Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko v (narečni) slovenščini Matej Šekli IZVLEČEK: V prispevku je prikazan naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. za reko v (narečni) slovenščini. Obravnavani narečni naglasni arhaizmi so pomemben gradivski vir za zgodovinsko naglasoslovje slovenskega jezika, saj omogočajo natančnejšo rekonstrukcijo praslovenskih samostalniških naglasnih tipov in njihovih naglasnih vzorcev. ABSTRACT: This article presents the accent of the nom. pl. *stäbla, dat. sg. glavê, instr. sg. za reko case forms in (Dialect) Slovene. The dialect accentual archaisms discussed represent an important resource for the historical accentology of Slovene because they make possible a more precise reconstruction of Proto-Slovene substantive accentual types and their accentual paradigms. 1 Imenovalnik množine *stâbla V cerkljanskem narečju (Zakojca) sta za psi. *stbblo izpričani obliki s'tobla in s'ta.bla 'steblo, (rastoče) deblo': wa'dienu s'ta.bla - sma /.../ wat trïna:jst s'ta.bj wa'ri:xau we'licix wa'ri:xau na'sil u'iesen (KJ, 127). Oba leksema se pojavljata kot samostalnika srednje o-jevske sklanjatve, in sicer kot števna, kar je razvidno iz ponazarjalnega besedila. Oblika imenovalnika ednine s'tobla, s'ta:bla izkazuje akanje izglasnega -o kot v npr. ka'li:na 'koleno', 'čela celo' (KJ, 138). Kratki naglašeni o v s'tobla je odraz psln. prednaglasnega 9 kot npr. v 'moyla megla, s'toza 'steza, 'toma 'tema, 'doska 'deska (KJ, 130). Samoglasniška premena cerkljansko 'o ~ 'a: (s'tobla ~ s'ta:bld) v osnovi, ki je primerjiva s premeno v cerkljanskem tk'nit, -'toknu ~ 'ta:kne[šj (KJ, 148, 130, 127), star. knj. sln. tekniti, teknil ~ takneš (Plet) < psi. *thknçti, ^thknçl-b ~ *ti>knešb (b), diahrono gledano odraža premeno psi. prednaglasnega *b/*-b in psi. novoakutiranega v osnovi znotraj psi. oblikotvornega naglasnega tipa b. Praslovenski in praslovanski rekonstrukciji osnov obravnavanih leksemov se torej glasita: cerkljansko s'tobl- ~ s'ta.bl- < psln. *stebl-' ~ *stôbl- < psi. *stbbl-' ~ *stbbl-. Dokumentirana leksema verjetno odražata eno od naglasnih premen, ki se v slovenščini (in drugih slovanskih jezikih) pojavljajo znotraj naglasnega vzorca Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... samostalnikov srednje o-jevske sklanjatve, in sicer v razmerju ednina/dvojina : množina. Kolikostno-tonemska premena je značilna za psln. naglasni tip *lëto ~ *leta < psl. *leto - *leta - odraz psl. naglasnega tipa a v primeru, da iz psl. starega akuta ni prišlo do nastanka popsl. novega cirkumfleksa -, ki se v slovenskih narečjih odraža kot: 1. nepremični naglas na osnovi s kolikostno (in posledično morebitno kakovostno) premeno naglašenega samoglasnika, ki se loči od odraza psln. naglasnega tipa *gnezdo - *gnezda < psl. *gnëzdô ~ *gnëzda - odraza psl. naglasnega tipa b samostalnikov s psl. dolgim samoglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove - brez kolikostne (in kakovostne) samoglasniške premene: narečja brez podaljšave psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. prekmursko (Cankova) 'leto ~ 'le:ita (Zo3, 80), vzhodno slovenskogoriško 'leto ~ 'le:ite : g'ne.izdo -g'ne:izde (Ko, 130), prleško (Cerkvenjak) 'leto ~ 'lb:ta (: g'nè:zda -g'nè: zde ž) (Raj, 34, 31), vzhodno haloško (Veliki Vrh) ['leto] ~ 'le:ta : m'le:ko (Zol, 15), srednje haloško (Gradišče, Velika Varnica) 'leto ~ 'le:ita (Zol, 22); 2. nepremični naglas na osnovi s kakovostno (v tonemskih govorih tudi s tonemsko) premeno naglašenega sredinskega samoglasnika, ki se loči od odraza psln. naglasnega tipa *gnezdo - *gnëzda brez kakovostne samoglasniške premene: narečja s pozno po-daljšavo psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. zahodno slovenskogoriško 'li.eto - 'le.jte (Ko, 130), zahodno haloško (Zetale) 'li.eto ~ 'le.te : m'le.ko (Zo2, 32, 27), kozjaško (Selnica) 'le.to ~ 'le.jte : m'le.iko (Zol, 297, 293), (Sveti Duh) 'lee:to ~'le:ite : m'le.iko (Zol, 270,259), severnopohorsko-remšni-ško (Kapla) 'lee:to ~ 'li:ote : m'li.'oko (Zol, 234), podjunsko (Ojstrica) lçe:to ~ 'li.ote : g'ni:dzde (Zol, 118-119), (Kneža/Grafenbach) leato ~ Ikdta : hni:ozdo (Lo2, 116), rožansko (Kostanje/Köstenberg) mé.stô - mi:oste : hni:ozdô - hnv.ozde (Loi, 104), ziljsko (Ukve) kalé:na ~ kali:dne : gni.'Qzda (Lo3, 127), rezijansko (Solbica) 'leto ~ 'lita : m'liko (Stee, 219, 123, 221); 3. nepremični naglas na osnovi s tonemsko premeno (v tonemskih govorih) naglašenega samoglasnika in sovpad z odrazom psln. naglasnega tipa *gnëzdo - *gnëzda:x narečja z zgodnjo podaljšavo psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. vzhodnodolenjsko (Šentrupert) l'à.t ~ lä:ta, gnœst ~ gnä.zda (Sm, 214, 213), gorenjsko (Kropa) lè:t ~ lè:ta, gné.st - gnè.zda (Sk, 159), poljansko (Ziri) le:t - le:ta (Sta, 301), nadiško (Je-všček) li:eto - li:eta, yni.ezdo - ynv.ezda. Slednji odraz je značilen tudi za slovenski knjižni jezik: knj. sln. léto ~ leta, gnezdo ~ gnezda. Naglasnomestna premena je značilna za psln. naglasni tip *rebro ~ *rèbra, *oknô ~ *ôkna < psl. *rebrô ~ *rèbra, ^oktnâ - odraza psl. naglasnega tipa b sa- 1 Prvotni naglasni vzorec brez posplošitve cirkumfleksa v mn. so v večji meri ohranili sa-momnožinski samostalniki, in sicer npr.: 1. knj. sln. vrâta vrât vratom vrata vratih vrati v celoti; 2. knj. sln. usta ust ustom usta ustih usti z nalikovnim cirkumfleksom v rod. mn.; 3. knj. sln. pljuča pljučpljučem pljuča pljučih pljuči z nalikovnim cirkumfleksom v rod., mest. in or. mn. (SS, 300). 2 V poljanskem narečju je prišlo do t. i. poljanske metatonije. Med drugim je v prvotnih dolgih predzadnjih zlogih prišlo do zamenjave jugozahodno sln. tonemov (poljansko deda ~ deda < jugozahodno sln. *dëla ~ *dëla < psln. *dëla ~ *dela < popsl. *delät ~ *dela < psl. *délaietb ~ *dela). Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... mostalnikov s psi. kratim samoglasnikom *e/*o v edinem/zadnjem zlogu osnove -, ki se v slovenskih narečjih odraža kot: 1. naglasnomestna premena: narečja brez naglasnega umika s psln. odprtega kratkega končnega zloga na prednaglasno kračino, npr. nadiško (Jevšček) reb'ro ~ ré:bra, ok'no ~ ô.kna, rezijanskopa'ro ~ 'pira, wrata'no ~ wrïtina (Stee, 104-105), rožansko (Kostanje) uok'no ~ uôiknè (Loi, 104); 2. kolikostna premena: narečja z naglasnim umikom s psln. odprtega kratkega končnega zloga na prednaglasno kračino in brez podaljšave kratkega umičnonaglašenega samoglanika ter s podaljsavno psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. cerkljansko (Zakojca) 'rebra ~ 'riebra, 'wakna ~ 'uokna (KJ, 130), podjunsko (Kneza) Ra:bRO ~ ReâbRa, 'oqnd ~ woâqna (Lo2, 122, 116); 3. kakovostna premena: narečja z naglasnim umikom s psln. odprtega kratkega končnega zloga na prednaglasno kračino in s podaljšavo kratkega umičnonaglašenega samoglanika ter s podalj savno psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. gorenjsko (Kropa) Ré:bçR ~ Rç.bRa, uô:km ~ o:kna (Šk, 160).3 Podaljšava tipa psln. *rèbra/*ôkna > nepsl. sln. *rébra/*ôkna je v nekaterih slovenskih narečjih - tako v tistih z zgodnjo ali pozno podaljšavo kot tistih brez podaljšave - tudi »predčasna«, nastopila pred splošnim zgodnjim dalj-šanjem psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu pod vplivom naglasa v množini v psln. naglasnem tipu *leto ~ *leta, na kar kažejo odrazi podaljšanih sredinskih samoglasnikov, ki so enaki psln. dolgim naglašenim samoglasnikom (Rigler 1963, 39; 1967, 140-141). Sem spadajo dolenjsko (Ribnica) ü.kna = nu:č (Rigler 1981, 127), rezijansko 'pira, wrïtina = 'lit (Stee, 219), prleško (Cerkvenjak) 'rebro ~ 're:bra, 'okno ~ 'ô.kna = 'no:č (Raj, 34, 33). V slovenskem knjižnem jeziku se psln. naglasni tip *rebrô ~ *rèbra odraža kot nepremični naglasni tip s kakovostno premeno sredinskega samoglasnika: knj. sln. rébro ~ rebra, okno ~ okna, pri čemer se le-ta nalikovno odpravlja v prid širokega samoglasnika iz ednine (knj. sln. rébro - rëbra, ôkno - ökna) (SS, 298; SSKJ; SP). Medtem ko so odrazi psln. naglasnih tipov *leto ~ *lëta in *rebrô ~ *rèbra, *oknô ~ *okna v slovenščini dobro izpričani, pa odraz psln. naglasnega tipa *stoblo - *stobla < psi. *stbblô ~ *stbbla - odraza psi. naglasnega tipa b samostalnikov s psi. polglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove - doslej še ni bil doku- mentiran. Le-tega posredno izkazujeta glasovni različici leksema s'tobla/s'ta:bla 3 Samostojne odraze izkazujeta tudi ostala psln. naglasna tipa z naglasom na končnici v ednini: 1. psln. *iaicè - *iàica < psi. *aibcé (b): nadiško (Jevšček) i'ce ~ jâ.jca, rezijansko jaj'ce -jajca (Stee, 104 -105), gorenjsko (Kropa) jâ:ic - jâ:ica (Šk, 159), vzhodnodolenj-sko (Sentrupert) jâ.jc - jâ.jca (Sm, 213, 111), knj. sln. jâjce - jajca; 2. psln. naglasni tip *korenié < psi. *korenbié (b) po popsl. (nadomestnem) daljšanju levega/desnega samoglasnika, kije nosilec (avtonomnega/avtomatičnega) naglasa, ob šibitvi psi. polglasnika (Šivic-Dular 1998, 19): a) brez skrajšave izglasnega samoglasnika: nad. (Jevšček) *bazoji:e, korani.e, žyani:e, vzhodnodolenj sko (Sentrupert): cvortjie, klasjie, satajie, sentie (Sm, 42, 213, 215), prleško (Cerkvenjak) mesovje:, deretje: (Raj, 35), star. knj. sln. cvortje, korenje, orožje, snetjé, spočetje, veselje, vpitje, zelenje, zvonjenjé; gospostvo, ljudstvo, moštvo, rojstvo, ženstvo (Skr JD 2, 180, 232); b) s krajšavo izglasnega samoglasnika: go- v renjsko (Kropa): klasje, koua'ne, dRsje, satje (Sk, 162), star. knj. sln. latjë, satjë, vrvjë, žganje za navadno lâtje, satje, vrvje, žganje (SS, 299). Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... 'steblo, (rastoče) deblo' v cerkljanskem narečju, ki predstavljata sovpad prvotno dveh alomorfov s samoglasniško premeno v korenu, in sicer *s'tobla v ednini in *s'ta:bla v množini. Na podlagi cerkljanskega gradiva je mogoče rekonstruirati prvotno jugozahodno sln. steblo/stàblo - *stâbla < psln. *stoblô ~ *stobla.4 Ta naglasni tip je torej posredno ohranjen v enem doslej dokumentiranem primeru, kije zato za (primerjalno)zgodovinsko naglasoslovje slovenskega jezika še kako pomemben. 2 Dajalnik ednine glave V porabskih govorih prekmurskega narečja se mešani naglasni tip ö-jevske sklanjatve glasi tokole: (Stevanovci/Apâtistvanfalva): ed. 'ra.uka ro'fe: ro'ta:iro'ka:u ro'fa:i ro'ka:uv, mn. ro'fe: ro'fe: ro'fâm/ro'kâm ro'fe: ro'kâj ro'kâmi, dv. oblikovno ni ohranjena; po njem se naglašujejo naslednji samostalniki: g'la:va, 'i:gla, 'kuosa, 'gfda greda', 'šiega, 'kfčma, 'ziemia, 'zi:ma; 'miegla, 'dieska, 'biecka (Zol, 108-109); (Gornji Senik/Felsöszölnök): ed. 'nâ.ugano'ge: no'ge: ino'gâ.uno'ge: ino'gâ.uf, mn. no'ge: 'nà:uk no'ga:n no'ge: no'ga.j no'ga.mj, dv. oblikovno ni ohranjena; po njem se naglašujejo naslednji samostalniki: g'la:va, 'râuka, 'žena, 'sestra, 'mekla, s'te:na, 'deska, 'zemla, 'žemla, 'postala, 'pe:ta, 'buja 'bolha', 'mü:ja 'muha', 'vola, 'ofca 'ovca', s'neja, s'lama, s'kw.za, 'igla, 'kfčma, 'kosa, s'vina, 'zi.ma (Mu).5 Predstavljeni naglasni vzorec mešanega naglasnega tipaje odraz naglasnih tipov psln. *glaua *glauQ < psl. *golud *gôluQ (c) in psln. *gorà *gorQ, *daskà *doskç < psl. *gord *gorQ, *dbskd *d$>skQ (c),6 ki se (kot različna naglasna tipa ali kot en naglasni tip) ohranjata tudi v nekaterih drugih slovenskih narečjih in kot dvojnica v slovenskem knjižnem jeziku: (Cankova) 'no.uga no'go.u (Zo3, 79), slovenskogoriško (Negova, Spodnji Ivanjci) g'lava gla'vo:u (Ko, 126), prleško (Cerkvenjak) g'la:va gla'vô: (Raj, 32), dolenjsko (Šentrupert) glâ.va glavùo, guä:ra gurüo (Sm, 107, 33), gorenjsko (Kropa) gla.ua glauo:, go.Ra goRo: (Sk, 152), nadiško (Jevšček) ylâ:va ylavô: ~ yo'ra y or ö:, das'ka daskô:, knj. sln. glâva glavô, gôra gorô, daska doskô. Z zgodovinskonaglasoslovnega stališča je v slovenščini problematičen naglas 4 Naglas tipa steblo, stoklo, žskno je dokumentiran v (star.) knj. sln. steblo/steblo, steklo, žokno (Plet), žekno/žekno (SSKJ), zekno/ZQknö (SP). Naglas tipa knj. sln. steblo, steklo, žekno (SSKJ), steblo, steklo, žekno (SP) je branje po črki zapisa polglasnika z grafemom (prim, tudi knj. sln. vzemi vzemite - nar. sln. vzomï/vzômi vzsmîte < psl. *ubzbmi *ubzbmete, ohranjeno npr. v gorenjskem (Kropa): uz'ms uzmite (Šk, 224), v cerkljanskem (Poljane) w'zom. 5 Na tem mestu bi se rad zahvalil Dušanu Mukicsu, ki mi je posredoval gradivo iz svoje nastajajoče diplomske naloge o gornjeseniškem oblikoslovju. 6 Praslovanska interna rekonstrukcija: knj. sln. zemlja zemljo, nar. sln. zemlja zemljo, štok. zèmlja zëmlju, čak. zemlja zëmlju, rus. 3eMJi'n 3éMJiw, brus. 3hmji'h 3éMJiK>, ukr. 3eMJi'n 3éMJiro < psl. *zemld *zemlo (c). Praslovansko notranjo rekonstrukcijo potrjuje tudi zunanja primerjava z baltskimi jeziki (litovščino), na podlagi česar je mogoče rekonstruirati skupni pbsl. mešani naglasni tip z dvema podtipoma: psl. *zimd *zîmQ (c) = lit. žiema ziëmq (4) < pbsl. *žeima *žeimam (II/2); psl. *golud *gôluQ (c) - lit. galvà gâlvq (3) < pbsl. *galvâ *gâlvam (II/l). Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stâbla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... oblik daj. ed. in mest. ed., ki se v slovenskih narečjih znotraj enega krajevnogovor-nega sistema ne razlikujeta ne v oblikovnem ne v naglasnem pogledu. Obstaja pa razlika med posameznimi krajevnogovornimi sistemi v naglasnem mestu. Medtem ko porabski govori prekmurskega narečja izkazujejo odraz psi. starega cirkumfle-ksa na osnovi: prekmursko (Stevanovci) glävaii, (Gornji Senik) gla've:i < *glauë < *gôlué,7 ima večina slovenskih narečij izven Porabja in slovenski knjižni jezik odraz končniškega naglasa: prekmursko (Cankova) 'no.ugi (Zo3, 79), prleško (Cerkvenjak) g'lavi (Raj, 32), slovenskogoriško (Negova, Spodnji Ivanjci) g'iâvi (Ko, ■v v 126), dolenjsko (Sentrupert) gla:u (Sm, 203, 33), gorenjsko (Kropa) gla.u (Sk, 152), nadiško (Jevšček) ylâ:f~yo'ri, das'ki, rezijansko (Solbica) o're (Stee, 170),8 knj. sln. glâvi, gôri, doskï/dàski < *glâui, *gorè, *doskè < *goluê, *gorê, *dbsce. Zastavlja se vprašanje, kateri od obeh naglasov je v obliki daj./mest. ed. v slovenščini prvoten in kakšno je njuno medsebojno diahrono razmerje. Z notranjo rekonstrukcijo na osnovi primerjalnega gradiva iz slovanskih jezikov je mogoče za praslovanščino v mest. ed. rekonstruirati naglas na končnici, v dat. ed. pa starocirkumfleksni naglas na osnovi (Stang 1957, 61-62). V mest. ed. vsi za naglasno rekonstrukcijo relevantni slovanski jeziki izkazujejo odraz psi. naglasa na končnici (knj. sln. zemlji, nar. sln. zemlji, štok. zemlji, čak. zemlji, rus. 3eMJié, brus. 3HMJié, ukr. 3eMJii < psi. *zemli). Za daj. ed. je na podlagi stanja v stari ruščini in starejšega stanja v štokavščini mogoče rekonstruirati psi. starocirkumfleksni naglas na prvem zlogu glasoslovne besede (štok. zemlji,9 strus. 3éMJiu < psi. *zemli; strus. no 3eMnu < psi. *po zemli), v drugih slovanskih jezikih se pojavlja novejše stanje, namreč nalikovna posplošitev naglasa na končnici po vzoru mest. (in rod.) ed. (knj. sln. zemlji, nar. sln. zemlji, štok. zemlji, čak. zemlji, rus. 3eMJié,10 brus. 3HMJié, ukr. 3eMJii).u V večini slovenskih narečij je torej podobno kot v večini slovanskih jezikov prišlo do posplošitve naglasa iz mest. ed. v daj. ed. (daj. *glauè, *gorë ~ mest. *glaui, *gore—* daj. *glaui, *gore = mest. *glaui, *gore), medtem ko je v porabskih govorih prekmurskega narečja prišlo do posplošitve naglasa iz daj. ed. v mest. ed. (daj. 7 Po v znanstveni literaturi dostopnem gradivu poznata tovrstni naglas samo navedena po-rabska prekmurska govora. 8 Oblika tož. ed. izkazuje umik naglasa s psln. dolgega cirkumflektiranega zloga rez. 'oro < psln. *gorQ, ki seje po naliki razširil tudi v obliko im. ed. 'pra za **o'ra. v 9 Stokavščina v mest. ed. izkazuje odraz naglasa na končnici (dàsci, djèci, gôri, snàhi, vodi, zemlji, želji; duši, rüci, vôjscï), v daj. ed. pa običajno odraz naglasa na končnici, dvojnično in redkeje pa tudi odraz psi. starocirkumfleksnega naglasa na osnovi: dasei, djëci, gori, snahi, vodi, zemlji, želji; duši, rûci, vôjsei (Barič idr. 1997, 156). 10 V najstarejšem vzhodnoslovanskem naglasnem sestavu je daj. ed. naglašen na osnovi, mest. ed. pa na končnici, v stari ruščini 14.-17. st. je to stanje še nekaj časa ohranjeno, čeprav je opaziti mešanje naglasa na osnovi in končnici v rod., daj. in mest. kot posledico sovplivanja naglasa teh oblik, v 16. st. pa je naglasna sprememba tipa 3éMJiu —► 3eMn'u že dokončana, naglas tipa 3eMJiu se pojavlja kot redkost, praviloma samo v predložnih zvezah tipa no 3eMJiu (3ajiH3HHK 1985, 141, 252-254, 374). 11 Praslovansko notranjo rekonstrukcijo potrjuje tudi zunanja primerjava z baltskimi jeziki (litovščino): daj. ed.: psi. *zîmé = lit. žiemai < pbsl. *žeimai~ mest. ed.: psi. *zimê ^ lit. žiemoje < pbsl. *žeimai. Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... *glaue, *gore ~ mest. *glâui, *gore —► daj. *glauë, *gorë = mest. *glauë, *gorë). Porabskoprekmurski naglas tipa (Stevanovci) gla'va:i, (Gornji Senik) gla've:i poleg štokavskega in staroruskega gradiva posredno potrjuje psl. starocirkumfleksni naglas v daj. ed. samostalnikov a-jevske sklanjatve psl. naglasnega tipa c in je zato pomemben gradivski vir ne samo za slovensko (primerjalno)zgodovinsko, ampak tudi za slovansko (zgodovinsko)primerjalno naglasoslovje. Naglasna dvojnost oblike daj./mest. ed. v slovenščini bi poleg tega kazala še na to, daje bila verjetno tudi v praslovenščini prvotna razlika med naglasom daj. in mest. ed. (psl. *gôlué, *göre > psln. *glauë, *goré~psl. *golué, *gorê >psln. *glâui, *gore) še ohranjena ter daje do posplošitve enega od njiju prišlo šele kasneje v posameznih krajevnih govorih. 3 Orodnik ednine *za reko V nadiškem narečju (Sturmi pri Livku) je v ledinskih imenih nad. Riieka Ri.eko in Za reko: posredno dokumentiran kot občno ime sicer neohranjen samostalnik nad. *ri:eka *ri:eko *'reka. Nadiško lastnoimensko gradivo v ednini izkazuje naslednji naglasni vzorec: Ri:eka, Ri:eke/odRi.eke, pruot Ri.ek, Ri:eko/u Ri.eko, u Ri.ek, Za reko:. To je bil najverjetneje tudi prvotni edninski naglasni vzorec občnoimenskega samostalnika, torej nad. *ri:eka *ri:eke *ri:ek *ri:eko *ri:ek *reko:, ki ima akutski naglas na dolžini na osnovi v im., rod., daj., tož. in mest. ed. ter akutski naglas na dolžini na končnici v or. ed. Tovrstnega premičnega naglasnega tipa današnje nadiško narečje ne pozna, njegova ohranjenost v lastnoiménski sferi (v kateri se ob izgubi stika z občnoimensko sfero - v konkretnem primeru ob odmrtju samostalnika nad. *ri:eka * reka kot občnega imena - neredko ohranja starejše jezikovno stanje) pa najverjetneje pomeni, da predstavlja arhaizem. Zastavlja se vprašanje, kako je ta naglasni tip nastal in kako je bil kasneje odpravljen. Samostalnik nad. *ri:eka *ri:eko odraža psl. samostalnik naglasnega tipa b s psl. dolgim samoglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove: knj. sln. reka reko, štok. rijéka rijéku/réka réku, rus. peKa peKy, brus. paKa paKy, ukr. pixâ piKy, slš. rieka rieku < psl. *rékd *rëkq (b). Njegov naglasni vzorec, posredno ohranjen v nadiškem narečju samo v ednini, je hkrati verjetno tudi praslovenski naglasni vzorec odrazov psl. samostalnikov naglasnega tipa b s psl. dolgim samoglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove. Njegova rekonstrukcija (v ednini na osnovi nadi-škega lastnoimenskega gradiva, v množini in dvojini na podlagi dedukcije iz psl. naglasnega vzorca ter odrazov enako, tj. končniško naglašenih oblik psl. naglasnega tipa c v slovenščini) se glasi takole: ed. *rëka *rëkç *rëki *rèkQ *rëki *rêkQ, mn. *rëkç *rëk *rékàm *rëkq *rëkàx *rékâmi, dv. *rëki *rékii *rékâma.n Rekonstrui- Pri rekonstrukciji psln. sklanjatvenega vzorca ženske a-jevske sklanjatve izhajam iz predpostavke, da so bile t. i. trde končnice v slovenščini nadomeščene s t. i. mehkimi končnicami. Samo za dvojnici psl. *-ë ~ psl. *-/ bi se dalo sklepati, da seje končnica *-e v tf-jevski sklanjatvi dlje ohranila pod naglasom, končnica *-/ pa se posplošila v nenagla-šenem položaju (podobno o tem tudi Ramovš 1952, 57 in Logar 1969, 30), o čemer priča tudi rezijansko gradivo: 'lipo ~ ko'ze, o're (Stee, 130, 133, 136) < psln. *lipi, *koze, *gore. Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko . rani psln. naglasni vzorec ima naslednje značilnosti: 1. akut na dolžini na osnovi v im., rod., daj., tož. in mest. ed. ter v im./tož. mn. in dv. kot posledico spi. sln. naglasnega umika s psln. odprtega končnega kratkega, tj. psi. kratkega in psln. skrajšanega psi. dolgega samoglasnika na prednaglasno dolžino (< psi. *rëkd *réky *rëcê *rékç *récé, *rêky, *rëcê) ter v rod. mn. kot odraz psi. novega akuta na dolžini (< psi. *rek-b < *rëk'-b); 2. akut na dolžini na končnici v or. ed. kot rezultat verjetno že spi. sln. posplošitve akutskega kontrakcijskega tonema na dolžini iz oblike or. ed. samostalnikov psi. naglasnega tipa c (torej po nadomestitvi tipa popsl. *rékq < psi. *rëkôiQ (b) s tipom popsl. *go/uQ < psi. *goluoiQ (c))13 ter v rod. dv. kot odraz psi. tonema tipa novega akuta na dolžini (< psi. *rékû);u 3. akut na kračini na končnici v daj. in mest. mn., kije rezultat spi. sln. skrajšave psi. staroakutiranih samoglasnikov (in obenem tudi splošne popsl. skrajšave prednaglasnih dolžin v psi. trizložnicah z naglasom na psi. staroakutiranem ali novoakutiranem dolgem srednjem zlogu, zaradi česar razumljivo v teh oblikah ne pride do spi. sln. naglasnega umika na prednaglasno dolžino)15 (< psi. *rekäm-b *rekäx-b); 4. cirkumfleks na dolžini na končnici v or. mn. in daj./or. dv. kot odraz popsl. novega cirkumfleksa, nastalega iz psi. starega akuta v položaju pred popsl. nekrajšajočim se samoglasnikom v končnicah -mi, -ma (< psi. *rékami, *rékama).16 V nadaljnjem jezikovnem razvoju je v slovenščini prišlo do odprave prvotnega psln. naglasnega tipa *rëka *rèkQ, or. ed. *rékQ < psi. *rëkd *rêkq ter ponekod do njegovega zlitja s psln. naglasnim tipom *glâua *glauQ, or. ed. *glauQ < psi. *golud *gôluQ, odrazom psi. naglasnega tipa c s psi. dolgim samoglasnikom v edinem/za- V naglašenem položaju za zato rekonstuiram psln. *-e/*-ë, v nenaglašenem položaju pa *-/. Posplošitev naglasa psi. naglasnega tipa b poznajo vzhodnoslovanski jeziki: npr. rus. 20ji06Ôu/zojio6ÔK) = peKoü/peKÖro, brus. eajiaeôu/aajiaeÔK) = paKÔu/paKÔw, ukr. eojioeôio = pÎKÔH). Prvotno obliko rod. dv. oblikovno in naglasno potrjujejo oblike rod. mn. samostalnikov z mešanim naglasnim tipom v rezijanskem krajevnem govoru Solbice, v katerem je bila pri odrazih samostalnikov psi. naglasnega tipa c posplošena končnica rod. dv.: rezijansko (Solbica) no'u, o'ru, ro'ku (Stee, 170, 172) < psi. *nogü, *gorû, *rçkû. Pri tem gre za skrajšavo tipov: 1. psi. *malïna > popsl. *mälina > štok. malina, češ. malina, slš. malina; psi. *içzykh *iezyka > popsl. *içzyk *içzyka > nar. sln. jezikjezika, knj. sln. jezik jezika, štok. jezik jezika, čak. jezik jezika, češ. jazyk jazyka, slš. jazyk jazyka, polj. jçzyk jçzyka; 2. psi. *rQkäub > popsl. *rçkâu > sln. rokav, čak. rukäv, štok. rükäv, češ. rukäv, slš. rukâv, polj. rçkaw. Iz povedanega sledi, daje pojasnjevanje izvora »neregularne« široke kakovosti sredinskih samoglasnikov v slovenščini s formulacijami kot »... (ki je prišel pod akcent) po umiku akcenta s končnega kratkega zloga, če se akcent ni premaknil, ko je bil... še dolg«, »prednaglasnikije prišel pod naglas po zapoznelem/poznem/kasnem umiku naglasa s končnega kratkega besednega zloga«, »včasih ... pred kratkoakcentuiranim končnim zlogom (po predhodnem skrajšanju)« ipd., ki se v slovenski dialektologiji konstantno pojavljajo v fonoloških opisih posameznih krajevnih govorov, lahko zavajajoče. Prim, tudi sln. nâmi, vâmi, posavsko štok. nami, vami, nar. češ. nami, nar. slš. nami, vami < psi. *nämi, *uami; sln. nama, varna, posavsko štok. nämä, varna, nar. slš. varna, varna < psi. *nämi, *uämi (ByjiaTOBa 1990, 20-21). Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stâbla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... dnjem zlogu osnove, ali s psln. naglasnim tipom *kràua *kràuQ, or. ed. *krâuQ17 < psl. *körua *köruQ, or. ed. *köruoiQ, odrazom psl. naglasnega tipa a v primeru, da iz psl. starega akuta ni nastal popsl. novi cirkumfleks, in sicer odvisno od tega, ali je v krajevnem govoru prišlo do podaljšave psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu (psln. *kràua *kràuQ - *krâuQ > nespl. sln. *krâua *krâuQ - *krâuo) in ali je prevladal naglasni stik oblik, naglašenih na končnici, ali naglasni stik oblik, naglašenih na osnovi. Na tovrstne nalikovne procese je mogoče sklepati iz stanja v krajevnih govorih, v katerih ni prišlo do (popolne) morfologiza-cije naglasnega mesta in ki torej (vsaj deloma še) poznajo mešani naglasni tip.18 Psln. naglasni tip *reka *rekQ - *rékç se v slovenskih narečjih odraža takole: 1. nepremični naglas na dolgem samoglasniku osnove, samostojni odraz, ki se od odraza psln. naglasnega tipa *kràua *kràuQ - *krâuQ razlikuje po kolikosti večine naglašenih samoglasnikov v osnovi, od odrazov psln. naglasnega tipa *glaua *glauQ - *glauQ pa po nepremičnosti naglasnega mesta: narečja brez dalj sanja psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. prleško (Cerkvenjak) k'rava k'ravo ~ z've:zda z'vè:zdo ~ g'la:va gla'vô: (Raj, 31-32); od prvotnega psln. naglasnega vzorca naglasnega tipa *rëka *rèkq se loči po na-likovni odpravi naglasa na končnici po sklonskih oblikah, naglašenih na osnovi: z'vè:zda z'vè:zde z'vè:zdi z'vè:zdo z'vè:zdi z'vè:zdo; 2. sovpad z odrazi psln. naglasnega tipa *kràua *kràuQ (> nespl. sln. *krâua *krâuQ) ali psln. naglasnega tipa *glâua *glauQ: narečja z daljšanjem psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. vzhodnodolenjsko (Šentrupert) mucka mucka, trâ:va trâ:vuo/trâ:va travuo, zvä:zda zvœzda = krâ:va krâ.vuo ~ glâ.va glavùo (Sm, 205, 211, 212, 204, 202), gorenjsko (Kropa) maka mo:ko, tRa.ua tRa.uo, zvé.zda zvé.zdo = kRa:ua kRa.uo ~ glâ.ua glauo: (Sk, 319, 371, 387, 310, 294), nadiško (Jevšček) mô.ka mô.ko = krâ.va krâ.vo ~ trâ.va travö:, zvi:ezda zvezdô: = ylâ:va ylavô:.19 Ob sovpadu z odrazi psln. naglasnega tipa *kràua *kràuQ > nespl. sln. *krâua *krâuQ je prevladal stik z oblikami, naglašenimi na osnovi (npr. *zuëzda Psln. naglasni tip *kràua *kràuQ, or. ed. *krâuQ se s prvotnimi kolikostnimi premenami (dolžina v or. ed. in rod. mn., v ostalih oblikah kračina) ohranja npr. v prleškem narečju: ed. k'rava k'rave k'ravi k'ravo k'ravi k'ra.vo, mn. k'rave k'ra.f k'ravan k'rave k'ravax k'ravami, dv. k'ravi k'ravama/k'ravoma (Raj, 31). Za govore, v katerih je prišlo do popolne morfologizacije naglasnega mesta in torej poznajo samo nepremični naglas na osnovi brez sledi nekdanjega naglasnega tipa (kot so npr. ziljsko mo:ž mo.ža < psln. *mçz *mQŽa < psl. *mçzb *mçza, rezijansko (Solbica) 'lis 'lesa, mežiško (Črna) 'le:s 'lesa < psln. *lës *lésâ < psl. *lësh *lësa), je nemogoče ugotoviti, s katerim naglasnim tipim je pred morfologizacijo naglasa psln. naglasnim tipom *rëka *rëkç sovpadel. Ob dejstvu, da v nadiškem narečju psln. naglasni tip *rëka *rëkQ lahko sovpade tudi z naglasnim tipom *gldua *glauQ,je seveda možno, daje samostalnik *ri:eka v nadiškem narečju najprej sovpadel z odrazi psln. naglasnega tipa *glaua *glauQ, nato pa razen v or. izgubil naglas na končnici. Taki primeri v nadiškim narečju zaenkrat niso dokumentirani, pa tudi ledinska imena kot or. ed. Za uadô: ~ tož. ed. Za uu.odo, or. ed. Pod ylauô: ~ tož. ed. Pod ylà:uo kažejo na to, da se v ledinskem imenju lahko ohranja starejše naglasno stanje, saj oblika predložnega tožilnika v ledinskem imenu ohranja starejše naglasno stanje, ki v občnoimenski sferi ni ohranjena: nad. Za uù.odo < psl. *Zâ uodq~ nad. kori.to Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... *zuezdQ = *krâua *krâuo), ob sovpadu z odrazi psln. naglasnega tipa *glâua *glauQ pa do prevlade naglasnega stika z oblikami, naglašenimi na končnici (npr. *zuézdç = *glauQ). Z rekonstruiranim psln. naglasnim tipom *rëka *rëkQ - *rékQ)G torej mogoče pojasniti prehajanje samostalnikov s tem naglasnim tipom tako med samostalnike s psln. naglasnim tipom *kràua *kràuQ - *krâuQ kot med samostalnike s psln. naglasnim tipom *glaua *glauQ - *glauQ. Zaključek Imenovalnik množine *stâbla. V cerkljanskem narečju (Zakojca) se v različicah leksema s'tobla/sta:bla 'steblo, (rastoče) deblo' ohranja naglasna premena steblo/stàblo ~ *stâbla < psln. *stQblô ~ *stàbla < psi. *stbblö ~ *stbbla, odraz psi. naglasnega tipa b samostalnikov srednje o-jevske sklanjatve s psi. polglasnikom *b/*b v edinem/zadnjem zlogu osnove. Podobna naglasna premena se v slovenščini pojavlja kot odraz psi. naglasnega tipa b samostalnikov srednje o-jevske sklanjatve s psi. kratkim samoglasnikom *e/*o v edinem/zadnjem zlogu osnove: sln. rébro/rebro ~ rébra, okno/oknö ~ okna < psln. *rebrô ~ *rèbra, *oknô ~ *ôkna < psi. *rebrö ~ *rèbra, *ok-bnà. Daj al nik ednine glavê. V porabskih govorih prekmurskega narečja (Števanov-ci/Apatistvanfalva, Gornji Senik/Felsöszölnök) se v odrazu psi. naglasnega tipa c samostalnikova-jevske sklanjatve (Stevanovcig'la.vagla'va.u, Gonji Senikg'ia:va gla'vœu < psln. *glâua *glauQ < psi. *golud *gôluQ) v daj. ed. ohranja odraz prvotnega psi. starocirkufleksnega naglasa na osnovi: Števanovci gla'va:i, Gornji Senik gla've:i< psln. *glaue < psi. *golue. Prvotni naglas daj. ed. je bil razširjen tudi v mest. ed. Nasprotno pa je v večini slovenskih krajevnih govorov v tem naglasnem tipu prišlo do posplošitve odraza psi. naglasa na končnici iz mest. ed. v daj. ed.: sln. glavi, gorî/goré/ï < psln. *glaui, *gore< psi. *golue, *gore. Orodnik ednine *za reko. V nadiškem narečju (Sturmi pri Livku) je v ledin-skih imenih Ri.eka Ri.eko in Za reko: posredno dokumentiran prvotni odraz psi. naglasnega tipa b samostalnikov a-jevske sklanjatve s psi. dolgim samoglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove: psln. *rëka *rëkQ, or. ed. *rékQ < psi. *rëkà *rékç, or. ed. *rëkôiQ. Ta naglasni vzorec se kot tak v slovenščini ni ohranil, zlil se je ali s psln. naglasnim tipom *glâua *glauQ, or. ed. *glauQ < psi. *golud *gôluQ, or. ed. *goluoÎQ (sln. tràva travô, or. ed. travo) ali s psln. naglasnim tipom psln. *kràua *kràuQ, or. ed. *krâuç < psi. *körua *köruQ, or. ed. *köruoJQ (sln. moka moko, or. ed. môko). Krajšave brus. = beloruski, beloruščina; čak. = čakavski, čakavščina; nespl. sln. = nesplo- za uodô: < psi. *zâ uodq. Oblike kot Ri.eka Ri.eko bi torej lahko kazale na psln. naglasni tip *rëka *rëkç. Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *s tabla, daj. ed. glave, or. ed. *za rekô šnoslovenski; popsl. = popraslovanski; psl. = praslovanski, praslovanščina; psln. = praslovenski, praslovenščina; rus. = ruski, ruščina; sln. = slovenski, slovenščina; spi. sln. = splošnoslovenski; štok. = štokavski, štokavščina; ukr. = ukrajinski, ukrajinščina; Loi = Logar 1967, Lo2 = Logar 1968, Lo3 = Logar 1971, KJ = Kenda-Jež 2002, Ko = Koletnik, Mu = Mukics 2006, Raj = Rajh 2002, Ram = Ramovš 1950, Srn = Smole 1994, SS = Toporišič 2000, Sta = Stanonik 1977, Stee = Steenwijk 1999, Šk = Škofic 1996, Škr JD 1-4 = Škrabec 1994, 1994, 1995, 1998, Zol = Zorko 1996, Zo2 - Zorko 1998, Zo3 = Zorko 2003. Viri in literatura Barič, Eugenija idr., 19972, Hrvatska gramatika, Zagreb. ByjiaTOBa, R B. (oTBeTCTBeHHbin pe^aKTOp), 1990, Ocnoeu cjiaenncKoü axuenmonoeuu, MocKBa. JJjaôo, B. A., 1981, CnaenHCKan aKtfeumojioeuM, MocKBa. J\hido, B. A., 2000, Mopqbojio3U306auHbie napaduejwamunecKue aKueumnue cucmeMbi, MocKBa. Kenda-Jež, Karmen, Cerkljansko narečje: Teoretični model dialektološkega raziskovanja na zgledu besedišča in glagoslovja, Doktorska disertacija, Ljubljana, 2002. Koletnik, Mihaela, Slovenskogoriško narečje, Zbirka Zora, 12, Maribor, 2001. Logar, Tine, 1967, Govor vasi Kostanje nad Vrbskim jezerom, Slavistična revija 15, Ljubljana. 1-19, Ponatis v Logar 1996, 93-107 [citirano po Logar 1996]. Logar, Tine, 1968, Govor vasi Kneza pri Djekšah na Koroškem, Slavistična revija 16, Ljubljana, 395-412, ponatis v Logar 1996, 114-125 [citirano po Logar 1996]. Logar, Tine, 1969, Praslovanska a-sklanjatev v slovenskih narečjih, Jezik in slovstvo 14, Ljubljana, 113-123, ponatis v Logar 1996, 126-132 [citirano po Logar 1996]. Logar, Tine, 1971, Govor Slovencev Kanalske doline v Italiji, Slavistična revija 19/2, Ljubljana, 104-109, ponatis v Logar 1996, 319-323 [citirano po Logar 1996], Logar, Tine, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, Uredila Karmen Kenda-Jež, Ljubljana, 1996. Mukics, Dušan, Oblikoslovje gornjeseniškega govora v Porabju, Diplomsko delo, Mentorica Vera Smole, Ljubljana, 2006, v pripravi. Rajh, Bernard, Nekatere oblikoglasne premene v severozahodnoprleškem govoru, Od narečja do vzhodnoštaj er skega knjižnega jezika, Zbirka Zora, 19, Maribor, 2002, 31-46. Ramovš, Fran, 1950, Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov, Slavistična revija 3, Ljubljana, 16-23, ponatis v Ramovš 1997, 509-516. Ramovš, Fran, 1952, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana. Ramovš, Fran, 1997, Zbrano delo II, uredil Jože Toporišič, Ljubljana. Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stâbla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko . Rigler, Jakob, 1963, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, Slavistična revija 14/1-4, Ljubljana, 25-78, ponatis v Rigler 2001, 13-57. Rigler, Jakob, 1967, Pripombe k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, Slavistična revija 15/1-2. Ljubljana, 129-152, ponatis v Rigler 2001, 58-76. Rigler, Jakob, Ribnica (OLA 14), Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih opšteslovenskim lingvistič-kim atlasom, ur. Pavle Ivič idr. Sarajevo, 1981, 125-132, ponatis v Rigler 2001, 259-266. Rigler, Jakob, 2001, Zbrani spisi 1: Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave, uredila Vera Smole, Ljubljana. SP = Slovenski pravopis, Ljubljana, 2001 [elektronska različica]. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I-IV, Ljubljana, 1970-1991 [elektronska različica]. Stang, Christian S., 1957, Slavonic Accentuation, Oslo. Stanonik, Marija, 1977, Govor Zirovske kotline in njenega obrobja, Slavistična revija 25/2-3, Ljubljana, 293-309. Steenwijk, Han, 1999, Grammatica pratica resiana: II sostantivo, Padova. Sivic-Dular, Alenka, 1998, Kontrakcija v slovanskih jezikih, Slavistična revija 46/1-2, Ljubljana, 5-43. Skofic, Jožica, 1996, Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem, Doktorska disertacija, Ljubljana. Škrabec, P. Stanislav, 1994,1994,1995,1998, Jezikoslovna dela 1-4, Ponatis platnic časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška 1880-1915, uredil Jože Toporišič, Nova Gorica. Toporišič, Jože, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, 1992. Toporišič, Jože, 42000 (4976), Slovenska slovnica, Maribor. 3ajiH3H5iK, A. A., 1985, Om npaciiaenncKoü aKifenmyauuu k pyccKoü, MocKBa. Zorko, Zinka, 1996, Narečna podoba Dravske doline, Maribor. Zorko, Zinka, 1996a, Govor Ojstrice, Zorko 1996, 93-159. Zorko, Zinka, 1996b, Govor Kaple, Zorko 1996, 224-254. Zorko, Zinka, 1996c, Govor Svetega Duha na Ostrem vrhu, Zorko 1996, 257-291. Zorko, Zinka, 1996Č, Selniški govor, Zorko 1996, 292-307. Zorko, Zinka, 1998, Haloško narečje in druge dialektološke študije, Maribor. Zorko, Zinka, 1998a, Haloško narečje, Zorko 1998, 12-49. Zorko, Zinka, 1998b, Prekmursko narečje v Porabju na Madžarskem, Zorko 1998, 101-114. Zorko, Zinka, 2003, Oblikoslovje in leksika v govoru Cankove, Avgust Pavel, uredila Zinka Zorko, Miha Pauko, Zbirka Zora, 23, Maribor, 73-94. Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko . Accent of the nom. pl. *stäbla, dat. sg. glavê, instr. sg. *za rekô case forms in (Dialect) Slovene Summary Nominative plural *stäbla. In the dialect of Cerkno (Zakojca) the variants of the lexeme s'tobla/staibla 'stalk, stem, (growing) trunk'preserve the accentual alternation stsblô/stàblo ~ *stâbla < PSln. *stablô ~ *stàbla < PSI. *stbblô ~ *sti>bla, the reflex ofPSl. accentual paradigm b of neuter o-stem nouns with a PSl. jer *b/*T> in the sole/final syllable of the stem. A similar accentual alternation occurs in Slovene as a reflex of accentual paradigm b of neuter o-stem nouns with a PSl. short *e/*o in the sole/final syllable of the stem: Sln. rébro/rebro ~ rébra, ôkno/oknô ~ okna < PSln. *rebrô ~ *rèbra, *oknô ~ *ôkna < PSl. *rebrô ~ *rèbra, *oktnô. Dative singular glavê. In the Rabavidek local dialects of the Prekmurje dialect (Stevanovci/Apâtistvânfalva, Gornji Senik/Felsöszölnök) the reflex of PSl. accentual paradigm c of a-stem nouns (Stevanovci g'la:va gla'va:u, Gornji Senik g'larva gla'vâru < PSln. *glâua *glauQ < PSl. *goluà *gôluoJ retains the reflex of the original PSl. old circumflex on the stem in the dative singular: Stevanovci gla'va:i, Gornji Senik gla've:i < PSln. *glauë < PSl. *gôluë. The original accent of the dative singular was later extended to the locative singular as well. The majority of Slovene local dialects, on the other hand, generalized the reflex of the PSl. end stress of the locative singular to the dative singular: Sln. glâvi, gôri/gorëVï < PSln. *glâui, *gore < PSl. *golué, *gorê. Instrumental singular *za rekô. In the Nadiža/Natisone dialect (Sturmi near Livek) the microtoponyms Riieko Riieko and Za rekô: indirectly document the original reflex of PSl. accentual type b of a-stem nouns with a long vowel in the sole/final stem syllable: PSln. *rëka *rekQ, instr. sg. *xëkci