KNJIŽEVNOST IN UMETNOST.
Rene Bazin: Gruda umira. Iz francoščine prevel Izidor Cankar. Izdala in založila „Leonova družba". Ljubljana 1917. Tiskala „Katoliška tiskarna".
Srečno izbrano delo, odličen prevod. Prav nam primerna knjiga; saj se razmere, ki jih slika Bazin v tem svojem romanu, v marsičem strinjajo z našimi. Doslej so nam kazali slovenski prevodi iz sodobnega francoskega slovstva skoraj izključno ali meščansko ali socijalistično ozračje, francoska provinca pa je ostala našemu čitatelju nekje v meglenem ozadju, skrivnostno zastrta, pravzaprav kakor da je ni. Naivneži pri nas so prav resno mislili, da je vsa Francija velikanska hiša pohujšanja, da se vse življenje francoskega naroda osredotočuje po kabaretih in beznicah. Koliko si moral pre-slišati pred vojno o izmozganosti in propalosti tega naroda. Iz te knjige pa nam veje dih kmečke Francije, krepke in sokovite, starožitne in preproste; iz nje spoznaš — kar si lahko opazil tudi sredi Pariza — kako je ta narod varčen, veren in konservativen, kako hrani živih morda več svojih davnih tradicij nego postavim slovenski. Mi kakor da smo v primeri s Francozi ljudje kratkega spomina. Ali v to prvotno Francijo segajo mesta, vabljenje tujine. Toussaint Lumi-neau, stara korenina, mož, zrasel s svojo ljubo Fromentiero, gleda, kako se izne-verjajo sosednji sinovi svoji rodni grudi, in potem mora trpeti, ko vidi, da tudi njegovih dveh sinov zemlja ne veseli več. Vojaška služba ju je odtujila, kakor druge, kmečkemu življenju, težko delo na polju preseda njima in sestri Leonori, želja po samostojnosti, po mestni" udobnosti jih vleče proč. Ginljivo je, kako se starec strahoma brani resnice, kako upa, ko sta mu ušla Franc in Leonora od hiše, da mu ostane vsaj mlajši, Andrej,  doma
in z njim ime na kmetiji. Težko se trgajo od grude, in vendar se trgajo. Le Ma-thurin, zagrizeni pohabljenec, najstarejši, ki pa za gospodarstvo ne šteje več, se oklepa do zadnjega zemlje, in najmlajša, Rousilla, zaljubljena v hlapca, ki ga pa oče iz ponosa ne mara za zeta, dokler po Mathurinovi smrti ne uvidi, da navsezadnje vendar ni drugega izhoda. In tako sprejme starec s trpko radostjo, a vendar z upajočo radostjo poročenca: „Pridi sem, Rousilla, in ti, Jean Nesmy!"
Knjiga je polna resnice in pristne poezije, sveža, kakor je sveže vendejsko barje. Značaji so očrtani s finimi ose-nami, konflikti naravni in se razrešujejo neprisiljeno. Značilno, kako alkohol ne igra uloge. Tendenca nikjer ne bije ostro na dan, pisatelj ni krivičen niti onim, ki ostavljajo grudo, ker so mu jasni vzroki in posledice; le v lahni senci, ki mu ovije besedo, ko govori o mestu in prekomor-skih deželah, le v toploti, ki mu ozarja slike iz kmečkega življenja — sijajne slike! — se nehote razodeva, kam se nagiba njegovo čustvo. Tudi svoje versko prepričanje ti odkrije pisatelj mimogrede, brez vsiljivosti.
Prevod je odličen, prevajavalčevo besedišče je neizčrpno in vedno domače. Prav zato, ker je prevod tik popolnosti, omenim par nedostatkov. Po Breznikovih razpravah o naši skladnji ne bomo smeli več pisati „je vstal ter se pognal naprej, da zgrabi konja za uzdo in ga ustavi" — nam. „da bi zgrabil ... in ga ustavil" ; ali preden se je Andrej spomnil, da mu pomaga" — nam. „da bi mu pomagal"; take neslovenske, francosko-hrvaške rabe je precej. Neslovenski so tudi rodilniki: „Bergle so zaškripale na grušču dvorišča" ; ali ne: „po grušču na dvorišču"? „je stegnil roko čez hrbet vola" — nam. „volu čez hrbet"; „je del roko na suknjo
40*
587
afriškega lovca" bi rekel lahko, če bi bila suknja slečena, če jo pa ima lovec na sebi: „lovcu na hrbet"; »okraji klobuka" — nam. „okraji pri klobuku". Take reči je razložil Levstik v Napakah slovenskega pisanja. „Felicita Gauvrit" — ali ne „Gauvritova", kakor res govorimo, kljub Tominšku in nemškim kurzovcem? „Mati, tiha in sveta kmetica" — v taki zvezi je „saint" morda pobožen, ali ne? „Mon fils" v imenovalniku je po naše „moj sin", v zvalniku pa „sin moj"!
— n — Vzori in boji. Priobčil Jože Debevc. Založila in izdala Nova Založba v Ljubljani — Knjiga obsega 400 strani dijaških pisem, ki jih je pisal učenec Ivan od 1. 1879, od svojega vstopa v prvi razred ljubljanske gimnazije, do svojega odhoda na Dunaj, 1. 1887. Natisnjena so bila prvič v „Dom in Svetu" za urednika dr. Fr. Lampeta, „brez čigar pobude in besede ne bi bila ta že davno pozabljena pisma nikdar zagledala belega dne," kakor omenja avtor v posvetilu. „V pismih je sporočal Ivan svojemu očetu učitelju in dijaku Josipu, kar ga je v dolgi, prevažni gimnazijski dobi veselilo in žalostilo," zato vzbujajo v čitatelju zanimanje in pozornost, da gleda z ljubeznijo v dušo razvijajočega se in za vse dobro vnetega in navdušenega mladeniča. Kakor povdarja pisatelj, je njegova slika idealizirana in kot takšna je v resnici poklicana in sposobna buditi v mladem bralcu veselje do vzglednega in plemenitega življenja, do resnice in lepote. Zato je ta spis s pedagogičnega stališča vreden vse hvale, in nimamo knjige v slovenskem jeziku, ki bi bila pisana s tako idealno ljubeznijo, resničnim čustvom in realnim slikanjem dijaških razmer kakor so Debevčevi „Vzori in boji." Tudi poetično lepih mest, plastičnih prizorov in dobrih karakteristik ne manjka, zato je knjiga po mojih mislih „žarek žarke lepote," kakor si jo želi pisatelj. — Nek kritik je primerjal „Vzore in boje" z d'Amicisovim „Cuore" in to bi tudi navsezadnje odgovarjalo z ozirom na zunanjo obliko in na glavni osebi, sina in očeta, a po ideji se spisa
razlikujeta. Že naslov „Srce" nam pove, kaj imamo pričakovati: Čustvo in fantazijo, in je italijanski pisatelj pesniško in umetniško brez dvoma višji od našega pedagoga, kateremu je bilo v prvi vrsti za idejo, za vzore: vero in domovino, in ki je šele v drugi vrsti mislil na lepo obliko, v kateri poda svoj spis čitatelju. — Debevčeva knjiga se mi zdi interesantna tudi zato, ker je v nekem oziru kulturno zgodovinska slika tiste dobe naše Ljubljane oziroma ljubljanske gimnazije. Tu najdemo vse, kar je navduševalo in dvigalo naše fante pred tridesetimi leti, in žal, zdi se mi, da sedanji čas ne rodi več tako idealnih dijakov. Razlikujejo se tudi med seboj tedadnji slovenski in nemški sošolci: Pri Slovencih prevladuje strogo katoliško mišljenje, bavijo se z jezikoslovjem in literaturo, na drugi strani pa so Nemci navdušeni naravoslovci, čitajo Brehtna Tierleben in so pristaši Darvina in Hackla. — Opisovaje njihove debate in društveno življenje je pisateljev Ivan seveda „Z dušo in telesom" na strani Slovencev, in pisatelj mu stoji morda celo preveč zgovorno in ne čisto nepristransko na strani. — Tudi naše znance in velike može srečamo v knjigi, med drugimi jugoslovanskega apostola dr. Kreka, ki je bil 1. 1880 petošolec in je začel izdajati dijaški list „Lipico", pa so mu veleučeni in vsestranski pedagogi takoj ustavili izdajalsko početje. Pisatelj pripoveduje o njem: „Tisti Krek uživa velik ugled med součenci. Slovenske in nemške naloge dela izmed vseh najbolje. Ko je bil v tretji šoli, je moral pri nemščini vpričo g. prof. Heinricha svojo nalogo citati; ko jo je prečital, mu je dejal g. profesor: „Sie werden einmal als Redner glanzen." Domačo nalogo narediti slovensko ali nemško, je njemu toliko, kakor kakšnemu drugemu zemljo pojesti. Pravijo, da dostikrat v nalogah ravno nasprotno trdi tistemu, kar je profesor hotel ; pa vendar piše za odlično. Kdor sam ne zna naloge narediti, se nanj obrne; za majhno nagrado jih dela; računa jih po 10, 15 do 20 krajcarjev. Seveda so tiste za 20 kr. boljše. V vsakem oziru se ravna
588
po načelih starega modrijana Bianta, ki je trdil: „Omnia mea mecum porto." (Vse, kar imam, nosim s seboj.) Za vse zveske ima en sam ovitek." — Dr. Krek je ostal res do zadnjih dni zvest samemu sebi. Srečamo se tudi s Francetom Levstikom, ki razsaja in stresa jezo nad dijaki v licealni knjižnici, vidimo kateheta in pisatelja Marna, ki mu je Koseški največji pesnik pod slovenskim solncem Dijak Ivan nas pelje nadalje pred mrtvaški oder Jurčičev in njegov rojstni
La bible nationale des Flandres. Šele posmrtno slavo je dosegel belgijski pisatelj Charles de Cos ter, 1821—1879. Poleg „Les Legendes flamandes" sluje osobito njegova mojstrovina, roman „Thyl Ulen-spiegel", ki je postal v zadnjem času narodno sveto Pismo. De Coster je tu zbral raznolike starinske burke o belgijskem Pavlihi v urejeno celoto ter prestavil dejanje v dobo Preporoda in nizozemske vstaje. Tako stoji junak na zgodovinsko zanimivem ozadju. Thyl je sin Klasa (Claes), vrlega oglarja in njegove žene Suzanke (Soetkin). Svojo mladost preživi v hudomušni porednosti (espieglerie, po njegovem imenu) in se poda v Rim na pokoro, toda vrne se bolj trmast ko prej. V njegovi objestnosti pa se skriva vrojena dobrota, naravni nagon za pravico in resnico ; pooseblja instinktivni čut ljudstva za dobro in zlo . . . Inkvizicija besni in pošteni Klas konča kot hraber mučenik -svoje vere na grmadi, zbog ovadbe podkupljenega vohuna. Korenit preobrat se izvrši pri njegovem porednem sinu. Očetov pepel dene v vrečico, ki si jo priveze na prsi, hodi z udanim tovarišem po Flan-driji ter jo budi zdaj skrito, zdaj očito k uporu zoper španski jarem. Udeleži se pomorske vojne ter izdihne vpričo svoje detinske prijateljice Nele, ki mu je bila med tem postala žena. Ko ga hočejo za-grebsti, plane pokoncu,  kriče: »Pokopali
dom na Muljavo, kjer zagledamo Gregorčiča, ki je bil vprav tisti čas slavljen in češčen, kakor noben slovenski pesnik ne pred njim, ne za njim. — Se to in ono zanimivost iz našega kulturnega razvoja prinašajo „Vzori in boji," marsikako tragikomedijo iz dijaškega življenja, bridko in veselo zgodbo, gladko in živahno pripo-vedano, in kdor bo čital knjigo, bo prepričan, da je Debevec dosegel z njo, kar je bil tih in srčen ideal njegovega Ivana: Postal je slovenski pisatelj.     F. Golar.
bodo Ulenspiegla, glavo, in Nelo, srce naše matere Flandrije; tudi ona more spati, vendar umreti . . . nikdar!" Ob tem simbolu se neha arhaizujoče delo, kjer se druži rabelaisovska satira z nežno idilo; pekleni prizori v krčmah se menjavajo z vrvenjem mestnih in semanj-skih množic; nočnim nastopom na samotnih poljanah slede svečani sprevodi in krvavi umori pri belem dnevu; Rem-brandtovski polumrak pretvarja dogodke v mistične in vizionarne. Flamski Pavliha predstavlja ljud, ki se, od pamtiveka ubožen in podložen tujemu gospodstvu, bori z lastno dlanjo in smehom v brazdah svojega siromaštva, sladeč si trdi kruh z dovtipom ... Ko se Pavliha rodi, vzide solnce v knjigi in prirodi, tiče pojo in nekak praznik jutranjega osvobojenja obdaja usodnega otroka. Naj le pride vihar! Čuval bo solnce v srcu, škrjanci bodo peli še dalje ob njegovih potih.
A. Debeljak.
Narodne vezenine na Kranjskem. Zbral Albert Sič. V Ljubljani 1918. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg. Prvi del (1.—4. zvezek): Vezenine z Gorenjskega. Fol., K 8-50.
Napol pozabljeno poglavje iz domače obrti in narodne umetnosti nam odkriva ta publikacija prof. Siča. Odkar izginja narodna noša, pojenjuje tudi vezna tehnika   in   vezna    umetnost.    Zbirka    ima
<m LISTEK, ©s©
589