55»
J. N. Resmau:  V zaporu.
»Utopiji«, v Bellamyjevi znani knjigi ali pa v moji »Deveti deželi«. Tako lahka seveda ni stvar, kakor si jo je mislil tisti gospodič, ki je dejal zvečer patetično v družbi: »Socijalno vprašanje moram rešiti, ko bi bilo treba ostati do polnoči ali do ene pokonci!« Jaz menim, da to prepustimo času in naravnemu razvoju, samo smoter imejmo vedno pred očmi. Učimo se, ozirajmo se po svetu, spoznavajmo življenje in ohranimo si pred vsem gorko srce. Seveda, tisto moramo pozabiti, kar je lani ali predlanskim eden izmed njih glavarjev v zboru socijalistov v Curihu širokoustno proglasil »urbi et orbi« : Da, gospoda, mi socijalni demokratje hočemo življenje uživati z veliko žlico — »in vollen Ziigen«! To je, kakor pravi Francoz: Umakni se, prijatelj, da jaz sedem za mizo. Za polno mizo, seveda, obloženo z vsem, kar je dobro in drago. — Tako, prijatelj ? Vi torej se boste gostili, kdo bo pa delal ? Delavci hočemo biti vsi, in če bomo vsi, potem ne bode treba vsakemu delati do zadnjega diha.
Tudi s tisto svojo »svobobno ljubeznijo« naj nas puste v miru. Četudi zakon, kakeršen je sedaj, ni vzoren, zakon je bil vender in nam bode tudi v prihodnje neomajna podlaga družini, državi, omiki. Kdor se ni tega naučil iz zgodovine, z njim ne moremo govoriti. Kaj druzega je, in tu se bo moči sporazumeti, ako še gre za odpravo napak in nepopolnosti te družabne ustanove.
»Kdor noče delati, naj ne je«, pravi svetovni blagovestnik. To je beseda! To je naš »program«. Samo da še pristavljamo to: Kdor pa hoče delati, imej tudi kaj jesti. Zato je ud človeške družbe, in ta dolžna živiti ga, če se sam ne more; dolžna je zato, ker je njen ud. Družba nima samo pravic do posameznikov, ampak tudi svoje dolžnosti.
Torej: »Vsi delavci, nič trotov, nič fidejkomisov! Kdor noče delati, naj ne je; kdor pa hoče delati, imej kaj jesti«! To je naš, to je moj socijalizem.
jfos. Stritar.
V zaporu.
aj  oziraš se boječa                                                A ljubezni  takšne vžgati
V  temni stolp in  v ozko lino ?                           Vseh deklet ne more  sila;
Le ljubezen pregoreča                                          Domovina,  zlata mati,
Kriva tega je jediuo!                                           V srcu jo je vplamenila.
J. N. Resman.