Iz dnevnika 
malega Šiškarja
TOREK
Včeraj je bil nesrečen dan, čeprav je Do-micelj že navsezgodaj po radiu jamral. kako na vodi čuti, da bo srečen dan ... Sosedov Jožko se je namreč ponesrečil z vozičkom. Aja, najprej moram povedati vse od začetka, drugače ne boste sledili... Torej, šla sva vče-raj v novo trgovino v Kosezah po čikgumi. Jaz sem vzel enega tistih gramozanskih vo-zičkov, ki so jih nastavili za nakupovalce, Jožko mi je pa pomagal regirati, ker bi sicer na prvem ovinku treščil v kakšne konzerve, potem bi bil pa seveda hudir. No, rinila sva tako z Jožkom voziček proti štantu s sladka-rijami, ko sva se skorai zaletela v neko tova-rišico, ki je tebi nič, meni nič parkirala kar med stojnico z makaroni in stojnico z oljem. Svoje vozilo je postavila počez in povsem za-prla pot nič hudega slutečim sonakupovalcem. Ko sva najinega tovornjaka (pardon, nakupo-valni voziček) z veliko muko vendarle obrnila, nama je pa zaprla pot neka fasenga, ki je pri-vozila z leve. Do čikgumijev skratka nisva in nisva mogla priti. Potem sva poskusila zaši-bati mimo kolone, ki se je nabrala pred skla-diščem za kruh, vendar nama ni uspelo, kar so neki tipi pustili vozila tako, da so štrlela iz kolone — in se spet ni dalo mimo. Razmiš-ljala sva že, da bi kar tako, peš, odšla proti stojalu za čikgumije. ampak si nisva upala, ker mora namreč imeti vsak potrošnik svoj nakupovalni voziček. No, potem se je pa zgo-dilo. Ena trola je privozila iz delikatesnega oddelka in treščila v najin tovor, ki sva ga rinila rikverc iz krušnega prostora. Nastradal je Jožko, ki je padel pod kolesa trolinega vo-zička in ima sedaj silno buško.
Mama je rekla, da sedaj ne smem več sam v trgovino in da grem lahko po čikgumi Le ta-krat, kadar gre ata z menoj. Naš ata je močan in ima mišice, zato on lahko krasno vozi vo-ziček v naši trgovini. Z njim me ni nikoli strah!