5ft»fN£K£ KVUUZNB AKr. A. Odar piše v pričujočem zborniku: ..Profesor Tomec je bil nesebičen človek. Nikoli ni iskal sebe in svoje ugodnosti; vedno se je postavljal v službo stvari... Ni iskal denarja ne užitka ne časti. Nikoli ni silil v ospredje, ni iskal sebe. Imel se je za brezimnega častnika v štabu, ki s svojim strokovnim znanjem in izkušenostjo pomaga sestavljati načrte in voditi izvedbo po načrtih in je vesel, 06 načrt uspe, sam pa ostaja vedno v ozadju, prepuščajoč prvo mesto in čast drugim. . . Prehodil je čudovito pot v svojem notranjem življenju. Iz liberalnega gimnazijca je postal katoliški dijak, a ne samo eden izmed povprečnih. Svoje katoliški prepričanje je v sebi stalno poglabljal ob študiju del sv. Tomaža Altvinskega in s praktičnim katoliškim življenjem. Postal je silno odločen katoličan. Močno je okrepil svojo voljo. Kdor ga je poznal v zrelih letih, si ni mogel predstavljati, da je bil ta izredno odločni in pogumni mož v svojih dijaških in prvih akademskih letih ves plah in boječ. Bal se je ljudi, v javnosti si ni upal nastopiti. Z odločno voljo pa je premagal ta strah. Postal je neustrašen borec za Kristusovo kraljestvo" (60-62). Odar tudi omenja, da se je Tomec „boril celo svoje življenje za katoliška načela". Prav v zvezi z „načeli“ je Tomec postal sporna osebnost tudi med neredkimi katoličani, ki so njegovo delo poznali le bolj od daleč in pri površju in se jim je zdelo, da gre tu za zgrešeni „kult načela", skupaj s tem tudi za „kult papeža" in še ,,kult organizacije", kar nujno škoduje zdravemu ražvoju zrele človeške in krščanske osebnosti. Ali je takšna sodba upravičena? Kdor je bil sam deležen Tomčevega ..šolanja" in ni tega jemal pri vrhu, temu so ravno „načela“, za katera je prof. 1 omcu šlo, pripomogla, da se je za vse življenje zava- roval zoper sleherni zgrešeni „kult“ in se skušal - seveda s pomočjo božje milosti, — uvrstiti med t'ste „može, ki niso kolen sklonili pred Baalom" (Rim 11,4). V Tomčevi šoli je bil odlični učitelj On, ki je razbičan in zvezan dejal Pilatu: „Nobene oblasti bi ne imel od mene, če bi ti ne bilo dano od zgoraj" (Jn 19,11). Tudi papežu gre poslušnost — v območju od Kristusa določene pristojnosti — in spoštovanje samo zaradi Boga. „Kult“ v zvezi z načeli in papežem, kaj šele v zvezi z organizacijo, je povsem neumestna beseda. Družina, št. 13, 29. III. 1992. Zadnje delo slovenskega ministra za kulturo dr. Andreja Capudra. ..Iskanje drugega" je naslov zadnjemu romanu slovenskega kulturnega ministra dr. Andreja Capudra. Kritik Tribune pravi, da je napisan ob nepravem času. „To so zgodovine, ki bi bile aktualne leta 1985 ali morda še prej, nikakor pa ne leta 1991, ko so spravne zadeve in poboji domobrancev po vojni le še grenak priokus zgodovinskih dejstev". Leto 1991 bi bilo torej zgrešeno in nepravilno za pisanje o domobranski in paitizanski strani. Kaj pa če ni ravno narobe, da je prav leto usodnih odločitev kot zanalašč, da se piše take vrste literatura, ki nam bo osvežila spomin, kaj se sme in česa se ne sme delati v težkih časih naroda. Seveda bi pred petimi-šestimi leti ne mogel kaj takega napisati in tudi založil mu ne bi nihče romana. Pred šestnajstimi leti je bila šele dvignjena ,,zapora" nad Kocbekovim intervjujem s Pahorjem in Rebulo, prav tako njegov zbom k ni mogel iziti leta zaradi prispevka dr. Hribarjeve o spravi. V intervjuju so se obravnavale prav stvari, ki so se zgodile pred tridesetimi leti in še danes nekateri dvomijo ali je bil naročen po partiji ali ne. Ni dvoma, da je Kocbek vedel že leta 1945 za poboje, v njegovem dnevniku pa manjkajo zapisniki za prav isto obdobje. Kjer pa minister ni mogel pisati, ne moremo pričakovati, da si bo upal storiti to kdo drugi. ,,Spravne zadeve" o poboju domobrancev so torej imele začetek in že tudi konec v letu 1990 in so „le grenak priokus zgodovinskih dejstev". Morda za nekatere! Morda za tiste, ki so pričakovali izvleči čim več dobička iz teh ..spravnih zadev", ki pa to seveda niso bile. Zaenkrat so bile to le žalne komemoracije, na katerih je vsak Slovenec izvedel za resnico o povojn h pobojih in je imel priliko stopiti na kraje, kjer so domobrance pobijali. S tem je bila ovržena skoraj polstoletna laž KPS, ki je trdila, da je vse to izmišljotina emigracije. Bilo je priznanje s strani partije v osebi njenega tajnika Kučana, da se je to res zgodilo s strani katoliške Cerkve pa je bil izvršen simboličen pokop. Na žalost je bil s tem dan tudi namig, da kaj več ni treba pričakovati naši generaciji. Kdor je bral Capudra, je opazil, da ne pazi preveč na uporabo izrazja: zapiše izraz, ki je bil v uporabi pri drugih pisateljih ali v pogovorni rabi. Kritikom, ki bodo hinavsko zavijali oči ob branju opisov erotičnih prizorov in govorici glavnih junakov, bi zlahka odgovoi-ili, da je bilo tovrstno izrazje še dosti bolj mastno pred desetimi-petnajstimi loti. Snloh pa je bilo očitanje, da se katoliška literatura sramežljivo izogiblje tovrstnega žanra vedno pripravljeno kot orožje levice in progresistov, zraven pa tudi dokaz, da je katoliške literatura nazadnjaška. Končno smo vendar dobili Slovenci branilce morale z levice, čeprav smo se sami po njih mnenju pogreznili v blato pornografije. Obsežna knjiga „2000 let krščanstva" je bila pred božičem predstavljena v Viteški dvorani Križank. Knjigo je izdala nova slovenska založba Mihelač in ima skoraj tisoč strani s 1300 ilustracijami, tako da bi jo lahko imenovali enciklopedija krščanstva, Poleg cerkvenopolitičnega organizacijskega in teološkega razvoja krščanstva je posvečena predvsem kulturi in umetnosti. Predstavitve so se udeležili najvišji cerkveni dostojanstveniki, ker knjiga pomeni važen mejnik v narodovi rekristjanizaciji. Slovenci na Knjižnem trgu — Feria del Libro Na žalost ali v veselje ne morem napisati v naslovu Slovenska kulturna akcija ali Zedinjena Slovenija na argentinskem Knjižnem trgu - Feria del Libro, ker ni bila samo SKA, v sramoto naši organizacije moramo celo priznati, da nismo nosili teže dneva. Šlo pa je prvič za množično in dostojno predstavitev Slovencev kot naroda in potem emigracijske dejavnosti v svetu in pred argentinsko publiko. Še več: skupno smo nastopili predvojni in povojni, stari in novi izseljenci, predstavitelji Zedinjene Slovenije in društva Triglav so se srečali prvič uradno med seboj. Pohvala torej za vse to ne gre SKA ali ZS, ampak posameznikom, ki so žrtvovali svoj čas in delo', da smo bili Slovenci dostojno predstavljeni pred tujci. Če vzamemo, da je v enem samem dnevu obiskalo Knjižni trg tristo-šestdeset tisoč obiskovalcev in da je ta bil še odprt cel teden nato do 27. aprila,, potem si lahko predstavljamo, koliko ljudi je spoznalo našo literaturo, videlo naše knjige, slišalo naše petje, občudovalo naše plese ter slišalo našo himno prvič v življenju. Naša zahvala gre najprej organizatorjem razstave arh. Marjanu Eiletzu, ge. Jani Dobovšek, prof. Mirjam Jereb, Anici Rode, Luku Debevcu in Ivanu Vombergarju ter vsem nastopajočim, posebno še folklorni skupini s Pristave. Predsednika dr. Carlosa Menema sta pozdravila pred slovensko izložbo Sašika in Jani Dobovšek v slovenski narodni noši in s slovensko zastavo, zahvalil pa se mu je Božidar Fink za gostoljubje, ki ga nudi Argentina slovenski skupnosti. V Liubljani so začela izhajati izbrana dela Leva Detela. Izdali bodo tudi prevedeno prozo iz nemščine, poezijo, dramska dela in eseje. Prva knjiga Poslednja gora bo imela obseg 250 strani in bo obravnavala Detelovo delo iz mladih let, ko je komaj prišel iz Ljubljane na Dunaj. Lev Detela je že od vseh početkov sodeloval tudi v reviji Meddobje, še sedaj je njen urednik, prav tako urednik mednarodne literarne revije LOG, izdajal je v samozaložbi ali pa pri založbah Zaliv, Most, Mladika, Naš tednik, Naš list, Vera in dom, Pcdium, Das Pult, AHA, Die Zeit, Die Tat, Die Briicke, Die Furche, Die Welt, Celovški zvon, Dialogi, Pannonia in še kje. Knjige je izdajal v Celovcu, Ziirichu, Dunaju, St. Poltnu, Trstu, Londonu, Buenos Airesu, slednjič bo vse izšlo v Ljubljani. Morda bodo izšle tudi radijske igre in dramski teksti, ki jih je pisal za tržaški radio v slovenščini, za italijansko postajo RAI pa v italijanščini, za nemško postajo v Kblnu v nemščini, prav tako za Deutsche Welle in celovško ORF. Skrajni čas je že bil, da se je domovina spomnila tega ,,belogardističnega in fašističnega provokatorja11, kakor ga je brez vsakega temelja opsoval vodilni slovenski politik pred dobrimi osmimi leti. Senca neutemeljene psovke se je vlekla do simpozija na Bledu, kjer je Mednarodni PEN klub izbral prav temo o strahu, vendar strah so imeli takratni komunistični politiki, ki so mislili preprečiti, da bi se Detela udeležil simpozija. Nenristransko gledano - Slovenija zbira svoje otroke in njih delal POPRAVEK! Občni zbor Slovenske kulturne akcije se bo vršil dne 30. maja in ne 31., kakor je bilo po pomoti natiskano v zadnjem Glasu SKA. Oprostite! Zasluženo priznanje podpredsedniku Slovenske kulturne akcije arh. Marjanu Eiletzu. Po telefaksu z dne 9. aprila 1992 iz Ljubljane: Spoštovani! Sporočamo Vam, da ste prejeli Plečnikovo priznanje za leto 1992 za ohranjanje in posredovanje slovenske arhitekturne misli tujem okolju. Podelitev bo v ponedeljek 13. 4. 1992, ob 12. uri v Narodni galeriji. Iskrene čestitke! Predsednik skupščine sklada arh. Plečnika: Jože Strgar 1. r. Zasluženo priznanje umetnicama SKA Po razstavi akademske slikarke Bare Remec, ki je doživela lep uspeh v Ljubljani, je bilo logično in nujno, da domovina izve še za druge slikarske talente emigracije. Če je z razstavo Bare Remec bilo završeno plodno življenjsko delo, smo pa pri sestrah Andrejki in Marjetki Dolinar skoraj na začetku umetniškega snovanja, saj članici Slovenske kulturne akcije še nista prišli do samostojne slikarske razstave pred našim občinstvom. Lahko bi rekli, da sta se prej uveljavili pred argentinsko publiko kot pa slovensko in da sta zgrabili za plug sredi ogona, kjer je obstal s smrtjo Remčeve in ga pognali naprej. Z Barino smrtjo se je završilo ne samo njeno delo, ampak tudi doba slovenske odvisnosti v sklopu Jugoslavije, medtem ko je dr. Janez Dular za njiju upravičeno ob pivi razstavi v Škofji Loki zatrdil: „da je piva kultuma prireditev v Svobodni Sloveniji.11 Iz te prve razstave so romale slike Dolinarjevih v umetnostno galerijo Salon Rotovž v Mariboru, nato pa v Kranj. Če sodimo o njunem uspehu ne samo po številu razstav, ampak po osebnostih, ki so jih obiskale: predsednik Skupščine Slovenije dr. France Bučar, minister za šolstvo dr. Peter Vencelj, dekan Teološke fakultete p. dr. Metod Benedik, akademik prof. Primož Ramovš, pred. škofjeloške vlade prof. Vincencij Demšar, pred. Izvršnega sveta Skupščine občine Kranj Vladimir Mohorič in našemu občinstvu že poznani kranjski župan ing. Vitomil Gros, ki je razstavo tudi oprl. Odprtje razstave je bilo ravno za 500 letnico župnijske cerkve Sv. Kancijana in je v njem sodeloval tudi komorni pevski zbor mesta Kranj, razstava pa se je vršila v dvorani Skupščine občine Kranj. Mladima slikarkama, članicama SKA moremo samo čestitati in želeti še mnogo uspeha na poti, ki sta. si jo izbrali. kk&vUlečL Dr. Jurija Rodeta, ki je bil do sedaj generalni vikar mel-kitskega obreda in vodja Teološkega odseka pri Slovenski kulturni akciji ter dušni pastir za Slovence v San Martinu, je papež Janez Pavel II. na prošnjo buenos-aireškega nadškofa in kardinala Antonija Quarracina imenoval za prelata. K imenovanju mu vsi iskreno čestitamo! 25 letmco Drage smo obhajali lani. Prezirana, omalovaževana, obrekovana v začetkih, zapostavljena in osumničena od matične Slovenije, da je emigrantska tvorba, je imela veliko nasprotnikov v zdomstvu in zamejstvu. Nekaj mnenj o Dragi iz njenega glasila: Draga 91. Predsednik slovenske vlade prof. Lojze Peterle: „Draga ni bila nikoli na robu slovenstva. S tem, kar je delala, je bila vedno v njegovi sredini". Dr. Spomenka Hribar: „Ptvi (in osrednji) iniciativni odbor za Svetovni slovenski kongres je bil ustanovljen na lanskih srečanjih v Dragi, kjer se že desetletja zbirajo Slovenci iz domovine in tujine. V Dragi se je dogajalo tisto, kar bi se moralo v matični domovine: srečevanje različno mislečih — Slovencev. Čas bi že bil, da bi bila zato ta srečanja in seveda ljudje, ki so jih vsa ta leta organizirali in negovali, deležni javnega in zasluženega priznanja (Nova revija št. 95, marec 1990). Letos sta umrla dva predavatelja, ki ju bo Draga in še kdo pogreša!: prof. Maks šah in dr. Roman Tominc. Prvi je bil begunec iz 1. 1945, ki je ostal na Primorskem, kjer je bil udeleženec vseh kulturnih podvigov slovenstva. Bil pa je tudi poverjenik Slovenske kulturne akcije od vseh njenih začetkov, za kar se mu moramo na tem mestu zahvaliti. Dr. Roman Tominec, ki ga Draga ’91 imenuje apostola Ljubljane, je bil eden izmed prvih predavateljev že leta 1968. Najboljšo oceno si je dal sam in OZNA, ki ga je klicala kar 65 krat na upravo zaradi poučevanja verskega pouka v šoli. Marjan Eiletz poklonila argentinskemu predsedniku dr. Carlosu Saulu Menemu kot 36. prevod v tuje jezike. Naša članica dr. Branka Sušnik je odgovorila pismeno na intervju z Julijem E. Peha Gillom, ki je začel s serijo, zaslužnih Paragvajcev in je kot pivo naprosil prav Sušnikov o, naj bi mu odgovorila na nekaj vprašanj o svojem d:lu. Sušnikova se že štiri desetletja ukvarja z vprašanjem parah gvajskih Indijancev, raziskuje njihova verstva in duše. slovje. V okviru ustanove La Piedad je na znanstven način organizirala muzej Obra Barbero s fototeko, fonoteko,: zbirkami in etnološko-arheološko dokumentacijo, ki jo izmenjuje tudi z evropskimi muzeji. , Paragvajska katedra za ameriško arheologijo in etnologijo jo je stena nad dvajset let med svoje predavatelje, prva leta po ustanovitvi SKA pa je objavljala tudi v Meddobju. Ob petstoletnici odkritja Amerike. Posnemanja vredno! Za to številko Meddobja je poslal vsoto 2 tisoč dolarjev znan dobrotnik iz domovine, če ne bi ne mogla iziti. Poznanemu dobrotniku in mecenu Slovenske kulturne akcije, ki pa ne želi biti imenovan, se iskreno zahvaljujemo, obenem pa ga stavimo za zgled našim podjetnikom in tistim, ki morejo podpreti slovensko kulturo v zdomstvu. Izšla je pri Slovenski matici knjiga razprav nemškega slovenista in slavista dr. Gerharda Giesemanna „Novejši pogledi na slovensko književnost". Giesemanna je pridobil za študij slovenistike prof. Anton Slodnjak, habilitiran je bil na marburški univerzi, lani pa je bil izvoljen za zunanjega dopisnega člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, ^vugače pa predava slavistiko na univerzi Justusa Liebiga v Giessnu. Njegovo zanimanje za slavistiko je vzbudil dr. Lojze Kra-kar, ki je bil lektor za slovenski jezik na frankfurtski univerzi. Za slovenščino pravi/'da je zanj zanimiva, ker je njena literatura nastajala vzporedno z nemško in ker jo je moč dojeti in raziskati v vseh njenih razsežnostih, čeprav ne gre pri tem za veliko književnost, ampak za književnost, ki je kompletna, zaokrožena in pomembna. X Nemčiji obstoje na večih univerzah lektorati za slovenščino (Tiibingen, Regensburg, Miinchen, Gbtingen, Giessen, Bonn .n Frankfurt), zanimanje zanjo bo pa še porastlo s samostojno slovensko državo, k poznanju katere so nemški slovenisti prispevali svoje zaradi večjega poznanja slovenske kulture in zvez. V prihodnosti se misli Giesemann še bolj posvetiti slovenščini in raziskati najmodernejša tendence v razvoju njene literature. Na pobudo Institute Nacional Sanmartiniano je član in odbornik SKA Tine Debeljak prevedel življenjepis osvoboditelja Argentine, čila in Peruja generala Jose de San Martina v slovenščino. Tako je Argentina dobila uradni življenjepis toliko osporavanega ustanovitelja države tudi v slovenščini. Slovenski prevod sta, predsednik Zedinjene Slovenije prof. Tine Vivod in v. d. pred. Slovenske kulturne akcije arh. Ko se je ladijski promet v Španiji posplošil, so postale splošne tudi obveznosti, ki so se jih morali držati mornarji: preden so se vkrcali, so morali napraviti testament, večer pred vkrcanjem pa so se morali spovedati in obhajati. Biti so morali ,,en estado de gracia" (v milosti božji), ker je morje še vedno predstavljalo smrtno nevarnost. Med plovbo je bilo prepovedano grešiti, kleti, igrati, ni se smelo delati ali govoiiti ničesar proti službi, božji ali časti kralja. Preden je nastopil Krištof Kolumb pot v Ameriko, se je skupno s posadko v procesiji podal pred spokorno sodišče. Napotili so se v cerkev Sv. Jurija v Palos-u in se pripravili za krščansko smi-t. Admiral je zapisal v dnevno poročilo, da so 11. oktobra, dan pred odkritjem, ko je že posadka odpela Salve (Pozdravljena), ki je bila V navadi, nato pa je pokleknila:, se odkrila in se zahvalila Najvišjemu, in da mu je sledila, ko je zapel Gloria in excelsis Deo in Te Deum laudamus (Slaba Bogu na višavah in Tebe Boga hvalimo). Zjutraj je bila dolžnost, da so zapeli „buenos dias" (dober dan) in zvečer, potem ko se je znočilo „buenas noches" (lahko noč). Tako zjutraj kot zvečer so dodajali Oče naš in Zdravo Marijo. Ob svitu se je pelo: Pozdravljena bodi luč, sveti resnični križ in Gospod resnice ter Sv. Trojice. Blagoslovljena bodi duša in Gospod, ki nam poveljuje. Blagoslovljen naj bo dan in Gospod, ki ga daruje. Očenaš, Zdrava Marija, Amen. Bog nam daj dober dan in srečno pot. Zvečer pa so peli: Blagoslovljena bodi ura, ko je Bog rojen bil. Iz Sv. Marije se je rodil in Sv. Janez ga je krstil. Očenaš, Zdrava Marija, Amen. Bog nam daj lahko noč in srečno pot. Molitve so peli kakor so vedeli in znali: eni bolj tiho, drugi bolj naglas, tako da je bila prava zmešnjava, ki jo je mogel razumeti samo Bog. Krištof Kolumb, ki se je imel za admirala Indij, od trenutka ko bi jih odkril, jih je vzel v posest Španije v bogaii, zeleni opravi, nad katero je imel oklep, ki je očaral naseljence. 30. decembra je dal krasno vezan plašč poglavarju Guacanagari, kateremu je že 18. decembra podaril rdeče čevlje. Na palubi pa je nosil obleko rdeče barve. Poživljeno raziskovanje ob odkritju Amerike se ni ustavilo! niti pred osebo Krištofa Kolumba, o katerem bi človek mislil, da je bila že izrečena zadnja beseda. Do sedaj je veljalo za zgodovino, da je bil rojen, v Genovi, sedaj pa dobiva čim dalje večjo verjetnost teza, da je bil rojen v Ibizi na Balearskih otokih. Jordi Ceida in ,lordi Galvez, katalonska filozofa sta podprla teze Nita Verdera, da je bil rojstni jezik Kolumba katalonščina kot jo govore na Balearih. Raziskala sta njeno strukturo, mornarske, trgovske in tehnične izraze, ki jih je uporabljal Kolumb v svojih dnevmikih, in na podlagi teh sla prišla do zaključka, da je dobro poznal kalalonščino in da jo je pod spisi, pisanimi v kastiljščini, še možno razločiti tako kot so jo uporabljali v 15. in 16. st. N to Verdera, ki raziskuje življenje in delo Kolumba že petindvajset let, pa je prepričan še, da je Kolumb bil rojen v Ibizi, da je bil Jud in da je uporabljal mallorkinski dialekt katalonskega, jezika, prav tako kot ga je uporabljal njegov sorojak Rajmund Llull. ,,Znanost in vera“ je naslov zadnji knjigi francoskega filozofa Jeana Guittona, ki jo je izdala založba Grasset v Parizu. Rumunski mislec Vintila Horia, ki je knjigo komentiral ob izidu, je našel za označbo in poimenovanje vsebine izraz ,,nova zaveza" in „temeljna knjiga". Guitton v njej polemizira z dvema fizikoma o preobratu, ki ga je povzročil propad materializma. Zopetno zanimanje za vero nas je vse zajeloi s tako vnemo, da si bo marsikdo trikrat premislil, preden bo začel govoriti o marksizmu, socializmu ali liberalizmu. To, kar je veljalo še do nedavnega, kot opij za ljudstvo in reakcionarna miselnost, kot nazadnjaška in temačna desnica, se bo izkazalo znova, kar je v resnici b'lo: odpor, morebiti edini pred samozadovoljivo hvalo modernizma in napredka. Guitton poudarja v knjigi predvsem nove odnose med stvarstvom in njegovim Stvarnikom, ki jih je vzpostavila kvantna fizika. Nova odkritja so prišla do tega, da se že lahko dokaže, da so najmanjši delci materije istočasno na dveh mestih, ali da obstojajo delčki fantazme, ki še niso bili odkriti, ali da spadata opazovalec in opazovano v isti sistem. Dosedanja zaveza, ki jo je vzpostavil človek s snovjo, je propadla. Že Prigogine je prišel do tega, da sveta ne vodijo mehanske sile! Tudi dr. Bučar je pisal v Novi reviji o propadu Descartove mehanske paradigme in nastopu nove, ki se bo bistveno razlikovala od stare. S tem dobi vesolje, ko smo ga do sedaj imeli za objektivnega, racionalno determiniranega, nove možnosti in razsežnosti. Horia navaja za dokaz nov primer človeške razsežnosti, ki jo je odkril v marksističnih ječah rumunski menih, konvertit iz judovstva: posebna zmožnost človeka je njegova, teološka misel. Jud, ki sa je spreobrnil v ječi, je vstopil v samostan, kjer je spisal „Dnevnik sreče", ki je bila uspešnica leta 1988, ko je menih umrl. Prav za kvantno fiziko pa je njen ustanovni oče Niels Bohr pred nedavnim zatrdil, da, govorica logike in razuma ni več primerna in da bi si morali sposojati pri govorici psihologije ali pa umetnosti, da se nam ne bi bilo treba več zatekati k starim mišljenskim oblikam, da bi izrazili s tem našo nebogljenost, človeku da je začela pešati domišljija - toliko znanstvenih spoznanj so nametali znanstveniki pred njega, da mu je svet še bolj nerazumljiv kot prej. Ali se zato zateka k veri ? Ta pa se vse močnejše uveljavlja v družbi, ne glede nai družbeno ureditev, kulturo in civilizacijo. Religija namreč, ki je bila do nedavna izgnana iz javnega življenja v modernem svetu, se sedaj vrača nezaustavljivo v javnost, kolikor bolj je bila iz nje nasilno izgnana. Iz pisma iz domovine SKA ... ste v tuji deželi in med tujim ljudstvom postavljali novo slovensko polis, ki so jo urejevala načela naravnost normalnosti in ki je stala na temelju izročila in izkušnje. In tako je neki majhen segment naroda morda v nekem smislu živel na celoto. A tu se je zgodilo še nekaj drugega. Pokazali ste, kako lahko majhna skupina obstane v svetu, ne da bi izgubila svojo identiteto. Izpričalo se je in na izkustveni način je bilo potrjeno, da majhna skupina, če hoče obstati, ne more zgolj biti v smislu inertnega obstajanja, tako kot zgolj so velike etnične skupnosti. Če hoče majhna skupina zdržati, mora biti pred njo na poseben način prisoten smisel njenega obstajanja, izražen v neki vodilni ideji. Tega Slovenci kot majhen narod ne bi smeli pozabiti. Ta misel bi morala postati prvinsko govorjeno arcam imperii naše osnovne politike. Zato za nas ne bo dovolj samo demokratični režim. . . Veliko državno razstavo ,.Anton Martin Slomšek" pripravlja Pokrajinski muzej Maribora za leto 1992. Odprta bo v Pokrajinskem muzeju drugo polovico maja, trajala pa bo do konca novembra 1992, ko slavimo 130. obletnico Slomškove smrti. Pomembnosti razstave ni treba še posebej poudarjati, spomnila pa naj nas bi še enkrat na zaslugo, ki jo ima Slomšek za slovensko kulturno zgodovino, ker je leta 1859. že iz čisto nemškega Št. Andraža prenesel škofijski sedeži lavantinske škofije v Maribor in s tem rešil dober del slovenskega ozemlja. Slovenski psiholog Slavoj Žižek je s knjigo Sublime Object of Ideology (Najvišji cilj ideologije), izdano pri založbi Verso v Londonu, lani prišel v izbor petindvajsetih najboljših knjig leta. Žižek je znan po svoji pikrosti, ohlapnosti in uporabi nečednosti v jeziku, vendar v izbor ni prišel zaradi psihologije, ampak njegova knjiga obravnaval literaturo, predvsem roman, in to roman, ki ga nihče ni prebral v celoti. Najbrž bi pa prišel med izbrance tudi z drugim naslovom. V Sloveniji je France Bevk precej na tleh, vsaj tako so ugotovili lani ob priliki njegove stoletnice rojstva. To so praznovali tudi v Rusiji z izdajo Bevkovih novel in črtic pri založbi Hudožestvennaja literatura. Zajetno knjigo so izdali v 50 tisoč izvodih v ruščini, izšla pa je delno tudi v gruzinski mladinski reviji Nakadali, poleg izdaj v srbohrvaščini in albanščini. Ljubljanski Književni listi so ponatisnili odlomek iz Luči in senc Rude Jurčeca in mislijo izdati potem za poskušnjo prvo knjigo, vendar ni še jasno, komu pripadajo avtorske pravice. Bibliofilska in dvojezična izdaja »Sonetnega venca" Franceta Prešerna je v Mohorjevi družbi izšla že v tretji nakladi. Delo je v nemščino prevedel poznani prevajalec Klaus Detlef Olof, ki bo prevedel tudi druge Prešemove pesmi. 21. 2. 1991. Iz izjav Mohorjeve družbe. O < TARIFA REDUCIDA <0 H- CONCSSION 232 Sz u S1 8S C* 8 R. P. 1. 201682 GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Urejuje ga tajništvo (Tone Brulc). Tisk Editorial Baraga del Centro Misional Baraga, Colon 2544, 1 826 Remedios de Escalada, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na inte in naslov: Alojzij Rezelj, Ramon t. Falcon 4158, Buenos Aires 1 407, Argentina. - Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Andres J. Rot), Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires 1407, Argentina.