napake pri prehranjevanju, prekomerno kajenje, alkohol, jemanje poživil, lahkomiselnost, nezadostna inteligenca.
•	Večinoma ne vpliva samo en dejavnik, pač pa več dejavnikov hkrati. To še posebej velja za trekinge v visokogorju, če se jih udeležujejo nepripravljeni in zdravstveno nepreverjeni posamezniki, ki jih privlačijo vrhovi nad 5000 metri.
PLANINEC MORA POZNATI SAMEGA SEBE
•	Morda nam bo obremenitev zaradi višine bolj jasna, če pomislimo, da moramo na nadmorski višini 0 metrov vdihniti 48 litrov zraka, da bi organizem pridobil 2 litra kisika (02). Za isto količino kisika potrebujemo malo pod vrhom Triglava že 69, slabih 100 metrov pod vrhom M on t Blanca pa kar 111 litrov 2raka. Če bolehamo za astmo ali nabreklostjo pljuč in če imamo zaradi visoke lege trebušne prepone zmanjšano vitalno kapaciteto, bo to lahko povzročilo utrujenost, slabost, vrtoglavico s stanji omotičnosti, halucinacije, onemogočalo bo zdravo presojo in kaj lahko privedlo do nenadnega zloma telesnih sil zaradi vpliva višine (kolaps - možgani, pljuča).
•	Medicina pozna neugodne posledice "dela do poslednjega trenutka« pred dopustom. Če si ne vzamemo časa in se tako rekoč iz službe
podamo na dopust v gore, lahko tam po pretiranem naporu utrpimo srčni infarkt.
•	Več pozornosti velja posvetiti tudi znamenitemu «tretjemu dnevu« v gorah. Ta je znan kot dan kriz, telesnih in duševnih problemov. Če se tega dne izogibamo pretiranim naporom, bo to imelo blagodejen preventivni učinek.
•	Jemanje poživil v športu preganjamo, ker je škodljivo, V gorah nas poživila lahko vodijo v stanje nekritične vznesenosti, neprištevnosti, podcenjevanja nevarnosti ali pa povzročijo prezgodnjo izčrpanost. Neugodni so lahko tudi učinki nekaterih zdravil, še posebej psihofarma-koloških preparatov, zdravil za preprečevanje visokega krvnega tlaka, krčev in še drugih.
•	Kdor v gore odhaja bolan, tvega, da se mu bo zdravstveno stanje poslabšalo. Pomislimo na vnetje zob, prehlade in še kaj!
•	Medicinska znanost lahko veliko prispeva k preprečevanju nesreč v gorah. Po eni strani odkriva tiste lastnosti, ki bodo ljudem omogočile, da čim bolje izkoristijo svoje zmogljivosti. Po drugi plati medicina svetuje in opozarja na omejitve.
Človek mora vedeti, da sam odgovarja za svojo varnost. Upoštevati mora svoje telesne in duševne lastnosti kot celoto - tako dobre kot slabe.
ALPINISTIČNO SMUČANJE PO SEVEROVZHODNI STENI EIGERJA
OČIŠČENJE PO PRVENSTVENEM SMUKU
DAVO KARNIČAR
Zvrhan koš želja, ki ga po dobri, stari navadi napolnimo na Silvestrovo, tokrat nI ostal prazen. V mojem je dno več kot pokrito, na njem pa piše: Ski Extrem Alpin 91. «Parola« ustreza, letnica pa mi sedaj glede na potek dogodkov pomeni leto odločitve.
Pretekla zima se je začela nadvse obetajoče. Obilno sneženje že v novembru in decembru, mraz in močni južni vetrovi, skoraj timske priprave v družinskem krogu. Ob spremljanju ekipe naših najboljših alpskih smučarjev se je tudi v meni pojavil nemir, želja po akciji, tako da sem jih ob lepem vremenu že kar nadležno opozarjal na pravljico tam zgoraj in na to, da bodo kakšno uro morali pretolči brez mene. Doma pa z Drejcem nekajkrat »špricneva« na preizkus tehničnih izboljšav - in že je bila pred vrati sezona alpinističnega smučanja. Skupaj sva opravila obvezno turo za od p i ho vanje strahu, ki ima sicer malo skupnega z velikimi stenami, navda pa naju s potrebnim samoza-upanjem. Ko sem ob vznožju Sinjega slapu Drejcu stisnil roko, sem se veselil družbe, čeprav še danes ne vem, za koga me je bilo bolj
strah. Po samotnih vijuganjih v steni Dolgega hrbta. Kočne in nekaterih krajših težkih vesinah je bilo končno vse pripravljeno.
V ŠVICI ČAKAJO TRI STENE
Pogosto sem vrtel telefon. Na drugem koncu me je o razmerah v švicarskih gorah obveščal gorski vodnik Peter, doma pod Matterhornom, ki smo ga spoznali pod Nanga Parbatom, na mojih potovanjih z belim cirkusom pa sva se nato še videla in delala načrte pod tamkajšnjimi gorami.
Odpravil sem se na pot. April je čas prvih sanj o vročih plažah in obdobje, ko se snežna odeja stabilizira. Ta čas je v strmih vesinah še dovolj snega, da smuči predrsijo žlebove, plati, ozke prehode med skalnimi štrclji, preden se gora začne razgaljati vse toplejšim sončnim žarkom. Ob prehodu italijansko-švicarske meje na prehodu Simplon mi močan veter dobesedno iztrga iz rok avtomobilska vrata. Po obrazložitvi namena potovanja v Švico carinik nekaj mrmra o slabi vremenski napovedi, pa ga nočem slišati Že naslednji dan pa sem priča točnosti vreme-
Severovzhodna stena Eigerja: črtkano je označeno prvenstveno smučanj« Tonlja Waieruza, s polno črto pa smučanje Dava Karničarja lanskega maja
nostovcev. Sneženje narekuje potrpežljivost, načenja denarnico, dnevi se vlečejo kot deževniki po novo zapadlem snegu. Vsaka zaplata modrega neba daje upanje. Vendar je treba preveriti nastalo situacijo. Ze z višine 3200 metrov se po Še "položnem« svetu in zelo globokem snegu s težavo rešim Domovih zahrbtnih nakan, še težje pa je nato 1500 metrov nižje poslušati radio o ponovnem dolgotrajnem poslabšanju vremena. In to poslabšanje je trajalo - trajalo je s kratkotrajnimi prekinitvami mesec in pol.
Po vrnitvi pod prijazno Kočno sem se odločil, da maja ne odpotujem na Alasko, kajti ko se bo vreme ustalilo, me v Švici čakajo tri stene. Nekoliko prizanesljivejše razmere v domačih gorah so omogočale vzdrževanje forme, opravil sem celo nekaj prvenstvenih smučanj, šele v drugi polovici maja ml Peter »dovoli« ponovno potovanje v Švico. Karmen le z malo besedami izrazi to, kar ji berem v očeh. Od otrok izvem bolj neposredna mnenja. Prisrčno se poslovimo in vožnja me zaziblje v pričakovanja. Začutim prehajanje v stanje, ki človeka napolni z darovi, potrebnimi za dejanja.
NA VRHU 1500-METRSKE STENE -SMUČIŠČA
Ogromne količine južnega snega so v minulem mesecu ob neprestanem plazenju dodobra počistile stene. Pojavili so se skoki: kopna skala
na strmih odstavkih tam, kjer se mora sneg nalepiti na steno, da jo je možno presmučati. Vzhodni steni Doma in Matterhorna sta bili tako kopni, da so bili še domačini presenečeni. Zaradi svoje severovzhodne lege in precejšnjih zalog strmega ledu, ki sem ga okušal ob plezanju poleti, je samo še Eiger ponujal želeno. Grindelvvald so okupirali turni smučarji Zrnat sneg, lesketajoče se strmine, zadovoljni obrazi, vrvež na vodniškem uradu - obetavno vzdušje. Tokrat sem se pripeljal brez spremljevalcev, ki bi bili v tiho podporo in ki bi jim morda uspelo vsaj od daleč posneti smučanje. Na uradu razložim svojo namero, prosim za opazovanje in jim pustim domačo telefonsko številko. Odsvetujejo mi tveganje; preveč nevarnosti je, že črn led v zgornjem delu stene, padajoči projektni; sploh pa niso prepričani, da je takšno smučanje že kdo opravil. No, vsaj srečo mi zaželijo, preden se odpravim na postajo »zobat-ca«.
Sončno pripeko preživim ob kavi in dobri knjigi, popoldne pa se odpravim do Alplglena, Dobro uro In pol tacam po z mehčane m snegu do pod stene. Objame me skrivnost samote. Končno! Skala spominov - za vse, ki so ostali tam zgoraj - po svoje učinkuje na razpoloženje. Odkopavam: rebro s še od snega poležanimi lanskimi travami ponudi prijazno prenočišče. Večer je vse drugačen od dneva. Cez sedlo Kleine Scheldegg opazujem prihajajočo nevihto. Kmalu drobne kapljice zaigrajo svojo melodijo po bivak vreči. Sprehajanje različnih misli umiri Šele spanec.
S preobrazbo snega iz razmočene godlje v trd sren na tej višini ni nič, pač pa se že nekaj sto metrov višje ob prebujajočem se jutru pokažejo dobra znamenja. Skorjast sneg omogoča dokaj normalno napredovanje; zaskrbljuje le dejstvo, da bo ta dvomljiva podlaga ob smučanju Že zelo krhka. Posamezni prehodi zahtevajo precej plezanju podobne iznajdljivosti. Ustavljanje pod takimi sicer trdimi odstavki bo na skorjastem snegu kočljivo. Po križanju z Lauperjevo smerjo sledi 300 metrov prečenja v levo. Lomljenje snega poj en ju je. še pod polovico stene se cepina In dereze raz vname jo v lepem plesu. Idealne razmere me spremljajo ob vračanju v osrednji del stene in še daleč navzgor. Iskanje najboljših prehodov In študiranje »proge« je v teh urah vsa dejavnost mojih sivih celic. Kljub konstantni naklonlnl okrog 50° se ponujajo zadovoljivi prehodi; cepina se vse pogosteje odbijata od ledu, ki se je tu in tam že povsem otresel še zadnjih centimetrov zmrznjenega snega. Veliko ledlšče vršnje piramide brez sramu kaže široke lise črnega, obupno trdega snega, pomešanega z drobnim kamenjem. Vožnja po njem bi za vsakih nekaj metrov zahtevala ponovno urejanje robnikov.
Po vsaj še delno zasneženi rampl v levo dose-
PLANINSKI VESTNIK
žem greben Mittelegi nekje na višini med 3600 in 3700 metrov. Pod menoj je 1500 metrov stene-smučišča, kjer se ni bati gneče.
SMUČANJE ČEZ STENO
Po napornem petin po I ume m vzponu previdno odložim nahrbtnik. Nekaj časa smešno pomešana alpinistična in smučarska oprema zopet najde svoje mesto. Po zamenjavi opreme je nahrbtnik še vedno vse prej kot lahek. Podplati so podaljšani na 180 centimetrov, v rokah so smučarske palice, v prsih razbijajoče srce, v očeh kratka snežna vesina, pod njo praznina in globoko spodaj Grindelwald. Navkljub nujnosti, da začnem smučati, še preden se od pristopa razgreto teio shladi, postojim nekaj trenutkov na varnih tleh skopane poličioe. Tišina - le tlesk markerja naznani start. Previdno, v ravnotežju, zavedajoč se skromnega stika robnikov in stene, oddrsim prve metre. Premišljen nastavek in poskusna zaustavitev. Hrbtišče roke, v kateri držim palico, boža zmrznjeno strmino.
Po 150 metrih pridem v orientacijsko zahteven odstavek, ki ga povrhu sem in tja pokriva le črn led. Ob prehodu čezenj za trenutek izgubim nadzor nad drsenjem. Brez panike! Že pregroba nastavitev robnikov na zrnatem snegu pod takimi mesti bi pomenila padec, ki bi se končal v večnosti. Koleno ne sme preveč proti strmini, zato je treba obremenitev kompenzirati z odklo-
Dve smučarski smeri v Elgerju, Katerih težavnosti nI mogoče primerjali, ker so bile snežne razmere različne; oboje pa je bilo vsekakor nadvse tvegano
nom v bokih. Toda previdno, saj je na hrbtu težak tovor, ki lahko poruši ravnotežje! Z vsakim metrom sem bliže boljši podlagi. Pozorno sledim drobnim pikam, ki so jih ob vzponu naredile dereze in cepina, da me napačen prehod ne pripelje nad odsekan skok. Oddahnem si po vsakem prehodu vpadnice ob zavoju, ko ponovno vzpostavim pravi položaj In popolno kontrolo nad hitrostjo.
Končno pr¡smučam na sneg, ki ga je zgodnje dopoldansko sonce že toliko načelo, da se opazijo sledi, da ob zavoju od prš i izpod smuči vedno več iesketajočih se kristalčkov. Osrednji del stene z naklonino le nekaj nad 40°, z idealnim snegom in s še vedno spoštljivim razgledom omogoča sanjsko vijuganje. Ozki žlebovi, po katerih sem in tja prileti tudi kakšen kos ledu, prekinjajo dolgo prečenje nazaj do Lauperjeve smeri. Le malenkost višine smem izgubiti, zato si pomagam s paralelnim prestopom, kar v tem svetu sploh ni enostavno. Leva smučka drsi ob kolenu desne noge, odrivati pa ne upam premočno, ker skorja tega najbrž ne bi vzdržala. Nenehno obremenjena desna noga me zapeče od napora.
Nad ktjučnim mestom si odpočijem in zaenkrat s še varne razdalje opazujem 50-metrskl žleb naklonine okrog 70°. Poleg lomljive skorje osup-Ija strmina, ki se kaže v vse drugačni luči kot ob plezanju. Po njej leti veliko okruškov, zbranih v zgornjih dveh tretjinah stene. Izkušnje iz Sinjega slapa pod Češko kočo so rešitev problema, le krhke skorje me je obupno strah. Ko se znajdem v vpadnici Izstreikdv, ni časa za razmišljanje. Sprožijo se avtomatizmi, Čelada
11
dobro služi namenu. Kontrola hitrosti je zadovoljiva, skorja vzdrži. Na srečo je dovolj prostora, da se v dolgem loku s previdnim bočnim drsenjem ustavim. Malo zatem prav tako strm. a vsaj pol krajši skok odpeljem že z rahlim občutkom varnosti. Samo še zoprn prehod iz stene na široko snežišče - in že smuči potonejo v razmočeno brozgo,
45 MINUT SMUČANJA
Sedaj je vseeno, če padem, če se odpnejo vezi, če hoče nahrbtnik v svojo smer. Naenkrat se zavem utrujenosti. Le mučno preskakovanje in dolge vožnje v levo in desno krajšajo razdaljo do mesta bivakiranja.
Raztopljen sneg na vreči ponuja v tem trenutku najboljšo pijačo na svetu. Šele nato od p nem smuči in ugotovim, da je spust trajal 45 minut.
Sesedem se in kar pustim, da duša izstopi Iz telesa. Polglasno si prigovarjam, da je vse to res. Nekaj trenutkov sem tiho, tiho, nato pa zajodlam in se derem kot obseden. Po dolgem zleknjen v snegu čakam na še kakšen notranji vzgib, pa božanska utrujenost opravi vse drugo.
Na vodniškem uradu dežujejo vprašanja in čestitke. Vedo povedati, da je spodnji dve tretjini mojega smučanja, prav tako z začetkom na grebenu Mittelegl, že opravil Toni VValeruz. Vendar: kjer je sneg, je tisoč spremenljivk in vsako dejanje je samosvoje. Na poti domov sem pod vtisom uspeha dosegel v sebi že dolgo izgubljeno - očiščenje. V teh trenutkih sem še vedel, kaj, kdo, kam... Veselil sem se te dragocenosti. Gore so strup, zdravilo iz njega pa se mora naučiti izdelovati vsak sam.
SKUPŠČINSKE RAZPRAVE O KAPELI NA KREDARICI
BOŽJI HRAM POD TRIGLAVOM
ALEKSANDER ČIČEROV
Lansko pozno jesen, ko je bilo za to leto že prepozno, da bi poleg Triglavskega doma na Kredarici začeli zidati najvišjo kapelo pri nas, so se zidave lotili v klopeh slovenske skupščine Na kar dolgotrajnih razpravah v vseh treh zborih slovenskega parlamenta so se lomila kopja o lem, ali naj na Kredarici bo kapelica in kakšna naj bo, če že bo. Planinski vestnik je podrobno prisluhnil tem razpravam.
NAMESTO UVODA
Leta 1896 je Jakob Aljaž ob planinski koči na Kredarici postavil kapelico, ki je bila velika 1,70x3,20 metra In visoka približno 3 metre.
Kapelico so leta 1954 porušili. Planinska koča je bila od postavitve do danes večkrat prezida-na, zadnja povečava planinskega doma na Kredarici v začetku osemdesetih let pa je segla tudi čez temelje prvotne kapelice. Zato želje investitorja po postavitvi nove kapelice na istem mestu ni več možno uresničiti in je tako predlagana nova lokacija, s katero bi hkrati uredili razkopan prostor severovzhodno od planinskega doma. Investitor ob pobudi predlaga tudi spremembo velikosti: namesto kapelice naj bi zrasla kapela. Po osnutku je njena velikost 9,70 x 6,50 do 15 metrov (čelni zidovi), višina 6,40 metra in s križem 9,20 metra, s čimer se razmerje med planinskim domom in kapelo ohranja približno enako, kot je bilo med prvotno planinsko kočo in kapelico. Tudi uporaba materialov je prilagojena tipikl prostora, hkrati pa
materialom obstoječih novih objektov in vremenskim razmeram.
Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije je sprejel pobudo Planinskega društva Ljubljana-Matica in predlagal, da Skupščina Republike Slovenije v skladu s 14. členom zakona o Triglavskem narodnem parku soglaša z gradnjo kapele na Kredarici. Ta člen pa določa: »Graditev objektov ali drugi posegi v prostor, ki so prepovedani z 12. in 13. členom tega zakona, se lahko izjemoma dovolijo s soglasjem Skupščine Slovenije.«
Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije je mnenje o pobudi Planinskega društva Ljubljana-Mat i ca ki se nanaša na ponovno zgraditev kapelice na Kredarici, obravnaval in sprejel na 118. seji 20. septembra 1991.
POBUDA V SKUPŠČINSKIH KLOPEH
Pobudo za ponovno zgraditev kapelice na Kredarici je obravnavala Komisija Skupščine za varstvo okolja in naravne dediščine kot matično telo 23. septembra 1991. V razpravi so vsi prisotni člani komisije načelno podprli izgradnjo kapelice na Kredarici. Izraženi pa so bili nekateri pomisleki na konkretno predlagano rešitev, še zlasti predlagano velikost kapele, ki je bistveno večja od prvotno postavljene. Opozorjeno je bilo, da bi se moral ta objekt - kot tudi vsi drugi objekti - primerno vključiti v prostor Triglavskega narodnega parka. Glede na to, da v tej jesenski sezoni ne bo več možno izvajati gradbenih del v večjem obsegu, je bil podan predlog, naj se opravi strokovno nevtralna krajinska, urbanistična in