508
Vsakdo se približa svoji besedi
Cveto Preželj
SANJE 89    Uresničene beže pred mano.
V  njih ujete pesmi moje so za vedno izgubljene. Za njimi stopam
in prepevam
in jih vabim, vabim:
skrijem vas v prispodobi.
V sklenjenih dlaneh vas strem.
509                                                                  Vsakdo se približa svoji besedi
IZPRAŠEVANEC     Dih smrti
upočasni tek vesolja.
Le v čem sem večen?
V prepisovanju?
Le v čem sem večen?
Zazrt v njena ramena
segam še više.
Tako se z željo izgubiva.
VEČNE ŽELJE    Na krogli se ogrejem. Na krogli se obrijem. Potem se naslonim na prazno obstajanje. Zgrmim v prepad svojih želja.
ZAMOLČANI     Ko zagledam
prekrižane roke ne ukradem zlatega runa.
Zamolčani
se še globlje
skrijejo v rove,
če jih pokličem po imenu.
Tam bodo tudi ostali
in v svoji bridkosti
presahnili.
NAŠI KRIKI     Vsakdo se približa svoji besedi.
Vrvohodci nas potiskajo pred sabo. V naših krikih je bistvo človeštva.
510
Cveto Preželj
Vrvohodci pa ostajajo, kot posebna kasta, daleč za nami.
SPOMINI     Katera ljubezen je to? Katera pesem je to? To ni nobena ljubezen. To ni nobena pesem, če skrivam kamen v rokah, če z drugimi na grmadi gorim.
POGREBNO JUTRO
Oblak deževen zapre se v podzavest. Ukrivim vejo, ki me je vodila in me branila pred krokarji. Srečno zvezdo izgubim. Meglen dež počrni luči. Krokarjev svet onemi. Pogrebno jutro pade,
zadrhti.
MRTVI PRIDEJO
Mrtvi pridejo. Ogrnjeni v bele prte dohite pogrebce in jim še zadnjikrat pogledajo v žalostne oči.
Po požaru smo nabrali
žeblje in oglje
in stopljene copate.
511                                                                                           Vsakdo se približa svoji besedi
KO VSI POMRO     Ko vsi pomro,
sedemo bolj skupaj, da si porazdelimo strah, da vidimo, če nam še kdo sledi.
Vsa prizadevanja
se bodo v nič spremenila.
Bel prah nam bo sedal na dlani.
In vseeno nam bo,
če pada noč in dan,
noč in dan.