Ada Vidovič-Muha
SAZU v Ljubljani
POMENSKA IN STILNA RAZSEŽNOST BESEDE PRIMER
v jezikovnih člankih o rabi posameznih besed zasledimo različna mnenja o tem, kakšno mesto naj bi imela v jeziku beseda primer, kakšna je njena pomenska in stilna povezava s sinonimnimi besedami, zlasti z besedama zgled in slučaj. Zato naj nam nekoliko podrobnejša analiza pomaga pri odločitvah, kdaj in kako uporabljati navedene besede.
Beseda primer se uporablja na dveh širokih, pa tudi zelo različnih pojmovnih področjih: na eni strani se vključuje v besedno družino glagola primerjati [primerjanje, primerek, primera itd.), na drugi strani pa je naslonjena na en pomen glagola primeriti, in sicer na tistega, ki se da sinonimno izraziti z besedami pripetiti, zgoditi, dogoditi se (pomen, ki je sinonimno povezan z glagolom posrečiti se, nima nobene zveze z besedo primer). Na področju obeh glagolov je primer razvil precej pomenskih, sintaktičnih in stilnih variant.
Primer — zgled
Besedo primer s pojmovnega področja glagola primerjati zasledimo v Vodnikovem rokopisnem gradivu za slovar, v katerem je dvopomenski nem. Beispiel poslovenjen z izgled, spregled, primer, pokazanje. 2e v teh zapisih se torej pojavi poleg stare besede zgled, ki je lahko pokrivala samo en pomen nemške be-
275
sede, še vrsta umetno narejenih oziroma iz drugih slovanskih jezikov sposojenih sinonimov, ki naj bi v slovenščini posredovali še drug pomen te besede. Tudi drugi slovarji 19. stol., npr. Murkov, potrjujejo dejstvo, da po eni strani zgied ni mogel v celoti zadoščati, da pa je bil po drugi strani primer premalo domač in zato premalo poveden, tako da je moral imeti ob sebi še vrsto sinonimov. Jane-žič navaja v svojem slovarju iz leta 1867 tele sinonime za nem. Beispiel: zgied, izgled, razgled, priklad, primer, primerek; zum Beispiel na primer, na priliko. Ce jemljemo zaporedje slovenskih sinonimov kot vsaj podzavestno težnjo po normiranju, potem moramo reči, da je imel takrat za Janežiča celo priklad, sposojen iz češčine ali poljščine, prednost pred primerom. Kljub temu se je sredi prejšnjega stoletja raba v glavnem premaknila v korist primera. Cigale v Nem-ško-slovenskem slovarju prevaja zvezo ein Beispiel anführen s povedati, pokazati primer, ohne Beispiel brez primera. Tudi celotno besedno družino sloveni z besedami iz družine primer {primerček, brezprimeren, poln primerov, za primer, na primer, primeroma). Zlasti prislovna zveza na primer, ki sta jo prvič zapisala v svojih slovarjih prav Cigale in Janežič, se je hitro uveljavila brez dodatnih pojasnjevalnih sinonimov. Ko se je namreč pojavila potreba po poimenovanju vsebine, ki jo izraža prislovna zveza, je bila tudi sama beseda primer v osnovni, neizpeljani obliki že kolikor toliko utrjena. Vzrok za to je treba iskati v kultiviranju knjižne slovenščine, ki se kaže med drugim tudi v težnji po vsebinski jasnosti in trdnosti posameznih poimenovanj. Ko je postala v jeziku aktualna tista vsebina besede Beispiel, ki je zgled zaradi drugačne pomenske usmeritve ni mogel pokriti, je bil verjetno pod vplivom ilirske miselnosti sprejet iz srbohrvaščine oz. ruščine primer. Opozoriti je treba še na nekaj: v osnovni obliki spadata zgled in primer oz. njuna glagola zgledovati se in primerjati, kot se bomo lahko prepričali ob kasnejši analizi, v isto kategorijo poimenovanj. Oba samostalnika oz. glagola poimenujeta neko razmerje, zato je v osnovni, neizpeljani obliki lahko zgled prevzel tudi pomensko funkcijo primera, seveda z določeno pomensko ohlapnostjo; v izpeljanih oblikah pa se pomenski področji obeh besed tako razideta, da ni več mogoča pomenska zamenjava: brezizgleden je popolnoma nekaj drugega kot brezprimeren, neprimeren. Torej ima največ zaslug za dokončno utrditev primera prav potreba po poimenovanju vsebine, ki jo imajo njegove izpeljanke.
Klasiki so primer zelo pogosto uporabljali, največkrat v prislovni zvezi na primer, pa tudi kot polnopomenski samostalnik. Da pa je bila beseda novejša, pomensko še ne popolnoma izčiščena, vendar v drugi polovici prejšnjega stoletja zelo aktualna in tudi agresivna, zlasti v odnosu do besede zgled, nam dokazuje zveza, ki jo je zapisal Trdina v Pripovedki od zlate hruške 1851. leta: na primer in v izgled naj ti bo nedolžna kletev. Podobne ohlapnosti v zvezi z rabo te besede zasledimo tudi pri Jurčiču, Erjavcu in drugih.
Pleteršnik je v Nemško-slovenskem slovarju 1895 pomensko lepo opredelil obe besedi, in sicer tako, da je navedel njune tipične zveze: primer trdote v drugi stopinji, za primer, s primerom razjasniti, na primer proti biti komu v zgled, po njegovem zgledu.
Tudi Breznikov Pravopis ostaja pri Pleteršnikovi delitvi pomenskih področij obeh besed. Slovenski pravopis iz leta 1950 podpira to delitev še s številnimi
276
novimi tipičnimi zvezami. Nekoliko zmede je napravil Pravopis iz leta 1962, ki je spremenil glagole v stavčni zvezi besede zgled. Namesto zveze, navedene v SP 1950, za zgled kaj postaviti komu, beremo tu za zgled kaj povedati, pokazati, kar formalno popolnoma sovpada z zvezo za primer kaj povedati, čeprav ju pomensko ne moremo enačiti. S tem pa že prehajamo na analizo tega pomena besede primer v sodobnem knjižnem jeziku.
Primer kaže na tem pomenskem področju trojno funkcijo: samostalniško, glagolsko oz. glagolniško in prislovno.
V samostalniški funkciji se pojavlja lahko samostojno, se pravi, da je beseda sama nosilec določenega pomena, ali pa z rodilnikom, pri čemer je pomen jasen šele v zvezi z njim. Kot stilno neoznačena in pomensko samostojna se uporablja beseda primer v takihle stavkih: vsi primeri so naglasno zaznamovani, izmisliti si primere, navedel je še nekaj primerov, poskusimo na (preprostem) primeru dokazati, to je slab primer, skušal je najti primer za takšno trditev. V navedenih stavkih oz. zvezah je s primerom poimenovano to, kar je zaradi svojih sestavnih elementov dano za primerjanje z določeno idejo, trditvijo, ki nam na drugem, prenesenem področju posreduje ????? te elemente. V zgoraj navedenih zvezah, naj bi bil torej primer konkretna, realna pojavna oblika ideje. Na osnovi primerjanja določene ideje oz. trditve in tega, kar je izbrano za njen primer, ali z drugimi besedami, na osnovi primerjanja abstraktnega in konkretnega, pridemo do spoznanja o veljavnosti povedanega. Raba sam. zgled namesto sam. primer pa pogojuje vsebinsko spremembo. Zgled je namreč vključen v družino glagola zgledovati se, ki poimenuje sicer tudi neko razmerje (kdo ali kaj se lahko zgleduje po čem), le da mora biti v tem razmerju ena stran vzorna, da se druga stran lahko zgleduje po njej. Zgled izraža torej že neko vrednoteno razmerje, medtem ko je pri primeru to razmerje čisto, objektivno.
Takšno pomensko opredelitev primera potrjujejo tudi njegove rodilniške zveze: to je primer današnjega človeka, videli smo več primerov portugalske arhitekture. Pri teh zvezah je pomenska teža na rodilniku in primer pomeni samo konkretizacijo njegove vsebine. Da gre za tako imenovano »popredmetenje-? rodilnika, nam dokazuje tudi dejstvo, da je primer zamenljiv s sam. primerek, zlasti če rodilnik poimenuje kaj iz materialnega sveta, torej: muzej hrani več primerov oz. primerkov orodij, primeri oz. primerki portugalske arhitekture. Zgled se uporablja v zvezi z abstraktnim rodilnikom. V takšnih zvezah je zelo očitna njegova funkcija vrednotenja: predstava je bila zgled uprizoritve domačih del proti predstava je bila (prvi) primer uprizoritve domačih del. Kadar poimenuje rodilnik določeno lastnost, značilnost, ga vežemo samo z besedo zgled: zgled dobrote, pridnosti, junaštva. Navadno so te zveze povezane z aktivnimi glagoli, ki izražajo posredovanje česa: dati, dajati, nuditi zgled pridnosti, lahko pa seveda tudi s pasivnim glagolom: biti, ostati zgled dobrote. Tu se pogosto pojavlja tudi stavčna konstrukcija z veznikom za: dajati zgled za solidarnost, za junaštvo. Raba sam. primer v tovrstnih zvezah je zaradi svoje povezanosti z glagolom primerjati pomensko popolnoma neupravičena. Kot posebnost moramo omeniti pri tej kategoriji še nekoliko ekspresivno zvezo to je klasičen, šolski primer česa, kar naj bi pomenilo »zelo dober primer« oz. takšen primer, ki je nosilec vseh tipičnih lastnosti besede, ki stoji v rodilniku.
277
Pomenska razlika med piimeiom in zgledom je še izrazitejša v zvezah, kjer imata besedi že glagolniško funkcijo: samo za primer vzemimo dejstvo, to vam bom navedel za primer, za primer smo opisali nekaj živali. Namesto primer bi lahko vstavili primerjava in namesto zveze za primer je mogoče uporabiti tudi zvezo kot primer, ki prehaja že v prislovno kategorijo. Tu je torej še bolj poudarjen pomen glagola primerjati, in če bi v teh zvezah uporabili besedo zgled, bi se pomen zelo spremenil: to vam bom navedel za primer proti to vam bom navedel za zgled; pri prvi zvezi gre za primerjanje, pri drugi za zgledovanje. Popolnoma nesmiselno pa je, da v zvezah, ki pomensko izhajajo iz glagola zgledovati se, uporabljamo namesto zgied besedo primer: vzemite si brata za zgled, ne vzemiie si brata za primer. Do zamenjave prihaja verjetno pod vplivom srbohrvaščine ali pod vplivom enakih sintaktičnih možnosti.
V čisti glagolniški funkciji pa je primer tudi formalno nezamenljiv z zgledom: v primeru z njim sem bil doslednejši, ta človek nima primera. Bolj pogosta in obi-čajnejša je v takšnih zvezah tudi formalna oblika glagolskega samostalnika: v primerjavi z njim ... ali tudi v primeri z njim sem bil doslednejši, ta človek nima primerjave oz. primere.
Primer — slučaj
Tudi primer s pomenskega področja glagola primeriti (pripetiti, zgoditi, dogoditi se) je zapisal že Vodnik, in sicer kot slovenski sinonim za nemški Zufall. Vendar je bila, kot kažejo kasnejši slovarji, raba sam. primer na tem področju še manj utrjena kot njegova raba na področju glagola primerjati. Murko in Janežič navajata za nemško besedo Zuffal oz. Vorfall veliko umetno narejenih slovenskih sinonimov: prigodek, zgodek, pripetek, naključba, naletek in med njimi tudi primerek, primerlej. Šele Cigale v svojem slovarju navaja primer kot ] enega izmed številnih, prav tako umetno narejenih sinonimov. Vse kaže, da j se je v prejšnjem stoletju utrjevala in izčiščevala raba besede primer predvsem na področju glagola primerjati, zato ni mogla prevzeti še kake druge pomenske obremenitve. Ker so bili sinonimi, ki so jih navajali za nem. Zufall dotedanji slovarji, umetno narejeni in zato brez potrebne trdoživosti, je prišlo v drugi polovici prejšnjega stoletja, verjetno spet pod vplivom določene panslovanske usmerjenosti, do velikega razmaha sam. slučaj. Najdemo ga že kot pripis s svinčnikom na Vodnikovem rokopisnem slovarskem gradivu*, iz česar lahko sklepamo, da je bil pri nas znan že prej, kot je mislil Breznik; ta namreč trdi, da je slučaj pri nas uvedel Zarnik v Novicah 1862^. Slovenski klasiki Jurčič, Kersnik, Erjavec, pa tudi Cankar in drugi so slučaj skoro dosledno uporabljali. Sele v tem stoletju so Breznik in zadnja dva pravopisa spet dosegli, da se je začel tudi na tem pomenskem področju uporabljati primer^. Obe besedi, slučaj in primer, imata svoje prednosti in pomanjkljivosti: slučaj ni sistemsko vključen v naš jezik, pojmovno ga nimamo kam nasloniti, ker nima glagolske oblike, pomensko pa je bolj enoten; primer se da sistemsko lepo izpeljati iz glagola primeriti, je pa dvopomenski. Danes se je raba pod vplivom pravopisov premaknila v korist sam. primer in prav je, če pri tem tudi ostanemo.
^ Prim. Jože Stabej, Nekaj ugotovitev ob popolnem izpisu Vodnikovega rokopisnega nemško-slovenskega slovarja, JiS XI, 1966, št. 1—2, str. 42.
' Prim. Anton Breznik, Življenje besed, Maribor 1967, 155.
» Prim. Breda Pogorelec, Se o slovanskih sposojenkah v jeziku zamejskiti Slovencev, Delo, 24. 1. 1970, str. 18.
278
o sam. slučaj smo seveda govorili samo toliko, kolikor se dotika sam. primer. Mimogrede naj omenimo, da je slučaj vezan na dve pomenski področji. Na eni strani je v sinonimnem odnosu z besedo primer (iz primeriti se), na drugi strani pa z besedo naključje (nepričakovan, nepredviden dogodek): zato ni slučaj oz. naključje, da se je to zgodilo-, slučaj oz. naključje je hotelo, da sva se srečala; slučajno oz. po naključju sem uspel. Ta pomenski odnos torej ne vključuje besede primer, zato ga bomo izpustili iz nadaljnje obravnave.
Primer s pojmovnega področja primeriti se je pomensko določljiv v stavčnih zvezah, zato ne moremo govoriti o pomenski samostojnosti te besede. V glavnem se dajo vse sintaktične zveze zožiti na dva tipa, ki sta tudi nosilca dveh pomenskih področij: 1. predložno-prilastkove zveze, kjer je prilastek navadno stavčni odvisnik ali samostalnik v rodilniku s funkcijo odvisnega stavka: v primeru dežja, za primer dežja, in 2. predložno ali brezpredložno-prilastkove zveze, kjer se kot prilastek pojavlja odvisni stavek, lahko pa tudi pridevnik ali samostalnik v rodilniku: brezupen primer, govorili so o primeru, ki je bil zanj zelo boleč.
Predložno-prilastkove zveze izražajo lahko realnost ali potencialnost dejanja, ki ga poimenuje prilastek. Oglejmo si nekaj zvez z realnim pogojnim odvisnikom, pri čemer gre za istodobnost dejania v glavnem in odvisnem stavku: v primeru bolezni ne pridem oz. ne bom prišel, v primeru dežja vzamem oz. bom vzel plašč, v primeru napada pojdite v zaklonišče, v primeru potrebe uporabite orožje. Ta tip stavčnih vez ie vezan na publicistični oz. sploh pisani izraz. Stilno nevezani so stavki z realnim pogoinikom: če bo dež, vzamem plašč; če bo (se primeri, pripeti) napad, pojdite v zaklonišče. Najslabša izrazna možnost, ki se pojavlja spet v publicistiki, zlasti v različnih političnih poročilih in komentarjih, je v podvojitvi: v primeru, če bo napad, pojdite v zaklonišče; v primeru, če bo bolan, ne bom prišel. Pogojnost v teh zvezah dovolj jasno nakazuje že sam odvisni stavek, uveden s pogojnim veznikom če, torej je zveza v primeru, če nepotrebna. Namesto pogojnega veznika se v tovrstnih stavčnih zvezah, kljub dolgotrajnim prepovedim, poaosto uporablja dopustni veznik da. Funkcijo pogojnosti prevzame tokrat v celoti zveza v primeru, zato je za pravilno razumevanje nujno potrebna, torej: v primeru, da bo dež, obleci plašč. Takšne stavčne zveze pa so zaradi izrazite stilne označenosti nepriporočljive.
V pogovornem jeziku in tudi v mnogih stilno obarvanih tekstih se kot neke vrste stopnjevana pogojnost ali tudi kot verjetnostna oz. možnostna omejitev uporablja prislov slučajno: če bo slučajno napad, pojdite v zaklonišče; če bo slučajno dež, ne bo predstave. Čeprav tovrstne stavčne zveze pravopis v glavnem odsvetuje in predlaga druge izrazne možnosti, bi jih morali v knjižnem jeziku dopustiti, seveda le za navedeni pomenski odtenek, ker nadomestila niso pomensko točna.
Opozorili bi še na stavčne zveze, ki so zlasti v publicističnem stilu že klišejske. Gre navadno za nedoločne zaimke, nedoločne števnike pa tudi za nekatere pridevnike v prilastkovi funkciji: v vsakem primeru pridem, v nobenem primeru, v nasprotnem primeru, v izjemnem primeru. Te zveze še ohranjajo sistemsko povezanost z glagolom primeriti (namesto v vsakem primeru lahko rečemo naj
279
se primeri karlioli). Besede pa, ki se priporočajo kot stilno nevtralne variante {vsekakor, nikakor, nasprotno, izjemoma), te sistemske povezanosti nimajo.
Predložno-prilastkova zveza z besedo primer, ki je še najbliže funkciji potencialnega pogojnega odvisnika, se nam pojavlja v zvezi za primer česa: hotel sem se domeniti za primer dežja, za primer neuspeha se je zavaroval. Tu gre za laznodobnost dejanja v glavnem in možnega dejanja v odvisnem stavku; dejanje v glavnem stavku se zgodi zaradi morebitnega, vendar na prihodnost vezanega dejanja v odvisniku. Tudi za to sintaktično možnost lahko rečemo, da je stilno vezana na publicistiko. Kot izrazit publicistični stilizem se pojavlja še zveza: za primer, če bi vas kdo napadel, vzemite puške s seboj; zavaroval se kom za primer, če ne bi uspel. Nevtralna sinonimna oblika teh zvez bi lahko bila: če bi vas kdo napadel, vzemite puške s seboj; zavaroval se bom, če ne ? uspel. Vprašanje je seveda, če je iz tovrstne stavčne konstrukcije poleg pogojnosti razvidna tudi časovna različnost dogajanj v obeh stavkih". Zlasti v govorjenem jeziku se pogojni naklon v odvisnem stavku spreminja v povednega; s tem pa se seveda izgublja morebitna možnost posredovanja različnega časovnega dogajanja. Zato lahko trdimo, da zveza za primer česa nima možnosti tako popolne nevtralne transformacije, kot jo ima zveza v primeru česa.
V drugem tipu zvez se primer pojavlja s nredložnim ali brezoredložnim prilastkom. Njegova vsebina je omejena na poimenovanje rezultata glagolskega dejanja, povezava z glagolom primeriti na jo še močno občutena: primer tega podjetja ni osamljen (kar se je primerilo, zaodilo nodjetjul, raziskali bodo njegov primer, v tem primeru je bojazen nenoravičena. Te zveze so sicer stilno označene, vezane na publicistiko, so pa kliub temu nosilec določenega pomenskega odtenka. Zveza govorili so o njegovem primeru ne pove isteaa kot zveza govorili so o njem; v prvem stavku ie poudarjeno, da se je govorilo samo o tem, Var se je komu posebneaa primerilo, zaodilo, v druaem pa, da se je pač lahko tudi nasploh govorilo o kom. Omembe vreden je tudi pomenski odnos med pojmi smrt, primer smrti, smrtni primer. Podoben pomenski odnos, kot smo ga že zgoraj nakazali, vsebujeta zvezi: smrt ra je pretresla proti primer smrti pa je pretresel; prvič gre lahko za smrt kot deistvo, drugič pa lahko za okoliščine, posledice, skratka za vse, kar je povezano s tem dejstvom. Zveza smrtni primer pa se uporablja v stavkih kot pri tem obolenju so smrtni primeri zelo redki, na naših cestah je bilo čez praznike več smrtnih primerov. Zveza se pojavlja navadno v množinski obliki in s tem dobijo stavki posološujočo vlogo; pomenski poudarek ni toliko na posamezni smrti, amnak na dejstvu, pojavu smrti nasploh. Tovrstne stavčne zveze so vezane na publicistično in strokovno izražanje.
V nasprotju z rodilniškimi zvezami besede primer s pojmovnega področja glagola primerjati je pri teh rodilniških zvezah pomenski poudarek na besedi primer. To nam dokazuje zlasti raba te besede v medicinskem žargonskem in tudi že v strokovno-publicističnem izražanju: vse težje primere je operiral, v bolnišnico so sprejeli več novih primerov. Tu se stanje po glagolskom dejanju izenači z nosilcem stanja, ki je bil prej izražen z rodilnikom oziroma s prilastkom. I
' Prim. Franc Jakopin, Raba pogojnih veznikov, JiS VI, 1960/61, št. 1, str. 5.
280
Se en tip zvez bi bilo treba omeniti, čeprav gre za redkeje rabljeni stilizem. Glavni stavek je pojasnjen s prilastkovim odvisnikom, ki ga uvaja veznik ko; so primeri, lio ne vem, liaj naj storim; poznamo primere, lio igralec popolnoma pozabi tekst. Zlasti v prvem stavku ima beseda primer funkcijo brezosebnega glagola, zato se te glagolske oblike lahko uporabljajo kot nevtralna izrazna možnost; zgodi se oz. primeri se, pripeti se, da ne vem, kaj naj storim; zgodi se, da igralec popolnoma pozabi tekst. V takšni stavčni konstrukciji pa prevzame funkcijo uvajanja prilastkovega odvisnika veznik da.