Џш
S- _ „'г'

њ
Svojim volilcem
o svojem
delovanji v zborovanji državnega zbora
na Dimaji 1.18H1— 1885.
Poroča
Adolf Obreza,
poslanec deželnih občin Notranjskih.

Založil poročevalec. — Tiskala „Narodna Tiskarna“ v Ljubljani.
1SS2.

■

тштт


Dragi volilci!
j5Ne morem se spomniti, da bi sploh v katerem zborovanji državnega zbora se bilo storilo toliko in tako koristnega, kakor v letošnjem.“ S temi besedami je pohvalilo Njega veličanstvo presvitli cesar delovanje državnega zbora v poslednjem zborovanji, in res ga uže kmalu nij bilo zborovanja, v katerem bi se bilo obravnavalo in glasovalo o tolikih obsežnih in važnih postavah, kakor se je v tem. Poleg tega so tudi še različni odseki presojali in posvetävali se o drugih postavah, in se je stvar uže tako daleč dognala, da jo bode mogoče takoj v začetku prihodnjega državnega zbora predložiti slavni zbornici, naj ustavno sklene o nji. Tako n. pr. je prišla na vrsto obširna obrtnijska postava, katere uže dolgo in težko pričakujejo obrtniki, mnogo predlogov o železnicah, predlog o pristojbinah pri vknjiževanji i. t. d., i. t. d. Res se je očitalo državnemu zboru, da večina na novo osnovanih postav naklada državljanom le davkov in bremen, posebno je oponašala to nemško-liberalna stranka narodno misleči večini državnega zbora, ako tudi je omenjena nemško-liberalna stranka največ zagrešila, da ima ljudstvo sedaj nositi težja bremena, kajti vender je treba plačati dolgove, katere je ona prav lehko-miselno napravila. Ona je sklenila nesrečno pogodbo z Oger-sko, za našo državno polovico tako neugodno, ona je ustanovila toliko železnic, k i se ne izplačujejo ali zanje vender mora plačevati država vsako leto po mnogo milijonov goldinarjev podpore. Ona je tako zvišala uradnikom plače, da jih je pridobila na svojo stran in za svoje namene, in uradni-
kov silna množica v Avstriji služi skoraj toliko novcev, kakor vse vojaštvo. A sedaj, ko je prišla ta stranka na boben in je morala stopiti v manjšino, sedaj, ko je treba spolniti dolžnosti, katere je naložila državi, sedaj se čudi, ker smo prisiljeni razpisati nove davke! Res, čudi se in nam očita, da nijsmo mogli državnega primankljeja (deficita) odpraviti, kakor bi kdo pihnil, in poravnati vseh nje grehov uže v prvem oddelku državnega zbora sej! Kar neverjetno je, da morejo sicer pametni ljudje kaj tako neopravičenega očitati in staviti takšne nepremišljene zahteve !
Toliko je gotovo, česar ne bode mogel tajiti noben blago-misleč državljan, da treba uže vender konec narediti tistemu pri-manjkljeju v državnem gospodarstvu, ki se vsako leto prikazuje, in dolgovom, ki se delajo od leta do leta. Se ve, zastopnikom velicega kapitala, prijateljem Rothschildovim,je mnogo do tega, da se država pogreza v dolgove, kajti po tem poti si polnijo ti ljudje žepe z bogastvom, zatorej bi res njim bilo bolj po godi, da se za sedaj še ne sklenejo novi davki, ker bi jih ti znani bogatini z drugimi ljudmi vred morali plačevati, ljubše bi jim bilo, da se vsako leto zadolžimo za kacih 40—50 milijonov goldinarjev, ker takisto bi jim bilo mogoče spravljati vedno lep dobiček v svojo mošnjico.
Dragi mi volilci, to je domoljubje nekaterih nemško-libe-ralcev, s katerim se balmjo po svojih listih, kakor je „Neue Freie Presse“, in zlasti po „Tagblattu“, kjer tožijo o mnogih novih davkih in milujejo ubogo ljudstvo. Toda nikakor jim ni mogoče povedati, kako in kaj bi bilo storiti, da se poravnavajo državne potrebščine — druge pomoči ne znajo, kakor: delajmo dolg!
Tudi jaz plačujem davke, tudi mene bodo težili davki, prav kakor vsakega, kdor jih plačuje, toda, ako resno prevdar-jam stvar in pomislim, da, če tudi bi mogli še nekoliko let mašiti vrzeli državnih potrebščin z dolgovi, vender naposled tega mora biti dovolj, in da se potem na vsak način morajo
naložiti ljudstvu davki, katerih se toliko boji, ter da bi ti davki potler bili tem večji, ker bi plačevati bilo tudi obresti v tem naraslih dolgov, potler se rajši klonim uže sedaj jarmu nekaterih neposrednih davkov, kakor da bi se delali novi dolgovi. Večina državnega zbora in jaz ž njo smo bili kakor posestnik, kateremu je na vsak način potreba denarja, da popravi opuščeno svoje poslopje, zatorej smo se vpraševali vsi vprek: kaj nam je storiti? Napraviti nam je ali novih dolgov, ali zaslužimo, pomnoživši svojo delavnost na drugem polji, več denarja, kakor sedaj, ali pa kar povišajmo svojim gostačem najemščino ? Meni se zdi, le samogolten oderuh, kateri bi rad okoristil se pri bogatini-posojevalci, utegnil bi svetovati: delajmo nov dolg! V taki zadregi bila je večina državnega zbora, in sklenili smo dovoliti te nove davke, da se pokrije primanj-kljej v državnem gospodarstvu, kar se morebiti zgodi uže v kacih dveh letih. Toda opomniti mi je, da tega brezkončnega delanja dolgov ne namerjamo odpraviti samo z razpisom novih davkov. Nikakor ne. Njega veličanstvo presvitli cesar je postavil posebno komisijo, kateri je naročeno, da natančno na vse strani pretehta in preišče, kje bi se kaj dalo prihraniti v državnem gospodarstvu. Predsednik tej komisiji je izvoljen naš slavni rojak Njega ekscelencija grof Hohe n wart h, poslanec mesta Kranjskega, in upamo, da v prihodnjem državnem zboru ta tako imenovana komisija za prihranitev stopi na dan z odločnimi predlogi. Zatorej ne le s povišanjem davkov, temveč tudi s tem, da se zmanjšajo troski, hočemo pokriti državni primanjkljaj in okrepiti našo državo. Da nijsmo imeli toliko izvanrednih troskov zaradi Bosne, in zlasti letos velicih troskov zaradi ustaje v Hercegovini in Krivošji, dosegli bi bili uže letos ta namen. A kdo more pomagati, da se je stvar tako zasukala?
Menim tudi in lehko dokažem svojim volilcem, da davki, letos uvedeni, ki so po največ neposredni davki, ravno volilcev v mojem okrožji ne bodo tako zelo zadevali, kakor se morebiti nekateri njih boje, ali kakor so trobili v svet iz gole hudobnosti nemško-liberalni listi. Toda o tem govorim pozneje.
Državnega zbora letošnjega delovanje pa ni bilo omejeno samo na to, da se dovolijo novi davki, razglasile so se tudi še druge za ljudstvo zelo važne in primerne postave, kakor n. pr. kmetovalcem se je postavno dovolilo oproščenje pristojbin pri izbrisovanji manjše knjižne tirjatve, vinorejcu se je mnogo koristilo s tem, da se je uvedel užitninski davek na ponarejena vina, in z mejnarodno pogodbo. Druga postava je potrdila tako imenovane krajne hranilnice, v katere se jemljo tudi prav majhni zneski na obresti. Dalje so se privolile mnoge olajšave pri legalizacijah i. t. d., o čemer pozneje natančneje poročim. Res, razglasilo se je toliko postav v političnem in narodno-gospodar-skem oziru, da v tem svojem poročilu morem omenjati in govoriti samo o tistih, katere se tičejo naše domovine in zlasti mojega volilnega okraja. Govoreč o teh postavah bodem tudi vselej povedal vzrok, zakaj sem glasoval zanje.
A predno se spuščam v pretres posameznih postav, omenjati mi je dogodka, kateri se ne tiče zelo blizu samo vse dežele Kranjske, temveč tudi vsega slovenskega naroda v Avstriji.
Moji volilci se utegnejo iz mojega lanskega poročila še spominjati ukaza višje deželne sodnije graške, v katerem se veleva c. kr. okrajni sodniji v Kamniku, naj slovenski pisano razsodbo o pravdi Petra Kebra proti Jož. Majevcu, ki se je bila uže obema strankama poslala na dom, zopet od obeh strank zahteva nazaj, in se naj obema pošlje v drugo, toda nemški pisana. Spominjati se tudi utegnete, da je pritožbo o tem, ki se je bila vložila pri najvišjem sodišči na Dunaji, to sodišče zavrglo in tako odobrilo ukaz višje deželne sodnije graške ter potrdilo omenjeno naredbo, ki žali ves naš narod. Dalje se bodete spominjali iz mojega lanskega poročila, da smo mi slovenski poslanci v seji 11. dne marcija 1881. 1. vložili o tem interpelacijo pri vodstvu pravosodnega ministerstva, na katero je Njega ekscelencija gospod minister Pražak odgovoril tako, da smo bili zadovoljni, ter obljubil pomoči. Res je tudi sl. ministerstvo z ukazom 6. dne oktobra 1881. 1. št. 15537 naročilo višji deželni sodniji graški, naj pouči sodnije, da se
jim je v bodoče pri razsojanji o upotrebljanji jezika držati postavnih določeb in naredeb in v posameznih slučajih ukazov pravosodnega ministerstva 15. dne marcija 1862. 1., 20. dne oktobra 1866. 1. in 5. dne septembra 1867. L, kjer se upo-trebljevanje slovenskega jezika pri sodnijah določuje.
Kdo li bi verjel, da je imel poslanec iz Kranjskega toliko žalostne srčnosti, da je v letošnjem zborovanji interpeliral voditelja pravosodnega ministerstva ter mu v svoji interpelaciji očital, kako je se svojim ukazom brez vse pravice posegel v pravosodje, trdeč, da sedaj, ko uže sto let sploh rabi nemščina po sodnijskih okrajih Kranjskega, ima se kot domači jezik na Kranjskem smatrati le nemški jezik!
Res, ne bil bi nigdar verjel, da je kaj takšnega mogoče, ako bi ne bil cul vsega na svoja ušesa! Ta poslanec je baron T auf f er er iz Višnje gore, in našlo se je še 39 druzih poslancev, kateri so podpisali to interpelacijo, toda ti možje nijso bili iz Kranjskega, kar se umeje samo ob sebi, ne, ljudje so bili, ki poznajo našo deželo samo po imeni in katerim morajo biti popolnem tuje naše tukajšnje razmere. Gospod baron Schwe-gel iz Kranjskega, njemu v čast bodi povedano, ako tudi naši narodni stvari nikakor ni prijazen ter spada v nemško-liberalno stranko, ta gospod se je branil to brezumnost podpisati in je res tudi nij podpisal.
V tej spomina vredni interpelaciji se tudi trdi, da ta ukaz pravosodnega ministerstva zmanjšuje veljavo sodnijskih razsodeb, da krati neodvisnost sodnikov in izpodkopava veljavnost sodnij!! V seji 31. dne januvarja 1882. 1. je pa minister Pražak v svojem odgovoru povedal vsem interpelantom, kar jim je šlo.
Toda navkljub navajanemu ministerskemu ukazu 6. dne oktobra 1881. 1. je višja deželna sodnija graška v svojem sod-nijskem okraji pozneje kakor prej zatirala slovenski jezik po uradih, kolikor jej je bilo mogoče, tako n. pr. je kar resno grajala okrajno sodnijo v P tuji, češ, da je grešila proti svoji dolžnosti, ker je v slovenskem jeziku spisano tožbo nekega
odvetnika slovenski rešila. Zaradi tega so c. kr. sodnije po Kranjskem in po slovenskih krajih Koroškega in Štajerskega malo se ozirale na ukaz ministerstva 6. dne oktobra 1881. 1., tako malo, da je neki svetnik deželne sodnije vLjubljani zahteval od nekega odvetnika, da se ima zapisnik o neki pravdi, kateri se je pisal dotle v slovenskem jeziku, potem sestaviti v nemškem prevodu. Celo kar se tiče slovenskih tiskovin so se stavile overe, kjer in kolikor se je dalo, in da bi se kar najbolj mogoče upotrebljevanje takšnih tiskovin zavleklo, izgovarjali so se uradi, češ, da je še premnogo nemških tiskovin, katere se morajo prej porabiti, nego pridejo slovenske na vrsto. Vidi se, kako je bilo protivnikom vse dobro, da so le mogli dražiti in se upirati pravičnim zahtevam našega naroda.
Takšnega nasprotovanja ni bilo mogoče dalje trpeti.
Po sto in sto peticij iz Kranjskega, Koroškega in Štajerskega se je pošiljalo zbornici s prošnjo, naj dela na to, da dobode slovenski jezik po šolah in uradih jednako pravico, kakeršno ima nemški, in da bi se slovenskemu ljudstvu uže vender privoščilo, iskati in nahajati pravico v svojem materinem jeziku.
To je napotilo nas slovenske poslance, da je gospod dr. Tonkli 13. dne februvarja 1882. 1. v našem imeni pri vodstvu pravosodnega ministerstva z nova vložil peticijo, v kateri so popisani ti dogodki. Vprašali smo Njega ekscelencije, ali bi ga ne bila volja, da uže vender za vselej odpravi te neprilike.
Tudi sta sestavila dr. Tonkli in dr. Poklukar načrt postave, tičoč se upotrebljevanja slovenskega jezika po šolah in uradih, in namenjeni smo bili, da ga predložimo zbornici v ustavno obravnavanje, toda merodajni naši tovariši-poslanci eksekutivnega odseka naše stranke so nam svetovali, naj tega ne storimo, ter nas opozorili, da ravno sedaj čas našemu namenu ni ugoden, in da ga dosežemo hitrejše z drugimi pripomočki.
Tudi je dr. Vošnjak v svojem govoru 10. dne marcija verno naslikal postopanje uradov, kar se tiče slovenske stvari, ter jih tem načinom ostro bičal in celo vodstvu pravosodnega
ministerstva, akoravno ne v obraz, očital, da bi dalje iti uže več ne bilo umestno.
Ti koraki so imeli zaželeni uspeh, in z ministerskim ukazom 18. dne aprila 1882. 1. št. 20.513, katerega poznajo moji vo~ lilci iz listov (glej „Slov. Narod“ 1. dne majnika 1882. 1. št. 99), se je ustavilo delo višji deželni sodniji graški, katera je menila, da je poklicana pečati se z nemško-narodno politiko. Poleg druzega se bere v tem ukazu, da, odkar se je stvarila jezikovna ravnopravnost z državnimi temeljnimi postavami, je nastala potreba, da se dovoljuje deželnim jezikom pravica, da pašo v sodnijskem okraji višje sodnije graške, (v kateri spada tudi Kranjsko), sodnije zaostajale za spoznavanjem te okolnosti, zaradi česar se ministerstvo vidi primorano, da pomanjkanju tega spoznavanja pride na pomoč po administrativnem poti i. t. d.
S tem ukazom, kateri se po vsebini in zunanji obliki sme imenovati mojstersko delo, potrjuje in izreka se pravica o uporabi slovenskega jezika pred sodnijo tako odločnim načinom, kakor se dosle še nikdar nij zgodilo. Višja sodnija je klonila glavo in se podala. Z ukazom 24. dne aprila 1882. 1. št. 3208 se je sodnijam po Kranjskem, okrajnim sodnijam v sodnijskem okraji celjskem in po Koroškem, kjer se govori samo slovenski, ali slovenski in nemški, naročilo, da morajo sprejemati in reševati tudi slovenski pisane tožbe, in sicer še tačas, kadar jih vlože osobe, ki umejo slovenski in nemški.
Mnogo truda in časa se je žrtvovalo temu boju za pravico, katera je naša, ali naposled smo vender zmagali, in ako tudi s tem še nij uvedena ravnopravnost našega dražega materinjega jezika po vsej svoji razsežnosti, vender smemo trditi, da smo storili velik korak naprej do tega zaželenega konca.
Potem, ko sta sl. ministerstvo in tudi višja deželna sodnija o upotrebljevanji slovenskega jezika tako določno izrekla svojo besedo, mislil bi človek, da bodo njima podložne sodnije brez okolnosti ravnale se po teh določilih. Vender se, žalibože,
nahajajo uradniki, kateri počenjajo, česar bi skoraj nihče ne mogel verjeti. Dobodo se uradniki, kateri mislijo, da se višja deželna sodnija s to naredbo šali, in da je ta ukaz jej izsilil samo pritisek od „zgoraj“, ter da ga „kmalu“ zopet zavrže, kakor hitro namreč odstopi to ministerstvo, kar se po njih misli tako kmalu zgodi, in da potem vsi, kateri ostanejo zvesti „ponemškovalci“ v hudih časih, stopijo na višja mesta in prejmejo plačilo za svojo zvestobo. Tako se je uvidelo gospodu okrajnemu sodniku idrijskemu in pliberškemu modro, da nijsta sprejela dveh slovenski pisanih tožeb zato, ker sta bili pisani slovenski. Samo ob sebi se umeje, da sta se stranki pritožili in da je višja deželna sodnija graška potrdila pritožbi ter ukazala sodnikoma, naj storita, kar je njima dolžnost, da namreč sprejmeta tožbi in ravnata ž njima po postavi.
V Celji je svetni tajnik gospod Lule k še 31. dne maj-nika naročil koneeptnemu sodnij skemu uradniku, naj na vložene slovenske tožbe ne odgovarja slovenski, nego naj jih, kar največ je mogoče, vrača nazaj, in le v posebnih važnih slučajih naj jih rešuje, se ve, le po nemški. Gotovo je, da se bode imel sam zagovarjati o takšni rabi uradne oblasti.
Nu, ti c. kr. uradniki naj bodo uverjeni, da njih imen ne bodemo zabili!
Ko smo bili šli mi slovenski poslanci k Njega ekscelenciji gospodu ministru Pražaku zahvalit se za ukaz 18. dne aprila 1882. L, dejal nam je izrečno, da bode ministerstvo vedelo varovati svojo veljavo takšnim uradnikom nasproti, ki se drznejo ravnati protivno ministerskim ukazom. Eavno tako nam je obljubil tačas navzočni ministerski predsednik, Njega ekscelencija grof Taaffe, da bode skupno ministerstvo vedno se oziralo na izjavo Njega veličanstva presvitlega cesarja v prestolnem govoru, po kateri se imajo dati vsem narodom jednake pravice; to bode kažipot njega delovanju.
Tako, menim, lehko trdim: kar se tiče vprašanja o slovenskem jeziku imamo letos zabeležiti lep uspeh.
Sedaj preidemo na razglašene postave in spregovorimo o njih.
V dan 30. novembra 1881. 1. se je po tretjem berilu sprejela postava o nakladi užitninskegu davka na umeteljna ali po-narejana vina po onih mestih in krajih, kjer se pobira užit-nina.
Ta postava se nikakor nij razglasila za tega voljo, da bi država imela nov dohodek, ne, namen tej postavi je, da brani vinorejce pred konkurenco, katero so jim delali fabrikanti ume-teljnih vm po zaprtih mestih.
Po zaprtih mestih se namreč pobira užitninski davek zunaj mesta, in vino, katero je v mestu, je užitnine prosto. Fabrikanti umeteljnih vin so zatorej svoje fabrike napravili znotraj v mestu in do sedaj nij so plačevali užitninskega davka. Takim načinom so lehko vinorejeu delali konkurenco in ceneje prodajali svoja vina, nego vinorejec. Temu je bil nasledek, da po nekaterih krajih vinorejci svojih vin v mesto ali nijso mogli prodati, ali pa so jih morali dajati prav po nizki ceni, kar je bilo vinorejcem po deželi na veliko škodo.
Omenjena postava je sedaj odpravila to zlo, kajti odšle bodo fabrikanti umeteljnih vin morali ravno tako plačevati užitninski davek (dac) kakor kmet, ki vino v mesto pripelje, in sedaj mu bode zopet mogoče, svoj pridelek v mestu prodajati po pošteni ceni.
Za tega voljo se mi je zdelo, naj glasujem za to postavo.
V dan 14. decembra 1881. 1. se je glasovalo o postavi, po kateri se imajo prenarediti nekateri paragrafi brambovske postave 5. dne decembra 1868. 1.
Ta postava bode ljudstvu nekoliko v olajšavo, nekoliko ga bode težila.
Težila ga bode zato, ker bodo prvič odšle vsi, ki so uvrščeni v dopolnilno rezervo, res potrjeni, da se uvrste različnim
voj sfernim oddelkom in se po osem tednov vadijo v orožji, in drugič, ako pri nabiranji ne bode mogoče dobiti dovolj vojakov v treh razredih, jemali se bodo tudi iz četrtega razreda.
Olajšave so, da se mladeniči, ki imajo leta za iti v vojake, a so podedovali kmetijo, ter na nji bivajo in gospodarijo sami, ne potrjevajo v stoječo vojsko, temveč, da se takoj uvrste dopolnilni rezervi, ako je njih gospodarstvo tolikšno, da živi pet ljudij, toda vender zopet ne tolikšno, da bi se pridelalo še štirikrat toliko, kolikor potrebuje družina. Znano je pa, da služba v dopolnilni rezervi, posebno kadar je mir, nikakor ni pretežka njemu, ki jo mora opravljati.
Druga olajšava je tudi ta, da učiteljski pripravniki ljudskih šol, kadar so uvrščeni stoječi vojski ali deželnim brambovcem, imajo prihajati na osem tednov vadit se v orožji, kadar to ne krati šolskega pouka, in potem se takoj spuste na odpust.
Naposled so se dovolile olajšave tudi bogoslovcem.
Zal, da so na vsak način bili potrebni oni težilni dostavki, toda le tako je mogoče vzdržati vojsko, kakor gre.
V teku nekaterih let se je namreč opazilo, da pri vojaških naborih nij bilo mogoče po vsem napolniti števila potrebnih novincev, ker se zlasti v prvem razredu mnogi mladeniči nijso smeli potrditi zaradi tega, češ, za „sedaj so še preslabi“. Toda celo v tretjem razredu se je moralo odpraviti mnogo mladeničev, ker so bili za „sedaj še preslabi“, ako tudi se je smelo o mnogih pričakovati, da bodo čez leto in dan popolnem sposobni. Tako n. pr. se 1880. 1. nij menj nego 43.746 mladeničev odpravilo, prav samo za tega delj, ker so bili za „sedaj še preslabi“. Da se zatorej namesti vsakoletni primanjkljej v številu, treba je posezati še v četrti razred, toda to se bode godilo samo tačas in le po onih okrajih, kjer se povprek v treh letih pokaže primanjkljej več nego 4°/0, a to postopanje zopet prestane, kakor hitro pade primanjkljej na 30/0.
Ker brambovska postava 1868. 1. ima svojo veljavo in se v njej določuje število vojakov, ki se morajo vsako leto potr-
eliti, zatorej ta postava izvira le iz one, da se pokrije primanj-kljej, in opazovanje je pokazalo, da se tem načinom še najmanj obklada ljudstvo. Vse kaj druzega pa je vprašanje, ali bi se ne imelo v Avstriji sploh zmanjšati število vojakov? To bi bilo vsekako dobro in se sme želeti, toda dragim mojim voh'1-cem je ob jednem pomisliti, da bi se nekoliko vojske smelo razpustiti samo tedaj, ko bi ob jednem storile tako tudi druge države, ali dokler so druge države v orožji „od nog do glave“, nikakor ne smemo zahtevati od svoje vlade, naj ona prva in jedina razpusti vojake in položi orožje od sebe. Ako pomislimo, kako so druge oblasti vedno pripravljene na boj, bila bi neodpustljiva malomarnost od naše strani, ako bi deli orožje iz rok in tako oblast, veljavo in mir svojega cesarstva stavili v nevarnost. Te odgovornosti bi ne mogel prevzeti noben minister, nobena vlada. Jedini splošni evropski kongres mogel bi skleniti in ukazati, da se razorože vse države, in ako bi se zgodilo kaj takega, naša vlada bi gotovo ne bila poslednja, katera bi potrdila ta sklep. Dokler pa se vse oblasti o tem ne sporazumejo, da, dokler bodo razmere po Evropi, kakeršne so sedaj, dokler imajo ljudstva še misliti na „povračila“ (revange), dokler še v mnogih tli želja po tujih deželah, in se pripravljajo na boj, dotle se od nas ne more zahtevati, da mi sami denemo orožje na stran in ostanemo brez brambe Takšne razmere sedaj vladajo. Porodil jih je duh časa in posamezniku nij dano predrugačiti jih. Toda, kakor se pod solncem izpreminja vse, tako se bode gotovo izpremenilo tudi to, da se bode čula jedina pesen: „Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!“
V drugi polovici novembra meseca 1881. 1. je zadel naše protivnike udarec, o katerem ne morem molčati, ker značajno spričuje, kakove misli ima Njega veličanstvo presvitli cesar o tej stranki, in ker je dal povod, da so mnogi nje poslanci položili svoje mandate.
Moji voHlci vedo, da je vedno, kjer je mogla, vladi delala ter še dela opozicijo naša nasprotna stranka nemškutarjev, ustanovnikov in oskrbniških svetnikov, kateri nikakor nijso mogli zabiti, da so se jim potegnile vajeti vladanja iz rok. Ta opozicija je bila takšna, da se je takoj poznalo, da ne izvira iz notranjega prepričanja, nego, da hoče le prav nalašč klubovati. Kako bi sicer se moglo misliti, da bi n. pr. c. k. uradniki, stoječi v vrstah one stranke, uže proti začasnemu proračunu glasovali, (proti začasnemu privolilu o pobiranji davkov, dokler se ne razglasi posebna finančna postava,) ker bi potem država ne mogla niti njim dajati plače ? A ne le to, da se tako vladi odtezajo dohodki, tudi vsa državna mašina bi morala obstati. Sodnije in javni uradi bi morali ustaviti svoje delovanje, vojaki in uradniki bi ne mogli dobivati plače i. t. d., skratka: nastala bi zmešnjava, kakeršne gotovo tudi ona stranka ne želi priklicati v državo. Zato je tudi naša stranka, še v manjšini in v opoziciji z vlado, vedno glasovala za privolilo začasnega proračuna. Vender, glej čudesa! Celo proti temu je glasovala omenjena stranka s 129 glasovi proti 169 naše strani, kakor tudi kratko bodi povedano, proti vsemu, kar je bilo v dotiki z vlado ali z našo stranko, naj je uže dobro ali slabo. Ako je prišel v obravnavo kak predmet, katerega uže zavoljo zdrave človeške pameti nij bilo mogoče odbiti, ali kateri je imel tudi v veliki meri biti važen celo volilcem one stranke, napeli so zopet druge strune. Imeli so stvarne pomisleke, govorili brez konca in kraja v odsekih, tirjali nepotrebnega razsojila in zaslišanja strokovnjakov in Bog vedi česa, da le s takšnim postopanjem zavlečejo stvar in se kar najmanj mogoče stori, potem so razglašali, da seja nima uspeha ter da je sedanja večina nesposobna in lena. To se je počenjalo tako drzno in namen se kazal tako vidno, da je naposled vse prišlo na uho Njega veličanstvu presvitlemu cesarju ter vzbudilo njega nevoljo. In res, ko je imela decembra meseca 1881. 1. deputacija tržaške trgovinske zbornice zaslišanje pri cesarji, ter je bilo mej njimi nekoliko nam protivnih poslancev tržaškega mesta, obrnilo se je Njega veličanstvo proti njim, brez ovinkov rekoč:
„Jaz le obžalujem, da tržaški poslanci moji vladi delajo fakcijozno (t. j. prevratno) opozicijo. To n ij več n a va dn a opozicija, temveč fakcijozna.“ S tem je cesar izjavil, kako in kaj misli o tej stranki. Ta strašni udarec je nasprotno stranko tako omamil, da so nje vrste dolgo molčale, še le pred nekaterimi dnevi so začeli nje listi govoriti o tem dogodku in, se ve, prav zavito delati o njem svoje opazke. Bralo se je lehko mej vrstami, da v ustavni državi ne gre vladarju vplivati na delovanje parlamentov© s tem, da presoja postopanje posameznih poslancev, ker se tako dotiče svobode in jej stavi meje. Ako noče biti vladar odgovoren za dejanja parlamentova, mora mu pustiti svoboden pot. Vladar ima sicer pravico, parlament razpustiti, a ne vplivati nanj. Takih in jednakih modrovanj se je bralo še mnogo.
Ako pogledamo stvar površno, vidi se, kakor da so te opazke nekako opravičene in kakor bi imele v sebi nekoliko resnice. Toda ako jih globoče preiščemo, moramo pritrditi, da je prvemu faktorju, prvi osobi v državi menda vendar tudi dovoljeno imeti svoje misli ter jih po volji izgovarjati, kakor kater drug državljan ali časnikarsk pisar Abrahamove krvi, in da sta ravno volja in značaj poslančev odločilna, ali vpliva nanj cesarjevo mnenje, ali ne.
Dejal bi kdo: ti čudni liberalci, ki se vedno ponašajo se svojim trdnim prepričanjem in se bahajo, da ne poznajo nika-cega hlapčevstva, saj ti sami ne bodo mislili, da je kaj takšnega mogoče. A kakor se kaže, ni tako, ravno nasprotno je videti, kakor bi se liberalci bali, da besede cesarjeve omajo lehko mnogokaterega poslanca njih stranke, ki bi potem iz-premenil svoje prepričanje, zato jih je cesarjeva opomnja tako razkačila.
Vsekako so morale ostre besede cesarjeve zelo presuniti poslance tržaškega mesta, zlasti, ker jih je govoril o priliki, ko so v imeni mesta prišli zanje prosit milosti pri Njega veličanstvu in Njega vladi. Imeli so vzrok bati se, da njih vohlci uže za tega delj grajajo njih postopanje v državnem zboru in
jim morebiti pošljejo nezaupnico. Bodi si uže, kakor hoče, opozicijski in nemškutarski stranki pripadajoča poslanca dr. Rahel in dr. Teuschel sta spoznala, da utegne biti tako najboljše, ako položita svoj mandat kot državna poslanca, kar sta tudi storila dne 20. januvarja 1882. 1. Kakor ta dva storil je tudi ud fakcijozne opozicije poslanec in cesarski namestnik v Trstu baron De pretiš, tako, da je izgubilo število manjšine zopet tri glasove, ker so na ta mesta se izvolili poslanci, ki se niso upisali v klub združenih levičarjev in ki gotovo vestno skrbe o trgovinskih stvareh tržaškega mesta, ter niso lovski psi, katere ščujejo lakomniki ministerskih stolov. Ti poslanci se ne bodo pridružili stranki, katere glavni namen je bolj zasobni dobiček te stranke same in nje udov, nego državno blagostanje, in katera je v najprvi nalog svoji delavnosti izvolila si „pritiskanje Slovanov na zid“ in ponemčevanje vseh narodov avstrijskih.
V dan 12. februvarja 1882. 1. se je po tretjem berilu sklenila postava o povišanji uvoznine na petrolej.
Uvedenje novega davka ali povišanje kakega prejšnjega je, kakor se zna, zelo nepriljubljena stvar. №j si ga misliti hvaležnejšega predmeta, kadar je imeti govor, da je občinstvo jako zadovoljno ž njim. In res je nemškutarska stranka takoj porabila to priliko, da v dolgih in vznešenih govorih se upira proti temu in obreka našo stranko, katera je glasovala za stvar, in da bi potem zopet oni prišli pri ljudstvu v veljavo.
Z ginljivimi besedami so popisavali žalostno stanje ljudstva ter glasno klicali, da po nobeni ceni ne gre množiti bremen državljanom, da se ravno nasprotno mora misliti, kako bi se mu ta bremena zlajšala i. t. d., i. t. d. in še mnogo takšnega, kar je sicer zelo resnično, jasno in prepričalno in kar ljudstvo rado čuje ter lehko stori govornika popularnega. Se ve, ti kričači so zabili povedati, kdo je temu kriv, da se ljudstvu sedaj morajo prikladati bremena, in modro so tudi zamolčali, da oni sami in njih stranke mnogoletno slabo gospodarstvo tišči ramena ljudstvu.
Toda molčimo o tem in rajši nekoliko bliže pogledimo, kakšen je ta davek na petrolej. Pokaže se nam, da ta davek navkljub vsemu strašnemu kriku liberalcev nikakor ne pritiska ljudstva tako, kakor se nekateri boje.
Povišanje uvoznine je poskočilo, kakor znano, od 3 gld. 75 kr. v zlatu za 100 kilogramov čistega olja, kolikor se sedaj plačuje uvoznine, na 10 gld. v zlatu, t. j. za 6 gld. 25 kr. v zlatu ali 7 gld. 31 kr. v papirji, kateri ima jednako vrednost, kakor srebro. Ce preračunimo stvar po stari teži, znaša to povišanje uvoznine po 4 kr. na funt.
Za toliko se zatorej utegne petrolej podražiti, ako pride stvar do vrhunca po tej postavi. Yender to ponavljam: ako pride stvar do vrhunca. Toda prav lehko je tudi mogoče, da navkljub temu povišanju uvoznine cena petroleju ali nič ne poskoči, ali prav malo. To ni le mogoče, temveč zelo verjetno. Bodi mi dovoljeno, navesti nekatere slučaje. Tako n. pr. ni prav, da ima o povišanji uvoznine to povišanje trpeti samo in jedino tisti, kdor kupuje stvar. A ravno nasprotno se rado po-gostoma dogodi zlasti pri blagu, kakeršno je petrolej, in ki ima mnogo pridelovalcev in uvoznikov, da se naklada to povišanje uvoznine njemu, kdor privaža blago v deželo na prodaj, in da mora trgovec v tuji deželi dati blago toliko ceneje iz rok, kolikor znaša povišana uvoznina. O tem so se prepričali v svojo jezo avstrijski trgovci z lesom, ki so pred nekaterimi leti pošiljali les iz Avstrije v Italijo, ter jim je italijanska vlada poskočila z u voznin o po jedno liro na kubični meter. Nasledek temu je bil, da so avstrijski trgovci z lesom italijanskemu kupcu les morali prepuščati kubični meter za liro ceneje, zatorej se les v Italiji ni bil prav nič podražil. Vzrok tej prikazni je bil, ker je mnogo trgovcev z lesom, kateri hočejo skušati se jeden z drugim, in da le več prodajo, radi nekoliko nižje stopijo s ceno. Več nego trgovcev z lesom je pridelovalcev in trgovcev s petrolejem, in ni dvomiti, da se bode tudi s petrolejem godilo tako, kakor se je takrat pri lesni trgovini
z Italijo. Da ti moji dozdevki niso brez vzroka, dokazuje tudi
2
skušnja, katero smo zadobili tačas, ko se je ravno uvedla na petrolej uvozntna po 3 gld. 75 kr. na 100 kilogramov. Ta nova uvoznima se pri ceni petroleja ni skoraj prav nič poznala, in vsako leto je navkljub uvoznmi cena petroleju se znižala. Ako tudi se je 1876. 1. po zvezi amerikanskih pridelovalcev cena petroleju nasukala na 31 gld. 50 kr. za meterski cent, vender mu je navkljub povišani uvoznini 1878. 1. povprek padla cena na 17 gld., 1879. 1. mu je bila povprečna cena 16 gld. 75 kr. in 1880. 1. je na Dunaji se znižala celo na 16 gld. Iz tega se zatorej vidi, da tačas povišanje uvoznine ni imelo nikakeršnega vpliva na ceno petroleja. Prav tako smemo upati, da navkljub povišanju uvoznine, katero določuje ta postava, ne bode njega cena šla mnogo k višku, in sicer zaradi tega ne, ker so v Rusiji blizo Kaspiškega Morja odprli velikanske petrolejeve studence s tem, da so napravili arteške vodnjake, kateri so v zvezi z globokimi naftinimi jezeri, katerih obilosti ni mogoče preračuniti in kjer petrolej na mestu velja samo po 30 •—40 kr., v tem, koje cena amerikanskemu in rumunskemu desetkrat višja in gališkemu celo dvajsetkrat. Ta okoliščina bode gotovo jako vplivala, da se cena petroleju zniža, kakor hitro se naredi po onih krajih ruska železnica. Zatorej je pričakovati, da navkljub povišanju uvoznine petroleju cena dosti ne poskoči, da kmalu pride na sedanjo stopinjo in počasi celo pade še nižje.
Kar se tiče očitanja naših nasprotnikov, da je ta davek graje vreden tudi zato, ker ga bodo čutili bolj ubogi nego bogati ljudje, kajti bode davek za vse jednak, in bode zatorej bolj tiščal ubožce, nego bogatine, imenovati se more to očitanje krivično in neutemeljeno. Ako bi imeli bogatini toliko in prav takšnih svetilnic, kakeršne imajo ubožci, in bi pokupili prav toliko petroleja in ne več, potem bi trdili nasprotniki pravo. Vender, stvar ni tako, kajti prvič rabijo bogatim ljudem drugače sestavljene svetilnice, ki svitlejše gore in zatorej več petroleja požigajo, in drugič jih bogatini tudi po več potrebujejo, tako, da je po skušnji poraba petroleja tudi povprečno merilo o imetji, jn mej neposrednimi davki ni nobenega davka, kateri
bi po svoji lastnosti, kakor davek na petrolej, zadeval davkoplačevalca po tem, kar more storiti.
Menim zatorej, da sem s tem pojasnilom pokazal svojim volilcem, da povišanje uvoznine na petrolej nikakor ne bode naložilo ljudstvu takega bremena, kakor so trobili naši nasprotniki, da bi se pridobrikali ljudstvu.
Ako jemljemo ozir na silno denarno stisko naše države, ako pomislimo, da velikih potrebščin državninih vender ne smemo vedno pokrivati s tem, da lehkomiselno delamo dolg na dolg, in da se naposled le mora urediti državno gospodarstvo, česar, se ve, niso mogli storiti vsi tako zvani liberalci, ako se dalje jemlje v poštev, da nikakor ne kaže poviševati uže tako visokih posrednjih davkov, ostajalo nam ni druzega, nego z uvedenjem takšnih neposrednjih davkov pomnožiti državi dohodke, ker ima vsak neposrednji davek tudi takšno lastnost, da si ga davkoplačevalec z manjšo potrebo olajša ali celo odbije, ako ga je volja. Ta uvoznina bode prinašala državi nekoliko milijonov. Za tega voljo sem jaz glasoval za povišanje uvoznine na petrolej.
Govoreč o stvareh, ki se tičejo uvoznine, hočem takoj tudi reči besedo o novem uvozniuskem tarifu, kateri se je sprejel po tretjem berilu 24. dne majnika, potem ko je bila prvi sklep državnega zbora 12. dne majnika zavrgla gospodska zbornica ter ga vrnila državnemu zboru, naj z nova se posvetuje o njem. Novosti tega uvozninskega tarifa, katere so važne mojim volilcem, so: uvoznina na žito, na kavo in sadje, in samo o teh predmetih hočem govoriti.
Kar se tiče uvoznine na žito, moram omenjati, da je treba tu ozirati se na korist použitnikov in pridelovalcev. Pomisliti je, da je v Avstriji cena žitu uže tako padla, da kmetovalci, ki imajo največji užitek iz poljedelstva, za svoje pridelke dobivajo tako malo, da z izkupičkom komaj opravljajo davke in poravnavajo potrebščine za vsakdanje življenje. Vzrok temu se ima iskati največ v tem, ker se uvaža amerikansko žito v Evropo. Pomislimo, da Amerikancu služijo posebno ugodne razmere.
2*
Njegove tako rekoč deviške zemlje ni treba gnojiti, dovolj je, ako jo le nekoliko razpraska, in nažanje, kolikor hoče sam, plačevati mu ni treba skoraj nikakeršnega zemljiškega davka, razvaža lehko žito ali po železnicah ali ladjah na vse strani in je more zatorej ceno prodajati. Našemu kmetu se zato ni mogoče skušati ž njim, da bi po takšni nizki ceni prodajal žito, in skoraj bi smel pri nas plug počivati, ker kmetovalcu v potu svojega obraza pridelanega žita ni mogoče prodajati po takšni nizki ceni.
Res bi mi utegnil reči kateri mojih volileev, da Notranjsko ali moj volilni okraj uže tako malo prideluje in se lehko ves pridelek použije za domačo potrebo, zatorej ni česa prodajati, in da se celo v te kraje mora uvažati žito od drugod, ter, da bi dobro bilo, ako se žito še bolj poceni. Toda moji volilci ne smejo zabiti, da v državnem zboru ne gre zastopati samo koristi onih dežel, katere so v takšnih neugodnih razmerah, kakor Notranjsko, in katerih je vender primeroma naj-menj. Štajersko, Cesko, Moravsko, Gališko, Avstrija i. t. d. i. t. d. so dežele* iz katerih se izvaža žito, in kmet po teh deželah skoraj živi največ ob tem, kar izkupi za svoje poljske pridelke, tej večji večini državljanov je treba zatorej poskrbeti za varnost njih obstanka.
Resnično je, da bodo pri tej uvoznim na žito imeli največji dobiček Ogri, ki največ žita pridelujejo, toda zabiti se ne sme, da je vsa naša postava o uvoznini se sklenila v spora-zumljenji z ogerskim kraljestvom, in da velja obema državnima polovicama. Ker bode zatorej uvoznina na žito donašala Ogru velik dobiček, in sicer večjega, nego ga bode imela o tem naša državna polovica, zato so Ogri naši državni polovici privolili koncesije, kar se tiče zaščitne carine na takšno blago, katero morajo dobivati ali od nas, ali iz tujih dežel, tako n. pr. na mnoge obrtnijske zdelke, katere bi brez uvoznine dobivali od drugod in cenejše, in katere bodo morali sedaj kupovati od nas.
Toda uvoznma na žito ni tako velika, kakor bi utegnil kdo misliti. Za ječmen, oves, koruzo in rež znaša po 25 kr. za meterski cent. Meterski cent ima ITS’/a starih funtov, tako n. pr. koruze blizo 5 mernikov, in te se največ uvaža k nam ; zato n. pr. pride na mernik koruze, ki se pripelje iz tujih dežel (ne iz Oger-skega, od kodar se privažabrez uvoznme), samo po 5kr., pri čemer pak je opomniti, da te uvoznme vselej in vse ne bode plačeval použitnik ali kupec, ker trgovinske razmere časi uže tako nanašajo, kar sem pokazal govoreč o davku na petrolej, da jo po nekoliko ali mnogokrat po vsem mora plačati prodajalec. Ker mi je znano, da jeden del Postonjskega okraja, posebno bistriška okolica poleg druzega dobiva tudi tujezemsko koruzo iz Reke, skušal sem doseči v državnem zboru, da se loči Postojnski okraj iz uvoznmskega okrožja, in s pomočjo nekaterih tovarišev iz Istre, Dalmacije in Tirolskega se mi je tudi posrečilo, da se je o prvem glasovanji ta postava sklenila. Toda ko se je tako osnovana postava izročila gospodski zbornici, se je tamkaj zavrgla., To se je zgodilo nekoliko tudi za tega voljo, ker bi delalo mnogo težav, ločiti Postojnski okraj. Uvesti bi se morale drago plačevane straže ob mejah, kar bi ne bilo v nikaki razmeri z dobičkom, katerega bi imel okraj po tej olajšavi. Toda tudi drugi vzroki so še bili, kateri so nagnili gospodsko zbornico, da ni odobrila tega predloga, ko je gospodska zbornica zopet prenarejeno postavo o uvoznini predložila poslancem, naj se na novo posvetujejo in sklenejo o nji. Ker je bilo videti, da ni mogoče pridobiti takšnim predlogom veljave in bi glasovanje proti njim ne imelo nikakeršnega praktičnega in ugodnega uspeha, zato smo sklenili nekateri moji tovariši in jaz, da sprejmemo vladin predlog, kateri določuje
uvoznino tako-le:
Za ječmen, koruzo, rež od me terskega centa za pšenico, piro, mešano žito, ajdo in proso	„	„
za sočivje: bob, grah, lečo i. t. d.	„	„
za moko in mlinarske zdelke	„	„
—	gld. 25 kr.
n 50 „
—	„	50	„
1	„	50	„
za riž od meterskega centa	2 gld. — kr.
i. t. d.
V novejšem časi se je tudi opazilo, da se iz tujih krajev uvaža na Dunaj grozdje in sadje, kar je posebno mojim vohlcem po Vipavi bilo nekoliko v škodo.
Sedaj bodo tujci, ki hote uvažati frišno grozdje v Avstrijo, tudi o tem plačevali uvoznmo, in sicer:
za 1 metersk	cent	frišnega grozdja	5	gld.	—	kr.
„1	„	„	orehov in leščnikov	2	„	50	„
„1	„	„	fine frišne zelenjave	2	„	50	„
i. t. d., kar bode hodilo Vipavcem v korist.
Kar se tiče določene uvoznme na kavo, je res nekoliko previsoka, kajti poskočila je od dosedanjih 24 gld. za metersk cent na 40 gld., se ve, pri oni kavi, ki se po suhem privaža v Avstrijo n. pr. iz Hamburga, Bremena i. t. d. Od one kave pa, ki se uvaža v ladjah po morji, tako n. pr. od one, ki se privaža v Trst in se razpošilja potem po domačih deželah, plačevalo se bode samo po 37 gld. od meterskega centa, kar bode mnogo pripomoglo povzdigi trgovine v Trstu.
Ako tudi je uvoznina na kavo zelo visoka, navkljub temu smo sklenili, da glasujemo zanjo, kajti kava se ima naposled vender le smatrati kot potrata, ker ni hrana, neobhodno potrebna za vsakdanje življenje.
Ubožec tako ali tako použije malo kave, in poleg tega se po naših deželah surogati (nadomestki) napravljajo tako dobro, da, ako se jih nekoliko pridene kavi, lehko skoraj popolnoma namestujejo kavo, če tisti, ki jo pije, ni preveč izbi-ričen, kar more biti samo bogatin, kateremu ni do tega, plača li za čašo kave po 12 ali po 14 kr. Ker smatram jaz uvoz-nino na kavo bolj kot davek na potrato, uvidelo se mi je, naj glasujem zanj.
S postavo, sklenjeno 23. dne marcija, ki se tiče prena-redbe nekaterih določil v volilnem redu državnega zbora, odpravile so se mnoge napake dosedanjega volilnega reda. Jedna
najvažnejših toček je prenaredba volilnega reda veliko-posestnikov na Češkem, kateri je bil dosedaj takšen, da so morali biti v tem volilnem oddelku vedno v večini tako imenovani liberalci, našim nasprotnikom v veselje. Res bi me predaleč zapeljalo, ako bi hotel svojim volilcem natančnejše razlagati ta predmet, za katerega se gotovo posebno ne zanimajo. Dovolj, da se je sedaj odpravilo to zlo, ter se uvedel vsem strankam jednako deugon volilni red.
Tudi so se zvršile nekatere druge koristne, praktične in res „liberalne“ prenaredbe, tako n. pr., da imajo v prihodnje v volilnem razredu mest in občin pravico glasovati tudi oni občinski udje, katerim je plačevati rednega letnega davka samo po 5 gld. To določilo se res sme imenovati liberalno, in vender je naša nasprotna stranka, katera si, dejal bi, tako nesramno prisvaja naslov „liberalne stranke“, govorila in glasovala proti temu določilu, kajti dobro zna, kolikor več je volilcev, tem manj je upati njej, da zmaga pri volitvah, in to jej nij po volji, ker skrbi le za svojo korist, a ne za korist volilcev in države. To postopanje dovolj kaže, kakšne baže „liberalnost“ poznajo ti ljudje. Vender s tem predmetom se ne bavim dalje. Kakor sem' uže dejal, ponavljam, da se ta predmet ne tiče zelo mojih volilcev in poročati imam še o mnogih drugih stvareh.
V dan 28. marcija je poslala vlada državnemu zboru načrt postave, zadevajoče se naprave železnice od Trsta do Herpelje. Ta železnica bode zelo važna za Kranjsko, zato se mi zdi umestno, da svojim volilcem poročam natančnejše o njej. Vlada je namreč sedaj vzela loško-tržaško železnico v resen prevdarek. črta tej železnici bi se po uže gotovem operatu glavnega nadzorstva imela potegniti od postaje Loka v stran po Soriški dolini, kolikor mogoče blizo Idrije, potem čez Godo-viče in Razdrto do blizo postaje Divače. Od tam bi se združevala z istersko železnico, ki bi se lehko upotrebljala do Herpelje ali Kozine, in od tamkaj bi po načrtu, letos državnemu
zboru predloženem šla po Herpeljsko-Tržaški železnici čez Boršt ob bregovih drage Muggijske mimo Servole in Chiarbole v Trst. Načrt, ki se je letos predložil državnemu zboru, je zatorej jeden del ali začetek te železnice. Uže del Herpelje-Trst sam bi do-našal mnogo koristi ne le naši kranjski deželi, temveč tudi južnemu Stajerju in Koroški, kar tu pokažem.
Prvič je črta Divače-Herpelje-Trst za 14 kilometrov krajša, nego črta Divače-Nabrežina-Trst. Drugič je južna železnica s svojim tarifom tako draga, kakor ne lehko katero drugo železniško podvzetje. Iz teh dveh vzrokov bi država, katera bi sama oskrbovala to železnico, lehko iz Divače do Trsta čez Herpelje privažala blago metersk cent najmanj po 4 kr. ceneje, nego sedaj tako draga južna železnica. Ako pomislimo, da velja n. pr. jeden metersk cent drv v gozdu, kjer se posekajo, blizo 1 gld., vidimo, da znaša to znižanje voznine pri lesu uže 4°/0 njega vrednosti, kolikor več bi dobil potem vrednosti les po Kranjskem, južnem Štajerskem in vzhodnem Koroškem. Vender ne sam les, tudi drugo blago je še, katero je cenejše, nego les, n. pr. opeka, led, premog i. t. d. i. t. d., in to bi služilo temu blagu v velik dobiček. Tako n. pr. tehta opeka, kakeršne potrebujemo po Kranjskem za zid, blizu 30 meterskih centov 1000 kosov, pri teh bi se zatorej prihranilo 3 gld. 60 kr., ako bi se peljali od Divače do Trsta, ali če računimo, da velja opeka okolo 14 gld., prihrani se 26°/0. Pri ledu bi bil razloček še večji. Uže iz teh zgledov se lehko razvidi, kakšen znamenit dobiček bi se naklonil naši deželi s to železnico.
A te za Kranjsko tako ugodne postave državni zbor letos nij še mogel rešiti, nekoliko zato ne, ker je bilo v obravnavi toliko važnih postav, katere, ker so se bile uže vzele v delo, so morale tudi se okončati, in nekoliko tudi zato ne, ker je naša nasprotna stranka v odsekih, kolikor se je dalo, skušala overati uspeh obravnavam nekaj z brezkončnimi govori in nasprotnimi predlogi, s katerimi se je potratilo mnogo časa, nekaj s tirjatvami, naj se zaslišijo strokovnjaki i. t. d., kajti, ako se spominjajo malo rodovitih sej, ko je bila njih stranka v večini, prijemlje jih jeza, da se sklene sedaj vsako leto toliko postav.
Tako se jim je tudi posrečilo, da so dela odsekova, kateremu je izročeno posvetovanje o obrtnijskem redu, tako zakasnili, da se je sklenilo o njem komaj uže na konci seje. Ta važna postava, katere nepotrpežljivo pričakuje rokodelec nižje vrste, prav zato nij mogla priti v zbornico.
Sedanja obrtnijska postava, ali bolje rečeno, sedanja obrt-nijska svoboda — po kateri sme vsakdo, če ima le mnogo denarja, baviti se z vsakim obrtom tudi v veliki meri, akoravno nijma najmanjšega razuma o njem, da le računiti zna — bila je zelo pogubna za obstoj malib obrtnikov, zlasti po mestih, a bila je jedna tistih famoznih postav, s katerimi si je liberalna stranka pridobila zaslug za veliki kapital, ubožcem na škodo.
Semkaj spada tudi postava, katera je odprla oderuštvu „duri in vrata“ in ki se je sklenila skoraj le oderuhom in Židom na korist.
Naš nalog je sedaj, vse takšne škodljive postave odpraviti in jih namestiti s pravičnejšimi in primernejšimi.
Končno še jedenkrat omenjam postave, tičoče se zidanja železnične črte Trst-Herpelje, in morem zagotoviti svojih volil-cev, da pride na vrsto v prihodnji seji državnega zbora.
V dan 24. aprila se je po tretjem berilu sprejela postava, katera se tiče kaznij za dejanja, s katerimi se škoduje ali goljufa upnik, ki vodi eksekucijo. Proti tej postavi greši, kdor kak zarubljen predmet na škodo rubnikovo pokvari, razdene, skrije, skrivaj proda ali strani spravi.
Pravičen postavodajalec ima vedno ozirati se na pravico, ter braniti dolžnika in upnika.
Do sedaj se je mnogokrat pripetilo, da je kak brezvesten dolžnik, kateremu se je po eksekuciji imela prodati hiša, pred dražbo vso hišo pokvaril, in je n. pr. oknice, vrata, ključanice, da, še celo strešno opeko prodal ali razdejal, ne da bi ga bila mogla zato doseči kazen. Zgodilo se je časih tudi, da je kdo, ki se je imel nadejati rubežni za kakšnega manjšega dolga voljo, pred rubežnijo hitro vse svoje premično blago poskril ali poprodäl,
mnogokrat tudi iz gole hudobnosti razdejal, da le nij moral plačati upnika, a postava mu nij lehko prišla do živega.
Da bi se odpravilo to zlo, zato se je sklenila omenjena postava.
V	dan 28. aprila se je po tretjem berilu sprejela postava, s katero so se uvedle nekatere olajšave pri legalizovanji pisem po notarjih ali sodnijah. Uže v svojem prvem poročilu 1880. 1. str. 18—21 sem govoril o tem predmetu. Tisto leto se je namreč v državnem zboru sklenila postava, po kateri bi se bilo imelo odpraviti vse posilno legalizovanje z malimi izjemami, toda gospodska zbornica je zavrgla to postavo, tako, da je morala priti letos z nova v obravnavanje.
Jaz za svojo osobo odkritosrčno povem, da sem bil za to naj se odpravi vse posilno legalizovanje, in takih mislij so bili tudi sköraj vsi moji tovariši, sploh večina poslanske zbornice. Toda, ko smo videli, da gospodska zbornica s tem nij naših mislij, skušali smo vsaj kolikor mogoče olajšati trdost posilnega legalizovanja. Tako določuje ta nova postava, da je za pismo, katero se vknjiži (intabulira) uže dovolj, ako se legalizuje podpis njega, kdor je naredil to pismo, in da v bodoče ne bode več potrebno legalizovati tudi podpisov prič, s čemer se prihrani strankam mnogo troskov, potov in časa.
Tudi ne bode v prihodnje treba poverila (legalizacije) na zasebnih (privatnih) pismih po notarjih ali sodnijah, kadar se ima za pravega potrditi podpis, ako nosi to pismo potrdilo državne, deželne ali samoupravne občinske gospodske, katera je pozvana da skrbi za korist onega, ki se s pismom za kaj zavezuje.
S kratka: uvedlo se je še mnogo olajšav, ki bodo ljudstvu v prid, in s tem nam je biti zadovoljnim, kajti več za sedaj nij bilo mogoče doseči.
V	dan 23. maja se je sklenila postava, po kateri se ima postavno urediti podpora ubozih vdov in sirot tistih vojakov, kateri so o priliki ustaje v južni Dalmaciji, Bosni in Hercego-
vini v boji padli, in za kar se ima porabiti oni denar, kateri se je nabral po vojaški taksi, uvedeni 1880. 1. Ta kratka postava, ki ima samo dva člena, branila bi mnogo družin uboštva in bede.
O državnem proračunu za 1882. leto mi ni mnogo govoriti. Od 1880. L, ko se je prvič obravnaval ta predmet v državnem zboru, zvišali so se dohodki države od 398 milijonov, kateri so se proračunih za 1880. leto, na 433 milijonov za 1882. leto. Toda v jednaki meri so tudi zvišale se potrebščine državi, in zlasti so letos troški za pomirjenje upora po južni Dalmaciji in po Hercegovini pogoltnili velikanske zneske denarja, o čemer se ne more nakladati odgovornost niti vladi, in še manj državnemu zboru.
Kar se tiče rednih troskov državinih za 1882. leto, ostali so blizu takšni, kakeršni druga leta. Tu pač ni mogoče mnogo prihraniti, in naši vladi se nikakor ne sme očitati, da bi drža-vine denarje trosila kar brez pomisleka. Ali kar se tiče izvanrednih potrebščin državinih za 1882. leto, bile so tiste, katere je predlagala vlada, tudi takšne, da nij bilo mnogo spodtikati se ob njih. V vsem skupaj je državni zbor izbrisal ali zmanjšal po vladi predlagane troške 1,252.015 gld.
Ako po vsem na tanko pregledamo državni račun, imamo zapisati v primeri z lanskim letom nad 3 milijone prihranila, če ne jemljemo v poštev izrednih večjih dohodkov in troskov, katerih nam ni jemati za primero. To se sme na vsak način imenovati vesel uspeh, kateri se bode v prihodnjem letu po zvišani uvoznini in drugih davkih še pomnožil, in ako se posreči tako imenovani komisiji za prihranitev stopiti na dan s predlogi o prihranilu, upati smemo, da se kmalu poravna državni pri-manjkljej, in da bodemo mogli brez vseh dolgov v prihodnje pokrivati državne potrebščine. Tega ni nikdar mogla doseči stranka nasprotnikov Slovanom, oskrbnijskih svetnikov in usta-novnikov, kar je tudi bilo vzrok, da je propadla.
Sedaj se bližam koncu svojega letošnjega poročila, in odkritosrčno moram povedati svojim voHlcem, da sem, prevzemši častni nalog poslančev, v svojem srci gojil upanje, da se mi bode posrečilo mnogo več dobrega in koristnega storiti za domovino in svoj volilni okraj, nego se je zgodilo v resnici. Toda o tem ne pada greh samo na mojo osobo. Pomisliti je treba, ako se zbere 350 glav, katerih vsaka ima svoje posebne društvene in politične nazore, in katerim je zastopati najrazličnejše zadeve svojim voHlcem v korist, potem je velika težava posamezniku, da obveljajo njegove misli in želje, in koliko kra-tov se mora korist katere dežele ali še večkrat kakega nje kraja puščati v nemar in žrtvovati potrebam in blagostanju vse države.
Tudi državni zbor nikakor ni mesto, kjer bi se obravnavalo ali sklepalo o željah in potrebah posameznih okrajev. Tu se najprej zastopa korist vse države. Tu se sklepajo postave, katere se tičejo vse države, in le v posebnih slučajih takšne, katere se tičejo posameznih dežel, posamezni poslanec ima zatorej redko kedaj priliko, da govori o željah in zahtevah volilnega okraja, katerega zastopa, ako se ne tiče to ob jednem vse države, ali vsaj njega kronovine. Kakor tudi sem napenjal vse moči, da bi dosegel za Postojnski okraj prosto uvažanje žita iz tujih dežel, posrečilo se mi je to tako malo, kakor poslancema iz Primorja in Tirolskega, katera sta se tudi brez vsega uspeha trudila, da bi dobila svojima deželama posebnih po-boljškov.
Mi kranjski poslanci smemo prav za prav trditi, da smo dosegli v primeri več, nego li poslanci drugih kronovin. Zastonj se potezajo poslanci Štajerskega, Gorenje Avstrije in Solnega grada, kateri obračajo v to vse izvrstne pomočke in svojo veljavo, kakor jo imajo n. pr. gospod Lienbacher, knezi Lichten-steinski i. t. d., da bi dosegli olajšavo, kar se tiče šolskega obiskovanja po njih deželah, in kakor tudi so uže znižali svoje zahteve, vender niso do sedaj dosegli še ničesar, dasi so n. pr. po Kranjskem uže dolgo postavno uvedene te olajšave.
Zastonj so se poganjali v vsakem obziru spoštovani poslanci iz Tirolskega, da bi za Tirolsko dosegli znižanje hišnega davka, in ako tudi imajo za to tehtovite vzroke, vender jim ni izteklo se po volji. Zastonj so poslanci iz Dalmacije trudili se dobiti nekoliko ne posebno važnih dovolil za svojo deželo, bodi si za zidanje železnice, ali za dosego važnejših uvozninskih pravic, brezuspešno jim je bilo vse prizadevanje tako zelo, da je nek vrl poslanec dalmatinsk, gospod dr. Mo n ti, nevoljen za tega delj, položil svoj mandat. Kaj takšnega je lehko povedati tudi o Buko vincih, Moravcih in celo o mogočnih Cehih, kateri raz ven svojega vseučilišča v zlati Pragi sicer še skoraj ničesar druzega nijso dosegli. Kranjski deželi so se dale vsaj nekatere koncesije.
Kranjska dežela je namreč dobila deželnega predsednika kateri je z nami jednih mislij in jednega srca, in prestavil se je prejšnji deželni glavar, kateri ni bil prijazen našemu narodnemu prizadev anj u, ter nam namestil z drugim, ki mu je do naše stvari. Vprašanje o jeziku se je v poslednjem času, navkljub vsemu silnemu nasprotovanju sodnij, obrnilo odločno nam na korist, ker se z ministerskim ukazom dne 18. aprila 1882. 1. našemu jeziku pred sodnijo dovoljuje jednaka pravica, kakor nemškemu. Preširni okrajni glavar pl. Ves te neck je moral iti iz Litije in iz Kranjskega. Mnogi poštni uradniki in profesorji, kateri so za svojega narodnega mišljenja voljo bili prestavljeni kakor za kazen v v tuje dežele, poklicali so se zopet nazaj v deželo. Najmanj smo še dosegli, kar se tiče šolstva, in o tem se vedno bero pritožbe po novinah. Toda skoraj se tudi tu naredi konec. Letos se imajo namestiti „nekateri“ udje deželnega šolskega sveta z drugimi, in skoraj se bode tudi na tem polji videla veselejša prikazen. Mnogokater učitelj, ki je bil le preveč lakomen dobrote (?) famoznega „Schulvereina“, bode sedaj ohladil svojo ognjevitost in skušal ustrezati bolj željam in potrebam onih, kateri pomagajo, da je mogoče njega plačevati, nego, da bi onim jezikačem in malovrednikom na ljubav delal politiko po ljudskih šolah.
Od nekdaj uže sem bil iskren prijatelj narodnemu šolstvu. Tačas, ko sem imel čast biti ud kranjskega deželnega zbora, sem stavil predlog, da se učiteljem daje plača iz deželnega zaklada, in da se je odpravil tisti okorni način, po katerem so se učiteljske plače pobirale in dajale pri občinah, kakor je ukazovala stara šolska postava; tačas se je odpravila tudi šolnina in še druge nepriljubljene davščine. Zatorej menim, da imam tudi pravico, obračati se do učiteljev, ter jih pozivati: „Delajte z nami na korist narodu!“ Sadite v mladinska srca, ki so vam izročena v izobraževanje, ljubezen do ožje domovine, kajti le potem bode umevala ljubiti tudi svojo širjo domovino ! Nikdar ne zabite, daje materin jezik jedini in najkrajši pot, po katerem se nauči mladina, česar se sploh more naučiti v ljudski šoli. Vedno vam bodi vodilo pravi namen ljudske šole in pomislite, da so leta, v katerih obiskuje otrok ljudsko šolo, predraga, da bi se otrok učil drugih stvarij, nego onih, katerih potrebuje mož v svoji domovini.
Dobro vem, da učitelj na kmetih mora učiti samo tisto v šoli, kar mu ukažejo njega predstojniki in šolske oblasti, ali ravno zato ne pusti, da bi vplival nänj „Schulverein“, ker njega načela merijo bolj na politične stvari, nego na izobraževanje ljudstva. Da pa bodejo po sedaj hodile šolske oblasti po drugem potu, nego došle, zato se bode uže poskrbelo.
Končno morem zagotavljati svojih volilcev, da minister-stvo Taaffejevo, katero naše namere in želje in potrebe vseh avstrijskih dežel in tudi narodno stvar sploh pospešuje ter umeje ustavljati se na boben prišlim centralistom in ponem-škovalcem — stoji na tako trdnih nogah, kakor še nikdar, in da se veseli zaupanja in pohvale vladarjeve, tako, da naši nasprotniki, meneči, sedaj in sedaj odklenka temu ministerstvu, kar debelo gledajo in počasi spregledujejo, kako so njih nazori se uže preživeli. Tudi so začenjali prijazniti se z mislijo, da_ naposled vender ne kaže drugače, nego puščati vsakemu svoje in slehernemu narodu priznavati svoje pravice, da se s posilnim ponemčevanjem in centralizovanjem v Avstriji ne da nič
opraviti, in da se bodo vresničile besede našega presvitlega cesarja: „Mir hočem imeti mej svojimi narodi!“
S tem se poslavljam za letos od svojih dragih volilcev. Z Bogom!
V C i r k n i c i, meseca avgusta 1882.1.
Adolf Obreza.
Svojim volita
o svojem
delovanji v zborovanji državnega zbora
na Dunaji 1882.—1883. 1.
----o(f§)o-
Poroča
ADOLF OBREZA,
poslanec dežšlnih občin Notranjskih.
~f45'

4°
Založil poročevalec. — Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.
1883.
Dragi voh'Ici!
ш
^kor vsako leto, tako tudi letos nisem zabil, da poročam ^T^^svojim čestitim volücem o dogodkih v državnem zboru in koliko sem se jih vdeleževal jaz.
V poslednji seji, ki je trajala od 5. dne decembra meseca
1882.	1. do 8. dne majnika meseca 1883. 1., ukrenilo se je zopet precej mnogo postav, in med njimi nekatere, ki so posebno važne ne le kar se tiče kranjske dežele sploh, temveč tudi mojega volilnega okraja posebe.
Najvažnejših teh postav hočem navajati v svojem poročilu in jih natančneje razlagati svojim volilcem.
Ta poslednja seja državnega zbora se sploh od prejšnjih izvrstno odlikuje po tem, da sta se v nji obe glavni stranki, to je stranka narodnih avtonomov in stranka nemških centralistov, nasprotno bojevali s takšno zlobo in strastjo, kakor se morebiti dosle še ni godilo nigdar.
Zlasti sta bila dva predmeta, ki sta dala povod, da sta se pozvali te dve stranki kakor bi se reklo „na boj z nožem“. Pre-naredba obrtnega redu in postava, tičoča se prenaredbe nekaterih paragrafov šolske postave, ali tako imenovana „novela o šolski postavi“, zaradi njiju je nastal takšen krik in hrup.
Posebno se je videl poslednji predmet pripraven nemškim centralistom, da bi ž njim našo stranko, to je stranko narodnih avtonomov, do dobra potolkli, da, celo izpodkopali ministerstvo Taaffejevo ter se zopet povzdignili na stopnjo vladajoče stranke v Avstriji.
Kes, vse je uže kazalo, da, ako se jim posreči podreti novelo o šolski postavi, katero je nasvetovala sl. vlada ter jo vzprejela gospodska zbornica, potem bi odstopilo ministerstvo Taaffejevo, in ker so centralisti mislili, saj je to gotovo kakor „amen“ v očenaši, zato so skušali na vso svojo moč in po poštenih ter nepoštenih potih doseči to srčno zaželeno svrho.
Nikoli še se ni sam ob sebi prav nedolžen predmet, ka-keršen je ta šolska novela, tako brez vse mere razkričal, češ, da je Bog vedi koliko važen in imeniten. Kreketalo se je skozi okna v širi svet, da bode nasledek tej postavi popolni propad naobraženosti ter inteligencije po vsej Avstriji, da potisne ljudstvo nazaj v temine srednjega veka, da mora pehniti domovino v največjo nesrečo i. t. d.
Toda v tem zmislu se ni delalo samo v državnem zboru, ne, tudi zunaj njega so osati nasprotniki trosili takšne očite leži med Ijiidi. Vse njih načelom služeče novine so prinašale dan na dan obširnih člankov, v katerih smo brali strahovite kritike o tej šolski postavi, in celo najbolj ničevi zakotni šalivi listi so morali hreščati, kar je bilo v njih moči, da so v tem zmislu ob-delavali javno mnenje in motili lehkoverno ljudstvo.
Zatorej res ni nikako čudo, ako so osupnili in se dali premotiti sicer še zelo razumni ljudje, ki niso utegnili niti imeli veselja, da bi bili prebrali ta vladin predlog, a tem bolj še nižje ljudstvo na Dunaji, katero zajema svoje mnenje iz judovskih in tako nazivanih „liberalnih“ novin, kakeršne so „NeueFroiePresse“, „Wiener Tagblatt“, „Vorstadtzeitung“, „Deutsche Zeitung“ i. t. d.,
i.	t. d. in ki sploh samostojno misliti ni vajeno.
V koliko je bilo opravičeno to žalostno kričanje nasprotne stranke, sodili bodo lehko čestiti moji volilci sami, kajti spodaj jim podajam najvažnejše točke te postave.
Kar se tiče prenaredbe obrtnega redu, opomniti mi je najprej, da se ž njo nič kaj ni ustreglo velieemu kapitalu in veličini obrtnikom, katerih se je bilo bati, ker bi počasi bili zadušili ves mali obrt po velicih mestih. Za tega voljo se tudi takšna postava, s katero je sl. vlada uže mnogikrat skušala prodreti v državnem zboru, nigdar ni ukrenila v prejšnjih sejah, kjer so imeli prvo in odločilno besedo veliki kapital in upravni svetovalci. Poslednja seja državnega zbora, čegaver večina skrbi bolj za občo blaginjo ljudstva nego za posamezne stranke, imela je biti še le tako srečna, da je dognala prenaredbo obrtnega redu 1859. L, po kateri so tako hrepeneli obrtniki nižje vrste. Ta postava, ki se je letos ukrenila, meri najprej na to, da ima pošten delavec obrambo ter da se odpravijo obrtu kvarljivi mojstri-skaze in sleparji, kateri so se zelo namnožili v dobi obče obrtne svobode. Na stotine prošenj so pošiljali državnemu zboru obrtniki iz vseh dežel cesarstva in poudarjali željo, naj se postavi mejnik brezpogojni obrtni svobodi. Sklicavalo se je mnogo zborov, v katerih so se oglašali govorniki, jasno dokazujoči, da je treba prenarediti obrtni red 1859. 1. Takšnim očitim dokazom nasproti se nemški liberalci in zastopniki velicega kapitala niso upali dvigniti kar naravnost proti postavi, kajti bali so se izgubiti v ljudstvu vso svojo veljavo, katera se brez tega uže zelo zmanjšuje, zlasti na Dunaji. Delali so zatorej začasno samo overe, da se postava ni ukrenila, in s tem so bili zadovoljni. Stavili so različne predloge v ta namen in naposled celo ugovarjali, da je ta prenaredba postave še premalo radikalna, ter svetovali, naj se rajši kar takoj prično obravnave o novi obrtni postavi, in še mnogo takšnega nezmisla. Konečno vide, kako je vse njih zvijačno napiranje popolnoma brezuspešno, izpremenili so svoje postopanje in trdili, češ: uprav njim in njih stranki gre zaslu-ženje, da se bode osnovala ta postava, samo menili so, ako bi imeli oni večino, storila bi se postava čisto drugačna in mnogo bolja. Da bi se pridobrikali množini ljudstva, vložili so gospodje C h 1 u m e c k y, Herbst, K o p p, S t u r m in T o m a s z c z u k poseben predlog, in sicer: 1.) kar se tiče skrbi za obrtne pod-
jetnike in pomožne delavce, 2.) kar se tiče oskrbovanja ubožcev in domovinske postave, in 3.) kar se tiče kmetijskega razmerja. Temu predlogu namen je bil, saj se umejo samb ob sebi, pridobiti ljudstvo za svojo stranko in popraviti slabi vtis, kateri je v obrtnikih provzročilo njih postopanje proti novi postavi zavoljo obrtnega redu.
Znano je mojim volilcem, kako malo je dosegla svoj namen ta stranka, sestavljena po največ iz bankirjev, velicih tovarničnih posestnikov, Judov, odvetnikov in sploh iz take vrste ljudij, ki bi se neizrečeno radi popeli do ministerske časti. Zagotavljati morem dalje še svojih volilcev, da se tem po časti hrepenečim ljudem ni najmenj ni posrečilo omajati zaupanja, katero ima Njega Veličanstvo presvetli cesar v sistemo grofa Taaffeja, ter da se veseli sedanje ministerstvo milosti kronine še vedno v prav takšni meri kakor tist dan, ko se je imenovalo.
Po tem uvodu prehajam k pojasnilu najvažnejših postav, ki so se ukrenile v tej seji.
V 3. dan decembra meseca 1882. 1. ukrenila se je postava, po kateri je podaljšana veljavnost tiste postave, ki se je osnovala 23. dne majnika meseca 1880. 1. in ki določuje priboljške pri zidanji krajnih železnic ter je imela izgubiti svojo moč z 31. dnem decembra meseca 1882. 1. Zdaj ima zopet veljavo do 31. dne decembra meseca 1884. 1.
Ta postava se tiče kranjske dežele le toliko, ker se je sestavil odsek, ki namerja zidati železnico od Ljubljane do Kamnika in kateri je državnemu zboru izročil prošnjo o državni podpori. O tej prošnji v železnocestnem odseku poročati je bil milog moj in posrečilo se mi je, pripraviti odsek do tega, da pozove sl. vlado, naj usliši prošnjo, ako se skažejo v prošnji navajane okolnosti resnične.
Y	18. dan decembra meseca 1882. 1. ukrenila se je po tretjem berilu postava o prenaredbi in dopolnitvi obrtnega redu.
Kakor sem omenjal uže prej, ukrenila se je ta postava najprej v obrambo pridnemu, poštenemu obrtniku, dalje, da se dušek vzame zlasti po mestih razširjajočemu se sleparstvu v obrtu, in naposled, da bi se odpravili toliko kvaro delajoči mojstri-skaze.
V	I. poglavji te postave se deli obrt v 3 vrste, in sicer tako-le:
a)	v svoboden obrt,
b)	v rokodelsk, in
c)	v koncesovan (dovoljen) obrt.
Svoboden obrt je dovoljen vsakomu, kdor popolnoma uživa vse politične pravice, kdor ni bil kaznovan zaradi zločinstva ali težkega prestopka i. t. d.
Kar se tiče rokodelskega obrta, kakeršcn je n. pr. oni, kjer gre za sposobnosti, katerih zahteva izobraževanje v obrtu pri učenji in daljšem njegovem zvrševanji, določuje § 14., da sme začeti na svojo roko in opravljati obrt samo tist, ki se mu je moči skazati o svoji sposobnosti. Takšen dokaz je spričevalo, da sc je dotičnik obrtu učil, in spričevalo, da je v svojem obrtu bil uže nekaj let pomočnik.
Ta paragraf je dal povod obširnemu in dolgotrajnemu pričkanju v odsekovih sejah. Privrženci naše stranke so se moški držali načela, da se ne sme dajati privoljenje vsacemu spekulantu, ki je k nam prigolomišil ter ima nekatere solde v žepu, toda sicer ve svojemu obrtu toliko glasu kakor zajec bobnu, in ki potem s slabšim, zatorej lehko cenejšim delom napravlja kvaro veščemu in poštenemu obrtniku. Vender ljudstvu ni ustreženo s slabim in zato cenenim blagom, temveč z dobrim. Meni se ne ustreže, ako kupim n. pr. v kaki prodajalnici par škorenj za 3 gld., za katere bi moral sicer plačati poštenemu čevljarju 6 gld., a se mi takšna obutev strga uže v osmih dneh, da mi jo je vreči strani. Pri takšni kupčiji sem osleparjen le jaz, če tudi sem na videz kupil blago prav v ceno. Ako se dovoljuje neo-
mejena obrtna svoboda, prisiljeni so najpoštenejši obrtniki dajati iz rok slabo in vihravo skrpiieano blago, ker le tako jim je mogoče kosati se zavoljo cene s spekulanti mojstri-skazami. Očito je, da takšnim načinom trpi kvaro rokodelstvo in občinstvo, v tem, ko si polni mošnjo kričeči slepar, ki z ležnjivim hvalisanjem svojega ničevega blaga po novinab lovi lehkoverno ljudstvo na svoje limanice, kar posebno izvrstno umevajo dunajski Judje.
Toda „liberalnim“ nemškutarskim poslancem se je uvidelo potrebno, potezati se za dobiček ravno teh ljudij, zaradi česar se je imel v sejah obrtnega odseka strasten boj, v katerem so sramotno padli ti vitezi obrtne svobode, kar jim je zelo odvzelo veljavo pri svojih volilcih obrtnikih. Po tej neveseli skušnji so tudi pohlevno molčali, ko se je v javni seji državnega zbora obravnavalo in glasovalo o tem paragrafu, ki je bil njim in njih nakanam v pravem pomenu besede velik trn v peti.
O koncesovanih obrtih je opomniti, da je navajanih 21 v §15. postave prav po imeni, tako n. pr. knjigotiskarstvo, stavbarstvo, krčmarstvo, delanje umeteljnih vin i. t. d., i. t. d., in vsak teh obrtov se dopušča le tistim osobam, katere dobodo pri oblastni izrečno privoljenje.
Svoboden je vsak drug obrt, ki ne spada v vrsto rokodelskih in koncesovanih obrtov, in takšen obrt je zatorej dovoljen vsakomu.
Hud prepir so zanetili tudi §§ 106., 114. in 118., ki razpravljajo obstoj obrtnih zadrug in način, kako se imajo ustanavljati. Namen tem zadrugam je, da goje medsobojno vzajemnost, da speše vkupno blagostanje družabnikov z napravljanjem posojilnic, skladišč za surovino, javnih prodajališč, občega vpotreb-Ijanja strojev i. t. d., i. t. d. Toda ko je bila stvar uže tako daleč dognana in predno so se ti paragrafi rešili, uvideli so tudi nasprotniki postavine novele, da bi ves njih daljni upor bil brez vsega uspeha ter bi utegnil biti le v kvaro njih popularnosti. Ko se je govorilo o drugih paragrafih, molčali so po največ, kakor da imajo vodo v ustih, in tako se je v 18. dan decembra meseca 1882. 1. po tretjem berilu vzprejela ta postava.
Da se je ukrenila ta postava, treba je bilo desetih sej, zatorej se jej je žrtoval malo ne ves čas državnega zborovanja do božičnih počitnic, izimši nekatere menj važne postave, ki so se mimogrede ukrenile, katere pa za moje volilce nemajo nikakoršne posebne važnosti.
V	8. dan februvarja meseca 1883. I. prišla je v obravnavo postava tičoča se oprostmne kolekov in pristojbin pri obravnavah zaradi odveze davščin in Ihre, ki jili morajo plačevati posestva po Kranjskem cerkvam, župam in njih organom.
Mene, družabnika pristojbinskemu odseku, izbrali so o tem predmetu poročevalca, zatorej mi je bil nalog, da sem zastopal ta predmet v odseku in v zbornici.
V	obravnavanje vprašanja: bode H odprava duhovenske bfre, kakor se je ukrenilo v seji deželnega zbora Kranjskega 13. dne Junija meseca, deželi Kranjski in duhovenstvu na korist ali ne, nisem se imel spuščati jaz, in brez vse koristi bi bilo tu razlagati, kakovi so moji nazori o tej stvari. Deželni zbor je stvar ukrenil in moj nalog je bil jedino ta, da dosežem oprostnino obravnav in dotičnih aktov, t. j. oprostnino kolekov in pristojbin. Zgodilo se je oboje po postavi, o kateri sem poročal in ki se je po drugem in tretjem berilu vzprejela 8. dne februvarja meseca
1883.	1.
V	22. in 26. dan februvarja meseca so se ukrenile in vzprejele 3 postave, ki so zelo važne posestnikom. Te postave so naslednje:
!•) Postava o zložbi gospodarskih zemljišč.
2.	) Postava, kako bi se odpravili po gozdeh tuji lažje in bi se bolje uravnale (arondovale) gozdne meje.
3.	) Postava, kako se imajo deliti občinska zemljišča in se uravnavati dotične vkupne užitninske in upravniške pravice.
Koliko koristi bodo imele te postave za Kranjsko sploh in za moj volilni okraj posebe, pokazala bode skušnja. Po moji
misli se bodo te postave dale upotrebljati za mnoge kraje, in vsacemu se je nadejati po njih mnogo koristi.
Prva postava razpravlja zložbo zemljišč. Pri nas na Kranjskem in posebno še na Notranjskem nahaja se malo ne povsodi, da imajo kmetski gospodarji po mnogo zemljlščnih parcel, njiv in senožetij daleč narazen, in prav redek je gospodar, ki bi imel vsa svoja zemljišča vkupe. Tej postavi namen je zatorej, da se ponudi posestnikom prilika, po postavnem potu in s pripomočjo oblastev nasprotno zamenjati svoja zemljišča ter tako lepo združiti posestvo v celoto, in pri tej priliki je mogoče tudi odpraviti ali uravnati kakeršne koli si bodi služnosti (servitute).
Ta zložba zemljišč po nasprotni zamenjavi ima se pa umevati tako: ako se hoče n. pr. v kaki občini zvršiti postava o zložbi zemljišč, določila bode najprej komisija vrednost in mero zemljlščnih parcel posameznih posestnikov (to se ve, da iz mnogih davčnih občin). Kakor hitro se je zgodilo to, odpravijo se vsi mejniki po vsej občini in vsa zemljišča se bodo potem smatrala kakor jedno samo zemljišče.
Potem se prične razdelitev. Vsak posestnik dohode iz vse zemljlščne skupine jeden sam kos zemlje, kateri bode toliko vreden, kakor vse prejšnje njegove parcele, in delo je zvršeno!
Pri vsem tem bodo sodelavala oblastva, katera se bodo nalašč za to postavila.
A ker je zemljiško razmerje posameznih kraljevin in dežel po cesarstvu med sabo zelo različno, prepuščeno je še deželnim zborom pojedinih dežel, da se s posebnimi deželnimi postavami ozirajo na posebnostno razmerje zemljišč po svojih deželah, da, imajo celo tudi oblast, da v svojih deželah to postavo zvrše ali ne.
Letos izdana državna postava določuje samo obča načela, po katerih se ima vršiti ta združba zemljišč, ustanavlja splošna pravila, kako ravnati s pravicami tretjih osob, n. pr. s pravicami tabularnih upnikov, dalje govori, na kakšen način gre razsojati prepire, kateri bi se utegnili izcimiti za tega voljo, organom, ki se imajo posebe v to postaviti, o postavljanji teh organov samih
in tudi o vprašanji kar se tiče troskov, katerih vsaj nekoliko naj bi prevzela država pri zvršitvi, ter naposled, da bi ta menjava bila oproščena vseh kolekov in drugih pristojbin i. t. d., kar velja sicer takisto obema drugima postavama.
Druge posameznosti imajo določevati deželni zbori posameznih kraljevin in dežel.
Druga postava o odpravljanji tujih lazov po gozdeh in o zložbi gozdnih mej ima v sebi postavne določbe zaradi olajšav pri zvršitvi menjalnih pogodeb, katere v ta namen dovoljuje država, tako n. pr. zaradi oprostnine kolekov pri dotičnih listinah, zaradi odpustila pristojbin pri izročbi svojine i. t. d.
Tudi so v njej določbe, kako postopati, če imajo tabularni upniki ali druge osobe kakšne pravice do takšnih zemljišč ter bi se ne htelo dati privolilo v zameno, in kako in kedaj se sme zvršiti menjava celo brez njih dovolitve.
Tretja postava naposled, ki se je vzprejela po tretjem berilu 26. dne februvarja meseca, tiče se delitve vkupnih zemljišč in ureja pravice pri vkupnem užitku in vkupni upravi zemljišč.
Tudi ta postava utegne še biti za Kranjsko zelo važna, kajti malo ne vsaka občina ima pašnike in vkupna zemljišča, o katerih bi bilo najbolje, da se razdele med solastniki.
Zemljišče, katero ima po mnogo gospodarjev, oskrbljeno je navadno slabo in zanemarja se po največ vsestranski. Ako bi se po pravični meri razdelila takšna zemljišča med solastniki, gotovo bi vsacega posameznika bila skrb, da zboljša svoj delež in skoro bode dajalo zemljišče mnogo več dobička. Prav za tega voljo se je izdala ta postava. Umeje se samo ob sebi, da je tudi v tej stvari prepuščeno deželnim zborom, naj s posebnimi postavami določujejo, kdaj in ako se imajo razdeliti takova zemljišča, ali, če se imajo samo urediti užitninske pravice, sploh, da se ozirajo na posebnosti vsake dežele. V državni postavi se navajajo samo splošna načela, kako se ima zvrševati razdelitev ali uredba, in olajšila, katera dovoljuje država pri takovih operacijah.
Deželnim zborom bode zatorej dolžnost, da na tanko pretehtajo, kako bi se dale zvršiti te tri postave po različnih kraljevinah in deželah cesarstva, in da jih potem zvrše ali — kar brez ovinkov zavržejo.
V 16. dan marcija meseca se je ukrenila finančna postava, o kateri so tekle obravnave od 27. dne februvarja meseca do 16. dne marcija meseca.
O tem moram poročati dragim svojim volilcem veselo novico, da se naše države finančno gospodarstvo boljša od dne do dne. Vkupni državni dohodki, ki jih je 1880. 1. bilo še 398,251,756 gld., zvišali so se za 1883. 1. na 463,081,345 gld., zatorej se kaže pomnožitev vkupnih dohodkov za čistih 65 milijonov v treh letih. Tudi mi je opomniti, da ta dohodek nikakor ni nasledek vzvi-šanili direktnih davkov. Direktni davki z davkom od poslopij vred so se vzdignili 1883. 1. samo za 848,000 gld. više nego li
1880.	1. A pri nas na Kranjskem so direktni davki 1883. 1. še celo za 89,000 gld. nižji nego so bili 1880 1. Kar se tiče davka od poslopij, o katerem se je uže toliko in tako obširno govorilo, opomniti mi je moči, da se ga je postavilo 1880. 1. za Kranjsko vsega 320,000 gld. v proračun, v tem ko je za 1883. 1. proračunjen na 328,600 gld., vzvišal se je zatorej po uvedeni novi postavi o davku od poslopij za vse Kranjsko z ljubljanskim mestom vred samo za 8600 gld., kar je razvidno iz državnih proračunov teh dveh let. Da rasto dohodki, temu izvor so dohodki iz uvoznine, indirektni davki (užitnina i. t. d.), tabak, pošta i. t. d., i. t. d., tudi se prištevajo sicer omenjanim vzvi-šanim dohodkom 65 milijonov vkupni dohodki na novo zidanih in kupljenih železnic.
Temu je dostaviti, da so ti dohodki precej redni in ne izredni dohodki, da jih je zatorej upati tudi še v bodoče.
A kar se tiče rednih troškov državinih, more se potrditi, da so se pomnožili sicer tudi ti, ali vender se niso namnožili v
takšni meri, kakor redni dohodki. Nasprotno nam je mogoče reci: uže letos bi ne znali o nikakeršnem državnem deficitu, da nemarno prav izrednih troskov. Tako n. pr. se bode letos potrebovalo za zidanje novih železnic do 20V« milijonovgld., vtem koje bilo 1880. 1. treba za to delo samo 350,000 gld. Potem, kakor se zna, kupila je država po minulem 1880. 1. od akcijo-narjev veliko Elizabetino zapadno železnico. Za to železnico mora plačati država letošnjega 1883.1. kupninski rok, t. j. 9,082,413 gld. Troskov, da je vozila ta novo kupljena železnica, in za zgradbo nekaterih potrebnih poslopij, nabralo seje nad 7% milijonov gld., tako, da je vsega vkupe za to železnico letos nad 16% milijonov državnih troskov postaviti v proračun. Toda temu nasproti se mora opomniti, da bode letos imela država tudi dohodek te železnice.
Dalje je letos odločenih skoro deset milijonov tudi za deželo Tirolsko in Koroško, ker je obe deželi v jeseni 1882. 1. zadela strašna nesreča povodnji, ki je napravila kvare brez konca in kraja. Л ti novci se ne bodo razdelili samo onesrečenim stanovnikom, temveč porabiti se jih ima največji del, da se zgrade stavbe v obrambo, katere naj v bodoče odvračajo takšno zlo.
Državni deficit imamo letos zatorej samo potčm, ako prištejemo te izredne troške, h katerim se računajo še mnogi drugi, ki jih zavoljo kratkosti ne morem navajati, vender je deficit še vedno mnogo manjši od drugih let.
Ker jaz v vseh svojih poročilih volilcem s svetlimi barvami slikam državine finance, utegnili bi misliti moji volilci, da sem lehkoveren in v svoji lehkovernosti srečen človek, ki se čudom čudi našemu finančnemu ministru ter prilizuje sedanji vladi. A takšno mišljenje zavračam z vso odločnostjo in konstatovati morem le, da je vse najčistejša resnica, o čemer poročam, in da se vse opira na istinite dogodke, ki jih je lehkota dokazati s številkami. Ako pa so ti dogodki res tako ugodni, da utegne misliti svet: on, ki jih razglaša, presrečen človek je v svojem zaupanji, potem imamo volilci moji in jaz dovolj vzroka, da se, pošteni rodoljubi, veselimo tega iz vsega srca.
Poslanec gospod Klun je v svojem govoru pri generalni debati 27. dne februvarja meseca omenil, da se v novejšem časi na Kranjskem davki plačujejo voljneje in natančneje, in o tej izjavi so nasprotniki naši zagnali silen smeh in krohot. A meni je moči dokazati, da je gosp. Klun to govoril po vsi pravici. V prejšnji dobi je bilo na Kranjskem vedno davčnih" zaostankov nad 300,000 gld., (le 1877. 1. jih je bilo samo 250,000 gld.), toda 1882. 1. so se znižali ti zaostanki na samih 154,000 gld. Kubežnij je bilo 1877. 1. za 110,540 gld., 1880. 1. bilo jih je samo 37,405 gld. i. t. d.
Pristojbin pri davčnih eksekucijah na Kranjskem se je postavilo za 1883.1. v državni proračun 45,000 gld. To je na prvi pogled zelo velika vsota, ako pomislimo, da je vseh davkov
1.417.000	gld., vtem, ko n. pr. na Češkem, kjer se plačuje davka
24.070.000	gld., naraste eksekutivne pristojbine samo na 18,000 gld.
Vender, ako pogledamo stvar natančneje, vidi se nam nekoliko jasneja.
Na Kranjskem se namreč davek iztirjava eksekutivnim potem po štirikrat v leti, toda na češkem se godi to le po dvakrat vsako leto. Zato pa je na Kranjskem obrestij od zaostankov plačevati samo nekoliko nad 4000 gld., v tem ko jih plačuje češka do 90,000 gld. Zatorej je češka v tej stvari slabša od Kranjske, kajti v primeri s svojim davkom bi imela plačevati samo 67,000 gld.
Na vsak način pa so eksekucijski davki na Kranjskem zelo veliki in lehko bi se zmanjšali, da bi se uvedlo tudi tukaj samo dvakratno eksekucijsko iztirjavanje.
Pri tej priliki se obračam do svojih razumnih volilcev z nečim vprašanjem, in zelo bi me veselilo, ako mi nekateri njih povedo svoje misli, bodi si s pismom ali z besedo.
Jaz namreč mislim: utegnilo bi se posrečiti, da nas uslišijo, ako prosimo višjih finančnih oblastev, naj uvedö vsako leto dvakratno eksekutivno iztirjavanje davkov. Zdaj se vpraša: bi li ta naredba plačevalcem davkov v obče bila koristna, in, ali je je zatorej
želeti ali ne. Jaz sam sem uže premišljal to vprašanje ter je preiskaval na vse strani. Morebiti bode tii umestno izpregovoriti nekoliko besed o koristi in kvari takšne mogoče nove naredbe.
Korist, katero bi imelo takšno prisilno iztirjavanje davkov, ako se vrši vsako leto po dvakrat, bila bi namreč ta, da bi se takoj jirvo leto eksekutivni troski sploh morebiti znižali za polovico.
Kvara, katero bi utegnilo napravljati dvakratno iztirjavanje, bila bi pa ta, da bi se plačevalcem davkov vedno množili zaostanki, kateri se potem teže plačujejo od manjših, tudi bi rastle, kar se umeje samč ob sebi, obresti zaostankov, katerih bi se pri večjih zaostankih skoro nabralo toliko, kolikor je plačati za prisilno iztirjavanje.
Koristi štirikratnega prisilnega iztirjavanja pa so, ker se ljudstvo takisto polagoma privaja, da plačuje davke, (katere mora plačevati na vsak način), redneje, če tudi v manjših delih, in da ne pušča zaostankov. Jasno je, da se po takšnem potu zmanjšuje tudi število dolžnikov, katerim je imeti strah zaradi eksekucije, zatorej se v obče zmanjšujejo tudi eksekutivni troški, kakor nam kaže skušnja, kajti omenjeno je uže, da je 1877. 1. bilo eksekutivnih troškov še 110,540 gld., a do 1880. 1. so se znižali ti troški uže na 37,405 gld. Pričakovati se sme po pravici, da se znižajo še bolj, ako se plačevale! davkov vsak pot strogo privajajo še večji natančnosti.
Pomisleki proti štirikratnemu iztirjavanju pa so ti, da mnogi plačevalci davkov v posebnih časih nikakor ne morejo plačevati, ako tudi jih je najboljša volja, v tem, ko drug čas leta lehko spolnujejo svojo dolžnost.
Pri takšnih dolžnikih se sme zatorej imenovati eksekucija v neprimernem časi neopravičeno kvarjenje imovine, Mnoštvo brez vsega namena. To velja zlasti o kmetih, ki imajo v časi velicega poljskega dela pred žetvijo in v žetvi velike troske, da jih hudo lovi za novec, zaradi česar jim z najboljšo voljo ni mogoče plačati dolžnega davka. Vender je opomniti tudi tu, da v slučajih, vrednih posebne ozirnosti, postopajo oblastva mileje
uže zdaj, ko je še navadno štirikratno iztirjavanje, in da se v takšnih slučajih ne vrši takoj eksekucija.
Kakor se lehko posname iz tega, kar se je povedalo, ima zatorej štirikratno in dvakratno iztirjavanje davkov svojo solnčno in svojo senčno stran, za česar voljo v tej stvari nisem storil še nikakeršnega odločnega koraka, in predno ga storim, vedel bi rad, kaj in kako mislijo nekateri razumnih volilcev mojih, prosim jih zatorej še jedenkrat, naj mi svoje dotične nazore dobro-stno objavijo pismeno ali ustno.
V 28. dan aprila meseca 1883. 1. je bila vzprejeta po tretjem berilu šolska novela.
Zelo neprijetno in ob jednem sila smešno je bilo gledati in poslušati nasprotnikov vladinih, s kakšno zlobo so popadli to nedolžno šolsko novelo, kako so jo grajali kar se je dalo, kriče, da je ta novela največja nesreča, ki more zadeti našo domovino — toda omenjanim poštenjakom ni bilo toliko do uboge šole, ne, oni so hrepeneli samo po tem, da odpahnejo ministerstvo ter dobodo krmilo v svoje roke.
Mnogi razvneti govorniki so vzbujali v poslušalcih sam smeh s svojim dolgotrajnim brezumnim govoričenjem in s svojimi govorniškimi kozlovskimi skoki, tako n. pr. poslanec dr. Lust-kandel, ki je brez prestanka mnogo ur razlagal svoje glave modrost praznim klopem s takšno ognjevitostjo, da mu je tekel pot po obrazi.
Dokaj zoperneje pa je bilo še gledati večnega ministerskega kandidata drja. Süss a, ki je mastito in oblastno po govorniških in mimičnih pravilih mlatil prazno slamo besed ter s prav vzpodbudnim glasom in pod krinko najprijaznejšega poštenjaka prožil strupene pušice v vlado in v nje prijatelje.
Ni lehko verjeti, ako bi povedal, kaj so možakarji iz nasprotnega taborja pri tej priliki govorili hudobnega o novi šolski postavi. „Neumnost ljudstva,“ „omejenje razuma,“ „propast vsake naobraženosti v Avstriji“ — to so še najmilejše besede, katere so se jim usipale iz ust kakor v dobri letini hruške raz drevo, kadar je kosmatin medved potrese!
Vernier, da moji volilci zvedo in umö, katere in kakove so tiste prenaredbe v šolski postavi, ki jih protivniki vladini proglašajo tako strahovito kvarljivimi, prenaredbe, ki jim ima po besedah dr. S tis s ovih, dr. Lus tkan d lovih, dr. Weit-lofovih, dr. Wildauerjevih, dr. Foreggerjevih i. m. dr. nasledek biti popolna propast naobraženosti v Avstriji in ki bodo z nova odprle pot španjski inkviziciji, omenjati hočem nekaterih najvažnejših med njimi ter prepuščam bistremu umu svojih inteligentnih volilcev, naj jim razsodi, koliko je bila ta skrbljivost opravičena in, ali sem prav storil, da sem glasoval za šolsko novelo.
Nekatere najvažnejših prenaredeb ima v sebi § 21.
Stari § 21. veleval je, da smejo otroci iz ljudskih šol stopati po dovršenem 14. letu in le tedaj, ako so se za silo priučili branju, pisanju in računstvu, a novi § 21. dostavil je tem predmetom še znanje verskega nauka. Kdo bi huje storil! To je bila v očeh „liberalcev“ gnusoba!
Vender določuje novi § 21., da se otrokom na kmetih, ako tudi so hodili samo G let v šolo in dovršili 12. leto, (se ve, če so dovolj poučeni v zgoraj omenjanih predmetih), in otrokom ubožnih roditeljev po mestih in trgeh, ako iz vzrokov, vrednih posebne ozlrnosti, roditelji prosijo za to, dovoljujejo nekatera olajšila kar se tiče šolske dolžnosti.
Opomniti mi je, da ta stavek, ako natančneje pogledamo, nema v sebi nikakeršne prenaredbe, kajti v takšnih slučajih so se smela šolskim otrokom dovoljevati olajšila uže prej in so se tudi dovoljevala.
A zdaj pride najhujši trn! Alinea 4 § 21. določuje, da se smejo dovoljevati takova olajšila na kmetih tudi otrokom vse šolske občine, ako občinsko predstojništvo stvar v tem zmislu ukrene in ako občinski predstojnik izrečno prosi zanje.
Ali mi bodo verjeli razumni moji volilci, ako jim brez šale povem, da so mnogi občinski zastopi iz Avstrije, iz Češkega, Mo-
2
ravskega, Štajarskega, Koroškega i. t. d. državnemu zboru poslali peticij zoper to postavo? Ne vem, da bi, in vender je resnica !
Umeje se samo ob sebi, da so teh „ubožcev v duhu“ k takšni neumnosti prisilili razsrjeni „liberalci.“
Brez vseh ovinkov imenujem to „neumnost,“ kajti ako teh zvitih občin ni volja, da bi uživali njih otroci olajšila, potem jim ni storiti druzega nego naj se drže starega običaja in tako zapahnejo „nesreči“ duri in vrata, saj v tem § se daje občinam samo pravica, toda ne naklada se jim dolžnost po sili. človek si o peticijah teh občin lehko misli, da hočejo reči:	„Gospoda
moja, nikari nam ne dajajte takšnih pravic v roko, pogledite, saj smo preneumni zanje, utegnili bi jih v slabo obračati in si prste opaliti ž njimi!“ —
Veseli me, ker morem povedati v čast kranjski deželi, da iz te dežele ni došla nobena peticija zoper šolsko novelo.
Drugo teh strašnih prenaredeb je prinesel § 48.
Ta § v svoji novi obliki zahteva, da mora biti šolski voditelj (šolski direktor) sposoben, v sili učiti tudi krščanski nauk, in da mu je biti tiste vere, ki jo ima večja polovica šolskih otrok.
človek, trezno misleč, dejal bi, da se more prav ta naredba imenovati liberalna in pravična, in da bi prej bilo neliberalno zahtevati, da morajo otroci kakšne posebne vere dobivati poiik po učiteljih druge vere. Gotovo se sme imenovati prav liberalno, ako določuje ta nova postava, da n. pr. po nekaterih šolah v Leopoldstadtu na Dunaji, kjer je večina otrok Judov, mora biti Jud tudi voditelj šoli.
Ne, ni res — kriče naši po strasti zaslepljeni nemški liberalci — to ni liberalno, kajti tem načinom ne more biti n. pr. Jud voditelj popolnoma krščanski šoli. S tem se zatorej stavi meja pravici državljanov, da, s tem se celo greši proti državnim osnovnim postavam, katere izrečno določujejo, da so službe pristopne vsem državljanom brez razločka v veroizpovedanji. To iz-
vajanje je res absurdno, ako tud; moram svojih voldcev prav resno zagotavljati, da se je čulo iz ust državnih poslancev in sicer takšnih, ki so ali trdijo biti kristijani. Tako n. pr. govorili so poslanci grof Attems, dr. Bar enter, in dr. Sturm ter vsi judovski listi, kar se ve, nastavili so uže drug dan trobento in oznanjali omenjenim poslancem čast in slavo o tej globoko mišljeni ideji! Da, „Neue Freie Presse“ spozabila se je v svoji zaslepljenosti tako daleč, da je.ustavni stranki kar brez ovinkov svetovala, naj ne stopi potem nikdar v poslansko zbornico, ako bi se vzprejel ta §, temveč naj se odtegne zborovanju! Res, težko je verjeti človeku, kako daleč more sezati nesramnost judovskega novinarstva!
Strašen kamen spodtike v tej šolski postavi je bila dalje pseudoliberalcem prenaredba t? 54. In kaj je tako grozovitega v tej prenaredbi ?
Omenjeni § 54. določuje v svoji novi obliki: „da se imajo pregreški proti dolžnosti, ako jih stori učiteljsko osobstvo v šoli, in vedenje zunaj šole, ako je v kvaro veljavi učiteljskega stanu ter delavnosti vzgojnikov in učiteljev, kaznovati z disciplinarnimi sredstvi,“ v tem, ko slove § 54. v stari obliki: „Učitelji in pod-učitelji, kateri se vedejo svoji dolžnosti nasprotno, kaznujejo se z disciplinarnimi sredstvi.“
Vprašujem vsacega pametnega človeka, kateri nepristransko sodi, ali ni nova oblika paragrafova jasneja in popolneja nego li je bila ona v stari postavi? In vender, koliko so imeli pro-tivniki vladini ugovarjati proti tej prenaredbi!
Jeden je dejal: „Vsej šolski noveli jedro je uprav ta § 54.! Res, kakor nalašč je stvarjen, da omaje staro šolsko postavo ter jo izpodkoplje, odvzemši učiteljem vso veljavo! Učiteljska veljava ima biti izročena v oblast sovražnemu natolcevanju, učitelj bodi poniglavec, čmerika, hlinavsk pobožnjak!“
Sam Bog nebeški vedi, kako je bilo mogoče temu preljubemu poslancu spresti takšen pisan nlštrec!
Ako se je vedel učitelj v šoli ali zunaj šole protivno svoji dolžnosti, bila je tudi došle za to določena disciplinarna obravnava. Zdaj se je potegnil disciplini protivnomu vedenju zunaj šole ožji krog nego je bil do zdaj, kajti omejeno je na slučaje, v katerih se godi kvara učiteljevi veljavi in dolžnosti v šoli. Ta ožji krog se je potegnil učitelju na korist, a nikakor ne, da bi to spešilo ovajanje.
Takšno disciplinarno strogost nahajamo tudi v uradniškem stanu sploh, kako H zatorej, da bi ta disciplina, ki velja drugim uradnikom, ne veljala še učiteljem? Saj so učitelji tudi uradniki in nobenega učitelja ne razžališ, ako ga imenuješ javnega uradnika. Zato mu je tudi biti podložnemu disciplinarnim propisom. Druzega ne.zahteva in ne namerja § 54.
Tu omenjane prenaredbe so najvažneje in najrezkeje v vsej šolski noveli in iz tega lehko posnemo volilci moji, kako nedolžne so druge. Toda, ker so „ustavoverci,“ kakor se je povedalo uže prej, namerjali s šolsko novelo in po šolski noveli prekucniti ministersvo, podaje nam to ključ, da si rešimo sicer neumljivo zagonetko opozicije in redkega soglasja vseh poslancev levičarjev.
Pri nas na Kranjskem ta šolska novela tako ne bode mnogo uplivala, kajti deželno postavodajstvo ima pravico, da po svoji razumnosti meči §§ 21., 22., 28., in 38., in se je to godilo uže prej, a § 48. za nas nema posebne pomembe zaradi tega, ker so Stanovniki Kranjskega malo ne samo krščanski.
V 4. dan majnika meseca 1882. 1. ukrenila se je po tretjem berilu nova postava o c. kr. deželni brambi. Ta postava obseza posnetek in prostejšo osnovo določeb, ki so se o c. kr. deželni brambi proglasile v postavah s 18G9. in 1874. 1.
Ilazven manjših prenaredeb v dosedanjih postavah imajo v novi postavi posebno vašnost 3 točke, na katere bodem opozoril svojih volilcev. Te točke so:
1.) Določba o številu brambovcev, kakeršno ima biti ob v oj skinem časi, kadar je najnižje, in ki je ukroti en o na 138.000 mož;


2.	) naredba, da organizacijo in podrobnosti deželne brambe določuje cesar, in da za vsako tudi manjšo prenaredbo v organizaciji ni treba takoj državnemu zboru ukrepati posebne državne postave, in
3.	) dovoljenje, da vlada deželni brambi napravi konjiške kadre, kakeršne uže imajo pešci.
Vzroki, iz katerih smo glasovali za to postavo sploh in zatorej tudi za omenjene prenaredbe, bili so naslednji:
Postava z 2. dne oktobra 1882. 1. štev. 153 dovoljuje, da se sme na pomoč privzemati IV. razred v vojaštvo poklicanih novincev, toda s pridržkom, naj se nabere le toliko m6ž, kolikor jih treba, da je popolno postavno zahtevano število vojakov vkupne vojske.
A ker je za stoječo vojsko in za pomorstvo postavno število užo trdno določeno, treba je bilo zatorej to storiti tudi za deželno brambo, da se pri novačenji zna, kako daleč se mora in sme iti. Število 138,000 mož določeno je bilo sicer tudi uže prej, toda zdaj se je v postavi izrečno navedlo kakor najmanjše število.
Druga zgoraj omenjenih prenaredeb je bila potrebna, kar je pokazala skušnja. Notranja uredba deželne brambe in nje podrobnosti so same ob sebi tako izpremenljive, da je bil državni zbor uže štirikrat prisiljen, prenarejati in natančneje določevati postavo o deželni brambi, kajti le takisto je bilo moči odpraviti raznokatero zlo, ki se je s časom pokazalo in o čemer se ni moglo misliti pri ukrepanji postave. Tudi se javijo zdaj in zdaj potrebe in prenaredbe se morejo z vršiti mnogikrat zelo hitro, da se ne godi kvara vsej deželni brambi, kadar se ne utegne čakati shoda državnega zbora. Kazalo je zatorej najbolj, da se prepušča določba zaradi uredbe deželne brambe eksekuciji, vender ima državni zbor vedno pravico, da ne dovoli novcev, ako se mu vidijo kake prenaredbe predrage in nepotrebne.
Kar se tiče tretje prenaredbe, opomniti je o njej naslednje.
Stare deželne brambe § 10. obsezal je omenjeno določilo, da se imajo napravljati kadri samo pešcem in strelcem konjikom, a ne konjici.
Skušnja je pokazala, da je naše konjice v primerni z vsemi drugimi državami, mnogo premalo, in zlasti kar meri na vojskino moč kake države, treba gledati, kako se dela in godi po drugih državah. V takšni dobi, kakeršna je sedanja, tirja državna modrost, da Avstrija s svojo vojskino močjo ne zaostaja daleč za drugimi državami.
Ako primerjamo svojo vojskino moč z vojskino močjo vseh drugih velevlastij, vidimo, da so naša konjiška krdela v priliki z onimi mnogo preslaba, in če pomislimo, da se vojaki konjiki upo-trebljajo še za druga posebna opravila, n. pr. za službo pri štabu, za straže, za prevažanje živeža i. t. d., reči mora vsakdo po pravici, bati se je nam res velike stiske, ako pride kaka vojska, kajti naše konjice mali broj bi nas le slabo varoval. Za takšno posebno službo bila bi nam zlasti pripravna konjica deželne brambe.
Da imamo zatorej gotovost za takšen resen slučaj, potrebno je, da se napravijo stoječi kadri konjice pri deželni hrambi, kateri bi uže v mirnem časi oskrbovali za mobilizacijo potreben uk konj in ki bi bili potrebno jedro v vojaške vaje pozvanih konjikov (častniki, podčastniki in učitelji.)
Vsakomu je umevno, da se ob mirnem časi ne morejo imeti v oskrbi vsi konji brambovske konjiče, kajti bi se moralo za to žrtvovati premnogo novcev. Ukrenilo se je zatorej tako, da se prilično nakupijo konji, kolikor jih treba za jeden polk, potem se izroče kadrom v vajo, in ko so dovolj izučeni, izposodijo se zasebnikom, ekonomom, kmetom i. dr. brez vsega plačila proti temu, da jih ob vsaki redni vojaški vaji ali ob časi mobilizacije nemudno izroče oskrbništvu deželne brambe.
Kadar mine gotov določen čas (po minulih šestih letih), prepustili bi se takšni konji v popolno svojino gospodarjem, kateri so jih stregli.
Ta sistema se je uže na Ogerskem skazala praktično in uvedla se je v malem tudi pri tirolskih deželnih strelcih.
Vkupni troski za vzdržavanje polkovnega kadra, vštevši prilični nakup konj, postavljeni so za vsako leto na 90,000 gld.,
in vkupni troski za konjico deželne brambe tudi za vsako leto na 552,800 gld.
To so najvažnejše nove določbe v postavi o deželni brambi; druge niso tako važne in se vsaj vjcmajo z onimi stare postave, zaradi česar, menim, jih smem preskočiti v ozki meji svojega poročila.
Neka za vse posestnike zemljišč zelo važna postava se je ukrenila 7. dne majnika meseca in vzprejela po tretjem berilu: to je postava zaradi razpregleda zemljiškodavčnega katastra. Imeli smo sicer uže za Kranjsko propise o razpregledu katastra, kakeršne imajo tudi po drugih deželah v državi, toda ti propisi so bili zelo nepopolni. Pogostoma se je pripetilo, da je zemljišk gospodar po mnogo let plačeval davek od kake parcele, kateri lastnik je bil kdo drug. Kakor so meni, takisto tudi mojim vo-lilcem utegnejo biti znani takšni slučaji.
Ravno tako se je mnogikrat godilo, da je kdo plačeval davek od njive, na katero se uže davno ni posevalo, kajti se je bila tista parcela izpremenila v pašnik.
Takisto se je pogostoma dogajalo, da se je vedno plačeval davek od sveta, ležečega uže po mnogo let v piišči, kakor bi bil še ploden vinograd, kar je res bil pred mnogimi leti, a nasprotno se je plačeval tudi od parcele, ki je zdaj vinograd, davek, kakeršen se plačuje od pašnika i. t. d. in dosedanje naredbe o razpregledu katastra niso mogle postaviti mejnika temu zlii. Bila jo sicer tudi uže dosle vsacemu zemljiškemu posestniku dolžnost, vsako izpremembo svoje lastnine, bodi si, da jo je komu prodal, ali jej odločil drugo obdelovanje, naznaniti, toda, ako tega ni storil, ni se mu bilo bati kazni, zatorej so nekateri gospodarji takšne izpremembe naznanjali, drugi zopet ne, za tega voljo je nastajala zmešnjava na zmešnjavo. Ta nova postava bode popolnoma odpravila vse to zlo.
Postavili se bodo nalašč zemljemerci, katerim bode dolžnost, da vedno skrbe za največji red v katastru. Ne le, da bode po-
tem plačati globo vsacemu gospodarju, ako ne bi naznanil vsake izpremembe, vršeče se z njegovo lastnino ali na nji, ti zemljemerci bodo tudi uradovali vsak v svojem kraji in vsako četrtletje. Vsaka 3 leta bodo prepotovali sleharno občino in merili, kjer se bode pokazala potreba, ali tam, kjer bodo želele stranke, in potem jim bode svojo izmero postaviti v katastralne mape na razpregled, pri čemer je najvažnejše to, ker bodo morali pošiljati naznanila še zemljeknjižnim uradom, da se bode vjemala zemljiška knjiga s katastrom. To poslednje določilo je čisto novo in se bere v starem ukazi o razpregledu.
Tudi se bodo letos poslale pole vsem zemljiškim gospodarjem, iz katerih jim bode moči uvideti, od česa uprav plačujejo zemljišk davek. V teh polah bode videl vsakdo zabeležene vse številke, katere imajo njegove parcele, potem, koliko merijo in v kateri red obdelovanja so uvrščene, takisto tudi čisto dohodnino, katera seje določila pri uredbi zemljiškega davka. Tem načinom bode mogoče vsacemu zemljiškemu gospodarju, da se prepriča, ali je prav preračunjen njemu naložen davek, in da se pritoži, ako bi stvar ne bila v popolnem redu.
Zelo uspešna se bode pokazala zemljiškim gospodarjem naredba § 23.
Došle zemljemerec ni imel oblasti sam ob sebi določevati mej kacemu zemljišču. V bodoče bode smel zemljemerski uradnik, ako žele stranke, prestaviti mejo, in s tem se bode moči ogniti mnogim prepirom zaradi mejnih pravic. Črtež, po zemljemerskem uradniku napravljen, služiti bode mogel tudi zemljeknjižnim namenom. Za merjenje bode plačati zelo nizka pristojbina, o čemer je v novi postavi določen poseben cenovnik (tarifa.)
Druga prenaredba v primeri z dosedanjim razpregledom imenovati se sme oprostilo zaradi davka, katero je določeno v §§ 6., 31., 32. in 33.
Tamkaj se določuje, da se za nekoliko časa davek tudi popolnoma ustavi, ako izredna nesreča začasno opustoši zemljišča. Vender se to zgodi le tačas, kadar napravi kvaro povodenj z naplavom peska; za nesrečo po toči veljajo dosedanje določbe.
Ako bi se pa po vsem uničila vsa zgoranja plast, potem se stalno izpremenl zemljišče, in o takšnem slučaji govori § 5. te postave ter določuje slučaje, kedaj je smatrati takšno izpremembo dejansko.
Po mojih mislih bode ta postava ustregla važni potrebi zemljiških gospodarjev.
V dopolnilo te postave o razpregledu zemljiškodavčnega katastra ukrenila se je 8. dne majnika meseca še druga postava, katera obseza nekatere prenaredbe §§ 74. in 76. sedanje zemlje-knjlžne postave. Jedro tej postavi je nje § 2., ki veleva, da, ako po smrti gospodarjevi nastane izprememba v lastnini, ima ostallnsko sodstvo dolžnost, vpisati jo v zemljiško knjigo, čeprav se dotičniki ne oglasijo s prošnjo. Tudi ima ta postava v sebi nekatere olajšave kar se tiče vpisavanja v zemljiško knjigo, kadar je deliti zemljišče.
Obe te postavi bodete gospodarjem zemljišč v mnogih slučajih služili v veliko korist in gotovo ji bodo tudi vsi vzprejeli s pravim srčnim veseljem.
V 7. dan majnika meseca 1883. 1. ukrenila se je postava o zidanji železnice med Trstom in Kozino (Herpelje), o čemer sem natančneje govoril svojim volllcem v lanskem poročilu.
Za to železnico, ki bode na velik dobiček ne le Trstu nego takisto Istri, Kranjski, Štajerski in Koroški, bode dala država 3,340,000 gld. Zidanje se ima letos pričeti in v treh letih završiti. Ako tudi so troški za zidanje silni, vender je upati, da bode glavnica, katero država obrne v ta namen, vsestranski prav dobro naložena.
Ta železnica je ustanovila, če tudi le začasno, neposrednje in od južne železnice samostojno občenje Rudolfove železnice (Ljubljane) z morjem (Trstom.) Se ve da se bode morala v to porabiti proga južne železnice, Ljubljana - Divače, toda južni železnici se bode zavezati s posebno pogodbo, da dovoli oskrbnlštvu
državne železnice vlake ali posamezne vozove po tej progi spuščati proti gotovi vsakoletni odškodnini, toda oskrtmištvo državne železnice bode imelo pravico, da postavlja vozno ceno po svoji razumnosti brez vsakeršnega ozira na cenovnfk južne železnice.
Ta pogodba z južno železnico ima trajati dotle, dokler ne bode država popolnoma napravila železnice Loka-Divača-Herpelje-Trst, kar se tekom časa gotovo tudi zgodi.
Mnogo drugih postav, katere je državnemu zboru predložila vlada ali so jih izročili posamezni poslanci in o katerih so se posvetovali odbori ter jih predložili zbornici, ni moglo biti rešenih v lanskih sejah državnega zbora, kajti zlasti letos so naši nasprotniki porabili vsako najmanjšo priliko, da so v brezkonečno dolzih govorih stavili nasvete, naj se stvar začasno odloži, in s tem so se vezale državnemu zboru roke, da mu ni bilo mogoče uspešneje delati.
O priliki debat zaradi obrtne postave, šolske novele in finančne postave, pleteničilo se je toliko in tako dolgih ter praznih govorov, da je resnično usmiljenja vredno ubogo ljudstvo, kateremu je plačevati z novci trdo zasluženimi troške za potrato časa v državnem zboru.
Vender smem potolažiti in zagotoviti svojih vohlcev, da se tudi s časom v sedanji dobi ravna vestneje nego li se je tedaj, ko so imeli v državnem zboru večino nemški centralisti, oskrb-niški svetniki, ustanovniki in kandidatje ministerskih služeb, kajti v tisti dobi sta bili navadno po dve seji na teden, naj je bilo mnogo opravil ali nič, sedaj pa se je stvar drugače zasukala. Ako pride v obravnavo le nekoliko važnejši in obširnejši predmet, potem je vsak dan seja, časih sta še po dve, da ne omenjam odborovih sej, ki so navadno zvečer in trajajo do 9., 10. in katerikrat tudi do 11. ure po noči. Povedati moram svojim volilcem prav po pravici, da sem mnogikrat popolnoma utrujen legel spat.
Delovanje sedanjega državnega zbora je uže nekoliko kratov pohvalilo Njega Veličanstvo naš presvitli cesar. Tako n. pr. dejal je cesar lani prvosedniku državnega zbora dr. Smolki pri zaslišanji naposled: „Ne morem se spominati, da bi se sploh v k a t e )• e m zborovanji državnega zbora bilo storilo toliko in tako koristnega kakor v letošnjem“. In ko je bil prvosednik letos po končanem zborovanji pri cesarji, izrazil se je vladar proti njemu zelo pohvalno o delavnosti državnega zbora ter omenil: „da seje v primerno kratki dobi s t v a r i 1 o tako nenavadno mnogo in izredno važne ga“.
Za letošnje leto se bližam koncu svojega poročila, ako tudi se je ukrenilo še mnogo važnih postav, katere pa sploh za moje volilce niso posebno zanimljive, zatorej menim, da mi ni treba poročati o njih.
Zdaj samo še nekoliko besed o našem političnem razmerji
sploh.
Kar se tiče politike grofa Taaffeja, kaže se vedno jasneje, da si je zapisala na svojo zastavo plemenito načelo, to je, da se resnično in pošteno trudi spraviti avstrijanske narode. Pri tem je samo obžalovati, da tega moža pri njegovem početji ne podpirajo vsi državni služabniki s potrebno odločnostjo, da, mnogi mu celo mečejo kamenje na pot in kolikor moči stavijo overe njegovim nakanam. Ne samo, da nahajamo še vedno manjših tako drznih uradnikov, ki delajo ministerskega prvosednika nameram nasproti ter iščejo s tem slave, v svoji slepi nevednosti mene, češ, takisto si pridobodemo zaslug za bodočnost — kadar stopi drugo ministerstvo na krmilo — ne, tudi visoki državni uradniki, katerim bi vender imela biti znana volja Njega Veličanstva, imajo tako malo sramote, da kar očito delajo protivno Taaffe-j e v i m naporom.
Kaj takšnega, se ve, ni zapaziti na Kranjskem. V naši deželi je število uradnikov, narodnosti sovražnih, uže tako majhno, da se nikomur ni treba ozirati nanje, temveč smatrati se imajo kakor bi jih ne bilo med nami, toda po drugih deželah naše državne polovice jih vidimo še dokaj, in želeti je, naj bi imel grof Taaffe takšno odločnost, rekše brezozirnost, kakeršna je svojstvo B i s m a r k o v o, da hi potrebil še ta plevel iz domovine naše.
Sploh ima grof Taaffe tri različne vrste protivnikov:
Prvi so takšni, ki imajo lepe sposobnosti in dobro znajo, kaj hočejo, ki mu pa nasprotujejo samo iz sebičnosti, da bi prekucnili njegovo ministerstvo ter dobili v svojo oblast krmilo in potem po svoji misli gospodarili v deželi, toda teh je le manjšina.
Drugi ne urno prav ničesar, temveč le brezmiselno kre-kečejo za „modrijani“ v judovskih novinah, kakeršne so uže omenjane „Neue Freie Presse“, „Wiener Tagblatt“, „Deutsche Zeitung“ i. t. d., i. t. d. Ti delajo opozicijo, dejal bi, ker jih homatije vesele, ali ker jim njih listi to priporočajo; teh ljudij število je večje.
Tretji nasprotniki so tisti, ki večinoma le malo dobrega in poštenega vedo in znajo, ki pa upajo, da jim politične prekucije prineso kako mastno službico ali kak drug, če tudi umazan dobiček. Teh število je največje.
Najnevarnejši so protivniki prve vrste, kajti večina njih je veljavnih, omikanih in neutrudljivih.
Drugi so smešni.
Tretji so vredni zasramovanja.
V	prvo vrsto spadajo ministerski kandidatje in vodniki združenih levičarjev v državnem zboru, protivnomiselni visoki uradniki i. t. d.
V	drugo vrsto spadajo tako nazivani „zakotni politiki“ po krčmah. Tretjo vrsto, menim, dobro označim, ako povem, da jej prištevam pisače in privržence „Laibacher Wochenblatta“ in druge ljudi take baže, takisto tudi Jude.
Iz poštenega prepričanja, daje ideja grofa Taaf feja o spravi ljudstev in narodnostij in o ravnopravnosti med njimi nepravična in zaničljiva, gotovo nihče ni stopil v krdelo njegovih sovražnikov. A ker resnica in pravica naposled v vsacem boji in vsegdar premagati in uničiti svoje nasprotnike, zgodilo se bode to tudi tukaj. Trditi se sme po vsej pravici, da ima grof Taaffe za sabo uže tri dele pota do svojega smotra, ki ga želi doseči, in da se od dneva do dneva množi število njegovih privržencev. Brezumna in fakcijozna opozicija, katero so javili nasprotniki v poslednjem zborovanji ob raznih prilikah, kakor n. pr. pri debati o šolski noveli i. t. d., odprla je mnogokomu oči, da je uvidel, kaj namerjajo ti gospodje, in prestopil je potem v tabor grofa Taaffej a.
Kar se tiče usluženosti grofa Taaffej a pri cesarji, lehko se reče, da stoji še vedno na takšni stopnji kakor v dan, ko je bil imenovan ministerskim prvosednikom, zatorej je njegovim nasprotnikom in njim, ki si obetajo zlate hribe, ako se skoro pre-menja ministerstvo, prav malo upati, da se v tem oziru zgodi kaka izprememba.
Po Kranjskem se je politično razmerje narodnjakom jako zboljšalo in povsodi in vsak čas se potiska v stran peščica uže popolnoma oslabelih nemškutarjev. Prej čisto protiprirodno občinsko zastopstvo ljubljanskega mesta, v katerem so nasprotniki narodni ošabno nosili po konci glave, umeknilo se je narodnemu zastopstvu. Takisto se je zgodilo v trgovinski zbornici in nedavno tudi v deželnem zboru, tako, da mi narodnjaki lehko rečemo: v svoji deželi smo gospodarji mi, in stranka nemškutarjev se je skrčila samo v neznatno družbico. Ni mi treba praviti, da je to razmerje prav dobro znano Njega Veličanstvu presvetlemu cesarju in iz posebno milostivih ter najvišjo zadovoljnost izrazu-jočih izjav Njega Veličanstva v dobi svojega bivanja na Kranjskem se je moglo posnemati, da je svetli vladar tudi takšnih mislij. To naj bi si zapisal mnogokdo za vselej v svoj spomin. —
Znano je našemu cesarju, da ga posebno ljubijo vsa ljudstva in da so v neomahljivi zvestobi vdana njemu in njegovi preslavni
hiši y toliki meri, kakor bi smel z jednako pravico o svojih podložnikih trditi najbrž malokater vladar na širem sveti. A znano je cesarju tudi, da so Slovenci med najzvestejšimi njegovimi ljudstvi in da niso nigdar ni za hip omahovali v svoji zvestobi in ljubezni do njega in do preslavnih njegovih pradedov, kadar je razgrajal po cesarstvi s pogubo grozeč sovražen vihar.
Ravno je minulo šest stoletij, odkar se je združila dežela Kranjska s hišo Habsburško. Ako pregledujemo zgodovine liste iz te dolge dobe, na vsacem listu beremo nove dokaze o neo-mahljivi zvestobi in vdanosti naše dežele, ki ji je vedno gojila hiši Habsburški, a zapisanih vidimo tudi premnogo dobrot, katere je skazovala ta plemenita, vzvišena rodovina naši zemlji, zato je tudi postava hvaležnosti, kar nas veže nanjo in kar nas bode vedno družilo ž njo. Nadušen vzkliknem zatorej z domoljubnim našim pesnikom Koseškim:
„Hrast se omaje in hrib — zvestoba Slovencu ne gane!“
In zdaj, dragi volilci moji, bodite mi pozdravljeni iz vsega
srca.
V Cirfcnici, avgusta meseca 1883. I.
Adolf Obreza.
Svojim volita
o svojem
delovanji v zborovanji državnega zbora
na Dunaji 1883.—1884. 1.
Poroča
ADOLF OBREZA,
poslanec deželnih občin Notranjskih.

•f
Znložil poioecvalae — Tisk J. Blaznika naslednikov v Ljubljani.
1884.
e 4
Častiti volflci!
kaj s posebnim veseljem ne prijemljem zopet letos peresa roko, da kakor vsako leto poročam svojim volilcem o svojem postopanji in delovanji v državnem zboru ter jim naznanim, kaj se je važnega zgodilo v njem; kajti dasiravno je bilo poslednje zborovanje, ki je trajalo od 4. dne decembra meseca 1883. 1. do 25. dne majnika meseca 1884. 1., res v mnogih ozirih za državo in kronovine velike važnosti, in tudi občne koristi, osobito pa kar se tiče postav, vender se ne more reči, da bi te postave zlasti za kranjsko deželo imele posebno Važnost in jej bile hasnovite.
Vzrok tej prikazni je dalje tudi Okolnost, da se je sicer uže nekoliko posvetovalo o mnogih postavah in predlogih, merečih na materijalno blagostanje posamičnih dežel sploh in kranjske dežele posebe in sösebno onih stanov, katere imam jaz čast zastopati v državnem zboru, takisto so se te postave izročile v pretres in poročilo dotičnim odsekom, vender v zboru samem niso prišle še na dnevni red, da bi se končno ukrenilo o njih. Več takšnih posta-vinih predlogov se zdaj uže obravnava, tako n. pr. predlog poslanca pl. L i e n ba c h e r j a, ki se tiče izpremembe redu pri realnih eksekucijah, in predlog vladin o dednem nasledstvu na kmetskih zemljiščih, in jaz sem v govoru svojem 22. dne marcija meseca 1.1. pred-
lagal, naj bi se zmanjšali obroki (brišti) za vplačevanje in za eksekucije pri zemljiškem in hišnem davku, naj se predrugači naprava davčnih eksekutorjev i. t. d., i. t. d. Vsi ti in še drugi predlogi so se izročili, kakor sem uže povedal, dotičnim odsekom, da se posvetujejo in poročajo o njih, in prišli bodo na vrsto v prihodnjem državnem zboru.
Toda nekateri teh predlogov so tako važni, da izpregovorim o njih po večjem uže v tem poročilu svojem.
Ob jednem utegne priti v prihodnjem državnem zboru na vrsto tako imenovana novela o procentih, da bi se namreč prenaredili nekateri deli sedanje postave o procentih, kakor n. pr. kar se tiče procentov, kadar izroča gospodar posestvo drugemu gospodarju, bodi si, da ga proda, ali da je umrl, potem o različnih pristojbinah zavoljo kolekov v trgovinskih stvareh, in naposled tudi, kar se tiče zadavkanja premičnega kapitala, med katero spada tudi borzni davek.
Ta prenaredba ravno omenjene postave bode kmetskemu stanu gotovo koristna. Nasprotno pa bode naložila večja bremena spekulantom, kateri se pečajo z nakupom posestev po deželi in onim v mestih, ki prekupüjejo hiše, dalje pa tudi bogatim bankirjem in borzijancem. Če bo tudi po tej prenaredbi plačeval zem-Ijiščni posestnik menj davka, vender bode vsled tega imela država vsako leto skoraj za dva do tri milijone goldinarjev večji dohodek.
Ako tudi se je bil sklical državni zbor uže 4. dne decembra meseca lanskega leta, vender se je pričela prava delavnost njegova še le po božičnih praznikih januvarja meseca letošnjega leta, kajti božične počitnice so se bile začele uže 12. dne decembra meseca.
Prvi važni predmet, o katerem se je obravnavalo, bil je predlog grofa Wurmbranda, ki je poudarjal, naj bi se proglasil nemški jezik za državni jezik v Avstriji. Ta dolgočasni predmet, s katerim se je priznavati hotelo nadvladanje Nemcev v Avstriji, obravnaval se je v petih sejah državnega zbora in naposled je bil vsem obravnavam konec takšen, da so se vsi dotični predlogi kar zavrgli,
Takšnega nasledka je bilo pričakovati in stranka tako imenovanih liberalcev je sprožila govoričenje o tej stvari gotovo le za tega delj, da jej je minil čas in da je, načelom svojim zvesta, storiti hotela seje državnega zbora kolikor moči neredovite, kajti da sedaj vladajoča stranka narodno-mislečih poslancev takšnega predloga ne more vzprejeti nikdar in nikoli, to so si omenjeni gospodje leliko mislili uže prej.
Komaj je bil rešen ta predmet, moral je priti na vrsto v obravnavanje in rešitev drug predmet, temu jednak, in sicer poslanca drja. H e r b s t a in tovarišev predlog, ki se tiče ukaza ministrov notranjih stvarij in pravosodja z 11). dne aprila meseca
1880.	1. in ki določuje, kako je rabiti deželni jezik v občevanji političnih in državno-pravdniških oblastev s strankami in s samoupravnimi občinami po Češkem in Moravskem. Ta ministerski ukaz je namreč odločil, da imajo na Češkem in Moravskem politična in sodnja oblastva reševati vloge strank v tistem izmed obeh deželnih jezikov, v katerem so se jim pisane izročile.
Omenjenemu ukazu so se upirali nemškega duha polni Čehi in Moravani uže 1880. 1. in dr. Herbst s tovariši svojimi je stavil v poslanski zbornici predlog, naj se odpravi ta ministerski ukaz.
(Volilci moji lehko uvidijo, da se na Češkem nahaja prav takšno razmerje, kakor pri nas, kajti je ministerstvo pravosodja tudi nam Slovencem dalo jednak ukaz 6. dne oktobra meseca
1881.	1. štev. 15537, in minister pravosodja je ostro odgovoril poslancu baronu Tauffererju, ker se je bil oglasil proti ukazu z interpelacijo.)
Umeje se samo ob sebi, da je zbornica zavrgla predlog Herbstov, vender je pri tem nasprotna stranka dosegla to, da so dotične debate zopet pogoltnile dva dni s tremi sejami,
Dnć 12. febi'uvarja meseca letošnjega leta se je ukrenila po tretjem berilu postava, katero bodo voHlci moji gotovo z veseljem pozdravili.
Ta postava se tiče odškodovanja takšnih osob, katere so bile po nedolžnem obsojene in o katerih se je pozneje skazalo, da niso ničesa zakrivile.
Pripetilo se je uže časih, da so koga obsodili k najhujšim kaznim, v zapor za vse življenje in celo tudi na smrt, ali nekoliko časa potem je prišlo na dan, da je bil obsojen po krivem.
Takšen slučaj se je pripetil tudi na Štajerskem, kjer so zavoljo dolženega umora nekoga obsodili na smrt. Po milosti cesarjevi se je izpremenila smrtna kazen v dvajsetleten zapor. Obsojenec je uže mnogo let vzdihoval v temni ječi, kar se nenadejano in neovržno pokaže popolna nedolžnost njegova. Res so mu potem odprli vrata ječe, ali čemu je bila njemu svoboda? Žena uboga njegova mu je bila v tem umrla od žalosti in sramote. Njegovo imetje in zemljišča, vse je prišlo v roke tujim ljudem, in on, nedolžni mučenik človeške zmote, stal je zdaj berač med svetom, on, prejšnji imoviti in trdni gospodar!
Po postavah ni imel pravice, da bi zahteval odškodovanja za krivico, ki mu jo je storilo sodišče, in za materijalno izgubo. Spričevalo o nedolžnosti, to je bilo vse, kar so mu dali, in potem so ga prepustili siromaštvu in obupu!
Juristi so razlagali do zdaj, daje to le nesreča, ako obsodijo koga po krivem, kar se lehko pripeti, vender za to ni nobeden človek odgovoren, prav kakor če kdo pade raz streho in se uhije ali si zlomi nogo, ali ako mu povodenj odplavi hišo. „Nesreča je, kaj se hoče, in človeška družba ni za to odgovorna“ — tako je sodil svet!. Ta juridični nazor do zdaj ni imel veljave le v Avstriji, temveč po vseh deželah Evrope, in še le v novejšem času so se tu in tam pojavili človekoljubnejši nazori. Z veseljem morem povedati, da je Avstrija v prvi vrsti med tistimi deželami, ki so uvedle novo naredbo, da vzprejme od države za storjeno mu krivico primerno odškodovanje vsakdo, ki je bil po nedolžnem obsojen.
Z omenjeno postavo se je vsaj po nekoliko ustreglo tem načelom.
Dne 22. februvarja meseca je stavil gospod pl. Lienba-c h e r predlog o postavi zaradi prisilnega prodajanja kmetskih gospodarstev, ali da povem krajše, o postavi zavoljo „realnih eksekucij.“
Ta predlog se je 7. dne marcija meseca izročil v posvet pravosodnjemu odseku, kateri naj bi tudi poročal o njem. Das ta predmet do zdaj v državnem zboru še ni prišel v obravnavo» vender se mi vidi umestno, da o njem izpregovorim uže letos, ker je preimeniten za Kranjsko in za volilce moje.
Toda, govorimo!
Predlog pl. Dien ba eher j a meri v čl. L na to, da se eksekuciji nima izročati premično orodje kmetskega gospodarstva, tako imenovani fundus instructus, in da je prodajati takšno premično orodje po eksekuciji samo z gospodarstvom vred.
Dalje poudarja ta predlog, da se kmetsko zemljišče, ki je zapisano v zemljiški knjigi na jedno številko, v bodoče ne sme razprodajati na kose ali parcele, temveč da se proda v skupni celoti.
V	čl. H. se stavi predlog, kako bi bilo na prostejši način zvrševati eksekutivne cenitve posestev.
У čl. 1П. je stavljen predlog, da ni treba treh obrokov, nego samo dveh, potem, da se proda ob drugem obroku posestvo sicer tudi pod določeno ceno, vender pa ne pod polovico cenilne vrednosti.
V	čl. IV. predlaga, da, ako kdo na dražbi kupi kmetsko gospodarstvo, ima občina, kateri pripada ta predmet, pravico, da ga odkupi za ravno tisto ceno, vender jej bodi potem dolžnost, da ga dolžniku, ženi njegovi (ali možu,) ali kateremu otrok njegovih prepusti po ravno takšnem kupu.
V	čl. V. naposled se določuje, da v slučaji, ako bi pri drugem obroku ne ponudil nihče zneska, ki bi dosezal vsaj polovico cenilne vrednosti na dražbo danega posestva, mora potem
oni upnik, kateri vodi eksekucijo, posestvo ali imetje prevzeti za polovico sodnijsko vcenjene vrednosti.
Takov je predlog pl. Lienbacherja.
Povedati mi je po resnici, da mi je ta predlog takoj prvi hip bil po všeči in ako ga presojamo s stališča človekoljubja, vidi se res lehko izvrsten.
Vender, dostaviti mi je, da sem nazor svoj o tej stvari hitro izpremenil, ko sem jo dobro premislil, in sicer toliko so se predrugačile misli moje, da se zlagam le s prav majhnim številom predlogovih tčček. Vzroki, kateri so me dovedli do tega, so naslednji:
Kar se tiče čl. I.:
Ako bi se omejila eksekucija premičnega blaga v toliko, kakor se je predlagalo, in brez vse natančne določbe, kaj je fundus instructus, reči bi se smelo, da so potem takšne eksekucije skoraj po polnem odpravljene.
Zadolžen kmet, katerega zadene eksekucija, ima redko kedaj več gospodarskega orodja od onega, ki je vsakemu kmetskemu gospodarju najpotrebnejše. Ako se zatorej to blago ne sme prodajati posebe, kaj je potem storiti upniku? Pomagati si more zgolj z realno eksekucijo in te se poprime gotovo vsak upnik, kajti nobeden pameten človek ne bode mislil, da utegne upnik dolžniku svojemu odpustiti dolg samo zato, ker ima pravico jedino do realne eksekucije, toda ne do eksekucije premičnega blaga. Davkarijam je dolžnost izterjavati davke in pristojbine in v ta namen postopati po uvidnosti svoji, brez ozira na to, ali provzroči takšno postopanje dolžniku večje ali manjše troske. Ako zatorej eksekucija premičnega blaga ne bi imela veljave, treba bode celo za majhne dolgove takoj udariti ob veliki zvon silno drage realne eksekucije. Mojemu razumu zatorej nikakor ne more biti jasno, kakovo korist bi utegnil imeti dolžnik, ako se v prihodnje namestu cenejših mobilarnih eksekucij uvedejo same strašno drage realne eksekucije? Če bi se omejile ali odpravile eksekucije gospodarskega orodja, dolžniku s tem še ni dana odveza, da mu ni plačati dolgov, in da vtolaži pritiskajoče upnike svoje,
ki ga hote pognati izpod strehe, prodal bode gotovo sam iz svoje volje premičnino in potrebni svoj fundus instruetus. To vse mu napravi dokaj večje kvare, kajti povrniti mu bode še precej višje eksekucijske troške. Zavoljo tega se ne strinjam s prvim delom članka I.
Kar se tiče druzega dela tega članka, po katerem bi se kmetska gospodarstva na eksekutivnih dražbah ne razkosana ali v parcelah, temveč jedino v skupni celoti smela prodajati kupcem za najvišjo ceno, opomniti mi je, da se meni zdi ta določba še neprimernejša.
Naj bi tudi sicer razkosavanje kmetskega gospodarstva ne bilo dopustno v nikakem slučaji, meni se vidi pri eksekutivnih dražbah razkosavanje mnogikrat celo prav umestno.
Mislimo si, da izide postava, po kateri bi se kmetska gospodarstva ne smela razkosavati, kadar se prodajajo, ali potem nam je tudi pomisliti, da se na takšen način precej zmanjša vrednost gospodarstvu, kajti vsakemu kupcu bi se naložila na rame butara služnosti in prav trdo bi imel zvezani obe roki, ker bi ne bil svoj gospod temu, kar je kupil za drag novec. Tudi uči izkušnja, da se kmetijstva bolj z lahka in po višji ceni prodajajo razkosana, nego v celoti, kar se umeje samo ob sebi, kajti posamično parcelo je moči kupiti marsikateremu dražilcu, toda za vse zemljišče nima vsakdo potrebnega novca na razpolaganje.
Pomisliti se pa mora, da se po postavni določbi nikakor ne sme z bremenom obloženo posestvo, v kvaro na njem zavarovanih upnikov, kar se tiče vrednosti zmanjšati in na ta način varnost tam zagotovljenega kapitala staviti v nevarnost. To bi se reklo posezati v pravice tretjih osob, kar se ne sme goditi v pravni državi. Tudi ni vse jedno dolžniku in gospodarju takšnega kmetijstva, če bi se mu v slučaji eksekutivne dražbe zavoljo zmanjšane vrednosti posestvo moralo prodati ceneje in ako mu po razdelitvi skupila pride v roko le majhen ali morebiti celo nikak prebitek.
Z bremenom hipotek obloženemu gospodarstvu se po postavnih določbah na noben način ne sme zmanjšati vrednost in ker bi pl. Lienbacherja predlog imel takov nasledek, povem kar brez vseh ovinkov, da se nikakor ne ujemam ž njim.
Sploh izpregovorim nekoliko obširneje o tem predmetu, kadar nanese beseda na napravo kmetskih domov.
S člankoma II. in III. bil bi zadovoljen, vender tudi ta dva kaže nekoliko izpremeniti.
Cl. IV. res zelo ugaja človeškemu srcu, ali silno težko bi se zvrševal in vrhu vsega je še nepraktičen. Kateri občinski zastop bi se li mogel baviti s tem, da bi kupaval gospodarstva ter jih potem zopet prepuščal prejšnjim lastnikom? Odkod bi občina jemala denarjev, da bi gospodarstva plačevala in zadovoljevala upnike ?
' To je sicer z lahka rečeno, ali storiti bi se ne dalo tako lehko! Vender, ker ta določba ni obligatorična in občini ni naložena dolžnost, temveč samo dovoljena pravica, katere se sme v dotičnih slučajih po volji svoji posluževati ali ne, in ker se le utegne kedaj pripetiti, da po takem potu doseže kakov znamenit dobiček bodi si uže občina ali posameznik, zatorej opomnim, da tej določbi nisem ravno nasproten.
Vender odločno se mi je upreti čl. V., kateremu jedro je zopet posezanje v tuje pravice in ki bi delal kvaro kreditu zemljiških gospodarjev. Takšna določba bi utegnila biti časih tudi povod po polnem nepraktičnemu postopanju. Recimo: nekdo ima od zemljišča, cenjenega pet tisoči goldinarjev, terjati dve sto goldinarjev. Da dohode denar svoj, oglasi se za eksekutivno dražbo, ali na dražbi nihče ne ponudi ni toliko, kolikor znaša polovica določene cene. Upnik bi moral vzeti v takšnem slučaji gospodarstvo za dve tisoči in pet sto goldinarjev!
Toda, kupovati je lehko, če je mošnica rejena, ali naš mož nima drugih novcev, nego omenjenih dve sto goldinarjev, za katere se zdaj toži. Kako li more takov človek plačati takšno posestvo, katero glede na to skoraj ni na prodaj, osobito pa ne zanj, dasiravno bi se lehko ceno kupilo.
Takovih zaprek je še mnogo, vender, ker mi je biti kratkemu, ne bodem govoril o njih, ampak rečem samo, da so z ozirom nanje določbe čl. V. po polnom nepraktične.
Iz omenjenih razlogov mi je povedati, da se v obče ne strinjam s predlogom pl. Lienbaeherja. Da uže letos govorim o tem predlogu pl. Lienbaeherja, do tega me je napotila okolnost, ker utegne priti ta predlog v prihodnjih sejah državnega zbora kmalu na vrsto, in jaz bi rad dragim volilcem svojim tudi pokazal stališče svoje, na katero mislim stopiti temu predmetu nasproti, ob jednem dajem pa volilcem svojim priliko, da mi še v prav čas odkrijejo želje in naznanijo mnenje svoje, ako bi utegnili biti drugačnih mislij o tej stvari. Kes, prav ljubo bi mi bilo, da se kateri volilec potrudi in mi s pismom ali z živo besedo naznani nazore svoje, če bi se morebiti ne ujemali z nazori mojimi.
Dne 11. marcija meseca t. 1. predložila je vlada državnemu zboru predlog postavili, po kateri naj bi se uvčdli posebni propisi o delitvi dedščine na kmetskih zemljiščih srednje mere. Ta predlog se je izročil tako imenovanemu kmetijskemu odseku, da se posvetuje in potem poroča o njem, in na dnevni red v poslanski zbornici pride tudi še le prihodnje leto, ali ker je v nekaki zvezi z napravo kmetskih domov, zdi se mi umestno, da o njem izpregovorim uže letos nekoliko besed.
Znano je volilcem mojim, da se deželni odbor kranjski bavi z vprašanjem o napravi kmetskih domov, zavoljo česar se je bila letošnjo vzpömlad v Ljubljano sklicala enketa ekonomov, pravnikov in strokovnjakov. Vabilo je došlo tudi meni, vender mi je ravno tačas v nujnih zasobnih stvareh bilo potovati na Italijansko, in za tega delj mi, žal, ni bilo mogoče ustreči častnemu pozivu ter o tem predmetu izraziti mislij in nazorov svojih. Zavoljo tega sem se namenil, da volilcem svojim, v pogovoru o tem vladinem predlogu zaradi izpremembe pri dednem nasledstvu na kmetih, povem misli svoje tudi o kmetskih domovih, in zelo radoveden sem, so li vo-lilci moji z mano jednakih mislij ?
Toda, najprej hočem izpregovoriti o vladinem predlogu.
Opomniti mi je v uvodu, da vlada navaja v predlogu svojem samo glavne črte, katere naj bi imele veljavo v vsej Cislajtaniji, in potem prepušča deželnim zborom, da v zmislu samoupravnem ona posamezna določila in potrebne podrobnosti ustanove z deželno postavo, kakor je primerna kateri deželi.
Vlada zatorej predlaga najprej (§§ 1. in 2.), naj velja ta postava samo onim kmetskim gospodarstvom s pohištvom vred, ki so srednje mere. Deželnim zborom prepušča pa določiti, koliko naj obseza mera takšnih zemljišč. Dalje naj se uvede ta postava le tamkaj, kjer zapustnik v oporoki ali v kakem drugim pismu ni določil drugače. S to uvodno opombo predlaga vlada (§ 4.) da, ako se ima deliti zapuščina lastnikova med več osob, naj dobo' zemljišče samo jedna osoba (pridednik), da se zatorej gospodarstvo ne sme razkosati.
Deželno postavodajstvo ho določilo, komu je prevzeti gospodarstvo, ali komu izmed zaroda, ali kakemu sorodniku, ali ženi po moži, ali možu po ženi (§ 5.), pri čemer pa se je deželnemu postavodajstvu (deželnemu zboru) držati redu postavnega dednega nasledstva. Vender sme odrediti, da mož ali žena neposredno za zarodom in pred drugimi sorodniki umršega prevzame gospodarstvo.
Da se odmeri velikost dedščine, ki jo imajo dobiti drugi sodediči, določi se čista vrednost zemljišču po medsebojnem spo-razumljenji, ali če ni moči takisto, potem po sodišči. Delitev čiste vrednosti dedičem s prevzimanjem vred naj se vrši po določbah občega državljanskega zakonika.
V slučaji, da bi sodišče določilo vrednost gospodarstvu, lehko ukaže deželno postavodajstvo, naj se jeden poseben del vrednosti pred razdelitvijo odračuni na korist onemu, kdor prevzame zemljišče, vender ta del ne sme znašati nad skupne vsote. (§ 10.)
Naposled predlaga vlada v § 16., da, ako proglasi deželno postavodajstvo nekatera zemljišča jedenkrat za vselej nerazdelna,
potem bi celo gospodar bil navezan na to nerazdelnost in bi ne mogel prodajati na kose zemljišča.
Temu paragrafu, čegaver vsebina je naprava kmetskih domov, dostavil je poslanec pl. L i e n b a c h e r predlog, naj se omenjeni paragraf razširi in sicer tako, da bode imelo deželno postavodajstvo pravico ugovarjati, ako bi gospodar hotel razkosati zemljišče ali je obložiti z butaro dolgov do neke gotove mere. Naposled hoče takšnim zemljiščem nakloniti privilegij, da ne bi bila kakor druga gospodarstva tako lehko podvržena eksekucijam in bi se te nekako omejile.
To so v obče glavne črte tega vladinega predloga. Kakor lehko uvidijo voltlci moji, ta predlog ni drugo nego ogrodi postave in posamičnih kronovtn deželnim zborom je prepuščeno, da je dopolnijo in priravnajo pojedinih dežel potrebam.
Povedati mi je, da sem z glavnimi načrti te postave v obče po polnem zadovoljen, toda, ker bodo v tej stvari deželni zbori imeli veliko besedo, zato danes še ni moči mnogo govoriti o tej postavi. Važni so §§ 4., 5. in 10. in zlasti 16., ki dovoljuje deželnim zborom pravico, da smejo proglasiti nekatera kmetska gospodarstva nerazdelna in da se po takšnem potu, bodi si tudi v ožji meji, uvede naprava kmetskih domov.
V obče se tudi jaz zlagam s tem, naj se proglasijo večja zložena zemljišča s pohištvom vred kot nerazdelna zemljišča, katera se potem ne smejo prodajati na drobno, ampak samo skupno, kajti le s to naredbo bi se zabranilo prehudo razkosavanje kmetskih gospodarstev, po katerem prihaja kmetijstvu sploh velika kvara.
Ali, kakor sem dejal, s tem se jaz zlagam le pogojno in vzroke navedem pozneje.
Kar pa se tiče še dalnjih predlogov gospoda pl. Lien-bacherja, naj se namreč gospodarju takšnega kmetijstva krati pravica, da bi nad neko gotovo mero nakopal nanje dolgov ter bi se jim privolili privilegiji, po katerih bi se ne smela prodajati zemljišča na eksekutivni dražbi, reči moram, da tega predloga
u
za deželo kranjsko ne odobravam in navesti hočem tudi precej vzroke svoje, zakaj tega ne storim.
Hudo se moti, kdor meni, da bi se z napravo kmetskih domov, kakeršne ima v mislih gospod pl. Lienbacher, postavil obubožavanju kmetov trden jez ter bi se mu takisto pomoglo do pravega blagostanja. Ako se ne sme zemljišče prodajati na drobno, ostalo bode res v celoti, ali gospodar zavoljo tega še ni zavarovan, da ne propade.
Naprava kmetskih domov, kakeršna se predlaga, utegne sicer staviti mejnike, da se kmetovalec ne bode mogel zakopavati v dolgove tamkaj, kjer so kmetska gospodarstva še čista, ali pa le celo malo zadolžena Reči se sme pošteno, da je to obramba proti zlegu občega počasnega zadolževanja, toda v krajih, kakeršna je dežela kranjska, kjer se je — Bogii bodi potoženo! — uže prikazalo to zlo, tamkaj takšno zdravilo ne more pomagati, treba je misliti na krepkejša sredstva.
Ako se izpremeni kmetsko gospodarstvo v „kmetski dom,“ z vsemi pravicami in bremeni, kakeršna se namerjajo, brez ugovora se na takov način zmanjša vrednost zemljišču, kajti mnogo mu lehko pride kvare po tem, ker se ne sme razprodajati na drobno. Na takov način bi se zatorej gospodar zemljišču, ako bi ga pritiskali upniki, ne mogel več rešiti s tem, da odproda kakšno parcelo, ne, miran bi moral čakati, da ga preženo upniki izpod krova svojega zavoljo majhnega dolga.
Kadar se omeji pravica o svobodnem razpolaganji ž njim, zmanjša se na vsak način predmetu vrednost njegova.
Ako pa je kmetsko gospodarstvo uže zelo zakopano v dolgove, (kar se nahaja na Kranjskem prav pogostoma), bila bi, kakor sem ravno dokazal, velika očita kvara lastniku in upniku, če bi se s kakimi določili omejila pravica o svobodnem razpolaganji, ker bi se tako zmanjšala vrednost gospodarstvu Proti prelehkomiselnemu delanju dolgov bi omenjena naprava tam, kjer še ni dolga, res dobro služila, kajti ako se zmanjša predmetu vrednost, dohode se tudi bolj s težka posojilo nanj, ali kjer je uže dolg doma, tam bi takšne določbe delale samo kvaro.
lies priznavam, da bi se z napravo kmetskih domov zabranilo razkosavanje kmetskih gospodarstev, toda to zlo razkosavanje ni tako, veliko, kakor se vidi na prvi pogled. Vrhu tega pri nas na Kranjskem, kjer so kmetska gospodarstva uže tako precej zadolžena, overajo prodajo žemljišč na drobno intabulacije na slehernem v zemljiško knjigo vpisanem posestvu (katero je zloženo navadno iz več parcel) in bi se te prodaje brez dovoljenja tabu-larnih upnikov itak ne smele vršiti. Razkosavanje kmetskih gospodarstev bi utegnilo napravljati kvaro le tamkaj, kjer se nahajajo cela zložena zemljišča, in tamkaj bi bilo res obžalovanja vredno, ko bi se takšno posestvo raztrgalo na majhne dele. Vender gre tu omeniti, da je na Kranjskem in sosebno na Notranjskem takšnih gospodarstev prav malo. Na Notranjskem so sestavljena gospodarstva navadno iz mnogih posamičnih parcel, katere so časih jako daleč druga od druge, in nič redkega ni, da ima kakov trden gospodar po štirideset do petdeset parcel, ali med vsemi ne dobodeš dveh skupaj in morebiti ne meri nobena hektara.
Pri takšnih posestvih gotovo ni mnogo kvare, ako kmet odproda dve ali tri parcele, da poravna silne dolgove, ali da izplača brate in sestre. Poleg vsega kupnjejo takšne parcele skoraj vedno kmetje sosedje, ki takisto večajo posestvo svoje in je zlagajo, zatorej se v takšnih slučajih nikakor ne more reči, da bi se s tem stvarjala tista mala, toliko prezirana posestva, kajti odprodane parcele se združijo z drugimi posestvi ter jih še večajo.
Iz teh vzrokov se jaz ne skladam s prepovedjo, naj bi se nikakor ne smela na drobno prodajati kmetska gospodarstva.
Omejilo pravice, na kmetska posestva delati dolgove, zdi se meni takisto stvar, katero je dobro premisliti, kajti odtod bi vzrastlo omejilo svobodnega razpolaganja s svojim imetjem in temu posledica bi bila, da se še bolj zmanjša vrednost gospodarstvu. Tudi bi iz takšne postavne določbe lehko izvirala mnoga nekrivica.
Ouje se, da se je ob priliki zborovanja v Ljubljani stavil predlog, naj se dovoli na kmetsko gospodarstvo napraviti v naj-
IG
večji meri samo tolik dolg, kolikor po katasterski cenitvi znaša dvanajstkratni čisti dohodek gospodarstva.
Ker dvajsetkratni čisti dohodek reprezentuje skupno vrednost zemljišča, zatorej bi bil dvanajstkratni dohodek jednak % skupne vrednosti.
Recimo, gospodar ima posestvo, ki je vredno deset tisoči goldinarjev, katero je pa za šest tisoči goldinarjev, torej za to je za znesek, ki se je določil kakor naj višji •— zadolženo. Ta gospodar bi pa imel na primer štiri do pet otrok, in potem bi po smrti njegovi posestvo, ki ima še vedno čiste vrednosti štiri tisoči goldinarjev, dobil le jeden otrok, ko bi nasprotno drugi trije ali štirje niti krajcerja dedščine ne dobili, to pa zavoljo tega, ker se gospodarstvo ne sme deliti, ker je uže zadolženo za % vrednosti svoje, in ker novih dolgov delati potem ni več dovoljeno.
Ali še mnogo drugih neugodnostij bi imela takšna določba, ako bi se ne smelo zadolžiti takšno posestvo nad % vrednosti svoje, toda o tem mi zavoljo omejenega prostora ni govoriti v tem poročilu.
Prav tako nepraktično bi bilo in kredit bi izpodkopavalo, ako bi se takšnim kmetskim gospodarstvom dovolil privilegij, da jih, kakor druga ne doseže tako lehko šiba eksekutivnih dražeb.
To bi se reklo po domače, vzeti gospodarju ves kredit. Kateri kapitalist, katera hranilnica bi hotela posojati novec na takšno zemljišče? Za to bi se morala celo prenarediti pravila hranilnicam. In ako se tudi dohode kapitalist, ki utegne to storiti, zahteval bi gotovo večjih obrestij, da se takisto primerno odškoduje, ker stavi imetje svoje v večjo nevarnost.
Vsi ti projekti mogli bi prečiti lehkomiselno delanje dolgov le tamkaj, kjer še ni dolga, sicer so brez vsake cene, toda zmanjšali bi pa vrednost zemljišč in njih kredit izpodkopali tako, da bi kvara bila večja od omenjene koristi.
Jasno je zatorej, da so vsi ti predlogi, zlasti kar se tiče zadolženih posestev, (katerih, žal, ni malo na Kranjskem,) zelo nepraktični in neizvršni.
Drugače je s posestvi, katera so čista dolga ali ga imajo le malo. Ako tudi bi pri takšnih posestvih ta postavna določila gotovo kolikor toliko zmanjšala vrednost dotičnim zemljiščem, vender bi vsaj ne delala kvare nobeni tretji osobi. S temi določili bi se gotovo postavil mejnik razkosavanju gospodarstev, obtežilo bi se delanje dolgov, posestniki bi se privajali varčnosti in tudi na blagonravje bi dobrodejno vplivala.
Z ozirom na te važne okolnosti sklepam:
Naprava kmetskih domov, to je proglašenje, da so kmetska zemljišča s pohištvi do neke gotove mere, ki se ima še le določiti, nerazdelna kmetska gospodarstva s privilegovanim redom o dednem nasledstvu, dopustno je na Kranjskem samo tedaj, ako na takšnih posestvih ni nikakeršnega dolga ali ga je malo, (k večjemu četrti del, kolikor je vredno zemljišče,) in, (kjer se je po neizogibnih okolnostih zmanjšala predmetu vrednost,) tamkaj, kjer se temu odločno ne protivi lastnik.
Ako pa so kmetska gospodarstva zadolžena nad četrti del vrednosti svoje, bilo bi, po mislih mojih, dopustno to le tačas, kadar se tabularni upniki in lastnik izjavijo s pismom, da so zadovoljni.
Da bi se oblastno postopalo v tej stvari in bi se zadolžena ali nezadolžena kmetska posestva s pohištvi do neke gotove mere proglasila nerazdelnimi kmetskimi rodnimi domovi z vsemi omenjenimi pravicami in omejili svobodnega razpolaganja, ako tudi lastnik ne bi bil zadovoljen, to se meni zdi po polnem nedopustno.
Mogoče, da se motim, ali to je osobno mnenje moje, katero odkrijem volilcem svojim, toda sploh mi je dostaviti, da se rad dam poučiti, ako mi kdo korenito dokaže: motiš se — česar pa mi ni z lahka verjeti.
Uvidi se mi potrebno, da v poročilu svojem vsaj z nekaterimi besedami omenim še predmeta, kateri v minulem državnem zboru sicer ni prišel v obravnavanje, če tudi je uže davno zrel za to, ki pa ima priti v prihodnjem državnem zboru na dnevni red med najprvimi predmeti. V mislih imam postavo o katoliške duhovščine dotaciji („congrua.“) Menim, da ni napačno, ako takoj letos rečem katero o tem predmetu ter odstranim krive misli, ki so se o njem vzbudile med nekaterimi duhovniki, in zlasti še zavoljo tega, ker sem jaz sam uže imel priliko čuti na ušesa svoja, da so nekateri gospodje duhovskega stanu izražali o tej stvari po polnem krive nazore.
Nekateri duhovniki mislijo, češ, zdaj se nam bode določena plača umerila tako, da bodo vsi duhovniki jedne vrste, n. pr. vsi kapelanje dobivali jednako plačo, tako tudi vsi župniki i. t. d., da bi zatorej tisti, ki je dosle imel višjo plačo, nego li je določeno v novi postavi, moral prepustiti prebitek na korist slaboj e plačanim tovarišem svojim.
Drugi zopet so menili, da se do zdaj bolje plačanim duhovnikom ta prebitek sicer ne bode jemal, dokler žive, ako pa od-mrjo ali kakor hitro pridejo na drugo mesto, skrči se dohodek njih dozdanje službe v toliko, da ne bode njih naslednik dobival več plače, nego li kolikor je bode določila nova postava o tej stvari i. t. d., i. t. d.
Vsi ti in takšni nazori so krivi in treba mi je navesti samo čl. I. § 1. predlagane postave, da popravim napačne misli in mnenja. Ta paragraf slove:
„Samostojnim katoliškim duhovnim oskrbnikom in si-stemizovanim pomožnim duhovnikom dopolnuje se stanu primerni minimalni dohodek, (congrua), v kolikor ga ne pokrije plača duhovske službe sama, iz verskega zaklada, oziroma iz državne dotacije njegove. “ Minimalni dohodek ali znesek duhovske plače se je določil za Štajersko, Koroško, Kranjsko, Solnogradsko, Tirolsko in Predareljsko tako-le:

	Samostojni duhovni	Pomožni ■
	oskrbniki	duhovniki <
	goldinarjev	goldinarjev
1. V deželnem stolnem mestu	1000	400
2. Po mestih in trgih, ki imajo nad 5000 Stanovnikov, in po večjih toplicah 		! 800	350
3. Po drugih krajih: a) Župnije s sistemizovanim pomožnim duhovnikom.	.	.	.	700	300
/>) Župnije brez sistemizovanega pomožnega duhovnika .	.	.	600	—
Vender so to le minimalni dohodki, katere bodo duhovniki imeli na vsak način, ako pak ima kakšen duhovnik večji dohodek, ostane mu tudi še v prihodnje, toda umeje se samo ob sebi, da takšen duhovnik ne bode dobival priboljška iz verskega zaklada ali iz državnega doneska.
Res je, da bode treba sestavljati izkaznice, koliko uživa kdo dohodka, vender goditi se ima to jedino v t a n amen, da se bode moglo odločevati, ali in kedaj komu gre v § 1. omenjeno dopolnilo. Ni najmenj zatorej ni govorice o tem, da bi bilo duhovnikom z večjo plačo, nego je ona, ki jo določuje postava o duhovski plači najmanjšo, oddajati prebitek komu drugemu. Nikakor ne! Kdor dobiva večjo plačo od one, ki jo določuje nova postava o duhovski plači najmanjšo, dobival jo bodo tudi pozneje, kdor pa vzprejema manjšo, njemu se doplača nedostatek iz verskega zaklada ali iz državne dotacije. To je vse!
Takisto opomnim, da je ta postava o duhovski plači le začasna in da bode veljala samo do tiste dobe, dokler postavo-dajstvo stalno ne uravna dotacijskega razmerja katoliškemu dušnemu oskrbništvu.
Tudi pokojnina onemoglih dušnih oskrbnikov se je uredila s to začasno postavo, toda o tem in še o marsičem izpregovorim,
2*
ako koče Bog, prihodnje leto, ko bode ta postava uže ukrenena. Letos sem le želel, da bi odpravil mnoge krive misli, ki so jih imeli nekateri gospodje o tem predmetu, in upam, da sem to dosegel z vrstami svojimi.
Debata o dohodkih in troskih državinih za 1884. I., ali tako imenovana debata o proračunu, trajala je od 8. do 26. dne marcija meseca t. 1.
Skupni troski državini znašajo za 1884. 1. gold. 511,119.390. dohodki pak znašajo .........................„	472,364.577.
zatorej še potrebujemo.......................gold. 38,754.813.
Ako v obče pomislimo, daje postavljeno med troske 34,220.000 goldinarjev za zidanje železnic, potem 16,994.000 goldinarjev za podpore in dotacije deželnim zakladom, občinam in občim napravam, katere vsote se bodo vsaj po nekoliko vrnile, potem se ta okolnost ne sme imenovati ravno neugodna.
Kakor sem povedal volflcem svojim uže v prejšnjih poročilih, ima visočina našega deficita v finančnem gospodarstvu izvor svoj samo v tem, ker se med troski navajajo tudi 6ni zneski, katere upotreblja država za uvajanje novih naprav, česar pa n prištevati rednim troskom, kajti ako tudi tem načinom narastejo državi troski, vender je država gospodarica kupljenim ali zidanim predmetom, in dolgove, ki jih je za to naredila država, izbrišejo počasi obresti, ki jih bodo donašali ti predmeti. Precej v prvih letih zdaj na novo zidane železnice res ne bodo donašale nika-kega dobička, toda izkušnja kaže, da se sleherna s premislekom napravljena železnica počasi izplača, zlasti še takšne železnice, katere vežejo velike in zelo oddaljene dežele drugo z drugo in križajo vse cesarstvo skoraj v jedni progi. To se lehko reče o gališki in moravsko-češki transverzalni železnici in ob äreljski železnici, ki veže Rusko ter južno Nemško in Švico kar brez pretrganja.
Res, vedno se še nahaja nedostatek pri rednem državnem proračunu, vender se je letos ta nedostatek zmanjšal uže blizu

do pet milijonov goldinarjev in upati smemo, da se za 1885. 1. izbriše tudi še ta maroga v državnem gospodarstvu in se uresničijo besede Njega Veličanstva, izpregovorjene v prestolnem govoru 1879. 1.
Politični nasprotniki naši očitajo nam, da, odkar imamo mi večino, vedno rasto državni troski in da nikomur ni v mislih, kako bi se kaj privarčevalo.
Tajiti ni moči, da so državni troški za 1884. 1. v obče za 14,383.539 goldinarjev višji, nego H so bili 1883. 1. Vender pomisliti je, da se ti troški niso napravili kar meni nič tebi nič brez vsega pomisleka, ne, storjeni so, da bi se dosegel večji dohodek. Tako n. pr. se bode za pošto in brzojave in za tobak
1884.	1. izdalo 3,138.500 goldinarjev več od 1883. 1., toda ta državna podjetja bodo tudi 1884. 1. v primeri s 1883. 1. zvišala državine dohodke do blizu 4,000.000 goldinarjev.
Državna tiskarna bode 1884. 1. potrebovala 183,500 goldinarjev več, nego li 1883. 1., ali državna tiskarna bode tudi 1884. 1. prinesla več čistega dohodka, nego li je ta vsota i. t. d.
Poglavitni vzrok, da se bode letos potrošilo toliko več, imenovati se mora zidanje železnic, kar bode letos zahtevalo 11,670.000 goldinarjev več od lanskega leta, vender teh troškov, kakor sem uže dejal, nam ni prištevati državnim potrebščinam, ki se prikazujejo vsako leto z nova, to je samo naložen kapital.
Desnično je, da se državne finance zdaj v Avstriji bolje upravljajo, nego li so se pod katero si bodi prejšnjo vlado in da morebiti uže drugo leto čisto izgine pravi državni deficit.
Dne 13. in 14. majnika meseca sta se ukrenili dve postavi, zelo važni in koristni za deželno kulturo.
Prva postava se tiče naprav, kako bi se brez kvare dala odvračati voda, ki priteče od hribov, in drugi postavi je namen pospeševati deželno kulturo v oziru vodnih stavb.
Prva postava je sčsebno važna za gorate dežele cesarstva, kakeršni sta n. pr. Tirolska in Koroška, katerima so 1882. 1. toliko kvare napravile deroče gorske vode s strašnimi poplavi svojimi.
Ta postava določuje način, kako bode odškodovati gospodarje takšnih zemljišč, ki se bodo morala prepustiti podjetju za napravo večjih vodnih stavb v obrambo novih nesreč. Takisto se v tej postavi ureja način odškodovanja za druga dela, katera je podjetje zvršilo in za kar je opravičeno terjati odškodovanja od dotičnih občin ali od pojedinih gospodarjev. Podjetniki takšnih stavb so lehko zasebniki, družbe ali tudi celo sama država.
Večje važnosti za Kranjsko pa je druga postava, ki se tiče pospeševanja deželne kulture v oziru vodnih stavb.
Načelo te postave je izraženo uže takoj v § 1. njenem, ki slove take'», da je vladi dano v oblast, iz zaklada za vzboljšave privoljevati podpore v pospeševanje takovih podjetij, katerim je namen braniti zemljiško lastnino pustošenja po vodi, ali da se z vsuševanjem ali namakanjem zemljišč vzviša njih rodilna moč.
Zavoljo tega se ima ustanoviti poseben zaklad, (ki se bode imenoval zaklad za vzboljšave,) in sicer se to zgodi tako, da bode vlada deset let, namreč od 1885. 1. do 1894. 1. sleherno leto odločila po pol milijona goldinarjev omenjeni stvari, brez razločka, ali se porabi vsota precej, ali ne.
Novci, kar se jih ne porabi, nalože se na obresti, ki se zopet pridevajo zakladu, čega ver nalog je samo ta, da z novčnimi podporami ali tudi s posojili v kateri si bodi deželi Cislajtanije pospešuje takšne vzboljšave, katere so količkaj znamenite in koristne javni blaginji.
Vender je tu opomniti, da bode zaklad za vzboljšave novčne podpore, katerih ne bode vračati, ali v svojih slučajih posojila privoljeval le takovim podjetjem, o katerih posebna deželna postava proglasi, da so dela, ki jih hoče zvršiti dežela sama, ali katerih se žele poprijeti okraji ali občine, ali vodnostävbitiska društva. Manjše vzboljšave, katere je sploh uže zdaj moglo podpirati ministerstvo poljedelstva ter jih je podpiralo, vzprejemale
bodo tudi v prihodnje pomoč od ministerstva poljedelstva, katero hoče obračati v ta namen druga pomagala, dana nm na razpolaganje.
Vzboljšave, na kakeršne se misli v tej postavi, morajo biti za tega d el j uže znamenitejša podjetja, ki zahtevajo v zvršitev večjih novčnih vsot.
Te podpore bodo znašale:
rt) Kadar bode treba obraniti zemljišča vodnega pustošenja, (po podmiilih, zasipih, povodnjih), privoli se podpora, katere ne bode vračati in ki ima znašati najmenj 30% troškov, določenih po proračunu, in
h) kadar se bode delalo na to, kako vzvišati zemljišč redovitost, bodi si z vsuševanjem ali namakanjem, privoli se podpora, katere ne bode vračati in ki ima znašati najmenj 20% potrebne vsote. (§ 4.)
Te doneske pa je moči v posebnih slučajih vzvišati in sicer časih ceh) do 50% vsote, katera je potrebna v namenjenega dela zvršitev.
Takisto se takšnim podjetjem poleg podpore lehko privoli tudi posojilo, od katerega bode plačevati samo po 4% obrestij v določenih obrokih.
Iz tega zaklada bi se n. pr. z znamenitimi glavnicami lehko podpirala podjetja, katera bi si stavila nalog vsušiti Cerkniško jezero, in kar se zgodi s tem, ako se ustanove v različnih občinah, katerim je do tega, vodnostavbinska društva, ki bi jih bila volja prijeti se tega dela. V tem slučaji bi tudi mogoče bilo izprositi državo, da črteže in tehnične priprave zvršijo državni inženirji.
Občinsko predstojništvo cerkniško je uže predlansko leto poskušalo, da bi gospodarje, ki imajo travnike v jezeru, pripravilo na to, naj bi se ustanovilo vodnostavbinsko društvo v zmislu po-stavinem. Sklical se je bil tudi zbor onih gospodarjev, ki se jih tiče stvar, vender, žal, prišlo je bilo k temu zborovanju le prav malo mož. lies se je tačas ukrenilo, da se ustanovi vodnostavbinsko društvo, toda pozneje, ko je bilo podpisati pristopno pismo,
s čimer bi bilo vsakemu družabniku dolžnost, da pristopi temu društvu ter da hoče izpolnovati vse dolžnosti, ki se mu utegnejo nakladati, tačas se je podpisala malokatera roka in moči ni bilo nabrati po postavi zahtevanega števila družabnikov, kajti komaj desetina onih gospodarjev, ki se jih tiče stvar, hotela je temu pritrditi s podpisom svojim.
Kaj se hoče, stara prikazen je uže, da se kmetovalec pri vsakem novem projektu, kateri se mu priporoča, boji, da bi ne bil osleparjen, in najnezaupnejši je tačas in tamkaj, kjer mu je podpisati kakšno pismo, katero bi ga vezalo do kakeršne si bodi dolžnosti. Ta nezaupnost se kaže celo tačas, kadar bi mu bilo izpolnovati dolžnosti, ki se zahtevajo njemu samemu na korist in bi takov dobiček tudi desetkrat presezal dolžnost njegovo.
Bog ve, bi li kakšna nova poskušnja ne imela boljšega vspeha?
Resnično je, da se prej ali pozneje zapreči ali uprav do dobra uravna odtok vode iz Cerkniškega jezera v toliko, da bode voda odtekala vsako leto ob pravem času ter mogla trava rasti in se potem spravljati seno. Vender, naj tudi tega ne stori zdanji rod, zanamci naši gotovo ne bodo pustili v nemar koristi svoje.
Iz tega zaklada bi se takisto dobila podpora podjetju, če-gaver namen bi bil uravnati pritoke vode Reke v južno-vzhodnem kraji bistriškega sodnjega okraja, kar bi se smelo tudi imenovati zelo koristno delo. Dalje bi se smela nadejati podpore občina vipavska, katera se uže zdaj bavi s tem, kako zajeziti in uravnati Belo, in umestno bode, da se ob priliki oglasi za to podporo.
Poslednje tedne letošnjega državnega zborovanja je bil državni zbor jako delaven, kajti od 25. dne aprila meseca do 24. dne majnika meseca se je rešilo in ukrenilo ne menj nego osemnajst vladinih predlogov in postav, in med njimi so nekaterim vsebina razsežni in mnogi paragrafi. Toda volilce okraja mojega utegne posebno zanimati le malo število izmed njih. Med temi omenjam
samo postave, po kateri naj se v nekoliko izpremeni obrtni red, postave, ki se tiče mladostnih delavcev ter osob ženskega spola in njih vsakdanjega dela v rudnikih in nedeljskega počitka, postave o zastavnem obrtu, postave, ki meri na to, da se pre-naredi zadavkanje zdelovalcem žganja in drožij in povišaj uvoz-nina drožem i. t. d., i. t. d. Toda prostor mi ne dovoljuje, da bi govoril o teh postavah, kakor bi rad, kajti predolgo so me zamudila vprašanja o kmetsko - gospodarskih postavah, katere se uže obravnavajo.
Završujćčemu letošnje poročilo svoje ne daje mi vest miru, da ne bi izrekel presrčnega in globokega obžalovanja svojega o nesrečnem razponi, ki se je zanetil med nekaterimi rodoljubi na Notranjskem.
Ako bi kdo hotel odgovoriti na vprašanje, kaj li je razprlo te rojake med sabo, reči bi moral: vsega razpora so krivi prav malenkostni vzroki. Meni sploh nikakor ni moči umeti, kako izobraženi in pametni možje hitro ne uvidijo, da ni za takšno ničevo stvar tako dolgo kaliti mini v domovini.
V lanskem deželnem zboru kranjskem se je ukrenilo, naj se ustreže želji tistih roditeljev, kateri bi hoteli, da se njih otroci tudi po ljudskih šolah z jednim in dvema razredoma brezplačno uče nemškega jezika, in nasprotno tudi nemškim roditeljem v krajih, kjer se poučuje v ljudski šoli nemško, (n. pr. v Kočevji,) ponudi prilika, da se uče njih otroci jezika slovenskega.
Toda o tem je opomniti, da se poučuj v katerem si bodi jeziku le tačas, kadar najprej to izrečno zahtevajo roditelji in ako se dalje za takšen pouk oglasi najmenj deset otrok. Ali še potem se v dotičnem jeziku ne sme poučevati, kadar je odmerjen čas navadnemu šolskemu pouku, nego samo v posebnih urah, vender tudi ni poučevati več otrok, nego li kolikor se jih je oglasilo.
V ta namen je dovolil deželni zbor 600 goldinarjev, o katerih se je toliko govorilo in ki so dali povod domačemu razporu.
Možje Notranje!! Ali se nahaja med Vami kdo, kateremu bi po tem pojasnilu še dovoljevala zdrava pamet, da se vzdigni in imenuj to naredbo izdajstvo dežele in greh zoper naš dragi narod slovenski ?
Ne verjamem!
Na Primoi’skem so Slovenci ravno tako ognjeviti narodnjaki, kakor pri nas na Kranjskem, in vender se tamkaj v jednak namen iz deželnih novcev ne daje sam6 po 600 goldinarjev, kakor pri nas, nego po 2400 goldinarjev, ali nikomur ne pride na um, da bi se pritoževal o tem. Nikakor me ni misel, da bi o primernosti ali neprimernosti predmeta izpregovoril le jedno besedo, toda vsak razumen in pravično - misleč mož mi bode pritrdil, da se o tej stvari med najboljšimi rojaki nahajajo različni nazori in da nihče zavoljo tega ne zasluži imena izdajalca narodovega, ako pritrdi tej naredbi deželnega zbora, kakor tudi ga ni pitati z Judeži Iskarijoti, ako ta naredba ni po volji njegovi.
Toliko pak je gotovo: ves ta predmet je tako neznaten, da ga more samo prekanjena dijalektika, ki ima postranske sebične namene, napihniti do takšne važnosti, katero mu zdaj nekateri pripisujejo, in koristneje bi bilo ter bolj je želeti, ako se rodoljubi po bratski med sabo spravijo, združeni delajo z naj krepkejšimi močmi za blaginjo dežele in naroda in se trudijo v miru in zlogi rešiti mnoga važna vprašanja o dušni in materijalni sreči ljudstva, ki željno pričakuje rešitve.
S to iskreno željo, ki mi prihaja iz srčne globine, poslavljam se za letos od častitih volilcev svojih.
Z Bogom!
J' Cerknici, 8. dnS avgusta meseca 1884. I.
Adolf Obreza.
Svojim volilcem
o svojem
delovanji v zborovanji državnega zbora
na Dnnaji 1884.—1885. 1,
-----o||)o-
Poroča
ADOLF OBREZA,
poslanec dežšlnih občin Notranjskih.
Založil poročevalce. — Tisk J. Blasuikovili naslednikov v Ljubljani.
1885.
Dragi volilei!
Jjiadnje leto mojega poslanstva je minilo in v zavesti, da sem 'o storil svojo dolžnost, kolikor dovoljujejo slabe moje moči, izročam dragim svojim volilcem pooblastilo, katero se mi I je dalo pred šestimi leti in o katerem smem reči, da sem je obranil neomadežano ter je nisem rabil nikdar v zlo.
Kako sem se omenjeni čas nosil v državnem zboru, kako sem se vedel pri različnih vprašanjih in zakaj sem glasoval tako ter ne drugače, o vseh teh stvareh odgovarjal sem vsako leto svojim volilcem v posebnih poročilih in s tem je kakor upam opravičeno postopanje moje.
Nikdar in nikoli nisem zlorabil svojega mandata, ne da bi to prineslo meni ali kateremu osebnih prijateljev mojih kakšno nezasluženo korist, a še menj, da bi škodoval kateremu nasprotnikov. Beseda „nasprotnik“ pomenja meni same politične nasprotnike, kajti osebnih sovražnikov nimam pod milim Bogom, to se pravi, prosim dobro umeti besede moje: ne najdeš ga človeka na vsem širnem svetu, katerega bi jaz sovražil, češ, ta človek je osebni moj sovražnik.
Te stvari omenjam le zato, ker se poslancu utegne časih res posrečiti, da komu pomaga, a mnogo lože še škoduje, kakor se to v jednaki meri godi povsod po svetu. Vsako slabotno dete lehko zapali z žveplenico hišo, da se plamen širi
1*
in pogori vsa vas: toda ogenj pogasiti je mogoče le združenim silam mnogih ljudij.
Toda preidimo k stvari. Letošnje svoje poročilo bodem razdelil v dva oddelka. Najprej hočem poročati svojim vo-lilcem kakor vsako leto tudi letos o tem, kar se je godilo v poslednji sesiji 1884—1885. 1., kako sem postopal pri posvetovanji in glasovanji o postavah, sklenjenih v tej sesiji, in naposled bodem govoril o tistih postavah, katere se bliže tičejo naše ožje domovine.
У drugem oddelku pa hočem sestaviti splošni pregled o delavnosti državnega zbora v teh šestih letih, v kolikor se je ta delavnost tikala naše domovine. Tudi bodem po velikem narisal napredke in vspehe, katere je imela v tej par-lamentni dobi narodna in materijelna korist dežele naše, a pri tem, se ve da, ne bodem tako neoskromen, da bi svoji osebi pri tem pripisaval kakšno posebno zaslugo. V politiki, v parlamentu premore posameznik zelo malo, le združen s somišljeniki je močan, in sloga, neomajljiva družnost so glavni pogoji za to.
Ako govorim ob vspehih, katere smo dosegli v poslednjih letih in jih hočem tu nekoliko pojasniti, gotovo me ne nagiblje k temu neopravičeno bahaštvo do katerega, žalibog! nimamo najmanjše pravice — ali da se ustavijo govorice, ki jih je slišati mnogikrat od več ali menj izobraženih ljudij: češ, saj niste prav ničesa dosegli. Kolikrat odpre preprostemu človeku učen se videč politik usta svoje modrosti po gostilnah in kavarnah, koder se mu stavi, ker ljudje ne poznajo stvarij, vprašanje: I, kaj so H naši poslanci dosegli, da so hodili šest let na Dunaj, in z zvitim obrazom odgovarjajo sami sebi: ,,Ničesa! — prav ničesa!“ — Menim, da mi ni treba zatrjati, da to poudarjajo samo tisti strupeno-besedni ljudje, ki so ali preleni, da bi kaj mislili in primerjali nekdanjost s sedanjostjo, ali takšni, kateri neumejo delokroga državnega poslanca ter menijo, poslancu ni toliko gledati, da bi državi ali deželi sploh, ampak le svojim volilnim okrajem, da, celo posameznim svojim volilcem pridobil materijalnih ko-
ristij. Da je to resnica, slišal sem uže mnogikrat sam na svoja ušesa.
Ni mi treba praviti, da takim politikom ne pišem teh vrst ali povem po vsi pravici, da je sploh precejšnje število takšnih ljudij, kateri se kažejo nezadovoljnimi in ki s svojim godrnjanjem in 'mahanjem po poslancih hote vzbujati v ljudstvu splošno nezadovoljnost. Tudi se nahajajo nekateri gospodje, ki vsega tega ne delajo samo iz nevednosti in za šalo, temveč oni kanijo, da jim požene iz. tega truda zrnovita pšenica zlasti o priliki novih volitev in ako mislijo nastopiti za kandidate, Vender mirno misleči ljudje se ne dado navadno pre-slepariti po takšnih kričačih, takoj zapazijo, kaj jih vleče in mislijo si: mi uže poznamo ptiče svoje po petji!
Sedaj nasleduj poročilo moje o delovanji v poslednji sesiji.
I.
Kakor je bilo rodovitih prejšnjih pet sesij državnega zbora kar se tiče postav; tako malo se je storilo v tem oziru, v poslednji letošnji sesiji 1884—1885. 1.
Videlo se je uže, da je parlament star in da se mu bliža poslednja ura, da zatorej nima nikakega pravega veselja, stvarjati česa novega. Samo kadar se je sklepalo o nekaterih 4—5 postavah, nanagloma se mu je oživila stara kri in stopil je v dvorano, celo v boj z nasprotniki, da mu potem kmalu zopet otrpnejo moči in se pripravi na smrt.
Letos bodem torej s poročilom za leto 1884—1885. do volilcev svojih prav kmalu pri kraji.
Dne 29. januvarja t. 1. prišla je v obravnavo ona postava, katera se tiče oprostitve o pristojbinah zaradi onih pisem, ki se delajo pri priliki in v namen pogozdovanja Krasa. Kaj na-merja ta postava, posnemlje se lehko uže iz naslova njenega in meni se vidi popolnoma nepotrebno, da bi se spuščal v natančnejši njen pretres. —
Važnejša je postava, ki se je sklenila dne 10. februvarja v tretjem berila, t. j. postava o plači katoliške duhovščine.
Ta postava bode duhovnikom v službi po Kranjskem le malokje posebno koristila, in sicer iz tega uzroka, ker so tukaj aktivni duhovniki z malimi izjemami uže zdaj tako dobro ali bolje rečeno tako slabo plačani, kakor to nova (sploh začasna) postava o duhovski plači določuje kot najniže merilo. Več koristi utegnejo imeti od te postave defici-jenti in onemogli duhovniki, ker se jim po tej poti zboljša njih res došle siromaško plačilo vsaj v nekoliko.
Vsa drugačna je stvar, kar se tiče aktivnih in neaktivnih duhovnikov po drugih deželah naše državne polovice, zlasti še v Primorji, Istri in Dalmaciji. Človeku trga srce, ako se mu pripoveduje, da se nahaja celo med duhovniki, ki še opravljajo dolžnosti težavnega in čestitega poklica svojega, tudi takih, katerim vsakoletna plača ne donaša toliko, da bi si kupili letno suknjico, in ki so obsojeni, da prebijejo vse življenje svoje v uboštvu in pomanjkanji. Ako tudi nova postava o duhovski plači njih dohodnine ne zboljšuje v toliko, da bi jim bilo mogoče svojemu stanu primerno (!) živeti, vender na vsak način se jim bode s tem njih usmiljenja vredni stan v nekoliko olajšal.
Pravi poboljšek dosedanje plače katoliškega duhovništva, katerega naj ima ono iz verskega, oziroma državnega zaklada vsako leto dobivati, znaša 1,393.000 gld.; to pa razven onih 600.000 gld., kateri se imenujejo Sfremajerjevi groši.
Kar je pri vsej stvari obžalovati je, da je vlada se izjavila, češ, da jej takoj prvo leto tako določene zboljšave vsem za to opravičenim duhovnikom ni mogoče izplačati. Vlada je zahtevala, da ima dopolnilo dotacij pomožnih duhovnikov, plač in remuneracij provizorjev in pokojnin detici-jentov stopiti v veljavo 1. dne januvarja 1886. leta, da pa dopolnilo duhovske plače samostojnih dušnih oskrbnikov dohode veljavo s 1. januvarjem 1887. leta, in sicer tako, da se ta čas plača polovica, in 1. dne januvarja 1888. leta
ostala druga polovica. Izrekla je cel6 kar brez ovinkov, da v slučaji, če bi državni zbor vladi ne botel privoliti te olajšave, te postave ne more predložiti presvetlemu cesarju v sankcijo!
Zavoljo tega se je vnel hud boj med poslanci. Nekateri so rekli, ako nam vlada neče dati precej cel kos kruha, bolje, da nam ne da ničesa! Drugi so zopet mislili: na vsak način je bolje, da se polagoma zboljšava duhovska plača, kakor da bi se hotela ta zboljšava zametati. Kajti naposled dobe tudi pomožni duhovniki in deficijenti po predlogu vladinem zvišano p’ačo svojo uže 1. dne januvarja 1886. leta in le nekoliko bolje plačani samostojni duhovniki, zatorej fajmoštri i. t. d., bodo dobili zvišano plačo prvo polovico 1. dne januvarja 1887. leta in drugo polovico 1. dne januvarja 1888. leta. Vrhu tega je pa ta postava samo začasna in se bode s časom stalno uredila. Jaz sam sem bil poslednjih mislij in sem tudi glasoval zanjo. Pri glasovanji, katero je bilo znamenito, glasovalo je sto šest in trideset poslancev, naj se takoj uvede zboljšanje duhovske plače, in sto dva in dvajset za to, naj se uvede polagoma. A ker je vlada naravnost povedala, da cesarju tako se glaseče postave ne more predložiti v sankcijo, dejalo se je to skoraj toliko, kakor da se je zavrglo vse vprašanje ob zboljšanji duhovske plače, kar mi je bilo prav žal, odkritosrčno bodi rečeno. Mislil sem si gospode duhovnike, ki so poslanci in imajo bogato založene tare i. t. d., ti, se ve, smejejo se lehko in kljubujejo vladi, ali vse to ne pomaga stradajočim kapelanom v Primorji, Istri in Dalmaciji. Tem bi bila ljubša zboljšava plače s 1. januvarjem 1886. 1., kakor zmaga poslancev nad vlado. Toda stvar se je bila zvršila, predlog vladin je bil zavržen in uredba duhovske plače skoraj, dejal bi pokopana — če se je ne spomni gosposka zbornica ter ukrene drugače. In to se je zgodilo. Gosposka zbornica je postavo v zmislu, da se polagoma uvaja zboljšava plač, sprejela in potem se je tudi 27. dne marcija t. 1. v poslanski zbornici sprejela v tem zmislu, in sicer tako, da duhovstvo v obče prvo leto prejme priboljška 430.000 gld.,
drugo leto 960.000 gld. in tretje leto ves njemu določeni priboljšek 1,393.000 gld. vsako leto, razven dosedanjih 600.000 gld. Naj si tudi je to malo, vender mislim, da je bolje kakor nič.
Dne 13. februvarja t. 1. prišla je v poslanski zbornici v obravnavo tako imenovana davčna novela. Da bi govoril o tej postavi obširneje, zdi se mi tu nepotrebno, ker se ni sklenila. Nazore svoje o tej postavi izrekel sem v „Slov. Narodu“ in v „Slovenci" in tu mi je le ponavljati, da za deželo kranjsko ni sreča, ker se ta postava ni sklenila. V odseku, kjer se je posvetavalo o tej postavi, bil sem odbornik jaz. Posvetävalo se je tako natančno in podrobno, kakor zahteva takšne postave važnost, in to v dveh sesijab. Ne da bi štel sebi v posebno zaslugo, in sicer prav iz tega uzroka, ker sem bil odbornik temu važnemu odseku ter nisem zamudil nobene seje njegove, temveč sem se vedno udeleževal posvetävanj in debat in sem obračal ves čas vso pozornost svojo na predmet — za tega voljo smem reči, da ga poznam bolje kakor kateri drugi poslanec, ki ni bil ud odseku in je bral samo poročilo odsekovo!
Na podlagi teh svojih študij morem torej zagotavljati volilce svoje, da bi ta postava za deželo kranjsko sploh in kmetskemu stanu volilnega okraja mojega posebe bila zelo koristna in to mi je mogoče dokazati tudi s številkami.
Vender, kakor sem uže dejal, ta postava se ni sklenila, (kajti po predlogu nekega kmetskega poslanca, kateri postave ni mnogo umel in katerega so gospodje levičarji zvodili na led, izročila se je odseku v dalnje posvetävanje), zato menim, da se mi ni tukaj treba baviti dalje ž njo.
Dne 19. februvarja se je sprejela po tretjem berila ribiška postava.
Ta postava določuje v desetih paragrafih civilno-pravne strani tega predmeta. Odpraviti se ima ž njo prosto ribarenje, določuje, kdo ima v prihodnje imeti pravico ribištva, dovoljuje odškodnino onim za lov opravičenim, ki bi trpeli kvaro po vsiljencih v tuje pravice, ureja razmere, kjer obstoje dosedanje postavne služne pravice in določuje odnošaje glede nastanili povodenj. Sicer pa prepušča vse druge določbe, ki se tičejo tega predmeta, deželnim zborom kraljevin in deželam, torej bodo še deželni zbori imeli govoriti o tej postavi.
A ker sploh ta postava volilce moje posebno ne zanima, zadovoljujem se s tem, da sem jim omenil vse stvari ob kratkem.
Od 27. dne februvarja do 20. dne marcija trajala je vsako leto se ponavljajoča debata o državnem proračunu.
Glavne točke letošnjega proračuna so naslednje: skupni troški znašajo .... 520,198.772 gld. — kr. skupni dohodki................... 504,901.459 „ — „
torej primanjkuje................ 15,237.277 gld. — kr.
A tu je sedaj opomniti:
V tem primanjkljeji 15 milijonov goldinarjev so tudi troški za zidanje novih železnic in da so se napravile ladije za občilo po Bodenskem jezeru, kajti odkar je zidana areljska železnica, prihaja vedno več ljudstva semkaj To jezero je za Avstrijo tako rekoč nastalo sedaj na novo.
Troški za ta dela znašajo več kakor 13 milijonov gld., tako, da bi navadni primanjkljej v državnem gospodarstvu znašal okolu 2 milijona gld. Finančni minister je pa s kreditom, privoljenim mu lansko leto, toliko prihranil, da zamore s pomočjo druge gotovine iz leta 1884. sedem milijonov gld. vsekdar v roke vzeti, ne da bi delal dolgov. Reči se more,
I
da v rednem državnem gospodarstva ni le nikakega primanj-kljeja; temveč, da se celo kaže prebitka za 5 milijonov gld.
Zavoljo tega je finančni minister povedal, da potrebuje za popravo novih železnic in ladij i. t. d. (kar bode prav za prav veljalo 13 milijonov gld.), samo kredita 8 milijonov gld. in ne več, torej se mu je tudi v finančni postavi za 1885. 1. dovolilo samo 8 milijonov gld. dobiti po kreditnih operacijah, v tem ko mu je dolžnost, da poravna vse druge večje troske, ki bi utegnili nastati iz sedanjih blagajničnih ostankov.
Najznamenitejše pri tej debati o državnem proračunu pa sta bila dva govora nekega češkega nemškega poslanca Knotza. Nisem л er j el ušesom svojim, ko sem čul tega moža, kako se je repenčil proti vsem ministrom zapored, zlasti pa proti ministerskemu predsedniku grofu Taaffeju in voditelju pravosodnega ministerstva baronu Pražaku. Prav odkritosrčno na vsa usta povem, smeh mi je šegetal grlo, ko sem čul tožiti moža, da sedanja vlada grozovito ravna ž njimi in trpinči Nemce na Češkem, v tem ko se Slovanom povsod reže sladka pogača in se jim dovoljujejo pravice več kakor si jih žele!
Človeku, poslušajočemu takšne trditve, otrpnili bi skoraj možgani, in bilo je, lehko se reče, kratkočasno poslušati nekoliko časa to brezumno govoričenje. Vender govori tega gospoda so bili brezkončni in vsakega Slovana srce je prešinilo čustvo žalosti, ko je čul besede o pogačah, ki jih Slovanom v Avstriji tako posebno radodarno reže sedanje miuisterstvo, če tudi je prepričan, da to, Bogu bodi potoženo, ni resnica, kar je besedičil mož o tej stvari v strasti svoji.
Umeje se samo ob sebi, da so surova razlaganja tega Knotza sprejeli z nejevoljo poslanci desničarji, a tudi precejšnje število mirnejših gospodov levičarjev jih je odločno grajalo.
O tem sem govoril v poročilu svojem samo za voljo tega, da volilci moji uvidijo, kaj in kako mislijo o nas nemški liberalci, in kako menijo, da se je nam Slovanom vse privolilo,
česar koli smo želeli, tako. da je poslanec Car n eri dejal v jedrn m govorov svojih: „Ministerstvo Taaffejevo se nahaja (Slovanom nasproti) v popolni o motnosti, kar se tiče koncesij!“ Kdo li bi mogel kaj takšnega poslušati brez smeha ali jeze o takšnih trditvah?
Od 21. dne do 27. dne marcija je trajala debata o severni železnici. Predno te stvari nisem preštudiral, bil sem namenjen, glasovati le zato, da pride ta železnica v oblast državi, in sicer prav zato, ker sem resnično menil, da ima država pravico, po minulih petdesetih letih severni železnici 1836, 1. privoljene koncesije prisvojiti sebi, ne da bi kaj plačevala odškodnine za vse podjetje in za železnico. Takšne napačne misli so pa sploh z manoj vred imeli tudi še mnogi drugi poslanci in neposlane!, med njimi sovražnik sinov Abrahamovih in nemškutar vitez Schönerer, kateri je v svoji osätosti in neotesanosti imenoval „lumpa“ vsakoga, kdor je bil drugačnih mislij kakor li on. — Ako so tekle obravnave, ki smo jih imeli v železničnem odseku, kateremu odbornik sem bil tudi jaz, prepričal sem se, da ima država sicer pravico, odtegniti 1886. 1. družbi severne železnice dalnjo koncesijo, da se poslužuje železnice, nikakor pa si nima prisvojiti brezplačno vse železnice, in da, ako hoče država imeti železnico popolnoma svojo, treba jej je, da jo naravnost kupi od družbe severne železnice, in da, ako bi se utegnila zgoditi taka prisvojitev po sili, določiti bi se morala cena vsekako po strokovnjakih in država bi jo morala plačati. Predsednik najvišjega sodišča, do katerega se je obrnila vlada s prošnjo, naj naznani o tej stvari misli svoje, ustregel je tej želji s posebnim pravnim poročilom, v katerem izreka mnenje svoje. To mnenje se je poslanski zbornici obširno naznanilo. V tem poročilu je ta najvišji sodnik v državi izrekel nazor svoj prav v zgoraj omenjenem zmislu, da, celo še več, on je še mislil,
da pri cenitvi vrednosti železnice itd., itd. gre postopati tako, da strokovnjaki najprej zvedo mnogoletni čisti znesek železnice. Cisti znesek, ki se je zvedel po tej poti, ako se dvajsetkrat pomnoži, bodi merilo o kapitalu, ki ga nosi v sebi železnica, in ki bi ga morala plačati železnica špekulativnim delničarjem! Tako je sodil prvi in najvišji sodnik v državi in gotovo se sme verjeti, da bi bili strokovnjaki tako cenili, naj bi bilo prišlo res do cenitve in da je morala država za to železnico plačati ceno, ki bi bila jako daleč presezala pravo njeno vrednost: vidi se torej, da bi se bila pri tej kupčiji zelo zelo okupila. Pozabili nam ni nikakor, da od tistega hipa, ko bi vzela država severno železnico v oblast, takoj bi ta železnica ne bila več tako dobičke prinašajoče podjetje, kar je še dan danes. Država bi morala takoj znižati cenik (tarifo), ker se je vsa agitacija proti severni železnici porodila ravno zaradi njenih previsokih tarifov, katere je stavila.
Naj pa železnica zniža tarife, potem, umeje se samo ob sebi, dajala bi tudi menj dobička, in ker bi jo bilo treba plačevati po tem, kolikor se ceni sedaj, jasno je, da bi bil takšen kupiček in za takšno ceno res zelo malo prida. Vender ne samo to, tudi še drugi pomisleki in sicer jako utemeljeni so se vzbudili pri tem. Kakor je znano, zidajo se skoraj vsako leto železnice, katere se skušajo s severno železnico in odvračajo vedno več voznega blaga od nje. Ta okolnost je tudi zelo pripravna, da izgublja severna železnica od leta do leta svojo vrednost, kadar pa bode zidan donavsko-oderski vodotoč, potem so za vselej minula leta žetve za severno železnico. Nikakor ni dvomiti, da se sezida ta vodotoč v prihodnjih petdesetih letih. Ti pomisleki in še mnogi drugi, o katerih tukaj za kratkosti voljo ne morem govoriti, privedle so železno-cestni odsek do spoznanja, da bi bilo koristneje skleuiti z družbo severne železnice za obe strani zmerno pogodbo, katera bi morala biti osnovana tako, da bi železnični podjetniki sicer imeli železnico v rokah svojih, vender to pod pogoji, kateri bi državi in občinstvu donašali jednake koristi, kakor da je država vzela železnico popolnoma v skrb svojo.
Uverjen sem, da bode pogodba, katero je stavil železno-cestni odsek poslanski zbornici in katera se je z dostavki gosp. barona Žveglja državi in občinstvu še ugodneje pre-naredila in ki jo je naposled zbornica tudi sprejela, popolnoma ustrezala, in da sta takisto država in občinstvo dokaj na boljem, kakor da bi si bila država prisvojila železnico.
Med dolžnostimi, ki so se naložile družbi severne železnice v podaljšanje koncesije, omenil bodem tu le nekaterih po velikem.
Najprej si prihranjuje država pravico, da sama določuje vozne tarife. Ta pravica jej je omejena samo s tem, da država tarifov ne sme tako zelö znižavati, da bi čisti znesek akcij bil nižji kakor 100 gld. Če bi se pa utegnilo pripetiti, da bi bil čisti znesek takšen, da bi prišlo na vsako delnico več kakor 100 gld. na leto, ima država prvič dobiti polovico te večje dohodnine, in drugič tudi pravico, da vozne tarife še bolj zniža.
Dalje: Družba severne železnice ima dolžnost, poštne vozove z vsemi poštnimi vlaki in brzovlaki na korist poštnemu erarju brezplačno prevažati.
Potem: L. 1940. preide vse železnično podjetje z železnico, postajnimi poslopji itd., s kratka, z vsemi predmeti, spadajočimi k železnici, brezplačno v popolno last državino.
Potlej: Družba severne železnice se zavezuje plačati državi v šestih mesecih znesek do trinajst milijonov gld.
Takisto: Družba severne železnice prevzema dolžnost, da na svoje troske dozida proge železnice, katera ima voziti od Belskega čez Tešin, Friedland, Frankstadt in čez Valaško Mezerič v Bistrico, potem čez Holešov, Gulin v Kromeriž. Poleg tega ima tudi na kraji, ki ga določi državno oskrbništvo, v Krakovu napraviti pri severne železnice črti zunaj trdnja-vinega okroga prizidek, ki se bode steknil s c. kr. državne železnice črto Skawina-Podgorce.
Tudi je družbi severne železnice dolžnost, zidati naslednje krajne železnice:
1.	od Strezenic na Zistersdorf,
2.	od Godonina k tamošnji c. kr. tabačni tovarni,
3.	od Rohatca na Strasnice,
4.	od Cauhtelja na Budiševo,
5.	od Cauhtelja na Fulnek,
6.	od Staudinga na Bilovec,
7.	od Opaava na Beneševo,
8.	na Novi Jičin od kraja, ki se ima še določiti,
9.	od Holešova na Ustrom; in
10.	od Belskega na Vodovice.
Ob jednem: Država se oprosti dolžnosti plačevati družbi severne železnice za postransko črto „Moravsko-šlezka severna železnica“ vsako leto okolu 300.000 gld., do česar jo je sedaj vezala pogodba.
Te pogoje in še nekatere druge, ki o njih zavoljo tesno odmerjenega prostora ne morem govoriti, bode imela izpolno-vati severne železnice družba, in za to se jej bode dala koncesija, da je podjetje v njeni oblasti do 1940. 1., pri čemer je le še opomniti, da si država tudi pridržuje pravico od 1904.1. počenši, kadar koli se jej poljubi vse to železniško podjetje prevzeti v svojo last, proti uže deloma sedaj določenimi pogoji.
Zagotoviti morem volilce svoje, da po izreku vseh nepristransko sodečih strokovnjakov država in občinstvo bodeta pri tej kupčiji imela dobiček in sicer boljši, kakor če bi država za drag denar železnico kupila in jo oskrbovala sama po uradnikih svojih.
Ti uzroki so mene in slovenske naše poslance, kakor sploh večino poslanske zbornice nagnili, da sem glasoval za medsebojno pogodbo z družbo severne železnice, a ne, da bi država kupila železnico. Dne 27. marcija se je po tretjem berilu glasovalo tudi o postavi, ki se tiče udeležitve države pri zidanji krajne železirce od Ljubljane do Kamnika, za katero bode država pripomogla z zneskom 200.000 gld. na ta način, da nakupi ustanovnih delnic v tem znesku.
O tej stvari sem bil poročevalec jaz in sem zbornici predložil dotično poročilo odsekovo. Veseli me, da sem po
najboljši svoji moči pošteno pripomagal, da se bode zidala ta železnica, katera bode naši deželi kranjski in gorenjski strani posebno donašala mnogo koristi.
Prav tistega dne 27. marcija so se v poslanski zbornici sprejele še tri postave, in sicer postava, ki se tiče porabe in zdelovanja strelnih stvarij (strelnega prahu, dinamita itd., itd.), potem postava, da se drže dela boječi se ljudje in postopači po prisilnih delavnicah in pokorilnicah, in tretja postava je obravnavala ustanovljanje in vzdržavanje takih naprav.
Volilci moji bodo gotovo lehko uvideli, kako sila potrebna je postava zaradi zdelavanja in porabe strelnih stvarij, če pomislijo koliko nesreč in hudodelstev je v novejšem času prouzroči! zlasti dinamit pri nas na Avstrijanskem in še več po tujih deželah.
Kdo se ne spominja tako imenovanih Orzinijevih bomb, katere so se v Trstu in v Gorici metale med ljudstvo — da, nekoč celo v stolnico v Gorici, kdo ne strahovitih eksplozij v Londonu, ki so se zvršile 1884. L? Namen te postave je, da se zapreči zloraba strelnih stvarij in se v prihodnje kolikor mogoče zabranijo take nesreče in hudodelstva.
Obema drugima postavama namen je, da se zavoljo večje varnosti vspešneje in bolj do živega poseže vlačugarstvu dela boječih se ljudij, kakor se je to godilo po dosedanjih predpisih. Najbolj pa se jemlje ozir na to, da se sploh škodljive in obče nevarne osebe potaknejo po prisilnih delavnicah ali pokorilnicah.
Mi poslanci slovenski, kakor tudi vsa poslanska zbornica bili smo uverjeni, da je skrajni čas stopiti krepko in odločno v boj proti vlačugarstvu in postopaštvu, ki se grozno razširja, zato smo tudi prepričani o koristi te postave glasovali zanjo.
Žal mi je, da se ne morem spuščati v podrobnosti te postave, ki obseza 19 paragrafov, ker mi je prostor zelo potreben za glavna poročila o vsej šestletni parlamentni dobi,
in jaz knjižice svoje ne morem sestaviti obširnejše kakor druga leta. Sklenile so se letos res še druge postave v državnem zboru, vender te se ne tičejo naše dežele naravnost; sklepam torej poročilo svoje za 1. 1884—1885., in prehajam h glavnemu poročilu o vsej šestletni parlamentni dobi.
II.
Ko sem bil pred šestimi leti počeščen z mandatom za državni zbor, prejel sem od nekaterih volilcev Vipavske in Bistriške doline jako dobro sestavljeno spomenico. V nji meni ti gospodje tudi v imeni drugih sovolilcev izrekajo želje tega volilnega okraja precej natančno in podpisali so spomenico gospodje Mat. Laurenčič, Štefan Habe, Andr. Ditrih, Lavoslav Dekleva, A. Ličan, Janez Korošec in J. Žnidaršič.
Tem gospodom in volilcem svojim smem reči z najboljšo vestjo, da sem imel to spomenico vedno pred očmi, ter da sem se moško trudil zvrševati v nji izrečene želje volilcev svojih, ki so želje vseh domoljubov slovenskih, torej tudi moje.
Te želje so urejene po tvarini in v naslednje odstavke:
O vnanji politiki.
O ravnopravnosti.
O osnovi šol.
O kmetijstvu potrebni pomoči.
O vojaštvu.
O volilni reformi.
O državnem gospodarstvu.
Razne postavne določbe.
Veseli me, ker mi je mogoče dokazati, kar bodem v naslednjem tudi storil, da se je izpolnilo mnogo želj vsakega
odstavka, da je torej sama prazna fraza in ne resnica tista hudomušna trditev, češ, saj se v teh šestih letih ni storilo ničesa za blaginjo našega naroda in naše politične stvari.
Kar se najprej tiče vnanje politike, opomniti mi je, da ima in more imeti poslanska zbornica le zelo majhen vpliv mi-njo. Želja, ki jo izraža spomenica, da bi se namreč ohranil popolni mir, izpolnila se je, kajti naša država je bila in je z vsemi sosedi v najlepši zložnosti.
Se ve, da uživamo takšno srečo, o tem se nam ni zahvaljevati državnemu zboru, kajti on, kakor sem uže omenil, nima na tek zunanje politike posebnega vpliva in jaz le kon-štatujem, da se je ta v spomenici izražena želja zavoljo ohranitve miru po sosednih državah izpolnila.
0 ravnopravnosti.
V spomenici izražena želja, naj vsi uradi sodnijski in politični uradujejo slovensko povsod, kjer Slovenci prebivajo, tudi med sabo naj si vsi uradi na Slovenskem slovensko dopisujejo, izpolnila se sicer ni popolnoma, vender mnogo se je zgodilo tudi v tem oziru.
Spominjam le ministerskih ukazov dne 6. oktobra 1881.1. štev. 15537, dne 18.. aprila 1882. 1. štev. 20513, s katerima je ministerstvo višji deželni sodniji v Gradci kategorično zaukazalo, da v krajih, kjer žive sami Slovenci, ali Slovenci in Nemci, slovensko pisane tožbe in vloge brez ovir sprejemlje in tudi reševa v tem jeziku. Spominjam dalje ukaza višje deželne sodnije v Gradci dne 24. aprila 1882. 1. štev. 3208, s katerim se sodiščem po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem strogo ukazuje, kako jim je rabiti slovenski jezik. Naposled spominjam ukaza pravosodnega ministerstva dne 8. marcija 1884. 1., kateri govori o tem, da je dolžan sodnik napraviti sodnijskj izpit svoj v slovenskem jeziku, in ta ministerski ukaz se je z
2
dekretom dne 12. marcija 1884. 1. naznanil sodiščem v Ljubljani, Novem mestu in Celovci. Ako tudi je resnica, da so ti ukazi pri nekaterih sodnijskih uradih ostali samo na „papirji“, vender ni pozabiti, da starih, vdomačenih navad nekaterih ljudij, ki so se jim tako rekoč prirastle, ni mogoče kar odpraviti kakor bi udaril po vodi; toda nikoli ne bode dolgo, ko izgine tudi to zlostanje, posebno, kjer nastopajo drugi mladi uradniki na mesta starih odmrših. Sodnijska naznanila v „Laibacher Zeitungi“ so deloma slovenska, tudi se izdava sedaj oficijozeu slovensk list, česar dosle ni bilo mogoče doseči pri nobenem ministerstvu in pri nobenem deželnem predsedniku. S tem je izrečno priznala vlada sama popolno ravnopravnost naroda našega z vsemi drugimi narodi cesarstva. Ako tudi je sploh resnica, da pri sodiščih na Kranjskem še vedno vlada nemški jezik po uradih, moram vender tu, ždi! konštatovati, da je velik del tega dolga pripisati ljudstvu samemu in advokatom, in sicer med poslednjimi celo takšnim, kateri stoje na narodni strani in morebiti po novinah tožijo o zatiranji Slovencev. Dejanska resnica je, da sodišča na Kranjskem, ali vsaj njih večina vloge reševa v onem jeziku, v katerem so pisane, in ako hoče kdo, da pri uradu sploh narodni jezik dobo več veljave, bodi vsakemu Slovencu pravilo, da ne izroča uradom nikdar nobene vloge, naj je kakeršne koli vsebine, pisane v drugem jeziku kakor v slovenskem, ker naša dežela je dežela slovenska. To bode pomagalo več, kakor vse tožbe in zabavljanje, bodi si ustno ali po časopisih.
0 osnovi šol.
V tem predmetu konštatujem napravo popolnoma slovenskih paralelk na gimnaziji v Ljubljani. Spominjam slovenskih gimnazij v Kranji in Novem mestu in uvajanja jezika slovenskega kot učni jezik v večini učnih predmetov na učiteljski pripravnici v Ljubljani.
Gimnazija v Ljubljani je dobila za voditelja svojega namestil prof. Smoleja, ki je imenovan deželnim šolskim nadzornikom, moža, na katerega se sme s ponosom ozirati narod slovenski. Ta mož je slovenski profesor Jos. Šuman. Njegovo srce bije gorko za predrago domovino našo, torej si vodstva gimnazije v Ljubljani z ozirom na politične pravice in želje, kakor tudi v vsakem drugem oziru ne moremo misliti v boljših rokah od njegovih.
Vender tudi to, da se je postavil za deželnega šolskega nadzornika prof. Smolej, imenovati se sme za nas ugodna okolnost, kajti ta mirni in pravičnomisleči mož je bil vedno za dobe svojega vodstva na gimnaziji prijazen stvari naši. Smemo torej imenovati vsekako koncesijo, da nam je vlada postavila na dve tako važni mesti v deželi nam prijazna moža, o katerih ne morejo tožiti celo naši politični nasprotniki, ker sta ta dva moža v vsakem oziru na mestu svojem.
Da bi sedaj, ko je prejšnji deželni šolski nadzornik Pirker se poslovil s to „dolino solz“ in je konec njegovemu protina-rodnemu delovanju, tudi po ljudskih šolah se zboljšalo stanje na narodni podlagi, umeje se samo ob sebi. Volilci moji se gotovo še dobro spominjajo, kako zelo se trudi protinarodna stranka v Ljubljani, da bi napravila nove lju Iške šole z nemškim učnim jezikom, spominjajo se, kako je lansko leto obetala hranilnica kranjska, da na troske svoje v Ljubljani ustanovi štirirazredno nemško ljudsko šolo, in da je bila uže prošnjo o tej stvari vložila pri vladi.
Posrečilo se je, da so njeni napori ostali brezvspešni.
Ministerstvo se je uže odločilo, da se napravi v Ljubljani obrtna šola, in morebiti ne bode nikdar dolgo, da se res ustanovi, a nasproti za sedaj še ni misliti, da bi se napravila gimnazija v Postojini.
Po novi ljudski šolski postavi dne 2. majnika 1883. 1. se je stara postava 1868.1. bistveno zboljšala, kajti poleg tega, da se je na pravično stopinjo postavila dolžnost, kar se tiče obiskavanja šole, katera dolžnost veže po drugih nekaterih deželah otroke dalje kakor na Kranjskem, odločila se je vero-
2 =t=
nauku s paragrafi 21., 48. in 54. v ljudski šoli tudi večja pozornost in duhovščini po kmetih večji vpliv, torej bode vsak mirno misleči pametni človek priznaval, da se more izobraževanje na kmetih vršiti le tačas, kadar učitelj in dušni oskrbnik združena delata in pomagata v to. Naj tudi trdijo premodri, tako imenovani liberalci, da se nahajajo po mestih šole brez veronauka, in da prihajajo iz njih učeni možje, vender to nima veljave za na kmete. Preprostemu kmetovalcu vera namestuje učenost, ker te ne more niti doseči, niti rabiti. Vera ga uči, naj bode pravičen in pošten, plemeni njegov um in srce, blaži njegovo nravnost, vceplja mu ljubezen do domovine, in to so stvari, s katerimi učitelji, poučujoč v branji, pisanji, računanji in telovadbi itd. skoraj ne pride v dotiko. Vera pripelja kmetovalca do spoznanja, kolikor ga je treba njemu, do resnic, katere spozna meščan še le po znanostih, kakor so modroslovje, morala in pravdoznanstvo, in ako jih poslednji doseže tudi v višji meri in svojemu dušnemu obzorju in zahtevam svojim in potrebam v odločnejši popolnosti.
Ako kdo brez strankarske strasti prispodablja učno razmerje na Kranjskem, kakeršno je danes, z onim, kakeršno je bilo pred šestimi leti, priznati mora, da se je storil velik korak, bodi si z ozirom na pouk, bodi si kar se tiče izpolnitve naših pravednih in po državnih temeljnih postavah nam zagotovljenih narodnih pravic, in veseli smemo upati, da se nam po menjavi omenjenih obeh osob na najvažnejših naučnih mestih izpolnijo druga naša upanja.
0 kmetijstvu potrebni pomoči.
Med vsemi stanovi na Kranjskem in na Avstrijanskem sploh je kmetski stan najpotrebnejši pomoči.
Napredki v umetnosti in znanostih so obrodili vsem stanovom več koristi, kakor kmetskemu stanu, in v mnogem oziru so mu pomočki, ki jih je izumil novi čas, celo škodljivi. Olajšava
zaradi vožnje različnega blaga in raznih pridelkov je vzela njegove žetve pridelkom mnogo cene, kajti sedaj se privaža žito lehko iz drugih dežel, kjer je zemlja rodovitejša in kjer je tudi obdelovanje ceneje, kjer ni davkov plačevati in kjer je sploh vse pridelovanje lože, kakor v starih kulturnih deželah. Znanost je celo izumila nadomestke, s katerimi se dado nekateri pridelki kmetijstva nekamo ponarejati, da tako pravi pridelki izgnbljevajo ceno svojo. (Na pr. kvarjenje vina, mleka itd. itd.)
Ozrimo se pa in pomislimo na delavnost ravno minule parlamentne dobe in na postave, ki so se sklenile na blaginjo kmetskemu stanu in priznati se mora, da je bila gotovo dobra volja, temu stanu pomagati, in da se je to po nekoliko tudi zgodilo. Omenjati hočem tu le nekaterih postav, ki so se na korist kmetskemu stanu sklenile od 1. 1879. do 1. 1885., in ki so dobile veljavo. Umeje se Samo ob sebi, da jemljem tu ozir samo na takšne, ki so posebno koristne deželi kranjski. Torej navajam :
1.	Postavi dne 28. marcija 1880. 1. in dne 7. junija 1881.1., ki se tičeti uredbe zemljiškega davka, sprejela je poslanska zbornica dne 13. februvarja 1880. 1. in 1. aprila 1881. 1. S to postavo se je zemljiški davek na Kranjskem znižal za 328/10 °/0. Ako tudi te postavi izvirati uže iz 1. 1869., vender sta 1. 1881. konečno se sklenili, in tačas se je v resnici znižal zemljiški davek.
2.	Postava dne 21. junija 1880. 1. zdelovanji in prodajanji samodelskega vina (petiota) in o nakladi užitninskega davka na umetna ali ponarejana vina.
S tema postavama se namerja poštenega vinorejca braniti «kode, ki bi jo utegnil trpeti po tekmovanji s takšnimi po-narejalci vin in kateri bi ga bili počasi lehko pripravili tako daleč, da bi mu bilo opustiti vse vrnstvo.
3.	Postava o zabrambi in zatiranji goveje kuge dne 29. februvarja 1880. 1. in dotična postava dne 24. majnika 1881. 1- Po teh postavah so se uvažavanju goved na Dunaj in na
Avstrijanskem sploh, stavile velike zapreke, in sicer takšne, da se naših dežel ni le ognila nevarna živinska kuga, ki je prihajala največ iz Eusije in Srbije, temveč tudi kupčevalcem z živino je služilo v korist, da svoje blago lože prodajajo po višji ceni. In res je v šestih letih cena govedi znatno poskočila.
4.	Postava proti oderuštvu, dne 28. majnika 1881. 1. (poročilo 1. 1880—1881. stran 8). Ta postava je vsaj po nekoliko popravila največje pregreške, ki so se nahajali v stari postavi.
A korenitejša bila bi ta postava, kakor jo je sklenila poslanska zbornica, in da je ni preveč pristrigla gosposka zbornica. Na vsak način je ta postava donesla kmetskemu ljudstvu nekaterih koristij.
5.	Postava o zložbi gospodarskih zemljišč.
6.	Postava, kako bi se odpravili po gozdih tuji lažje in bi se bolje zložile (arondovale) gozdne meje, in
7.	postava, kako se imajo deliti občinska zemljišča in se uravnavati dotične skupne užitninske iu upravniške pravice.
Te tri postave, katere nosijo podpis dne 7. junija 1883.1. in katere je sklenil državni zbor za vso državo v podlago, prestvariti bodo morali deželni zbori posameznih dežel — a to je sedaj stvar deželnih zborov; državni zbor je storil, kar mu je bilo dolžnost.
8.	Postava zaradi razpregleda zemljiškodavčnega katastra, ukrenena v državnem zboru dne 7. majnika 1883. 1.
9.	Postava, kako bi se brez kvare dala odvračati voda, ki priteka od hribov, in
10.	postava, kateri je namen pospeševati deželno kulturo v oziru vodnih stavb. Te dve zadnji postavi sta se ukrenili dne 13. in 14. majnika 1884. 1.
Vse te postave so sklenjene dne 30. junija 1884. 1.
O vseh teh postavah sem uže v letnih svojih poročilih volilcem svojim poročal natančneje in razlagal, kaj in kakšen jim je namen. Upam, da se bodo čestiti volilci moji še spominjali tega, zaradi česar se mi vidi nepotrebno, da bi
v teh vrstah razpravljal na novo te postave v vsi podrobnosti. Razven teh tukaj omenjenih postav so se sklenile še tudi jednake, vender nimam kje navajati vseh. Druge so se ravno porajale, ali ker se je bližal konec sesiji, niso mogle stopiti v življenje.
Med temi postavami, katere so nekoliko zaradi pomanjkanja časa in po nekoliko zaradi tega, ker jih nekateri poslanci niso prav umeli, ostale nedovršene in se torej niso sklenile, med njimi je postava, po kateri se mi res toži. To je postava, po kateri se prenarede, nekatere določbe o ko-lekih in neposrednih pristojbinah ali krajše rečeno: Davčna novela, o kateri sem sploh uže govoril v I. oddelku letošnjega poročila svojega.
Da se ta postava ni sklenila, obžalujem tem bolj, ker jej je bilo jedro borzna davčna postava, katero sem predlagal jaz in po kateri bi bila borza s svojim velikanskim denarnim prometom, in katera sedaj skoraj ne plačuje nikakeršnega davka, prisiljena ukloniti se davčni dolžnosti, kar bi bilo dona-šalo državi nekoliko milijonov.
Nova davčna postava o zgradarinah dne 9. februvarja
1882.	1. zvišala je sicer za velika mesta, potem za Tirolsko in Primorsko (Trst) davke precej znamenito, ali za Kranjsko in za volilni okraj moj ni imela ta postava posebne pomembe; torej jo lehko preskočim.
Sedaj govorim:
0 vojaštvu.
Kar se tiče te stvari, treba je najprej povedati, da je takšna, za katero se morejo poslanci najmenj potezati, kakor bi jim velevalo srce.
Da bi se zmanjšalo število vojaštva, na to ni misliti prej, dokler se ne združijo vsi narodje evropski o tem in ne sklenejo takisto zmanjšati vojaštva svojega.
Jako težko delo je nam kranjskim poslancem dne 5. decembra 1879. L, ko smo glasovali z večino poslanske zbornice
za postavo, s katero se določa veljavnost paragrafa 11. vojne postave 1. 1868, s katera se določa stan našega vojaštva na suhem in na morji na 800.000 mož, in sicer za deset let dalje do 1889. 1. Vender morali smo to storiti, in sicer zavoljo političnega razmerja v Evropi ter nasproti vojaške moči, katere si zdržavajo drage države, zlasti Pruska in Francoska.
Uzroke za svoje tačasno glasovanje sem vrhu tega vo-lilcem svojim razložil v poročilu 1. 1879—1880., in volilce svoje morem le zagotovljati, da nas je sama največja sila pripravila do tega, glasovati kakor smo glasovali.
Z lehkejšim srcem sem se potezal dne 12. majnika 1879. 1. za postavo o vojaški taksi, o vojnem zakladu in o podpori ubožnih rodovin v vojsko poklicanih vojakov (postava dne 13. junija 1880 1.).
Taksa, ki jo morajo plačati oni, katere veže dolžnost do vojaščine, ki pa iz raznih uzrokov niso sposobni za vojake, ni namenjena, da bi bogatila državne dohodke, temveč v podporo ranjenih in odpuščenih vojakov in v razdelitev med družine takšnih vojakov, ki so šli na vojsko. Ta taksa je popolnoma opravičena in iz nje izvira mnogemu ranjenemu vojaku in mnogim zapuščenim rodbinam izdatno pomoč. Postava, ki se je o nji glasovalo dne 4. majnika 1883. 1. in ki se je potrdila dne 24. majnika 1883. 1., to je postava o c. kr. deželni brambi, naložila je sicer ljudstvu nekatera bremena, ali zato tudi mnoge olajšave. Tukaj mi je moči le ponavljati, da je stvar o vojaštvu takšna, v kateri ne morejo poslanci toliko glasovati po svojih željah in nazorih, kakor po časnem razmerji in po političnem stanji ter sploh po oportuniteti.
Naj se torej ne očita nobenemu poslancu, ako se je v tem, kar se tiče želja volilcev zavoljo vojaštva, najmenj moralo ustrezati.
Nobeden nas ni smel ravnati drugače, in ako smo hoteli doseči še kakšnih koncesij v drugih stvareh, morali smo se pokazati tu pokorni.
Na vrsto prihaja sedaj:
Volilna reforma.
Tu spominjam reforme o volitvah za deželni zbor kranjski kakor tudi one za trgovinsko zbornico.
Ako tudi zasluga o tem ne gre državnemu zboru, vender konštatujem, da so se te tako zaželene reforme zvršile v par-lamentni dobi od 1. 1879	1885. za ministerstva Taaffeje-
vega. Ali žal, trud, da bi se dobila trgom Cirkuica, Vipava in Bistrica volilna pravica, kakeršno imajo druga mesta in trgi, bil bi brezvspešen, ker bi bilo treba prenarediti ustavo, in to se more zvršiti le z dvema tretjinama večine poslancev. Vender ker je bila naša večina v državnem zboru dosle mnogo premajhna, treba se je bilo za sedaj odpovedati tej želji. Toda s tem ni še rečeno,, da stvar ostane za vselej tako in da se ne bode našla pomoč. Ravno nasprotno se sme upati, da pri prihodnjem sestavljanji državnega zbora pride to vprašanje zopet na dnevni red in .se povoljno reši.
Kar se tiče reforme volilnega reda za deželni zbor, znano je volilcem mojim dovolj, in lehko si prihranim trud, da bi jo na tem mestu razlagal. A kar se tiče volilnega reda za trgovinsko zbornico, omenjam tu le besed, s katerimi je predstojnik konstitucijonelnemu društvu v Ljubljani gosp. dr. Schaffer označil to postavo (glej „Laib. Wocb. Blatt;< štev. 240 dne 14. marcija 1885. ].). Dejal je namreč ta mož, da omenjena postava kani sestaviti zbornico, v kateri bi Slovenci za vse prihodnje čase imeli zagotovljeno večino!
Ako tudi to nikakor ni resnica in se ta trditev sme imenovati zelo pretirana, vender se da posneti iz vsega, da je ta postava zelo zoperna političnim nasprotnikom našim, ker nima v sebi nikakega privilegija v našo škodo, kar se je pri drugih postavah tolikrat dogajalo in se še dogaja.
Resnično je, da imamo sedaj za ministerstva Taaffeje-vega in to nam tudi po vsi pravici gre — večino v deželnem zboru, v trgovinski zbornici in v deželnem šolskem svetu, in da so stvari na Kranjskem v tem oziru sedaj prav takšne, kakeršne morajo biti. Predi. 1879 ni bilo tako; tačas
so nas narodnjake, ako tudi prave gospode v deželi, smatrali samo kakor stranko ter takisto tudi ravnali z nami.
Reforme volilnih postav opravičujejo nam pa tudi upanje, da se to natorno stanje pri nas na Kranjskem ohrani še v prihodnje. Konštatujem torej resnico, da se je v tej parlamentni dobi kar se tiče volilnih reform, storil velik napredek, katerega sad ima uživati narodna stvar.
Kar se naposled tičo točke
o državnem gospodarstvu,
povedati morem s posebnim veseljem, daje državno gospodarstvo uže skoraj popolnoma v ravnotežji. Kdor se hoče prepričati o pravem stanji avstrijanskega državnega gospodarstva, njemu ni gledati na same proračune, temveč tudi na sklepe računov iz prejšnih let; tudi se mu ni ozirati na izredne prihodke in troske. Troskov za monumentalne stavbe, za zidanje železnic, za podporo Tirolcev in Korošcev ob času velike povodnji itd. vender nihče ne more smatrati kakor redno vračajoče se troške. Pustivšim to na stran, pokažejo se nam pravi primanjkljeji tako-le:
Leta	1876 je znašal takšen primankljej 32,,i„0						mil.	gld.
»5	1877	>;	55	55	77	25'23S	55	55
V)	1878	u	55	55	77	21'i «a	55	55
))	1879	n	55	»	77	27'g88	55	55
n	1880	»	55	55	55	8‘425	55	55
>?	1881	j?	55	77	77	Ö'usi	55	55
V	1882 uže ni bilo takšnega				primankljeja,		ravno	na-
sprotno še prebitek mil., in 1. 1883. je bilo zopet prebitka 2',44 mil. Za 1. 1884. sicer računski sklep še ni bil gotov, toda finančni minister je naznanil, da je prebitka blizu do dveh mil. Iz tega pregleda je razvidno, kako se zboljšuje stanje naših državnih financij od dne do dne.
V tem ko je avstrijanska zlata renta 1. 1879. stala na 81 gld. 35 kr. odstotkov, ima danes veljave 108 gld., to je gola
resnica, ki vzbuja v nasprotnikih sedanjega vladnega zistema jezo in nejevoljo.
Kar se tiče skupnih državinih dohodkov (Brutto-Staats-einkünfte), proračnnani šobili za 1. 1880. na	mil., za 1.
1885.	pa na 504-,J37 mil. A da se je ta vsota toliko vzdignila, ne gre pripisovati kar zviševanju davkov. Pravo zvišanje očitnih davkov se je zvišilo le pri uvažanji petroleja in kave potem tudi pri zgradarinah, toda le po nekaterih posameznih deželah; Kranjske ni zadel ta davek. Tako se je postavilo 1. 1880. v proračun uvoznine ST'ao, mil., za 1. 1885. pa je postavljenih 46-sl5 mil. Davek o zgradarinah je 1. 1880. proračunali na 24-900 mil., za 1. 1885. je pa na 27-801 mil.
Da so se tako povikšali državni dohodki, je zatorej bolj nasledek živahnejšega prometa sploh; tako jen. pr. dohodnina v teh šestih letih narastla do 4‘730 mil., ne da bi se bila više umerila.
Skupni užitninski davek, ki je bil proračunali za 1. 1880. na 7P4j,2 mil., postavil se je za 1. 1885., ne da bi se bil davek povikšal sam na sebi, le zavoljo pomnožene porabe na 90’4g4 milijonov.
Prihodki od tabaka so znašali 1. 1880. skupaj niih, 1. 1885. pa se računajo na 72‘60l) mil.
Pošta in telegraf sta prinesla 1. 1880. skupnega dohodka 19'77o mil., za 1. 1885. pa je dohodek postavljen na 26-577 mil. itd., itd.
Naposled gre tu računati tudi tiste železnice, ki jih je država kupila, kajti ako je 1. 1880. država imela od železnic skupnega dohodka 2\,,i3 mil., proračunali je dohodek za 1. 1885. na 38.020 mil. Ako se pregledajo te številke, pokaže se hitro, odkod prihaja tistih 106 mil., katerih več bode država prejela
1.	1885. v primeri z 1. 1880., in da se vse to nikakor nima zgoditi kar s tem, da bi se povikšal davek ter bi se ostreje postopalo pri izterjavanji; česar je pri našem državnem gospodarstvu treba skušati, da se doseže in na kar bode posebno paziti prihodnjim poslancem, to je večja ekonomija in varčnost v nekaterih stvareh, in če je tudi žalostna resnica, da se sed a j
š e pri vojaštvu ne da mnogo prihraniti i/ mnogih uzrokov, tudi iz takih, ki jih tukaj ne morem navajati, vender se ne da tajiti, da se to lehko stori pri drugih stvareh. O vprašanji, kako bi se dali troski skrčiti in o načinu, kje bi bilo tega želeti, o tem se je posvetovala posebna za to imenovana komisija, katere predsednik je bil Nj. ekscelencija grof Hohen wart h. Ta komisija je zvršila nalog svoj ter izročila vladi svoje predloge in upati se sme, da bode vlada novemu parlamentu stavila predloge v tem oziru. Žal, da ni prišlo poročilo te komisije med občinstvo, torej mi ni mogoče, da bi volilce svoje o tej stvari kaj poučil. Toliko je gotovo, da je vlada trdno namenjena, nekatere troške zmanjšati in novemu parlamentu bode dolžnost, da jo vtem početji podpira ter takisto stalno in izdatno ustanovi ravnotežje v državnem gospodarstvu.
Sedaj sem dospel do poslednje točke omenjane spomenice, in ta je:
Razne postavne določbe.
Pod tem naslovom morem navajati naslednje postave, katere so se v tej parlamentni dobi sklenile, pri čemer pa opomnim, da navajam tu samo onih, ki se bolj tičejo naše kranjske dežele. Med take postave spadajo naslednje:
1.	Postava o podpiranji manjših ali stranskih železnic, dne 25. majnika 1880. 1. (v mislih imam postavo o krajnih železnicah).
2.	Postava, po kateri se je prenaredila postava dne 25. julija 1871. 1. o zemljiških knjigah dne 23. majnika 1883. 1.
3.	Postava dne 13. junija 1881.1., po kateri se ima urediti točenje in na drobna prodaja žganih pijač in naložiti davek nanje. Glavno vodilo tej postavi je bilo to, da se v okom pride škodljivim nravnim, gospodarstvenim in zdravstvenim nasledkom, kakeršne ima prehudo popijanje žganja.
4.	Postava dne 16. marcija 1884. 1. o tem, da se zabrani prepisavanje ali prenašanje premoženja dolžnikovega, ki ne more ali neče plačati, na koga druzega. Ta postava
namerja zabraniti, da kakšen brezvesten dolžnik premoženje svoje čisto na tihem prepiše ženi, otrokom ali kaki drugi osebi in se tako ogne plačevanju dolgov.
5.	Postava, ki se tiče kaznij za dejanja, s katerimi se škoduje ali goljufa upnik, ki vodi eksekucijo. Zgodilo se je pogostoma, da je kakšen brezvesten dolžnik, kateremu se je po eksekuciji imela prodati hiša, pred dražbo vso hišo pokvaril, in je n. pr. oknice, vrata, klučanice, celo še strešno opeko prodal, in to iz gole hudobnosti, da le ni mogel upnik dobiti denarja svojega.
6.	Postava dne 4. junija 1882. 1., ki so se ž njo uvedle nekatere olajšave pri legalizovanji pisem po notarjih ali sodnijah.
7.	Postava o prenaredbi in dopolnitvi obrtnega reda.
8.	Postava o zidanji železnice med Trstom in Herpeljo (Kozino). Ako tudi se ne zida ta železnica na naši zemlji, vender se mi vidi umestno, da je tu omenjam, ker bode za našo deželo Kranjsko v mnogih ozirih velike važnosti.
Poleg tega, da bi ta železnica voznino mnogokaterega blaga v Trst in iz Trsta precej znižala, bila bi tudi začetek nam Kranjcem zelo zaželene zveze Kudolfove železnice z morjem, t. j. železnice Loka-Trst, katera je po utemeljilnem poročilu vladinem, ko je predložila to postavo državnemu zboru, po generalni inšpekciji uže gotova v črteži, zmerjena in preračunana.
Po tem operatu bi te železnice proga od postaje loške ločeč se skozi Soriško dolino, kolikor moči v dotiki z Idrijo potem čez Godoviče in Razdrto bila potegnena in pri Divači bi se združila z istersko železnico ter tako vezala Loko s Trstom.
Generalna inšpekcija je preračunala uže vse troske, ki bi jih zahtevalo zidanje te železnice in našli so se naslednji rezultati.
Efektivni troški za zidanjete loško-isterske železnice, katere proga ima meriti do 88 kilometrov, proračunani so na 8,987.800 gld., in za ravno 20 kilometrov dolgo progo Herpelje-Trst s 3,013.000 gld., torej bi veljalo vse zidanje do 12 milijonov gld. Po mislih mojih je zidanje železnice Trst-Loka torej le vprašanje časa in se ne bode dalo dolgo odkladati.
9.	Postava ob odškodovanji takšnih osob, katere so bile po nedolžnem obsojene in o katerih se je pozneje skazalo, da niso ničesa zakrivile.
Te postave ki jo je 1. 1884. sprejela poslanska zbornica, sicer gosposka zbornica ni še sprejela, a to ni greh poslanske zbornice.
Ta je pošteno storila dolžnost svojo, da doseže ta lepi namen.
10.	Postava ki se tiče uredbe duhovske plače 1. 1885
11.	Ribiška postava 1. 1885.
12.	Postava, s katero se je obljubila podpora krajni železnici od Ljubljane v Kamnik, in sicer z 200 000 gld. po nakupu delnic itd., itd. In tako se je sklenilo še mnogo prav praktičnih postav, katere bodo skupni državi in tudi naši ožji domovini kranjski služile v prid, torej je surova laž tisto očitanje, češ, saj poslanci v tej dobi niso storili ničesa, kar očitajo nekateri topoumi jezikači, ki jim ni toliko do resnice, ampak ki žele samo zasramovati.
Ako pa se ozremo, kaj se je ta čas doseglo v političnem in narodnem oziru, in sicer ne ravno po poti postavodajstva, naznaniti morem volilcem svojim naslednje vspehe:
Uvedenje slovenskega jezika kot učni jezik v mnogo učilnic, naprava slovenskih paralelk na spodnji gimnaziji v Ljubljani, slovenski gimnaziji v Kranji in Rudolfovem in uvedenje narodnega jezika kot poučni jezik za največ predmetov učiteljske pripravnice v Ljubljani. —
Privolilo, da ima slovenski jezik po uradih popolno ravnopravnost. —
Večina v kranjskem deželnem zboru,
„	„ trgovinski zbornici,
„	„ deželnem šolskem svetu, česar za prejšnje vlade
nismo mogli doseči. —
Imenovanje naše narodne pravice gotovo spoštujočega in branečega slovenskega rojaka barona Win kler j a za deželnega predsednika kranjskega, koncesija, ki nam jo je poklonila vlada in katere gotovo ne smemo prenizko ceniti. Naši slo-
venski bratje po Primorji, po Štajerskem in Koroškem bi nam gotovo potrdili, da ima veliko ceno!------
Novi volilni red za deželni zbor.
Volilni red za trgovinsko zbornico.
In tako bi mi bilo mogoče navajati še mnogokaj, da mi ni završiti poročila svojega, katero se je uže zdaj raztegnilo bolj, kakor sem pričakoval.
Dobro vem, da smo še zelo oddaljeni od onega smotra, kateri je vzor zvestega domoljuba slovenskega, da imamo še po mnogočem hrepeneti in še mnogo doseči, in da nas čaka še veliko delo, predno bodemo mogli reči: sedaj smo dosegli, po čemer so hrepenela srca naša, da, dvomim celo, da naš sedanji rod učaka teh dnij. Vender po mislih mojih so ravno zdaj najugodnejši hipi za delo, ko stoji na kermilu ministerstvo, katero je bolj kakor vsako dosedanjih in minulih prijazno pravicam narodov avstrijanskih. Moj nazor je ta in popolnoma uverjen sem, da se bode zdaj v pospeševanje našega narodnega blagostanja in naših narodnih pravic najvspeš-nejše in najgotovejše postopalo, ako se podpira ta vlada in se opušča vsaka neopravičena opozicija proti nji — a za to se nasprotno zahteva z vso odločnostjo od nje priznanje naših narodno-političnih pravic in zvrševanje našega političnega programa.
Z nekakim zadostilom, menim, smem reči, da smo v ravno minuli parlamentni dbbizaministerstvaTaaffejevega, če tuli ne zelo mnogo dosegli v narodno-političnem oziru, vender več kakor v vsaki prejšnjih parlamentnih dob, in stali bi sedaj uže na čisto drugem mestu, da ni vsaka prejšnja par-lamentna doba prinesla menj kakor ravno minula.
Dokler imamo torej ministerstvo, ki nam je prijazno in od katerega nam je prej kakor od vsakega tudi v narodnopolitičnem zmislu pričakovati blagovoljne ozirnosti in pravice treba nam po mislih mojih, prijazno nositi se do njega in trden je moj nazor, da bodemo dosegli po ti poti več, kakor s kljubovanjem in z opozicijo, za kar smo mi ubogi Slovenci, žal, vender preslabi. Kam pripelje kljubovanje, videli smo pri
mogočnih Čehih. Kaj je njim koristila njihova politika, da so se mnogo let zdržavali stopiti na politično polje, in kaj pasivni njih upor? Prav nič! Uvideli so temveč, da so s tem potratili mnogo dražega časa in škodili ne le samim sebi, ampak celo drugim svojim bratom slovanskim.
Tudi njim se vidi umestno podpirati to ministerstvo ter hoditi ž njim, torej mislim, da imamo mi Slovenci hoditi združeni z našimi avstrijanskimi slovanskimi brati pot do znanega smotra, in pri tem nam pomagaj Bog.
Pri konci sem.
Mandat moj nima več veljave.
Ako me pri novih volitvah volilni možje deželnih občin na Notranjskem zopet volijo v državni zbor, sprejel bi volitev in se na novo posvetil blaginji domovine naše.
Ako se izvoli namestil mene kdo drug, pohlevno se mu umaknem in skrb me bode, da potem na kakem drugem polji koristim dragi domovini in narodni stvari naši, nikdar in nikoli pa ne bodem pozabil dolžnostij, ki vežejo vsakega človeka do doma in naroda svojega.
In sedaj, gospoda moja:
Z Bogom!
V Cirknici, početkom aprila meseca 1885. I.
Adolf Obreza.
narodno in univerzitetna
KNJI (17U! (17UNICA
00000462788
'


'м
ш
Ш 32




.	■	'.ч, штм v■ ч s«1?; i
fe-jfÄ|^5c-




'
.


.
' .;■■■.	■'■■v .■	;	vv;.; . ..
-



: ~ 'г. ;;-:
'''V'.': ; ■ ■ /.	\ .
'1 'l ■	v!





,
.


ш
:
■&У
■
:-т
'
v-'? •- \v.-' ...■ i • ■;
.