XLIX. LETNIK                  1929                    X. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
LJUBAVNA    LIRIKA
ANTON     OCVIRK
I.
Ti si večer, vanj jočem od samote, in veter iz noči si, ki prinaša spominov pesem; si bridkosti časa in dih vonjiv si žalostne lepote.
Ti si globoko jezero tihote
in luč si hrepenenja, ki ugaša;
ti si nemir srca, ki se oglaša
ko ukleti ptič, ki krili sred praznote.
Vse v meni tvojega prihoda čaka,
ob misli nate duša je prevzeta,
v njej večnosti slapovje se pretaka.
Zaman so jadra hrepenenj razpeta, ne slišim v pesku tvojega koraka. Vem. Ti bolest si mojega soneta.
II.
Ti mojega srca si bolečina, ti mojih sanj si — nočnih rož — dehtenje; tvoj glas dreves v polmraku je šumenje in tvoj pogled razpeta je daljina.
Ti moje zapuščenosti tišina, ti svetih hipov — poznih ur bedenje, plamenov živih — skritih sil kipenje, ti razodetij tajnostnih globina.
Ob meni tiho tvoj obraz se sklanja, prevzela me je tvojih las omama, telesa vonj, oči sladkost brezdanja.
37                                                                                                                           577
Prečudno tesno je sedaj med nama. Kako sem truden od pričakovanja, v samoti luč sem, ki si sveti sama.
III.
NOČNA PESEM
V polsnu nalahno slišim zveneti stopinje tvoje.
Veter v zavesah je moral vzdrhteti? Tako tesno je.
Slišim tvojega glasu poltih šepet
razboljeni,
vanj Kje pod oknom drevja trepet
pritajeni.
Na ustnicah čutim dih tvojih las
razpletenih,
kakor vonj rožnih grmov v nočni čas
potopljenih.
Razlita po sobi medla mehkoba tiho ždi.
O, in v molčanje upita tegoba v noč ihti.
Tam ob oknu, kako tvoj obraz se smehlja in tvoje oči — o, vse v plamenih — vroče. Razprl sem roke in čutim globoke udarce srca. Nikogar. V zavesah mesečina joče.
PARIZ
FERDO    KOZAK
Spomeniki                     (Nadaljevanje.)
aj vam kar izpočetka povem, da spadam v tisto vrsto ljudi, ki v vsakem kraju prebrskajo vse galerije in podobne domove, kjer se v miru in tišini razkazujejo dejanja in dognanja upodabljajočega človeka. Nekateri sicer trdijo, da ni tako početje nekam sodobno, in da velja predvsem planiti v življenje vsakdanjega dne, napiti se žive sedanjosti, ne pa postopati
578