila vsaka beseda zastonj. Tudi mu ne morete
braniti, da bi se onih štirinajst dnij, ko je doma, ne
pripravljal na novi junaški pot. — Zlasti je mislil na
to, da si za plačo najme oprodo. Izbere si soseda,
kmetskega dninarja, ki je imel malo denarja, pa še
menj uma. Njemu pripoveduje, kako si utegne prido¬
biti blaga, da, celo deželo ali otok. Če se to zgodi,
postavi ga za namestnika na otoku. Zaradi takšnih
obetov zapusti Sanho Panza - tako je ime kmetu —
ženo in otroke ter jame služiti dona Kišota.

— 15 —

Naš vitez vzame potem dosti denarja, kupi novo
sulico, skrpa, kolikor se da, raztolčeni šlem ter do¬
loči, kdaj odrineta s Sanhom Panzo. Žabici mu, naj
se preskrbi z vsem, česar potrebuje; zlasti pa bisage
ne sme pozabiti.

Ponoči odrineta skrivoma, ne da bi se poslovila
pri svojcih. Moški jezdi Sanho Panza na oslu, kate¬
remu je naložil bisago in dobro napolnjen vinski meh.
Veseli se že, kako bode gospodaril na otoku, kate¬
rega mu je obečal gospodar.

Don Kišot jase po istem potu, kakor na prvem
izletu, namreč čez polje Montiel. Skoro do zore jezdita.
Kar zapazita na stranskem polji 30—40 veternih
mlinov. „Ha, prijatelj Sanho, sreča nama je mila!
Glej ondu strašne velikane! Rojeval se bodem s temi
pošastimi, in nijedna mi ne odnese žive glave! Plen,
katerega jim vzamem, ustanovi nama bogastvo. Bog
me bode ščitil v boji, ker ti velikani so brebožna iz¬
prijena klatež, kakeršne ni na svetu. “

„ Ali za Boga, kakšni velikani ?“ vpraša Sanho.

„No, oni, ki jih vidiš ondu,“ odvrne naš junak,
„ tisti, ki imajo ogromne roke, nekatere do dve milji dolge. 11

„0h, milostni gospod/ 1  reče Sanho, ^poglejte
dobro ! Te dolgoroke stvari niso velikani, nego veterni
mlini. Kar pa mislite, da so roke, to so veternice, ki
gonijo mlinski kamen, kadar veter piha vanje.“

„Zdaj pa že vidim, dobri moj Sanho," nasmehne
se don Kišot ponosno, „da ne umeješ teh stvarij.
Pravim, da so velikani. Če pa se bojiš, umekni se
ter moli, dočim jaz pričnem nejednako borbo."

To rekši, vzpodbode Rozinanta, naperi svojo su¬
lico in drži ščit pred prsi. Tako se zakadi na vso
moč proti navideznim velikanom, zadrvivši kopje v
veternico najbližjemu mlinu, katero je ravno veter
pognal. Pri tej priči se razkolje sulica na več kosov,
vitez s konjem vred pa odleti daleč na polje.

— 16

Sanho Panza pridirja, kakor hitro more na ne¬
okretnem oslu, do gospoda, ležečega na polji. Zdajci
vidi, da se revež od silnega padca m geniti ne more.
»Tako je!“ tarna Sanho. „ Ali vam nisem pravil, da so to
veterni mlini, ne pa velikani, s katerimi ste se hoteli boriti? 11

„  Molči!“ reče don Kišot slabotno. „I)a sem padel,
to izvira zgolj iz nestanovitne bojne sreče. Poraz
kaj lehko opravičim. Prepričan sem namreč do dobrega,
da je zloglasni čarovnik Mugnatan, ki mi je odnesel
vse moje knjige s sobo vred, izpremenil te velikane
v veterne mline, samo da mi pokvari slavo velike
zmage. Toda hrabrost meča mojega bode uničila vse
spletke njegove."

„Daj Bog!“ vzdihne Sanho Panza. Stežka dvigne
gospoda ter ga posadi na hromega Eozinanta. Potem
ubereta pot, ki vedi v klanec Lapice. Da nadomesti
kopje, katero mu je zlomila veternica, odseka don
Kišot spotoma suho, dokaj vitko drevesce ter nanje
nasadi nepoškodovano ost.

Za tri ure dospejeta v klanec- Don Kišot je ne-
nekoliko odpočit; razodene Sanhu Panzi, da bodeta
zdaj imela od sile mnogo junaškega posla. Veli mu
še, da mu ne sme prihajati na pomoč, ako bi se bo¬
jeval s pravimi vitezi, nego le takrat, kadar bi se
boril z navadnimi ljudmi. Veselo obeča Sanho, da
bode ubogal gospoda.

Ko se še o tem pogovarjata, prikažeta se dokaj
daleč na poti dva meniha iz redu svetega Benedikta,
jezdeča na velikih mezgih. Za njima pridrdra kočija
v čveter, katero spremljata dva mlada mezgarja. V
kočiji je imenitna gospa, potujoča v Seviljo. — Toliko
da don Kišot zapazi meniha, reče svojemu oprodi:
„Ako se ne motim, doživela bodeva nekaj, kar se ma¬
lokdaj primerja rojivitezn. Črna meniha, ki jezdita
ondu, najbrže sta čarovnika, ki v kočiji vodita uple¬
njeno princesinjo. Za ta plen ju kaznujem s kopjem!"

— 17  —

„Milostni gospod, pazite, kaj storite/ ugovarja
Sanho Panza. „ Sicer se opečete še huje, nego ste se
pri veternih mlinih. Meniha, katera imate za čarov¬
nika, redovnika sta svetega Benedikta.“

„Rekel sem ti že, Sanho, da ne umeješ teh
stvarij. Kar rečem jaz, to je res, in to tudi precej
dokažem. “

Nato stopi sredi ceste ter zavpije menihoma:
„Poganska svojat! da mi zdajci izpustita uplenjeno
princesinjo, katero vodita s seboj, ali vaju pa vpričo
ubijem!“ Ker mu osupla meniha nato ne odgovorita,
misli don Kišot, da mu kljubujeta. Torej vzpodbode
konja ter se zažene proti najbližjemu menihu z na¬
stavljenim kopjem toli besno, da bi ga gotovo pre¬
bodel, ko bi gibčni menih hitro ne skočil z mezga.
Drugi menih uteče o pravem času. Sanho prihiti k
onemu, ki leži na zemlji ter ga jame slačiti. Mezgarji
vprašajo, kaj pomenja to. „To je plen, katerega mi je
obečal gospodar“, odvrne Sanho čisto mirno. Mezgarji
nato ne pomišljajo dolgo, nego jamejo ubogega Sanha
obdelavati z gorjačami tako, da mu poide sapa. V tem
pa menih zajaše mezga ter zdirja na varno mesto.

Zdaj prijaše don Kišot h kočiji in reče v nji
sedeči, silno prestrašeni gospe: „Svetla zapovednica
moja! Moč moje roke je premagala vaše sovražnike;
slobodni ste! Jaz, vaš osloboditelj, imenujem se don
Kišot iz la Manhe. Za nagrado viteške usluge svoje
ne zahtevam druzega, nego da se neprispodobni gospe
Dulcineji iz Toboze predstavite in ji potrdite mojo
hrabrost®.

Te besede čuje gospejin konjušnik, krepek Biskajec,
jezdeč na drugi strani kočije ter se osorno obregne
na viteza zaradi neumnosti njegovih. Hudo razkačen se
zažene don Kišot z golim mečem nanj; toda tudi
konjušnik izdere meč ter silno udari po vitezu. Don
Kišot, začutivši silni udarec, zakadi se kar najsilneje

2

18  —

na Biskajca, ki se stežka brani z blazino iz kočije;
neokretnega in preplašenega mezga pa ne more rav¬
nati po svoji volji. Navzlic temu udari še nasprot¬
nika tako silno, da mu odseka del šlema in polovico
ušesa. Zdajci prikipi jeza našemu vitezu do vrhunca.
Z obema rokama pograbi meč in toli silno udari po
Biskajci, da se mu navzlic blazine vlije kri iz nosa
in ust, in da oplašeni mezeg oddivja ter omamljenega
svojega gospodarja na sredi polja vrže raz sebe. Don
Kišot nastavi brezzavestnemu konjušniku meč na grlo
in zahteva od njega, naj se uda Ker pa brezzavestni
človek ne more odgovoriti, umoril bi ga gotovo bil,
da ni priskočila gospa iz kočije, proseč milosti konjuš¬
niku Svojemu.

„Ker prosi tako ljubeznivo bitje, poklanjam temu
vitezu življenje", reče don Kišot, „toda le, če pojde
v selo Tobozo in se tam predstavi neprispodobni Dul-
cineji, da ona stori ž njim po svoji volji".

Preplašena gospa seveda obeča vse, samo da se
odkriža nevarnega človeka. On pa zadovoljen zajaše
konja ter počasi odjezdi. Sanho Panza, ki se je v tem ne¬
koliko odpočil od dobljenih batin, prihiti h gospodu,
opomnivši ga, da bi mu zdaj pač lahko že izročil
vlado na obečanem otoku. Toda don Kišot odkima,
rekoč, da se pri takih prilikah ne dobivajo otoki, nego
le razbite glave. Bogastvo in obilje že pride po ra¬
stoči slavi.

Sanho je zadovoljen, zasede osla ter odjaha za
gospodom svojim. Za nekoliko časa ga opomni, naj
si da zavezati uho, ker mu iz rane jako kri teče, a
on da ima v svoji bisagi šarpije in mazila. Tako
skoro opravi ta posel.

„Vsega tega bi nama ne bilo treba", odgovori
zdaj naš junak, „ko bi ne bil pozabil s seboj vzeti
sklenice Fiebrasovega balzama. Ta balzam ti zvrači
najhujše rane. Ko pripravim to pijačo in ti jo izročim,

— 19 —

tedaj ti je treba, ako me vidiš na pol razsekanega v
boji, samo polovico telesa, dokler je kri še topla, pri¬
tisniti k drugi. Nato namažeš urezek z balzamom, in
mi daš 'dva požirka. Ko se to zgodi, zopet sem cel
in zdrav kakor riba“.

Sanho Panza se temu govoru jako čudi in ne
malo ga mika, dobiti čudotvorni balzam. Ne upa se
dvomiti; don Kišot pa ga vpraša, če ima v bisagi
kaj jedila. Sedeta na osojno trato ter použivata uborno
hrano. Tedaj pa pride do 20 mezgarjev s svojimi ži-
valimi, ki so si ravno isto mesto odbrali, da poči¬
vajo in napasejo živino. Bodisi, da je gospodarjeva
bojevitost obšla tudi Rozinanta, ki do zdaj ni bil
ravno razposajen, ali da pasočim se mulam zavida
tečno pičo, besno skoči med mirno živino in jo začne
tako nemilo brcati, da mule razbeže na vse strani.
Hudo mu to zamerijo gonjači. Priteko s svojimi kre-
peljci ter udrihajo po bojnem konji, kolikor morejo.
Ko don Kišot to zapazi, izdere meč in namigne Sanhu,
naj mu pomaga, ker so to čisto prosti ljudje, kakor
se mu vidi.

„Ce jih je tudi več, nego dvajset — mene je
sto mož!" de don Kišot samosvestno ter se z mečem
v roči poleg svojega ščitnika zažene na gonjače.

Ko mezgarji zapazijo, da sta jih samo dva člo¬
veka napala tako hudo, osupli so sprva; potem
pa se hitro zbero, obkolijo ju in potisnejo v sredo.
Potem ju jamejo s koli in proticami tako mlatiti,
da se skoro zgrudita na tla, in se ni geniti ne mo¬
reta. Mezgarji nato hitro odrinejo z živino, misleč,
da so ubili oba tujca.

Sanho je prvi, ki se zave po tem groznem te¬
peži. „Oh, milostni gospod!" zaječi slabotno.

„Cesa želiš, prijatelj Sanho? 11  odvrne tudi ta
onemogel.

2 *

— 20  —

„ Sedaj ne želim ničesar druzega, nego samo po¬
žirka čudotvorne Fiebrasove pijače. A za sedaj že mo¬
rava potrpeti, dokler ne dospejeva v grad, kjer ga
bodeva mogla pripraviti. Sedanja moja nezgoda je pač
kazen zato, ker sem se s poslednjo svojo borbo pre¬
grešil zoper zakon viteštva, potegnivši meč proti drhali.
Ne smel bi čakati mojega povelja, nego bi takoj moral
kazniti te potepuhe."

„0h, milostivi gospod!" odvrne nato Sanho, „tih
in miroljuben človek sem, nesposoben za vaše borbe.
Vrhu tega je človek venderle vselej namlačen."

„Oj ti plašni oproda, ali misliš, da moreva brez
boja in borbe kaj doseči? Da moreva pridobiti meni
nevenljivo slavo, a tebi otok, ali pa celo kraljestvo ?“
pokara plemič malodušnega slugo. „0 tacih nezgodah
se moraš baš tolažiti. Vedi, da rojivitezu preti vsak
čas tisoč nevarnostij in nezgod. Istotako se mu pa
tudi smeje tolikokrat velika sreča. Privaditi se mo¬
rava nezgodam in lahko se še tolaživa, da so naju
osramotile samo neviteške roke. Premagaj svojo bol
kakor jaz, pa mi pomagaj, da zasedem Rozinanta, in
čim prej dospejeva v grad".

„Da, da!“ vzklikne potolčeni Sanho, „ko bi ti
surovi rogovileži ne bili tako naklestili tudi Rozinanta,
da komaj stoji na nogah!"

„No, potem mi mora zadoščati tvoj osel", od¬
vrne don Kišot. ^Nikakor si tega ne štejem v sramoto.
Spominjam se namreč, da sem čital, kako je nekoč
čestiti Silenus, vzgojitelj veselega vinskega boga, jahal
na oslu v stovratno mesto. Poskusil bodem, da se
kako spravim po konci".

Stežka se vzdigne zmlačeni sluga in vzdihuje in
kolneč naloži gospodarja na osla. Temu priveže hro¬
mega Rozinanta za rep, popade uzdo in se spravi po¬
časi na pot.


3 .

Don Kišotova borba z vitezi, ki se izpre-
mene v ovce.

Sireča nanese viteza in njegovega konjušnika na
cesto, ob kateri stoji krčma. — Vesel opozori sluga
nanjo svojega gospoda, ki leže visi na oslu. Don Kišot
pa trdi, da se Sanho vara, zakaj ona hiša, v kateri
mislita poiskati gostoljubja, ni krčma, nego grad,
kakor to dobro zna. Pričkaje se dospejeta končno pred
krčmo in poprosita prenočišča. Na vprašanje, kdo
sta, odgovori Sanho, da je njegov gospod rojivitez,
don Kišot iz la Manhe, on pa da je njegov konjušnik.
Krčmar ne more prav razumeti izraza „rojivitez“; a
Sanho mu ga raztolmači, da je to pustolovni plemič,
ki je zdaj tepen, a zdaj že lahko vlada po ce¬
sarski. Donu Kišotu vsekakor ugaja ta razlaga,
zakaj pohvalno mu prikimuje, potem pa zahteva, da
ga spravijo v spalnico.

Navzlic zavojem ne moreta gospod in sluga vso
noč od težke boli zatisniti očij; oba hrepenita po ču-
dotvornem Piebrasovem balzamu. Jedva se začne da¬
niti, vstane Sanho, zvabi krčmarja iz postelje ter ga
poprosi, naj mu da rožmarina, olja, vina in soli, kakor
mu je velel zahtevati don Kišot. Krčmar dragovoljno
da vse, kar zahteva, in kuha po don Kišotovem
napotku vse skupaj v lonci, dokler je mešanica po
vitezovem mnenji dovolj močna. Ker nima steklenice

— 22

pri roki, zlije tekočino v ploščinasto posodo za olje
in jo izroči vitezu, ki nad njo izmoli sto očenašev,
ravno toliko češčenasimarij, Salve (zdravih kraljic) in
ver, da bi podelil pijači večji blagoslov.

Vitez zdajci čestito potegne iz posode te blago¬
slovljene pijače. Ali toliko da mu je ta mešanica v
želodci, prime ga v čevih krč, da začne silno blju¬
vati. Hudo se jame potiti, ali potem mirno zaspi. Pre-
budivši se, čuti se dosti boljšega in je trdno uverjen,
da ima zdaj zdravilno Fiebrasovo pijačo, katera ga
je zlečila.

Ko Sanho Panza vidi, da si je gospod opomogel,
pripisuje to tudi čudotvorni pijači ter naprosi gospoda,
da mu tudi dovoli požirek. Nanj pa vpliva pijača čisto
drugače. Ko večkrat silno potegne iz posode, začne
ga tako po trebuhu ščipati in zvijati, da si siromak
ne ve pomagati. Don Kišot se izgovarja, da mu pi¬
jača samo zategadelj ne pomaga, ker še ni ovitežen.
Sanho nato ne more ničesar odgovoriti, zakaj blju¬
vati jame na vso moč. Potem pa je tako slab, da
komaj stoji. Ali don Kišot, zdrav in krepak , hoče
precej potovati dalje in tolaži konjušnika, da mu
bode skoro bolje v prostem zraku. Ko hočeta oditi,
pride krčmar in ju opomni, naj plačata, kar sta dolžna
za hrano, prenočišče in postrežbo. Don Kišot tega
sprva neče razumeti; ali iz osornih besedij krčmar¬
jevih sprevidi naposled, da ni prišel v viteški grad,
nego v preprosto kmetsko krčmo. Vender neče pla¬
čati , rekoč, da rojivitezi nikoli ne plačujejo takšnih
preprostih dolgov. Vzpodbodši Rozinanta, odjaha z dvo¬
rišča. Sanho pa ne more tako hitro za njim. Šiloma
ga zadržuje krčmar in preteč zahteva plače za pre¬
nočišče in zapitek. Ko se mu ustavlja tudi sluga, po¬
zove krčmar nekoliko prisotnih gostov, suknostrižcev
iz Segovije, katerim je razložil nesramnost obeh tujcev.
Rokodelci ne pomišljajo dolgo, potegnejo Sanha raz

— 23 —

osla, polože ga na močno krčmarjevo plahto, zagra¬
bijo vsak jeden konec, naglo nategnejo plahto ter vržejo
ubogega konjušnika visoko v zrak. Potem ga pre-
strižejo s plahto, vržejo v zrak in ga zopet prestri-
žejo s plahto ter se tako nekoliko časa kratkočasijo
z njegovim vpitjem. Končno se ga usmilijo, puste ga
s plahte ter ga posade na osla. Sanho h'tro odjezdi
skozi odprta vrata. Krčmar sicer namesto plače pri¬
drži bisago, toda v nji so tako malovredne reči, da
Sanhu ni žal po nji. Tembolj pa je razžaljen zaradi
tolike krivice. Cisto upehan od nemilih zračnih skokov
pride h gospodarju. „Oh!“ vzdihne siromak, ko mu
je vse potožil, „bilo bi vender najbolje in najpamet¬
neje, ko bi se precej vrnil domov, nikar pa se tako
brezmiselno potikal po svetu! Kaj imam od vsega?
Samo bunke, stisko, strah, bolečine in vsakovrstne
nevarnosti!“

„Sanho, opozarjam te, da ničesar ne umeješ o
veliki ceni in znamenitosti viteštva!* opomni don Kišot.
„ Ali ne veš, kako se je častno pečati s takim obrtom ?
Ali je večja naslada na svetu, negoli dobiti bitko in
zmagovati sovražnike svoje ?“

„Mogoče“, odvrne Sanho hladno, „ali toliko vem,
da še nisva dobila nijedne bitke, odkar sva rojiviteza,
ali bolje rekoč, odkar ste vi, razven one z Biskajcem.
Ali tudi tam ste morali izgubiti polu ušesa in šlema.
Yrag se veseli takšnega potovanja!*

Don Kišot se trudi, da umiri konjušnika in ga
znova ohrabri. Hipno pa umolkne, ker vidi, kako se
vzdiguje velika prašna megla, ki se bliža čimdalje bolj.
Ko nekoliko časa nepremično opazuje ta oblak, vzklikne
oduševljeno: „0 Sanho! To je najznamenitejši dan
mojega življenja! Glej! ono prašno meglo je vzdignila
silna vojska; sestavljena iz različnih narodov se po¬
mika proti nama! 11

24  —

„Ako je to vojska,“ opomni Sanho, „morate
biti vsekakor dve, ker se tudi z druge strani dviguje
taka megla".

Don Kišot pogleda in mu pritrdi. Zdaj trdno ve¬
ruje, da sta ta prah vzdignili dve vojski, idoči druga
proti drugi, da se na ravnici sprimeta.

V resnici sta bili pa cedi ovac in ovnov, ki sta
istim potem šli z dveh različnih stranij. Vzdignjeni
prah ji je tako pokrival, da sta se mogli šele čisto
od blizu videti.

„Onim, ki je vidiš pred nama“, reče don Kišot
slugi, „zapoveduje cesar Alifanfuron; one pa, ki pri¬
hajajo za nama, vodi sovražnik njegov, kralj Panto-
polin z zavihanimi rokavi, ker rad golorok hodi v boj.
Pazi, pokazati ti hočem najslavnejše viteze, ki priha¬
jajo v jedni in drugi vojski!"

Stopita torej na holmec, s katerega je moči videti
obe cedi, o katerih je don Kišot trdno prepričan, da
sta vojski. Imenuje mu dolgo vrsto vitezov, katerih
pa Sanho nikakor ne more ugledati. Naposled reče:
^Milostni gospod, lahko prisežem, da ne vidim ni jed-
nega vitezov, katere mi opisujete. Ne vidim ničesa,
razven prah !“ —

„Kako moreš tako govoriti?" zavrne ga don
Kišot nejevoljno. „AJi si oglušel, da ne čuješ hržečih
konj, bučečih trobent in pa bobnanja? Stopi na stran
in moli! Pridružil se bodem oni stranki, ki se bori
za pravično stvar." To izgovorivši, vzpodbode Rozi-
nanta, naperi kopje ter se naglo spusti po bregu ni-
zdolu. Sanho vpije, ko se približata čedi, in vidi,
da so le same ovce in ovni; a don Kišot ga neče
slišati. Zaklicavši prvi čedi, naj udari za njim, ako hoče
zmagati, zakadi se v drugo, seka in bode glasno be¬
ketajoče in na vse strani bežeče živali. Ko pastirji
zapazijo ta nered, pograbijo prače in razjarjeni kame-
nujejo napadovalca. Zdajci ga zadene kamen v bok,

— 25

ki bi mu skoro dve rebri polomil. Vzame sklenico,
da bi rano kar najhitreje zlečil; ali v tem pade drugi
kamen, kateri mu zbije sklenico izpred ust in štiri
kočnike, vrhu tega pa zdrobi še dva prsta. Oba
lučaja sta bila tako silna, da se don Kišot nezaveden
zgrudi s konja. Pastirji to videči, mislijo, da so ga
ubili, zbero urno svoji čedi ter pobegnejo.

Ves ta čas je stal Sanho na holmci, puleč si
lase in brado zbok neumnosti gospoda svojega. Videč,
da leži na zemlji, in da so pastirji naglo zbežali, hiti
k njemu, tožeč: „Ali vam nisem pravil, da se vam

bode slabo godilo, in da so bili le ovni in ovce, na
katere ste udarili?*

„ Govoriš, kakor veš,“ zamrmra don Kišot izpre-
gledavši. „Največji hudobnež, moj sovražnik, pretvoril
jih je — na mojo nejevoljo! Ko bi hotel za njimi, videl
bi, da so zopet ljudje. O, ta potuhnjeni grdin!“ —
„Nečem se prepirati z vami,* odgovori Sanho zlo¬
voljno. „Ali priznati morate, da od vsega tega nimate
druzega nego škodo. 11

Nato don Kišot ne odgovori ničesar; stežka se
vzdigne ter zasede trpinčenega Rozinanta. Molče in
počasi potujeta sluga in gospod, dokler ju ne prehiti
noč, ker zaradi bolečin v čeljustih ne more hitro jahati.

Na svojo veliko nesrečo ne najdeta nikjer spo¬
toma krčme in malone pogineta od gladu, ker je
bisago, v kateri je bilo nekoliko hrane, pridržal krčmar
namesto plače. — Hipoma ugledata v temni noči pri¬
kazen, da za delj časa pozabita lakoto. Opazita
namreč v dalji mnogo lučij, ki sprva niso večje od
zvezd; bližajo se jima pa čim dalje bolj ter pri¬
hajajo večje in svetlejše.

Sanho trepeta kakor šiba na vodi, a tudi vitezu
je nekako čudno pri srci. Lasje se mu ježe, ali
hitro se ohrabri in pošepeta slugi, da je to pač naj¬
večji in nagroznejši dogodek, katerega je moči doži-

— 26

veti. Gre namreč zato, da se ubranita velikega zla, ki
jima preti od strašnih pošastij.

Luči se pomikajo bliže in bliže, in skoro se vidi
pri njih svitu več osob v belih oblačilih. Videvši to,
izgubi Sanho vso hrabrost in sicer tembolj, ker jahajo
prikazni na konjih ter nosijo plamenice pred nosili, pri¬
kritimi s črnim suknom. Da je podoba še strašnejša,
gre šest čisto črno oblečenih prikaznij za nosili. Čim¬
bolj pa se sluga trese od strahu, tembolj se hrabri
don Kišot in že ve, kaj pomenja ta strašilni izprevod.
Čital je namreč v viteških knjigah o podobnih ne-
običnih izprevodih, in je do dobra uverjen, da na no¬
silih leži težko ranjen vitez, za katerega se mora ma¬
ščevati. Naperi torej precej kopje, postavi se sredi poti
ter glasno zahteva odgovora, kdo je ranjeni vitez, ki
ga nosijo na nosilih. Ko mu pa nihče ne odgovori,
temveč vsi jezdijo dalje, pograbi vitez mezga za uzdo
tako, da se žival postavi na zadnji nogi ter jezdeca
vrže na tla. Jedno izmed črnih prikaznij sune s
kopjem raz mezga in jame druge tako silno bosti in
udrihati po njih, da vsi, ker so neoboroženi, s svojimi
plamenicami zbeže čez polje.

Zdaj pristopi don Kišot k onemu, ki leži na tleh
in katerega je najprej vrgel raz mezga. Nastavi mu
meč na grlo in ga pozove, naj se ali poda, ali pa pri¬
pravi na smrt.

„0h, vse storim, kar zahtevate, gospod vitez,“
zaječi premaganec. „ Vidite, cerkve služabnik sem,
ter sem z onimi jednajstimi duhovniki, katere vidite
ondu bežeče, nesel pokojnega Pepita Lozolo v Sego-
vijo, da ga položimo v rako pradedov njegovih. Prosim
vas, milostivi gospod, dovolite mi, da se izvlečem
izpod mezga in grem dalje. “

Zdaj šele se Sanhu odpro oči. Čudi se, kakor
tudi don Kišot; ali precej uboga gospoda, pomaga
padšemu duhovniku izpod mezga ter mu poda tudi

— 27

plamenico. Huda mu prede zaradi tega, ker je izvrstne
jedi, s katerimi je bil obložen meniški osel, že veči¬
noma pobral. Da bi zakril svojo zadrego dozdevnemu
strašilu, izpregovori pri slovesi nastopne pomembne
besede: „Ako bi morda duhovni gospodje hoteli ve¬
deti, kdo je bil tisti hrabri mož, ki jih je tako sijajno
preobladal, potem jim povejte, čestiti gospod, da je
to bil glasoviti don Kišot iz la Manhe, ki se sicer
tudi imenuje „vitez otožnega lica“.

Naglo se poslovi duhovnik, don Kišot pa ves
začuden vpraša slugo, zakaj ga nazivlje „viteza otož¬
nega lica“ ?

„To je kaj lehko umevno”, odvrne Sanho pro¬
stodušno. „Ko sem vas nekoliko poprej opazoval pri
plamenici, zdelo se mi je lice vaše milosti jako otožno.
Ne vem, ali zaradi naporne zadnje borbe, ali mnogih
tepežev. Tembolj sem se čudil vašemu nebrzdanemu
hrepenenju po borbah in pustolovinah. 11

„Ne sodiš napačno, da bi dejal,“ seže mu ple¬
mič vesel v besedo. „Mislim, da ti je to modro
misel navdihnil modrec, ki namerja svoje dni pisati
mojo zgodovino. Spominjam se starodavnosti, v ka¬
teri so si vitezi nadevali znamenite priimke. Tako se
je imenoval neki junak „vitez gorečega meča*, drugi
zopet „vitez smrtia  tretji „vitez jastrebov*, in tako
imenovani so bili poznani vsemu svetu. Posnemal bodem
i jaz odslej te viteze ter se imenoval „vitez otož¬
nega lica.*

Sanho Panza je prijetno iznenadejan, da gospod
tako odločno odobruje misli njegove.

„Sedaj pa poslušajte tudi moj svet,* hiti Sanho.
„Idiva, da kje v planini najdeva zavetno mesto, zakaj
varovati se nama je svete bratovščine, ker ste napali

duhovnike, in ker sem jaz oplenil osla, ki
jedi tej pobožni gospodi. Drugi razlog pa je,
poiščeva zavetnega in mirnega prostora, kjer
zložno použila izvrstno hrano, katero sem
v plašč. “

Zadnji razlog največ pripravi sestradanega
da izpolni voljo slugi svojemu.

je nosil
da si
bodeva
spravil

viteza,

4.

Kako si »vitez otožnega liča“ prisvoji Mam-
"brinov šlem ter reši jetnike.

Sito najdeta gospod in sluga zaželeno mesto in
SgHI lačna kakor volka snesta založaje, namenjene go¬
spodom duhovnikom, vstane naš junak, da bi potovala
dalje in se zopet namerila na viteški dogodek. Ne
hodita še dolgo, kar don Kišot v dalji opazi človeka,
jezdečega jima uaproti. Nekaj jako svetlega se mu
blesti na glavi. „0 Bože!" vzklikne pri tem pogledu,
„Sanho, po tolikih nezgodah sva se namerila na veliko
srečo! Vidiš li ondu viteza, ki na gizdavem belci jase
nama naproti, a ima na glavi zlat šlem?“

„Kaj govorite o vitezu in o šlemu! Jaz vidim
človeka, ki jase ondu na sivem oslu! Žival je moji
jako podobna, a kar ima jezdec na glavi, to je plošči-
nasta skleda ali kaj jednacega."

„0j ti bedasti dvomljivec!" pokrega ga don
Kišot. „ Tisto, kar se tako leskeče, ni nič drugega, nego
glasoviti zlati Mambrinov šlem! To priliko moram po¬
rabiti, da si osvojim ta čudoviti šlem, po katerem že toli
dolgo hrepeni moja duša, in sicer tembolj, ker sem
čital, da ga ima sedaj paganski vitez!" Sanho Panza
stopi na stran, a vidi se mu na obrazu, kako silno
dvomi o tej stvari.

V resnici pa je bila z bližajočim se možem in
njegovim šlemom taka: V oni okolici sta bili vasi,

— 30

katerih jedna je bila tako majhna, da ni mogla imeti
svojega brivca in svoje lekarne, zato je v to vas za¬
hajal brivec iz večje vasi. Isti je ravno bolniku v mali
vasi puščal na žili ter se je vračal domov z veliko
svojo medeno umivalnico, katero je bil dejal na klobuk,
da si ga tako obvaruje vremenskih nezgod. Don Kišot
zdirja z naperjenim kopjem proti brivcu in zavpije:
„ Brani se, jadna pokveka, ali mi pa dragovoljno izroči
nakit svoje glave, katerega si pridobil po krivici ! 11

Brivca iznenadi in prestraši suha, pošasti podobna
osoba. Brzo skoči raz osla, da se umakne kopju, pa
zbeži kakor jelen čez polje, pustivši za sabo brijaški
okrožnik, ki mu je padel raz glavo. Don Kišot ga ne
zasleduje, nego razjaše, pobere brijaško umivalnico,
dene si jo na glavo in jo vrte izkuša, ali bi ne prile¬
gala glavi njegovi. Ali to se mu ne posreči, in začuden
meni, da mora vitez Mambrin, ki si je dal šlem sko¬
vati, imeti silno veliko glavo.

Ko sliši Sanho cesto, da gospod brijaško umi¬
valnico imenuje šlem, ne more zadržavati smeha. Kišot
pa si to drugače raztolmači, češ, sluga se smeje le
temu, ker je šlem nekoliko razbit. Sanho ne ugovarja,
zasede osla, ter z gospodom nadaljuje junaški pot.

Ko se naš vitez ozre po polji, po katerem jezdi
s konjušnikom, zapazi, da prihaja po cesti nekoliko
ljudij, prikovanih na veliko železno verigo in na rokah
nosečih „lisice”. Spremljata jih dva orožnika na konjih,
a dva peš. Ko Sanho ugleda prihajajoči izprevod, reče:
„GIejte, gospod, to so kaznjenci, katere kralj sili, da
mu na galejah služijo za veslarske sluge!" — »Kaj ! 11
zadere se don Kišot, „jeli mogoče, da je smeti koga
siliti do česa? Kako more kralj in postava siliti te
ljudi? 11 .

„Ker so najbrže zločinci 11 , odvrne Sanho.

„Bodisi kakor hoče 11 , reče vitez. „Ako te dobro
umejem, ne gredo ti ljudje radovoljno, nego šiloma.

31  —

Ako je tak6, to mi nalaga viteška moja dolžnost,
da to silo odstranim ter pomagam zatiranim nesreč¬
nikom."

Ko se tedaj vrsta kaznjencev približa, zaprosi
don Kišot najuljudneje spremljajočo stražo, da bi mu
navela vzroke, zakaj te ljudi odvajajo toli sramotno.
Nato mu odgovori jeden jahajočih stražarjev: „To so
obsojeni galijaši. Kaj so zakrivili, tega ne vem, in
me tudi nič ne briga, kakor i vas ne.“

„ Mislite o tem, kakor vam drago “, odvrne don
Kišot. ^Opozarjam vas samo, da viteštvo, katero
služim, po sveti dolžnosti svoji odpravlja nasilje ter
pomaga siromakom in zatirancem. Prosim vas torej
uljudno: ustrezite radovoljno moji želji, namreč iz¬
pustite te ljudi, da ne bodem moral na svojo žalost
rabiti izvrstnega orožja.“

„To je pa res od sile!“ vzklikne stražar, dočim
se drugi začudeno spogledujejo, ne vedoči kaj bi si
mislili o tujci. „Kaj tacega še nismo slišali! Da bi
izpustili zakonito obsojene kraljeve robove, katere
moramo čuvati, kakor svoje oko! Idite z Bogom, ne¬
spametni mož ter si uravnajte na glavi ta brijaški
okrožnik, ki je res pravi kras neumni buči vaši!"

„Sami ste brezumnik in še kakšen!“ zarjove
razžaljeni vitez od sile razkačen ter se tako silno s
kopjem zapodi' v stražarja, da se ta ranjen in nezaveden
zgrudi na tla. Drugi stražarji so zaradi tega nepričako¬
vanega navala tako iznenadejani in prepadeni, da stoje
nekaj časa, ne prijemši za orožje. Ali potem se navale
na viteza kakor divji, in hudo bi ga bili izplačali, da
niso galijaši zdajci uporabili prilike, raztrgali verig
in polomili okov. To stražarje prisili, da se razdele.
Dona Kišota oklep in ščit dovolj brani udarcev in
bodcev stražarjevih; ali tudi s svojim mečem se jako
brani, dočim Sanho na njegovo povelje oprosti naj¬
večjega lopova Ginesa de Pasamonte, ki je res že ve-

— 32  —

liko imel na svojem rovaši. Jedva je ta prost, kar
pograbi na tleh ležečo nabito mušketo ter ž njo zdaj
na jednega, zdaj na drugega meri. Stražarji se morajo
umakniti, ker se ne morejo ubraniti preveliki sili.
Naglo pobegnejo ter puste bojišče našemu vitezu in
njegovim oslobojenim galijotom.

Sanho Panza se prvi spameti po tej praski ter
skrbno opomni gospoda: „Zopet sva napravila lepo
neumnost! Pobegnivši stražarji bodo naznanili čimprej
redarstvu, da sva šiloma oprostila njim izročene zlo¬
čince. Gorje nama tedaj! Pobegniva brzo na najbližjo
planino, da se umakneva pretečemu zasledovanju!“

„To lahko storiva tudi kesneje", odgovori don
Kišot. Poprej pa še mi je govoriti tu z oslobodjenimi
ljudmi. “ — Ogovorivši nato zločince, zahteva od njih,
da se s svojimi okovi predstavijo neprispodobni doni
Dulcineji iz Toboze in ji javijo, da je njen vitez, gla-
soviti don Kišot iz la Manhe, nji na čast zdrobil
njih okovi ter jih tako oslobodil sužnosti.“ Na to za¬
htevo mu odvrnejo kaznjenci, da jim je najprej misliti,
kako bi lože ušli sveti bratovščini ali redarstvu, ki
jih bode vsak čas jela zasledovati. Torej jim ni mo¬
goče zadostiti želji njegovi. — Razjarjen hoče plemič
sedaj napasti može, katere je ne dolgo poprej rešil
nevarnosti, ali ti prehite njegov naklep, narinejo se
na viteza s toli gosto kamenito točo, da ga ni oklep
ni ščit ne moreta braniti. Skoro zadene viteza velik
kamen tako, da se zgrudi; nato pobegnejo kaznjenci
na vse strani. Precej časa traje, predno se naš junak
toliko zave, da sprevidi žalostni svoj položaj. Potem
globoko vzdihne ter reče konjušniku: „Dragi moj

Sanho, slišal sem često, da je lopovom pomagati to¬
liko, kakor vodo nositi v morje! Da sem slušal tvoj
svet in tvoje opomine, ne bi bil doživel toliko brid-
kostij in bolečin! Ali ker je zdaj že tako, bodi vsaj
prepričan, da hočem odslej bolj poslušati tvoje svete!“

33  —

— „0, to pravite le zdaj, ker so vas zopet namlatili,“
zavrne ga nejevoljno sluga. „ Odslej bodete ravno tako
poslušali moj svet, kakor dozdaj 1 No, ako se res
hočete ravnati po mojem nasvetu, odriniva kar naj¬
hitreje; če naju zaloti sveta bratovščina, bode se pač
ubogo malo brigala za klativiteško vaše dostojanstvo!"

„Ta tvoj strah, Sanho, dokazuje zopet tvojo pri¬
rojeno, prostaško plačljivost! Sicer pa mi ne bodeš
mogel očitati, da preziram tvoj svet, zato odidem kar
najhitreje s tega nesrečnega kraja. Ali to si dobro
zapomni: ako bi si upal misliti, da odhajam od strahu
pred redarstvom, ostanem tukaj in mirno počakam za¬
sledovalcev. “

»Milostni gospod", odgovori Sanho, „poznam in
spoštujem veliko hrabrost vašo! Ali izogniti se ni
isto, kakor pobegniti. Zato potolaženi zasedite konja,
da čim prej odideva s tega kraja!"

Don Kišot res sluša ta svet, zajaha Eozinanta
ter oddirja. Sanho mu sledi, kolikor more bežati nje¬
gov osel.

Se tisto noč dospejeta v „črno goro", in Sanho
nasvetuje, da bi prenočila v stranski skalnati dolini,
kamor sta skoro prišla, in da bi ostala tukaj vsaj
prve dni, dokler bi imela še hrane. Don Kišot je za¬
dovoljen, in oba ležeta spat pod plutec.


3

5 .

V pustinji črne gore.

!P;(I s °da j e  hotela, da si je že omenjeni Gines de

Pasamonte, katerega je Kišot oslobodil z ostalimi
kaznjenci vred, izbral isto pribežališče. Slučajno pride
ravno do ležišča naših pustolovcev; prav lahko ju
spozna v mesečini. Brezvesten, kakor je, odloči se
takoj, da okrade speča potnika. Primerja Kišotovega
bojnega konja in Sanhovega osla, ter se precej odloči
za osla. Zmuzne se s svojim plenom, in ko se jame
daniti, bil je že daleč za dolino.

O zori se vzbudi Sanho Panza in takoj pogreša
ljubega svojega osla. Tožiti jame tako glasno, da se
tudi don Kišot vzbudi. Ta tolaži slugo, kolikor ve in
zna ter mu obeča tri svoje osle, kakor hitro se vrneta
domov. To Sanba potolaži. Obrisavši si solzne oči,
toplo zahvalja dobrega gospodarja svojega.

Don Kišot, katerega je spanje jako okrepčalo,
ogleduje se po samoti. Zazdi se mu, da je ta pustinja
nalašč ustvarjena za to, da v nji doživi nenavadne
viteške dogodke. Zajedno se spomni, da je čital v svojih
viteških knjigah popise takih stranskih šumskih pustinj,
ki so se natanko ujemali s krajem, kjer sta sedaj.

Opazivši na lici gospodarjevem, da se zopet pri¬
pravlja na novo neumnost, vpraša Sanho boječe, kaj
bosta vender počela v tej pustinji.

Vitez odvrne slovesno in oduševljeno: „V tej

pustinji se mi je rodila velika, vzvišena misel. Ta pu-

— 35

stinja je namreč čisto prikladna, da živim kakor močno
žalujoči Amadis, ali besneči Roland, ki je zbesnel, videč,
da ga je zavrgla Angelika, vladarica srcu njegovemu.
Ruval je drevesa, kalil vodo bistrim vrelcem, trgal pa¬
stirje in čede, podiral hiše in uprizarjal tisoč drugih
strahot, katere poveličujejo knjige. Tudi jaz, Sanho,
čutim v sebi moč, da živim kakor on ! Tudi jaz hočem
biti kakor obupan, besneč in zblaznel junak — samo
da ne vem, katero Rolandovih besnostij bi si izvolil

„Bog pomagaj!“ zavpije Sanho prestrašen. „Blazen
hočete biti? Ali zakaj vender, milost vaša?“

„To je ravno, dragi moj Sanho! Zblazneti hočem
brez vzroka! Zakaj, če klativitez zblazni iz vzrokov,
to ni kaj posebnega ali čudovitega. Umetnost je prav
to, da zblaznim brez vzroka, da s tem pokažem vla¬
darici svoji, kaj bi šele storil, ko bi vedel, čemu! Moj
ukrep je trden. — Zdaj pa pojdiva, da izberem pri¬
kladno torišče svoji pokori!"

Ves omamljen in prestrašen od groznih stvarij,
katere je ravnokar slišal, koraka Sanho poleg Kišota,
vodečega Rozinanta za uzdo. Končno dospejeta pod
samotno skalo. Pod to pečino je tekel tih potočič, na¬
pajajoč lep travnik, čegar zelenje je prijalo očesu. Vi¬
soka, šumeča debla obkrožajo ta prostor, in ravno
njega si izbere naš vitez, da bi tožeč in pokoreč se
posnemal Amadisa.

Najprej sklene “spisati list, katerega bi Sanho
ponesel „doni Dulcineji". V tem listu poroča vladarici
svoji, da je nji na čast zvršil že marsikatero viteško
delo, katero so mu semtertja zavirali čarovniki. Dalje,
da je ostal v tej samoti, da se bode pokoril in tako
dolgo besnel, dokler ona ne odobri početja njegovega.
Nji hoče služiti vsak čas ter zvrševati tudi najtežja
dela na svetu.

Ko Sanho list vzprejme in si zapomni naslov,
naprosi viteza, da bi mu prepustil Rozinanta, ker je

3 *

36  —

jako slab pešec. Hoče tudi koj odriniti, ali Kišot ga
zadržuje, češ, naj vender še počaka, da vidi nekaj nje¬
govih neumnostij, o katerih bi potem mogel poročati.

„Za Boga! oprostite me tega , 8  poprosi zvesti
sluga. „Smilite se mi itak hudo; kako bi mogel pre¬
biti tak pogled! Dovolite, da odpotujem, in povejte mi
rajši, kako najdem ta kraj, kadar se bodem vračal ! 8

„Trgaj ob poti žoltovino 8 , veh' mu vitez, „pa jo
trosi na pot, koder hodiš! Tako lahko prideš skozi ta
labirint, kakor nekdaj Tezej po niti Arijadne . 8  — Po
tem navodilu mu izroči don Kišot še „Mambrinov
šlem 8 , rekoč, da ga zdaj ne potrebuje, kakor tudi dru-
zega orožja ne, ker mora biti gol in bos, ako hoče
dostojneje posnemati Rolanda, nego Amadisa. Domov
naj nese šlem in naj ga ondu popravi. Sanho je za¬
dovoljen; hitro obrne kljuse ter oddirja v šumo.

Ko pride Sanho iz gozda in črne gore, odrine
po cesti, ki drži v Tobozo ter pride opoludne do krčme,
kjer so ga suknostrižci tako hudo izplačali. Ako-
ravno mu je ta krčma zoperna, prisili ga vender glad,
da stopi vanjo. Prva moža, katera ugleda, to sta župnik
in brivec iz rojstvene vasi njegove in Kišotove. Precej
spoznata našega prijatelja. Ker sta slišala že dovolj,
kako so tožili domačini zlasti plemiča ter mimo
tega vidita, da Sanho jezdi konja gospodovega, vpra¬
šata ga, kje je gospod. Tako zvesta vse trpljenje nad-
ložnega konjušnika.

Dočim se Sanho in Rozinant gostita ob župni¬
kovih in brivčevih troških, posvetujeta se leta, kako
bi mogla zblaznelega prijatelja odvesti iz samote ter
ga spraviti domov. „Siloma“, misli župnik, „ne moreva
ničesar opraviti, pa tudi s Sanhom ne. Ta je, kakor
moreva sklepati iz njegovega govorjenja, sam zblaznel
do malega . 8  Končno jo pa vender iznajdeta. V krčmi
je bila ravno takrat potujoča igralka in umetelna ja-

— 37  —

halka. To naprosita, naj bi bila pricesinja, kateri so
ugrabili dežele. Izvestno bi na to don Kišot zapustil
gorovje, da bi ji pomogel do kraljestva. Za dobro plačo
privoli Doroteja, tako je bilo ime igralki ter se brez
odloga pripravi na pot. Ko vstopi v blesteči opravi,
pride uprav Sanho od obeda ter ves iznenadejan vpraša,
kdo je li ta krasno opravljena gospa? Šaljivi brivec
mu resno odvrne, da je to zakonita dednica velikega
carstva Mikomikona, pa je prišla semkaj, da poprosi
glasovitega dona Kišota viteške službe. Hudoben ve¬
likan jo preganja že dobro dolgo, da bi se ž njim
omožila. Ako bi se temu upirala, vzel bi ji državo.

„Ej, to je pa baš prav!" opomni Sanho vesel.
„ Takšni dogodki so mi vselej po godi, ker dosti pri-
dijo! Moj gospod tega velikana že užene v kozji rog!
Ako se potem oženi s to princesinjo, dobi zajedno
zaželeno cesarsko krono, a jaz vsekakor dobim obe-
čani otok, kar je moja jedina in največja želja.“

Brivec pouči vrlega konjušnika, da se ta prince-
sinja po svoji državi imenuje Mikomikona. Nato si
olepša lice s krasno brado, narejeno iz konjskega repa.
A ko se Sanho Panza jame čuditi temu okrasu, reče
mu župnik, da mora biti tako, ker bi ju sicer spoznal
njegov gospod; za zdaj pa je neizogibno potrebno, da
ju ne spozna. Tudi on, Sanho, mora zato obečati, da
ne pove ničesar, dokler ne bode čas.

Sanho je zadovoljen. Ne vprašujoč po daljših
vzrokih, ponudi se radovoljno za kažipota, opustivši
za zdaj namerjano potovanje k doni Dulcineji.

Zdaj se nemudoma odpravijo. Princesinja Miko¬
mikona zajaše župnikovega mezga, katerega ponižno
vodi brivec s konjskim repom na lici; župnik pa za¬
sede Rozinanta. Tako se s Sanhom na čelu odpravijo
v črno goro.

— 38

Ne da bi se jim spotoma primerilo kaj nenavad¬
nega, dospo prihodnjega dne v gozd ter najdejo žolto-
vino, poprej za znamenje natreseno.

Jezdeč dobro dolgo, najdejo res dona Kišota, se¬
dečega na skali. Oblečen je, a oborožen ni. Ko ga Do¬
roteja opazi, in od Sanha zve, da je on don Kišot,
požene mezga pred tožečega viteza. Prav mično raz-
jahavši, poklekne predenj ter ga nagovori, rekoč: »Ne
vstanem, najhrabrejši in najveledušnejši vitez, dokler
mi vaša milost in viteška navada vaša ne podeli mi¬
losti, katera ne bode samo vam na čast in slavo,
nego tudi reši najobupnejše in najnesrečnejše dekle na
svetu! “

Don Kišot jo opomni, naj vstane ter jo uverja,
da od srca rad spolni njeno prošnjo. »Prosim vas,"
reče Doroteja, »da precej idete z mano in mi obečate,
da ne bodete mislili na nobeno borbo ali pustolovino,
dokler se zame ne osvetite malovredniku, ki mi je
proti božji in človeški pravici ugrabil državo."

»Obetam vam,“ prikima plemič samosvestno.
in premagujte žalost! Odpravimo se takoj na

Prineesinja mu hvaležno hoče poljubiti roke. Ali
on, uljuden kavalir ji brani. Vzdigne jo nežno s tal
ter veli Sanhu, naj neutegoma osedla Rozinanta, njega
pa oboroži.

Sanho se podviza, da zvrši zapoved. Ko je konj
osedlan in vitez oborožen, izpregovori don Kišot: »Poj¬
dimo torej v imeni božjem, da služimo tej vzvišeni
gospe in da premagamo nje sovražnike!"

Tako je zamišljen v svoje naročilo, da se ne
ozre na gospejnega oproda, našemljenega z dolgo brado.
Tudi župnika opazi šele tedaj, ko ga ta sam opozori
nase. Pravi, da se je pridružil potnikom zgolj zato,
ker se mu smili prineesinja, s katero se je seznanil
slučajno. Vitez je jako zadovoljen. Videč, da so se vsi

»Mirujte

delo."

— 39

pripravili na odhod, vzdigne namišljeno princesinjo na
mezga, zajaše konja ter naroči' župniku in našemlje¬
nemu brivcu, da zložno zasedeta drugega mezga. Sanho
Panza koraka peš za njimi, a prenaša nejevoljo po¬
trpežljivo, češ, gospodar je zdaj naravnost na poti do
cesarske časti, in da se bliža čas, ko bode sam jel
namestnikovati gotovo otoku.

V tem don Kišot jezdi poleg Doroteje. Niti ne
opazi, da jašejo po cesti, držeči v njegovo rojstveno
vas. Poprosi jo, naj mu natanko razloži nesrečo svojo
in mu opiše osebe, katerim se naj osveti. Nemudoma
pravi Doroteja: „Hči sem kralja Tinakrija, ki so ga
imenovali modrega, ker je bil neobično vešč mnogih
znanostij. Zvedela sem po njegovi čarovniški umet¬
nosti, da bode moja mati, kraljica Ksamarila, poprej
umrla nego on, zajedno, da bode tudi moj oče skoro za
materjo legel v grob, in da ostanem sirota na svetu.
To je mojega očeta jako skrbelo, ker je bil trdno pre¬
pričan, da bode vladar sosednega otoka, surovi velikan
škilasti Pandalifando, precej po njegovi smrti z vojsko
udaril na našo državo ter jo vzel meni, zapuščeni si¬
roti in zakoniti dednici. Seveda bi se mogla ogniti tej
nesreči, če bi se hotela omožiti s surovim velikanom,
čegar ženitbene ponudbe sem z grozo odklanjala. Zakaj
ta človek mi nikakor ni bil po volji. Oče mi je tedaj
svetoval, naj se nikakor ne upiram velikanu in vojski
njegovi, ker s tem bi samo opustošila svojo državo,
moji podložniki pa bi se pogubili. Rekel mi je, naj po
njegovi smrti, kadar Pandalifando pride name, precej
pobegnem v Španijo in ondu poiščem pomoči viteza,
čegar slava se je brzo razširila po vsem svetu; ime¬
nuje se don Kišot. Pokojni oče mi ga je popisal, da
je visokorasel mož, medlega lica ter da ima na levi
roki rjavo urojeno znamenje."

Don Kišot, ki je vse to kar pozorneje poslušal,
zakriči na vso moč vesel: »Sanho, izpričaj na svoje

— 40

poštenje, da imam tisto znamenje. Gospodičina naj vidi,
da sem oni vitez, o katerem ji je prerokoval velemodri
njen oče!“

„Gospod vitez," reče brzo Doroteja, „ko bi ne
vedela gotovo, da ste plemeniti in slavni vitez don
Kišot, preveriti bi se morala, ko sem videla, kako vas
vse visoko ceni in spoštuje, celo velečastni gospod
župnik sam. Blagoslavljam usodo, da sem našla reš-
nika svojega! Opomniti moram še to, da je rajni moj
oče zapustil pismeno oporoko, v kateri mi veleva, da
se moram omožiti s svojim zavetnikom, kakor hitro
premaga velikana."

Prav tako!" vzklikne Sanho veselo. „Milostni
gospod, zdaj se pa le potrudite, da čim prej grdobi
Pandalifandu prerežete grlo, in kar najbrže sedete na
prestol! “

Ali don Kišot odkima in reče Doroteji: „ Zah va¬
ljam vas, prevzvišena princesinja, na vašem po¬
ročilu in ponavljam viteški svoj obet, da vas rad
spremljam do konca sveta, samo da morem s svojim
mečem odsekati malovrednemu Pandalifandu škilasto
glavo in vam povrniti ugrabljeno državo. Ali vaši roki
se moram, žal! odreči. Prosim vas, oprostite mi to,
ali z dušo in telesom sem do groba udan svoji nepri-
spodobni doni Dulcineji de Tobozo.

„Kaj!?“ zakriči Sanho razkačen. „Oprostite mi,
vaša milost- ima menj uma nego kljuse, če odklanjate
roko te plemenite princesinje zaradi bedastega, grdega
kmetskega dekleta! Ne bodite vender tako neumni, pa
se oženite s to princesinjo, s katero vam prileti vsa
država kakor pečen golob v usta! Napravite potem
mene za kneza, markeža ali vojvodo ali kaj druzega,
da bode vsaj konec temu klateškemu življenju!"

Tudi plemiča zgrabi jeza, ko sliši toliko za¬
bavljanje neprispodobni Dulcineji de Tobozo. Na prvi
mah je kar nem od srdu in jeze. Potem pa pograbi

41  —

držalo svojega kopja in bi ž njim ubogega Sanha do
mrtvega pobil, da ne prosi zanj Doroteja. Nato od¬
pusti Kišot oprodi svojemu. Sanho se zaradi gospodar¬
jeve trmoglavosti pomiri šele tedaj ko mu prišepne
brivec, da je bodoča Kišotova država v jutrovih de¬
želah ; ondu pa je navada, da si jemlje vsak mož,
osobito, če je cesar ali kralj, po več žen.

Ko jahajo naši potniki dalje po cesti v črnem
gorovji, zapazijo, da se jim približuje človek na oslu.
Po njegovi zunanjosti sodijo, da mora biti cigan. Jedva
Sanho bolje pogleda osla in jezdeca, uveri se, da je
to njegov toli zaželeni osel, jahač pa lopov Gines
de Pasamonte. Brž ko tat zapazi potnike, skoči raz
osla ter beži čez polje, kolikor ga neso noge. Nihče
ga neče poditi, najmenj pa Sanho, ki je ves srečen,
da je dobil osla. Začne ga objemati, poljubljati in ga
klicati z najslajšimi imeni. Spotoma pozove plemič
slugo na stran. Čudi se, da se je tako neznano hitro
povrnil s svojega posla, ter ga vpraša, ali je točno
zvršil povelje njegovo. Sanho Panza potrdi vse z mirno
vestjo in ga uverja, da njegov trud in napor močno
ugaja gospe Dulcineji. Ko se tako začasno reši iz za¬
drege, pripomni še, da šlema nikdo ne ve popraviti.
Ker je jako star izdelek, izgubil bi tudi dokaj vred¬
nosti, ako bi ga popravljala nevešča roka. Kišot za¬
dovoljen povezne umivalnico na glavo ter ponosno od¬
jezdi k princesinji Mikomikoni.

Tako brez vsacega znamenitega dogodka potujejo
dalje proti Kartageni, kjer bi se ukrcali, da se prepe¬
ljejo v Afriko.


6 .

Premaga velikana Pandalifanaa in po¬
vrnitev.

S |ogovarjaje se pridejo naši potniki po daljšem
f potovanji do krčme, kjer se je Sanho sestal z žup¬
nikom in brivcem. Don Kišot odide skoro počivat, prav
tako Sanho. Drugi pa še obsede pri steklenici vina,
smejoč se neumnostim don Kišotovim in njegovega
sluge Sanha. Pogovarjajo se dalje, kaj jim je storiti,
da plemiča spravijo domov. Župnik opomni, da je
zdaj treba opustiti basen o princesinji, ker meni Do¬
roteja odpotovati; čas je iznajti izdatnejši pripomoček.
Ukrepajo to in ono in zopet zavračajo ta in oni sklep.

V teh razgovorih mine že precej noči. Kar pri-
sope Sanho Panza iz sobice, v kateri je spaval don
Kišot ter začne na ves glas vpiti: „Za Boga, gospoda,
hitite milostnemu mojemu gospodu na pomoč! Grozni
velikan Pandalifando, kateremu so vse poročali čarov¬
niki njegovi in ga po zraku prenesli semkaj, napadel gaje
kar najsilneje; ali moj gospod ga je vsekal z mečem
tako, da mu je precej glava odletela z vratu!“

Ko še sluga to govori, zaslišijo silen hrup in
glasno vitezovo vpitje: „Brani se ali ne, razbojnik in
ubijalec — ne pomaga ti nič, izdehnil bodeš pod
mečem mojim!“ V istem trenutku čujejo, kako don
Kišot na vso moč seka po stenah.

43  —

„Za Boga! kaj čakate, gospoda ? Hitite na pomoč,
čeravno ne umejem, zakaj se še bori, zakaj velikan
mora biti že davno mrtev. Videl sem na svoje oči,
kako mu kri potokoma teče po tleh in kako mu glava
visi po strani, velika kakor vinski meh!“

„Grom in strela! 0  zagrmi' nato krčmar, „zdaj
šele umejem! Gotovo mi je ta vražji bedak presekal
velike vinske mehove, ki so naloženi v njegovi sobi.
Bog ve, kakšno škodo mi je napravil. Gotovo je iz¬
teklo vino, kar se temu bebcu zdi kri. Do srajce vas
oplenim, lopovi, ako mi do zadnjega beliča ne povrnete
škode, katero ste mi napravili! “ To izpregovorivši,
pohiti v don Kišotovo sobo, a za njim tudi gostje.
Ondu najdejo našega viteza čudno oblečenega: v sami
srajci je, a levo roko ima omotano s plahto, ki mu
rabi namesto ščita, v desni pa drži meč, s katerim
besno seka in bode na vse strani. Najčudnejši pa je,
da ima oči zaprte. Spi namreč in vse, kar dela, dela
speč. Sanjalo se mu je, da je že dospel v mikomikonsko
kraljevstvo in da se bori z velikanom, pri čemer je
vinske mehe na kosce razsekal, tako da je vsa soba
preplavljena z vinom.

Ko krčmar to vidi, razkači se, izpodbije borečemu
se junaku nogo ter ga jame nemilo nabijati s pestjo.
Kar najzgovorneje ga mirita župnik in brivec, da bi
se potolažil. Preneha šele tedaj klestiti dona Kišota,
ko ga zagotovita, da poplačata vse sama. Bojevitega
viteza preneso v postelj, kjer utrujen od prevelikega
napora precej zaspi.

Zdaj pa sploh premišljajo, kako bi spravili viteza
domov, da ne napravi še večje škode. Končno se zje-
dinijo, da ga zapro v gosjo kobačo (čajbo), to pa de¬
nejo na kola ter ga tako prepeljejo.

Spričati hočejo to naredbo s tem, da je vse
ukazal njemu prijazen čarovnik, in da bode le tako
zvršil velike in slavne čine. Ko bi mu pa vender prišla

— 44  —

misel, da bi se hotel oprostiti, zabrani mu to vsaj
zatvornica. Vsi odobre ta naklep ter na vse zgodaj
preneso dona Kišota v kobačo. Don Kišot se molče
uda v vse, kar namerjajo ž njim. Seveda Sanho de¬
belo gleda, videč, da so mu gospodarja zvezali, potis¬
nili v kobačo in to naložili na voz. Toda don Kišot
sam mu skuša stvar pojasniti, in tako se končno tudi
Sanho privadi vsemu.

Dokler se to vrši, plača župnik krčmarja, Doro¬
teja pa zaukaže, da se brivec in najeta krčmarjeva
hlapca oblečejo v bele halje, da bi bili kakor duhovi,
in tako vožnja tem skrivnejša. Vse to izvedejo izborno.
Potem izprevod krene na pot. Naprej se počasi pelje
z voli vprežen voz, ob katerem korakata strašilna
stražarja; potem jaha Sanho na oslu, za uzdo vodeč
Kozinanta, za njim pa jahata našemljenega lica župnik
in brivec na močnih svojih mezgih.

Tako opravljeni dospo za nekoliko dnij v don
Kišotovo vas in sicer ravno na nedeljo opoludne, ko
je mnogo ljudij prišlo od božje službe. Vse vre skupaj,
da bi videlo, kdo se vozi na kolih. Ko ljudje spoznajo
rojaka svojega, strmeč sklepajo roke.

Don Kišota vzprejmete gospodinja in netjakinja.
Ker je bil zaradi stradanja v črnem gorovji in drugih
naporov hudo zdelan, odnesete ga skoro v postelj. Pač
tisočkrat prekolnete na dno pekla vse viteške knjige,
ki so zakrivile takšno nesrečo in njih pisatelje. —
Župnik jima zabiči, naj skrbno strežeta bolniku in
dobro pazita, da tretjič ne zajaše svoje mrhe ter se
ne odpravi na pustolovja. Seveda mu radi obečate.


7 .

Na tretjem junaškem potovanji.

|fi|'b dobri postrežbi svojih domačinov skoro don
fl§ Kišot vidno okreva. O svojem potovanji govori malo
ali nič, in se nikakor ne vede kakor blazen. Vender
župnik in brivec skoro mesec dnij ne prideta k njemu.
Nečeta ga namreč spomniti minulih nezgod in mu tako
vzbuditi prejšnjih sanjarij.

Ko pa čez precej časa zopet prideta ter se ž
njim pogovarjata o marsičem, hoče nesreča, da pride
tudi Sanho, ki je neprestano sanjal o namestništvu in
otoku. Jedva opazi don Kišot nekdanjega oprodo svo¬
jega in sliši tožbe njegove, kar ni pametne besede
spraviti iz njegovih ust. Naposled se celo zaklene ž
njim v posebno sobo, izpričajoč se prijateljema, da se
mora razgovarjati z oprodo.

Kar sta tu razpravljala, bilo je jako preprosto.
Don Kišot vpraša slugo, ali so njegova dela že zaslo¬
vela v ljudeh, kaj govore o njem v domači vasi, v
okolici; kako misli o njem plemstvo, kako viteštvo.
Sanho mu ne more poročati kaj častnega. Ali plemiča
javna graja ne ujezi, zakaj pripisuje jo le hudi
zavisti. Tem pazneje pa posluša, ko mu Sanho pove,
da je izšla knjiga »Ostroumni in plemeniti don Kišot
iz la Manhe“, ki poroča o njegovi hrabrosti in borbah
njegovih. »To je najboljši dokaz moje slavne delav¬
nosti/ meni don Kišot. »Zdaj me zavist vsega sveta
ne morb premotiti. Zdaj, ko me še živečega hvalijo po

— 46  —

knjigah, ne pa šele po smrti kakor druge viteze, o
katerih sem čital, očiten je vsekakor moj poklic za
klativiteza. “

Gospodinja je poslušala ta razgovor ter ga še
toplega priobči župniku in brivcu. Zopet se župniku
posveti žarek upanja. Slučajno je bil znan s pisateljem
knjige o donu Kišotu, ki ni obsegala drugega, nego
smešeče bičanje. Ker je bil pisatelj v obče znan za
zvitega in zvedenega človeka, upal je župnik, da bode
na podlagi dobro osnovanega naklepa ozdravil prija¬
telja vseh neumnostij.

Skoro doseže, da se seznanita don Kišot in
Simson Karasko. Ker se Karasko jako spretno ve pri¬
kupiti vitezu, pridobi si skoro naklonjenost njegovo.
Zabičuje mu, da ne sme ziniti nobene besede, zaupa
mu Kišot nekega dne, da namerja v dveh ali treh dneh
s svojim oprodo tretjič oditi na junaško potovanje in
da bode to novo potovanje še znamenitejše od prvih
dveh. Ta naklep sporoči Karasko domačinom, prigo¬
varjajoč jim, naj bodo brez skrbi in naj mu ne delajo
nobenih zaprek. To mu Kišotova gospodinja in netja-
kinja tudi obečate ter jako radovedno pričakujete, kako
se bodo zasukale stvari.

Res si preskrbita don Kišot in Sanho vse, česar
je treba za pot ter se pripravita na odhod. Po kratkem
slovesi se odpravita in gresta proti Tobozi, kamor sta
se najprej namenila. Don Kišot je namreč namerjal
sam obiskati dono Dulcinejo, da si od nje izprosi bla¬
goslova prihodnjemu potovanju svojemu. „Zakaj potem",
dejal je oprodi, „zvrševal bodem tudi najnevarnejša in
vratolomna junaška dela, ker nič ne more klativiteza
hrabriti bolj, nego blagoslov vladarice njegove."

Ubogemu Sanhu je to grozno neprilično. Bal se
je namreč, da se tako zve, kako je zadnjič izpolnil
naloženi mu posel. Na svojo srečo spozna, da don

— 47  —

Kišot sam ne ve za stanovanje Duleineje svoje, in na
to se zanaša najbolj.

Potujeta ves božji dan in vso noč ter šele proti
polunoči dospejeta v Tobozo. Sanhu je težko pri srci,
ko ugleda vas. Tolaži ga samo tema, zakaj izgovarja
se lehko, da v temi ne more najti hiše.

V vasi že vse spi; le semtertja še laje kak pes,
mijavka mačka ali kruli svinja.

Ko jezdita že precej časa, obstoji končno Sanho,
rekoč: „Milostni gospod, res težko je človeku po noči hitro
najti kraj, katerega je videl le jedenkrat. Neprijetno
bi bilo, ko bi naju tu na ulici zalotilo jutranje solnce.
Svetujem vam torej, da se odpravite v bližnji gozd,
jaz pa se vrnem v Tobozo, kjer bodem od hiše do
hiše povpraševal po doni Dulcineji. Gotovo pride ve¬
sela k vam, ako ji naznanim, kje jo čakate.“

S tem je don Kišot zadovoljen. Sanho se po¬
trudi, da ga kar najhitreje spravi iz vasi. Dve milji
od vasi je bil gozd, kjer se skrije don Kišot, Sanho
pa se vrne v Tobozo, da ondu poišče Duleineje. Sreča
ga podpira, zakaj ravno prijezdijo tri kmetice ter se napotč
proti omenjenemu gozdu, ko pred Tobozo premišlja,
kako bi si pomagal. Bržkone so hotele zarana na
delo, in jedna izmed njih je morala biti dona Dulci-
neja, hote ali nehote.

Hitro obrne osla in še o pravem času dospe h gospodu.

„Milostni gospod, že prihaja z vsem svojim sprem¬
stvom!“ zakriči mu že od daleč naproti.

Don Kišot zasede bojnega konja in naglo zdirja
iz hoste. Na prostem polji ugleda tri slabo oblečena
kmetska dekleta, ali zastonj se ozira po svoji Dulcineji.
Na njegovo vprašanje se dela Sanho jako začudenega.
„Ali, milostni gospod, kaj je ne vidite? Saj se vender
vsa leske če od zlata in dragih kamenov!“ Kišot ne¬
verjetno zmaje z glavo, rekoč, da vidi le tri ubožno
oblečene kmetice na njih oslih.

„No, bes me vzemi!" vzklikne Sanho, „to mi ni¬
kakor ne gre v glavo! Kako vender morete belce gle¬
dati za osle, a zlato odičene gospe za kmetice ? Po¬
kloniva se vender ljubeznivi gospe, ker je že blizu! 1 '

Po teh besedah skoči z osla, in poklekne pred
srednjo kmetico. Don Kišot stori istotako, trdo uverjen,
da mu zlobni čarovnik, ki je inače Sanhu vse kazal
v navadni podobi, danes ravno narobe zbija burke.
Ravno hoče začeti ohlapen govor, kar vzpodbode do¬
zdevna dona Dulcineja osla, meneč, da hočeta ž njo
norce briti ter zdirja mimo klečočih mož. Ali zbadani
osel se razsrdi in jame tako skakati, da se „gospa“ ne
more obdržati na sedlu, nego po dolgem pade na pesek.
Ko don Kišot to vidi, priskoči, da bi jo vzdignil na
osla, ali ona ga prehiti in hitro zajaše osla.

„Raca na vodi!" de Sanho, „najina vladarica je
gibčna kakor opica in lahka kakor ptica! Zdaj hiti' s svo¬
jima dvornima gospema, kakor da sta njiju vranca jelena! “

„Na tem ravno poznam viteško kri plemenite
Dulcineje svoje!" prikima vitez. „Ali kaj praviš, pri¬
jatelj Sanho — vidiš li zdaj, kako silno me sovražijo
in preganjajo zlobni čarovniki ? O, kako podla je njih
zlobnost, ko mi ne privoščijo ni te slasti, da bi mogel
videti milo dono v pravi podobi."

„0 ti čarovniški lopovi!" vzdihuje Sanho, na
tihem pa se v pest smeje, da se mu je tako dobro
posrečila zvijača. „Kako vender morejo tako slepiti
dobrega mojega gospoda!"

Za nekoliko časa se ohladi donu Kišotu jeza,
da pozabi zlobne čarovnike. Reče, da bi bilo najbolje
naravnost kreniti v Saragoso, kamor sta hotela do¬
speti za velikih ljudskih svečanostij. Morda se je tja
odpravila tudi dona Dulcineja; ondu bi jo našel raz-
čarano. Zasedeta torej živinčeti ter nadaljujeta pot.

8 .

O vitezu z zrcali.

S pako potujoča zaloti naša pustolovca noč in sicer v
f  gozdiči. Tam skleneta prenočiti. Ležeta na lepo
trato, obkroženo s plutei ter skoro zaspita. Toda ne
spita še dolgo, kar vzbudi dona Kišota žvenket, kate¬
rega je slišal v bližini. Prestrašen skoči po konci in
opazi dva jahača. Prvi razjaše konja in reče tovarišu:
„Snemi konjema uzdi in pusti ju, da se paseta; zdi
se mi, da je njima tukaj dosti trave, nama pa samote
in miru, ki toli prija bolnemu srcu mojemu.” To rekši
leže mož v travo, tedaj pa mu zažvenketa orožje in
oklep. Iz tega prisluškovalec sklepa, da mora biti tujec
klativitez. Zato vzbudi Sanha in mu šepne na uho:
^Prijatelj Sanho, bliža se nama velikanski dogodek!
Klativitez leži blizu naju! Kolikor morem soditi po
njegovih besedah, to je vitez bolnega srca, kateremu
je neusmiljena gospa njegova naložila težko pokoro.“
Sanho hoče odgovoriti, ali prav tedaj zadoni
otožna pesem, katero poslušata oba kar najpozorneje.

Z zamolklim: „Oh!“, iztisnjenim iz globočine
prsij, zvrši „gozdni vitez”, kakor ga je don Kišot precej
krstil, žalno pesem ter začne vzdihovaje govoriti ža¬
lostnim glasom: „0 Kalsideja de Vandalija, ti naj-
krasnejša in najneusmiljenejša žena tega sveta, kako
vender moreš prisojati svojemu najpodložnejšemu vi¬
tezu neprestane muke in nadloge? Ali ni dovolj, da
je silna moja roka na stotine velikanskih borb izvo-

4

— 50

jevala tebi na slavo? Ali ni dovolj, da sem prisilil vse
viteze navarske, vse Levneze, Tartezijane in končno
vse viteze iz la Manhe, da so te priznali za prvo
lepotico sveta ?“

„Stoj!“ šepne don Kišot in dregne Sanha. „To
je preveč rečeno! Tudi jaz sem iz la Manhe in ni¬
koli še nisem priznal niti slišal, da bi bila katera
ženska lepša od moje neprispodobne done Dulcineje
de Tobozo! Hodi, hočeva se o tem natančneje pogo¬
voriti s tujim vitezom.“

Dočim plemič s svojim oprodo stopi naprej,
skoči tujec po bliskovo na noge in vpraša z močnim
zvenečim glasom: „Kdo je? Kakšne ljudi vidim?
Ali spadajo k veselim ali otožnim?"

„K otožnim!" vzdihne don Kišot.

„Torej vas pozdravljam," odgovori gozdni vitez.
„Lahko ste prepričani, da s svojo žalostjo prihajate
k poosebljeni žalosti!"

Ko čuje naš plemič tako ganljiv in uljuden na¬
govor, pristopi k tujemu vitezu, ki mu poda roko
ter pravi: Sedite k meni, gospod vitez ! Vaša zu¬

nanjost in pa ta samota, v kateri vas vidim, pričata, da
ste tudi vi klativitez in da ste mi po stanu in usodi
vreden sodrug! Hočeva se nekoliko pogovarjati, v
tem pa se vaš oproda lahko pomenkuje z mojim slu¬
žabnikom. Kako li se imenuje trdosrčnica, ki napol¬
njuje vaše srce z žalostjo ?“

„Dona Dulcineja de Tobozo," odvrne Kišot
ter sede.

„ln vaša gospa ?“

„Kalsideja de Vandalija. Nji sem posvetil vse
spoštovanje svoje. Imenujem jo neprispodobno, ker je
nijedna druga gospa ne dosega ni po lepoti, ni po vi¬
sokem stanu in ne po sijajnih dušnih darovih. Da bi me
izkusila, naložila mi je okrutnica dela, proti katerim
so znana dvanajstera dela Herkulova prava igrača.

— 51  —

Premagal sem brez števila velikanov in vitezov in jih
prisilil, da so pripoznali neprispodobno krasoto moje
vladarice. Najbolj pa me veseli, da sem v dvoboji pre¬
magal svetovno znanega viteza dona Kišota iz la
Manhe. Tedaj sem zmagal ves svet, zakaj o glaso-
vitem donu Kišotu se je dozdaj trdilo, da ga ni moči
premagati. “

Don Kišot komaj more prikrivati začudenje in
srd, ko sliši take besede. Že ga hoče postaviti na laž,
vender se premaga ter vpraša, ali tudi pozna viteza
dona Kišota.

„Kaj,“ zavzame se gozdni vitez, Jaz da ga ne
poznam, ko sem ga vender premagal? Poznam ga,
kakor samega sebe. On je visok človek, slok, ima
sivkaste lase in orlov nos, tako zakrivljen kakor naj-
zakrivljenejši kavelj. Imenuje se vitez otožnega lica,
za oprodo pa ima kmeta, ki se imenuje Sanho Panza.
Tudi jase glasovitega konja, po imeni Rozinanta.“

„No,“ prikima don Kišot, ,,vidim, da nekako
poznate dona Kišota in njegovo razmerje. Ali prema¬
gati ga že zategadelj niste mogli, ker bi moral jaz ve¬
deti o tem, zakaj jaz sam sem glasoviti vitez otož¬
nega lica. Gotovo je spet kakšen čarovnik, ki mi za¬
vida slavo, dal po priliki mojo podobo vitezu, s ka¬
terim ste se borili in katerega ste premagali, samo da
zatemni slavo mojo.“

„Ne, gospod vitez," zavrne ga šumski vitez, Jaz
ni za las ne odstopim od svoje trditve, nego jo hočem
podpirati z orožjem! Ako se je res kdo drugi v vaši
podobi boril z menoj, ne dam si vsaj vzeti zasluge, da
premagam pravega dona Kišota, če namreč ne priznate,
da moja Kalsideja po krasoti prekaša vse gospe tega sveta."

„Tega ne priznam nikoli in nikdar!" vzklikne
don Kišot razjarjen in udari ob meč. „Hajdi! naj
torej odloči najino orožje! Počakajva pa, naj se zdani,
da bode solnce gledalo najino delo!"

4*

— 52  —

Tuji vitez je zadovoljen. — Zapovesta torej opro¬
doma, naj jima pripravita konja in ju oborožita, ker
se bodeta borila na življenje in smrt. Sanho se grozno
preplaši. Boji se namreč za življenje svojega gospoda,
ker mu je protivnikov oproda čudne stvari pripove¬
doval o moči in hrabrosti gozdnega viteza, ki se prav
za prav imenuje „vitez z zrcali."

Ko ga še muči ta misel, opozori ga tovariš, da
se v Andaluziji tudi tepejo sluge, dokler se bori njih
gospoda.

„Ta navada mi nikakor ni po godi," odvrne
Sanho malodušno. „ Miroljuben človek sem, in ako morda
zahtevate, naj priznam, da je gospa vašega srca naj¬
lepša na svetu, priznam jo takoj navzlic svoji Ivanki."

„Ne, tako se nisva pogodila!" odkima drugi
oproda. „Toda saj bodeva že videla, kakor hitro se
zdani!"

Za ranega jutra se pripravita viteza na borbo,
in svetli žarki jutranjega solnca odsevajo na sijajnem
oklepu in orožji, katero nosi krepki gozdni vitez. Lica
mu ni videti, ker je že spustil naličnik, ali njegovo
orožje priča, da je don Kišotov nasprotnik bogat in
krasoljuben gospod. Nad oklepom nosi vojno suknjo,
ki je iz najdragoeenejše zlato vezene tkanine, našite
z malimi zrcali v obliki polumeseca. Dočim da vitez
donu Kišotu znamenje in odjaše precej daleč na pla¬
njavo, da bi si izbral ugoden prostor, priteče ves pre¬
strašen Sanho in prosi gospoda, naj ga brani oprode
tujega viteza, ki ga vsekakor hoče pretepati z vrečo,
napolnjeno s kamenjem. Zbok njegovega dolgega nosa
se itak ves trese.

Don Kišot veli slugi, naj bode miren in brez
skrbi. Pomagal mu bode na bližnji plutec, od koder
lahko gleda borbo in slavno zmago njegovo.

Dokler še don Kišot pomaga slugi na drevo,
obrne vitez z zrcali mahoma konja, ki pa ni hitrejši,

— 53  —

in lepši od Rozinanta in skokoma zdirja proti na¬
sprotniku. Ko pa opazi, da se vitez ukvarja s Sanhom,
ustavi se na polupoti, kar je njegovemu konju jako
prijetno (ker je jedva do tega prostora priskakal). Don
Kišot pa, ki je slišal ropot kopit in mislil, da na¬
sprotnik že dirja proti njemu, vzpodbode Rozinanta
tako živo, da odvihra kakor zdivjan od boli. Vitez z
zrcali skuša z mesta spraviti svojega konja, ali ne
more. Tako se dogodi, da ne more odbiti don Kišo-
tovega napada, nego pade vznak raz konja in obleži
kakor mrtev.

Jedva to opazi Sanho, spleza brž z drevesa in
teče k padšemu vitezu. Tudi njegov gospod razjaše
konja in prihiti k nasprotniku. Ali kdo popiše njijno
strmenje, ko mu snameta šlem in ugledata smrtno-
bledi obraz Simsona Karaska!  Zdušno menita,
da so zopet zlobni čarovniki posegli vmes. Sanho
meni, da bi bilo najbolje uničiti začaranje s tem, da
bi dozdevnemu Karasku z mečem presekala vrat.

To hoče Kišot tudi storiti; toda zdajci prisopiha
oproda premaganega viteza, za Boga proseč milosti
in življenja gospodu svojemu.

Vitez z zrcali se nekoliko zave. To opazivši na¬
stavi mu don Kišot, ne meneč se za prošnje njego¬
vega oprode, meč na prsi, rekoč: „Gospod vitez ! Iz¬
gubljeni ste, ako ne priznate, da neprispodobna Dul-
cineja de Tobozo po krasoti jako presega vašo Kal-
sidSjo de Vandalija."

„Priznavam,“ odgovori mu vitez, „da je star če¬
velj gospe Dulcineje lepši, nego vsa Kalsideja od pet
do glave. “

Don Kišot in Toma Cecijal mu pomagata zdaj
na noge. Nato pa jame Sanho tujega oprodo izpra¬
ševati o raznih stvareh, da bi si razbistril nejasne
točke. Daši oproda na vse odgovarja tako, da bi mu
Sanho popolnoma mogel verjeti, preveč se je navzel

— 54  —

domišljije svojega gospoda, da bi se dal prepričati.
Skratka: gospodar in sluga sta*trdno pepričana, da
je vitez z zrcali le po lokavi umetnosti kakega čarov¬
nika vzprejel podobo Karaskovo. Nikakor se ne dasta
pregovoriti. Ne da bi se dalje menila zanj, napotita

se proti Saragosi. *

* *

Spominjamo se še, da sta župnik in brivec iz
don Kišotove vasi poklicala Simsona Karaska na po¬
moč, da bi plemiča obvarovala daljših bedastih dejanj.
Dogovorili so se, da mu za zdaj ne bodo branili novih
pobojev; nego naj se Karasko preobleče za klativiteza
ter se s Tomažem Cecijalom, oprodo svojim, odpravi za
njim. Kadar ga dojde, naj se začne ž njim prepirati
in se spusti' v dvoboj. Ako ga v borbi oblada, o čemer
nikakor niso dvojih, zapove naj, da se hipoma vrne
v domačo vas in se dve leti nikamor ne gane. Bili
so prepričani, da se don Kišot ne bode protivil vi¬
teškim zakonom in da vzprejme zmagovalčev pogoj.

Ali zdaj je prišlo drugače. Nejevoljen radi prebite
nezgode zajaše Karasko konja, da bi s Cecijalom po¬
iskal vasi, kjer bi mogel najti ranocelea in obliža za
vtiske in bunke, katerih je dobil mnogo, vržen raz
konja.

Mnogo veseleje in zadovoljneje pa nadaljujeta
pot don Kišot in Sanho Panza. Ko se še pogovarjata
o doživelem dogodku, zapazita voz, ki je zaznamovan
s tremi zastavicami. Iz tega moreta soditi, da so na
vozu denarji, ali druge vrednostne stvari, ki so kra¬
ljeva svojina. Tako se izrazi tudi Sanho; toda don
Kišot, ki je videl v vsem, na kar se je nameril, vselej
le kaj izredno čudnega, misli, da bi bilo venderle dobro,
ko bi se pripravil na boj.

Ko se voz z zastavami približa, postavi se don
Kišot pred voznika in vpraša, kam ide z vozom, in
kaj je na njem.

55  —

„Na vozu sta v kobačah dva leva, katera po¬
klanja general Oranski Njega veličastvu,“ odgovori
voznik. „Zdaj prevažam ti pošasti na kraljev dvor.“

„Ali sta leva velika?" vpraša don Kišot dalje.

„Tako velika, gospod, da še takšnih nikdo ni
videl v Španiji! Jaz sem levski strežnik in sem videl
že marsikaterega leva, ali tako velikega in besnega še
nikoli. Jeden je samec, drugi samica. Samec sedi tu
v sprednji kobači.“

„Oj, usoda, kako te slavim!" vzklikne vzneseno
don Kišot, „da mi pošiljaš dogodek, kjer morem do¬
stojno pokazati hrabrost in moč! Takoj mi odpri ko-
bačo samčevo!" zapove nato čuvaju.

„Ali ste pametni, gospod?!" reče osupli strežaj.
„Kobačo naj odprem ? Ali ne veste, da bi nas zver, ki
tu notri sedi, v petih minutah raztrgala na drobne
kosce!"

Preplašen in tuleč priskoči zdaj Sanho in opo¬
minja gospoda, naj opusti vratolomno namero. Ali
don Kišot neče odstopiti, nego se zagrozi, da rabi silo,
ako mu zlepa ne odpro kobače.

Strežnik in voznik, ki sta bila neoborožena, spo¬
gledata se vsa zbegana ter znova jameta prigovarjati
donu Kišotu, naj opusti svoj naklep. Don Kišot pa
jezen izdere meč in se postavi pred levovo kobačo.

„No, ker že nečete drugače," reče voznik, „pri-
pišite samemu sebi, ako se vam kaj pripeti. Poprej
pa izprežem mezge ter grem ž njimi na varen kraj."

Hitro izpreže živali, dočim voznik za priče po¬
kliče nekoliko ljudij, ki so takisto neoboroženi prišli
po isti poti. Reče jim, da se umakne in odpre ko¬
bačo le prisiljen. Jedva čuvaj to izusti, že se ljudje s
Sanhom spuste v beg. Ostane strežnik sam, dobro
vedoč, da lev čuvaju in hranitelju ne stori nič žalega.
Živo opominja znova našega viteza, ali ker vidi, da je
vse zastonj, odpre oprezno kobačo levskega samca,

ki se precej prikaže v strahoviti svoji velikosti in veli¬
častni podobi. Prvo, kar stori, bilo je, da se obrne
v svoji kletki, in diha sveži zrak, prihajajoč skozi
odprtino. Nato se začne stresati in zevajoč odpre
strašno žrelo. Končno pomoli iz kobače silno, grivasto
glavo in se jame žarečih očij ozirati. — Bil je to
pogled, katerega bi se prestrašil tudi najsrčnejši človek.
Ali don Kišot stoji' brez strahu z golim mečem v roki
pred kobačo, težko pričakujoč trenutka, da bi lev
skočil iz kletke in se jel boriti ž njim.

Levu pa se nikakor ne ljubi šaliti — nego samo
začuden pogleda viteza, obrne se hladnokrvno in
zopet leže.

Plemič hoče zdaj pripraviti strežnika, naj bi zver
tolkel in dražil, da bi skočila iz kobače. Strežnik
pa zapre kletko, rekoč, da tega ne stori. „Gospod
vitez! dovolj ste pokazali hrabrost; zadovoljni ste lehko
z uspehom. Poznam leva, in prepričani bodite, da
smeva biti oba zadovoljna, ker se je stvar tako z vršila."

Seveda umeje to don Kišot v najugodnejšem
zmislu. Ko je kletka zaprta, pridejo Sanho in drugi
ljudje in ker začno v zvezde kovati vitezovo hrabrost,
zadovoljen je don Kišot, in dovoli, da se voz odpelje.
Na odhodu pa še reče čuvarju: „Ako njegovo veli¬
častvo zve ta dogodek in bi vprašal, kdo je dokazal
toliko hrabrost, recite mu, da je bil don Kišot iz la
Manhe, imenovan tudi vitez otožnega lica, ki si bode
pa radi tega dogodka dal še priimek Jevškega viteza."

Strežnik obeča ustreči njegovi želji, potem pa
odrine s koli, vsekakor vesel, da se je rešil te družbe.

9 .

Ha vojvo&ovem dvom.

f ako samosvestno in ponosno še don Kišot nikoli
ni jahal po cesti kakor sedaj, ko je levu ponudil
borbo. Celo to, da je zmagal viteza z zrcali, ne ve¬
seli ga tako, kakor ta dogodek. Ves zatopljen v vzvi¬
šene misli se niti ne zmeni za Sanhovo žlobudranje,
nego molče jezdi poleg njega, dokler jima ne pride
naproti nekoliko kmetov in dijakov. Precej jamejo
ogledovati neobična jezdeca in se hočejo seznaniti ž
njima. Nadejaje se, da bodo ž njima doživeli mnogo
šale, povabijo ju na svatovščino, kamor so ravno na¬
menjeni. Ali skoro bi se bili kesali! Zakaj don Kišot,
ki si je domišljal, da je nevesta primorana prišla k
oltarju, malo da ne ubije ženina. — Da ga ne bi raz¬
jezili, morajo vaščani viteza in njegovega oprodo dobro
gostiti, kar posebno ugaja Sanhu. Rad bi še ostal,
ko ne bi njegov gospodar, kateremu ne prija tako
brezposelno življenje, vsak trenutek opominjal, da je
treba dalje.

Naša pustolovca se skoro poslovita in prideta
za nekaj dnij do Ebra. Prebredli to veliko reko, do-
spejeta proti večeru na velik travnik, ki sega do roba
nekega gozda. Tu opazi don Kišot dolgo vrsto lepo
oblečenih lovcev, prihajajočih z lova. Sredi vrste jezdi
na belci divna gospa s sokolom na roki, krasno svi¬
leno oblečena. Don Kišot spozna, da mora biti ime¬
nitna gospa, katero so spremljali lovci, in zato reče

— 58  —

Sanhu: „Podvizaj se, prijatelj, in reci oni gospe, ki
jase na belci in ima sokola na roči, da dovoli meni,
levskemu vitezu, poljubiti ji roko. Povej tudi, da mi
lehko zapoveduje, kakor hoče, ako potrebuje moje
službe."

Oproda uboga svojega gospodarja in požene sivca
v dir. Ko dospe pred gospo, poklekne prednjo ter ji
naznani gospodarjevo naročilo. Smeje mu veli gospa,
naj vstane in pristavi: „Cestiti moj oproda, recite svo¬
jemu gospodu, da bodeva jaz, kakor tudi vojvoda, moj
soprog, presrečna, če se moreva seznaniti z glasovitim
vitezom otožnega lica, čegar slavna dela so znana
vsemu svetu iz knjige, katero sva čitala i midva. Po¬
vejte dalje svojemu gospodu, da bi nama bila posebna
čast, ko bi nama hotel služiti in naju spremiti na leto¬
višče, ki je tukaj blizu."

Sanho se ves vesel zaradi take uljudnosti vrne h
gospodu ter mu jame navdušeno popisovati, kako ljubez¬
niva je krasna gospa. Prav tedaj pa se sporazumeta
vojvoda in vojvodinja, ki sta res čitala knjigo o donu
Kišotu, spisano po Simsonu Karasku, da se naužijeta
šale s tem bedakom in smešnim oprodo njegovim.

Don Kišot prijezdi zdaj z odprtim naličnikom.
Ko hoče razjahati, hiti mu Sanho držat stremen. Toda,
ko hoče z osla, zaplete se v preprogo tako, da obvisi
in se z glavo dotika zemlje. Don Kišot, ki tega ne
vidi, misli, da mu sluga drži stremen; zato se dvigne
iz sedla. Ali, ker je slabo pritrjeno, potegne tudi sedlo
z Rozinanta in pade na tla, kakor je dolg. Silno se
sramuje. Vojvoda zapove lovcem, naj priskočijo vitezu
in hlapcu njegovemu na pomoč. Res vzdignejo dona
Kišota. Plantaje se približa vojvodi in vojvodinji, da
se jima pokloni. — Pomilujeta ga zaradi nezgode, ali
don Kišot odvrne, da jo lahko prebije, ker ima čast
videti tako ljubeznivo knežjo dvojico.

— 59

Sanho v tem pazno osedla Rozinanta; nato se
njegov gospod kar najhitreje vzpne na konja in jezdi
poleg vojvodinje v gostoljubni grad. Vojvoda pa od¬
jezdi naprej in pouči sluge, kako naj vzprejmejo gosta
in kako naj ravnajo ž njim. Ko torej ta prijezdi skozi
grajska vrata, pristopita takoj dva strežnika v višnje-
lastih suknjah ter mu kar najponižneje pomagata raz
konja. Nato pridete dve lepo oblečeni deklici, ki ga
ogrnete s plaščem od najlepšega skrlata. Prav tedaj
se napolnijo galerije in grajska okna s služabniki in
služabnicami, ki na vse grlo začno klicati: „Pozdravljen
nam, cvet klativitezov!“ Dona Kišota takšen vzprejem
ravno tako preseneči kakor razveseli. — Če je kdaj
bil trdno prepričan, da ni umišljen, nego pravi klati—
vitez, to je gotovo danes, ker so ga vzprejeli tako,
kakor so nekoč na velikih kraljevskih dvorih vzpre-
jemali klativitezu.

Po raznih obredih odloži plemič bojno opravo,
preobleče se in nakiti svojo plešasto glavo s kapico
od zelene svile. Zdaj je čas kosila. Odvedejo ga v
dvorano, kjer je miza sijajno pokrita in obložena z
izbranimi jedili. Vojvoda in vojvodinja mu prideta do
vrat naproti, da ga vzprejmeta. Dočim se mu vsi glo¬
boko priklanjajo, prisilijo ga, da sede na prvo mesto
pri mizi. Sanho je navzočen in se jako čudi, kako
easte gospoda njegovega. Jedini, ki se te šale ne ude¬
ležuje, to je duhovnik, sedeč vojvodi na levici.

Ko torej duhovnik, kateri o vsi tej šali ničesar
ne ve, nekoliko časa sedi in posluša, začne slutiti, da
njemu nasproti sedi prismojeni don Kišot, ki je v no¬
vejšem času toli zaslovel po svojih neumnostih. Obrne
se zato nejevoljno proti vojvodi in reče: „Izvoli viso¬
kost pomisliti, da je greh, kar počenjate s tem ubogim
človekom! Ta don Kišot, ali kako se še drugače ime¬
nuje, zblazni še huje, ko vidi, kako ravnate ž njim.“
Potlej se obrne k donu Kišotu ter nadaljuje: „Yi

— 60  —

nespametni in brezumni človek! Kdo vam je vender
ubil v glavo, da ste vitez in da ste obladali velikane,
viteze in pošasti? Idite lepo domov, upravljajte imetje
ter se ne potikajte po svetu, da ne bodete bedak, ka¬
teremu se smejo vsi ljudje! Kdaj vam je prišla ne¬
srečna misel, da so kdaj bili klati vitezi in da so še?
Kje bivajo v Španiji velikani, kje so v la Manhi za¬
čarane Dulcineje ali še več drugih neumnostij, ki go¬
vore o vas v oni knjigi, katero gospod vojvoda večkrat
rad čita?“

Na don Kišotovem čelu se napne žila od jeze,
ko duhovnik tako govori. Ko umolkne, vstane naš
vitez in izpregovorf s tresočim glasom: „Tri stvari
so, ki mi vežejo roke, s katerimi bi moral dostojno
odgovoriti vašim sramotečim besedam! Te tri stvari
so prostor, kjer sem, potem družba, v kateri sedim, in
pa spoštovanje, katero gojim do duhovnikov. Usojate
se me imenovati bedaka, ker vam je um preomejen,
da bi mogel presoditi, kako mi je vzvišen poziv. Vitez
sem in hočem tudi do groba ostati vitez. Odpravil
sem marsikaj nenravnega, kaznoval zlobo in nesram¬
nost, premagal velikane in krotil pošasti. Ako so to
stvari, katere morete grajati, to sem prepričan, da
vojvodski visokosti tukaj ne mislite tako podlo in da
bodete vedeli ceniti moja dela in moje težnje!"

„Izvrstnoste govorili,' 1  povzame Sanho brzoustno.
„Ali škoda je truda, ker ta gospod duhovnik je po¬
kazal, da ničesa ne ve o viteštvu, trdeč, da ni bilo
in da ni klativitezov na svetu."

„Hm“, reče duhovnik prezirno, „vi ste gotovo
tisti Sanho Panza, kateremu je obečal gospodar poda¬
riti otok?"

„Seveda sem!“ pritrdi Sanho vnet. „  Oproda sem
dobrega svojega gospoda in želim tudi ostati, ker dobro
vem, da bode meni na korist. Ako Bog ohrani gospo-

61  —

darja, ne bode pogrešal kraljevstev, katerim bode vladal,
in jaz ne otokov, katerim bodem gospodoval!“

„ Gotovo, prijatelj Sanho 11 , prikima vojvoda. „V
dokaz, da prav menite, izročam vam v imeni vašega
gospoda jednega svojih otokov, ki ni ravno majhen. 14
Bodite na njem moj namestnik."

n Človek! Sanho!" vzklikne don Kišot, „ali slišiš,
kaj je rekla visokost njegova? Precej poklekni in hva¬
ležno poljubi presvetle noge!"

Sanho precej uboga, duhovnik pa razjarjen vstane
izza mize, rekoč: „Vaša visokost bi se morala sramo¬
vati greha, da ta hlazna človeka delate še neumnejša!
Ostani vaša prevzvišenost v tej blazni družbi; jaz pa
se delj ne maram tukaj muditi in se brezuspešno tru¬
diti, da bi grajal, česar popraviti ne morem." To rekši,
odide. Vojvoda pa, ki je zaradi zadnjih dogodkov jedva
mogel zadržavati smeh in komaj mogel govoriti,
ne zadržuje ga.

Vojvodinja se obrne proti donu Kišotu in ga
jame tolažiti zbok besed, katere mu je v lice za¬
brusil duhovnik. Toda Kišot je ves miren in samo
odgovori: „Zal mi je, da je odšel ta duhovnik. Poučil
bi ga bil, kako se moti, misleč, da na svetu ni več
klativitezov. Da, ko bi kaj tacega slišal Amadis ali
kdo njegovih potomcev, preverjen sem trdno, da bi se
bilo slabo godilo temu možu!"

„Gotovo bi dobil", pristavi Sanho krepko, „ udarec
po glavi, da bi se na pol razklal, kakor zrela dinja!"

Zvečer je pripovedoval don Kišot o svojih do¬
godkih in o začarani Dulcineji, kar je trajalo precej
časa. Veselo se razgovarjaje vstanejo smehoma gostje
izza mize.

* *

*

Vojvodo in vojvodinjo je tako veselilo vedenje
dona Kišota in njegove sluge, da sta sklenila se ž

— 62  —

njima še dalje šaliti. Zato precej drugi dan naložita
mnogobrojnim poslom, kako se jim je vesti. — Ko se
služabniki dobro nauče nove naloge svoje, povabi voj¬
voda našega viteza na velik lov na divje prašiče in
se napoti ž njim in velikim spremstvom v gozd. Lov
se vrši' ugodno in brez vsacega posebnega dogodka.
Ko mine lov, in se zmrači, zasveti se hipoma, kakor
bi se na vseh štirih straneh užgal gozd. Zajedno pa
nastane grozno trobentanje in bobnanje; potem se za¬
sliši bojno vpitje in žvenketanje orožja, kakor da sta
se sprijeli dve veliki vojski. Vojvoda in vojvodinja,
ki se ravno pripravljata na odhod, prestrašita se na¬
videzno; celo don Kišot je iznenadejan, Sanho pa se
trese kakor šiba na vodi. Ko še vsi zmočeni stoje,
priskače konjenik s plamenico v roki. Grozne satanske
podobe je in namesto v trobento, trobi v velik rog,
ki strašno buči.

„Hej, prijatelj!" zakriči vojvoda, „kdo ste? Kaj
hočete? Kakšne so one čete, ki se pri ognji bore v
mojem gozdu?"

Z groznim glasom odvrne brzotek: „ Vrag sem in
iščem dona Kišota iz la Manile! Ljudstvo, ki prihaja
ondu z bojnim hrupom, to so čete mogočnih čarov¬
nikov, ki na zmagalskem vozu semkaj peljejo nepri-
spodobno dono Dulcinejo de Tobozo. Začarana je in
prihaja, da izroči vitezu svojemu naloge, s katerimi bi
jo razčaral. — Ali glej! tu je on, katerega iščem,"
pravi zdaj grozoviti jezdec donu Kišotu. „Cujte torej,
da prihaja z vašo gospo glasoviti čarovnik Merlin!
čakajte tukaj in ne mislite na beg, ker vas sicer raz¬
trga stotisoč zlodejev!"

Keksi se obrne konjenik. Ne čakajoč odgovora,
zatrobi znova na rog in zdirja nazaj v gozd.

Vsi so začudeni, posebno don Kišot in Sanho;
poslednji, ker je slišal, da je dona Dulcineja dejanski
začarana, in don Kišot, ker ne more razumeti, kaj


— 63  —

ima vrag opraviti pri tej stvari. Verni er se odloči po¬
čakati srčno in neprestrašeno, in če bi tudi ves pekel
prišel nanj.

Zdaj se približuje hrup. Počasi se primika voz
s štirimi črno ogrnjenimi voli. Na volovskem rogu
gori velika voščena plamenica, na vozu pa je naprav¬
ljen sedež, kjer sedi čestit belobradat starec. Za njim
korakata dva vraga tako grda, da Sanho zamiži, samo
da bi ju ne videl.

Ko dospe voz do lovske družbe, vzdigne se starec
in zakriči z močnim glasom: „ Jaz sem modri Lirgando!",
in voz se odpelje dalje. Nato pride drug voz s po¬
dobno uprego in prav takim starcem. Tudi ta zavpije
kakor prvi: „Jaz sem čarovnik Alkvif, sin vsevedne
Urgande!“ Znova se pripelje voz, na katerem pa ne
sedi čestit starec, nego pust velikan groznega obraza.
Surovo in preteče zagrmi: „ Jaz sem čarovnik Arkalaj,
imenovan tudi hudobni Mugnatan, in smrtni sovražnik
Amadisu de Galija in vsemu njegovemu potomstvu!“
Nato se ustavijo vsi trije vozovi, hrup potihne, in
začuje se jako mila godba. Med godbo se približa
zmagalski voz, v katerega je upreženih šest mezgov.
Mezgi so pokriti z belimi preprogami, na vsakem mezgu
pa sedi belo zavit pokornik z gorečo plamenico v roči.
Na vzvišenem sedeži na vozu pa sedi krasna ženska,
poleg nje visoka oseba, oblečena v široko haljo, ki ji
sega do peta. Zdaj prestane godba, osoba se vzdigne,
razgrne oblačilo, in oj strah! pokaže se okostnjak, ki
jame govoriti z globokim glasom kakor iz groba:

„Jaz sem Merlin, rojeni sin hudiču,

Car in vladar vesoljnim čarodejstvom.

Prijatelj vsekdar hrabrim sem junakom,

Ki slavno se bore po širem svetu.

Tam v temnem peklu, kjer z roko sem veščo

Premišljeno zarisal kroge čarodejne,

— 64

Zaslišal sem tožeči nežni glas
Otožne Dulcineje de Tobozo.

Izpremenjeno grozno sem jo videl,

Iz angelja v kmetiško grdo dekle;

Bil koj pripravljen sem pomoči ji
In zvedel iz skrivnostnih znamenj svojih,

Da vi j edini, vitez, morete
Okov rešiti jo začaranja.

Zato velite, dika španske zemlje,

Da sluga vaš, debeli Sanho Panza,

Zada po tolstih ledjih svojih skoro
Udarcev si tritisoč in tristo,

Tako, da ga bolelo bo in peklo.

Tako samo močnejši bode čar,

Ki reši milo Dulcinejo vašo!"

„Strela!" zavpije Sanho, kakor bi že čutil udarce
po telesi, „tri tisoč in tristo udarcev na nedolžno kožo
mojo! Vrag vzemi takšno razčarevanje! Kaj pa je
ubogim mojim plečom do tega preklicanega začaranja?
Ce se more ta ženska le tako rešiti, ostani rajši za¬
čarana do smrti!“

„Kaj, nevredni lopov?!“ vzklikne don Kišot raz¬
jarjen. „Braniš se udarcev? Le čakaj! Privežem te k
drevesu, in namesto tri tisoč tristo šib jih dobiš dva¬
krat toliko, da se bode tvoje vpitje slišalo daleč na
okrog!“

„Ali kaj je meni do te Dulcineje de Tobozo?"
izgovarja se Sanho. „Ako jo že hočete rešiti, mnogo
bolje bode, da samega sebe pošteno naklestite. Udarci
bole in v obče se ne spodobijo oprodi, nikar pa na¬
mestniku, za katerega me postavijo skoro."

Ko vojvoda to sliši, nagubanči čelo in reče Sanhu:
„Res je, dragi moj Sanho, da sem vam obečal na¬
mestništvo na otoku, ali obet zvršim šele, kadar bode
razčarana ta gospa. Bavno tako malo morete biti

— 65  —

namestnik kakor tale moj konj, ako ne ustrežete tem
zahtevam."

To pojasnilo vender nekoliko vpliva na Sanha.
Ko mn tudi vojvodinja živahno prigovarja, naj privoli,
in poleg tega čuje mnogoglasne presunljive tožbe in
vzdihe po vsem gozdu, uda se končno in reče vzdi¬
huje: „Dobro torej! V božjem imeni si dam teh tri
tisoč in tri sto udarcev, toda le če si jih naložim sam,
kjer in kadar hočem, in če si jih smem dati vselej,
kolikor me bode volja. Tako bodi!“

Jedva to izgovori, ko se znova zasliši mila godba;
zajedno jamejo na vseh straneh prasketati ognjemeti.
Don Kišot, navdušeno hvaležen, objame slugo in ga
tisočkrat poljubi. Čarovniki na vozu se Sanhu globoko
priklanjajo ter se odpeljejo. Skoro izgine vsa čarobna
vrsta v gozdu, hrup potihne, in ko jame zora zlatiti
jutranje nebo, tedaj je lovsko društvo z donom Ki-
šotom in Sanhom Panzo zopet samo in se napoti v grad,
da se pokrepča po toli čudovitih dogodkih.

cyo

5

10 .

0 namestništvu Sanha Panze.

M|leparstvo, s katerim sta vojvoda in vojvodinja v
gozdu iznenadila našega plemiča in Sanha Panzo,
izmislil si je večinoma šaljivi dvorni upravnik, ki je
bil vselej pripravljen za take stvari. Sam je bil Merlin,
a Dulcineja je bila grajska služabnica. Ta dvorni
upravnik je znal še mnogo drugih burk, s katerimi bi
zabaval gospodo svojo, uporabljuje norosti naših dveh
pustolovcev. Za sedaj so se na vojvodskem dvoru vedno
smijali Sanbovi pokori. Prihodnjega jutra že po nesli-
šanem dogodku vpraša vojvodinja Sanha, ali se je že
začel bičati. Sanho pritrdi in reče, da se je udaril že
petkrat. Ko ga vojvodinja dalje vpraša, s čim in kako
se je bil, odgovori, da z roko. Vojvodinja pa meni, da
to ne gre tako, in da modri Merlin, kateri udarce
šteje, s tem ne bode zadovoljen. »Potrebno je“, pri¬
stavi vojvodinja, »da si spletete bič iz žice z vozli in
kaveljčki, katere človek more čutiti, ker brez krvi ni
moči izvajati take stvari, kakeršna je vaša." Počim
Sanho še ne ve, kako bi odgovoril dostojno, pristopi
vojvoda z donom Kišotom. Sanho ga uljudno pozdravi,
vojvoda pa mu naznani, da bi mu bilo jako drago,
če bi se že jutri mogel odpraviti na otok. Primerilo
se je namreč tako, da mili otočanje njegovi iskreno
žele, naj bi njih novi namestnik čim prej dospel. Po¬
magal bi jim s svojim strogim in pravičnim vladanjem
v mnogih nadlogah.

67  —

Sanho Panza nemudoma odgovori, da precej spolni
željo milostnega gospoda svojega in da hoče ravnati
z njegovimi otočani strogo, toda pravično kakor s svo¬
jimi otroki.

Prihodnjega jutra odpotuje Sanho s hudomušnim
dvornim upravnikom in mnogimi vojvodovimi slugami,
da prevzame namestništvo na otoku. Na sebi ima
krasen plašč, okolu vratu krežlec, a na glavi vojaško
kapo s perjanico. Mezeg njegov je pražnje opravljen
in svileno okrašen. Sanho je ves srečen.

Mestece, katero mu je vojvoda izbral za „otok“,
ni bilo daleč od lovskega gradu njegove svetlosti.
Tako je skoro z velikim svojim spremstvom dospel
vanje. Tu ga uverijo, da je to mestece, ki šteje
kakih tisoč prebivalcev, glavno mesto otoku Baratariji.
Ko jezdi skozi mestna vrata, pride mu vsa mestna
gosposka naproti, da ga slovesno vzprejme. Zvone z
vsemi zvonovi, sipajo listje in cvetice predenj. Vsi pre¬
bivalci kažejo veliko veselje in ga spremljajo, ko je
prevzel mestne ključe, do mestne zbornice, da bi precej
mogel začeti svojo službo. Slučajno se je baje nako¬
pičilo mnogo važnih in nujnih poslov.

Sanho jako moški sede na sodni stol in razne
pravde razsoja tako čudno, da poslušalci šiloma za¬
držujejo smeh.

Po teh razsodbah, od katerih se je vidno oddehnil,
vedejo ga v krasno palačo, kjer je v sijajni dvorani
pogrnjena velika miza s slastnimi jedili, katerih di¬
šava mu silno zdraži želodec. Paž mu priveže pod
brado prtič, potem pristopi strežnik, da mu podaje
jedi. Ali kolikorkrat mu ponudi skledo, napolnjeno z
ovočjem, pečenimi jarebicami, pečenimi kunci, ali tan¬
kimi krhlji, dotakne se s slonokoščeno palico sklede
mož s šiljasto kapo na glavi, katerega še Sanho prej
zapazil ni. Hitro jo paž odnese in mu ponudi drugo,
katera pa tudi izgine, predno more kaj zaužiti. To ga

5 *

— 68

končno ujezi. Ko le ni konca tej burki, skoči kvišku
in vpraša moža s šiljasto kapo, kdo je. da mu zapo¬
veduje jedila jemati izpred nosa? „Zdravnik sem in
na tem otoku plačan zato, da dragocenega zdravja
namestnikovega ne pokvarijo neprikladna jedila," od¬
vrne mož. ^Dolžnost mi je, da sem navzočen pri vsakem
obedu in večerji; tedaj pa takoj velim odnašati vsa
kvarna jedila."

„Da bi vas strela!" zavpije Sanho srdito. „Za-
pišite si torej s svojo umetnostjo vrv, a jaz hočem
biti prvi, ki vam jo zadrgnem okolu vratu! Kar ob
glavi bi vam razbil stol, na katerem sedim! Poberite
se mi precej, ali bode pa druga pela! Zdaj mi dajte
jesti, ali pa mi vzemite to namestništvo, zakaj takšna
čast, pri kateri mora človek od lakote umirati, ni
vredna počenega groša!"

Zdravnik se dela hudo prestrašenega, videe, da
se je namestnik tako ujezil, in hoče ostaviti dvorano.
Kar se s ceste zasliši poštni rog, in paž, ki je stekel
k oknu, reče precej, da je prišel sel, ki je gotovo pri¬
nesel kako poročilo od vojvode.

Res izroče Sanhu pismo, iz katerega posname
tole: „Zvedel sem po svojih poročnikih", glasi' se voj-
vodovo poročilo, „da sovražniki moji namerjajo smelo
napasti otok Baratarijo. Bodite torej oprezni in se
pravočasno pripravite na brambo! Tudi sem zvedel po
zanesljivih ogleduhih, da so se štirje preoblečeni možje
prikradli v mesto. Ti so se zakleli, da vas pogube,
ker se boje vaše bistroumnosti in poguma. Varujte se
torej zlasti, da bi kaj jedli, kar se vam ponuja; kajti
utegnilo bi biti zastrupljeno! Pridem vam že na po¬
moč, če bodete v stiski. S pozdravom in naklonje¬
nostjo!" Sanho je ves prepaden, ko mu tajnik prebere
pismo. Nato zahteva, da ga odvedo v stanovanje,
kjer si hoče odpočiti. Toda ne da mu miru, kar je
bral in slišal. Polu noči hodi po sobi. Končno vender

69  —

zaspi; ali tudi v spanji nima zaželenega počitka ;
grozne sanje ga mučijo. Da bi se razvedril, hodi pri¬
hodnje dni po mestu, a zdi se mu do cela izpreme-
njeno. Dozdeva se mu, da srečava ljudi, ki ga sovražno
pogledujejo. Poleg tega ob slabi hrani neprestano re¬
šuje zapletene pravde, tako da je že ves nejevoljen.
Misli si, da je bila služba pri glasovitem vitezu donu
Kišotu navzlic mnogim pobojem vender prijetnejša od
sedanje visoke časti.

Bila je po priliki sedma noč, odkar je namest-
nikoval. Kar zasliši v postelji leže od daleč zamolkel
hrum. Vedno bliže prihaja, čedalje močnejši je;
končno razloči hrumeče bobnanje in trobentanje.
Prestrašen skoči s postelje, obleče se naglo in stopi
k vratom, da bi pogledal ua hodnik. Oj groza! Tu
se zasvetijo plamenice, in silna množica mu skoči z
golimi meči naproti, vpijoč: „Za Boga, gospod na¬
mestnik, z veliko silo je napadel sovražnik naš otok!
Izgubljeni smo, ako nas ne reši vaša hrabrost in bistri
vaš um! Oborožite se, gospod, ako nečete, da se z
vami in z vsem otokom vred ne pogubimo."

„Naj bode", sopiha Sanho, kateremu se je že čelo
rosilo od smrtnega znoja. „Oborožite me! Storil bodem,
kolikor morem, če že drugače biti ne more!“

Precej vzamejo velika ščita, katera so prinesli s
seboj; jednega mu privežejo na hrbet, druzega na prsi
tako močno, da stoji ves zavezan in zadrgnjen in celo
nog ne more premikati. Da bi bil popolnoma oborožen,
dade mu še dolg toledski meč in ga silijo naprej,
rekoč: „Hajdi, gospod namestnik, idimo na sovražnike !“

Brez odloga ga potiskajo dalje, dasiravno se zaradi
ščitov, na prsi in hrbet privezanih, še prav gibati ne
more. Sanho stoka in vzdihuje, dočim se čimdalje bolj
približuje sovražnikovo vpitje in žvenket orožja. Na¬
posled ne more dalje; pade in obleži nepremično, kakor
preobrnjena želva. Ali nikomur se ne smili. Plamenice

— 70  —

pogasnejo, hrup prihaja še hujši in zdi se mu, da so
se otočanje sprijeli s sovražnikom. Tekajo čez ubo¬
gega Sanha, tolčejo in gazijo po ščitu, pokrivajočem
njegov hrbet; neki zapovednik skoči celo nanj, da bi
od ondot ravnal brambo.

Ubogi namestnik poti' krvav pot in se v tej
stiski priporoča patronu svojemu, da bi ga skoro rešil
te sile. V ušesih mu odmevajo le besede: „ topovi",
„smola“, „žveplo“, „vrelo olje*, katere sliši vsak tre¬
nutek. Naposled si domišlja, da je sam polit z vrelim
oljem, in jame grdo kričati.

Zdajci zakličejo: „Zmaga! zmaga! Ondu beže! Po¬
sekajte jih! — Na noge, gospod namestnik! Veselite
se slavne zmage, katero smo dosegli s pomočjo vaše
hrabre desnice, in delite z nami bojni plen!“

Vzdignejo ga, okrepčajo z vinom in mu odvežejo
ščita. Od strahu in prebitih bolečin cesto omedli.
Mnogim razposajencem je zdaj žal, da so šalo preti¬
ravali. — Hite po vode in po druga krepila, da bi se
zopet zavedel. Ko Sanho zopet izpregleda, vpraša jih,
koliko je ura. Ko mu odgovore, da se ravno dani,
vzdigne se, popravi molče obleko in odide v hlev,
kjer je ljubljeni njegov osliček, katerega so mu na
izrecno njegovo željo dali s seboj v mesto. Ko pride
k njemu, objame ga in solzen izpregovori takole:
„Pridi k meni, najboljši moj prijatelj v stiski in sili!
Dokler sva se družila, in nisem imel druge misli, nego
da ti urejam kar najbolje sedlo in opravo, užival sem
blažene ure, dneve in leta; odkar pa sem zapustil
tebe ter zajahal mezga ponosa in oholosti, razdevalo
je tisoč muk in stisk srečo mojega življenja!*

Nato obuzda in osedla sivca, ne da bi izpre-
govoril besedice navzočnikom. Stežka se mu vzpne
na hrbet, stisne ga s petami in odjaha, da čim prej
ostavi „otok“.

11 .

Dona Kišota zadnji pnstoiovni prigo&ek z
vitezom srebrnega meseca.

S o je Sanho namestnikoval na otoku, vrstila se je
na vojvodovem gradu in v njegovi okolici veselica
za veselico in sicer samo, da bi našega klativiteza
častili in veselili. Don Kišot je kar tonil v veselji.
Srečo njegovo pa mu večajo najugodnejše vesti o ve¬
denji in modri upravi nekdanjega oprode, katere mu
pogostoma priobčujejo. Navadno potem odgovarja, da
mora vsekakor biti tako ; zakaj kogar je opihljala sapa
klativiteštva, mora se oplemeniti in ojačiti v kreposti
in modrosti.

Sredi najlirumnejših veselic pa mu je časih
vender težko pri srci, da tu na vojvodskem dvoru
tako dolgo brezposelno živi, dočim po svetu morda
na tisoče siromakov čaka rešilne roke njegove. Spo¬
minja se sicer iz viteških knjig trajne gostoljubnosti,
katero so izkazovali klativitezom; toda tako silno hre¬
peni po junaških delih, da ga takšni spomini in take
prispodobe nikakor ne morejo pomiriti.

Dočim se muči s takovimi mislimi, dogodi se
necega dne, da služabniki privedejo Sanha Panzo v
grad. Dospel je vanj, da bi se izpričal o namestništvu
svojem. Vojvoda in vojvodinja sta že prej zvedela po
dvorskem upravniku, kako se je končala Sanhova vlada.
Pri tem poročilu od samega smehu skoro ne moreta
poslušati pojasnil odstopivšega dostojanstvenika; ali
premagata se ter ga pokličeta predse.

— 72

„ Visoka in milostna gospoda moja,“ prične Sanho
po nekolikih opazkah, »razvozlal sem zmedene stvari,
rešil mnogovrstne pravde, in sem — čast bodi dok¬
torju Riziju — skoro od gladu umrl; končno pa sem
sijajno premagal sovražnike vaše visokosti. Toda vajen
nisem težkih bremen, katera mi je naložila namest-
niška služba, in bi jih tudi trajno nositi ne mogel.
Zato sem pustil namestništvo ter se poslovil od otoka.
Obogatel nisem; vračam se ubožen, kakor sem bil
odšel. Zdaj samo še prosim vašo milost, da bi iz¬
volili potrditi ta odpust, katerega sem si sam dal, in
mi dovoliti, da zopet služim dona Kišota, gospoda svo¬
jega.* Ko Sanho konča, objame ga vojvoda in ga
javno pohvali, vojvodinja pa skrbi za to, da nekda¬
njemu namestniku izborno postrežejo z jedjo in pijačo.

Ko ima don Kišot zopet pri sebi svojega Sanha
Panzo, ki je tolikokrat bil priča njegovih junaških del
ter se pri neslišanih dogodkih ž njim radoval in ža¬
loval, omrzi mu pohajkovanje na vojvodskem dvoru.
Zato sklene, da se že drugi dan poslovi ter poišče
pustinje in samotnega kraja, kjer bi utegnil velikanom,
zmajem, klativitezem, pošastim in čarovnikom kazati
moč nepremagljive roke svoje. Ko vojvoda in vojvo¬
dinja zvesta o tem ukrepu, otožna sta jako in kar
najzgovorneje jameta prigovarjati vitezu, da bi še
ostal pri njih. Ali on uljudno, pa tudi odločno odbije
njijino ponudbo. Tako odloči drugo jutro za odhod.
Ne da bi vedel don Kišot, zapove vojvoda dvorskemu
upravniku, naj da napolniti Sanhovo bisago z mrzlo
pečenko in drugimi dobrimi jedili, in da mu vrhu tega
izroči dvesto cekinov za potne troske.

Na vse zgodaj že sedi don Kišot popolnoma obo¬
rožen na Rozinantu, Sanho na sivci, neizrecno vesel
napolnjene bisage in podarjenih cekinov.

Po viteški šegi nagne don Kišot do tal svoje
kopje vojvodskemu paru in mnogobrojnemu spremstvu,

— 73  —

ki je tudi prišlo na hodnik, in zakliče slavo prevzvi-
šeni vojvodski rodbini in nje zapovednici. Nato se
zopet globoko prikloni in odjezdi z grajskega dvora.
Vse dvorske gospe mahajo z belimi robci, in vse slu-
žabništvo s silnim zborom želi srečno pot „ cvetu kla¬
ti viteštva“.

Mine več dnij, ne da bi se kaj primerilo našima
potnikoma. Napotita se proti Saragosi, kjer se hoče
don Kišot udeležiti viteške igre. Ker pa še ni prišla
doba za igre, pustita mesto na levici in kreneta proti
Barceloni.

Potujoča dokaj dnij, zapazita zvonike in strehe
tega krasnega mesta. — Ko se približata mestnim
vratom, obstopi ju silna množica radovednikov, ki
strmeč gledajo čudnega viteza. Sanho, stokrat vprašan,
kdo je oni suhi vitez, ki sedi še na bolj suhem klju¬
setu, odgovarja neprestano: ^Počastite viteza dona
Kišota iz la Manhe in Sanha Panzo, njegovega slugo,
bivšega namestnika . 11  Kakor strela se raznese vest po
mestu. Skoro začuje tudi podkralj, da je „ glasovi ti
vitez", o katerem je Karaskova knjiga toliko pripove¬
dovala, s svojim konjušnikom prijezdil v mesto in se
nastanil v njem. Jedva to sliši, že veli vitezu po imeni
Bazilij, naj privede tega smešnega čudaka in mu po¬
nudi podkraljevo gostoljubje, ker si od tega znanja
obeta tisoč šal. Don Kišot veselo vzprejme povabilo
in gre v podkraljevo palačo, kjer ga vzprejmo ravno
tako prijazno, kakor na vojvodskem gradu. „Ali ti
nisem pravil, Sanho," opomni vitez ponosno, „da so
meni povsod odprti kneževski in kraljevi gradovi, in
da si cesarji in kralji štejejo v veliko čast, ako me
morejo pogostiti pod svojo streho ?“

„Da, gospod! govorili ste živo resnico," odvrne
Sanho.

Podkralj, vitez Bazilij in ostala dvorska gospoda
se odslej dan na dan dosti zabavajo z domišljijami

— 74  —

don a Kišota in govorjenjem Sanha Panze. Oba živita
kakor na vojvodskem gradu. Tako preživi naš vitez
dosti srečnih dnij; kar nagloma nastopi dogodek, ki
ga hipno strmoglavi z vrhunca njegove sreče.

Nekega jutra se namreč po svoji navadi ves
oborožen izprehaja na obali. Kar opazi iznenada vi¬
teza, ki je takisto oborožen in ima razven tega pre¬
krasno vojno opravo. Na oklepu in vojni obleki so
pritrjeni leseni meseci in zvezde, a v roki drži silno
kopje. Don Kišot je ves začuden, posebno, ko se mu
vitez približa in ga tako ogovori: „Plemeniti gospod
iz la Manhe, jaz sem vitez srebrnega meseca, o
čegar slavnih delih ste gotovo že slišali! Prihajam,
da se z vami borim. Priznajte, da je moja dama, ka¬
tere imena ne imenujem, neprispodobno lepša od vaše
done Dulcineje de Tobozo. Ako priznate to resnico
dobrovoljno, potem živite. Ako pa se hočete boriti in
ako vas zmagam, ne zahtevam druzega zadostila, nego
da odložite orožje in se zavežete na viteško čast, da se
povrnete v domovino in ondu leto dnij mirujete. Zakaj
jaz hočem, da mi bode v tem času torišče slavnih
del prosto; poleg sebe ne morem trpeti nobenega tek¬
meca. “

Don Kišot, katerega je hudo razjezilo tako go¬
vorjenje, odgovori, da nikakor ne misli priznati lepote,
katera naj bi presegala lepoto neprispodobne Dulcineje
njegove. Omenjeni pogoj pa vzprejme, vender zahteva,
da se konča borba še danes in to kar najhitreje.

„Tako želim tudi jaz,“ odvrne oni. „Na službo
sem vam, in zdaj treba samo, da pripraviva konja,
potem pa se precej lahko lotiva kopja . 11

Iz podkraljeve palače so opazili, da se don Kišot
o nečem važnem razgovarja s tujim vitezom. — Ker
je podkralj slutil, da gre tu zopet za smešen dogodek,
napoti se z donom Bazilijem in mnogimi drugimi
plemiči proti obali. Ondu že don Kišot obrača svo-

75  —

jega Rozinanta, katerega mu je privedel Sanho, da si
izbere ugodno torišče. Istotako se vede tudi vitez
srebrnega meseca, ki jaha močnega in iskrega konja.
Zdaj se don Kišot priporoči Bogu in svoji Dulcineji
ter živo vzpodbode Rozinanta, ki jame obupno ska¬
kati. Tudi nasprotnik vzpodbode čilega konja, ki so
kakor strela zaleti na dona Kišota. Zadene ga tako
silno, da viteza in konja vrže na tla. Potem skoči
vitez srebrnega meseca raz konja, nastavi kopje na
naličnik nepremično ležečemu junaku, rekoč: „ Vitez !

premagani ste in izgubljeni, ako ne zvršite, kar sem
vam naložil."

Slabotno zaječi Kišot, da je Dulcineja de Tobozo
venderle najlepša ženska na svetu, in da ga oni slo-
bodno prebode ter mu vzame življenje, ko mu je že
pogubil slavo in čast.

„Tega ne storim," reče vitez. „Lepota gospe Dul-
cineje cveti kar najveličastneje. Zadovoljen sem, ako
veliki don Kišot izpolni prvi moj pogoj in se z vi¬
teško besedo zaveže, da leto dnij mirno ostane doma
in ne odide na nova pustolovja."

Don Kišot odvrne: „Ker ničesar ne zahtevate, kar
bi moglo kratiti čast in veličje neprispodobni Dulci¬
neji, pripravljen sem na viteško svojo čast spolniti ta
pogoj. Obetam vam, da ostanem leto dnij doma in se
ne bodem bavil z viteškimi opravili."

B  Bodite viteški mož-beseda!" reče vitez srebrnega
meseca, nakloni se podkralju in njegovemu spremstvu
ter odjaše proti mestu.

Podkralj se jako čudi vsemu dogodku in zapove
donu Baziliju, naj jaše za vitezom in pozve, kaj vse
to pomenja.

Ta čas vzdignejo dona Kišota, ki je od padca
ves obtolčen in skoro nezavesten, snamejo mu težko
orožje in ga na nosilih odnesejo v stanovanje. Tam
mu priskrbe najboljše postrežbe. Sanho od strahu in

— 76  —

žalosti ne ve,, kaj početi, ker je njegov gospod tako
nenadoma premagan.

Novica pa, katero je don Bazilij prinesel o vzroku
in namenu prejšnjega boja, bila je do cela zadostna
in je pojasnila vso stvar. Vitez srebrnega meseca zopet
ni bil nikdo drugi, nego Simson Karasko, kateri kot
vitez z zrcali svojega namena ni dosegel, ker je ta¬
krat imel še dosti slabejšega konja od Rozinanta.
Zdaj pa se je bolje oborožil in zvijačno prisilil dona
Kišota, da opusti viteška dela, katera so prijatelje toli
žalostila. Podkralja to pojasnilo ne razveseli kaj po¬
sebno, ker misli z donom Baziljem vred, da svet ne
bode užival izborne šale, ko bode don Kišot živel
sam zase. Ali tudi on sprevidi, da je želeti blaznemu
vitezu samemu, kakor tudi njegovim rojakom in pri¬
jateljem, da bode naposled konec neumnostim njegovim.

Don Kišot leži več otožnih dnij v postelji. Cisto
neutolažen je, ker ga je premagal vitez srebrnega me¬
seca. Saj si je dozdaj vedno domišljal, da je nepre¬
magljiv! Sanho se trudi na vso moč, dokler ga vsaj
nekoliko ne pomiri. Ko toliko ozdravi, da more od¬
potovati, da podkralj njega in Sanha obilo preskrbeti
s čimer treba, in jima želi sreče na njiju junaško
pot. Don Kišot odvrne otožno, da mu na žalostnem
potu domov pač ni smeti misliti na junaška dela, ker
ga veže viteška beseda. Ko se poslovi pri podkralji
in ostalih dvorskih gospodih, da, oklep in orožje na¬
ložiti na Sanhovega osla, sam pa v preprosti vsak¬
danji obleki zajaše do čista hromega Rozinanta in od¬
jezdi skozi mestna vrata. Sanho pobito stopa za njim;
jedina tolažba mu je bisaga, katero je podkralj rado¬
darno dal napolniti.



12 .

Konec.

|l|on Kišot in njegov sluga prav otožno nadaljujeta
svojo pot. Ravno ko prideta do nekega gozdiča,
spomni se vitez, da prav za prav nesrečna dona Dul-
cineja še ni razčarana. Mislil je le na to in hudo
očital Sanhu, da tako leno zvršuje svoj obet.

„ Milost ni gospod," odvrne sluga boječe, „da se
ne zlažem : nikakor ne morem verjeti, da bi bičanje
mojega telesa moglo razčarati gospo. Lahko bi pač
prisegel nato, da nikjer v svojih viteških povestih
niste čitali o kom, ki bi se bil razčaral tako. Da me
ne bodete zopet imenovali nehvaležnika, jel se bodem
o priliki znova bičati."

„ Bičaj se, dragi Sanho,“ opominja ga don Kišot,

„ali kar najhitreje. Bilo bi najbolje, ko bi začel precej
zdaj v tej gozdni samoti, kjer tudi lahko prenočiva.
Noč lahko porabiš, da si daš precej udarcev. “

„ Želite mi pač prijeten nočni počitek!" vzdihne
Sanho. „AIi jaz nisem menih, da bi često po noči
vstajal ter se bičal."

Vse te pomisleke premaga pa Kišot s tem, da
obeča svojemu slugi za bičanje še posebno nagrado.
Zdaj Sanho ni več neposlušen. Po daljšem pogajanji
se zjedinita, da dobi za vsak udarec kvartil.

Nato sedeta. Sanho si splete iz konopca in oslove
uzde močen bič, sleče se do pasa ter odide dalje v gozd.

Vihteč grozno orodje, jame se napletati, don Kišot
pa verno šteje udarce. Ko se Sanho sedemkrat ali
osemkrat udari, zamrzi mu ta šala, zato pravi, da
bi za vsak udarec polu reala ne bilo preveč. Don Kišot
mu brez ugovora obeča tudi to vsoto.

— 78  —

„Bodi v božjem imeni*, reče Sanbo, „in zdaj
naj udarci padajo kakor toča!“ Ali prekanjenec šene
tepe po golem telesi, nego udriha po drevji. Ječi' in
Vzdihuje pa tako, kakor bi zdaj zdaj moral izdihniti
dušo. Zasmili se svojemu gospodu, da mu svetuje, naj
se ne tepe tako nečloveški. Sanho pa odvrne, da mu
baš zdaj najbolj prija, in da bi bil vesel, ko bi že do.
malega vse udarce imel na hrbtu.

Zopet klesti po drevji, da skorja odletuje; poleg
tega pa ječi in vzdihuje. Zdajci se zadere tako, da
plemič priteče ves prestrašen. Prime ga za roko in
mu veli, naj vender že neha.

„Za zdaj bodi dovolj," reče mu, „vsaka reč se
mora končati! Če bodeš delal tako, umreš mi, predno
doženeš rešitev."

Sanho ga uboga in po tem naporu skoro sladko
zaspi. Spal je, dokler ga ne vzbudi jutranje solnce.
Tedaj pa kreneta na pot in potujeta zopet dokaj časa.
Naposled dospejeta v vas, kjer menita počivati. Tu v
krčmi vpraša don Kišot svojega slugo, ali bi se ne
hotel prihodnjo noč zopet biti kakor včeraj ? Sanho
pritrdi, rekoč, da bi se to moralo zopet goditi v gozdu;
kajti dozdeva se mu, da mu pomaga drevje in mu
sočutno lajša njegovo bol.

Videlo se je, kakor bi Sanhu bičanje posebno
ugajalo. Potuje prideta zvečer v gozdič; Sanho pa
jame sam govoriti o tej stvari in opomni, da se je
zdaj že privadil trpinčenju.

Vitez privoli. Srčni sluga se prične zopet bičati
in klesti drevesa, kakor prejšnjo noč. Prevarjeni ple¬
mič se ne ušteje za noben udarec. Ko Sanho neha,
zračuni, da je predpisano število tri tisoč in tri sto
udarcev na Sanhovih plečih.

Jako vesel čaka težko, da bi se zdanilo, misleč,
da se mu zdaj gotovo spotoma prikaže razčarana Dul-
cineja in ga zahvali za trud. Toda Sanho mu to izbije

— 79  —

iz glave, češ, da se jima neprispodobna gospa pokaže
šele čez leto dnij, kadar zopet nastopita junaško po¬
tovanje svoje; tedaj ju bode navdušila za daljša ju¬
naška dela. — Jako zadovoljno prespita tisto noč.

Z malimi prestanki dospejeta naposled v domovino.

Gredoč v vas, najdeta na malem travniku žup¬
nika in Simsona Karaska, katera ju precej spoznata
in srčno pozdravita. Z župnikom in Karaskom in
mnogobrojno vaško deco gresta proti plemičevi liiši.
Tam ju netjakinja in gospodinja že veseli čakate
na pragu, zakaj nekaj brzonogih dečkov jima je že
prej naznanilo, da se vrača don Kišot. Tudi Sanhova
žena priteče, da bi pozdravila moža. Ko ugleda osliča,
katerega je najprej iskala, zadovoljna je nekoliko, bolj
pa še, ko ji Sanho pove, da je tudi denarja prinesel
s seboj.

Don Kišot pove na kratko, kako ga je premagal
vitez srebrnega meseca. Pove tudi, kako mu je obečal,
da leto dnij ostane doma. Opomni, da bode točno
zvrševal viteško besedo svojo. Vidi se mu pa radi
večnega spomina na gospo Duleinejo umestno, da ta
čas preživi pastirski kakor ovčar ter jo slavi v pesmih.
Domačini mu te nove neumnosti ne odrekajo. Ko si
zmisli ovčarsko ime Kišotič, privolijo, da tudi njim
iznajde jednaka imena.

Toda žal! zgodi se vse drugače, kakor so si mi¬
slili. Don Kišot skoro težko zboli; dan za dnevom mu
je huje. Zdravnik izreče, da bi njegov trud bil brez¬
uspešen. In tako je tudi bilo. Bolnik čimdalje bolj
slabi, in žalostni pričakujejo njegovi prijatelji smrti.
V zadnjih trenutkih se mu povrne razum, in navzočni
prijatelji so preverjeni, da se je resnično spametoval.

Ko pride župnik, da bi ga izpovedal, čudi se,
ko sliši čisto pametno govorjenje. — Brivec, mojster
Miklavž, urno stopi k beležniku, da bi se zapisala
vitezova oporoka. Končno pride tudi Sanho Panza.

Ko župnik bolnika izpove, stopi iz sobe k pri¬
jateljem, rekoč: »Resnično umira, in resnično se mu
je povrnil razum!"

Po tej vesti zajočejo netjakinja, gospodinja in
Sanho še huje. — Vsi gredo k umirajočemu bolniku,
ki zdaj sestavlja oporoko svojo. Ko v nji tudi biv¬
šemu slugi da zapisati vsoto, zajoče Sanho na glas.
Don Kišot pa se obrne k njemu, rekoč: „0pr6sti mi,
prijatelj, če sem te zavedel, da si bil tudi ti bedak,
kakor jaz.“

Oh, dobri moj gospod," odgovori Sanho jokaje,
„ nimam vam kaj oproščati. Storite mi samo to ljubav
in ne umrite. Ohrabrite se, pa pojdeva na polje, kjer
bodeva, kakor ste rekli, pastirčevala! Morda tudi naj¬
deva razčarano Dulcinejo. Ako pa hočete žalovati in
umreti od jeze, ker ste bili premagani, nikari tega!
Dolžite mene in recite, da bi Rozinant ne bil padel,
ko bi bil dobro osedlan."

»Molči o teh neumnostih, Sanho moj!" de bolnik
resno in naznani še ostale svoje naredbe.

Onemogel se zvrne na vzglavje, pokima še vsem
navzočnikom v slovo, in ne dolgo potem se preseli
njegova duša v boljše življenje.

Tako je končal bistroumni in glasoviti vitez don
Kišot iz la Manhe.

* *

*

Nečemo popisovati, kako so tožili in jokali go¬
spodinja, netjakinja in Sanho Panza. Tudi ne nava¬
jamo mnogih grobnih napisov, katere so mu izmislili;
omenjamo le značilnih besed, katere mu je Karasko
dal vsekati na grobni kamen. Glase se tako:

„Tu pokopan je junak, ki burke po svetu je vganjal;

cobiss  e

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA