G V 2001 EOGRAFSKI ESTNIK 73-1 GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE 73-1 2001 ZVEZA GEOGRAFSKIH DRUÎTEV SLOVENIJE ASSOCIATION OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETIES OF SLOVENIA L'ASSOCIATION DES SOCIÉTÉS GÉOGRAPHIQUES DE SLOVÉNIE GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE 73-1 2001 ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN FOR GEOGRAPHY AND RELATED SCIENCES BULLETIN POUR GÉOGRAPHIE ET SCIENCES ASSOCIÉES LJUBLJANA 2001 ISSN: 0350-3895 COBISS: 3590914 UDC: 91 www.zrc-sazu.si/zgds/gv.htm GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE 73-1 2001 © Zveza geografskih društev Slovenije 2001 Uredniški odbor - Editorial board - Comité de rédaction: dr. Matej Gabrovec dr. Andrej Kranjc dr. Franc Lovrenčak dr. Zlatko Pepeonik dr. Drago Perko dr. Ugo Sauro dr. Ana Vovk Korže dr. Walter Zsilincsar dr. Jernej Zupančič Urednik - Editor - Rédacteur: dr. Drago Perko Upravnik - Administrator - Administrateur: Borut Peršolja Izdajatelj: Zveza geografskih društev Slovenije Za izdajatelja: dr. Milan Orožen Adamič Prevajalci v angleški jezik: Lojze Gosar, Zorka Jakoš, Simon Kušar, Snežana Pak Dvorak, Urška Sešek, Nada Sabec, Wayne J. D. Tuttle, Ana Verdnik, Mateo Zore Fotografa: Marjan Garbajs, Marko Zaplatil Kartografija: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Računalniški prelom: SYNCOMP d. o. o. Tiskarna: Collegium graphicum d. o. o. Sofinancer: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije Naslovnica: Pogled čez Ljubljano proti severu na Ljubljansko polje z ogroženo podtalnico (strani 61-71); avtor: Marjan Garbajs. Front page: View over Ljubljana to the North on Ljubljansko polje (the Ljubljana field) with threatened groundwater (pages 61-71); author: Marjan Garbajs. 6 VSEBINA - CONTENTS - MATIÈRES RAZPRAVE - PAPERS - ARTICLES Vladimir Drozg Nakupovalna središča v Sloveniji ................................................................................................................................................................9 Shopping centers in Slovenia ..........................................................................................................................................................................20 RAZGLEDI - REVIEWS - REVUES Dimitrij Krajnc Sestava in število lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca med letoma 1945 in 2000 ..........................................................................................................................................................................23 Structure and number of premises in old town centre of Slovenj Gradec between 1945 and 2000..................................................................................................................................................................................32 Sandi Berk O tujejezičnih ustreznicah za slovenska zemljepisna imena ..........................................................................................35 On foreign language equivalents of Slovene geographical names....................................................................................45 Igor Vrišer Nekateri novejši ekonomskogeografski pojmi ............................................................................................................................49 Some new notions in economic geography..........................................................................................................................................58 METODE - METHODS - MÉTHODES Simon Kušar Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice v prodnih sedimentih......................................................................................................................61 The methodology of the impact assessment of improperly managed waste dumps on the groundwater of intergranular sediments........................................................................................................................70 Lojze Gosar Metoda izdelave razvojnega programa................................................................................................................................................73 The development program elaboration method..............................................................................................................................86 KNJIŽEVNOST - LITERATURE - LITTÉRATURE Jerneja Fridl, Drago Kladnik, Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Jernej Zupančič (uredniki): National Atlas of Slovenia (Vladimir Klemenčič)........................................................................................................................89 Henrik Tuma: Planinski spisi, Henrik Tuma: Imenoslovje Julijskih Alp (ponatis izdaje iz leta 1929) (Borut Peršolja) ..................................................................................................................................91 Geografski zbornik/Acta geographica XXXX (Milan Natek) ..................................................................................................93 Kazuko Urushibara-Yoshino: Karst: Environment and Human Activities (Andrej Kranjc) ............................................................................................................................................................................................................95 Marian Pulina: Kras: Formy i procesy (Andrej Kranjc)................................................................................................................96 Jean-Noël Salomon: Précis de Karstologie (Andrej Kranjc) ....................................................................................................98 Jorg Maier, Reiner Beck: Allgemeine Industriegeographie (Vladimir Drozg)........................................................99 KRONIKA - CRONICLE - CRONIQUE Borut Belec - sedemdesetletnik (Božidar Kert in Ludvik Olas) ........................................................................................101 Študentske Prešernove nagrade (Borut Peršolja) ............................................................................................................................103 Mirko Pak- častni doktor Univerze v Pécsu na Madžarskem (Darko Ogrin) ....................................................103 Tatjana Šifrer - sedemdesetletnica (Janja Turk)................................................................................................................................104 Marko Žerovnik - dobitnik srebrnega priznanja (Milan Natek)......................................................................................105 Andrej Kranjc - redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Milan Natek) ..........................106 7 ZBOROVANJA - MEETINGS - ASSEMBLÉES Peti bienalni simpozij »Geografski informacijski sistemi v Sloveniji« (Tomaž Podobnikar)................107 18. zborovanje slovenskih geografov (Simon Kušar) ..................................................................................................................108 20. speleološka šola »Speleological school« (Blaž Komac) ....................................................................................................109 POROČILA - REPORTS - RAPPORTS Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU v letu 2000 (Drago Perko) ..........................................................111 Inštitut za geografijo v letu 2000 (Jernej Zupančič)......................................................................................................................114 Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v letu 2000 (Tadej Slabe) ............................................................................115 NAVODILA - INSTRUCTIONS - INSTRUCTIONS Navodila avtorjem za pripravo člankov v Geografskem vestniku (Drago Perko) ............................................117 8 Geografski vestnik 73-1, 2001, 9-21 Razprave RAZPRAVE NAKUPOVALNA SREDIŠČA V SLOVENIJI AVTOR Vladimir Drozg Naziv: dr., mag., profesor geografije in zgodovine, izredni profesor Naslov: Oddelek za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, Slovenija E-pošta: vlado.drozg@uni-mb.si Telefon: 022293653 Faks: 02251 81 80 UDK: 911.375:725.2(497.4) COBISS: 1.02 IZVLEČEK Nakupovalna središča v Sloveniji Članek obravnava nakupovalna središča v Sloveniji ter nekatere njihove značilnosti: velikost, razmestitev, čas nastanka in strukturo trgovin. KLJUČNE BESEDE nakupovalna središča, mesta, trgovina, Slovenija ABSTRACT Shopping centers in Slovenia Shopping centers represent a new phenomenon in Slovene towns. The first ones at the end of the 1980s, but the majority were built between 1997 and 1999. The total surface of shopping areas in shopping centers increased from a modest 10.000 m2 in 1993 to 280.000 m2 in 1999, which amounts to almost a quarter of all shopping areas in Slovenia. KEYWORDS shopping centers, towns, trade, Slovenia Uredništvo je prispevek prejelo 6. marca 2001. Avtor ga 3. decembra 2001 dopolnil z najnovejšimi podatki. 9 Vladimir Drozg Nakupovalna središča v Sloveniji 1. Uvod Na ustroj mestnih središč vpliva tudi način ponudbe trgovskega blaga. V srednejm veku so obrtniki (trgovci) pred vrata svoje delavnice (hiše) postavili stojnice ter na njih razstavili izdelke. Ulice, še bolj pa trgi, so se ob tržnih dnevih spremenili v »trgovine na prostem«. Največ jih je bilo v središču mesta, saj je bilo najbolje dostopno. Kasneje se je prodaja blaga prenesla v notranjost hiše. Trgovanje je potekalo neodvisno od vremena, trgovec pa je imel pri roki manjše skladišče. Prve trgovine so ponujale raznovrstne izdelke, bile so trgovine z mešanim blagom. Najbrž pa je vse večja ponudba blaga trgovce prisilila, da so se omejili na določene izdelke, posledica česa so bile specializirane trgovine in trgovske ulice z določeno vrsto trgovin. Večina trgovin je bila v središču ter ob vpadnicah v mesto. V 19. stoletju so se pojavile blagovnice oziroma velike trgovske hiše, ki so po vzoru nekdanjih trgovin z mešanim blagom ponujale raznovrstne izdelke, vendar v veliko večjem izboru. Tudi te so bile v mestem središču ali na njegovem robu, saj se je tod zadrževalo največ ljudi, središča mest so imela takrat predvsem trgovsko funkcijo. V sedemdesetih letih 20. stoletja se je pojavila nova oblika trgovske ponudbe, ki je ustrezala množični proizvodnji, le-ta pa terja množično ponudbo in potrošnjo, visoki stopnji moto-rizacije prebivalstva, spremenjenim nakupovalnim navadam ter zasičenosti mestnih središč s prometom in oskrbnimi dejavnostmi. Nastala so nakupovalna središča, locirana običajno na robu mesta, kjer je tudi populacijsko težišče sodobnih mest, dostopnost, pomemben element življenja v mestu, pa je tod najboljša. Dobršen del trgovske dejavnosti se je tako iz središča preselil na obrobje, ki se je iz manj vrednega prostora prelevilo v atraktiven in ekonomsko aktiven del mesta. Zaradi številnih prednosti, kot so boljša dostopnost, koncentracija različnih trgovin na majhnem prostoru, velika izbira blaga in dejavnosti, daljši delovni čas ter neodvisnost od vremenskih razmer, postajajo nakupovalna središča nova urbana vozlišča, kar pomeni, da imajo poleg oskrbne še socialno (postajajo območja socialnih stikov med ljudmi) in simbolno funkcijo (velikost in urejenost nakupovalnega središča postaja razpoznavni element mesta). V začetku devetdesetih let, kmalu po uveljavitvi tržnega gospodarstva, so se nakupovalna središča pojavila tudi v Sloveniji. Razmah trgovske dejavnosti, razvoj podjetništva, pomanjkljiva oskrba v času socializma, porast blagostanja in širjenje potrošništva so ustvarjali ugodne razmere za razvoj trgovine. Ilustrativni so podatki o širjenju te dejavnosti: leta 1990 je bilo v Sloveniji zaposlenih 39.331 oseb v trgovski branži, leta 1999 pa že 50.428, leta 1989 je znašala trgovska površina na prebivalca 0,5 m2, 10 let pozneje pa 1,0 m2 na prebivalca (Rezultati raziskovanj 570, 6; Rezultati raziskovanj 733, 113). Se nazornejši so podatki o porastu števila trgovin in trgovskih površin med leti 1989 in 1998 v večjih slovenskih mestih. Indeks povečanja števila prodajaln je zelo visok, še višji pa je indeks povečanja prodajnega prostora. Menimo, da lahko razliko med indeksom števila prodajaln in indeksom površine prodajnega prostora pripišemo prav nakupovalnim središčem. Očitno so nakupovalna središča pojav, ob katerem se bo spremenil (ali se je že začel spreminjati) ustroj mesta, še posebej mestnega jedra, zato zaslužijo geografovo pozornost. Namen prispevka je prikazati razširjenost nakupovalnih središč v Sloveniji in nekatere njihove značilnosti v začetni razvojni fazi. Tokrat gre le za inventarizacijo pojava, za natančnejše poznavanje učinkov nakupovalnih središč pa bo potrebno počakati na ovrednotene podatke. 2. Opredelitev pojma Nakupovalna središča so območja, kjer so v eni ali več stavbah skoncentrirani trgovski lokali različnih vrst, gostinske in storitvene dejavnosti. Ker so prvenstveno namenjena motoriziranim obiskovalcem, so locirana na dobro dostopnih mestih ter imajo veliko površin, namenjnih parkiranju, bodisi odprtih ali v garažni hiši. So načrtno zgrajena, z oskrbnimi dejavnostmi za kratkoročno, srednjeročno, pa tudi za dolgoročno oskrbo. Običajno imajo skupno upravljanje ter skupno oglaševanje v javnosti ter enotni delovni čas. Od blagovnice in trgovske hiše se razlikujejo po večjem številu trgovskih lokalov 10 Geografski vestnik 73-1, 2001 Razprave Preglednica 1: [tevilo prodajaln in površina prodajnega prostora v nekaterih mestih Slovenije (Rezultati raziskovanj 733, 113) leto 1989 leto 1992 leto 1999 indeks št. prodajaln indeks m2 število m2 število m2 število m2 med letoma 1989 in 1999 med letoma 1989 in 1999 Ajdovščina 48 6.793 99 9.594 104 14.140 217 208 Brežice 52 10.025 68 12.418 157 32.869 302 327 Celje 172 51.017 202 3.513 364 82.875 211 162 Domžale 37 7.805 45 7.935 135 27.306 364 349 Izola 53 4.218 61 7.174 90 13.966 169 331 Kranj 156 22.975 181 35.412 326 53.563 209 233 Lenart 19 3.865 25 2.994 57 9.296 300 240 Ljubljana 879 148.942 924 147.650 1589 314.377 180 211 Maribor 394 58.093 416 62.363 707 133.851 179 230 Murska Sobota 85 13.244 89 13.509 218 44.430 256 335 Novo mesto 91 12.936 109 16.565 280 44.967 307 347 Ptuj 87 11.250 111 13.335 235 44.970 270 399 Radovljica 30 3.018 36 4.602 55 7.555 183 250 Ravne na Koroškem 31 6.221 32 5.293 67 9.038 216 145 Tolmin 20 4.295 26 4.353 48 8.522 240 198 Trebnje 22 3.407 23 2.888 63 8.460 286 248 Vrhnika 24 2.935 30 4.420 72 6.534 300 222 Zagorje 32 6.170 27 1.850 68 7.500 212 121 Slovebija 6.106 824.740 6.733 826.357 12.231 1.973.108 200 239 in po velikosti, od velikih samopostrežnih trgovin pa po lokaciji in večjem asortimentu blaga. Bistven značilnosti nakupovalnih središč so koncentracija trgovin, veliko število parkirnih mest ter velika ponudba različnega blaga. V literaturi zasledimo tudi širše pojmovanje, ki med nakupovalna središča uvršča še trgovske pasaže (na primer v mestnem središču, na letališčih in železniških postajah), industrijske prodajalne (tako imenovani factory outlet center) ter sejmišča. 3. Klasifikacija nakupovalnih središč Obstaja več vrst nakupovalnih središč, ki se med seboj ločijo po številu trgovin, velikosti prodajnih površin ter položaju. Glede na število trgovin razlikujemo: • Hipermarket: to je velika samopostrežna trgovina z živili, pa tudi z mešanim blagom. Poleg osrednje samopostrežne trgovine je pod isto streho običajno še nekaj manjših trgovskih in gostinskih lokalov. • Velika specializirana trgovina ponuja le eno vrsto blaga, vendar v velikem sortimentu (na primer šprortne rekvizite in oblačila, avdio opremo, izdelke za hišo in vrt). Od blagovnic in drugih velikih specializiranih trgovin, ki jih ne uvrščamo med nakupovalna središča, se loči po tem, da ponuja blago za široko potrošnjo. Velikih specializiranih trgovin (na primer za kmetijsko mehanizacijo ali avtomobile) v to zvrst zato ne štejemo. • Trgovski center imenujemo objekt, kjer je na skupnem prostoru in pod isto streho združenih več različnih trgovskih in gostinskih lokalov. Pogosto obstaja osrednja, večja trgovina (na primer samopostrežna ali tekstilna trgovina) ter množica manjših. 11 Vladimir Drozg Nakupovalna središča v Sloveniji • Trgovski kompleks je območje, kjer je več trgovskih objektov združenih v zaokroženo celoto. V vsakem objektu je več manjših trgovin, med seboj so povezani z dovoznimi potmi, običajno je skupno veliko parkirišče. Poleg trgovin za dnevno, srednjeročno in dolgoročno oskrbo so v trgovskem kompleksu še zabavišča, kinodvorane (tako imenovani multiplex), dvorane za rekreacijo. Nakupovalna središča določa velikost prodajnih površin. Kriteriji za opredeljevanje glede na velikost so po posameznih državah in glede na vrsto nakupovalnega središča zelo neenotni. Iz razpoložljive literature nismo uspeli zbrati dovolj primerljivih kazalcev, s katerimi bi objektivneje opredelili minimalno velikost posameznih vrst nakupovalih središč. V nemški planerski praksi je nakupovalno središče objekt z nad 10.000 m2 trgovskih površin neto (Maier 1999), angleški normativ pa navaja 5000 m2, za hipermar-ket pa 3000 m2 (Mlynkiewicz 1998). Nakupovalna središča v ZDA, od koder ta pojav tudi izvira, se po velikosti ne morejo primerjati z evropskimi, saj so v povprečju trikrat večja; minimalna površina nakupovalnega središča je 40.000 m2 (Weinke 1974). Za slovenske razmere, kjer je večina mest razmeroma majhnih in zato tudi nakupovalna središča niso prav velika, smo upoštevali 1000 m2 prodajnih površin kot minimalno površino, ki določa hipermarket in veliko specializirano trgovino, ter 3000 m2 prodajnih površin za trgovski center. Tak kriterij uporablja tudi slovenska statistika (Rezultati raziskovanj 1999,11), čeprav je ob tem treba poudariti, da so numerične vrednosti za opredeljevanje nakupovalnih središč zelo relativne. Nekateri raziskovalci jih zato sploh ne upoštevajo, temveč pojmujejo kot nakupovalno središče vsako načrtno zgrajeno območje z večjim številom trgovskih in gostinskih lokalov ter številnimi parkirnimi mesti (Mayr 1980,15). Hipermarket in specializirano trgovino, veliko od 1000 do 1500 m2, smo pojmovali kot majhno, med 1500 in 2000 m2 kot srednje veliko, nad 2000 m2 pa veliko. Trgovski center med 3000 in 10.000m2 prodajnih površin smo pojmovali kot majhen, med 10.000 in 20.000 m2 prodajnih površin srednje velik, tiste z več kot 20.000 m2 prodajnih površin pa smo imenovali veliki ali »mega« trgovski centri. Posredno se z velikostjo povezuje klasifikacija, ki upošteva »gravitacijsko območje« nakupovalnega središča, pri čemer ločimo: nakupovalno središče sosedstva, dela mesta, celotnega mesta in regionalno pomembno nakupovalno središče. Pomemben vidik klasifikacije je položaj glede na mestno središče. Nakupovalna središča so v mestnem središču, na robu mestnega središča, na robu mesta ter v obmestju. Upoštevaje vključenost v gradbeno strukturo pa je relevantna predvsem razlika med nakupovalnim središčem, ki je integrirano, vpeto v okoliško zazidavo, in samostojnim, prostostoječim nakupovalnim središčem. V literaturi lahko zasledimo tudi klasifikacijo nakupovalnih središč po tlorisni zasnovi, ki pa geografsko ni toliko pomembna. 4. Metoda dela Ključnega pomena za pričujoči pregled so podatki o makro in mikro lokaciji, času nastanka, velikosti in vrsti trgovin. Zbirali smo jih z vprašalnikom, ki smo ga naslovili na vse večje trgovske organizacije v Sloveniji (Mercator, Merkur, Era, Tuš, Spar, Baumax in Bauhaus) ter s terenskimi ogledi. V pomoč so nam bile tudi urbanistične službe iz posameznih mest. Kljub temu seznam nakupovalnih središč najbrž ni povsem popoln, dopuščamo možnost, da obstaja še kakšno (manjše) nakupovalno središče, o katerem med delom nismo dobili informacij. Število nakupovalnih središč tudi zelo hitro narašča, saj je trgovina ena od najhitreje razvijajočih se gospodarskih panog v Sloveniji. Prepričani pa smo, da je zajeta večina nakupovalnih središč, ocenjujemo da prek 90 %. Zbrani podatki se nanašajo na november leta 2001. 5. Razprostranjenost nakupovalnih središč Glede na opredeljene kriterije smo v slovenskih mestih razpoznali 61 nakupovalnih središč (če sta na isti lokaciji dve vrsti nakupovalnih središč ali več (na primer hipermarket v trgovskem centru), smo upoštevali samo eno), in sicer: 12 Geografski vestnik 73-1, 2001 Razprave • 11 hipermarketov (po podatkih statistike je v Sloveniji 52 hipermarketov, vendar so vštete vse samopostrežne trgovine večje od 1000 m2, četudi se nahajajo v sklopu blagovnic ali drugih vrstah nakupovalnih središč (Rezultati raziskovanj 1999, 11) v 6 mestih, • 13 velikih specializiranih trgovin v 5 krajih, • 36 trgovskih centrov (po podatkih statistike je v Sloveniji 14 trgovskih centrov (Rezultati raziskovanj 1999, 11) v 22 mestih, • 1 trgovski kompleks v 1 mestu. Nakupovalna središča so v 27 krajih, večina jih ima v urbanem sistemu položaj regionalnih in pokrajinskih središč. Takih je 21: Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Koper, Nova Gorica, Murska Sobota, Novo Mesto, Krško, Skofja Loka, Postojna, Velenje, Brežice, Ravne na Koroškem, Kočevje, Metlika, Ptuj, Lenart, Slovenska Bistrica, Jesenice in Slovenj Gradec. Stiri manjša mesta ležijo v ožjem gravitacijskem zaledju regionalnih središč: Prevalje, Medvode, Domžale in Lucija; Hoče so obmestno naselje Maribora, Levec pa Celja. V večini mest je le eno nakupovalno središče, v Kranju, Novem Mestu in Murski Soboti sta po dve, v Slovenj Gradcu in Celju 3, v Ljubljani in Mariboru pa jih je več, 16 oziroma 12. Večina nakupovalnih središč je tipa trgovski center, pojavljajo se v mestih vseh velikosti, med seboj pa se razlikujejo po velikosti oziroma številu trgovskih lokalov. V malih mestih imajo funkcijo osrednjega oskrbnega središča, poleg mestnega jedra, seveda. Trgovski centri v velikih mestih so prav tako pogosti, predpostavljamo, da imajo večinoma regionalni pomen. Tako so v mariborskem Europarku pogosti kupci iz Lenarta, Slovenske Bistrice, Ptuja, pa tudi iz Hrvaške. V celjskem Intersparu se oskrbujejo tudi prebivalci Smarja, Slovenskih Konjic, Laškega. Se večji domet ima ljubljanski BTC, ki priteguje kupce in celotne osrednje Slovenije (Pak 1996, 253). Samostojnih nakupovalnih središč tipa hipermarket ni veliko, večina jih je v srednje velikih mestih, v velikih mestih pa imajo značaj oskrbnega središča mestnega predela. Praviloma pa je v vseh večjih trgovskih centrih tudi velika samopostrežna trgovina oziroma hipermarket. 13 Vladimir Drozg Nakupovalna središča v Sloveniji Preglednica 2: Preglednica nakupovalnih središč v slovenskih mestih (stanje november 2001, vir: vprašalnik, lastna opazovanja). kraj nakupovalno središče leto izradnje velikost položaj vrsta Ljubljana Megamarket Črnuče 1998 srednje rob mesta hipermarket Ljubljana Živila 1998 srednje rob središča hipermarket Ljubljana Lesnina-Brdo 1999 veliko rob mesta specializirana trgovina Ljubljana Merkur 1998 srednje rob mesta specializirana trgovina Ljubljana Bauhaus 1997 veliko rob mesta specializirana trgovina Ljubljana Rutar 2001 veliko rob mesta specializirana trgovina Ljubljana Mercator 1998 veliko rob mesta trgovski center Ljubljana Interspar Vič 1997 veliko rob mesta trgovski center Ljubljana Leclerc 2000 veliko rob mesta trgovski center Ljubljana WTC 1993 veliko rob središča trgovski center Ljubljana Murgle 1993 malo rob središča trgovski center Ljubljana Ledina 1993 srednje rob središča trgovski center Ljubljana Koseze 1988 malo rob središča trgovski center Ljubljana Galerija 2000 malo sred. mesta trgovski center Ljubljana BTC 1993 veliko rob mesta trgovski kompleks Ljubljana Merkur 2001 veliko rob mesta specializirana trgovina Maribor Koloniale 1998 malo rob središča hipermarket Maribor TUŠ 1999 malo rob mesta hipermarket Maribor Giga sport 1996 malo rob središča specializirana trgovina Maribor Kovinotehna 1997 srednje rob središča specializirana trgovina Maribor Baumax 1999 srednje rob središča specializirana trgovina Maribor Merkur 1999 srednje rob središča specializirana trgovina Maribor Europark 2000 veliko sred. mesta trgovski center Maribor City 1997 veliko sred. mesta trgovski center Maribor OBI 1998 srednje rob mesta trgovski center Maribor Ligro 1997 veliko rob središča trgovski center Maribor Mercator 1999 veliko rob središča trgovski center Maribor TUŠ 2001 malo rob središča hipermarket Celje Giga sport 1999 malo rob središča specializirana trgovina Celje Baumax 1997 malo rob središča specializirana trgovina Celje Interspar 1995 veliko rob središča trgovski center Kranj Interspar 1997 malo rob mesta trgovski center Kranj Merkur 1987 srednje rob središča specializirana trgovina Nova Gorica Mercator 2001 srednje rob središča trgovski center Jesenice Merkator 2001 srednje rob središča trgovski center Murska Sobota BTC 1998 srednje rob mesta trgovski center Murska Sobota Mercator 1998 srednje rob središča trgovski center Novo mesto Mercator 1999 malo rob mesta trgovski center Novo mesto Bršljin 1999 srednje rob mesta trgovski center Slovenj Gradec Interspar 2000 srednje rob mesta hipermarket Slovenj Gradec Mercator 2000 srednje rob mesta hipermarket Slovenj Gradec Katica 1995 malo rob središča trgovski center Koper Mercator 1999 veliko rob središča trgovski center Velenje Interspar 1997 srednje sred. mesta trgovski center 14 Geografski vestnik 73-1, 2001 Razprave kraj nakupovalno središče leto izradnje velikost položaj vrsta Brežice Intermarket 1995 srednje rob mesta trgovski center Škofja Loka Potratnik 1999 malo rob mesta trgovski center Medvode Loka 1991 malo rob središča trgovski center Domžale Breza 1997 malo rob mesta trgovski center Ravne na Koroškem Mercator 2000 malo rob mesta hipermarket Ravne na Koroškem Spar 2001 malo rob središča hipermarket Prevalje Spar 2001 malo rob središča hipermarket Kočevje TUŠ 2001 malo rob mesta trgovski center Krško TABU 1999 malo rob mesta trgovski center Postojna Nakupovalni center 1995 malo rob mesta trgovski center Hoče Lesnina 1987 srednje rob mesta specializirana trgovina Metlika Nakupovalni center 1990 malo rob mesta trgovski center Lucija Merkur 2000 malo rob mesta trgovski center Levec Trgovski center 1988 malo rob mesta trgovski center Ptuj Mercator-Merkur 1996 malo rob mesta trgovski center Slovenska Bistrica Mercator 2001 malo rob središča trgovski center Lenart Petlja 2001 malo rob mesta hipermarket Tudi specializirane trgovine so predvsem v velikih mestih, kjer najdemo vse vrste nakupovalnih središč. Razmestitev po mestih prikazujeta preglednica in slika 1. Iz podatkov trgovskih organizacij je razvidno, da se bo število mest z nakupovalnimi središči v naslednjih letih še povečalo, tudi trend razvoja nakupovalnih središč v razvitejših državah kaže, da nastajajo v vedno manjših mestih. V prihodnjih dveh letih so načrtovana nakupovalna središča v Radovljici in Ilirski Bistrici. V številnih mestih pa obstajajo manjša trgovska središča (oziroma večje samopostrežne trgovine), ki po postavljenih kriterijih sicer ne sodijo med nakupovalna središča, čeprav funkcionirajo kot taka. Pogosto gre le za velike samopostrežne trgovine (na primer v Ljutomeru, Radovljici, Ilirski Bistrici, Metliki, Žalcu). 6. Položaj v mestih Najpogostejše lokacije nakupovalnih središč so na robu mesta, na robu mestnega središča in v mestnem središču. Dobra dostopnost je skupni imenovalec vseh lokacij. Vsa so v bližini avtocestnih vozlišč, ob magistralnih cestah ali ob mestnih vpadnicah. Največ nakupovalnih središč je lociranih na robu mest, redkejše so lokacije na robu historičnih jeder, le v treh mestih (Ljubljana, Maribor in Velenje) je nakupovalno središče tudi v centru mesta. V Ljubljani je več velikih nakupovalnih središč kakor v Mariboru, večina je razmeščenih ob avtocesti (obvoznici), v Mariboru pa ob glavni prometnici skozi mesto. Kljub izkušnjam iz razvitejših držav, po katerih zaradi nakupovalnih središč na robu mesta ali v obmestju hitreje pride do praznjenja mestnega središča, nakupovalna središča še naprej nastajajo na robu mesta. Iz razmerja med letom nastanka in položajem je razvidno, da število slednjih prevladuje. Vzrok temu je enostavnejše pridobivanje dokumentacije in hitrejši začetek gradnje, nižja cena zemljišča in cenejša gradnja. Število nakupovalnih središč v mestnih središčih je zanemarljivo, čeprav se v zadnjih letih morda nakazuje sprememba trenda. Veliko nakupovalnih središč je nastalo v zgradbah propadlih industrijskih podjetij na območjih industrijskih in skladiščnih con, novogradenj je malo. Med njimi je zato velika kvalitetna razlika. Prva so manj urejena, nekakšni provizoriji, v območjih povsem druge namembnosti kot je oskrba, druga pa se z atrak- 15 Vladimir Drozg Nakupovalna središča v Sloveniji Legenda: O o vrsta: velikost: hipermarket O malo velika specializirana trgovina O srednje trgovski center O trgovski kompleks veliko avtor: V. Drozg, november 2001 Slika 2: Nakupovalna središča v Ljubljani in v Mariboru. Slika 3: Položaj nakupovalnih središč v mestih po letih izgradnje (vir: lastno kartiranje). 16 Geografski vestnik 73-1, 2001 Razprave tivno arhitekturo vklapljajo v gradbeno strukturo mesta. Tuja trgovska podjetja so praviloma gradila nova nakupovalna središča, zato so bolj urejena in privlačnejša. Kot primer prvega omenjamo BTC v Murski Soboti, Bršljin v Novem Mestu, urejena nakupovalna središča so v Velenju, Celju, Ljubljani in Mariboru. Prevladujejo nakupovalna središča kot samostojni objekti, ki niso integrirani v okoliško gradbeno strukturo. Slednje ocenjujemo kot neprimerno, saj je s tem zamujena priložnost za celovitejše urbanistične ureditve središčnih območij in s tem izboljšanje urbanosti slovenskih mest. Pozitivnih primerov je le nekaj, in sicer v Ljubljani (WTC, Galerija), v Mariboru (City) in Velenju. 7. Velikost V Sloveniji je največ malih nakupovalnih središč, večina jih obsega med 7.000 in 9.000 m2 trgovskih površin. »Mega« nakupovalnih centrov s trgovsko površino nad 20.000 m2 je devet, in sicer v Ljubljani sedem, v Mariboru dva, v Celju pa eno. V malih in srednjevelikih mestih je velikost nakupovalnega središča med 3000 in 5000 m2. V večjih mestih je nakupovalnih središč več, pa še večja so. V Ljubljani je kar sedem velikih nakupovalnih središč (polovica!), BTC, največje med njimi, meri 50.000 m2. Z velikostjo nakupovalnega središča je povezana tudi velikost parkirnega prostora. V manjših nakupovalnih središčih je od 200 do 250 parkirnih mest, v srednjevelikih okoli 700, v največjih pa prek 1000; v največjem nakupovalnem središču, ljubljanskem BTC je okoli 3000 parkirnih mest. Le v štirih nakupovalnih središčih je garažna hiša, sicer je parkiranju namenjen parkirni prostor na prostem. 8. Čas nastanka Prva nakupovalna središča v Sloveniji so nastala že v osemdesetih letih, in sicer v Ljubljani, Hočah pri Mariboru in Kranju. Množično so začela nastajati okoli leta 1993, največ pa po letu 1996. Sprva v preurejenih skladiščih, po letu 1995 pa kot novogradnje. Skupna površina prodajnih prostorov v nakupovalnih središčih se je iz slabih 10.000 m2 leta 1993 povečala na 280.000 m2 leta 1999, kar je 25% vseh trgovskih površin v Sloveniji. Slika 4: Rast prodajnih površin v nakupovalnih središčih v m2 (vir: vprašalnik). 14 12 10 I Slika 5: Število nakupovalnih središč po letih izgradnje (vir: vprašalnik). 8 6 4 2 0 17 Vladimir Drozg Nakupovalna središča v Sloveniji 9. Struktura trgovin Prevladujejo trgovine z oblačili, živili, obutvijo, športnimi rekviziti, sledijo drogerije, trgovine za otroke ter trgovine z artikli za dom in vrt. Struktura trgovin je namenjena dnevnim in srednjeročnim, manj pa dolgoročnim potrebam. Specializirane trgovine (npr. oblačila znanih proizvajalcev, umetnine, knjigarne) in trgovine višjega cenovnega razreda so redke. Od 58 vrst trgovin, kolikor smo jih evidentirali v nakupovalnih središčih, jih dobro polovico najdemo v vsakem večjem nakupovalnem središču. Očitna je tako imenovana filializacija, kjer prevladujejo podružnice velikih trgovskih verig (na primer Mercator, Inter Spar, Hervis, DM, Stiefelkonig). Poleg trgovin je v nakupovalih središčih veliko gostinskih lokalov (restavracije, majhne kavarne in bistroji), v velikih nakupovalnih središčih se pojavljajo še poslovni prostori, pošta ali banka. Med trgovskimi podjetji, ki imajo največje prodajalne, so: Mercator, Spar, Merkur, Hervis, Baumax, Bauhaus in OBI. Nakupovalno središče BTC v Ljubljani je največje nakupovalno središče v Sloveniji, leži v severovzhodnem delu Ljubljane ob železniški progi. Pred letom 1990 so bila na območju, velikem 36 ha, blagovna skladišča, ki so oskrbovala jugoslovansko tržišče s slovenskim blagom. Po razpadu države je bil tako velik kompleks nepotreben. Skupina podjetnih managerjev je del praznih skladiščnih prostorov ponudila v najem trgovcem s poceni in manj kvalitetnim blagom. Prelom vponudbi in kvaliteti blaga je pomenil prihod trgovske družbe Inter Spar leta 1993, ki na 19.000 m2 velikem prodajnem prostoru ponuja kvalitetno in raznovrstno blago. Leta 1996 je bilo vBTC okoli 200 trgovin, restavracij, obtrniških delavnic, tržnica, banka; leta 1999 že 230, leta 2000 pa 300. Površina trgovskega kompleksa presega 50.000 m2, vbližini je 3000 parkirnih mest, z mestnim središčem je povezano z avtobusno progo. Območje ponuja neomejene možnosti za nadaljnji razvoj. V gradnji je multimedijski center, zabaviščni park, TV studio. »Majhno mesto velikih nakupov« je slogan vodstvene ekipe. V nakupovalnem središču je zaposlenih okoli 3000 ljudi (Souvan 1998). Preglednica 3: Struktura trgovin v trgovskem centru Europark v Mariboru (vir: lastno kartiranje). vrsta trgovine število vrsta trgovine število drugo oblačila 18 banka 1 v trgovskem centru so otroški paviljon, gostinstvo 10 foto trgovina 1 previjalnica dojenčkov, sanitarije, drogerija 4 lekarna 1 2 bankomata in 2 telefonski govorilnici čevlji 4 oprema za dom 1 darila 2 telefonija 1 bižuterija 2 prehrana 1 optik 1 trafika 1 turistična agencija 1 frizer 1 papirnica 1 kozmetični salon 1 otroške igrače 1 loto 1 elektro in audio oprema 1 izdelovalnica ključev 1 šport 1 čistilnica 1 urar 1 umetniški material 1 knjigarna 1 usnjena galanterija 1 10. Sklep Z nakupovalnimi središči se je v večini slovenskih mest izboljšala oskrba, ki je sedaj bolj primerljiva z razmerami v razvitejših državah. Opažamo tudi, da je v nakupovalnih središčih vedno več dejavnosti, ki presegajo zgolj nakupovanje in oskrbo. Oskrbovanje prerašča v posebno obliko doživetja, zato se v naku- 18 Geografski vestnik 73-1, 2001 Razprave povalnih središčih množijo zabavne prireditve, srečelovi, veliko je storitvenih dejavnosti, na primer turističnih agencij, servisov, kar priteguje ljudi, ki tam iščejo zabavo, družbo, način preživljanja prostega časa. Izkušnje iz razvitejših držav kažejo dvoje posledic nakupovalnih središč: po eni strani povzročajo zmanjševanje števila trgovin v središču mesta in njihovo prestrukturiranje, po drugi strani se nakupovalna središča spreminjajo v nova urbana vozlišča in sodobna središča socialnega in družabnega življenja. Zaenkrat posledic nakupovalnih središč na trgovsko dejavnost v mestnih središčih ni mogoče objektivno oceniti, saj pravi učinki še niso vidni (izmerljivi). Pri vrednotenju je namreč potrebno upoštevati naslednje: • po besedah vodilnega moža največje slovenske trgovske družbe se promet v številnih trgovinah tudi po izgradnji nakupovalnih središč ni zmanjšal, izboljšala se je namreč ponudba blaga, kar je številne kupce odvrnilo od nakupov v sosednji Italiji, Avstriji in Madžarski (Delo, 19.2. 2000); • v historičnih jedrih številnih mest je opazno zapiranje trgovin, še bolj pa sprememba strukture trgovin, kar je posledica suburbanizacije in zmanjševanja števila prebivalcev v mestnih jedrih; tako so se samopostrežne trgovine z živili preselile iz mestnega središča v stanovanjska območja, v središčih mest pa je zaznavna rast števila poslovnih prostorov, specializiranih trgovin ter gostinskih lokalov. • številnih zaprtih trgovin v mestih središčih ne moremo kar pripisati konkurenci nakupovalnih središč, trgovski lokali zapirajo vrata tudi zaradi nerešenih lastninskih in najemnih razmerij, povezanih z denacionalizacijo. Opažamo pa, da se trgovsko območje v središčih številnih mest ne širi. Nasprotno, ulice s trgovskim značajem so vedno bolj omejene na najožje središče, vpadnice in središča mestnih četrti. Delno so vzrok temu tudi nakupovalna središča, ki so velika konkurenca trgovski ponudbi v mestnih središčih. Ne le zaradi številnih lastnosti, ki so bliže sodobnemu načinu življenja, trgovci v mestnih središčih se težko upirajo profesionalni, marketinško naravnani ponudbi velikih trgovin in nižjim cenam, kakršne dosegajo velike trgovske organizacije. Predpostavljamo lahko, da bodo mestna središča izgubila izrazit trgovski značaj, ali pa se bo ta spremenil v smislu ponudbe ekskluzivnega blaga in prevlade storitvenih (poslovnih) dejavnosti. Morda bodo s tem središča srednje velikih in malih mest postala atraktivnej-ša za bivanje. Morda pa se bodo mestna središča prilagodila novim nakupovalnim navadam v smislu enotnega odpiralnega časa, agresivnejšega trženja, skupne ponudbe, enostavnejšega parkiranja. Nakupovalna središča pa bodo najverjetneje pomemben element v oskrbi prebivalcev mest, vsaj do naslednje razvojne faze v ponudbi trgovskega blaga. 11. Viri in literatura Falk B. 1980: Zur gegenwärtigen Situation und künftigen Entwicklung der Shopping Center in den westeuropäischen Ländern. Einkaufszentren in Deutschland. Paderborn. Gerhard, U. 1998: Erlebnis-Shopping oder Versorgungseinkauf? Marburger Geographische Schriften 133. Marburg. Junker, R., Kühn, G. 1999: Grosflächige Einkaufszentren im Aufwind: Die Mall Erobert die Innenstädte. Der Städtetag 9/1999. Stuttgart. Letni pregled trgovine. Rezultati raziskovanj 570. Statistični urad RS. Ljubljana 1992. Maier, J. 1999: Das Rotmain-Center und seine Auswirkungen auf die Innenstadt von Bayreuth. Bayreuther Geowissenschaftliche Arbeiten. Bayreuth Mayr, A. 1980: Entwicklung, Bedeutung und planungsrechtliche Problematik der Shopping Center in der BRD. Einkaufszentren in Deutschland. Paderborn Mlynkiewicz, H. J. 1998: Development of out-of-town shopping centeres in Europe. Seminar: Out-of-town shopping centres and trading astates - competition or partners for inner-city provision of facilities and Servicies. Ljubljana. Pak, M. 1996: Problematika oskrbnih središč v Ljubljani. Nove smeri prostorskega razvoja. Maribor. 19 Vladimir Drozg Nakupovalna središča v Sloveniji Pak, M. 2000: Raumordnunglpolitische und planungspolitische Behandlung mit Einzelhandels-gross- projekte. Tipkopis, referat na posvetu ARL. Smolenice. Prodajne zmogljivosti v trgovini na drobno 1999. Rezultati raziskovanj 733. Statistični urad RS. Ljubljana 1999 Souvan, T. 1998: Implications of Out-of-Town Commercial Centers for Urban Structurre. Seminar: Out-of-town shopping centres and trading astates - competition or partners for inner-city provision of facilities and Servicies. Ljubljana. Weinke, U. 1974: Shopping Center oder Ortszentren. Zürich. 12. Summary: Shopping centers in Slovenia (translated by Nada Sabec) Shopping centers represent a new phenomenon in Slovene towns. The first ones at the end of the 1980s, but the majority were built between 1997 and 1999. The total surface of shopping areas in shopping centers increased from a modest 10,000 m2 in 1993 to 280,000 m2 in 1999, which amounts to almost a quarter of all shopping areas in Slovenia. There are 61 shopping centers in Slovene towns, of which 11 are hypermarkets, 13 large specialized stores, 36 shopping malls, and 1 shopping complex. Shopping centers are located in 27 towns which for the most part function as regional and provincial centers within the urban system. The following 17 towns serve as examples: Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Koper, Nova Gorica, Murska Sobota, Novo Mesto, Krško, Skofja Loka, Postojna, Velenje, Brežice, Ravne na Koroškem, Kočevje, Metlika, Ptuj, Lenart, Slovenska Bistrica, Jesenice in Slovenj Gradec. 4 smaller towns lie within the areas dominated by regional centers and include Medvode, Domžale, Prevalje and Lucija, while Hoče lies on the outskirts of Maribor and Levec on the outskirts of Celje. In most towns there is just one shopping center, while in Kranj, Novo Mesto and Murska Sobota there are 2, in Slovenj Gradec and Celje 3, and in Ljubljana and Maribor a larger number of them -16 and 12 respectively. The most frequent type is that of shopping mall and can be found both in large and in small towns. There are quite a few hypermarkets, which are more common in large towns and mid-size towns. There are relatively few large specialized stores and shopping complexes, which can be found in large towns. The majority of shopping centers are located on the outskirts of towns and only rarely are they found near historical town cores. Only in three towns (Ljubljana, Maribor and Velenje) we encounter at least one shopping center in the center of the city. All locations share one feature - good access. They are all in the vicinity of highway junctions, along main roads or the roads leading into towns. Many shopping centers were built in the buildings of former industrial firms that had gone bankrupt and were located in industrial and warehouse zones. Only a small number of shopping centers were built from scratch. It is for this reason that shopping centers differ considerably in terms of quality. The former are in a much worse state (as they were originally planned as warehouse and industrial zones), while the latter boast attractive architecture and are well intergrated into the architectural structure of the town. Examples of the former type are BTC in Murska Sobota, and Bršljin in Novo Mesto, while examples of the latter type can be found in Velenje, Celje, and some in Ljubljana and in Maribor. Most shopping centers have between 7,000 and 9,000 m2 of shopping areas. Slovenia has 9 »mega« shopping centers with over 20,000 m2 of shopping areas in Ljubljana, Maribor, and Celje. In small and mid-size towns the average size of a shopping center is approximately 5,000 m2. The structure of various stores is very similar from one shopping center to another. The prevalent type are stores selling clothes, groceries, footwear, sports goods. The next group in terms of frequency are drug stores, stores with goods for children, and stores with items for the home and garden. The structure of stores caters to daily and mid-term needs rather than the long-terms needs of the shop- 20 Geografski vestnik 73-1, 2001 Razprave pers. Specialized stores (e. g. famous brand clothing, arts stores, bookstores) and stores with merchandise from a higher price range are rare. A very salient feature is a tendency to have branches or representatives of large store chains. In addition to stores, shopping centers include numerous catering outlets (restaurants, small cafes, and bistros). Large shopping centers also offer various services (business premises), postal and bank services. The majority of Slovene towns benefited from shopping centers and the supply has become more comparable to that in the more developed countries. Furthermore, shopping centers serve as new hubs of activity that exceed mere shopping needs and provide also a number of activities for free time. The negative consequences of shopping centers on the trade in donwtown areas cannot be yet objectively evaluated as the real effects are not yet visible (measureable). 21 Geografski vestnik 73-1, 2001, 23-34 Razgledi RAZGLEDI SESTAVA IN ŠTEVILO LOKALOV V STAREM MESTNEM JEDRU SLOVENJ GRADCA MED LETOMA 1945 IN 2000 AVTOR Dimitrij Krajnc Naziv: mag, profesor geografije in zgodovine, mladi raziskovalec Naslov: Oddelek za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, Slovenija E-pošta: dimitrij.krajnc@amis.net Telefon: 022293655 Faks: 02251 81 80 UDK: 338.46(497.4 Slovenj Gradec) COBISS: 1.02 IZVLEČEK Sestava in število lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca med letoma 1945 in 2000 Prispevek se ukvarja z lokali v starem mestnem jedru Slovenj Gradca med letoma 1945 in 2000. Predstavljena je njihova številčna rast, prostorsko širjenje in spremembe v njihovi sestavi in namembnosti. V prispevku so prikazani tudi glavni razlogi, ki so povzročili nastale spremembe. KLJUČNE BESEDE trgovina, ekonomska geografija, urbana geografija, Slovenj Gradec, Slovenija ABSTRACT Structure and number of premises in old town centre of Slovenj Gradec between 1945 and 2000 The article is about premises in old town centre of Slovenj Gradec between 1945 and 2000. It's presented their numerous growths, spread in place and changes in their structure. At the end of the article are presented major reasons, which caused those changes. KEY WORDS trade, economic geography, urban geography, Slovenj Gradec, Slovenia Uredništvo je prispevek prejelo 23. februarja 2000. 23 Dimitrij Krajnc Sestava in število lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca. 1. Uvod Slovenj Gradec spada med starejša slovenska mesta. Njegovi začetki segajo na začetek 13. stoletja, ko je bil ustanovljen kot naslednik bližnjega Starega trga, katerega razvoj je bil zaradi spremenjenih prometnih tokov ustavljen. Slovenj Gradec je tako nastal ob novem križišču prometnic, ki so potekale skozi Mislinjsko dolino. Dejstvo, da prometnice niso potekale skozi mesto, mu je omogočalo nemoten razvoj. Že ob nastanku je bila mestu dana vloga upravnega središča doline. V njem so bile skoncentrirane upravne, finančne in kulturne funkcije. Kljub večstoletni tradiciji in vlogi upravnega ter trgovskega središča je bilo mesto večino časa zgolj majhno podeželsko mestece, ki ni preraslo svojih srednjeveških okvirjev. Sele po drugi svetovni vojni je mesto doživelo razcvet, ki je utrdil njegovo vlogo v dolini in širši okolici. Industrijski razvoj v petdesetih letih je dolini prinesel razcvet. Večalo se je število prebivalcev celotne Mislinjske doline kot tudi samega mesta, ki je takrat prvič resneje preraslo srednjeveške okvirje, ki mu jih je določalo nekdanje obzidje. Kljub širitvi mesta pa je staro mestno jedro obdržalo funkcijo upravnega in trgovskega središča. Z večanjem števila prebivalcev se je njegova vloga še okrepila, kar se je kazalo v povečanju števila lokalov in spremembi njihove sestave. Vendar pa razvoj mesta in spremenjeno povpraševanje nista bila edina razloga za spremembe v sestavi in namembnosti lokalov. Pomembno vlogo je odigrala tudi družbena ureditev. V slabih petdesetih letih je dvakrat prišlo do njene zamenjave. Kapitalistično ureditev je po drugi svetovni vojni zamenjal socializem, le-tega pa na začetku devetdesetih ponovno kapitalizem. Vsaka družbena ureditev ima svoj odnos do zasebne pobude, kar je seveda posredno tudi vplivalo na namembnost lokalov v starem mestnem jedru. 2. Staro mestno jedro Staro mestno jedro je postavljeno na rahli vzpetini, ki jo oblivajo Mislinja, Suhodolnica in Hom-šnica. Njegov obseg določa obzidje zgrajeno v času turških napadov. Zaradi številnih požarov, zadnji leta 1903, je videz mestnega jedra veliko mlajši kot je v resnici. Večina stavb namreč izvira iz druge polovice 19. stoletja. Staro mestno jedro sestavlja pet ulic in trije trgi, na katerih je 141 objektov s hišnimi številkami. Glavni in najpomembnejši med njimi je Glavni trg, ki v nasprotju z večino trgov nima pravokotne oblike, ampak je podolgovat in v sredini nekoliko razširjen. Razteza se čez celotno staro mestno jedro in je v preteklosti povezoval severna in južna mestna vrata. Že od nekdaj ima vlogo glavne trgovske in prometne žile mesta. Na njem so prirejali letne sejme, kasneje pa je ob njem nastala večina lokalov v starem mestnem jedru. Pravokotno nanj poteka Trg svobode, ki predstavlja os, ki je nekdaj povezovala državno in cerkveno oblast. Na enem koncu trga je cerkev, ki je hkrati tudi najstarejša stavba v mestu, na drugem koncu pa je bila mestna hiša, v kateri sta danes muzej in galerija. Okoli teh dveh trgov je bila do začetka devetdesetih locirana večina lokalov v mestnem jedru. Na ostalih ulica so bili v glavnem samo stanovanjski objekti. Spremembe v začetku 90-tih let pa so povzročile, da so se tudi v teh, nekdaj tržno nezanimivih ulicah začeli pojavljati lokali. Trgovska funkcija starega mestnega jedra se je tako prostorsko razširila. 3. [tevilo lokalov in njihova sestava 3.1. Leto 1945 Ob koncu druge svetovne vojne so bile razmere, vsaj glede funkcije lokalov, podobne tistim s konca tridesetih let, ko je bil Slovenj Gradec še majhno podeželsko mesto. Ob popisu leta 1931 je bilo v Slovenj Gradcu 154 hiš, v mestu pa je živelo vsega 1311 prebivalcev. Ce k njim prištejemo še prebivalce bliž- 24 Geografski vestnik 73-1, 2001 Razgledi Slika 1: Obseg starega mestnega jedra in prostorsko širjenje lokalov med letoma 1945 in 2000. njega Starega trga, potem skupno število prebivalcev komaj preseže 2000. Do leta 1948 se je število prebivalcev mestnega naselja (Slovenj Gradec in Stari trg skupaj) povečalo za tretjino, na 2695. Za preskrbo tako majhnega števila prebivalcev seveda ni bilo potrebnih veliko lokalov. Poleg tega pa v tistem času tako povpraševanje kot ponudba nista bili primerljivi z današnjima. Leta 1945 je bilo v mestnem jedru 52 lokalov, od tega je bil eden prazen. Na Glavnem trgu je svoje mesto našlo 43 lokalov, 6 jih je bilo na Trgu Svobode in 3 v drugih delih mestnega jedra. Zasedenost stavb z lokali je bila dokaj slaba, saj je bilo na Glavnem trgu poleg lokalov še 8 stanovanj in 5 skladišč, tako da so bili lokali samo v 73 % stavb. Ker pa sta v nekaterih stavbah bila po dva lokala, je kljub nizki zasedenosti prišlo 0,9 lokala na stavbo. Na Trgu svobode je bila zasedenost z lokali še manjša. Od 7 stavb so samo 4 stavbe imele v pritličju lokale, če med lokale štejemo tudi župnišče, tako da je na stavbo prišlo samo 0,6 lokala. Kot kaže preglednica 1, je bila struktura lokalov, kljub relativno majhnemu število, zelo raznolika. Prevladovale so trgovine, ki so zasedale tretjino lokalov. Njihova sestava je bila seveda drugačna od današnje. Ker v tem času trgovine še niso bile tako specializirane, kot so danes, so prevladovale trgovine z mešanim blagom, ki so prodajale zelo raznoliko blago. Velika večina gospodinjstev je imela v tem času v okolici mesta vrtove, na katerih so zase pridelovali večino prehrambenih pridelkov, zato je bilo prehrambenih trgovin manj in še te so bile skromne tako po velikosti kot založenosti. Po številu so jih presegale celo trgovine s tekstilom in obutvijo. Ob tem pa se moramo zavedati, da so tekstil prodajali tudi v trgovinah z mešanim blagom. Tehnološkemu razvoju primerno je bilo število trgovin s tehničnim blagom. V mestu je bila samo ena taka trgovina, pa še v tej so prodajali predvsem peči in ostalo »belo tehniko« tistega časa. Na drugem mestu po zasedenosti lokalov so bile uslužnostne dejavnosti, ki so zasedale četrtino lokalov. Leta 1945 je bilo v mestu 9 različnih uslužnstnih dejavnosti, ki so bile prilagojene takratnim potebam. Med njimi sta bila po dva frizerja, urarja, klobučarja in čevljarja ter eden fotograf, odvetnik, krojač in 25 Dimitrij Krajnc Sestava in število lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca. trafikant. Na tretjem mestu pa so bile že gostilne. V starem mestnem jedru jih je bilo kar 7, od tega 6 na Glavnem trgu. Poleg njih so bile v mestu še 3 mesnice in 3 pekarne ter dve banki, dve upravni stavbi (občinska oblast in župnišče) in dva hotela. Tu sta bili še lekarna in slaščičarna. Preglednica 1: [tevilo lokalov in njihova sestava v starem mestnem jedru leta 1945. Glavni trg Trg svobode Poštna ulica Cankarjeva in staro mestno Šolska ulica jedro vrsta lokala število delež v % število delež v % število delež v % število delež v % število delež v % gostilna 6 14,0 1 50,0 7 13,5 mesnica 3 7,0 3 5,8 banka 2 4,7 2 3,8 lekarna 1 2,3 1 1,9 hotel 1 2,3 1 100,0 2 3,8 trgovina 14 32,6 3 50,0 17 32,7 uprava 1 2,3 1 16,7 2 3,8 pekarna 3 7,0 3 5,8 slaščičarna 1 2,3 1 1,9 usluge 11 25,6 1 16,7 1 50,0 13 25,0 prazno 1 16,7 1 1,9 skupaj 43 100,0 6 100,0 1 100,0 2 100,0 52 100,0 3.2. Leto 1970 Konec vojne je prinesel spremembo družbene ureditve in z njo spremembo lastniških odnosov z nacionalizacijo zasebnega premoženja, tudi lokalov. Nacionalizacija je potekala v več fazah in je bila zaključena v začetku 60-tih let. Do takrat so skoraj vsi lokali v mestu prešli v državno last. Čeprav je bila nacionalizacija dolgotrajen proces, pa je bil prevzem lokalov relativno preprost in hiter. Lastniki so se dejansko zamenjali prek noči in ko so zjutraj odprli lokal, je bila edina sprememba v tem, da je imel novega lastnika. Zaradi tega v začetku ni prihajalo do velikih sprememb namembnosti lokalov. Spremembe so se pričele pojavljati postopoma in so v nekem smislu bile tudi posledica spremenjene ponudbe in povpraševanja. Zaradi počasnih sprememb je bilo za naslednjo primerjavo izbrano leto 1970, ko so se stvari že nekoliko uredile. Ob popisu leta 1971 je v mestu Slovenj Gradec živelo 4195 prebivalcev, skupaj s Starim trgom pa je mestno naselje štelo 4783 prebivalcev, kar je bilo štiri petine več kot ob popisu leta 1948 oziroma 138 % več kot ob popisu leta 1931. Večje število prebivalcev je seveda zahtevalo tudi boljšo preskrbo, kar se je pokazalo tudi v povečanem številu lokalov. Leta 1970 jih je bilo v starem mestnem jedru tako že 71, od tega so bili 4 prazni. Najbolj se je število lokalov povečalo na Glavnem trgu, kjer jih je bilo 12 več kot leta 1945, sledi pa Trg svobode z 2 lokaloma več. Povečanje števila lokalov gre predvsem na račun zmanjšanja števila stanovanj in skladišč v pritličju stavb. Na Glavnem trgu se je število stanovanj v pritličju stavb zmanjšalo z 8 na 5, število skladišč pa s 5 na 1. Ob enakem številu stavb na Glavnem trgu in Trgu svobode se je ob povečanju števila lokalov seveda povečala tudi zasedenost stavb z lokali. Tako so bili tega leta na Glavnem trgu lokali že v 88 % stavb, na Trgu svobode pa se je njihova zasedenost dvignila na 71 %. Kljub povečani zasedenosti se je povečalo tudi povprečno število lokalov na stavbo. Na Glavnem trgu je tako prišlo že 1,13 lokala na stavbo, na Trgu svobode pa je bil 1 lokal na stavbo. Povečanju števila lokalov je sledila tudi sprememba v njihovi sestavi. Najbolj se je povečalo število trgovin, ki jih je bilo leta 1970 že 29, od tega jih je bilo kar 25 na Glavnem trgu. Zelo se je spremenila tudi 26 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi njihova sestava. Trgovine z mešanim blagom so bile že zgodovina in njihovo mesto so prevzele specializirane trgovine. Število tehničnih trgovin se je tako povečalo za osemkrat, trgovin s prehrambenimi izdelki je bilo trikrat več, 2,5-krat več pa je bilo tudi trgovin s tekstilom in obutvijo. Za slabo tretjino se je povečalo tudi število lokalov z uslužnostnimi dejavnostmi. Hkrati s tem se je povečalo tudi število uslug, ki so bile na voljo prebivalcem, z 9 na 13. Na novo so usluge ponujali medičar-svečar, cvetličarna, kemična čistilnica in turistična poslovalnica. Povečalo se je tudi število lokalov namenjenih upravnim službam. V starem mestem jedru so tako svoje mesto našli zdravstveni dom, zobozdravnik, glasbena šola, avto šola in knjižnica. Povečalo se je tudi število bank in hranilnic ter slaščičarn. Medtem ko je prišlo do velikega zmanjšanja gostiln. Poleg hotelskih restavracij sta bili v centru mesta samo gostilna in bife ter manjši vino-toč. Za tretjino se je zmanjšalo tudi število mesnic, medtem ko so pekarne povsem izginile iz centra mesta. Njihovo vlogo je prevzela velika pekarna na obrobju, ki je imela v mestu samo prodajalno. Preglednica 2: [tevilo lokalov in njihova sestava v starem mestnem jedru leta 1970. Glavni trg Trg svobode Meškova ulica Poštna ulica Cankarjeva staro mestno in Šolska ulica jedro vrsta lokala število delež število delež število delež število delež število delež število delež v % v % v % v % v % v % gostilna 2 3,6 1 20,0 3 4,2 mesnica 2 3,6 2 2,8 banka 2 3,6 1 12,5 3 4,2 lekarna 1 1,8 1 1,4 hotel 1 1,8 1 50,0 2 2,8 trgovina 25 45,5 3 37,5 1 20,0 29 40,8 uprava 5 9,1 1 12,5 1 50,0 7 9,9 slaščičarna 2 3,6 2 2,8 usluge 13 23,6 1 12,5 3 60,0 0 1 100,0 18 25,4 prazno 2 3,6 2 25,0 4 5,6 skupaj 55 100,0 8 100,0 5 100,0 2 100,0 1 100,0 71 100,0 3.3. Leto 1990 Leto 1990 predstavlja še zadnje leto pred pričetkom denacionalizacije in postopnega vračanja lokalov nekdanjim lastnikom. Po tem letu se je zasebništvo razmahnilo brez omejitev, njegovo usodo je krojilo predvsem povpraševanje. Po letu 1970 se je Slovenj Gradec še naprej razvijal in povečeval. Do leta 1991 se je število prebivalcev mestnega naselja povečalo na 8402 oziroma za 75 %. V samem mestu se je število prebivalcev povečalo za 62 %, v Starem trgu pa za 175 %. Rasti števila prebivalcev je sledilo tudi povečevanje števila lokalov v starem mestnem jedru, ki sedaj niso bili več edini lokali v mestu. V novih soseskah so se pojavljale predvsem samopostrežne trgovine, ki so zadovoljevale prehrambene potrebe prebivalcev. Ostale želje in potrebe pa so lahko prebivalci še vedno uresničili samo v starem mestnem jedru. Leta 1990 je bilo v starem mestnem jedru že 98 lokalov, kar je bilo skoraj dve petini več kot leta 1970 in skoraj dvakrat toliko kot leta 1945. Neprestano povečevanje števila lokalov je povzročilo, da so se lokali začeli pojavljati tudi v drugih delih mestnega jedra in ne več samo na Glavnem trgu in Trgu svobode, ki sta počasi začela izgubljati vlogo edinih tržnih ulic v mestu. Skladno s tem se je zmanjševal tudi njun delež v številu lokalov. Leta 1945 je na njiju odpadlo 96 % lokalov, do leta 1970 se je ta delež zmanjšal na 89 %, leta 1990 pa že na 72 %. Novi lokali so se pojavljali na vseh ostalih ulicah. V glav- 27 Dimitrij Krajnc Sestava in število lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca. nem je šlo za različne trgovine, uslužnostne dejavnosti in gostilne. Na Glavnem trgu je zasedenost z lokali dosegla že 98 %, v pritličju vseh stavb, razen ene, kjer je bilo skladišče, so bili lokali. Tudi na Trgu svobode je bila zasedenost skoraj 100 %. Samo polovica pritličja ene stavbe je bila namenjena stanovanju, v ostalih pa so bili samo lokali. Ob tako velikem povečanju števila lokalov se je seveda spremenila tudi njihova sestava. Najbolj se je povečalo število trgovin, ki so sedaj zasedale že skoraj polovico lokalov. Zelo se je spremenila tudi njihova sestava. Trgovine s tekstilom in obutvijo so predstavljale že slabo polovico trgovin, v primerjavi z letom 1970 se je njihovo število povečalo za 120 %. Za tretjino se je povečalo tudi število trgovin s prehrambenimi izdelki, njihov delež pa se je zmajšal s tretjine na četrtino. Število tehničnih trgovin se ni spremenilo, za eno oziroma 100 % pa se je povečalo število papirnic in trgovin s kozmetiko. Število lokalov, namenjenih uslugam, se je povečalo s 17 na 29, njihov delež pa se je povečal na 30 %. Njihovo število se je povečalo predvsem zaradi novih dejavnosti. Leta 1990 je v mestnem jedru delovalo že 20 različnih uslužnostnih dejavnosti. V dvajsetih letih so z delom začele optika, tiskarna, trgovina s spominki, videoteka, dve zlatarni, dve fotokopirnici in steklar. Povečalo se je tudi število gostiln, s 3 na 5. Pri tem je zanimivo, da so se nove gostilne pojavile na samem robu starega mestnega jedra. Le uprava je zmanjšala svojo prisotnost v starem mestnem jedru. Na novi lokaciji so postavili nov zdravstveni dom, zato v starem mestnem jedru ni bilo več zdravstvenega doma in zobozdravnika. Njihove prostore so zasedle trgovine. Preglednica 3: [tevilo lokalov in njihova sestava v starem mestnem jedru leta 1990. Glavni trg Trg svobode Meškova Poštna Cankarjeva in Ozka ulica in staro mestno ulica ulica Šolska ulica Vorančev trg jedro vrsta lokala število delež število delež število delež število delež število delež število delež število delež v % v % v % v % v % v % v % gostilna 2 3,2 3 33,3 5 5,1 mesnica 2 3,2 2 2,0 banka 2 3,2 1 11,1 3 3,1 menjalnica 1 1,6 1 1,0 lekarna 1 1,6 1 1,0 hotel 1 1,6 1 14,3 2 2,0 trgovina 29 46,0 4 50,0 4 44,4 6 85,7 2 22,2 1 50,0 46 46,9 uprava 3 4,8 1 12,5 1 11,1 5 5,1 slaščičarna 2 3,2 2 2,0 usluge 19 30,2 2 25,0 5 55,6 2 22,2 1 50,0 29 29,6 prazno 1 1,6 1 12,5 2 2,0 skupaj 63 100,0 8 100,0 9 100,0 7 100,0 9 100,0 2 100,0 98 100,0 3.4. Leto 2000 Po letu 1990 je prišlo do velikih sprememb v namembnosti lokalov v starem mestnem jedru. Do leta 2000 je večina lokalov že prešla v roke nekdanjih lastnikov, ki so jih v številnih primerih oddali novim najemnikom, s tem pa se je spremenila tudi njihova namembnost. Posledica denacionalizacije je bil tudi nastanek novega trgovskega središča centra v nekdanji upravni stavbi, ki pa nikakor ne zaživi. Poleg tega so zaradi težav z dostavo iz mestnega jedra odšle tudi trgovine s pohištvom in kmetijsko mehanizacijo. V okolici mesta so začeli nastajati tudi novi trgovski centri, kamor so se preselile številne dejavnosti, ki so pred tem bile v mestnem jedru. Posledica tega je dokaj hitro menjavanje najemnikov lokalov, s čimer se spreminja tudi njihova sestava. 28 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi Preglednica 4: Število lokalov in njihova sestava v starem mestnem jedru leta 2000. Glavni trg Trg svobode Meškova Poštna Cankarjeva in Ozka ulica in staro mestno ulica ulica Šolska ulica Vorančev trg jedro vrsta lokala število delež število delež število delež število delež število delež število delež število delež v % v % v % v % v % v % v % gostilna 5 5,9 3 17,6 4 30,8 4 30,8 16 10,3 mesnica 1 1,2 1 0,6 banka 4 4,7 4 2,6 menjalnica 2 2,4 1 10,0 1 5,6 4 2,6 lekarna 1 1,2 1 0,6 hotel 1 1,2 1 0,6 trgovina 35 41,2 3 30,0 6 35,3 6 46,2 3 23,1 6 33,3 59 37,8 uprava 3 3,5 1 10,0 1 7,7 5 3,2 slaščičarna 2 2,4 2 1,3 usluge 26 30,6 5 50,0 7 41,2 2 15,4 5 38,5 8 44,4 53 34,0 prazno 5 5,9 1 5,9 1 7,7 3 16,7 10 6,4 skupaj 85 100,0 10 100,0 17 100,0 13 100,0 13 100,0 18 100,0 156 100,0 Spremenjene razmere niso ustavile naraščanja števila lokalov, ampak so ga celo pospešile. Novi lokali so nastajali v nekdanjih stanovanjih, pisarnah, večje lokale so pregradili in ustvarili več manjših. Do leta 2000 se je število lokalov v mestnem jedru povzpelo na 156, kar je bilo za 59 % več kot pred desetimi leti. Ob tem pa se je za petkrat povečalo tudi število praznih lokalov, kar je predvsem posledica neujemanja želja najemnikov in najemodajalcev glede višine najemnine. Čeprav je bila na Glavnem trgu zasedenost z lokali že leta 1990 skoraj 100 %, se je njihovo število še naprej večalo. V desetih letih se je povečalo še za nadaljnjih 22, tako da je na stavbo prišlo že 1,7 lokala. Skoraj nemogoče bi bilo pričakovati, da se ob tako velikem povečanju števila lokalov ne bi spremenila njihova sestava. Številčno se je najbolj povečalo število lokalov, namenjenih uslugam, ki so sedaj 100 % -| 90 % -80 % -70 % -60 % -50 % -40 % -30 % -20 % -10 % 1 -B-PP-W | mešano blago | kozmetika | papirnica in knjigarna □ tehnika □ tekstil in obutev prehrana 0 % 1945 1970 1990 2000 Slika 2: Spreminjanje sestave trgovin v starem mestnem jedru med letoma 1945 in 2000. 29 Dimitrij Krajnc Sestava in število lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca. zasedali že tretjino lokalov in so počasi ogrožali primat trgovinam. Kljub 80 % povečanju pa se njihova ponudba ni bistveno spremenila. Se vedno je bilo prebivalcem na voljo 20 različnih uslug, čeprav sta z delovanjem prenehala klobučar in tiskarna, saj sta se pojavili dve novi, solarij in arhitekt. Povečalo pa se je število ponudnikov posameznih uslug. Tako se je za štirikrat povečalo število fotografov in trgovin s spominki, za dvakrat se je povečalo število solarijev in arhitektov. Ostale dejavnosti so doživele minimalne spremembe. Na drugem mestu po povečanju so bile trgovine, katerih število se je povečalo za 13, na 59; kljub številčnemu povečanju je njihov delež padel pod 40 %. Prišlo je do velikih sprememb v njihovi sestavi. Trgovine s tekstilom in obutvijo so še utrdile svoj primat in so predstavljale že 60 % trgovin. Zmanjšalo se je število trgovin s prehrambenimi izdelki, njihov delež je padel na 15 % in se izenačil z deležem tehničnih trgovin. Papirnice in kozmetične trgovine so imele po 5 % delež. Odstotkovno so največji skok doživele gostilne in menjalnice. Stevilo menjalnic se je povečalo za štirikrat, z 1 leta 1990 na 4 leta 2000. Odstotkovno nekoliko manjši porast so doživele gostilne in različni bari, vendar pa je njihovo skupno število doseglo maksimum glede na celotno raziskovalno obdobje. Leta 1990 je bilo v starem mestnem jedru 5 gostiln, kar je bilo manj kot leta 1945, v naslednjih desetih letih pa se je njihovo število povečalo na 16 oziroma za 3,2-krat. Na drugi strani so nekatere dejavnosti doživele le majhne spremembe, pri posameznih se je število lokalov celo zmanjšalo. Pri bankah je povečanje samo tretjinsko, v mestnem jedru se je pojavila nova banka. Uprava je ostala pri številu iz leta 1990. Na žalost je staro mestno jedro izgubilo hotel in mesnico. 4. Vzroki za spremembe števila in sestave lokalov Stevilo in sestava lokalov v starem mestnem jedru sta se po drugi svetovni vojnitorej zelo spremenila. Vzroki za takšna gibanja so različni. Mislinjska dolina in z njo Slovenj Gradec sta po drugi svetovni vojni doživela razcvet, ki ga je prinesla pospešena industrializacija. Stevilo prebivalcev mestnega naselja Slovenj Gradec s Starim trgom se je z 2645 leta 1948 povečalo na 8402 leta 1991, torej za 217 %. V istem času se je število prebivalcev občine Slovenj Gradec povečalo za vsega 46 %, kar nakazuje na povečano koncentracijo poselitve v mestnem naselju. Zaradi hitro rastočega mestnega prebivalstva se je povečalo tudi povpraševanje, ki mu je sledilo postopno večanje števila lokalov. V mestnem jedru se je med letoma 1945 in 2000 število lokalov povečalo za 192%. Na prvi pogled je povečanje relativno veliko, ko pa ga primerjamo s povečanjem števila prebivalcev, lahko ugotovimo, da zelo zaostaja za njim. Ce primerjamo število lokalov posamezne dejavnosti s številom prebivalcev v mestnem naselju, ugotovimo, da je prišlo do povečanja števila prebivalcev na posamezen lokal. Tako je leta 1945 na gostilno v mestnem jedru prišlo 287 prebivalcev, leta 2000 pa kar 616, ali na trgovino 118 prebivalcev leta 1945 in 167 leta 2000. Pri uslugah je bilo povečanje nekoliko manjše, s 155 na 201. Vendar so te številke nekoliko zavajujoče. Leta 1945 so bili vsi lokali v mestu izključno v starem mestnem jedru, leta 2000 pa na obrobju mesta najdemo 5 večjih ali manjših nakupovalnih središč s številnimi lokali, ki lokalom v starem mestnem jedru prevzemajo stranke. Na sestavo lokalov sta vplivali tudi spremenjena ponudba in povpraševanje. Splošni razvoj je tako terjal davek tudi pri sestavi lokalov. Tako leta 2000 v mestnem jedru ne zasledimo več dejavnosti, ki so imele leta 1945 pomembno vlogo. Iz mestnega jedra so povsem izginile pekarne, ravno tako so z delom prenehali klobučarji, trgovine z mešanim blagom pa so zamenjale specializirane trgovine. Spremenila so se tudi razmerja med posameznimi dejavnostmi. Do leta 1990 je bila najpomembnejša dejavnost trgovina, saj so bile trgovine v dobri polovici lokalov. Po letu 1990 pa je prišlo do preobrata. Na račun trgovin se je povečeval delež uslužnostnih dejavnosti in gostiln, ki so skupaj že prehitele trgovine. Kljub temu da imata povečano število prebivalcev in splošni razvoj pomembno vlogo pri sestavi in številu lokalov, pa lahko iz zbranih podatkov ugotovimo, da so najpomembnejšo vlogo odigrale druž-beno-ekonomske razmere. Uvedba socializma in ob tem izvedena nacionalizacija sta povsem onemogočila 30 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi zasebno pobudo. Zasebnikom so bili odvzeti lokali in s tem osnovne možnosti za opravljanje dejavnosti, hkrati pa je bila zelo omejena možnost odpiranja novih zasebnih lokalov. Na ta način je bilo upočasnjeno nastajanje novih lokalov, hkrati pa je bila njihova sestava enostransko usmerjena. Velika državna podjetja niso bila zainteresirana za opravljanje različnih uslužnostnih dejavnosti, zanimala jih je predvsem trgovina. Po osamosvojitvi je prišlo do ponovne spremembe družbenoekonomskih odnosov. Zasebna pobuda je bila sproščena, temu je sledila denacionalizacija lokalov, ki so bili postopoma na voljo novim najemnikom. Prišlo je do prave eksplozije števila lokalov. Med letoma 1945 in 1990 se je število lokalov povečalo za 90 %. Po letu 1990 pa se je njihovo število samo v desetih letih povečalo za 62 %, in to kljub temu da se je število prebivalcev v istem obdobju povečalo za samo 2 %. Pojavili so se številni majhni bari, trgovine, predvsem s tekstilom in obutvijo, in različne uslužnostne dejavnosti. Novo razmere pa imajo tudi manj bleščečo stran. Ker trg urejata ponudba in povpraševanje, poleg tega pa je na začetku lahko odprl lokal vsakdo, ki je imel željo po tem, prihaja do pogostega menjavanja najemnikov lokalov in s tem do hitrih sprememb njihove namembnosti. Poleg tega se je povečalo tudi število praznih lokalov, saj se je povpraševanje po njih precej zmanjšalo. Pri povečevanju števila lokalov ne smemo zanemariti tudi vloge občine, ki se je po letu 1990 aktivneje vključila v izgradnjo oziroma obnovo starih objktov. Tako so v tem času preuredili veliko trgovino s pohištvom in v njej uredili enajst manjših lokalov. Obnovili in dogradili so tri stara stanovanjska poslopja in jih preuredili v poslovno-stanovanjske objekte s številnimi novimi lokali. 5. Sklep V sestavi in številu lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca med letoma 1945 in 2000 lahko ločimi dve dokaj različni obdobji. Prvo obdobje med letoma 1945 in 1990 je zaznamovala socialistična družbenoekonomska ureditev. Čeprav se je v tem obdobju število prebivalcev mestnega naselja povečalo za več kot 200 %, se je število lokalov v starem mestnem jedru povečalo le za slabih 90 %. Ker ponudbe ni urejalo povpraševanje ampak bolj želje podjetij, lastnikov lokalov, so bile spremembe v sestavi in namembnosti lokalov zelo počasne. Poleg tega je bilo staro mestno jedro še vedno glavno in skoraj edino tržno območje v mestu. Trgovine v novih soseskah niso predstavljale konkurence, ker so bile v lasti istega podjetja, ki je imel lokale v starem mestnem jedru. Drugo obdobje se je začelo po letu 1990. Takrat so se pokazali prvi učinki pospeševanja zasebne pobude. Pravi razcvet pa je prinesla denacionalizacija z vračanjem lokalov nekdanjim lastnikom, kar je sprožilo večjo konkurenco, predvsem med novimi zasebniki nekdanjimi večjimi podjetji, ki so bila bila s plačevanjem najemnine postavljena v enak položaj kot zasebniki. Tako se je v samo desetih letih število lokalov v starem mestnem jedru povečalo za več kot polovico, čeprav se je število prebivalcev v tem času povečalo komaj za 5 %. Ponudba se je prilagodila povpraševanju in na trgu so obstali samo najboljši, kar je vplivalo na hitrejše spreminjanje sestave lokalov. Poleg tega je staro mestno jedro izgubilo položaj glavnega in edinega tržnega območja v mestu. Na obrobju mesta so se pojavili novi tržni centri, ki so mu predstavljali pomembno konkurenco. 6. Viri in literatura Prebivalstvo Slovenije 1996, Rezultati raziskovanj, št. 703, Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana 1998. Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji v letu 1991, Rezultati po občinah, Rezultati raziskovanj, št. 617, Zavod Republike Slovenije za statistiko, Ljubljana 1994. 31 Dimitrij Krajnc Sestava in število lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca. Naravno gibanje prebivalstva LR Slovenije v letu 1948, Statistični urad Ljudske Republike Slovenije, Ljubljana 1950. Statistični letopis 1971, Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana 1972. Statistični letopis 1991, Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana 1992. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 marta 1931 godine, Knjiga I, prisutno stanovništvo, broj kuča i domačinstava, Beograd 1937. Anketiranje starejših prebivalcev Slovenj Gradca. 7. Summary: Structure and number of premisess in old town centre of Slovenj Gradec between 1945 and 2000 (translated by Ana Verdnik) Slovenj Gradec is one of older Slovenian towns. Its beginning goes back to the first half of the 13th century, when it was established as a follower of Stari trg (Old Square), which stopped to develop due to changes in traffic. Most of the time it was only a little country town in spite of several hundred years' tradition and its role of an administrative and trade centre. Only in the second half of the 20th century the town started to blossom and for the first time in its history it outgrew medieval frames. Its role of a trade centre became more important due to growth of inhabitants, and this resulted in increased number of business and shop premises and in change of their structure. An important part carried also the changes in socio-economic status, which changed twice in only 50 years. In period from 1945 to 2000 the number of premises in old town centre increased by three times, from 52 to 156, but the increase was not uniform. In the period from 1945 to 1990 the number of premises increased for 46, i. e. 88%, and in only 10 years after the year 1990 for 58 (i. e. by 59%). Together with increasing of premise number also their structure changed, which was adjusted to offer and demand. In 1945 there were mostly shops, their part was one third of all the premises. The most prevailing were grocer's shops, shops with textile and shoes, and food shops. In the second place there were services, their part was one fourth of all the premises. There were 9 various services, which were adapted to the needs of the time: two hairdressers, watchmakers, hatter's shops, and two shoemaker's shops, one photographer, a lawyer, a tailor and a tobacconist. In the third place there were pubs, in the old town centre there were 7 of them. There were also 3 butcher's shops, 3 bakery shops and two banks, two administrative buildings (municipality and parochial), two hotels, a chemist's shop and a sweetshop. Up to 1990 the part of shop premises approached to 50%, and their structure changed, as well. The prevailing shops were those with textile and shoes, which represented almost one half of all the shops, the food shops followed them with one-fourth part, and technical shops with one-sixth part. The second place was taken by services. In this year there were already 20 various services in the old town centre, but in spite of this their part increased only a little. The third place was still taken by the pubs, but their part decreased to 5%. In this period bakeries disappeared from the old town centre, and instead of them there was built one big industrial bakery on the outskirts of town. After 1990 there was one another change of socio-economic status, which led to denationalisation as a consequence. The changes caused blossom of private initiative, which resulted in accelerated opening of new premises and in major changes of their structures. The shops were loosing their leadership, their part fell bellow 40%, and their structure changed, as well. The shops with textile and shoes increased their part, which approached to 60%, while the part of technical and food shops fell to 15%. On the account of shops services and pubs started to gain. The part of services increased to one third in spite of the fact that their number did not change. The third place was again taken by the pubs, their number rose to 16 in the old town centre, and their part was one tenth of all premises. The changes did not bring only good things. The principle of offer and demand and wishes regarding rents, which were not brought into line, increased the number of empty premises and caused fast changes of the premises' 32 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi tenants, what resulted in the structure of premises. Besides this in the last few years on the outskirts of town there were built five bigger or smaller shopping centres with a number of premises, which invite the tenants of the premises from the old town centre as well as their clients. The causes of increase in number of premises and of change in their structure can be found in increased number of inhabitants, changes in offer and demand, changes of socio-economic relations and in changed relations of municipal administration. After the year 1990 the municipal administration started to participate in restoration of the old town centre in more active way. During this time three old residential premises were restored, in which there are, besides flats, a lot of small business premises, which have variegated offer in the market. 33 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi RAZGLEDI O TUJEJEZIČNIH USTREZNICAH ZA SLOVENSKA ZEMLJEPISNA IMENA AVTOR Sandi Berk Naziv: univerzitetni diplomirani inženir geodezije Naslov: Geodetski institut Slovenije, Jamova cesta 2, SI - 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: sandi.berk@geod-is.si Telefon: 012002936 Faks: 01425 0677 UDK: 81 '373.21:323.15 COBISS: 1.02 IZVLEČEK O tujejezičnih ustreznicah za slovenska zemljepisna imena Slovenska imena zemljepisnih danosti na slovenskem narodnostnem ozemlju imajo lahko vzporedna tuja imena, podomačenja ali prevode. Na večjezičnih območjih so tudi neslovenska imena lahko avtohtona imena z uradnim statusom. Poreklu imen in vrsti besedil ustrezna naj bi bila tudi uporaba zemljepisnih imen. Obravnavana so imena v jezikih sosednjih držav in se nekaterih pomembnejših jezikih. Prikazane so možnosti tujejezičnih pridevniških izpeljav iz zemljepisnih imen. Navedeni so tudi nekateri primeri poimenovanj po zemljepisnih danostih, predvsem rastlinskega in živalskega sveta. Podana so priporočila za pisanje o slovenskih zemljepisnih danostih v tujih jezikih. Poudarek je predvsem na dilemi, ali uporabiti slovenska ali ustrezna tuja imena. KLJUČNE BESEDE avtohtona poselitev, eksonim, endonim, manjsinsko ime, podomačeno ime, slovensko narodnostno ozemlje, uradno ime, zemljepisna danost, zemljepisno ime ABSTRACT On foreign language equivalents of Slovene geographical names Slovene geographical names on Slovene ethnical territory can have parallel foreign names, traditional names or translations. In multilingual areas non-Slovene names can be autochtonous names with official status. Geographical names should be used according to text type and name origin. The paper discusses geographical names as they appear in the languages of the neighbouring countries and some other important languages. It also presents the processes of foreign-language adjective formation derived from Slovene names. Some examples are provided of naming after geographical entities, particuarly for flora and fauna. The paper outlines some recommendations of writing about Slovene geographical entities in foreign languages, focusing in particular on the dilemma of using Slovene or corresponding foreign names. KEYWORDS autochtonous settlement, endonym, exonym, geographical entity, geographical name, minority name, official name, Slovene ethnical territory, traditional name Urednistvo je prispevek prejelo 4. junija 2001. 35 Sandi Berk O tujejezicnih ustreznicah za slovenska zemljepisna imena 1. Uvod Omejimo se na prostor naše avtohtone poselitve, torej na slovensko narodnostno ozemlje. Zanimajo nas imena zemljepisnih danosti, ki so drugačna od domačega (slovenskega) imena. Obravnavamo torej tujejezične ustreznice avtohtonih slovenskih zemljepisnih imen. Poreklo tujejezičnih zemljepisnih imen je lahko različno: na dvo- ali večjezičnih območjih so takšna neslovenska imena lahko tudi edina uradna imena. Poreklu ustrezna naj bi bila uporaba tujejezičnih imen, ki je seveda odvisna še od okoliščin sporočanja oziroma od namena, pa tudi od časa, na katerega se nanaša besedilo. Poleg domačih/avtohtonih imen in tujih/neavtohtonih imen poznamo še sorodna strokovna termina, in sicer endonime in eksonime. Endonimi so zemljepisna imena v jeziku, ki ima na danem območju uradni status, eksonimi pa imena zemljepisnih danosti, ki se nahajajo zunaj območja, kjer ima jezik uradno priznani status, in ki se po obliki razlikujejo od imena v uradnem ali uradnih jezikih (Kadmon 2000). Pojavljajo se predlogi za izenačitev pojmov v smislu: endonim = avtohtono ime, eksonim = neavtohtono ime (Bohač 2000). V zadnjih letih je bilo pri nas veliko truda vloženega v standardizacijo zemljepisnih imen tudi za zemljepisne danosti zunaj našega narodnostnega ozemlja, torej eksonime. Tako smo dobili standard za imena držav in drugih ozemelj SIST ISO 3166 (Perko 1996). Kasneje je bil pripravljen pregled slovenskih eksonimov (Orožen Adamič 1997), nato pa je bila izvedena še sistemizacija in klasifikacija le-teh in dobili smo imenik tujih imen v slovenskem jeziku (Kladnik 1999), ki podaja tudi stopnjo in način domačenja ter oceno primernosti uporabe teh imen. Standardi in priporočila za eksonime so že pripravljeni tudi za mnoge druge jezike in naše gledanje je tu obrnjeno. Namen prispevka je prikazati pestrost poimenovanj naših zemljepisnih danosti v tujih jezikih in podati nekatera priporočila glede njihove uporabe. 2. Vrste tujejezicnih imen zemljepisnih danosti Poleg uradnih tujejezičnih imen na dvojezičnih območjih Slovenije in predvsem v zamejstvu nastopajo ta tuja imena v različnih vlogah. Nekatera imena so pomensko nevtralna in primerna za vse rabe, druga nosijo zgodovinski prizvok in jih neradi slišimo, spet tretja so se, in se še danes, uporabljajo predvsem v znanosti. Pomensko nevtralna in primerna za splošno rabo so običajno podomačenja zemljepisnih imen. Gre za tuja imena naših zemljepisnih danosti, ki so v glavnem nastala v odsotnosti in so torej neavtohtona; običajno izhajajo iz originalnih imenih. Podomačenja so posledica zgodovinskih izročil in predvsem izraz nekakšne domačnosti med narodi. Omejena so na imena držav, morij, prestolnic in večjih mest, večjih pokrajin, gorovij, rek, jezer in drugih pomembnejših zemljepisnih danosti. Število teh podomačenj je v obratnem sorazmerju z oddaljenostjo obravnavane danosti. Zato se tukaj podrobneje posvečamo predvsem jezikom v naši soseščini, latinščini ter seveda - zaradi večjega dosega le-teh - nekaterim svetovnim jezikom. Med zemljepisnimi imeni se omejujemo le na pomembnejše danosti, in sicer ime naše države ter imena dežel in pokrajin (horonimi), imena prebivališč, to je naselij, ulic in podobnega (domiciloni-mi), vodopisna imena (hidronimi), tudi morjepisna (mareonimi) ter goropisna imena (oronimi). Z imeni, ki se nanašajo na prostorsko bolj omejene zemljepisne danostmi (mikrotoponimi), kot so na primer ledinska imena, imena poslopij in domačij (domusonimi) in drugimi, se tu ne ukvarjamo. 3. Spol in raba clena Poleg osnovne oblike je zaradi pravilne uporabe imena potrebno poznati tudi njegov spol in število. V nekaterih jezikih ju opredelimo z rabo spolnika oziroma člena, ki lahko skupaj z obrazilom določa tudi sklon. Člen je lahko sestavni del zemljepisnega imena in ga praviloma pišemo z veliko začetnico 36 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi (na primer Los Angeles, El Dorado, Den Haag, La Habana, Le Havre, Las Vegas), pogosteje pa člen uporabimo le znotraj besedila in ni del imena, zato ga pišemo z malo začetnico. Najpogosteje pa so imena brez člena. Tako imamo na primer v angleščini: from El Salvador, from the Netherlands, from Slovenia. Včasih členi določajo tudi pomen in je treba biti nanje še posebej pozoren, na primer v nemščini: die Ostsibirische See (Vzhodnosibirsko morje), der Genfer See (Ženevsko jezero). Iz navedenih razlogov pri zemljepisnih imenih poleg osnovne oblike tu podajamo tudi ustrezni člen, kadar se seveda ime rabi s členom. 4. Tuje ustreznice slovenskih zemljepisnih imen 4.1. Nem{~ina Določni člen uporabljamo v nemščini pred imeni rek, morij in gora, pred imeni držav in pokrajin pa le, če so ženskega ali moškega spola ali pa množinska. Seveda so tudi izjeme. Pri imenih pokrajin je včasih glede rabe člena odločilna tudi končnica imena (Grah in Klinar 2000). Tako se z določnim členom rabijo tudi slovenska imena srednjega spola, ki se končujejo na -je (na primer das Prekmurje). Ravnamo se po zgledih, katerih raba je ustaljena. Nemščina je izmed vseh tujih jezikov najbolj bogata z imeni zemljepisnih danosti na slovenskem narodnostnem ozemlju. Razlog je seveda jasen: Slovenija je bila vse do leta 1918 del Avstro-Ogrske monarhije. Nekatera nemška imena so popačenke slovenskih imen (na primer Zirknitz za Cerknico), druga so bolj ali manj soznačni prevodi slovenskih imen (na primer Stein za Kamnik), spet tretja pa nimajo niti glasovne niti pomenske zveze s slovenskim imenom (na primer Windisch Landsberg za Podčetrtek). Večina nemških krajevnih imen je bila uradno zamenjana s slovenskimi ob koncu prve svetovne vojne, nekaj pa tudi še po drugi svetovni vojni, na primer s preimenovanji Rajhenburg v Brestanica, Gustajn v Ravne na Koroškem in Marenberg v Radlje ob Dravi. Med nekdanje nemške endonime sodi več kot sto krajevnih imen na Kočevskem, na primer Unterdeutschau (Nemška Loka), Reichenau (Rajhenav), Altlag (Stari Log), Tschermoschnitz (Crmošnjice) in Windischdorf (Slovenska vas). Tam je živela nemška manjšina (Kočevarji), ki so jo italijanske okupacijske oblasti med drugo svetovno vojno izselile (Ferenc 1993). Poleg imena naše države, ki se v nemščini glasi Slowenien, nemška komisija za zemljepisna imena (Spiess 1999) izdvaja za območje naše države še sedem eksonimov, in sicer der Karst (Kras), Istrien (Istra) in die Julische Alpen (Julijske Alpe) oziroma die Julier (Julijci) ter krajevna imena Laibach (Ljubljana), Marburg (Maribor), Adelsberg (Postojna) in Assling (Jesenice); pri slednjem so tudi že upoštevane spremembe nemškega pravopisa (prej Aßling). Omenimo še dve podomačenji v zamejstvu: Triest (Trst) in Görz (Gorica). Seveda pa tu niso navedena imena, ki so v nemščini tudi endonimi, kot na primer die Karawanken (Karavanke), die Windische Bühel (Slovenske gorice), die Petzen (Peca), die Drau (Drava), die Mur (Mura), ali pa gre za danosti večjih razsežnosti, ki nas tangirajo, prečkajo, ali katerih del smo, na primer das Adriatische Meer (Jadransko morje) oziroma die Adria (Jadran), die Save (Sava), Mitteleuropa (Srednja Evropa). Opazna je torej težnja po omejitvi števila eksonimov, kljub temu pa so v uporabi tudi nekateri drugi, na primer die Steiner Alpen (Kamniške Alpe), die Sanntaler Alpen (Savinjske Alpe), das Bachergebirge (Pohorje), der Hornwald (Kočevski Rog), die Gurk (Krka), Cilli (Celje), Krainburg (Kranj), Pettau (Ptuj), Gottschee (Kočevje). Uporaba nemških imen je primerna predvsem pri zgodovinskih temah. Omeniti moramo imena nekdanjih dežel, in sicer Krain (Kranjska) in odtod Oberkrain (Gorenjska), Unterkrain (Dolenjska) in Innerkrain (Notranjska). Pri zadnjih treh za današnji čas raje uporabljamo slovenska imena; lahko tudi pojasnimo njihov pomen s poskusom prevoda v oklepajih, na primer Gorenjska ali Gorenjsko (»Oberland«). Del Štajerske, ki danes pripada Sloveniji, se v nemščini imenuje die Untersteiermark ali die Südsteiermark, slovenski del Koroške pa Kärntner Eck. Potem so tu še die Bela Krajina (die Weißmark ali Weißkrain), das Primorje (Küstenland) in še nekatera (Schulze 1997). 37 Sandi Berk O tujejezicnih ustreznicah za slovenska zemljepisna imena Prevajamo imena zalivov, jezer in še nekaterih hidronimov (Grah in Klinar 2000), na primer der Golf von Triest (Tržaški zaliv), die Bucht von Koper ali die Koper-Bucht (Koprski zaliv), der Bleder See ali der Veldeser See (Blejsko jezero), der Bohinjer See ali der Wocheiner See (Bohinjsko jezero), der Tri-glavgletscher (Triglavski ledenik). 4.2. Italijanščina Ime naše države v italijanščini je la Slovenia. Na območju, kjer živi italijanska manjšina, so italijanska zemljepisna imena tudi endonimi in imajo uradni status, na primer Capodistria (Koper), Isola (Izola), Pirano (Piran) in druga. Med horonimi imamo imena il Carso (Kras), l'Istria (Istra) in ilLito-rale (Primorje). Nekdanja dežela Kranjska je v italijanščini la Carniola, dela Koroške in Štajerske, ki sta danes v Sloveniji, pa se imenujeta la Carinzia slovena in la Stiria slovena. Italijanska krajevna imena, ki jih prištevamo med eksonime, so Lubiana (Ljubljana), Postumia (Postojna), Aidussina (Ajdovščina), Tolmino (Tolmin), Caporetto (Kobarid), Plezzo (Bovec) in še nekatera. Včasih se pojavljata tudi Marburgo (Maribor) in Nuova Gorizia (Nova Gorica). Ce izvzamemo Italijo, je nekaj italijanskih imen tudi še v preostalem zamejstvu, na primer Villaco (Beljak, nemško Villach), predvsem pa seveda na Hrvaškem, kjer živi tudi italijanska manjšina in gre za endonime kot Salvore (Savudrija), Pola (Pulj, hrvaško Pula), Fiume (Reka, hrvaško Rijeka). Med oronimi omenimo le Alpi Giulie (Julijske Alpe) in le Caravanche (Karavanke), med hidroni-mi pa je še nekaj endonimov, kot il Mar Adriatico (Jadransko morje) oziroma l'Adriatico (Jadran), sicer pa večino hidronimov prevajamo, na primer il Golfo di Trieste (Tržaški zaliv), la Baia di Capodistira (Koprski zaliv), il Lago di Bled (Blejsko jezero), le Saline di Sicciole (Sečoveljske soline). Med imeni rek omenimo il Isonzo (Soča) ter il Natisone (Nadiža), ki sta tudi endonima. 4.3. Furlanščina Zavedati se moramo, da je v Italiji poleg italijanščine nam sosednji jezik tudi furlanščina. Nedavno sprejeti okvirni manjšinski zakon kot manjšino priznava tudi Furlane, ki pa s tem priznanjem v Videmski pokrajini pravzaprav postajajo večina. Furlanija se v furlanščini imenuje il Friul, sicer pa so furlanska imena na primer Triest (Trst, italijansko Trieste), Udin (Videm ali Viden, italijankso Udine), Gurize (Gorica, italijankso Gorizia), Cividat (Cedad, italijansko Cividale), Glemone (Gumin, italijansko Gemona) in Sagrat (Zagraj, italijansko Sagrado), (Merku 1999; Fantini in sodelavci 2000). Slovenci v Italiji torej ponekod živijo na trojezičnem območju, v Kanalski dolini celo na štirijezičnem (italijansko Val Canale, furlansko Val Cjanal, nemško Kanaltal). Furlansko ime za Špeter Slovenov, središče Beneških Slovencev, je SantPieri dai Sclavons in torej ohranja narodnostno oznako v imenu, medtem ko so prvotno italijansko San Pietro degli Slavi že leta 1867 preimenovali v San Pietro al Natisone (to je Špeter ob Nadiži), da bi tudi tako zabrisali njegov slovenski značaj. Naša država se v furlanščini imenuje la Slovenie. Imena nekdanjih dežel so il Cragn (Kranjska), la Carintie (Koroška), il Staiar (Štajerska). Potem so tu še imena pokrajin kot ilLitoral (Primorje), il Cjars (Kras) in l'Istrie (Istra). Podomačena krajevna imena so na primer Lubiane (Ljubljana), Cjadistrie (Koper), Vipau (Vipava), Tulmin (Tolmin), Cavored (Kobarid) in Plef (Bovec). Med oronimi in hidronimi pa omenimo lis Alps Juliis (Julijske Alpe), Cjanin (Kanin), il Mar Adriatic (Jadransko morje), il Lusinf (Soča) ter il Nadisdn (Nadiža). 4.4. Madžarščina Madžarsko ime naše države je Szlovenia. Podomačenj zemljepisnih imen je zelo malo; omenimo imeni Karsztza Kras ter Isztriaza Istro. Med horonimi so tu še Kraina (Kranjska), Karintia (Koroška), 38 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi Stajerorszag (Štajerska) in seveda Muravidek (Prekmurje), kjer živi tudi madžarska manjšina, ter Raba-videk oziroma Szlovenvidek (Slovensko Porabje) na Madžarskem, kjer živi slovenska manjšina. Namesto Szlovenvidek so nekdaj uporabljali ime Vendvidek ali Totsag - z Vendi oziroma Toti so na Madžarskem označevali porabske Slovence (Kozar-Mukič 1984). Kar nekaj je imen, ki so tudi uradno dvojezična - tako na tej strani meje, na primer Lendva (Lendava), kot tudi v zamejstvu, na primer Felsoszolnok (Gornji Senik). Med ostalimi madžarskimi imeni imamo še Muraszombat (Murska Sobota), Szentgotthard (Monošter) in še nekatera. Primer podoma-čenja v preostalem zamejstvu je Trieszt (Trst). Med oronimi imamo Juliai-Alpok (Julijske Alpe) in Karavankak (Karavanke), med hidronimi pa Adriai-tenger (Jadransko morje), Trieszti-obol (Tržaški zaliv), Szava (Sava) ter Drava (Drava), ki je tudi endonim. 4.5. Hrvaščina Tudi v hrvaščini ni veliko podomačenih imen zemljepisnih danosti na slovenskem narodnostnem ozemlju. Med horonimi so tu Koruska (Koroška), Prekomurje (Prekmurje) in Mletacka Slovenija (Beneška Slovenija), med krajevnimi imeni pa na primer Kopar (Koper) in Raskrizje (Razkrižje). Prevajamo lahko hidronime kot Trsčanskizaljev (Tržaški zaliv), Koparskizaljev (Koprski zaliv), Bledsko jezero (Blejsko jezero), Triglavski ledenjak (Triglavski ledenik). Ob meji je tudi nekaj dvojnih endonimov, na primer Skudelin (Škodelin). Med oronimi so to na primer Cičarija (Cičarija), Žumberacka gora (Gorjanci) in Sveta Gera (Trdinov vrh), med hidronimi pa Jadransko more (Jadransko morje), Kupa (Kolpa) in Sutla (Sotla). 4.6. Latinščina Nekdanji pomen latinščine je danes v precejšnji meri pripadel angleščini. Kljub temu ima latinščina še vedno pomembno vlogo predvsem v teologiji, medicini, biologiji in še nekaterih znanostih. Latinsko ime naše države je Slovenia. Ostali horonimi so Carniola (Kranjska), Carinthia (Koroška), Stiria (Štajerska), Karstia (Kras) in Histria (Istra). Potem so tu krajeva imena kot Labacum (Ljubljana), Marburgum (Maribor), Celeia (Celje), Carnium ali Carnioburgum (Kranj), Capris ali Caput Histriae (Koper), Poetovio (Ptuj), Lithopolis (Kamnik) in v zamejstvu Tergeste (Trst) in Clagenfurtum (Celovec). Med hidronimi omenimo še Mare Adriaticum (Jadransko morje), Lacus Circoniensis (Cerkniško jezero), Savus (Sava), Dravus (Drava), Colapis (Kolpa) in Aesontius (Soča). 4.7. Angleščina V angleščini uporabljamo določni člen pred imeni rek, morij in pogorij, ne pa pred imeni mest in dežel, razen množinskimi (na primer the Bahamas). Imamo pa tudi redke izjeme (na primer The Hague in The Gambia). Podomačenj slovenskih zemljepisnih imen je malo. Nesporno in primerno za vse rabe je ime naše države, ki se v angleščini glasi Slovenia. Med krajevnimi imeni na območju Slovenije ni podomačenj. Teh podomačenj ni niti v zamejstvu, vendar pa je tam običajno v angleščini uporabaljeno uradno oziroma večinsko ime (na primer Free Territory of Trieste za Svobodno tržaško ozemlje). Poangleženi zapisi, ki so jih uporabljali predvsem ameriški Slovenci (na primer Lublyana za Ljubljano), se niso uveljavili in so danes zastareli (Klinar 1994). Sprememba v zapisu krajevnega imena lahko nastopi v rabi velike začetnice, na primer Novo Mesto (Britannica 1998), vendar ni opaziti doslednosti glede tega. Med horonimi imamo the Karst za Kras in the (Slovene) Littoral za Primorje, potem so tu podo-mačena polatinjena imena pokrajin kot Carinthia za Koroško, (Slovene oziroma Lower) Styria za Štajersko in Carniola za Kranjsko ter odtod Upper Carniola za Gorenjsko, Lower Carniola za Dolenjsko, Inner 39 Sandi Berk O tujejezicnih ustreznicah za slovenska zemljepisna imena Carniola za Notranjsko. Slednje uporabljamo predvsem v pomenu zgodovinskih pokrajin, medtem ko za današnji čas raje uporabljamo izvirna slovenska imena in - če želimo pojasniti pomensko zvezo - s poskusi prevodov v oklepaju, na primer Gorenjska (»the Uplands«), Dolenjska (»the Lowlands«), Notranjska (»the Innlands«); podobno se the Bela Krajina (»the White Countryside«), the Prekmurje (» Transmuraland«), (Klinar 1994). Ostala podomačenja, ki jih velja omeniti, so the Julian Alps (Julijske Alpe) oziroma the Julians (Julijcih the Slovene Humpback (Slovenske gorice), Istria (Istra), the Adriatic Sea (Jadransko morje) oziroma the Adriatic (Jadran). Prevajamo oziroma angležimo imena zalivov in jezer, na primer the Gulf of Trieste (Tržaški zaliv), the Bay of Piran (Piranski zaliv), Lake Bled (Blejsko jezero), the Triglav Lakes (Triglavska jezera). Imen vodotokov ne angležimo, lahko pa se prilagajajo, na primer z dodatki kot the Sava river, the Rinka waterfall in podobno. Soča se predvsem v zvezi s prvo svetovno vojno pojavlja kot the Isonzo. 4.8. Franco{~ina Francoščina je pustila tudi nekaj sledi v naši zgodovini s štiriletno Napoleonovo zasedbo našega ozemlja in ustanovitvijo Ilirskih provinc, francosko les Provinces Illyriennes. Ime naše države je v francoščini la Slovénie. Podomačenj krajevnih imen ni, lahko pa v oklepaju navedemo izgovorjavo, na primer Ljubljana (Lioubliana). Po zgledu francoskih domačenj nemških imen bi iz nemškega imena za Maribor dobili francosko obliko Marbourg, ki pa se ne uporablja. Pomen imena lahko pojasnimo s prevodom ob prvi omembi vbesedilu, na primer Novo mesto (»VilleNouvelle«). Včasih se za Gorico pojavlja ime Goritz, predvsem v zvezi z Bourboni (la crypte des Bourbons à Goritz). Ostali francoski eksonimi so la Carniole (Kranjska), la Carinthie slovène (Koroška), la Styrie slovène (Štajerska), le Karst (Kras), le Littoral (Primorje), l'Istrie (Istra). Potem so tu še oronimi in hidronimi les Alpes Juliennes (Julijske Alpe), la Mer Adriatique (Jadransko morje) oziroma l'Adriatique (Jadran), le Golfe de Trieste (Tržaški zaliv) in drugi. 4.9. [pan{~ina in portugal{~ina Španski eksonimi so Eslovenia (Slovenija), Carniola (Kranjska), Carintia (Koroška), Estiria (Štajerska), el Carso (Kras), el Litoral (Primorje), los Alpes Julianos (Julijske Alpe), el Mar Adriático (Jadransko morje) in še nekateri. Ime Slovenije v portugalščini je Eslovénia, v brazilski različici Eslovênia. Sicer so portugalski eksonimi še Carniola (Kranjska), Carintia (Koroška), Estíria (Štajerska), Ístria (Istra), Mar Adriático (Jadransko morje). 4.10. Polj{~ina, ~e{~ina in slova{~ina Ime Slovenije v poljščini je Slowenia. Ostala podomačenja so še Kraina (Kranjska), Karyntia (Koroška), Istria (Istra) in med krajevnimi imeni Lublana (Ljubljana) ter v zamejstvu Gorycja (Gorica), Celowiec (Celovec) in Triest (Trst). Med oronimi imamo AlpyJulijskie (Julijske Alpe), Alpy Kamnickie (Kamniške Alpe) in Karawanki (Karavanke), med hidronimi pa Morze Adriatyckie (Jadransko morje) oziroma Adriatyk (Jadran), Zatoka Triestenska (Tržaški zaliv), Sawa (Sava), Drawa (Drava) in Socza (Soča). Češko ime za Slovenijo je Slovinsko. Imena dežel in pokrajin so Krafsko (Kranjska), Korutansko (Koroška), Styrsko (Štajerska), Istrie (Istra) in Pfimofi (Primorje). Med krajevnimi imeni imamo podomačenja Lublan (Ljubljana) in v zamejstvu Terst (Trst) ter že zastareli Želanec (Celovec) in Bflák (Beljak). Omenimo še oronime Julské Alpy (Julijske Alpe), Kamnické Alpy (Kamniške Alpe) in Kara-vanky (Karavanke) ter hidronime Jaderské mofe (Jadransko morje), Terstsky záliv (Tržaški zaliv), Bledské jezero (Blejsko jezero), Sáva (Sava) in Dráva (Drava). 40 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi Tudi Slovaki našo državo imenujejo Slovinsko. Podomačeni horonimi so Korutansko (Koroška), Štajersko (Štajerska), Istria (Istra) in še nekateri. Podomaceni krajevni imeni sta Lublana (Ljubljana) in zamejski Terst (Trst). Med oronimi in hidronimi imamo na primer imena Julske Alpy (Julijske Alpe), Kamnicke Alpy (Kamniške Alpe), Jadranske more (Jadransko morje), Sava (Sava) in Drava (Drava). Slovenija in Slovaška sta na nek način soimenjakinji. Kot še mnogo imen držav je tudi ime Slovenije nastalo iz imena njenih prebivalcev, torej Slovencev oziroma njihovih prednikov Slovenov (Slovanov). Koren imena naj bi bila staroslovanska beseda slovo, to je beseda. S posodobljeno obliko Besedanija, torej dežela, kjer ljudje besedujejo, za razliko od Nemčije, kjer so videti nemi, nerazumljivi, je takšna etimološka razlaga videti sprejemljiva. Enaka je tudi razlaga izvora imena Slovaške. Takšno soimenjaštvo seveda veliko pripomore k zamenljivosti obeh držav in samo med evropskimi jeziki z lati-nično pisavo je to razlikovanje rešeno s po skoraj štiridesetimi različnimi podomačenimi oblikami za imeni obeh držav (Berk 1998). 4.11. Jeziki nelatini~nih pisav Omenimo najprej jezike nelatiničnih črkovnih pisav. Prečrkovanje oziroma transliteracija tu poteka z zamenjevanjem ustreznih črk ali veččrkij (na primer lj, nj, ja, ju, šč) iz ene pisave v drugo. Najprej cirilica: v ruščini imamo Ckoeeyuz (Slovenija), Kw6nzHa (Ljubljana); primer podomačenja prek drugih jezikov je Kapo (Kras). V srbščini imamo na primer CnoeeHuja (Slovenija) in Ky6^aya (Ljubljana). Med črkovne pisave sodijo tudi grška pisava z ustreznico ZAopevia (Slovenija) in še mnoge druge. Našemu dojemanju precej bolj tuje so zlogovne pisave (na primer japonska katakana) in pojmovne pisave z ideogrami (na primer kitajska pisava). Prevedba je tu običajno fonetična transkripcija, torej simuliranje ustreznih glasovnih vrednosti. Slovenija je na primer v sodobni japonščini , v kitajščini pa 5. Tuja imena slovenskega porekla Ko že govorimo o tujih imenih zemljepisnih danosti, velja posebej omeniti tista tuja imena zunaj naših meja, katerih izvor je slovenski. Ce začnemo na sami meji, je tu najprej Gorizia (Gorica). Praznujemo tisočletnico njene prve omembe, ko je cesar Oton III. v darilni listini izrecno navedel njen slovenski izvor (que Sclavorum lingua vocatur Goriza). Takšnih imen je še veliko, med italijanskimi na primer Gradisca (Gradišče, zastarelo Gradiška) in Sgonico (Zgonik). Pri nekaterih imenih je ta izvor tudi težje prepoznaven, na primer Redipuglia (Redipulja); oblika Sredipolja je zgolj paraetimološka hiperkorektura (Merku 1999). Italijanska imena slovenskega porekla so pogosta predvsem v Beneški Sloveniji. Veliko imen slovenskega izvora se pojavlja tudi na območju, ki danes ni več del slovenskega narodnostnega ozemlja; tipični primer je avstrijski Graz (Gradec). Na nedvomno slovensko poreklo imena posebej kaže še v 19. stoletju uporabljana oblika Gratz (Schulze 1997; Britannica 1998). Tudi podomačenja v nekaterih drugih jezikih izhajajo iz slovenske pomenske osnove, na primer v poljščini (Grodziec) in češčini (Štfrskf Hradec). Nekakšni braniki slovenstva v zamejstvu so tudi tuja imena, ki nakazujejo na narodnostno poreklo prebivalstva, na primer že omenjeno furlansko Sant Fieri dai Sclavons (Špeter Slovenov), nemški Windisch Bleiberg(Slovenji Plajberk) in Slovenjach (Slovenje) ter madžarsko Rabatotfalu (Slovenska ves); ta porabska vasica je bila v 13. stoletju prvič omenjena kot Villa Sclavorum. Slovenstvo se v teh imenih običajno označuje z arhaičnimi pridevniki, kot so windisch v nemščini, sclavo v italijanščini in vend ali tot v madžarščini. Krajevna imena z narodnostno oznako se večkrat pojavljajo v parih, na primer italijanski Sclavons: Romans (Fantini in sodelavci 2000) in avstrijskoštajerski Goritz (Slovenska Gorica): Deutsch Goritz. Podobne pare imamo tudi v Sloveniji, na primer Slovenska vas: Nemška vas. Prisotnost tujih priseljencev na slovenskem ozemlju izpričujejo še krajevna imena kot Nemci, Laški Rovt, Hrvaški Brod, Hrvatini (Majdič 1996). 41 Sandi Berk O tujejezicnih ustreznicah za slovenska zemljepisna imena 6. Izpeljave iz zemljepisnih imen Poseben pomen imata imeni Kras in Lipica. Zaradi izrazitosti in pionirskih raziskav kraških pojavov na Krasu je tudi v mnogih tujih jezikih prav ime te pokrajine ali ustrezno podomačenje le-tega osnova za poimenovanje te posebne oblike površja nasploh (epotoponim), torej krasa, pisanega z malo začetnico - na primer v angleščini: karst (Gams in sodelavci 1973; Britannica 1998). Po Lipici pa se seveda imenuje slavna pasma lipicanskih konj; lipicanec se na primer v nemščini imenuje der Lipizzaner, v angleščini the Lipizzan(er), v francoščini le Lipizzan in v italijanščini il Lipizzano; gre za splošno uveljavljena poimenovanja. Zakaj posebej omenjamo le lipicanca, ne pa na primer kraškega ovčarja in drugih avtohtonih pasem. Razlika je v tem, da v imenu kraški ovčar (angleško Karst shepherd dog, nemško Karst Schäferhund) Kras ni posamostaljen, ampak nastopa le pridevniško, ime pa ne kot samostojno slovarsko geslo; le v slovenščini ga lahko imenujemo tudi kraševec. Sicer pa pri izpeljavah iz zemljepisnih imen mislimo predvsem na pridevnike in na oznake za prebivalce, jezik ali narečje. Slovenščina je glede tega zelo bogata. Pridevnik, pa tudi oznako za prebivalce in njihov govor, lahko tvorimo za vsako vas in vsak najmanjši zaselek (Orožen Adamič in sodelavci 1995). V vseh jezikih seveda ni tako. Oglejmo si nekaj pravil in primerov izpeljav v nemščini, angleščini in latinščini. 6.1. Nem{~ina V nemščini imamo dva tipa pridevnikov iz zemljepisnih imen. Prave pridevnike imajo običajno le nemška imena in podomačenja v glavnem večjih zemljepisnih danosti. Tvorimo jih s končnico -isch in jih pišemo z malo začetnico, na primer slowenisch (slovenski), kärntnerisch (koroški), steirisch (štajerski), istrisch ali istrianisch (istrski), julisch (julijski, to je julijskoalpski) in adriatisch (jadranski). Ti pridevniki so sklonljivi. Za ostala imena, tudi vsa krajevna, tvorimo pridevniško obliko s končnico -er in jih pišemo z veliko začetnico, na primer Gorenjskoer ali Oberkrainer (gorenjski), Ljubljanaer ali Laibacher (ljubljanski). Včasih sta v uporabi tudi oba načina izpeljave, na primer krainisch in Krainer (kranjski, to je od dežele Kranjske). Včasih pa se tvorba pridevnika tudi odsvetuje, predvsem, ko ima že samo ime končnico -er, na primer Koper; pomagamo si s predložno zvezo, rodilniško obliko, ali pa z uporabo vezaja. Izpeljave za imena prebivalcev so razen v primerih der Slowene (Slovenec) in der Istrier (Istran) enake pridevnikom na -er, ki dobijo še določni člen torej der Gorenjskoer ali der Oberkrainer (Gorenjec), der Ljubljanaer ali der Laibacher (Ljubljančan). Oznako za jezik ali narečje pa tvorimo s končnico -isch in veliko začetnico, lahko tudi z določnim členom srednjega spola, ki pritegne dodatno končnico -e, torej Slowenisch ali das Slowenische (slovenščina), Prekmurjisch ali das Prekmurjische (prekmurščina) in podobno; izbira med obema oblikama je odvisna od sintaktične idiomatike stavka (Grah in Klinar 2000). 6.2. Angle{~ina V angleščini imamo dve obliki pridevnika slovenski: Slovene in Slovenian. Obe obliki nastopata tudi kot oznaki za prebivalca in jezik. Sta povsem enakovredni, vendar se vse več uporablja prva oblika, ki je krajša (Klinar 1994). Vedno bolj se uveljavlja tako v Angliji kot tudi v Ameriki, čeprav je bilo slišati tudi nekaj nasprotovanj, predvsem od kanadskih Slovencev, ki želijo ostati Slovenians. Kakorkoli že, priporočljivo je, da se v istem besedilu držimo le ene izmed obeh oblik. Ostali angleški pridevniki, tudi v vlogi oznake za prebivalca in jezik oziroma narečje, so še Carniolan (kranjski, Kranjec, kranjščina), Carinthian (koroški, Korošec, koroščina), Styrian (štajerski, Štajerec, štajerščina), Istrian (istrski, Istran, istr(an)čšina), Littoral (primorski, Primorec, primorščina). Sicer pa ima angleščina zelo omejene možnosti izpeljave pridevnikov. Kažejo se še možnosti za izpeljave kot Prek-murian, zaenkrat pa še ni sledi o pridevnikih tipa Gorenskian, Dolenskian in podobno (Klinar 1994). 42 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi Med krajevnimi imeni imamo le izpeljavi Ljubljanian (ljubljanski, Ljubljančan, ljubljanščina) in Mariborer (le kot Mariborčan), ki se pojavljata zelo poredko. Izključno za že omenjenega lipicanske-ga konja imamo tudi pridevniško obliko the Lipizzan horse. Zelo naravna bi bila še izpeljava Idrian, s poangleženo obliko Idria kot osnovo za izpeljavo; v Kaliforniji je po naši Idriji poimenovano rudarsko naselje New Idria. Med izpeljavami za hidronime imamo le Adriatic (jadranski), med oronimi pa ima nekaj samostojne veljave pridevnik Julian (julijski, to je julijskoalpski). Za vsa ostala zemljepisna imena si pomagamo z drugimi izraznimi možnosti, in sicer z imenom v obliki spredaj postavljenega prilastka, na primer the Gorenjsko landscape, s predložno zvezo v vlogi zadaj postavljenega prilastka, na primer the vineyards ofDolenjsko, včasih pa tudi s saškim rodilnikom, na primer Ljubljana 's history (Klinar 1994). 6.3. Latin{~ina Čeprav se s sklanjatvami tu ne ukvarjamo, omenimo obliko, ki v latinščini izraža izhodišče - odgovarja na vprašanje: kje? Odvisno od sklanjatve je ustrezna oblika 2. sklon (genitiv), bolj pogosto pa 6. sklon (ablativ). Krajevna imena se v tej obliki pogosto pojavljajo samostojno, na primer kot navedba kraja izdaje latinske publikacije. To je dobro vedeti, da ne bi prišlo do nejasnosti glede osnovne oblike imena. Tako imamo Labacum ^ Labaci (v Ljubljani), Marburgum ^ Marburgi (v Mariboru), Celeia ^ Ce-leiae (v Celju), Tergeste ^ Tergesti (v Trstu) in podobno. Tvorbo pridevnikov si oglejmo na dveh primerih: Slovenia ^ Slovenicus (slovenski), Slovenica (slovenska), Slovenicum (slovensko) in Labacum ^ Labacensis (ljubljanski), Labacensia (ljubljanska), Labacensium (ljubljansko). Primer oznake za prebivalca je Slovenus (Slovenec). Izpeljave iz latinskih zemljepisnih imen srečamo v latinskih imenih različnih ustanov, na primer Academia scientiarum et artium Slovenica (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) in Universitas Labacensis (Ljubljanska univerza oziroma Univerza v Ljubljani). Izključno latinščina je še vedno v rabi tudi pri biološkem razvrščanju in poimenovanju živih bitij (taksonomija). Predvsem vrste, ki živijo samo na določenem območju (endemiti), včasih pa tudi, ker so bile na določenem območju prvič najdene in opisane, večkrat poimenujemo tudi po zemljepisnih danostih. Tu gre za tehnični jezik in po pravilu pišemo rodovno ime z veliko začetnico, vrstno (in pod-vrstno) ime pa vedno z malo začetnico. Najpogostejše so rastlinske vrste poimenovane po deželi Kranjski, na primer Lilium carniolicum (kranjska lilija, angleško Carniolan lily, nemško KrainerLilie), Scopolia carniolica (kranjska bunika, angleško Carniolan scopolia, nemško Krainer Tollkraut), Primula carniolica (kranjski jeglič, angleško Carniolan primrose, nemško Krainer Primel) in Senecio carniolicus (kranjski grint, angleško Carniolan ragwort, nemško Krainer Greiskraut). Predvsem imena endemičnih vrst so v ostalih jezikih običajno prevodi latinskih imen. Med ostalimi primeri poimenovanj po naših zemljepisnih danostih so še vrste kot Nigritella lithopolitanica (kamniška murka), Melampyrum carstiense (kraški črnilec), Rorippa lippicensis (lipiš-ka potočarka), Ranunculus aesontinus (soška zlatica), Crepis terglouensis (triglavski dimek), pa tudi podvrste kot je Linum alpinum julicum (julijski lan), (Wraber 1990). Po naravnem biološkem sistemu razvrščamo tudi okamnine (fosile). Običajno imamo zanje le latinska imena. Po naših zemljepisnih danostih so poimenovani polž Turritella slovenica, luknjičarka Schwagerina carniolica, glavonožec Tirolites idrianus in še mnoge druge izumrle vrste. Po Karavankah je poimenovan celo rod ramenonožcev, katerega predstavnik je na primer vrsta Karavankina schellwieni (Pavšič 1995). 7. Vidiki uporabe tujih zemljepisnih imen Oglejmo si najprej, kakšna so pravila glede uporabe tujih zemljepisnih imen v slovenščini. Na državnih topografskih kartah imajo prednost uradna zemljepisna imena države, v kateri se predmet poimeno- 43 Sandi Berk O tujejezicnih ustreznicah za slovenska zemljepisna imena vanja nahaja (Radovan in Majdic 1995). Če gre za uradno dvojezicnost, sta obe imeni enakovredni in loceni s poševnico, pri cemer je najprej navedeno ime v jeziku vecine (na primer Jaunstein/Podjuna, Basovizza/Bazovica, Apatistvanfalva/Stevanovci). Enako velja tudi za dvojezična imena na ozemlju Slovenije (na primer Koper/Capodistria, Lendava/Lendva). Ostala slovenska zemljepisna imena na slovenskem narodnostnem ozemlju, ki niso uradna (ponekod je raba omejena na primer na poštni promet), pa pišemo v oklepaju, torej Klagenfurt (Celovec), Trieste (Trst), Szentgotthard (Monošter), Brod na Kupi (Brod na Kolpi). Sicer pa so imena na zemljevidih odvisna od namena. Na šolskih zemljevidih imamo seveda slovenska imena in po potrebi originalno ime v oklepaju, na primer Dunaj (Wien), Benetke (Venezia), Bruselj (Bruxelles/Brussel). Treba je opozoriti, da so domaca (slovenska) imena ponekod v zamejstvu v izrazito podrejenem položaju v primerjavi z jezikom vecine. Že zakonsko je uporaba slovenskih zemljepisnih imen v zamejstvu urejena razlicno in obicajno je opredeljena le raba krajevnih imen (Kattnig in Zerzer 1982). Dodatna težava je tudi (ne)izvajanje veljavne zakonodaje. Neglede na to ali pa še posebej zaradi ogroženosti teh imen seveda v slovenskih besedilih uporabljamo slovenska imena - tudi v primerih, ko so uradna le tuja imena kot Celovec, Trst, Monošter, Brod na Kolpi. Ustrezna tuja imena uporabljamo poleg doma-cih navadno le za identifikacijo, na primer na kažipotih (Toporišic in sodelavci 1994). Seveda je podobno v drugih jezikih in na pisanje tujcev v svojih jezikih mi ne moremo vplivati. Splošni vtis je, da smo Slovenci pri pisanju v tujih jezikih kar malo prevec strogi do tujih imen. Predvsem to velja za nemšcino, kjer dosledno vztrajamo pri nedotakljivosti svojih imen, po drugi strani pa si imen iz svoje kulturne dedišcine, kot so Dunaj, Gradec, Benetke, v slovenšcini vsekakor ne bi pustili vzeti. Verjetno gre tudi za ostanke nekega zgodovinskega strahu. Tako v popularnosti Oberkrainer Volksmusik vidimo predvsem nemško nostalgijo po izgubljenih deželah (Grah in Klinar 2000). Nedvomno negativen prizvok k primernosti uporabe nemškega imena Laibach pa daje tudi nacisticna ikonografija istoimenske glasbene skupine. Seveda je pri odlocitvi o uporabi tujih imen pomembna tudi vrsta besedila. Če se besedilo nanaša na preteklost, so merila primernosti uporabe tujih imen precej drugacna. Mnoga tuja imena so bila namrec nekdaj uradna, predvsem nemška imena. Pomagamo si lahko tudi z obsežno tujejezicno literaturo s podrocja slovenskega zgodovinopisja (Janša-Zorn in sodelavci 1995). Odlocitvi o uporabi tujega imena lahko botruje tudi stopnja domacenja. Zelo obicajni so prevodi obcnoimenskih sestavin vecbesednih hidronimov in oronimov (na primer zaliv, jezero, greben, sedlo, dolina). Sicer pa je najblažja oblika domacenja izpušcanje locevalnih znamenj, ki je lahko tudi tehnic-ne narave. Obicajno tudi niso sporna podomacenja, ki izhajajo iz slovenske oblike imena in se prilagajajo izgovorjavi (na primer italijansko Lubiana). Videti je, da so sporna predvsem izvirna tuja imena, ki obicajno nosijo zgodovinski prizvok (na primer nemško Laibach). 8. Sklep Za imena zemljepisnih danosti na slovenskem narodnostnem ozemlju imamo na narodnostno mešanih obmocjih poleg slovenskih tudi ustrezne tujejezicne endonime. Ostale tujejezicne ustreznice slovenskih zemljepisnih imen so eksonimi. Gre za povsem tuja imena, podomacenja in prevode slovenskih imen. Pri nelatinicnih pisavah gre lahko tudi le za precrkovanje oziroma foneticno prevedbo v to pisavo. Primernost uporabe tujejezicnih imen je odvisna od statusa le-teh, stopnje domacenja in vrste besedila. Uporaba ali neuporaba tujih imen pri pisanju v tujih jezikih je seveda tudi stvar presoje vsakega posameznika. Prakticno nujna je uporaba podomacenj za ime naše države in nekatere bolj znane zemljepisne danosti. V mnogih jezikih so ti eksonimi že standardizirani. Sicer pa slovenskim piscem v tujih jezikih priporocajo predvsem uporabo slovenskih imen (Klinar 1994; Grah in Klinar 2000). To je tudi v skladu z resolucijami OZN o omejitvi števila eksonimov (Radovan in sodelavci 2000). Splošno pravilo je tudi, da naj kot osnova za izpeljavo služi ime, ki ga tudi sicer uporabljamo v danem besedilu, saj bi kakršnakoli dvojnost vnašala le dodatno zmedo. 44 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi 9. Viri in literatura Aubelj, B. 1997: Antična imena po slovensko. Ljubljana. Berk, S. 1998: (Ne)prepoznavnost Slovenije in njena zamenljivost s Slovaško. Geografski obzornik 45-1. Ljubljana. Bohač, P. 2000: Exonym - One Problem of Its Definition. GeoNamen 2000, Second International Symposium on Geographical Names. Frankfurt am Main. Britannica 1998: Encyclopcdia Britannica. Multimedia Edition. Chicago. Fantini, S., Nazzi, L., Urban, R., D'Aronco, A. 2000: Dizionariut toponomastic furlan-talian e italia- no-friulano. La Patrie dal Friûl. Glemone/Gemona. Ferenc, M. 1993: Kočevska - izgubljena kulturna dediščina kočevskih Nemcev = Gottschee - das verlorene Kulturerbe der Gottscheer Deutschen. Ljubljana. Gams, I., Kunaver, J. Radinja, D. 1973: Slovenska kraška terminologija = Slovene Karst Terminology. Ljubljana. Grah, K., Klinar, S. 2000: Slovenski toponimi v nemških besedilih. Ljubljana. Janša-Zorn, O., Holz, E., Kandus, N. 1995: Slovenian Historiography in Foreign Languages. On the Occasion of the 18th International Congress of Historical Sciences, Montréal 1995. Ljubljana. Kadmon, N. 2000: Glossary of toponimic terminology. Version 4.1. United Nations Group of Experts on Geographical Names, Working Group on Terminology. Kattnig, F., Zerzer, J. 1982: Dvojezična Koroška = Zweisprachiges Kärnten. Celovec/Klagenfurt. Kladnik, D. 1999: Imenik tujih imen v slovenskem jeziku. Elaborat, Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ljubljana. Klinar, S. 1994: Slovenska zemljepisna imena v angleških besedilih. Radovljica. Kozar-Mukič, M. 1984: Slovensko Porabje = Szlovénvidék. Ljubljana. Majdič, V. 1996: Razgledi po krajevnih imenih. Ljubljana. Merkù, P. 1999: Slovenska krajevna imena v Italiji, Priročnik = Toponimi sloveni in Italia, Manuale. Trst. Orožen Adamič, M., Perko, D., Kladnik, D. 1995: Krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana. Orožen Adamič, M. 1997: Pregled slovenskih eksonimov. Elaborat, Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ljubljana. Pavšič, J. 1995: Fosili, zanimive okamnine iz Slovenije. Ljubljana. Perko, D. 1996: Standardizirana imena držav v Slovenskem jeziku. Geografski obzornik 43-4. Ljubljana. Radovan, D., Majdič, V. 1995: Toponimska navodila za Slovenijo. Ljubljana. Radovan, D., Orožen Adamič, M., Gložančev, A. 2000: Resolucije OZN o zemljepisnih imenih. Delovno gradivo, Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Ljubljana. Schulze, D. 1997: Slowenien, Ein illustriertes Reisehandbuch. Edition Temmen. Bremen. Spiess, E. 1999: Ausgewählte Exonyme der deutschen Sprache, Ständiger Ausschuss für geographische Namen. Frankfurt am Main. Toporišič, J., Jakopin, F., Moder, J., Dular, J., Suhadolnik, S., Menart, J., Pogorelec, B., Gantar, K., Ahlin, M. 1994: Slovenski pravopis, 1, Pravila. Ljubljana. Wraber, T. 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana. 10. Summary: On foreign language equivalents of Slovene geographical names (translated by Urška Sešek) The paper discusses foreign language names of geographical entities on Slovene ethnical territory, which stem from several sources. This group includes original foreign names, traditional names, transliterations and transcriptions to non-Latin scripts, and translations or adaptations of Slovene names. Another set of technical terms for roughly the same classification is endonyms and exonyms. Endonyms 45 Sandi Berk O tujejezicnih ustreznicah za slovenska zemljepisna imena are autochtonous names with official status; they include minority names. Exonyms are non-autochto-nous names, i. e. names without official status. They are usually defined as a group which does not include translations or adaptations of original names. Traditional foreign names are a result of historic traditions and an expression of a certain familiarity between nations. They usually denote countries, seas, capital cities and large towns, regions, mountain ranges, rivers, lakes and other major geographical entities. The frequency of traditional names is inversely proportional to distance, so the paper focuses on the languages of countries bordering on Slovenia: German, Hungarian, Croatian, Italian and Friulian. There is also some discussion of names of Slovene geographical entities in Latin, English, French and some other languages. Foreign language equivalents of Slovene geographical names abound primarily in German. One category includes dated endonyms from the Kočevsko region (eg. Unterdeutschau = Nemška Loka), where a German minority lived before World War II, but was deported to Germany during Italian occupation. There are also many exonyms (eg. Laibach = Ljubljana), as Slovene territory was a part of the Austro-Hungarian Empire until 1918. There are also Italian endonyms (eg. Capodistria = Koper) and Hungarian endonyms (eg. Lendva = Lendava), in areas settled by the respective minorities. Slovene minorities live in all of the neighbouring countries. Foreign equivalents there are majority names, i. e. German (eg. Feistritz = Bistrica), Hungarian (eg. Felsoszolnok = Gornji Senik), Croatian (Brod na Kupi = Brod na Kolpi), Italian (eg. Sagrado = Zagrajj) and Friulian (eg. Cividât = Cedad). There are also trilingual Croatian-Slovene-Italian areas (eg. Skudelin = Skodelin = Scudelin), Italian-Slovene-Friulian (eg. Gemona = Gumin = Glemone) and even a quadrilingual Italian-Slovene-Friulian-German region (eg. Val Canale = Kanalska dolina = Val Cjanâl = Kanaltal). Most of the Slovene names for geographical entities outside state borders do not have official status (eg. Celovec = Klagenfurt, Trieste = Trst, Szentgotthârd = Monošter, Rijeka = Reka). The most numerous category of exonyms is the foreign names of Slovenia itself. There are over thirty forms of traditional name in other European languages alone (eg. Slovenia, Slovénie, Slowenien, Eslovenia, Slowenia, Slovinsko, Szlovénia...). Due to the similarity of the names of Slovenia and Slovakia these are often confused. Some traditional names of mountain ranges (eg. Julian Alps, Alpes Juliennes, Julische Alpen, Alpy Julijskie, Julské Alpy...) and regions (eg. karst, Karst, Karstia, Carso, Karszt, Cjars...) are well-established. There are also some traditional names of our capital (eg. Labaci, Laibach, Lubiana, Lubiane, Lublana, Lublan...). Common nouns used as parts of geographical names are usually translated, particularly in oronyms and hydronyms (eg. Lake Bled, Bleder See, Lago diBled...). There are quite many foreign names that are Slovene in origin (eg. Gorizia = Gorica, Gradis-ca = Gradišče); some of them refer to places outside of today's ethnical territory (eg. Graz = Gradec). Some foreign geographical names outside Slovenia are even preceded by archaic adjectives referring to Slovene ethnicity such as windisch, sclavo, vend or tôt (eg. Windisch Bleiberg = Slovenji Plajberk, Sant Pièri dai Sclavons = Speter Slovenov, Râbatôtfalu = Slovenska ves). The names Kras and Lipica are of particular significance. Due to pioneering research of karstic phenomena, which was carried out in the Slovene Karst, where these phenomena are particularly distinct, the name of this Slovene region or its traditional form is a basis for the naming (epotoponym) of this special geomorphological feature in general, eg. karst in English. Lipica gives its name to the world-famous horse breed the Lipizzan (Slovene: lipicanec). Besides geographical names themselves the paper also treats derivatives from them. Mostly these are adjectives, names for inhabitants, languages, accents or dialects. Slovene is rich in such derivatives as it can form an adjective, the name for an inhabitant and the local dialect for the smallest of places. In some other languages, however, derivatives from geographical names are rare. German, for example, distinguishes real adjectives (eg. slowenisch, krainisch, adriatisch, julisch...) from adjectival derivatives ending in -er (eg. Krainer, Gorenjskoer, Laibacher...). Names for inhabitants are usually identical with these -er adjectives, with the exception of der Slowene. In English most names yield only one adjectival derivative to denote an inhabitant as well as a language; there are but a few such names for 46 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi Slovene geographical entities (eg. Carniolan, Istrian, Adriatic, Ljubljanian ...). With other geographical names we have to resort to other linguistic options. There are two versions of the adjective for the country itself (Slovene/Slovenian); the shorter form is gaining more and more frequency of usage. Derivatives from Latin geographical names are mostly used in scientific discourse, for example in biological classification (taxonomy) of the living world. Usually names of endemic species are derived from names of geographical entities. As these are technical terms, the genus name is always capitalized, while the species (and subspecies) names are not. Some of the most famous species are plants named after the historical region of Kranjsko (eg. Lilium carniolicum = Carniolan lily, Scopolia carnioli-ca = Carniolan scopolia, Senecio carniolicus = Carniolan ragwort), but there are many others as well (eg. Nigritella lithopolitanica/Lithopolis = Kamnik/, Ranunculus aesontius/Aesontius = Soca/...). The same classification and naming is applied to fossils (eg. Turritella slovenica, Schwagerina carniolica, Karavankina schellwieni...). The appropriateness of usage of a foreign geographical name depends mostly on its origin, status and the communicational context. How to use foreign names when writing in a foreign language is a matter of individual judgement, but the usage of traditional names for Slovenia is practically a must. These names are also standardized in many foreign languages (national equivalents to ISO 3166). According to UN resolutions, the number of exonyms should be limited. It seems, however, that Slovenes tend to be too critical of foreign names and at the same time do in no way wish to abandon traditional Slovene names for foreign places (eg. Dunaj = Vienna, Benetke = Venice ...). An issue of some contention is original foreign names which usually carry historical connotations (eg. Laibach). It is important, however, to follow the general rule of consistency and derive adjectives only from the name as it is used elsewhere in the text so as to avoid duplicity and confusion. 47 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi RAZGLEDI NEKATERI NOVEJŠI EKONOMSKOGEOGRAFSKI POJMI AVTOR Igor Vrišer Naziv: dr., profesor geografije in zgodovine, redni univerzitetni profesor v pokoju Naslov: V Murglah 205, SI - 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: - Telefon: 0128343 98 Faks: - UDK: 33:91:001.4 COBISS: 1.02 IZVLEČEK Nekateri novejši ekonomskogeografski pojmi Z gospodarskim razvojem v zadnjih dvajsetih letih so se tudi v ekonomski geografiji uveljavili nekateri novi pojmi. Z njimi prikazujemo pomembne procese in spremembe v svetovnem gospodarstvu in se posebej v organizaciji in razmestitvi industrijske proizvodnje. Obravnavani pojmi so: deindustrializacija, fordizem, postfordizem, globalizacija, multinacionalne družbe in fleksibilni sistem industrijske proizvodnje. KLJUČNE BESEDE ekonomska geografija, deindustrializacija, fordizem, postfordizem, globalizacija, fleksibilni sistem industrijske proizvodnje ABSTRACT Some new notions in economic geography The world economic development in the last twenty years have brought forward also in the economic geography some new notions. They represent importantprocesess and changes in the world economy and especially in the organization and dislocation of the manufacturing. The applied notions are deindustrialization, Fordism, postfordism, globalization, global players and flexible system of manufacturing. KEYWORDS economic geography, deindustrialization, Fordism, postfordism, globalization, flexible system of manufacturing Uredništvo je prispevek prejelo 12. marca 2001. 49 Igor Vrišer Nekateri novejši ekonomskogeografski pojmi 1. Uvod V zadnjem desetletju so se z družbenim in gospodarskim razvojem uveljavili v ekonomiji številni novi pojmi. Mnogi med njimi se uporabljajo tudi v širši javnosti. V pričujočem prispevku želimo na kratko prikazati tiste, ki imajo tudi ekonomskogeografski pomen oziroma so soudeleženi pri geografski preobrazbi sveta. 2. Novej{i ekonomskogeografski pojmi 2.1. Deindustrializacija Pojem se je pojavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Z njim se je skušalo prikazati dve značilnosti sodobne industrije. V ožjem pomenu besede je pomenil selitev industrijskih obratov iz starih industrijskih območij in industrijskih mest v predele, ki niso imeli industrije, kjer je primanjkovalo delovnih mest ali je bilo veliko cenene delovne sile. Ta območja so bila bodisi širša obmestja industrijskih aglomeracij, manj razvite regije v domači državi ali pa oddaljene nerazvite države tretjega sveta. Vendar razlogi za selitev industrijskih podjetij niso bili zgolj v iskanju cenejše delovne sile. Veliko so prispevale čedalje večje prostorske, prometne in ekološke težave industrije v industrijskih aglomeracijah, ki so onemogočale uvedbo sodobnih proizvodnih postopkov ter novih organizacijskih ureditev. Do selitev je prihajalo tudi zaradi številnih ekoloških očitkov. V širšem pomenu pa se je z deindustrializacijo označevalo socialnoekonomske spremembe, pri katerih se je v smislu napovedi Fourastieja in Clarka začel doslej prevladujoči delež sekundarnih dejavnosti v gospodarski strukturi zmanjševati v korist terciarnih in kvartarnih dejavnosti. Konec 20. stoletja naj bi bila presežena kulminacija zaposlenosti v sekundarnih dejavnosti, saj bi masovna uporaba avtomatizacije, računalnikov in numerično krmiljenih strojev ter nova proizvodna paradigma povzročili v industrijski proizvodnji zmanjšanje števila zaposlenih in spremembo njihove kvalifikacijske in strokovne strukture. 2.2. Fordizem Z njim označujemo organizacijo industrijske proizvodnje, ki jo je konec 19. stoletja vpeljal ameriški avtomobilski tovarnar Henry Ford. Temeljila je na masovni proizvodnji in množični potrošnji industrijskih izdelkov (economy of scale). Proizvodnja je bila zasnovana na enotnem in avtokratskem upravljanju podjetja ter na zelo podrobni delitvi proizvodnega dela (Taylorizem) s ponavljajočimi se fragmenti in preprostimi gibi, ki so omogočali hitro izvedbo delovnega opravila in niso zahtevali veliko strokovne usposobljenosti. Prispodoba fordizma je postal tekoči trak ob velikem številu nekvalificiranih delavcev. Industrijski postopek je tudi terjal standardizacijo proizvodov oziroma njihovih sestavin, vertikalno integracijo sodelujočih podjetij in urejeno omrežje servisnih delavnic. Fordizem se je uveljavil predvsem v industrijskih panogah z množično proizvodnjo potrošnega blaga. Akumulacija kapitala se je opirala na prodajo velikega števila standardiziranih izdelkov. Čeprav je fordistični proizvodni način močno znižal proizvodne stroške ter zvečal in pocenil proizvodnjo, so se sčasoma ugodni učinki »economy of scale« (prihranki zaradi velike, množične proizvodnje) začeli zmanjševati: proizvodnje ni bilo več mogoče povečevati z najemanjem cenene delovne sile in tudi tržišče se je zaradi presežkov v ponudbi in uniformiranosti izdelkov zasitilo. Tako je fordistični način proizvodnje postajal profitno premalo donosen. V drugi polovici dvajsetega stoletja so se pokazale še druge slabosti: nezainteresiranost zaposlenih zaradi velikega izkoriščanja in primitivnih delovnih opravil, avtokratsko vodenje, premajhne spodbude h kreativnosti in skromno upoštevanja znanja. Delavci so bili nagrajevani glede na večanje proizvodnje. Zaradi velikega števila manj kvalificiranih zaposlenih so imeli pomembno vlogo delavski sindikati. V drugi polovici 20. stoletja so ga z uvajanjem avtomatizirane proizvodnje začeli v razvitih 50 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi državah opuščati ali nadomeščati z novimo »postfordističnimi« proizvodnimi sistemi. Da bi vendarle izkoristili obstoječe proizvodne kapacitete, so industrijske obrate selili v manj razvite države, kjer je še bilo mogoče obdržati stari proizvodni način zaradi cenene delovne sile in odpiranja novih tržišč. V nekaterih drugih primerih so reševali tovarne, ki so poslovale z zastarelim fordističnim proizvodnim načinom, z državnimi subvencijami ali davčnimi olajšavami, vendar se je slejkoprej izkazalo, da je to le začasna rešitev. 2.3. Postfordizem Z zmanjševanjem uspešnosti fordističnega načina proizvodnje so se v industrijskem gospodarjenju konec dvajsetega stoletja pojavili nekateri novi proizvodni in organizacijski sistemi. Namesto množične proizvodnje, tekočih trakov in masovnega zaposlovanja manjkvalificirane ali nekvalificirane delovne sile, ki je bilo značilno za fordizem, se je začela uveljavljati veliko bolj fleksibilna proizvodnja, uvajalo se je nove tehnologije, spremenilo se je organizacijo dela in za uspešnost podjetja je postala odločilnega pomena strokovno usposobljena delovna sila. Namesto toge množične proizvodnje je prevladala bolj spremenljiva in prilagodljiva produkcija, ki je lahko hitro sledila novim ali spremenjenim tržnim zahtevam, bolj upoštevala individualizirano potrošnjo in nudila pestrejšo ponudbo izdelkov. Podlaga tej fleksibilnosti so bili novi, izpopolnjeni multifunkcionalni stroji in novi tehnološki postopki, ki so omogočali, da je tovarna lahko v razmeroma kratkem času spremenila svoj proizvodni asortiment in vpeljala docela novo proizvodnjo. Zaradi fleksibilne proizvodnje se je spremenil tudi odnos do kooperantov. Ti niso bili več togo vezani na matično podjetje, ampak so nastopali na trgu veliko bolj samostojno, saj je tudi osrednji obrat iskal na regionalnem ali celo na svetovnem tržišču najboljše ponudnike in ni bil več prvenstveno vezan na podružnične dobavitelje. Se do nedavna tesna vertikalna integracija podjetij se je sprostila. V organizaciji podjetij je to pomenilo, da je proizvodnja manj vezana, da v matičnem podjetju ni treba vzdrževati velikih skladišč sestavnih in rezervnih delov in da je ob ugodnih prometnih zvezah mogoče sproti (just in time) dostavljati v tovarno potrebne sestavine. Zaradi teh sprememb so najprimernejša organizacijska oblika v industriji postala mala in srednje velika podjetja, ki so proizvodno fleksibilna in sposobna najhitreje uvajati različne novosti. Drugačen proizvodni sistem je povzročil tudi spremembe v organizaciji dela. Namesto tekočih trakov so proizvodnjo organizirali v delovnih skupinah, sestavljenih iz različnih strokovno usposobljenih delavcev, kar je povzročilo tudi drugačno delitev dela v tovarni in drugačno povezovanje z drugimi podjetji. Uvajanje novosti je potekalo postopoma in različno glede na posamezne dejavnosti. Zato je treba označiti postfordizem kot sestavljenko iz starega fordističnega sistema in uvedbe številnih proizvodnih inovacij. Najbolj bistvena značilnost postfordističnega industrijskega proizvodnega sistema pa je bil spremenjen odnos do znanosti, raziskovanja in razvoja. Znanstveno raziskovanje je postalo temelj razvoja. V najbolj propulzivnih panogah (elektrotehnika, strojništvo, biologija, fizika, kemija) je nanj odpadla večina naložb. Od novih iznajdb in drugih inovacij je bilo odvisno, kako se bo podjetje uveljavilo na trgu, kako bo sledilo razvoju in kako bo zadovoljilo glede kvalitete čedalje bolj zahtevne kupce in uporabnike. Veliko novih proizvodov je bilo tehnično in tehnološko izredno zahtevnih. V številnih primerih je nakup novih naprav obsegal tudi njihovo montažo, vzdrževanje ter uvajanje in šolanje delavcev. Tako se je v industrijski proizvodnji večal delež proizvodnih storitev (terciarizacija industrije). Upravičeno označujejo nekateri sodobno postfordistično tovarno kot »learning laboratory«. V nekaterih primerih, ko so se stroji zelo hitro izpopolnjevali in je njihovo »moralno« zastarevanje prehitevalo dejansko amortizacijsko dobo, pa so se proizvajalci velikokrat odločili, da so stroje dajali le v najem (leasing) za določeno dobo (na primer IBM). Prikazane spremembe so zvečale delovno storilnost, prinesle so pomembne časovne prihranke, izboljšale so zunanjo in notranjo »logistiko« (prometne povezave z dobavitelji in tržiščem ter notranjo prometno ureditev) in izboljšale kvaliteto izdelkov. Tudi odnos do kupcev je postal z novo proizvodno paradigmo bolj oseben in zavezujoč. Namesto dohodkov, ki jih je prinašala masovna proizvodnja (economies 51 Igor Vrišer Nekateri novejši ekonomskogeografski pojmi of scale), so se uveljavili »economies of scope« (dohodki in prihranki na področju delovanja, ki nastanejo z iznajdbami, fleksibilnostjo, upoštevanjem zahtev kupcev). Tako je postal dohodek podjetja bolj odvisen od celotnega poslovanja in ne zgolj od uspešne množične proizvodnje. Drugačno oblikovanje dohodka je povzročilo še eno novost v industrijski proizvodnji. Podjetja so začela opuščati doslej prevladujočo ozko proizvodno usmerjenost. Namesto nje so svoje proizvodne interese širila na bližnja proizvodna področja ali pa celo na povsem nova (tako so na primer petrokemična podjetja širila svojo dejavnost s področja proizvodnje in predelave nafte na premogovnike, kemično industrijo, elektroniko in podobno ali celo na terciarne dejavnosti), kjer so si obetala nove razvojne in dohodkovne možnosti. V tem so prednjačile prav velike multinacionalne industrijske družbe. Postfordisticna proizvodna paradigma se je uveljavila predvsem pri proizvodnji tehnično in tehnološko najbolj zahtevnih izdelkov v razvitih državah: na primer v ZDA, na Japonskem, v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Italiji, Kanadi in Švedski. Spodbudila je nastanek »tehnopolisov«, tehnoloških parkov in industrijskih con, ali pa je prišlo do spontanega razvoja lokalnih ali regionalnih zgostitev (clusters) manjših podjetij, največkrat v bližini univerz ter raziskovalnih inštitutov in laboratorijev (Silicon valley). Odvisnost industrije od znanstvene in raziskovalno-razvojne sfere, iz katere prihaja v sedanjosti največ inovacij in izumov, je pripomogla, da so se ti stiki zelo poglobili. V okolici univerz, raziskovalnih inštitutov in laboratorijev so začeli nastajati posebni »znanstveni parki« (sienceparks) ali posebni znanstveni centri in »univerzitetna mesta« (technopolisi), ki skrbe za fundamentalne in aplikativne raziskave, preizkušajo novosti in vodijo kontrolo nad proizvodi. Nekatere vodilne industrijske države celo načrtno podpirajo osnovanje takih razvojnih središč (Japonska, Francija, Velika Britanija). Druga obli- N O A Aberdeen | Znanstveni park A Manjši znanstveni park O Podjetniška cona Slika 1: Znanstveni parki in podjetniške cone v Veliki Britaniji (Benko 1991; Maier 2000). 52 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi ka spodbujanja industrijskega razvoja so »podjetniške cone« (enterprise zones), ki so jih sprva razvili kot prostotrgovinske cone v Hong Kongu in Singapurju. V njih podjetniki odpirajo različne proizvodne obrate, saj so delovni pogoji zelo sproščeni, kontrola državnih oblasti je omiljena in obdavčenje je zelo zmanjšano ali pa sploh ne obstaja. V nekaterih primerih celo uživajo status prostocarinskih con, kar spodbuja uvoz in ponoven izvoz oplemenitnega blaga (reeksport). 2.4. Globalizacija V sedanjosti se ta pojem veliko uporablja v ekonomiji, politiki in socialnem življenju. Glede na to obstajajo različna pojmovanja, ki jih lahko strnemo v naslednjo pomensko razlago: globalizacija pomeni čedalje tesnejše gospodarsko (proizvodno, prometno, komunikacijsko, finančno) in socialno povezovanje sodobnega sveta na svetovni ravni. Ta proces se je resda začel v gospodarstvu, še posebej v industriji, bančništvu, zavarovalništvu in trgovini, vendar so njegovi vplivi segli tudi na številna področja socialnega življenja (moda, prehranbeni načini, potrošništvo, avtomobilizem, TV in filmi, zmanjševanje nacionalnih in regionalnih vplivov). Najdlje je globalizacija segla v gospodarstvu, kjer so se z sprostitvijo (liberalizacijo) mednarodne trgovine na podlagi »splošnega sporazuma o carinah in trgovini« (GATT = General Agreement on Tariffs and Trade) in ob sodelovanju Svetovne trgovinske organizacije (WTO = World Trade Organization), z odpravo nekaterih finančnih ovir in deregulacijo denarnih trgov ter z zvečano mobilnostjo kapitala izredno pomnožili stiki med proizvajalci na različnih koncih sveta. Pri tem, navajajo, so trgovski stiki znatno hitreje naraščali kot pa industrijska proizvodnja. Po drugi strani je značilno, da so pri širjenju globalizacije nadpovprečno pomembno vlogo odigrale prav proizvodne naložbe. Zaradi njih so prišli do veljave drugačni, »svetovno« naravnani lokacijski faktorji, ki so bili pogostoma poglavitni razlog za nadaljnje naraščanje regionalnih razvojnih razlik, za kopičenje bogastva na eni in naraščanje revščine na drugi strani. H globalizaciji so nedvomno veliko prispevale naraščajoče število mednarodnih družb (global players), ki so z združevanjem, prevzemi ali nakupi delnic sorodnih, konvergenčnih ali konkurenčnih podjetij ustvarjale na svetovni ravni integrirana proizvodna in prodajna omrežja. Obenem z oblikovanjem mul-tinacionalnih korporacij so se pojavile tudi globalne razvojne strategije in alianse, ki so spreminjale ali rušile dosedanja proizvodna, trgovska in finančna omrežja in s tem izzivale odpor prizadetih. Izjemnega pomena za uspešno širjenje globalizacije je bilo formiranje svetovnega informacijskega in telekomunikacijskega omrežja, ki je postalo nepogrešljiva infrastrukturna podlaga (sateliti, internet). Nič manjšega pomena ni bil razvoj prometa. Prispeval je k znižanju prometnih tarif in drugih transportnih stroškov in spodbudil k preobrazbi prometnih podjetij v »logistične storitvene centre«, ki nudijo kompleksne prometne storitve (na primer špedicija, zavarovanje tovora, fitopatološke kontrole, tarifne olajšave). K znižanju izdatkov za skladiščenje so pripomogle tudi izboljšave v prometu. Omogočile so bolj sproščeno nakupovanje proizvodnih sestavin in vgradnih sklopov na svetovnem trgu oziroma so se proizvajalci docela preusmerili na oskrbo s sestavinami zunaj podjetja (outsourcing). Nasploh se je v moderni industrijski ekonomiji skušalo kar najbolj zmanjšati število dobaviteljev sestavnih delov (single, double sourcing) ali pa prevzemati kar cele sklope, ki se jih je nabavljalo pri velikih specializiranih proizvajalcih (na primer Intel). Opisane gospodarske sprostitve so močno povečale mobilnost in združevanje kapitala. Oblikovali so se novi neodvisni finančni trgi (off-shore-banking) in poglobila se je vloga nekaterih svetovno pomembnih borz (Wall Street, Londonske, Tokijske, Frankfurtske). Za novejši potek globalizacije je bilo nad vse pomembno združevanje medijskih in telekomunikacijskih družb, ki obvladujejo medijska sredstva (TV, radio, časopisi) in informacijsko infrastrukturo (telekomunikacijsko omrežje, zemeljski sateliti) in ki se po kapitalski moči uvrščajo med največje svetovne združbe. Z določenim časovnim zamikom so spremembam na gospodarskem področju sledili premiki v socialni in politični sferi. Tako govorimo o globalizaciji življenjskega načina, potrošništva in kulturnega življenja. 53 Igor Vrišer Nekateri novejši ekonomskogeografski pojmi Pri tem imajo pomembno vlogo masovni mediji, ki spodbujajo k sprejemanju nekaterih navad v prehrani, oblačenju, preživljanju prostega časa in podobnem. Tudi kulturne izmenjave prispevajo k oblikovanju nekakšne »svetovne kulture«, vendar pogosto na škodo lokalne, regionalne ali nacionalne tradicije. V političnem življenju se je s sprejemanjem mednarodno veljavnih pravil in mednarodnega prava začela zmanjševati vloga nacionalnih vlad in parlamentov ter so se krepile politične integracije. Pojavljajo se celo težnje po formiranju »svetovnega državljana«. V sedanjosti se vplivi globalizacije občutijo že vsepovsod, vendar so njeni učinki najbolj osredotočeni in opazni na treh območjih: v Angloameriki (Atlantska obala in Prijezerje, Teksas, Kalifornija), Zahodni in Srednji Evropi ter Vzhodni in Jugovzhodni Aziji (Japonska, Taivan, obmorska Kitajska, Hong-Kong, Singapur). V okviru te »triade« poteka največ svetovne proizvodnje, se odvija največ trgovine, finančnih transakcij in prometa in od tod prihaja največ gospodarskih spodbud in inovacij. Globalizaciji se pogosto pripisuje stremljenja po kar največji uniformiranosti proizvodnje in potrošnje, standardizaciji izdelkov, življenjskih navad, kulture in podobnega. Vendar mnogi razprav-ljalci o poteh in razvojnih možnostih sodobnega kapitalizma opozarjajo, da globalizacija še zdaleč ni tako enoten družbeni proces, kot se zdi na prvi pogled. Navajajo, da niti kapitalizem in niti pod njegovim vplivom nastajajoča globalizacija še zdaleč ne pomenita zgolj prevzemanje oblik ameriškega ali zahodnoevropskega kapitalizma. Že v drugi polovici dvajsetega stoletja so se v kapitalizmu oblikovale nekatere razvojne variante, med katerimi je treba opozoriti na posebnosti japonskega, korejskega, taj-vanskega ali singapurskega kapitalizma (= New industrial countries). V zadnjem desetletju so nastale nekatere nove inačice, ki se prav tako znatno razlikujejo od »klasičnega« ameriškega ali zahodnoevropskega kapitalizma. Posebej opozarjajo na svojstvenosti kapitalizma v Vzhodni Evropi ali na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Pozornost vzbuja kitajski polkapitalistični model, ki ga glede na številnost prebivalstva in gospodarsko moč ni mogoče podcenjevati. V vseh navedenih primerih gre za splet osnovnih načel kapitalističnega družbenega sistema s historično ali kulturno dediščino ali z ostanki prejšnjega socialističnega družbenega reda. (The Economic Geography Reader 1999). 2.5. Multinacionalne družbe Multinacionalne družbe (Global players, Transnational corporations, Multinational enterprises, Multinazionale Konzerne) dobivajo v sodobnem svetovnem gospodarstvu ključni pomen. Ocenjujejo, da nanje odpade že tretjina svetovne trgovine. Njihovo število naj bi znašalo okoli 39.000 s približno 270.000 inozemskimi podružnicami (Maier 2000). Ce izvzamemo naftne družbe, kjer se je internacionalizacija najprej uveljavila, so se prve nadnacionalke pojavile v šestdesetih letih, v večjem obsegu pa v osemdesetih. Njihova organizacija je povečini sestavljena iz matičnega podjetja in relativno samostojnih podružnic v drugih državah. Podružnice so sprva nastajale tam, kjer je bil obetajoč trg, cenena delovna sila ali kvalitetne in cenene surovine. Pozneje pa so čedalje pomembnejšo vlogo imele težnje po določenem obvladovanju svetovnega trga, izogibanje carinskih ovir za prodor na obetajoče tržišče (na primer prodiranje japonskih izvoznikov v ZDA), tehnično, razvojno in znanstveno sodelovanje in izkoriščanje znanja pridruženih članic ali dobava sestavin ali sklopov. V mnogih primerih so z odpiranjem podružnic prenesli tja tudi izdelavo svojih proizvodov in organizacijo proizvodnje, vendar so povečini izdelavo ključnih sestavin zadržali v matični državi. Pri svojem prodiranju na tuja tržišča se multinacionalne družbe poslužujejo svetovne strategije in obdelave trga, iščejo povezave s sorodnimi ali komplementarnimi družbami in izvajajo kar najbolj široko standardizacijo svojih izdelkov. Mobilnost kapitala jim omogoča, da se do podružnic v drugih državah dokopljejo tudi z nakupi, prevzemi ali z dokupovanjem delnic. Povezovanje in združevanje jim prinaša prihranke pri raziskovanju in razvoju, pripomore k izboljšavam v tehnologiji in zmanjšuje stroške pri razvijanju novih proizvodov. Multinacionalkam se pogosto pripisuje veliko slabih namenov in še več škodljivih posledic na nacionalni ali lokalni ravni. Z močjo svojega kapitala, ki presega letni družbeni proizvod manjših držav, naj bi brezobzirno spodrivale konkurente, dušile domače proizvajalce, težile za monopolnim položajem, 54 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi ustvarjale polkolonialne odnose, izsiljevale privilegije z grožnjo, da bodo odpirale nove obrate v drugi državi, vtikale naj bi se v politično življenje in podobno. Multinacionalke so nedvomno za mnoga nacionalna gospodarstva resen izziv na gospodarskem področju, toliko bolj, ker so pod vplivom razmer v matični državi. Res pa je tudi, da so v sedanjosti na mnogih področjih nosilec tehnološkega napredka, saj so edine, ki zmorejo drage razvojne naložbe. Njihova moč se z rastočo konkurenco zmanjšuje. Pogostoma so zaradi obsežnosti okorne in jim manjša in bolj fleksibilna podjetja uspešno konkurirajo. Z naložbami in namestitvijo obratov v tuji državi postanejo odvisna od tamkajšnje zakonodaje in državnih oblasti in ranljiva. Njihov velik problem je zaščita intelektualne lastnine. Glede na vse to nekateri menijo, da je uveljavljanje multinacionalke v tuji državi konec koncev vendarle trgovanje med prizadeto državo in zainteresirano družbo. Njihovo delovanje je osredotočeno na področja najbolj zahtevnih proizvodov, vendar se čedalje bolj širijo tudi na različna storitvena območja (na primer telekomunikacije, informatika, mediji). Po Maie-ru (Maier 2000) in po njem citiranem viru (Bundeszentrale für politische Bildung: Die Gruppe von Lissabon, Grenzen des Wettbewerbs, Die Globalisierung der Wirtschaft un die Zukunft der Menschheit, Bonn, 1997) povzemamo preglednico, ki prikazuje delež multinacionalk na različni tehnoloških področjih. Preglednica 1: Število multinacionalnih družb in njihov proizvodni pomen na nekaterih tehnološko najzahtevnejših področjih. tehnološko področje število združb delež vseh razvitih delež triade gospodarstev v % (ZDA, Japonska, EU) v% biotehnologija 846 99,1 94,1 novi materiali 430 96,5 93,5 računalniki 199 98,0 96,0 industrijska avtomacija 281 96,1 95,0 mikroelektronika 387 95,9 95,1 software 346 99,1 96,2 telekom 368 97,5 92,1 informacijska tehnologija 148 93,3 92,6 avtomobilska industrija 205 84,9 82,9 letalstvo 228 96,9 94,3 kemija 410 87,6 80,0 živila 42 90,5 76,2 elektrotehnika 141 96,5 92,2 obdelovalni stroji 95 100,0 100,0 drugo 66 90,9 77,3 skupaj 4192 96,7 91,9 2.6. Fleksibilni sistem industrijske proizvodnje Spremembe na svetovnih trgih so industrijske proizvajalce prisilile k uvajanju drugačnih proizvodnih načinov in k sprejemanju nove socio-tehnične paradigme v proizvodnji. Sodobni svetovni trg je terjal od njih veliko večjo proizvodno fleksibilnost, prilagodljivost in pestrost izdelkov. Obenem se je pričakovalo krajše dobavne roke, visoko in ustaljeno proizvodno kvaliteto in strogo spoštovanje dogovorjenih terminov. Proizvodna racionalizacija je pri starem fordističnem sistemu, pri katerem so sicer merili vsak delavčev gib in strojni delovni postopek, očitno prišla do svojih meja. Kljub temu je bilo 55 Igor Vrišer Nekateri novejši ekonomskogeografski pojmi po nekaterih meritvah izkoriščeno komajda 11 % razpoložljivega strojnega časa. Nove možnosti za racionalizacijo proizvodnje, h kateri jih je silila naraščajoča konkurenca, so zato obstajale v racionalizaciji celotnega proizvodnega postopka in ne zgolj nekaterih njegovih komponent. V praksi je to pomenilo, da se v tovarni osnujejo proizvodne skupine (grupe, teams, samostojni proizvodni obrati v tovarni), ki prevzamejo odgovornost za samostojno prilagajanje proizvodnje stalno se spreminjajočim tržnim razmeram. Tako so namesto togega in hierarhično zgrajenega fordističnega sistema nastale samostojne, zelo dinamične in delovno zainteresirane proizvodne skupine, ki so prevzele izdelovanje, montažo in finalizacijo sestavin, polizdelkov ali sklopov (modulov) ali končnega izdelka. Zaradi odgovornosti in nagrajevanja je bila vsaka delovna skupina nadvse zainteresirana, da jo sestavlja kar najmanjše število zaposlenih s kar največjo usposobljenostjo in delovno proizvodnostjo. Sama je tudi izvajala strogo kontrolo nad kvaliteto izdelkov. Novi sistem je že skraja močno zmanjšal število zaposlenih, odpravil številne vmesne instance in kontrole ter znova združil proizvodnjo, upravo in razvoj. Neobhoden pogoj za uspešno delovanje novega proizvodnega sistema in sledenje tržnim zahtevam je bil poseben nadrejeni informacijski in komunikacijski sistem, ki je omogočal in skrbel za sprotno obveščanje o številu in obliki naročenih izdelkov, dobavi sestavnih delov in njihovi dostavi. Drugi pogoj je bila nova logistika, ki je morala biti povsem vsklajena s proizvodnjo, saj bi v nasprotnem prihajalo do zastojev. Nič manjšega pomena ni bila uvedba in raba mikroelektronike, ki je prevzela z avtomati, roboti, numerično krmiljenimi stroji in računalniško numerično kontrolo pretežni del proizvodnje in kontrole nad njo. Računalniška tehnologija je tudi znatno olajšala planiranje proizvodnje, vodenje dobave sestavin in sklopov, kontrolo izdelkov in skladiščenje rezervnih delov. Z njeno pomočjo se je občutno spremenila vsa industrijska proizvodnja (CAM = Computer-aided Manufacturing) in se je poenostavilo snovanje (CAE = Computer-aided Engineering), planiranje (CAP = Computer-aided Planning) in konstruiranje novih izdelkov (CAD = Computer-aided Design). Podjetja, ki so prevzela novo proizvodno paradigmo, so v mnogih primerih morala opustiti dosedanja poslopja, saj je fleksibilni proizvodni način zahteval stalno spreminjanje proizvodnih linij ali celo uvajanje novih. Zaradi tega so morali marsikje proizvodnjo preseliti v enostavne hale, v katerih je bilo mogoče spreminjati proizvodno organizacijo po vsakokratnih potrebah. Z novo zasnovo industrijske proizvodnje se je spremenil tudi odnos do kooperantov. Namesto prejšnjega togega in na več stopenj razdeljenega sistema dobaviteljev je matična tovarna skušala poenostaviti dobavo na dva načina. Po prvem je število dobaviteljev skrčila na kar najmanjše število, včasih celo na enega samega (single sourcing). Pri drugem načinu je dobavitelju prepustila ali naložila, da izdela in sestavi celoten sklop ali podsklop (na primer avtomobilska vrata, sedeže ali menjalnik pri avtomobilu), (modular sourcing). S temi spremembami v oskrbi z reproduktivnim materialom in sestavnimi deli so se nekoč obsežne proizvodne verige znatno skrčile, zvečala se je odgovornost dobaviteljev, odpadla je lastna proizvodnja, sprostile so se možnosti izbire dobaviteljev na svetovnem tržišču (global sourcing), zmanjšale so se potrebe po skladiščenju in znaten del odgovornosti so poleg dobaviteljev prevzela logistična podjetja. Matična podjetja so tako opustila težnje, da bi kar največ izdelala v lastnem podjetju in razvijala nekakšno proizvodno »avtarkijo« in so prešla na kupovanje sestavin na tržišču pri najboljših proizvajalcih (outsourcing). Inovacije v organizaciji proizvodnje so pripeljale do nekaterih novih postopkov, ki jih srečujemo pod imeni: »fraktalna tovarna«, »just in time«, »leanproduction«. Pri prvem, »fraktalni tovarni« (Warnecke 1993), se podjetje obravnava kot živ organizem, ki ga sestavljajo proizvodne skupine, obrati, teams (fraktali). Proizvodni sistem je izrazito decentraliziran. Delo se organizira na podlagi samostojnih proizvodnih skupin, v kateri vsak delavec zavestno prevzame določeno delo in z njim tudi odgovornost. Delovna skupina nosi odgovornost za vsa opravila v določeni proizvodni fazi (na primer sestavo in montaža zavornega sistema pri avtomobilu) in z njo vred skrb za dispozicijo, rok izdelave, stroške in kvaliteto. Pri izvajanju je relativno samostojna in svobodna. Sprotna kontrola v skupini pomeni, da se napake takoj popravijo in ne šele na končnem izdelku, kot je primer pri tekočem traku. Sistem je dinamičen in se je sposoben sproti prilagajati zahtevam trga ter tehnološkim in tehničnim spremembam. 56 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi TRADICIONALNA DOBAVA PROIZVODNIH SESTAVIN DOBAVITELJ 1 - DOBAVITELJ 2 DOBAVITELJ 3 DOBAVITELJ 4 DOBAVITELJ 5 MODULARNA DOBAVA PROIZVODNIH SESTAVIN DOBAVITELJ 1 DOBAVITELJ 2 DOBAVITELJ 3 DOBAVITELJ 4 DOBAVITELJ 5 PROIZVAJALEC PROIZVAJALEC Slika 2: Shematični prikaz tradicionalne in modularne dobave proizvodnih sestavin. Še dlje so šle spremembe v organizaciji proizvodnje pri »leanproduction« (vitka proizvodnja, Schlanke Produktion). Razvili so jo v šestdestih letih v japonski avtomobilski tovarni Toyota, zato so mnogi sprva trdili, da je primerna za japonsko delovno mentaliteto in tradicijo. Proizvodni uspehi v tovarnah, ki so prevzela novi način in ki so na primer v avtomobilski industriji podvojili proizvodnjo ob manjšem številu zaposlenih, so prepričali tudi njene nasprotnike. Tudi pri tej organizaciji proizvodnje je delo organizirano v relativno samostojnih delovnih skupinah, ki prevzamejo polno odgovornost za svoj delež v proizvodnji, s čemer se znatno izboljša kvaliteta izdelkov. Število zaposlenih v delovnih skupinah se pomembno zmanjša. Izboljša se strokovna usposobljenost delavcev. Pretežni del zaposlenih v upravi se premesti v proizvodnjo, saj je hierarhija nadzornikov, kontrolorjev kvalitete ter nabavlja-čev surovin in polizdelkov nepotrebna. Razvojni oddelek je tesno povezan s proizvodnjo in sledi njenim sprotnim zahtevam. S tem se izjemno poveča fleksibilnost proizvodnje in skrajšajo se proizvodni roki. Radikalno se zmanjša število dobaviteljev, ki pa morajo prevzeti nekatere nove obveznosti: jamčijo za kvaliteto sestavin oziroma sklopov, izvršijo montažo v sklope, oblikujejo si lastno omrežje poddoba- 57 Igor Vrišer Nekateri novejši ekonomskogeografski pojmi viteljev in skrbe za skladiščenje surovin in polizdelkov in prevzamejo odgovornost za pravočasno dobavo polizdelkov matičnemu obratu. Prenos odgovornosti na tiste zaposlene, ki dejansko ustvarjajo novo vrednost, redukcija števila zaposlenih in zmanjšane potrebe po skladiščnih prostorih in s tem znatna sprostitev na surovine in polizdelke vezanega kapitala so prinesle pomembno zvečanje storilnosti in dohodka. Obenem se je z večjo fleksibilnostjo omogočilo rentabilno izdelavo manjših serij. Novi proizvodni način je še povečal potrebe po standardizaciji vseh sestavin in polizdelkov. Njeno uvajanje je zadevalo na številne ovire. Zastavilo se je vprašanje, kaj storiti z ogromnimi naložbami v dosedanjo masovno proizvodnjo. Le stežka je bilo odpraviti predstavo, da je bistvenega pomena za rentabilno proizvodnjo množična proizvodnja, s katero se zniža lastna cena izdelkov. Poseben problem je bil, kam z velikim številom nekvalificiranih delavcev, ki so doslej nosili težo proizvodnje. Razumljivo je, da so se te spremembe odrazile tudi v prostorski organizaciji tovarn in njihovih dobaviteljev. Zmanjšanje števila dobaviteljev je po drugi strani zahtevalo znatno zvečanje proizvodnih zmogljivosti pri tistih, ki so obdržali proizvodnjo sestavin; drugi so se morali preusmeriti. Sistem »just in time« je potreboval kar najbolj zanesljive in hitre povezave. Posledica je bila, da so matične tovarne težile, da so se dobavitelji namestili v bližini in da so bili lahko dostopni po avtocestah. Izdelavo izdelkov z velikim deležem preprostih opravil in z veliko ročnega dela pa so, nasprotno, prenesli v oddaljene kraje s ceneno delovno silo ali pa v manj razvite države. 3. Viri in literatura Arnold, K. 1992: Wirtschaftsgeographie in Stichworten. Berlin. Benko, G. 1991: Géographie des technopôles. Paris. Leser, H., Haas, H. D., Mosimann, T., Paesler, R., Fröhli, J. H. 1998: Diercke Wörterbuch Allgemeine Geographie. München. Maier, J., Beck, R. 2000: Allgemeine Industriegeographie. Gotha, Stuttgart. Skinner, M., Redfern, D., Farmer, G. 1999: Dictionary of Geography. London, Chicago. Bryson, J., Henry, N., Keeble, D., Martin, R. 1999: The Globalization Debate and The Transformation of Capitalism. The Economic Geography Reader. Producing and Consuming Global Capitalism. Chichester, New York, Weinheim, Brisbane, Singapore, Toronto. United Nations, Economic Commission for Europe, World Engineering Industries and Automation, Performance and Prospects 1994-1996. New York, Geneva, 1996. Vrišer, I. 2000: Industrijska geografija. Ljubljana. Watts, H. D. 1987: Industrial Geography. New York. 4. Summary: Some new notions in economic geography (tranlated by Snežana Pak Dvorak) Economic development in the last twenty years has resulted also in some new concepts, introduced in economic geography. With these concepts, important processes and changes having occurred in the world's economy and especially in organisation and arrangement of industrial production are represented. The concepts treated are the following: deindustrialisation, fordism, postfordism, globalisation, multinational companies and flexible system of industrial production. Deindustrialisation represents moving of industrial production from cities to their outskirts, into faraway less developed areas or even into other economically undeveloped countries. With the expression »fordism« the industrial productional organisation is indicated, introduced in the 20th century and characterised by conveyor belt. There have been a few novelties introduced from the sixties of the 58 Geografski vestnik 73-1, 2001, 35-47 Razgledi 20th century onwards in the industrial production: computers, numerically handled machines, automation, multifunctional machines, etc., changing considerably the productional organisation in some other leading industrial branches. All these changes are jointly called as »fordism«. Economy is presently characterised also by globalisation, meaning economical subjects to be more and more connected throughout the world. Such process is the result of advanced telecommunication, traffic technology and decrease of customs and some other barriers in trade and banking business. Increased globalisation resulted also in increasing role of multinational companies gaining the monopoly position on some production and service fields since mastering the most demanding and penetrating industrial production, of which the whole social development is usually depending upon. There is much more flexibility in the production, having been introduced by the new economy based on such changes. Instead of mass production, more variegated production with the products of bigger quality, took place. By performing the same, the qualified labour and some new organisational models, were applied (e. g. lean production, just in time, modular sourcing). Technical and technological changes caused on regional and world level numerous geographical transfers of industrial and service companies. 59 Geografski vestnik 73-1, 2001, 61-71 Metode METODE METODOLOGIJA OCENJEVANJA POKRAJINSKEGA VPLIVA NEUREJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV NA KAKOVOST PODTALNICE V PRODNIH SEDIMENTIH AVTOR Simon Kušar Naziv: univerzitetni diplomirani geograf, asistent Naslov: Vegova ulica 13, SI - 1251 Moravče, Slovenija E-pošta: simon.kusar@siol.net Telefon: 017231281 Faks: - UDK: 628.46(497.4 Ljubljansko polje) COBISS: 1.02 IZVLEČEK Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice v prodnih sedimentih Neurejena odlagališča odpadkov predstavljajo tveganje za onesnaženje geografskega okolja. Onesnaženje podtalnice se ocenjuje kot eden njihovih glavnih možnih negativnih vplivov. Z metodologijo ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice se skuša ta vpliv natančneje definirati in predstaviti v obliki primerni za izdelavo GIS-a. Ocena je rezultat kvalitativnega vrednotenja lastnosti odlagališča in samočistilnih sposobnosti podtalnice. Končni rezultat je primerno izhodišče za določitev prednostnega vrstnega reda sanacije odlagališč. Metodologija je bila preizkušena pri geografski obravnavi neurejenih odlagališč odpadkov na Ljubljanskem polju. KLJUČNE BESEDE metodologija, varstvo okolja, odpadki, odlagališča odpadkov, podtalnica, Ljubljansko polje, Slovenija ABSTRACT The methodology of the impact assessment of improperly managed waste dumps on the groundwater of intergranular sediments Improperly managed waste dumps represent a constant threat for the pollution of geographical environment. The pollution of groundwater is estimated to be their main negative influence. The impact assessment of waste dumps on the underground water quality is trying to define that influence and to introduce results with numerical codes which can be used for creating GIS. The assessment is a result of qualitative evaluation of waste-dump sites characteristics and the neutralizing capacities of the underground water. The final result is an important criteria for the creation of the priority list for their sanitation. The methodology was used in the geographical assessment of improperly managed waste dumps on Ljubljansko polje. KEYWORDS methodology, environmental protection, wastes, waste dumps, underground water, Ljubljansko polje, Slovenia Uredništvo je prispevek prejelo 22. decembra 2000. 61 Simon Kušar Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov... 1. Uvod Sodobno potrošniško civilizacijo označuje vedno večja poraba naravnih virov. Stranski produkt procesov proizvodnje in potrošnje so odpadki, ki se kopičijo v pokrajini. Posledice kopičenja odpadkov so vsestranske in se kažejo v različni stopnji onesnaženosti posameznih pokrajinskih elementov (relief, prst, voda, vegetacija) in celotne pokrajine, vplivajo pa tudi na človekovo počutje in zdravje ter kazijo estetski izgled pokrajine (Plut 1989, 42). Posebno tveganje za okolje predstavljajo neurejena odlagališča odpadkov (Kušar 2000, 3). Ta pokrajinski element je vzbudil pozornost tudi geografov (Plut 1989, 42). Geograf se pri svojem delu ne ustavlja pri lokaciji odlagališča, njegovih dimenzijah in lastnostih, ampak skuša ugotoviti, kakšen pokrajinski vpliv ima na druge pokrajinske elemente. Namen ugotavljanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč je izdelati bazo ovrednotenih podatkov o odlagališčih in pokrajinskih elementih, ki služijo kot podpora pri izdelavi vrstnega reda sanacije in sanacijskih ukrepov. Obstajajo različni geografski pristopi ugotavljanja tveganja onesnaženja pokrajinskih elementov, predvsem podtalnice, kar se ocenjuje kot eden glavnih možnih vplivov neurejenih odlagališč odpadkov (Sebenik 1994,94). Na terenu je mogoče določiti prvo oceno vpliva odlagališča na geografsko okolje. Pokra-jinskoekološki pristop izpostavlja najbolj ranljive pokrajinskoekološke enote, kjer mora biti sanacija odlagališč prednostna. S pomočjo tega pristopa je Sebenik določil prednostni seznam pokrajinskoekoloških enot in varovanih območij za sanacijo neurejenih odlagališč glede na tveganje za onesnaženje podzemne vode v občini Kamnik (Sebenik 1994). Funkcijski regionalnogeografski metodološki pristop poudarja pomen regionalnega tveganja onesnaženja podtalnice ob upoštevanju celovitosti geografskega okolja. Poseben primer vrednotenja zasutih odlagališč je ETI-model (emisijsko-transmisijski in imisijski model). Pri modelu se ocenjujejo vnos odpadkov, potencialne možnosti za prenos škodljivih substanc ter sedanjo in prihodnjo rabo tal. Na osnovi teh ocen se oblikuje enotna stopnja ogroženosti človeka. Model izvira iz Nemčije (Hu- 62 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode pert-Nieder 1992). Glavna pomanjkljivost modela je preveliko poudarjanje človeka in njegovih dejavnosti ter premajhen pomen bližine vode kot prenašalke onesnaženja. Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice temelji na sistemskem pristopu obravnave neurejenih odlagališč odpadkov. Iznosi iz odlagališča odpadkov kot prostorskega sistema (sevanje, smrad, estetski izgled, zasmetenje, izcedne vode) vplivajo na druge pokrajinske sisteme v obliki njihovega onesnaževanja. Izcedne vode so najpomembnejši iznos iz sistema (Kušar 2000). Kakovost izcedne vode iz odlagališča je odvisna od njegovih lastnosti. Ko izcedna voda doseže podtalnico, jo onesnaži (Kušar 2000,12). Podtalnica je glede na svoje fizičnogeografske lastnosti pokrajinsko različno občutljiva. Pokrajinska občutljivost predstavlja njene samočistilne in regeneracijske sposobnosti (Brnot 1998). Z njimi nevtralizira negativne vplive izcednih voda (Kušar 2000, 12). Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice je fizičnogeografski pristop preučevanja degradacije okolja. Prek kazalcev so prikazane samočistilne sposobnosti okolja podtalnice in antropogene obremenitve v obliki neurejenih odlagališč odpadkov (Kušar 2000). Na osnovi kvalitativnega vrednotenja kvantitativnih kazalcev, ugotovljenih pri sistematičnemu kartiranju neurejenih odlagališč in s pomočjo kartografskega materiala ter njihovo uvrstitvijo v razrede se skuša predstaviti pokrajinski vpliv, ki ga odlagališča predstavljajo za poslabšanje kakovosti podtalnice akumulirane v prodnih sedimentih. Vsak kazalec je opredeljen s štirimi, izjemoma petimi razredi. Uvrstitev v določeni razred prispeva enako število točk. Vsota vseh točk, pridobljenih pri lastnostih odlagališča in samočistilnih sposobnostih okolja podtalnice, predstavlja oceno pokrajinskega vpliva odlagališča na kakovost podtalnice. Višja ko je končna vsota, večji je pokrajinski vpliv odlagališča odpadkov in večje je tveganje za onesnaženje podtalnice (Kušar 2000). 2. Lastnosti odlagali{~a Klasifikacija temelji na vrednotenju lastnosti odlagališča, ki se odražajo na kakovosti izcedne vode. Ta onesnaži podtalnico. Različen tip materiala, površina odlagališča, količina odpadkov in trajanje odlaganja pomenijo različen pokrajinski vpliv (Hlavinkova in Fischer 1999, 39). 2.1. Površina odlagališča Hlavinkova in Fischer sta uporabila 5 razredov površine odlagališč (Hlavinkova in Fischer 1999), ki za slovenske razmere niso primerni, saj Šebenik ugotavlja, da je v Sloveniji veliko majhnih odlagališč odpadkov (Šebenik 1994,52). Z naraščanjem površine odlagališča se ocenjuje večji pokrajinski vpliv na kakovost podtalnice (Kušar 2000, 13). Razredi: • 1. razred: do 15 m2, • 2. razred: od 15 do 50 m2, • 3. razred: od 50 do 200 m2, • 4. razred: več kot 200 m2. 2.2. Količina odpadkov Z večanjem količine (volumna) odpadkov se povečuje verjetnost večjega pokrajinskega vpliva na kakovost podtalnice (Šebenik 1994, 96). Povprečno odlagališče v Sloveniji ima 47m3. Skoraj vsa odlagališča so manjša od 1000m3, veliko jih je celo manjših od 10m3 (Šebenik 1994, 50 in 51). Razredi (Šebenik in Šimec 1993, 160): • 1. razred: odlagališča manjša od 10 m3, • 2. razred: odlagališča velikosti od 10 do 100 m3, 63 Simon Kušar Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov... • 3. razred: odlagališča velikosti nad 100 m3, • 4. razred: največja odlagališča z nad 1000 m3. 2.3. Tip materiala Kakovost izcedne vode je odvisna od tipa materiala, ki je odložen (Sebenik 1994, 96), saj vsebujejo različni odpadki različne škodljive substance. Vpliv gradbenih odpadkov na okolje več avtorjev ocenjuje kot zanemarljiv (Sebenik in Simec 1993,160; Hlavinkova in Fischer 1999, 40), vendar samo v primeru, ko odpadki ne vsebujejo snovi, ki bi lahko kemično onesnažile okolje. Organske sestavine pod vplivom aerobnih in anaerobnih razmer razpadejo predvsem na sulfate, karbonate, nitrate in fosfate. Izcedna voda služi kot njihov prenašalec. Večina snovi se na svoji poti zadrži v prsti, kjer jih mikroorganizmi in bakterije razgradijo. Elementi se vrnejo v snovni krogotok, kar pomeni manjšo verjetnost, da bodo organske snovi onesnažile podtalnico (McGauhey 1971,228). Organsko onesnažene izcedne vode se čistijo tudi ob prehodu skozi vodonosnik (Sebenik 1994, 96). Razlike v sposobnosti razgradnje in v zgradbi organskih spojin so pomembne z vidika izpiranja organskih snovi v podtalnico (McGauhey 1971, 228), vendar predstavljajo organske snovi na odlagališčih manjši problem obremenjevanja podtalnih vod kot njihova uporaba v kmetijstvu. To pa ne pomeni, da njihov vpliv lokalno ni pomemben (Europe's 1998, 187). Običajni gospodinjski odpadki navadno vsebujejo tudi nevarne kemične snovi, na primer motorna olja pralna sredstva in razpršilce (Sebenik in Simec 1993, 160; Sebenik 1994, 10), zato morajo pri sanaciji odlagališča vplivati na prednost pri odpravi potencialnega onesnaženja podtalnice. Nenadzorovano odlaganje nevarnih odpadkov lahko privede do onesnaženja podtalnice s kemičnimi snovmi (Europe's 1998, 232). Kemično onesnažene izcedne vode se ob prehodu skozi sloj prsti ter vrhnji del vodonosnika praktično ne čistijo. Kemično onesnaženje torej večinoma ostane (Sebenik 1994, 96). Najbolj nevarno kemično onesnaženje predstavljajo mobilni klorirani hidrokarbonati, naftni derivati in težke kovine (Europe's 1998, 235), ki so zaradi svoje toksičnosti še posebej nevarne (Nebel in Wright 1998, 348, 349). Na zasutih odlagališčih se sproščene emisije ogljikovega dioksida ob prisotnosti vode spremenijo v kislino, ki raztaplja vodonosnik. Pri tem se sproščajo minerali, ki dodatno onesnažijo podzemno vodo (Kupchella in Hyland 1993, 482). Končno vrednotenje pokrajinskega vpliva odlagališča odpadkov na onesnaženje podtalnico je po razredih naslednje (Kušar 2000, 15): • 1. razred: gradbeni odpadki in odkopan (zemeljski) material, • 2. razred: nenevarni komunalni odpadki (plastika, papir, steklo, kosovni odpadki), • 3. razred: kmetijski odpadki (mrhovina, silaža, hrana, gnoj, tropine,...), • 4. razred: nevarni odpadki, ki povzročijo kemično onesnaženje podtalnice: industrijski odpadki in nevarni odpadki iz gospodinjstev (na primer zdravila, pesticidi, organska topila, mineralna olja, fenolne snovi, PCB). Le redko so odloženi odpadki homogeni. Večinoma gre za mešanico odpadkov, za katere se ocenjuje različen pokrajinski vpliv. Pri skupnem vrednotenju pokrajinskega vpliva se mora upoštevati tip materiala z večjim potencialnim tveganjem za podtalnico (Hlavinkova in Fischer 1999, 40). V Pravilniku o ravnanju z odpadki je določeno, da se za nevarne odpadke štejejo tudi odpadki, ki so z nevarnimi pomešani ali njihova vsebina ni znana (Medmrežje). 2.4. Trajanje odlaganja Z daljšim trajanjem odlaganja so odpadki bolj prepereni, zato se lahko spirajo strupene substance. Trajanje odlaganja je le težko oceniti. Pomagati si je potrebno s spraševanjem ljudi, ki odlagališče uporabljajo, vendar se je treba do odgovorov kritično distancirati. Zaradi močne subjektivnosti pri pri- 64 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode dobivanju podatkov in zaradi drugačnega načina zajemanja podatkov je kazalec pri določanju pokrajinskega vpliva odlagališč na podtalnico kljub svoji pomembnosti zanemarjen. 2.5. Količina padavin Onesnaževanje podtalnice z izcednimi vodami iz odlagališč odpadkov se pojavlja epizodno ob večjem izpiranju odpadkov. Ker je za zahodno in osrednjo Slovenijo značilna visoka letna količina padavin, ki povečuje izpiranje odpadkov, še posebej ob intenzivnejših padavinah (Sebenik 1994, 96), je količino padavin smiselno uporabiti kot kazalec za možno obremenjevanje podtalnice. Pri uporabi metodologije na manjših, padavinsko homogenih območjih se vrednotenje količine padavin lahko zanemari, ker ne vpliva na diferenciacijo odlagališč odpadkov. 3. Pokrajinska občutljivost podtalnice Proti človekovim negativnim vplivom in posegom se okolje brani s nevtralizacijskimi in regene-racijskimi sposobnostmi. Nevtralizacijske oziroma samočistilne sposobnosti okolja s podtalnico so odvisne od šestih fizičnogeografskih kazalcev: dinamične izdatnosti podtalnice, debeline vodonosnih sedimen-tov, globine podtalnice, smeri in hitrosti toka podtalnice, prepustnosti krovne plasti vodonosnika in površinskega pokrova. Glede na medsebojno vrednotenje kazalcev lahko ocenimo, kako visoke so samočistilne sposobnosti določenega vodonosnika (Brnot 1998, 66). Posledice ogrožanja podtalnice se pomembno zmanjšajo po zaslugi samočistilnih sposobnosti okolja podtalnice, ki pa niso neomejene (Brečko 1996, 207). Z vidika samočiščenja izcednih voda iz odlagališč odpadkov lahko dinamično izdatnost podtalnice zanemarimo, saj je izdatnost statična oziroma enaka za vodonosnik kot celoto. Z vnosom onesnažene vode se onesnaženje razredči, vendar so posledice onesnaženja že prisotne. Najpomembnejši kazalci samočiščenja izcednih voda za ocenjevanje pokrajinskega vpliva odlagališč na kakovost podtalnice so: globina do podtalnice, prepustnost površinskega pokrova, prepustnost krovne plasti in smer toka (Ku-šar 2000, 17). 3.1. Globina podtalnice Globina do gladine podtalnice je pomembna za nevtralizacijske sposobnosti okolja, ker se onesnaženost prenikajoče površinske vode na poti skozi debelo krovno plast, ki jo sestavlja suhi del sedimentov nad vodonosnikom, zmanjša in manj vpliva na kakovost podtalnice kakor pri plitvi gladini oziroma tanki krovni plasti (Brečko 1998, 106). Višina gladine podtalnice se za nekaj metrov spreminja. Manjše samočistilne sposobnosti so ob visokem nivoju, zato je smiselno uporabiti kot kazalec samočistilnih sposobnosti podtalnice najvišje vrednosti gladine podtalnice (Kušar 2000,17). Samočistilne sposobnosti okolja se ob antropogenih posegih vkrov-no plast vodonosnika zmanjšajo. Z odstranitvijo proda v gramoznicah je odstranjena zaščitna plast oziroma nekakšen naravni filter (Jakič 1995,14). Vtem primeru sodi odlagališče odpadkov v višji razred kot odlagališča v njegovi okolici. Razredi: • 1. razred: nad 20 m, • 2. razred: od 8 do 20 m, • 3. razred: od 5 do 7 m, • 4. razred: od 2 do 4 m, • 5. razred: pod 2 m, poplavno območje (visoka gladina reke, visoka gladina podtalnice), bregovi reke (Kušar 2000, 18). 65 Simon Kušar Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov... 3.2. Prepustnost krovne plasti vodonosnika Krovna plast je suhi del sedimentov nad vodonosnikom, ki s svojo debelino in prepustnostjo vpliva na infiltracijo vode s površja in na izpostavljenost podtalnice površinskemu onesnaževanju. Ker je debelina krovne plasti sedimentov že upoštevana pri globini podtalnice, je s tem kazalcem upoštevana prepustnost (Brečko 1998, 30). Razredi (Študija ranljivosti okolja 1996, 24): • 1. razred: vodonosnik prekriva slabo prepustna krovna plast, • 2. razred: sklenjene slabo prepustne plasti so nad prepustnimi sedimenti ali med njimi, • 3. razred: vodonosnik prekriva prepustna krovna plast z vmesnimi nesklenjenimi slabo prepustnimi plastmi, • 4. razred: vodonosnik prekriva prepustna krovna plast. 3.3. Prepustnost površinskega pokrova Prst predstavlja tanek zaščitni sloj nad krovno in vodonosno plastjo. Izpostavljenost podtalnice onesnaževanju okolja je manjša pri debelejši in/ali manj prepustni prsti (Brečko 1998, 31). Prepustnost prsti je večinoma odvisna od litološke podlage (Brečko 1998,108). Hitrost gibanja gravitacijske vode je odvisna od teksture prsti. V težjih prsteh se giblje počasneje in v lažjih hitreje (Lovrenčak 1994, 36). Večja debelina prsti in njena manjša prepustnost ugodno vplivata na samočiščenje izcednih voda zaradi temeljitejših bioloških procesov, ki nevtralizirajo škodljive snovi. Hkrati izcedna voda kasneje doseže podtalnico, ali se celo zadrži v prsti (Šebenik 1994, 96). Razredi (Študija ranljivosti okolja 1996, 24): • 1. razred: neprepustna do slabo prepustna prst, • 2. razred: slabše prepustna plitva do globoka prst, • 3. razred: prepustna srednjegloboka do globoka prst, • 4. razred: prepustna plitva prst. 3.4. Smer toka podtalnice Smer toka podtalnice je pomembna za varovanje črpališč vode. Smer toka je težko natančno določiti. Če podtalnica teče v smeri proti črpališču vode, obstaja večja verjetnost onesnaženja vira pitne vode. Črpališča podtalnice obkrožajo vodovarstveni pasovi, ki naj bi z omejevanjem rabe prostora omogočali varovanje kakovosti podtalnice. Obseg varstvenih pasov je določen na podlagi smeri in hitrosti toka podtalnice iz okolice (vplivnega območja) do črpališč (Brečko 1996, 209-210). Če se varstveni pasovi upoštevajo pri izdelavi vrstnega reda sanacije kot v primeru Ljubljanskega polja, se ta parameter lahko izpusti. 4. Ocena pokrajinskega vpliva odlagališča odpadkov na kakovost podtalnice Vsako posamezno odlagališče se uvrsti v ustrezen razred pri vseh kazalcih. Vrednosti oziroma ocene kazalcev obremenjevanja odlagališč in samočistilnih sposobnosti okolja se označijo na popisnem listu in/ali zberejo v preglednici. Končno vrednotenje poteka s pomočjo seštevanja točk, ki so enake dobljenim vrednostim razredov. Višja ko je vrednost ocene, višja je ocena pokrajinskega vpliva odlagališča na kakovost podtalnice. Ocene se statistično razdelijo na 5 opisnih skupin (neznaten, majhen, srednji, visok, zelo visok pokrajinski vpliv). 66 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode Preglednica 1: Elementi za ocenjevanje pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice uporabljeni pri raziskavi na Ljubljanskem polju. lastnosti odlagališča pokrajinska občutljivost podtalnice površina odlagališča: globina podtalnice: do 15 m2 nad 20 m 15 do 50 m2 8 do 20 m 50 do 200 m2 5 do 7 m več kot 200 m2 2 do 4 m pod 2 m, poplavno območje, bregovi reke količina odpadkov: prepustnost krovne plasti vodonosnika: 1. manj kot 10 m3 slabo prepustna krovna plast 2. 10 do 100 m3 slabo prepustna nad ali med prepustnimi plastmi 3. nad 100m3 prepustna plast z vmesnimi slabo prepustnimi plastmi 4. nad 1000m3 prepustna krovna plast tip materiala: prepustnost površinskega pokrova: gradbeni odpadki in odkopan material neprepustna do slabo prepustna prst nenevarni komunalni odpadki slabše prepustna plitva do globoka prst organski odpadki prepustna srednjegloboka do globoka prst industrijski odpadki in nevarni odpadki prepustna plitva prst vsota la vsota pop 5. Primer: odlagališče številka 9 na TTN 1:5000 Lj-S-33, bližnje naselje: Savlje Ugotovljene lastnosti odlagališča na terenu (Kušar 2000, 45 in 46): • površina odlagališča: 120 m2, • količina odpadkov: 30 m3, • sestava odpadkov: komunalni 10 %, kosovni 20 %, kmetijski 30 %, gradbeni 30 %, izkopi, jalovina 10 %. Ugotovljene samočistilne lastnosti podtalnice s pomočjo kartografskega materiala: • globina podtalnice (visok nivo): 27 m, • prepustnost krovne plasti vodonosnika: prepustna krovna plast, • prepustnost površinskega pokrova: prepustna plitva prst. S pomočjo teh podatkov je bil izpolnjen list »Vrednotenje odlagališč odpadkov na Ljubljanskem polju z vidika podtalnice in določevanje vrstnega reda sanacije«. Obkroži se razrede, ki ustrezajo zgoraj opisanim parametrom. Za izbrano odlagališče so bili obkroženi naslednji razredi: • površina odlagališča: 3, • količina odpadkov: 2, • tip materiala: 3, • globina podtalnice: 1, • prepustnost krovne plasti vodonosnika: 4, • prepustnost površinskega pokrova: 4. 67 Simon Kušar Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov... Število točk je enako kot obkroženi razred. Ocena pokrajinskega vpliva odlagališča na kakovost podtalnice je vsota točk pri lastnostih odlagališča in pokrajinski občutljivosti podtalnice: • vsota (lastnosti odlagališča): 8, • vsota (pokrajinska občutljivost podtalnice): 9, ocena pokrajinskega vpliva odlagališča na kakovost podtalnice = skupna vsota (vsota la +vsota pop) = 17 (srednji pokrajinski vpliv). Višja ko je ocena, večje je tveganje, da izcedne vode vplivajo na kakovost podtalnice. 6. Ponderiranje S ponderiranjem se poveča pomen posameznega kazalca, saj naj bi zaradi svoje pomembnosti zavzemal večji delež pri končni oceni. Iz literature je mogoče ugotoviti, da sta najpomembnejša kazalca pri vrednotenju vplivov med odlagališči odpadkov in podtalnico tip odloženega materiala in globina podtalnice. Dimenzije odlagališča so sicer pomembne, vendar je za kakovost izcedne vode odločilnejši tip odpadkov, ker se voda ob prehodu skozi odložene smeti navzame škodljivih substanc in te onesnažijo podtalnico. Z večanjem globine podtalnice je možnost onesnaženja podtalnice s škodljivimi snovmi manjša. Obema kazalcema je bil pripisan ponder 2 (Kušar 2000, 48). Ponderiranje je bilo uporabljeno pri geografski analizi vidnih neurejenih odlagališč odpadkov na Ljubljanskem polju. Težišče razporeditve odlagališč se je po ponderiranju premaknilo v levo, v smer manjšega pokrajinskega vpliva odlagališč na kakovost podtalnice. Najbolj se je povečalo število odlagališč v razredu z majhnim pokrajinskim vplivom, zmanjšalo pa se je število odlagališč z visokim ali zelo visokim pokrajinskim vplivom. Ker na Ljubljanskem polju prevladujejo odloženi gradbeni odpadki in odkopan material (62.000 ton ali 75 %), je kljub visoki heterogenosti odpadkov na odla- 73 M rt Tj > 180 160 140 120 100 80 60 40 20 0 neznaten majhen srednji visok zelo visok pokrajinski vpliv odlagališča na kakovost podtalnice Slika 2: Spremembe ocen pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na Ljubljanskem polju pred in po ponderiranju tipa materiala in globine podtalnice. 68 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode gališčih (na 256 ali 71,3 % odlagališčih je heterogena sestava odpadkov) tveganje za podtalnico manjše (Kušar 2000). K spremembi težišča razporeditve podatkov vplivajo tudi poudarjene dobre samočistilne sposobnosti podtalnice, saj ima le-ta na Ljubljanskem polju v primerjavi z drugimi v Sloveniji razmeroma veliko globino (Brečko 1996, str. 206). Rezultati ponderiranja bolj ustrezajo teoretičnim izhodiščem in praktičnim razmeram na Ljubljanskem polju, zato predlagamo, da se pri delu uporabljajo ponderirane vrednosti tipa odloženega materiala in globine podtalnice. 7. Ocene pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na Ljubljanskem polju V marcu leta 2000 je bilo na Ljubljanskem polju popisanih 359 vidnih neurejenih odlagališč z več kot 1 m3 odpadkov. Na terenu je bil za vsako odlagališče izpolnjen popisni list. S podatki zbranimi s popisnimi listi ter kartografskimi podatki o lastnostih vodonosnika in globini podtalnice je bil izpeljan postopek ocenjevanja pokrajinskega vpliva odlagališč na kakovost podtalnice. Neurejena odlagališča odpadkov z visokim pokrajinskim vplivom na kakovost podtalnice prevladujejo na aluvialni ravnici reke Save. Tako so ocenjena manjša neurejena odlagališča, na katerih so odloženi nevarni in kosovni odpadki ter velika odlagališča, kjer prevladujejo inertni gradbeni odpadki in izkopan material, a so na njih večje količine nevarnih in kosovnih odpadkov. Podtalnica ima tu skromne samočistilne sposobnosti. Neznaten in majhen pokrajinski vpliv se ocenjuje za neurejena odlagališča odpadkov južno od reke Ljubljanice ter za večino odlagališč na osrednjem delu Ljubljanskega polja. Posamezna neurejena odlagališča zaradi svojih lastnosti kljub večjim samočistilnim sposobnostim podtalnice izstopajo z večjim pokrajinskm vplivom na kakovost podtalnice (Kušar 2000). 8. Sklep Ocenjevanje pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice postavlja v ospredje natančnejše preučevanje medsebojnega součinkovanja med zelo dinamičnim antropogenim pokrajinskim elementom in pomembnim vodnim virom, ki se uporablja za oskrbo prebivalstva s pitno vodo in gospodarstva s tehnološko vodo. Metodologija se je na primeru Ljubljanskega polja izkazala za primerno, saj je bilo mogoče brez večjih težav prenesti podatke iz popisnega lista neurejenih odlagališč odpadkov na Ljubljanskem polju in kartografskega materiala na list izdelan za ta postopek (Kušar 2000, 58). Težave pri izpeljavi ocenjevanja pokrajinskega vpliva odlagališč se lahko pojavijo v primeru pomanjkljivih informacij o lastnostih podtalnice in vodonosnika, saj so v postopku potrebni natančnejši podatki o pedoloških, geoloških in hidrogeoloških razmerah na vodonosniku. Manjši problem predstavljajo lastnosti odlagališča, saj je metodologija zajemanja tovrstnih podatkov znana in preizkušena. Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice ima veliko aplikativno vrednost. Ocene so osnova za določitev prednostne sanacije neurejenih odlagališč odpadkov. Njihova odprava je v Nacionalnem programu varstva okolja (NPVO) omenjena kar na dveh mestih: pri skrbi za boljše stanje vodnega okolja (»sanacija starih bremen, ki ogrožajo vodno oklje« -NPVO 1998, 36) in pri odpadkih (»postopna odprava starih bremen« - NPVO 1998, 40). Pri določevanju prednostne sanacije se lahko kombinirajo z drugimi kriteriji, na primer z vodovarstvenimi območji, bližino poselitve, rekreacijskimi območji in podobno. Metodologija je bila v praksi uporabljena le na Ljubljanskem polju, vendar je zaradi svoje zasno-vanosti ustrezna za geografsko analizo neurejenih odlagališč odpadkov na fluvioglacialnih ravninah 69 Simon Kušar Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov... s podobnimi fizičnogeografskimi lastnostmi v Sloveniji. Predlagamo nadaljevanje razvijanja metodologije v smeri njene razširitve, da bo ustrezna tudi za druge pokrajinske tipe v Sloveniji, zlasti za kraški svet, saj ga označuje velika vodnoekološka ranljivost. 9. Viri in literatura Baraga, I. 1998: Značilnosti prsti in rastlinstva Ljubljanskega polja. Diplomska naloga, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Brečko, V. 1996: Podtalnica Ljubljanskega polja - najpomembnejši vodni vir za oskrbo Ljubljane. Geografski vestnik 68. Ljubljana. Brečko, V. 1998: Vpliv pokrajinsko ekoloških dejavnikov na vodno oskrbo Ljubljane. Magistrsko delo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Brnot, M. 1998: Pokrajinska občutljivost območij podtalnice v Sloveniji. Diplomska naloga, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Europe's Environment, 1998. The Second Assessment. Chopenhagen. Hlavinkova, P., Fischer, W. 1999: Identification and evaluation of the former waste dumps in the Brno -East region. Brno. Huppert-Nieder, H.-P. 1992: Altlastenmanagement, Ein Modell zur Erfassung, Erstbewertung und Einstufung altlastverdaechtiger Flaechen. Saarbrucken. Jakič, M., 1995: Okoljevarstvena problematika sedanjih gramoznic na Ljubljanskem polju. Diplomska naloga, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Kupchela, C. E., Hyland, M. C. 1993: Environmental Science, Living Within the System of Nature. New York. Kušar, S. 2000: Geografske značilnosti odlagališč odpadkov na Ljubljanskem polju. Diplomska naloga, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Lovrenčak, F. 1994: Pedogeografija. Ljubljana. McGauhey, P. H. 1971: Manmade contamination hazards to ground water. Man's impact on environment. New York. Nacionalni program varstva okolja, 1998. Ministrstvo za okolje in prostor. Ljubljana. Nebel, B. J., Wright, R. T. 1998: Environmental Science, The Way the World Works. New Yersey. Plut, D. 1989: Odlagališča trdnih in tekočih odpadkov- nov antropogen element v pokrajini. Geografski obzornik 36, 3-4. Ljubljana. Medmrežje: http://www.sigov.si/mop/vsebina/zakoni/okolje/varstvo/odpadki/rav-odpa.htm (15.02.2000). Sebenik, I., Simec, R. 1993: Divja odlagališča v osrednjem delu občine Celje - značilnosti, prednostna lista sanacije in način sanacije. Savinjska, možnosti regionalnega in prostorskega razvoja. Celje. Sebenik, I. 1994: Pokrajinske značilnosti manjših neurejenih odlagališč odpadkov v Sloveniji. Geographica Slovenica 26, 1. Ljubljana. Studija ranljivosti okolja, 1996. Delovno gradivo, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 10. Summary: The methodology of the impact assessment of improperly managed waste dumps on the groundwater of intergranular sediments (translated by the author, lectored by Zorka Jakoš) Highly entropic processes of production and consumption lead toward increased quantities of waste. Improper waste disposal affects different landscape elements and human activities. Underground water pollution is assessed as their most important negative side effect. The impact assessment of improperly managed waste dumps on the underground water quality is trying to define potential hasards for the pollution of groundwater in intergranular deposits for individual 70 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode waste site. It is the result of qualitative evaluation of waste-dump sites characteristics and the neutralising capacities of the underground water. Every parameter is classificated into 4-5 classes. With the increasing class there is an increasing probability of negative influences on the quality of the underground water. The final result is the sum of all classes. If the sum is high, the impact assessment of improperly managed waste dumps on the quality of the underground water is high. Those waste dumps should have the priority in their sanitation. The most important parameters which show the characteristics of waste dumps are: • waste dump's surface (less than 15 m2, 15-50 m2, 50-200m2, more than 200 m2), • quantity of waste (less than 10m3,10-100m3, over 100 m3, over 1000m3), classes for waste dump's surface and the quantity of waste are based on the known parameters for small waste dumps in Slovenia, • sort of a material (construction material, household waste, farm waste, industrial and other hazardous waste), • length of dumping (objective problems with gathering information are expected, not used in this research), • precipitation quantity (not used in areas with homogene rain quantities). The most important parameters which show the neutralising capacities of the underground water are: • groundwater level (the highest water level should be used), • permeability of the covering layer, • permeability of the soil layer, • direction of groundwater flow. All classes are defined according to local conditions or The Study of Voulnerability (Institute of geography of University of Ljubljana, Slovenia). According to the literature the sort of material and the groundwater level should be pondered with ponder 2. Those results are more appropriate to the actual situation on Ljubljansko polje. There are 359 improperly managed dumps with at least one m3 of waste on Ljubljansko polje. The impact assessment of improperly managed waste dumps on the underground water quality was created for each individual site. Dumps on the river Sava plain have the highest assessment values. There are the biggest dumps and a lot of dumps with disposed hazardous material. The groundwater has small neutralising capaticies. Dumps on the central part of Ljubljansko polje for which good neutralising capaticies are estimated has lower impact assessment values. But few landfills with some hazardous material have higher values. Some problems in the assessment connected to pedological, geological and hydrogeological characteristics of the landscape can occur. However, the applicative value of the impact assessment of improperly managed waste dumps on the underground water quality is considerably high, because it can be used in defining the priority list of waste dumps sanitation on their own or combined with other criterias such as water-protecting areas, recreation areas, etc. The methodology should be tested on some other areas with groundwater. It should be developed for other landscape types too, especially for the Carst area which is known for its water vulnerability. 71 Geografski vestnik 73-1, 2001, 73-87 Metode METODE METODA IZDELAVE RAZVOJNEGA PROGRAMA AVTOR Lojze Gosar Naziv: dr., univerzitetni diplomirani geograf Naslov: Pod gradom 21, Lukovica pri Brezovici, SI- 1351 Brezovica pri Ljubljani, Slovenija E-pošta: lojze.gosar@guest.arnes.si Telefon: 013653273 Faks: - UDK: 711(497.4) COBISS: 1.02 IZVLEČEK Metoda izdelave razvojnega programa Leta 1999je bil sprejet Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ki predvideva izdelavo regionalnih razvojnih programov. Namen razvojnega programa je usklajevati in dopolnjevati, ne pa nadomestiti različne oblike neposrednih ali posrednih ukrepov za pospeševanje razvoja posameznih območij na medobčinski ali regionalni ravni. Predstavljena je metoda izdelave razvojnega programa s posebnim poudarkom na upoštevanju načel trajnostnega razvoja in usklajenega delovanja različnih vej gospodarstva in negospodarstva, ki vsaj posredno vplivajo tudi na razvoj v prostoru. Razvojni program naj v končni fazi preide v akcijski program za izvajanje. KLJUČNE BESEDE razvoj, razvojni program, razvoj podeželja, trajnostni razvoj, skladen regionalni razvoj, akcijski program ABSTRACT The development program elaboration method In July 1999 the Slovenian Parliament passed the law on promotion of a balanced regional development of Slovenia. According to this law the regional development programs should be prepared. The purpose of a development program is to coordinate and make more effective various forms of direct or indirect measures for development promotion of individual geographic or administrative regions. Special attention is given to different aspects of sustainable development and coordinated action of those economic and non economic branches which may have a direct or at least and indirect influence on the land use. The final phase of a regional development program gradually transforms into the implementation program. KEYWORDS development, development program, development of rural areas, sustainable development, balanced regional development, implementation program Uredništvo je prispevek prejelo 18. avgusta 2000. 73 Lojze Gosar Metoda izdelave razvojnega programa 1. Uvod: utemeljitev in namen Julija leta 1999 je bil sprejet Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list št. 60/29. 7.1999). 1. točka 10. člena zakona se glasi: »Z regionalnim razvojnim programom se, na podlagi analize stanja in gibanj ter sektorskih razvojnih programov, uskladijo razvojna predvidevanja in naloge države in občin na področju gospodarskega, socialnega, prostorskega in okoljskega ter kulturnega razvoja v regiji...«. Namen razvojnega programa je usklajevati in dopolnjevati, ne pa nadomestiti različne oblike neposrednih ali posrednih ukrepov za pospeševanje razvoja posameznih območij. Pripomogel naj bi tudi k vzpostavitvi celostnega (integralnega) pristopa k pospeševanju skladnega regionalnega razvoja tudi na področju urejanja prostora. Mesto in podeželje se v življenju in v razvoju dopolnjujeta. Zato je treba njihov razvoj obravnavati vzporedno, čeprav vsakega na svoj način. Politika usmerjanja regionalnega razvoja v Evropi daje v zadnjem desetletju poseben pomen zmanjševanju neenakosti v razvoju posameznih območij oziroma zaostajanju v razvoju podeželskih območij. Posebno spodbudo je razvoj podeželja v Evropi dobil leta 1988, ko je Evropska komisija predstavila svoje poročilo z naslovom »Prihodnost podeželske družbe«. V njem je posebej poudarila potrebo po podpiranju strukturnih sprememb, ki se dogajajo v Evropi, in predlagala, kako naj bi to uresničevali. Istočasno se je tudi Ministrski svet odločil za splošno reformo strukturnih fondov. Tudi Maastrichtski dogovor je v členu 130b potrdil potrebo po zmanjšanju razlik znotraj Evropske unije. Tudi »Delorsov paket II« je potrdil, da je razvojna politika podeželja postala temeljna sestavina gospodarske in socialne povezave, ki povečuje trojno funkcijo podeželja: proizvodno, družbeno in okoljevarstveno. V Evropski uniji se izdelava razvojnih programov za širša ali ožja geografsko zaključena območja vedno bolj uveljavlja. Medtem ko je bil še pred nekaj leti pojem razvojnega programa za medobčinska območja pri nas še skoraj nepoznan, pa v zadnjem času pridobiva vse večji pomen. Ne glede na dejstvo, da v Sloveniji vmesna stopnja med občino in državo (pokrajina ali upravni okraj - z eno besedo regija) še ni določena, je s tem zakonom podana ne samo možnost ampak tudi spodbuda za izdelavo regionalnih razvojnih programov na medobčinski, torej regionalni ravni. Zakon o pospeševanju skladnega regionalnega razvoja Slovenije predvideva izdelavo regionalnih razvojnih programov za statistične regije, poleg tega pa dopušča tudi pripravo skupnih razvojnih programov za posamezna geografsko zaključena območja za skupine občin, ki imajo podobne razvoje probleme. Ta program mora usklajevati svoje konceptualne poglede z zasnovo regionalnega razvojnega programa za celotno statistično regijo. Zakon v 10. členu predvideva, da regionalni (ali skupno) razvojni programi vsebujejo strateški in izvedbeni del. V izvedbeni del regionalnega razvojnega programa se vključijo razvojni projekti regionalnega in občinskega pomena z njihovim časovnim in finančnim ovrednotenjem. Izvedbeni del vključuje tudi druge oblike regionalnih razvojnih spodbud države in občin. Izvedbeni del regionalnega razvojnega programa je lahko smiselno sestavljen iz skupnih razvojnih programov in programov funkcionalno zaključenih regij. Razvojni program naj bi pripomogel k opredelitvi vodil za usmerjanje razvoja v določenem območju. Zato se pojavlja tudi vprašanje ravni njegove izdelave. Razvojni program lahko seveda delamo tudi za posamezno občino in ga kasneje vključimo v izdelavo regionalnega razvojnega programa. Je pa možna tudi obratna pot, ki je celo še bolj priporočljiva, da razvojni program izdelamo najprej na medobčinski (regionalni) ravni in šele nato na občinski. To omogoča, da določena dela opravimo hkrati in zato ceneje in hitreje. Možna je celo kombinacija obeh metod. Vsaka občina, ki izdeluje svoj razvojni program, mora nuditi posebno pozornost predvsem tistim vprašanjem, ki so medobčinskega pomena. Razvojne programe na regionalni ravni rabimo tudi zaradi pridobivanja sredstev za pospeševanje razvoja na državni in mednarodni ravni, kar bo v prihodnjih letih še posebej aktualno. Ne bi pa bilo smotrno, če bi jih delali predvsem zaradi tega razloga. 74 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode 2. Načela za usmerjanje razvoja 2.1. Pristop k urejanju prostora Prostorsko urejanje mora upoštevati dejstvo, da najrazličnejše dejavnosti v gospodarstvu in negospodarstvu vplivajo na razvoj v prostoru. Ozko gledanje na prostorsko planiranje ima lahko dolgoročno zelo negativne posledice. Razvoj v prostoru je posledica različnih vplivov, predvsem ravnanja posameznih vej gospodarstva in negospodarstva. Prostorsko načrtovanje bo zato doseglo svoj cilj le v primeru, da bo znalo na smotrn način vključevati širša načela za usmerjanje razvoja v prostoru in v družbi nasploh. Njihovih neposrednih ali posrednih posledic za prostor se običajno premalo zavedamo. Z načeli usmerjanja razvoja se bomo srečali v praktično vseh fazah priprave razvojnega programa, posebej pa še pri pripravi akcijskega programa za izvajanje. Predlog zakona o urejanju prostora, ki ga je vlada poslala v prvo obravnavo (Poročevalec Državnega zbora...) v členih 50 do 59 predvideva tudi izdelavo tako imenovanih regionalnih zasnov prostorskega razvoja, ki naj bi jih izdelovali sočasno z izdelavo regionalnega razvojnega programa. Regionalni razvojni program ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom iz prejšnjega odstavka. 2.2. Enakovrednost življenjskih razmer v vseh območjih Doseganje tega cilja bo lahko uspešno le, če bodo vsi razvojni dejavniki oziroma nosilci razvoja upoštevali tudi ta cilj. Razjasniti je treba pojme o tem, kaj si pod enakovrednostjo življenjskih razmer predstavljamo. Stremljenje, da bi ustvarili kolikor je le mogoče enakovredne življenjske razmere v vseh območjih, nikakor ne pomeni težnje po izenačenju oziroma vzpostavitvi istih življenjskih razmer. Ohranitev posebnosti posameznih območij ne samo glede naravnih razmer, ki so pač danost, ki je do neke mere tudi ranljiva, pa pomeni, da je treba vsakemu območju nuditi dovolj možnosti za uveljavljanje različnih oblik razvoja in lastnih iniciativ. Politike prostorskega razvoja morajo pri postavitvi ciljev enakovrednosti upoštevati elemente razvoja, rasti in uskladiti različne prioritete. Dogaja se namreč, da politike urejanja prostora včasih niso usklajene s politikami ohranjanja poseljenosti. Pomemben strokovni izziv je, kako ohranjati kulturno krajino, preprečevati neurejeno širjenje naselij, hkrati pa omogočiti mladim ljudem, da ostanejo v domačem kraju. Uskladitev urbanistične politike za ohranitev poseljenosti podeželja zahteva tudi ustvarjanje enakovrednih življenjskih razmer, kar terja tudi zadovoljive možnosti za šolanje in zaposlovanje v primerni bližini. Posebej pomembna je relativna uravnoteženost opremljenosti centralnih krajev, ki naj bi omogočila, da bi prebivalstvo vseh naselij imelo razmeroma ugoden dostop do različnih uslug. 2.3. Skladnost načel tržnosti s potrebami splošne blaginje Navidez neizogibna konfliktnost razvojnih stremljenj v času, ko poudarjamo kratkoročne gospodarske učinke, zahteva prosvetljevanje vseh, ki so odgovorni za razna področja gospodarstva in negospodarstva. To pa morajo spremljati tudi pospeševalni ukrepi od občinske do državne ravni. Tak primer so tudi tako imenovana direktna plačila za pospeševanje okolju prijaznega kmetijstva. V tranzicijskem obdobju bomo lahko ob poudarjanju pomena gospodarske uspešnosti in tržnosti v usmerjanju razvoja nasploh, posebej pa še v prostoru, naredili napake, ki jih bo pozneje težko ali praktično nemogoče popraviti. Pri snovanju razvojne vizije območja, za katerega pripravljamo razvojni program, je treba posebej paziti, da ne bi spregledali teh vprašanj. Pogosto je težko ugotoviti, kateri razvojni ukrepi, ki so gospodarsko donosni, lahko imajo vsaj dolgoročno hude negativne učinke. Iskanje kratkoročnega gospodarskega učinka je sicer koristno, če s tem ne povzročamo posrednih ali neposrednih negativnih učinkov. Pri snovanju razvojne vizije bo torej gotovo prišlo do usklajeva- 75 Lojze Gosar Metoda izdelave razvojnega programa nja med tistimi, ki dajejo večji poudarek splošni blaginji, in tistimi, ki jim je več do kratkoročnih gospodarskih učinkov. 2.4. Upoštevanje okolja in prostora pri sprejemanju razvojnih odločitev Jasno je tudi treba opredeliti, kaj pomeni načelo trajnostnega razvoja za določeno dejavnost pa tudi za urejanje prostora. V različnih tipih območij, na primer v bližini somestij ali v območjih s posebnimi naravnimi kvalitetami, je treba najti ustrezna merila za presojo primernosti predlaganih razvojnih ukrepov. Za prevladujoči način sprejemanja razvojnih odločitev je značilno ločevanje ekonomskih, socialnih in okoljevarstvenih dejavnikov. Tako ločevanje je treba preseči, če želimo postaviti vprašanja razvoja in okolja v središče ekonomskega in političnega odločanja. Postopek sprejemanja odločitev je treba izpopolniti tako, da bodo vprašanja okolja in razvoja upoštevana, ob tem pa zagotoviti tudi najširšo udeležbo javnosti. Zato bi bilo treba ugotoviti: • ali so razvojne politike posameznih resorjev medsebojno tako usklajene, da zagotavljajo upoštevanje načel trajnostnega razvoja, če pa niso, je treba ugotoviti, v čem si nasprotujejo, • ovire zaradi neusklajenega delovanja različnih resorjev. 2.5. Načrtovanje v prehodnem obdobju Ob vseh nejasnostih prehodnega obdobja, ki se kažejo tudi na upravnem področju, je treba ohranjati red in upoštevati smiselnost razvojnih ciljev, ne pa blokirati razvoja. Treba je narediti vse, da bodo inšpekcije delovale učinkovito, vendar ne togo. Isto velja tudi za postopke pridobivanja različnih dovoljenj. Smo v času, ko se razmere hitro spreminjajo, vendar to še zdaleč ne pomeni, da načrtovanje ni potrebno. Res pa je, da tradicionalen, preveč statičen pogled na načrtovanje ne more biti učinkovit. V prehodnem obdobju, ko nova zakonodaja glede urejanja prostora nasploh in strategija urejanja prostora na ravni Slovenije še nista sprejeta, je treba narediti vse, da s predpisi preprečimo negativne razvojne težnje v posameznih področjih (resorjih) in geografsko zaključenih območjih oziroma v različnih značilnih tipih prostora. Strategijo načrtovanja in usklajevanja sektorskih interesov v prehodnem obdobju je pač treba pripraviti za medobčinska območja (regije), ker pokrajin oziroma okrajev še nimamo. Presoditi je treba, kateri od veljavnih predpisov so primerni ter katere in kako bi dopolnili. Uskladiti je treba razvoje programe sektorjev gospodarstva in negospodarstva s prostorskimi dokumenti. Opredeliti je treba tudi formalne (institucionalne) ukrepe za sodelovanje med občinami na področju razvojnega in prostorskega planiranja. 2.6. Vloga državne uprave in lokalne uprave pri usmerjanju razvoja Vmesna stopnja med občino in državo (pokrajina ali upravni okraj) bo v bližnji prihodnosti gotovo dobila tudi formalno obliko. Dejanske razmere pa ne dopuščajo čakanja in zahtevajo sodelovanje med občinami na regionalni ravni ter sodelovanje med lokalno in državno upravo. Dogaja se, da v nekaterih primerih sploh ni sodelovanja med občinsko upravo in upravno enoto. Ena od ključnih zahtev pri uvajanju trajnostnega razvoja je, da naj bi bile odgovornosti glede prostorske organizacije in politik za njihovo izvajanje razporejene v skladu z načelom subsidiarnosti. To pomeni, da naj nižja raven ne prepušča višji ravni urejanja zadev, ki jih lahko sama enako dobro ali še bolje in hitreje razreši. Pa tudi nižja raven, na primer občine, ne bi smela usmerjati razvoja v škodo višje ravni, na primer regije ali države. Zato je tudi nujno, da pri snovanju razvojnih konceptov na občinski ali regionalni ravni upoštevamo tudi usmeritve državnega pomena, na primer prostorskega plana Slovenije. Ne glede na to, kakšna bo upravna ureditev na vmesni stopnji med občinami in državo, je planiranje na medobčinski (regionalni) ravni v vsakem primeru nujno. 76 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode 2.7. Potreba po družbenem soglasju Na medobčinski ravni je treba doseči soglasje o temeljnih načelih usmerjanja razvoja, predvsem glede tistih zadev, ki so tudi medobčinskega oziroma regionalnega pomena. Da bi bilo družbeno soglasje res učinkovito, je poleg občinskih struktur seveda treba vključiti tudi predstavnike posameznih območij, na primer krajevnih skupnosti ali predstavnikov posameznih skupin prebivalstva. Kakršnokoli usmerjanje razvoja je odvisno od tega, ali je bilo doseženo splošno soglasje o temeljnih ciljih razvoja. Strategije razvoja Slovenije, ki jo zahteva zakon o pospeševanju skladnega regionalnega razvoja, še nimamo. Kljub temu pa je treba doseči družbeno soglasje o glavnih razvojnih vprašanjih na medobčinski in občinski ravni. Sodelovanje prebivalcev je glede teh vprašanj nujno, saj samo formalno sprejeto soglasje ne bi imelo posebne praktične koristi. 3. Načela trajnostnega razvoja za posamezne tipe območij oziroma geografsko zaključene enote Medtem ko smo v prejšnjih točkah nakazali temeljne kriterije trajnostnega razvoja, moramo le te opredeliti za različne tipe območij. Pomembno vprašanje namreč je, kakšno prihodnost nekega posameznega geografsko zaključenega območja ali pa značilnega tipa območja želimo. Podeželje v Sloveniji je zelo nehomogeno že glede na naravne razmere, gospodarsko razvitost, poselitev, demografska gibanja in razvoj v prostoru. Velike razlike med posameznimi območji so tudi glede na razmere, ustvarjene po človeku, na primer infrastruktura, kulturna pokrajina, posestna sestava. Zaradi velikih razlik med posameznimi območji zanje ni mogoče izoblikovati enotnih razvojnih politik, pač pa jih je treba prilagajati specifičnim razmeram vsakega območja. Členitev Slovenije na značilna območja bo torej podlaga za izoblikovanje razvojnih ukrepov. Ne samo, da je treba opredeliti značilna območja, ampak je treba ugotoviti, kateri so njihovi specifični razvojni problemi in vzroki zanje. Gre za analizo specifičnih razvojnih situacij za vsako značilno območje. Vsak tip območja ima zanj značilno razvojno problematiko, ki izraža tudi splošne značilnosti drugih območij. Območja, ki pripadajo istemu tipu, se seveda pojavljajo v različnih območjih Slovenije ne glede na to, da se geografske značilnosti med njimi precej razlikujejo. Višinsko (hribovsko) območje na primer na Tolminskem ima svoje lastne značilnosti, ki se nikjer drugje v Sloveniji ne ponovijo, ima pa tudi značilnosti, ki so skupne večini hribovskih območij v Slovenji. Iz navedenega lahko zaključimo, da se kljub temu, da se območja istega tipa nahajajo v različnih območjih Slovenije, ponavljajo samo tiste značilnosti, ki so posebej značilne za opredelitev tipa. Podobno velja tudi za vse druge tipe območij. Srečujemo se torej z zanimivim problemom, kako pri zasnovi in uporabi pospeševalnih ukrepov prepletati vidik neponovljivosti (specifičnosti) z značilnostmi, ki so enake ali vsaj podobne v drugih delih Slovenije. Pri usmerjanju nadaljnjega razvoja je treba upoštevati predvsem naslednja načela: • iz narave ne jemljimo več, kot ji lahko vrnemo in jo s tem trajno ohranjamo, • razvoj gospodarstva, negospodarstva in rabo prostora je treba usmerjati tako, da bomo naslednjim generacijam prepustili vsaj iste, če že ne boljše možnosti za ureditev življenja in družbe, • upoštevati je treba visoke, vendar uresničljive standarde glede oblikovanja naselij in arhitekture nasploh. Prostorsko planiranje mora prispevati tudi k izenačevanju razvojnih možnosti na področju družbenega in gospodarskega razvoja. Preprečevati mora, da bi bil ta razvoj v škodo naravnega okolja ter da bi pripomogel k praznjenju posameznih območij ali pretirani koncentraciji prebivalstva v drugih območjih. Prostorski razvoj naj torej omogoča primerno prepletanje različnih, okolju primernih vrst rabe tal, ki naj bi bila sprejemljiva s stališča socialnih in gospodarskih razmer. 77 Lojze Gosar Metoda izdelave razvojnega programa 4. Analiza stanja in razvojnih teženj (diagnoza) za posamezne tipe območij oziroma geografsko zaključene enote Diagnoza naj bi opozorila predvsem na tiste razvojne težnje, ki niso v skladu z načeli skladnega in trajnostnega razvoja, ki smo jih nakazali v prejšnjih točkah. Opozori naj na značilne razvojne težnje in razvojne probleme posameznih podobmočij. Diagnoza naj vključuje le najpomembnejše informacije za izbrana problemska področja. Določene informacije bodo koristne posebej, ko bomo presojali učinke razvojnih ukrepov. Odločitev o tem, katere informacije, analize in podatke je koristno ali celo nujno uporabiti pri diagnozi, je odvisna tudi od naše sposobnosti razločevati bistveno od nebistvenega. Diagnoza vključuje pregled vsega, kar je treba narediti, ne vključuje pa nobenih odločitev, saj pomeni le temelj za zasnovo strategije. Zaradi tega mora vsebovati tiste sestavine, ki so nujno potrebne za zasnovo strategije. Pomembno je le, da določena informacija verodostojno opozarja na problem, njena statistična natančnost pa je stranskega pomena. Pomembno je predvsem, da diagnoza omogoči spoznati glavne značilnosti stanja in razvojne težnje. Biti mora lahko razumljiva, da ne otežuje sporazumevanja s širšo javnostjo. Eden od njenih glavnih ciljev je tudi vzpostaviti dialog s prebivalci območja. Tudi takrat, ko moramo diagnozo opraviti v zelo kratkem času, je treba obveščati javnost in omogočati sodelovanje prebivalstva. Izkoristiti je treba najrazličnejše priložnosti, da bi v pripravo razvojnega programa vključili lokalne akterje. To še posebej velja za razvijanje skupnega pogleda o tem, kakšno prihodnost hočemo v obravnavanem območju uresničevati. Krajevne delovne skupine odločilno pripomorejo k izdelavi diagnoze, kar seveda pomeni boljše in širše razumevanje razvojnih vprašanj. Ne smemo se torej omejiti le na zunanje svetovalce. Njihova pomoč je sicer lahko zelo koristna, predvsem glede metodoloških vprašanj in presoje razvojnih dilem. Njihova prednost je tudi, da niso obremenjeni z lokalnimi stališči. 4.1. Prebivalstvene in družbenoekonomske značilnosti Podati je treba pregledno sliko stanja in dogajanja glede prebivalstvenih razmer, posebej še v odnosu do socialnih in ekonomskih razmerij. Posebej nas zanimajo odstopanja od uravnotežene socialne in demografske sestave prebivalstva, ki bi bila primerna za obravnavano območje. Naštejmo nekaj podatkov, ki so nujni za analizo. Ce primanjkuje časa, lahko le opozorimo na glavne značilnosti: • spremembe števila prebivalcev po naseljih ali skupinah naselij v obdobju med popisi prebivalstva in posebej še v zadnjih letih, • določitev območij demografske ogroženosti, • starostno sestavo prebivalstva, • spremembe socioekonomske sestave prebivalstva, • aktivno prebivalstvo po glavnih področjih dejavnosti, • brezposelnost. 4.2. Ocena ključnih razvojnih vprašanj v gospodarstvu in negospodarstvu Opozoriti je treba na neugodno sestavo oziroma udeležbo posameznih panog, posebej tistih, ki bodo v prihodnje ukinjene. Oceniti je treba: • stanje in razvojne možnosti malega gospodarstva, • problem sive ekonomije, • glavne značilnosti posameznih gospodarskih panog, 78 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode • glavne nosilce gospodarskega razvoja v območju s posebnim obzirom na možnosti prihodnjega razvoja, • gospodarske razmere v območju, pomanjkljivosti in prednosti v strukturi gospodarstva, ranljivost posameznih vej gospodarstva glede na konjunkture spremembe na tržišču, ekološko problematiko v zvezi z razvojem posameznih gospodarskih vej, • nesorazmerja v gospodarski in s tem tudi zaposlitveni strukturi območja; če je območje v gravitacijskem območju večjih zaposlitvenih centrov, je njegova gospodarska struktura verjetno tudi zaradi tega okrnjena. Naloga regionalnega razvojnega programa je nakazati izhodišča za postopno preobrazbo gospodarske strukture, za ohranjanje delovnih mest oziroma za ustvarjanje novih. Malo gospodarstvo je v glavnem odvisno od zasebne iniciative, vendar pa s tem še ni rečeno, da ni mogoče in da ne bi bilo primerno organizirano poseči v usmerjanje razvoja teh dejavnosti in postopoma doseči pozitivne učinke, ki bi bili posledica koordinacije (sinergija). Pri pripravi razvojnih programov posameznih občin pride do izraza tudi gospodarska problematika in tudi lokacijska vprašanja večjih gospodarskih objektov in njihovega nadaljnjega obstoja in razvoja. 4.3. Ocena razvojnih teženj iz 4.1. in 4.2. za značilne tipe območij Najbolj značilne razvojne težnje in razvojne dileme je treba opisati pa tudi predstaviti na zemljevidu v merilu 1: 25.000 ali 1: 50.000, odvisno od velikosti območja. Za posamezne izseke (inserte) lahko izdelamo tudi zemljevid v bolj podrobnem merilu. Gre za konkretizacijo izhodišč iz prejšnje točke s posebnim obzirom na primer ravninski, hribovski, primestni del in podobno. Poudarek je na ugotovitvah, kakšne razvojne težnje glede prebivalstvenih, socialnih, gospodarskih in negospodarskih vprašanj prevladujejo v posameznih podobmočjih. Gre za sintezni pregled celote in oceno soodvisnosti. 5. Zasnova razvojne strategije 5.1. Pristop k izdelavi strategije Bistvo razvojne strategije je, da izhajajoč iz diagnoze stanja in razvojnih teženj nakaže glavne usmeritve razvoja v območju, za katerega se dela razvojni program v celoti, za posamezna problemska področja, pa tudi za posamezne dele celotnega območja. Uspeh razvojnega programa je močno odvisen od tega, kako zasnujemo razvojno strategijo. Ta je namreč zanimiva samo v primeru, da je uresničljiva. Eden od predpogojev za to je, da vključimo čim večje število akterjev. To pomeni: • da spoznamo in priznamo tiste, ki so primerni in tudi sposobni za uresničevanje strategije, • da strategija ni v nasprotju z interesi in projekti večjega števila akterjev, • da presodimo, kaj je potrebno, kaj bi bilo zaželeno, kaj je uresničljivo in kaj moramo storiti; v tem je bistvo postavitve ciljev projekta, • da je treba doseči splošno (družbeno) soglasje o tem, kaj v nobenem primeru ni sprejemljivo (v ta namen bi bilo v posameznih območjih treba prirediti posvete, delavnice, na katerih bi opredelili potrebe območja in razvojne možnosti; akcijske skupine za izvedbo strategij bi lahko pomenile zelo dobro priložnost za usklajeno delovanje javnega in zasebnega sektorja v območju). Pri zasnovi strategije je treba posebej paziti tudi na naslednje: • oceniti je treba tudi koristi programa, ki niso oprijemljive; te koristi, ki se kažejo predvsem na socialnem področju, večajo razvojne kapacitete in priložnosti podeželskih območij, ki doslej niso bila deležna posebne pozornosti; opredelitev skupnih ciljev prebivalstvenih skupin in krajevnih območij vključuje med drugim tudi vzgojo in izobraževanje za izvajanje razvojnega programa, • večati zasebni delež pri pospeševanju razvoja, 79 Lojze Gosar Metoda izdelave razvojnega programa • kolikor je le mogoče je treba skrajšati čas, ki je potreben za oceno in odobritev razvojnih strategij za posamezna podobmočja, • povezovati organizacije (ustanove), ki se ukvarjajo s pospeševanjem razvoja v različnih območjih države; posebno pomembno je povezovanje tistih, ki delujejo v območjih s podobnimi razvojnimi problemi, na primer gorska območja ali območja praznjenja, • strategija mora nakazati primerno ravnotežje med gospodarskimi in negospodarskimi cilji, • v prihodnost usmerjeno razreševanje problemov zahteva sistematično opredelitev in soočanje z glavnimi razvojnimi problemi. Zasnova razvoja na regionalni ravni naj bi pokazala: • kateri ukrepi so nujni za izboljšanje življenjskih razmer v obravnavanem območju, ne da bi se pri tem oddaljevali od zastavljenih ciljev glede celostnega razvoja območja, • kateri organizacijski ukrepi so potrebni, da bi lahko zastavljene cilje začeli uresničevati, • na kakšen način bi lahko učinkovito vključevali prebivalce v sodelovanje pri uresničevanju razvojnih ciljev območja, • program aktivnosti za izvajanje posameznih dejavnosti, ki naj bo pripravljen hierarhično s posebnim obzirom za vprašanja, ki zadevajo različne ravni (državna, regionalna, lokalna) in posamezne resorje, • presojo razvojnih dilem in konfliktov, • opredelitev možnosti in nalog za razrešitev problemov, • vzpostavitev sistema opozarjanja (monitoring) na razvojne probleme. 5.2. Odnos regionalnega razvojnega programa do regionalnega plana prostorskega razvoja Razvojna strategija naj poda tudi okvirne predloge za usmerjanje razvoja v odnosu do prostorskega planiranja. Posledice razvojnih ukrepov v prostoru so veliko bolj daljnosežne, kot si navadno predstavljamo. Zato je posebej pomembno, da je razviden odnos razvojno pospeševalnih ukrepov do njihovih posledic v prostoru. Neusklajenost prostorskega (urbanističnega) planiranja ima za ohranjanje poseljenosti slovenskega prostora lahko negativne učinke. Regionalni plan prostorskega razvoja naj bi bil samo ena od sestavin regionalnega razvojnega programa. Ce pa je formalno ločen od regionalnega razvojnega programa, mora upoštevati izhodišča regionalnega razvojnega programa. Regionalni ali pa lokalni razvojni programi naj bi sicer imeli tudi klasične prostorskoplanske komponente, vendar naj bi bili zasnovani izrazito akcijsko. Smiseln prostorski razvoj namreč mora biti v skladu s širšim konceptom družbenega razvoja na danem območju. Bistvo tega pristopa je, da lahko z nekaterimi dejavnostmi gremo že v izvajanje, medtem ko je za druge treba opraviti še določene analize. Najprej pa je seveda treba izdelati tudi vizijo razvoja, ki mora biti v skladu s temeljnimi izhodišči razvoja podeželja. 5.3. Splošna opredelitev ciljev za glavna področja Za glavna problemska področja naj podaja razvojna strategija splošne razvojne cilje, ki naj bi bili medsebojno usklajeni. Usklajenost sektorskih razvojnih ciljev je mogoče doseči le s sistematično in dobro organizirano izmenjavo mnenj med strokovnjaki in nosilci razvoja. Zemljevid naj poda pregled planskih dokumentov (planskih aktov) in tudi njihov status (izdelano, potrebna dopolnitev, še v delu in podobno). Urejanje prostora: • hitreje in manj togo razreševati probleme glede urejanja prostora in pridobivanja potrebne dokumentacije, • evidentirati nedovoljene posege v prostor in doseči učinkovito delovanje inšpekcij, • zasnovati nadaljnji prostorski razvoj območja, posebej glede zadev, ki so medobčinskega pomena. 80 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode Razvoj poselitve: • opredeliti jasna merila glede nadaljnjega razvoja poselitve, posebej še ob glavnih koridorjih, • poiskati možnosti za ohranitev poseljenosti v hribovskih območjih. Naravna in kulturna dediščina: • opredeliti jasna merila za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, • zavarovati dragocene biotope. Zaposlovanje: • ustvariti možnosti, da bodo človeški (zaposlitveni) viri prišli v območju bolj do izraza, • omogočiti, da bi tisti, ki delajo na črno, imeli interes legalizirati svojo dejavnost. Družbena infrastruktura: • na primeren način pospeševati opremljenost s službami javnega pomena, ki niso dobičkonosne (na ta način bodo centralni kraji bolje opremljeni s funkcijami višje ravni). Gospodarstvo nasploh in malo gospodarstvo: • ustvariti možnosti za preobrazbo okolju škodljive industrije, • uvajati nove programe za ohranjanje sedanjih in uvajanje novih delovnih mest, • iskati nove zaposlitvene možnosti, • ustvarjati podporno okolje za obstoječe in potencialne podjetnike in s tem zmanjšati sivo ekonomijo. Turizem: • zasnovati celovito in enotno turistično ponudbo na medobčinski ravni, • oblikovati lokalno turistično organizacijo. Kmetijstvo: • poiskati možnosti ustvarjanja večjega prihodka na malih kmetijah z alternativnim kmetovanjem, dopolnilnimi dejavnostmi in turizmom, • ustvariti možnosti za postopno uvajanje okolju prijaznega kmetijstva, • zagotoviti preskrbo prebivalstva z zdravo hrano, • izdelovati predlog dopolnjevanja različnih oblik rabe tal, • za zagotovitev preobrazbe kmetijstva postopno uvajati direktna plačila. Komunala: • evidentirati črna odlagališča in jih odstraniti, • razrešiti problem deponiranja odpadkov in najti nove alternativne možnosti deponiranja in predelave odpadkov, • ob poseganju v prostor upoštevati varstvene pasove obstoječih in potencialnih vodnih virov oziroma zajetij. Varstvo okolja: • uvajati okolju prijazne vire energije, posebej za ogrevanje, • sistematično odstranjevati vire onesnaževanja vodotokov in podtalnice, • uvajati biološko čiščenje odplak, • skrbeti za zunanjo podobo naselij in ohranjanje kulturne pokrajine. 6. Konkretizacija ciljev razvoja za posamezna problemska področja in geografska območja Medtem ko smo pri zasnovi strategije opredelili splošne usmeritve, je v tej fazi treba cilje za posamezno problemsko področje konkretizirati kar se le da podrobno, posebej pa še, kako naj bi se to konkretno odrazilo v posameznih občinah oziroma v regiji, za katero pripravljamo razvojni program. Jasna postavitev razvojnih ciljev območja je predpogoj za razvojno delo. V razgovorih s predstavniki posameznih območij in problemskih področij je treba priti do realističnih ciljev in tudi do predstave o časovnem zaporedju njihovega uresničevanja. 81 Lojze Gosar Metoda izdelave razvojnega programa Zemljevid razvojnih ciljev naj bo korak naprej od zemljevida razvojnih dilem. Predstavi naj predvsem konkretne predloge za usmerjanje razvoja v posameznih podobmočjih. 7. Akcijski program za izvajanje 7.1. Uresničevanje izbrane strategije Akcijski program naj bi nakazal, kaj naj bi se v obdobju izvajanja dogajalo; vključeval naj bi opis nalog, predvsem tistih, ki naj bi jih opravili v enem letu. Ob izvajanju akcijskega programa je treba izvajati korekture in dopolnitve. Načrtovanje konkretnih akcij naj bo kolikor je le mogoče skladno s strateškimi odločitvami. Vendar pa se tega načela ne smemo togo držati in ga je treba po potrebi tudi korigirati. • Osnovna ideja akcijskega programa se ujema tudi z načelom izdelave razvojnega programa v tem, da lahko gremo z nekaterimi akcijami že v izvajanje konkretnih projektov, druge akcije pa zahtevajo šele pripravljalna dela in izobraževanje. • Časovno zaporedje mora biti pripravljeno tako, da dosežemo primerno ravnotežje med dolgoročno preobrazbo določenih struktur in konkretnimi projekti. • Poudariti je treba, da se ne more vse dogajati istočasno, ampak, da je v okviru akcijskega programa pomembno predvsem to, da se držimo osnovnih načel usmerjanja razvoja, ki so bila podana v razvojnem programu, konkretizacija pa je lahko veliko bolj fleksibilna. 7.2. Vzpostavitev delovne skupine Izdelava strategije razvoja je sicer pripomogla opredeliti splošne cilje in sredstva. Za njihovo uresničevanje pa je potrebno opredeliti dejavnosti in kdo naj jih izvede. Tako ožja kot širša delovna skupina morata nuditi posebno pozornost spodbujanju različnih iniciativ, posebej še tistih, ki bodo pripomogle, da bodo lokalni razvojni potenciali prišli do izraza. Da bi program dejansko funkcioniral, je treba izpolniti še en predpogoj, to pa je, da mora delovna skupina razvojni projekt voditi, upravljati in tudi, če je potrebno, ponovno stimulirati. Delovna skupina, ki že obstaja vsaj delno, je skupina, ki je projekt začela in s katero so lokalni akterji sodelovali pri izdelavi diagnoze in izdelavi razvojnega programa za celo območje. To skupino pa je treba še okrepiti, eventualno dopolniti ali spremeniti, da bi bila kos nalogam izvajanja. Delovna skupina v širšem smislu pa seveda niso samo tisti, ki so zadolženi za izvedbo projekta v celoti ali njegovih delov, ampak tudi predstavniki lokalnih oblasti, poklicnih skupin, združenj in društev. Ti člani širše delovne skupine so osnova za stvarno in učinkovito zasnovo in izvedbo akcij ter koordinacijo projektov. Vodilna misel izvedbe akcijskega programa namreč je, da je treba čimbolj učinkovito izrabiti že obstoječe znanje predstavnikov območja ali skupin prebivalstva. Naloga ožje skupine akcijskega programa pa je predvsem v tem, da jih vključi v enoten koncept, da ne bi delovali morda celo v neskladju ali celo v nasprotju. Da bi se izognili konfliktom, je smiselno razviti shemo odločujočih struktur in kompetenc obeh omenjenih skupin in njihovih soodvisnosti. Vedno se je treba zavedati nujnosti, da mora posamezna aktivnost graditi celoto. Zato pa je treba podrobno opredeliti tudi strokovne pristojnosti sodelujočih, tako da bodo čimbolj učinkovito izrabljene. Številne projekte lahko zelo dobro izpelje majhna skupina, ki je sposobna zmožnosti posameznih sodelujočih čimbolj učinkovito izrabiti. Pravilna vključitev tehničnih delovnih skupin v lokalne ustanove zelo pomembno prispeva k ustvarjanju zaupanja predstavnikov lokalnih območij, pa tudi tistih sodelujočih, ki so od drugje, da bo prišlo do čim boljših učinkov. 82 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode 7.3. Spodbujanje iniciativ Tako ožja kot širša delovna skupina morata posebno pozornost nuditi spodbujanju različnih iniciativ, posebej še tistih, ki bodo pripomogle, da bodo lokalni razvojni potenciali prišli do izraza in se uveljavili. Upoštevajoč dejstvo, da razvojni koncept lahko privede tudi do napačnih razlag, je treba izvesti več vrst akcij: • nekatere akcije izpeljejo izključno pobudniki programa ali pa v partnerstvu z njim, • druge akcije pa so projekti tistih, ki v okviru programa dobivajo tehnično pomoč ali finančno spodbudo; v naših razmerah bi to pomenilo tudi izvedbo CRPOV programov. Akcijski programi morajo podati merila, po katerih naj bi vodili projekte. Pri tem je treba posebej upoštevati, da je posredovanje kriterijev in preizkus projektov izredna priložnost za vključevanje lokalnih akterjev v vodenje razvojnih programov. Ti kriteriji lahko odgovorijo predvsem na naslednja poglavitna vprašanja: • ali gre za inovacijo na tem območju, • ali projekt ustreza samo enemu ali več strateškim ciljem, • ali je projekt soodvisen z drugimi načrtovanimi projekti, • ali je ekološko sprejemljiv ali pa pomeni celo prispevek za izboljšanje okolja, • ali bi se projekt potem, ko bi eventualno dobil finančno pomoč, naprej lahko sam vzdrževal, • ali je razmerje med ceno in kvaliteto zanimivo, • ali bo projekt na primeren način upravljan. 7.4. Delovni program za prvih sest mesecev Začetna faza je posebej pomembna, kajti v prvem polletju projekta naredijo te aktivnosti določen vpliv na prebivalstvo, ki, če je ta vpliv pozitiven, vzbudi zaupanje v koristnost razvojnega programa. Začetek faze izvajanja zahteva veliko dela z javnostjo in tudi veliko informacij. Istočasno je treba skrbeti za finančne vire, začeti izvajalska dela, druge projekte pa šele snovati. Posebno pomembno je, da se istočasno naveže ustrezne kontakte s predstavniki oblasti in organizira ustrezno, vsaj minimalno organizacijsko službo. Pri tem je posebej pomembno, da se nove udeležence polagoma vključuje in pred tem točno ugotovi, katere naloge naj bi le-ti uresničevali. Poleg tega je treba predvideti primeren čas, da jih na začetku vključevanja v projekte ne prepustimo same sebi. Ena od prvih nalog je torej ustvariti ustrezne odnose med akcijsko skupino in tehnično skupino ter različnimi sogovorniki in partnerji. Razviti je treba tudi strategijo za delo z javnostjo, da je vedno znano, kako razvoj dejavnosti poteka. Podoba določene organizacije se lahko z dobro strategijo komunikacije izboljša, vendar se bo končno presojala predvsem po kvaliteti dela. Zato mora v začetni fazi delo z javnostmi imeti prvo prioriteto. V začetni fazi je posebej pomembno zasnovati pravilen odnos do temeljnih razvojnih vprašanj s stališča javnosti nekega območja. Akcijske grupe namreč razpolagajo tudi z javnimi sredstvi, zato mora biti njihovo delovanje urejeno. 8. Kratek pregled aktivnosti pri izdelavi razvojnega programa Posamezne aktivnosti pri izdelavi razvojnega programa v okviru določene faze, morajo nujno biti opravljene pred začetkom naslednje faze, kar je tudi razvidno iz diagrama. To pa seveda nikakor ne pomeni, da posameznih aktivnosti ne bi mogli začeti že prej. Za organizacijo samega dela je torej treba pripraviti tudi časovno zaporedje aktivnosti, tudi grafični prikaz, in ugotoviti, kako se medsebojno dopolnjujejo. 83 Lojze Gosar Metoda izdelave razvojnega programa Opredeliti je treba tudi ravni pristojnosti, s katerimi se bomo srečevali pri zasnovi in izvajanju razvojnega programa. Ločiti je treba vprašanja, ki se tičejo le posamezne občine ali tudi sosednjih občin (regije) ali pa države. Izbrani razvojni problemi, ki zahtevajo sodelovanje in usklajevanje na medobčinski (regionalni), medresorski in državni ravni. Aktivnosti: • priprava za začetek dela, • ustanovitev iniciativne skupine, • priprava za prve presoje in razprave, • zasnova vizije prihodnjega razvoja območja, • prvi pregled razpoložljivih naravnih in človeških virov, ki niso dovolj izrabljeni, družbenih skupin in geografskih območij, ki so za razvojno shemo pomembne, razvojnih ciljev, ki bi si jih lahko celotno območje zastavilo, »nosilcev sprememb«, ki bi jih bilo treba pri iskanju soudeleženih v razvojnem programu posebej nagovoriti, • opredelitev organov odločanja in izvajalcev, • priprava pripomočkov za izdelavo diagnoze (vprašalniki, raziskovalne metode, termini, postopki za nadaljnje posredovanje oziroma obdelavo ali presojo podatkov). Diagnoza: Opis sedanjega stanja in razvojnih teženj posebej na naslednjih področjih: • gospodarske razmere in trg delovne sile, • demografske in socialne razmere na območju, • infrastruktura (promet, komunala...), • stanje okolja, • pregled ustanov in organizacij, ki delajo na tem območju (njihovi cilji, delovna področja, način dela, prioritete in način odločanja), • pregled različnih prednosti oziroma možnosti območja (resursi, potenciali, projekti), • pregled razvojnih ovir na območju, • pregled in stanje temeljnih vprašanj, problemov in potreb, ki bi jim morali nuditi posebno pozornost na področju sociale, gospodarskega razvoja in razvoja v prostoru. Strategija: • obdelava podatkov in rezultatov prve faze, • podrobnejša opredelitev zasnove želenega stanja, ki naj bi ga območje doseglo v 10 letih, • opredelitev manjšega števila najvažnejših strateških razvojnih usmeritev, • opredelitev praktičnih ciljev, ki naj bi jih skušali uresničiti v bližnji prihodnosti; jasno je treba označiti tudi ciljne skupine (družbene skupine, gospodarska področja in podobno), ki se nanašajo na posamezna geografska podobmočja, • razdelitev razpoložljivih ali predvidljivih sredstev za doseganje zastavljenih ciljev (finančna sredstva, možnosti za pridobitev sredstev, tehnična sredstva in podobno), • opredelitev lokalnih partnerjev (vloga in naloge krajevnih ustanov in organizacij), • opredelitev partnerjev zunaj območja (sodelovanje z zunanjimi ustanovami in organizacijami). Akcijski program: • načrtovanje glavnih akcijskih področij za naslednjih nekaj let (3 do 5), • podrobnejša opredelitev nalog za naslednjih 12 mesecev, • podrobnejša opredelitev nalog za naslednjih 6 mesecev, • opredelitev načina dela za delovno skupino, za izvajanje programa in za ustvarjanje sodelovanja in podobno, • vzpostavitev delovne skupine in začetek dela, • opredelitev metod za usmerjanje in vrednotenje poteka dela, • obveščanje javnosti glede poteka aktivnosti. Potek izdelave regionalnega razvojnega programa je razviden tudi iz sheme. 84 Geografski vestnik 73-1, 2001 Metode 1. UTEMELJITEV IN NAMEN 1 2. NAČELA ZA USMERJANJE RAZVOJA -G £