365
BORIS PAHOR, ONKRAJ PEKLA SO LJUDJE
Boris Palior prar gotovo ni iz trenutnih nagibov izbral teh Camusovih besed za motto svojega romana: j-Bolj kakor godbe na križiščih sO' prav ti oznanjali resnično odrešitev. Zakaj ti zavzeti pari, tesno oprijeti in skopi v besedah, so sredi trušča z vsem zmagosilavjem in z vso- krivičnostjo srečnih ljudi potrjevali, da je kuga premagana in da terorja ni več.« Camusova pri-.spoidoba je jasna, preprosta in tudi nazorna. Ali ni prav intimna sreča ljudi tisti najbolj prepričljivi in obenem tudi elementarni dokaz, da se je človek v resnici moralno odrešil, ko je premagal nasilje? Zal pa se je v novem Pahor-jevem romanu ta zamiisel, ki je vsekakor vredna literarne obdelave, izrazila le kot dober avtorjev namen; kajti z romanom Onkraj pekla so ljudje' pisatelj ni uspel potrditi poetične in moralne vrednosti Carausove prispodobe. Poskušal se je sicer približati njenemu jedru, vendar pa se njegova pripoved zaradi nejasnega idejnega tkiva nikakor ni mogla iztrgati iz togih okvirov nerazgi-bane in sentimentalne ilustrativnosti.
Tok dog0'dko\' v romanu je kaj preprost. Mladi tržaški intelektualec in antifašist Igor Šuban je preživel strahote nacističnih koncentracijskih taborišč. Ob koncu vojne se je znašel v Parizu, od koder so ga poslali v sanatorij za tuberkulozne bolnike. Tu je spoznal bolniško sestro Arlette in se tako rekoč na prvi pogled zaljubil vanjo. Ljubezenski in intimni odnos do mlade Francozinje je pravzaprav le okvir, v katerem se Suban človeško obuja in preraja. Materina bolezen je vzrok Šubanove nenadne vrnitve v rodno tržaško mesto; tja se odpravi še ne povsem ozdravljen, a s prepričanjem, da mu je Arlette kljub ločitvi vendarle namenjena. Toda s to' skopo zgodbo je pisatelj želel poseči globlje v vojne in povojne doživljaje deportiranca. kakor pa bi lahko sklepali iz gradiva, ki je, mimogrede povedano, močno avtobiografskega iz-vx>ra. Z usoido Igorja Šubana je pisatelj zdel zlasti v psihološkem pogledu vsestransko orisati človeško alienacijo deportiranca in njegovo vnovično počlovečenje. Šubanov primer nikakor ni enkraten, zakaj interniramec, ki se je znašel v rajhovskih taboriščih kot očividec in trpin na pragu samega krema-torijskega pekla, ob koncu vojne ni bil le telesno strt in izmučen človek, marveč -so taboriščne straho-te zapustile v njegovi duševnosti zelo težke posledice. V globinah take duhovne invalidnosti se namreč krijejo razočaranja, obup in
' Boiris Pahor, Onkraj pekla so ljudje. Str. 542. Oprema Uroš Vagaja. Založila Državna založba Slovenije; Ljubljana  1958.
nemoč in zastavljajo razumu usodno vprašanje: ali je po tolikih grO'Zotali sploli še jrKigoče verovati v kaj? In pisatelj nam s svojim romanom ponudi odgovor: mlada in čista ljubezen naj bi bila mimo zdravniške terapije v sanatoriju tisti blagodejni in vsestransko delujoči lek, ki naj deportirancu, kakršen je Igor Suban, povrne duhovne in moTabie moči in obudi v njem pripravljenost za novo življenje. Šubanovo zdravljenje in počasna čustvena regeneracija v ljubezni, ki raste iz telesne pomiritve v srčno, se neprestano, v začetku romana močneje, potem pa vedno slabeje, prepleta s spomini na doživljaje v taboTi-ščih. Razumljivo je seveda, da imajo ti Šubanovi spomini docela svojevrsten značaj. Nikakor niso namreč mehanično in nepirizadeto obujanje podob iz neke daljne, čeprav težke preteklosti, marveč živijo v junaku kot bistveni sestavni del njegove trenutne zavesti. Preganjajo ga kot zli duhovi in zavirajo njegovo čustveno ozdravitev in pomiritev. Zato se Igor Suban le s težavo osvobaja mučnih blodenj in spominov na množično pobijanje in umiranje v taboriščih. In j)!'av ta počasna, težavna in zamotana duhovna in čustvena prebuja bi morala  predstavljati  jedrO' novega  Pahorjevega  romana.
"loda pisatelj ni bilo kos izredno težavnim nalogam, ki mu jih je zastavil svojevrstni Šubanov duševni problem. Zgodba o Šubanovem trpljenju, ponižanju in o njegovem težavnem vključevanju v človeško skupnost se je namreč spremenila v nekaj, kar ima le rahlo zvezo s prvotno avtorjevo zamislijo. Na več kot pet sto straneh je pisatelj razpredel hisioriat malo pomembnih in nezanimivih ljubezenskih nesporazumov in krhkih intrig med moškim in žensko. Zato ni pretirano, če rečemo, da se bralec znajde v resnih dvonrih, ali lista po običajni ljubezenski kroniki ali pa naj išče pod konvencionalno podobo te zgodbe vendarle dramO' človeka, ki se poizkuša iz taboriščnega sveta vrniti v mir, v človečnost, na svoj dom in na delo. Subana llaliko uvrstimo med tako imenovane nejasne in ne do kraja izoblikovane junake in zato mu komajda lahko' verjamemo, da nosi v srcu svoji razvitosti in trpljenju primerno mero prekletstva in lepote sveta, ki mu pripada. Pri vsem spoštovanju do pisateljevega dela in tudi do avtorjeve dobre volje moramo zapisati: tudi: Pahoi-jev roman Onkraj pekla so ljudje je eden izmed značilnih poganjkov vseobče sentimentalnosti in hipertrofične nežnosti v naši sodobni literaturi. Iz take prsti kajpak ne more zrasti delo' epskeg'a značaja, tem manj pa pripoved z dra-goceno' miselno izpovednostjo. Namesto Šubanovih duševnih in emocionalnih metamorfoz, ki bi nas utegnile pretresti s svojo vsebino in z nenavadnimi naključji, prebiramo ganljivko. Roman o Igorju Šubanu in Arlette sodi zato med konvencionalne ljubezenske zgodbe, ki utegnejO' zadovoljiti le manj zahtevnega bralca. Tistega, ki v knjigah ne išče dopolnitve ali razširitve svojega zornega kota, nazorov in življenjskih občutij, marveč le potrdilo in opravičilo za svoj mali svet brez razgibanih življenjskih perspektiv. Korespondenca med obema ljubimcema, ki ima v romanu zelo važno mesto, je takšnega kova, ko da bi jo pisala dva mladoletnika, katerih spoznavni svet še ni prerastel utesnjenih obzorij, pridobljenih v šolskih klopeh. In če je v Arletti vsaj nekaj objektivne opore za mentaliteto, kakršno ima na priliko' teenager (toda piščevo pero je tudi v orisu njenega značaja zastalo pri prvih zavojih), pa se nas pri prebiranju Šubanovih pisem poloti malodušnost. Ali je Igor Suban res politični jetnik, ki je skusil vse grozote hitlerjevskega nasilja? Vemo, da so trpljenje, beda, ponižanje, lakota in nasilje uničili duhovno konstitucijoi marsikaterega deportiranca tako temeljito, da je bil ob rešitvi iz taborišč sposoben samo še hlipanja, joka
366
in nejasne artikulacije. Toda vprašati se moiramo, kaj ima opraviti takšen ali podoben duhovni in telesni zlom s Subanovo naravnost maliciozno ljubosumnostjo, s primitivnimi občutki namišljenega rogonosca in z njegovo bolestno nezaupljivostjo. Le s težavo namreč doumemo, zakaj se pisatelj, o katerem \femo, da spoštuje svoj poklic, tako nedomiselno izpoveduje, in to v romanu, v katerem se je ¦namenil izreči prekletstvo nad peklom in izpovedati upanje, da človeku Mjub vsemu nasilju in premišljenim ubijanjem ni mogoče iztrgati iz duše humanističnih idealov, iz srca pa vere v prihodnost. Odnos med Šu-banom in Arlette še zdaleč ni podoba romantično heroične ljubezni, v kateri sta čustvo in opozicija proti nesmiselnemu vojnemu klanju ekvivalentna. Primer take protivojne ljubezenske drame je Hcmingwayev roman Zbogom orožje (A Farcwell to Arms), v katerem, mimogrede rečeno, smemo videti oddaljenega sorodnika Pahorjevega ro^mana. Pisateljevo delo pa kljub visokemu in obetajočemu naslovu ni več kot anekdotična konstrukcija iljubczenske štorijc, kakršnih je sicer na pretek in ki so zaradi svoje značajske anomimnosti brez večjega pomena za literaturo'. Če bi mogli vsaj za hip verjeti v mladostno neizkušenost Arlette in za Šubano^vo ljubosumnostjo' zaslutiti resnične muke srca, bi roman postal vsekakor bolj prepričljiv, kakor pa je sicer. Toda v konstrukcijo, katero opremlja pisatelj z razno\Tstnimi in protislovnimi domislicami, kot da bi tjavdan krasil drevesce, nikakor ni mogoče verjeti. Nobena še tako bogata intelektualna domiselnost ne more s pridom zamenjati tistega, kar lahko ustvari le resnično umetniško doživetje snovi in zgodbe.
.Številni politični in literarno publicistični ekskurzi ne morejo romanu posredovati tistega čara, ki ga ni bila sposobna ustvariti avtorjeva fantazija. Zaman oba junaka v razgovorih in pismih omenjata razne pisatelje in njihova dela, in bolj ko sta pametna in razgledana, manj so Arlcttine in Subanove besede in misli v naravnem in logičnem soglasju z njuno duhovno in čustveno fiziognomijo. Ta izobraženost je le navidezna. Prejkone potrjuje, s kakšnimi zamotanimi vprašanji se je mučil avtor zlasti tedaj, ko- se je namenil opi-sovati bizarne odtenke čustvene in intelektualne narave obeh glavnih oseb in tako osvetliti psiliično-erotične vibracije deportiranca v srečanju z mladim dekletom. ki se ga vojni čas ni v nobenem pogledu dotaknil.
Tudi v romanu Onkraj pekla so ljudje se je ponovila stara hiba Pahor-jeve pisateljske metode. Svojo zgodbo O' iuternirancih je pisatelj skrčil na opis dveh oseb, Arlette in Igorja Subana, ki je v mnogih ozirih avtorjev dvojnik. Ta nekoliko oizkosrčna avtobiografičnost je pregnala Subanove bolniške prijatelje in tovariše v skromne epizodne vloge, čeprav v nekaterih izmed teh oseb lahko slutimo za literaturo zanimive usode (Nalecki, Charles itd.). Le zaradi pisateljskega samoljubja se je avtor, v škodo svojega della, odrekel naravnim razsežnoisrtim, ki jih je zahteva'la tematska osnova romana, in zmanjšal Šubanov delež v evropski diaspoTi po koncentracijskih taboriščih. S tem pa se je seveda odrekel še zadnji možnosti, da, bi posegel širše in globlje v veliko zgodovinsko ozadje, pred katerim se razvija usoda njegovega junaka. Intimni svet Šubanovih najbližjih tovarišev iz taborišča m sanatorija bi lahko pričal o nekaterih značilnih psiholoiških in čustvenih razpoiloženjih ob koncu vojne, ko so se odprla vrata ječ in taborišč in so milijoni slekli uniforme, vračajoč se na svoje domove z devizo: Nikoli več!
Naj ponovimo staro resnicO': čar vsakega velikega literarnega dela je tudi v avtorjevem miselnem, da, celo filozofskem O'dnosu do sveta, družbe in človeka.
367
Kristalizaoijska točka tega odnosa je zapopadeua v idejni, v umetniški resnici izpovedi. Tega čara Pahorjev roman nima. Avtor ni uspel brallcu prikazati modernega pekla, ki ga je sredi dvajsetega stoletja ustvarila totalitaristična ideologija. Zato tudi v njegovem romanu nismO' spoznali človeka, ki je doživel in tudi preži'\ell ta pekel, a vendarle kljuh bolečinam in ponižanjem, ki jih je skusil, ne išče ob zmagi nad nasiljem maščevalne negacije modernega luci-ferstva, marveč si prizadeva odkriti etični smisel novega življenja, prispevajoč tako svoj, iz trpljenja pogojeni delež k oblikovanju novih družbenih nravi in intimne človeške sreče, ki sta je človek in človeštvo vredna po toliko moriščih, grmadah, krematorijih in tolikem duhovnem nasiHju. Kakor je resnica, da pisateljstva in sploh umetništva nikdar ni mogoče omejiti z nalogami praktičnega značaja, tako je tudi res, da živi vrelec velike literature nikdar ni izviral iz nezanimivih in člo'veško malo pomembnih stvari vsakdanje privatnosti. Zakaj pisateljeva beseda se je rodila tudi zato, ker sile, gospodujoče človeškemu rodu, niso priznavale suverenosti človeka, marveč so z vsemi sredstvi krhale moralno in duhovno svobodo posameznika in družbe. Koliko literarnih del je že utonilo \' pozabo, tudi v naši majhni in mladi literaturi, ker je njihove avtorje zadovoljila goljufiva zunanja podoba dogajanja. Toda pisatelj je stvarnik, ki mora stremeti, da bi bil čim popolnejši; njegovo delo mora vsebovati živo resnico, brez katere svobodni človek ne bi miogel živeti in moralno napredovati. Te resnice Pahorjev roman ne izpoveduje. In če to- delo odbija bralca z neko čudno čustveno vsiljivostjo, si ta pojav lahko razložimo le s premajhno globino
PahoTJevega pisateljstva.                                                                     .
Bojan   Štih
368