maj 1996 št. 13 cena 500 SlT/5000 LIT ODMISLITI MEJi »KOT ENOVIT P UPOŠTEVATI KRAS LTURNI PROSTOR .r1 AME l\a tisoče jam je po svetu. Med vsemi izstopajo Škocjanske jame, srce matičnega Krasa. Kdo se poda v njihovo globoko podzemlje, se za večno zagleda v čudoviti svet kapnikov, velikih podzemeljskih dvoran, globokih prepadnih sten in divje šumeče Reke. Ta lepota se mu za večno vtisne v spomin in ga znova zvablja v ta skrivnostni podzemeljski svet. Škocjanske jame so vpisane v Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. SKO Unesco 1986 Liste du Patrmone A OBISKI SO VSAK DAN: VI - IX ob: 10“ 1130, 13“ 1400, 1530 in 17“ IV, V, X ob: 10“ 13“ in 1530 XI - III ob 10” in ob nedeljah ter praznikih še ob 15“ INFORMACIJE: tel: 067/60-122, 60-169, fax : 067/73-384. Škocjanske jame - HTG, 66215 Divača, Matavun. NA POTI PO KRASU VAS PODJETJE HTG SEŽANA VABI, da obiščete njegove turistične in gostinske objekte: KOZINI HOTEL KOZINA, KAMP - tel: 066/82-611 in 82-689, fax: 066/81-395 MATAVUNU GOSTILNA PRI JAMI - tel: 067/60-122 in 60-169, fax: 067/73-384 DIVAČI PENSION RISNIK - tel: 067/60-008 SEŽANI HOTEL TABOR - tel: 067/31-551, fax: 067/73-101 HOTEL TRIGLAV - tel:: 067/31-361, fax: 067/73-384 RESTAVRACIJA MAHORČIČ tel: 067/72-130 HTG - HOTELI TURIZEM, GOSTINSTVO, P.O. SEŽANA 66210 Sežana, Partizanska l,Tel: 067/31-361, fax: 067/73-384 IZ v s l/l 5 vi ssso a kljub močnemu upadanju celotne Tržaške pokrajine". In kako podžupanja, župan, odbor in občinski svet upravljajo občino? "Občinsko upravo vodi petčlanski odbor, ki ga sklicuje in vodi župan. Sestaja se tedensko, vendar so stiki med odborniki oziroma med odborniki in županom skoraj vsakodnevni, saj poteka naše delo po načelu kolegijalnosti, posvetovanja in sodelovanja. Občinski statut predvideva, da lahko opravljajo odborniško delo tudi neizvoljeni, po županu imenovani strokovnjaki; sedaj je naš odbor sestavljen iz dveh Profesionalcev in dveh svetovalcev liste Skupaj-Insieme. Naloga občinskega odbora je, da sprejema vse upravne sklepe, za katere je pristojen, poleg tega pa pripravlja tudi predloge za tiste sklepe, ki jih mora sprejeti občinski svet. Občinski svet predstavlja celotno občinsko stvarnost, usmerja politične izbire in nadzira upravo. Predseduje mu župan. Odkar je v veljavi večinski sistem, je delovanje občinskega sveta nekako varno pred političnimi pretresi in krizami, ki so prej onemogočali daljnoročno načrtovanje in uresničevanje izbir. Mandatna doba traja štiri leta in v tem času se da izpeljati volilni program. Glede uprave še to: po statutu je raba slovenščine enakopravna italijanščini, zato imamo na občinskih sejah zagotovljeno sočasno prevajanje in tudi zapisniki so sestavljeni v obeh jezikih. To seveda ne pomeni, da nimamo z dvojezičnostjo nobenih težav, vendar poudarjam, da je občinski statut, ki je bil sprejet leta 1990, dovolj ugodno zakoličil temeljne pravice slovenske narodne skupnosti." Na vprašanje, kakšne so prednostne naloge občine Devin - Nabrežina v letu 1996, je gospa Tutova odgovorila: "Naša uprava je sedaj nekako na sredini svoje mandatne dobe, ki se bo iztekla konec prihodnjega leta. Potem, ko smo v prvem obdobju odpravili velik finančni primanjkljaj, ki smo ga podedovali od prejšnje uprave, smo zdaj nastavili nekatere pomembne ukrepe za nadaljnji l mr 1 mm ,v. mfi, A. *;lAi.il ■R5 % Devinske stene Z Devinskim gradom v ozadju foto: Saša Ota PREDSTAVLJAMO razvoj teritorija. Novi regulacijski načrt bo poskušal zajeziti nove gradnje, ki so doslej Že pozidale obalni pas in se poskušajo širiti v notranjost kraške planote. Gospodarsko načrtovanje smo zajeli v trgovinski plan, ki je ta čas v obravnavi občinskega sveta. Urejujemo novi stalež občinskega osebja, kar zadeva 130 uslužbencev. Reorganizirali smo že šolsko mrežo, tako da delujejo zdaj v občini samo tri slovenske in tri italijanske osnovne šole (od teh sta dve celodnevni) ter po ena nižja srednja šola. Od sedmih občinskih otroških vrtcev smo uspeli podržaviti štiri, tako da smo znižali stroške in obenem naslonili to sicer neobvezno izobraževalno strukturo na šolski sistem, ki je v primerjavi s spremenljivo občinsko politiko veliko zanesljivejši. Načrt za ureditev otroških jasli v opuščeni osnovni šoli Karla Streklja v Sesljanu je že v operativni fazi. V Nabrežini po dolgih letih ponovno urejamo občinsko knjižnico, kar je prvi del načrta za Kulturni dom v središču vasi. In v Nabrežini tudi odpiramo Kamnarski muzej v rojstni hiši pesnika Iga Grudna. Se bi lahko naštevala, vendar naj poudarim le še skrb za dobro sožitje v zapleteni etnični stvarnosti, kot se je zarisala v zadnjih desetletjih! V ta program sodi tudi povezovanje s sosednjo občino Komen ter s pobratenima občinama Ilirsko Bistrico in Bujami na Hrvaškem!" Kakšen pa je, gospa podžupanja, vaš povprečni delovni dan na občini, kdaj imate čas zase in za družino, saj se močno vključujete tudi v družbeno in društveno življenje Slovencev v Italiji? "Upraviteljske dolžnosti so v sred-nje-majhnih občinah, kot je naša, štete kot prostovoljska dejavnost, čeprav zahtevajo določeno poklicnost. To pomeni, da jih navadno opravljamo ob svojem delu. K sreči sva oba z županom upokojena profesorja in imava zato več časa, kot ga imajo drugi. V dopoldanskem času sem navadno v pisarni in, če je le mogoče, sklicujem v tem času sestanke, seje ali opravim obiske na terenu. Marsikdaj pa padejo te obveznosti tudi v popoldanski ali večerni čas. Po svojih močeh poskušam slediti tudi kulturnim in športnim prireditvam. Ugotavljam, da mi ostaja prav malo časa za družino in zase. Mož je zaposlen na Radiu Trst A in se v prostem času ukvarja z zborovodstvom; hčerki sta že odrasli, obe univerzitetni študentki. Po stroki sem slavistka in sem več let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis na slovenskih šolah v Italiji. Pozneje sem raziskovala dvojezičnost slovenskih otrok v predšolski dobi in sem se preusmerila v pouk slovenščine za Italijane na privatnih tečajih za odrasle in otroke. Na tem področju bi rada še delala, saj ugotavljam, kako pomanjkljiva je predvsem didaktika jezika v našem prostoru. In primanjkuje tudi didaktičnega gradiva vseh vrst. Vendar zaenkrat ni misliti na kak temeljitejši projekt, saj mi politično delo jemlje preveč časa". Kaj pa sodelovanje z matico? Kako doživljate povezovanje Slovencev posamično in v društvenih povezavah s Slovenijo, kaj deluje dobro, kaj bi morali storiti Slovenci in njihove organizacije na Tržaškem in kaj matica -država Slovenija? "O tem bi se dalo napisati knjigo in zagotovo nimam recepta v žepu! Povezava z matico je življenjska nuja, sicer postane manjšina jezikovni otok, z vseh strani izpostavljen pritiskom večinskega naroda. V to je tudi usmerjena določena strategija italijanske državne politike, ki tega sodelovanja ne vidi rada, kakor tudi ne vidi rada enomega političnega nastopanja manjšine. Dokler je bila državna meja tudi ideološka meja, je bilo za nas slabše, kot se stvari nakazujejo danes. Vendar ugotavljamo tudi v sedanjih razmerah, da se slovensko središče premalo zanima za svoje obrobne dele. Mislim na sredstva javnega obveščanja, ki le redkokdaj objavljajo informacije iz zamejstva, namesto da bi redno poročala o naših dogodkih. Na drugem mestu naj opozorim na slabo politično strategijo, ki je tudi posledica dejstva, da smo zamejci strankarsko razdrobljeni in, čeprav je jasno, da se miselnost ne more v kratkem času spremeniti, bi se v nekaterih projektih vendarle morali sporazumeti, sicer bo po nas. To se že grozljivo kaže ob problemu reorganizacije šolske mreže. Povezovanje v imenu skupnih interesov pa pomeni predvsem za obmejne občine še nepopisan list. Tu se nakazuje veliko možnosti in če bodo kdaj dotekala tudi ustrezna sredstva, bo mogoče vsaj nekoliko spet povezati tiste družbene, gospodarske in človeške odnose, ki so bili pretrgani z Železno zaveso in ki so še sedaj ločeni, kot niso bili nikoli prej v zgodovini". Seveda smo gospo Tutovo tudi vprašali, kaj pomeni po dosedanjih izkušnjah za medsebojno povezovanje Slovencev na Tržaškem z matico revija Kras? "Kolikor revija Kras prispeva k medsebojnemu spoznavanju in spoštovanju različnih stvarnosti na obeh straneh državne meje, toliko pripomore k utrjevanju zavesti o enotnem kraškem prostoru. Mislim, da je glede tega treba še marsikaj postoriti in tisk lahko opravi zelo pomembno nalogo, kajti Kras je, žal, zaradi zgodovinskih razlogov še sedaj razdeljen na slovenski Kras, na italijanskega, na goriškega, na tržaškega, tako da zgubljamo izpred oči njegovo specifiko, ki je vendar vsem tem delom skupna. V resnici gre za določeno geografsko enoto in za določeno kulturno identiteto, ki so si jo v tem stoletju lastili različni politični in nacionalni sistemi. Vaša revija si prizadeva na zelo kultiviran način ovrednotiti lepote in značilnosti tega območja. Zato voščim reviji Kras, da bi svoje poslanstvo nadaljevala in utrjevala ob vse večjem krogu bralcev in sodelavcev z obeh strani meje!" Vprašanja: Ida Vodopivec-Rebolj KULTURNA DEDIŠČINA : y-\ < . •!*’•. v' ' ‘ ' v Sillfl , i J« 1 Martina Repinc dipl. slovenislka in etnologinja -urednica za slovenske programe na radiu Trat A 34100 Trst, Ul. Fabio Severo 7 Že drugo leto se v okviru razvejanega delovanja Odseka za zgodovino v Narodni in študijski knjižnici v Trstu enkrat mesečno sestaja etnološka skupina. Udeležba ljudi je dokaj stalna, kar pomeni zelo občuteno zanimanje za stroko oziroma za kulturno dediščino, čeprav se jo v javnosti še prepogosto ignoirira ali namenoma prezre in celo omalovažuje. Na sestankih etnološke skupine se srečujemo ne samo tisti, ki smo po poklic-nem profilu blizu stroki. Na prva srečanja smo vabili vse, ki jim je tovrstno delovanje Pri srcu in ki mu namenjajo precej svojega Prostega časa. Prvotno smo v okviru Odseka za zgodovino delovali zelo neob-Vezno in neobvezujoče. V glavnem smo izhajali iz izkušenj mladinskih raziskovalnih taborov, v katerih smo spoznavali vrednost naše dediščine, raziskovalne metode, hi jih stroka uporablja, predvsem pa je bil Pri tem odločilen odnos, ki smo ga na terenu navezali z informatorji. Iz teh prvih izkušenj v osemdesetih letih so nastale nekatere izjemno dragocene izkušnje, bodisi kot razstave hodisi kot razstave s publikacijami. Na Primer v letih: 1987 - Človek in trta, razstava in publikacija 1988 - Človek in les, razstava in publikacija 1989 - Stare poroke, fotografska razstava 1990 - Neminljivi čar preteklosti - defile ali mimohod narodnih noš 1991 - Ta trava je šacana - razstava in publikacija (Glej sestavek z enakim naslovom v tej izdaji revije Kras!) 1993 - Ondile čez stari vrh, razstava in publikacija. Pripisati moram, da je bilo na tem področju zelo živahno že pred delovanjem Odseka za zgodovino. Bilo je nekaj razstav o domači obrti, tekstilu in noši. Zato ni čudno, da je odsekov arhivski fond ali zbirka zelo bogat in da nanj pri svojem delu lahko vedno računamo ter ga uporabljamo. To so v glavnem še neobdelano dokumentarno gradivo, družinski arhivi ter zelo bogati fototeka in diateka. K vsemu napisanemu pa moram dodati, da za to odgovorni še vedno ne kažejo ustreznega posluha, saj že dolgo predlagamo, naj bi na Odseku za zgodovino zaposlili poklicnega etnologa. Ta bi že samo z urejanjem bogatega arhiva za dolgo obdobje zapolnil svoj delovnik, kaj šele, če bi še hodil na teren, na katerem je etnolog še kako potreben! Imamo že sicer nekaj sti-okovno usposobljenih ljudi, vendar se ti ukvarjajo s to stroko le v prostem času, kar seveda jemlje raziskovalnemu delu tisto temeljitost in stalnost, ki sta v znanstvenem delu nepogrešljivi. Kljub težavam, s katerimi se etnološka skupina ubada pri svojem delu, nam je uspelo navezati dobre stike z raznimi sorodnimi ustanovami v Sloveniji, med njimi tudi s Slovenskim etnološkim društvom in s Slovenskim etnografskim muzejem. Prav z njihovo pomočjo bomo nadaljevali začrtano pot, ki je naravnana predvsem k osveščanju našega človeka za vrednotenje in varovanje kulturne dediščine. Pri vsem, kar delamo, pa ne pozabljamo na pripadnike italijanske n arod-nosti in na njihovo željo po spoznavanju slovenskega bogastva. To naj ne bi ostalo le na ravni občasnih folklornih manifestacij. V tej smeri se trudimo za karseda kakovostno ponudbo v obojestransko zadovoljstvo. Zaenkrat je delo etnološke skupine Odseka za zgodovino v Narodni in študijski knjižnici v Trstu omejeno na Tržaško pokrajino, v kratkem pa se nameravamo povezati z etnologi in ljubitelji etnologije ter z etnološkimi skupinami, ki delujejo na Goriškem in Videmskem. To bo zagotovo dalo novega poleta našemu in njihovemu delu! RAZISKOVALNI TABORI Delo na terenu potrdilo ugotovitev: ODMISLITI MEJO IN UPOŠT/ATI KRAS KOT ENOVIT Živa Pahor dipl. politologinja - Društvo mladih raziskovalcev, 34100 Trst, Ul. Denza 8 Andrej Furlan dipl. ohranjevalec kulturne dediščine Fakulteta za etnologijo in kulturno antropologijo, 43100 Trst, Donadoni 1 Mladinski raziskovalni tabori so namenjeni srednješolskim dijakom in univerzitetnim študentom obmejnega območja, na katerem prebiva slovenska manjšina v Italiji. Gostili pa so tudi mlade Slovence iz Avstrije in iz matične domovine Slovenije. Prvi raziskovalni tabor je bil leta 1981 v Barkovljah pri Trstu na pobudo in v organizaciji Odseka za zgodovino v Narodni in univerzitetni knjižnici v Trstu, Društva slovenskih naravoslovcev in tehnikov Tone Penko ter Slovenskega raziskovalnega inštituta. Zamisel se je izkazala za uspešno in je z lanskim taborom v Zgoniku slavila svojo petnajsto izvedbo. Leta 1984 se je omenjenim prirediteljem pridružilo še novo Društvo mladih raziskovalcev iz Trsta in Gorice. Mladinski raziskovalni tabori imajo predvsem dva cilja. Po eni strani nudi tovrstna pobuda slovenski mladini možnost za večstransko in poglobljeno spoznavanje območja, na katerem živi slovenska manjšina v Italiji, se pravi Tržaške, Goriške in Videmske pokrajine. V šestnajstih letih so mladi v taborih raziskali že omenjene Barkovlje, nato pa še: Doberdob, Benečijo, Dolino, dvakrat Sovodnje ob Soči, Kanalsko dolino, Devin, Brda, dvakrat Rezijo, Repen, Laško, Bardo v Terskih dolinah in Zgonik. Po drugi strani pa so mladinski raziskovalni tabori priložnost, da se predvsem srednješolska mladina približa raziskovanju, ki ga italijanski sistem sicer kot sredstvo za pridobivanje novega znanja skorajda v celoti zanemarja. Tabor traja po dva tedna in je med koncem avgusta in začetkom septembra. Zadnji dnevi tabora so namenjeni pripravam na sklepno prireditev. Na tak način, s krajšimi poročili in z razstavo, udeleženci seznanijo skupnost, katere realnost ali stvarnost so raziskovali, z opravljenim delom in posredujejo javnosti prve obdelane podatke. V tabom zbrano gradivo hrani Dmštvo mladih raziskovalcev Odseka za zgodovino v Narodni in univerzitetni knjižnici v Trstu. Če je le mogoče, pa se v nekaj mesecih po taboru izoblikuje tudi publikacija z obsežnejšim prispevkom vsake skupine, v katerem je predelano taborsko gradivo. Največja ovira za natis je pomanjkanje denarja, ki ga zmorejo organi- Udeleženci raziskovalnega tabora Rezija 94 zatorji tabora za te namene. Do sedaj je bilo tako objavljeno gradivo devetih taborov in tako so za kraško območje izšle publikacije Doberdob 82, Devin 87, Repen 90 in Laško 91. Raziskana področja so med dvotedenskim mladinskim raziskovalnim taborom pod drobnogledom raziskovalcev z različnih zornih kotov. Vedno deluje več različnih raziskovalnih skupin in sicer: arheološka, audiovizualna, geografska, jezikovna, naravoslovna, sociološka in zgodovinska. Nepretrgoma, od prvega tabora naprej, pa je raziskovala tudi etnološka skupina. Kot mentorji soji že od leta 1981 v pomoč etnologi iz Slovenije Mojca Ravnik, Zvona Ciglič, Zora Žagar. Inga Brezigar in Janez Bogataj. Pomembno in poudarka vredno je, da se je v šestnajstih letih iz samih mladih raziskovalcev izoblikovala skupina, katere tvorci so si s stalnim sodelovanjem v etnološki skupini nabrali dovolj izkušenj, da KULTURNI PROSTOR 50 jo sami začeli voditi. To so Martina Repinc, sedaj diplomirana etnologinja, Andrej Furlan, sedaj raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Maja Vidergar in Živa Pahor. Tematika, ki so jo obravnavale etnološke skupine v mladinskih raziskoval-n'h taborih, je do sedaj zaobsegla: stopnjo ohranjenosti kmečke kulture, gospodarske Panoge iz preteklosti in sedanjosti, kot so, na primer: morsko ribištvo v Devinu in jezersko ribištvo v Doberdobu, vinogradništvo, živinoreja in ovčarstvo, brusaštvo v Reziji, gojenje sviloprejke, gojenje špargljev in gostilničarstvo v Sovodnjah ob Soči, nadalje duhovna in socialna kultura, stavbarstvo, arhitektura naselij in arhitektura na planinah, šege in navade iz življenjskega cikla, zdravljenje živine, prehrambene navade, pripovedništvo, katalogiranje predmetov etnološke zbirke v Terskih dolinah, evidentiranje predmetov za muzej v Reziji. Na območju zgoniške občine so mladi raziskovalci zbirali gradivo za obširnejšo publikacijo, ki jo pripravlja tamkajšnja občinska uprava, študirali pa so predvsem verske praznike ter navade ljudi, povezane z letnim ciklom. Delo na terenu je tudi v tem primeru potrdilo ugotovitev, da je za popolnejše raziskovanje kraške kulturne dediščine neobhodno odmisliti državno mejo in upoštevati Kras kot enovit kulturni prostor. Pri izbiri raziskovalnih tematik se ponavadi upošteva tudi namige in želje, ki jih med pripravami na načrtovani tabor izrazijo predstavniki kulturnih društev ali občinska uprava območja, na katerem naj bi bil tabor. Dokaz za notranji razvoj tovrstne pobude, poleg izoblikovanja lastnega mentorskega kadra, je tabor Rezija 94, ki se je že v svoji zasnovi razlikoval od drugih taborov. Delo vseh skupin, ne le etnološke, je bilo osredotočeno na pridobivanje osnovnega gradiva za muzej. Tako imenovana klasična etnološka skupina je med taborom evidentirala predmete, ki bi jih bilo kot materialno dediščino doline priporočljivo ohraniti in predstaviti v muzeju. Druga raziskovalna skupina se je ukvarjala izključno z raziskovanjem arhitektonske dediščine. Predvsem nova, vendar nad pričakovanji uspešna, pa je bila video skupina. Ta je, poleg fotografiranja za potrebe drugih skupin in za dokumentacijo tabora samega, posnela tudi več ur videotraku. Iz tega gradiva je v Audiovizualnem laboratoriju Slovenske akademije znanosti in umetnosti s pomočjo Naška Križnarja nastal skoraj polurni etnološki video. S tako izoblikovanim taborom so mladi raziskovalci poskušali pripomoči k uresničitvi dolgoletne želje Rezjanov po lastnem muzeju. EP ihmfihHčSi- MAJI v BREGU Damiana Ota novinarka-publicistka - organizatorica kulture na Zvezi slovenskih kulturnih društev, 34133 Trst, Ul. S. Francesco 20 Starodavni ljudski običaj spomladanskega čaščenja narave i P W\? f Is-j S i IjP’ : »S •MS Slika na levi: "Barč'ca"pod majem v Boljuncu sredi sedemdesetih let Slika na desni: Majenca v Dolini leta 1987 foto Mario Magajna, fotoarhiv NŠK, Odsek za zgodovino Breg na Tržaškem pravzaprav ni Kras, čeprav se bujno razteza ob vznožju tistega naravnega roba, ob katerem se kraški svet lomi istrskemu svetu in morju naproti. Po naravnih, zemljepisnih in kulturnih značilnostih se breški prostor nekako ločuje od sosednjega na kraški planoti. Težko bi, denimo, med prebivalci breških vasi slišali tistega, ki bi se ne ponašal s svojo "nekraško" pripadnostjo. Zelja, da glasno izpričaš svojo breško dušo, pa prihaja na dan predvsem ob vsakoletnem obujanju starodavnih krajevnih običajev. Med naj lepšimi in najbolj očarljivimi breškimi običaji so nedvomno maji, sloko visoka, s sadjem, s trakovi in z lučmi okrašena drevesa, ki v prvih dneh velikega travna oznanjajo prihod pomladi. V Bregu smo na svoje maje ponosni: postavljamo jih svečano, spoštljivo, malodane ljubosumno, kot bi v tem znamenju prvobitne duše človeštva skrivali svoj zaklad. In res so maji znamenja naše zavesti, v kateri se poleg narodnostnega čuta prav v podoživljanju teh ljudskih obredov zakoreninja predvsem človeko- va velika navezanost na zemljo, na ljudi, ki so tod pred nami prebivali, in na ljudi, ki jo še danes krčevito ohranjajo. Maji so zrcalo preteklosti in sedanjosti, so globoke oči, uprte v bodočnost-Predvsem pa so maji znamenje prebujanja iz zimskega spanja-polni so mladosti, življenja, ki se v človeku skoraj magično prebuja vzporedno s pomladanskim brstenjem narave. Maji imajo, seveda, še poseben pomen. Baje gre njihovo rojstvo pripisati starodavnim, še poganskim časom, ko je človek prihod novega letnega časa in torej ponovno prebujanje narave častil z vidnimi obrednimi dejanji. Naklonjenost naravnih sil in zato tudi rodovitnost zemlje si je želel pridobiti s posebnim poklonom življenjski skrivnosti; postavil je visoko drevo, ustvarjeno iz slokega droga, nanj pritrdil krošnjo in to okrasil s sadovi. Vdahnil j' je simbolični pomen, vrsto žlahtnih vsebin, ki so njegovemu življenju dajale smisel. Nihče ne ve, če je nekoč res bilo tako. Dejstvo pa je, maji v Bregu še danes - zloglasno odtujujoči sodobnosti navkljub' vlivajo smisel našim ljudem. Ob njih se zberejo mladi in starejši, Pri Trstu, v vaseh občine Dolina, se iz leta v leto ohranja starodavni ljudski običaj spomladanskega čaščenja narave. To je postavljanje maja - sloko visokega, s sadjem, s trakovi in z lučmi okrašenega drevesa, ki oznanja prihod pomladi. Postavljanju majev se v vasi vračajo tisti, ki so se iz tega ali oneg razloga oddaljili iz vaškega okolja. Pod maji se oglasijo ljudsk Pesmi, ki so se še do nedavnega prenašale po ustnem izročilu. Poi temi čudovito okrašenimi drevesi se spletajo človeške vezi, pri jateljstva, ljubezni, utrjuje se pomen družabnega življenja ii soudeleženosti v ustvaijanju skupne dobrine. Za postavljanje majev v vseh breških vaseh skrbijo mladi Sporočeni vaščani. Take skupnosti imenujemo fantovske ozirom, bliske. Prva srečanja se začnejo nekje v pustnem času. Na prven srečanju - pravimo mu ura - neporočeni mladi iz svojih vrst izbere k župana, ki bo pripravam sledil in jih ob pravem času tudi vodil ut izbran, pravzaprav izvoljen za župana, je sicer zahtevna ii "dgovorna naloga, je pa tudi velika čast. Ljudski običaj zaživi ponekod že zadnje dni aprila, prav s dogajanja pa sta prvi maj in predvečer tega prazničnega dne aJe običajno dvigujejo ponoči. Vaški trg tedaj zažubori v poseb nem vzdušju, kot bi se živo in neživo v sozvočju pripravljalo n Jenjsko važen dogodek. Obred ima stroga pravila. Krašenje dviganje in pritrjevanje majev je izredno pomembno opravilo, ki mu vsako leto poleg vaščanov prisostvujejo številni obiskovalci. Čarobni trenutek pa napoči tedaj, ko maj ponosno kraljuje nad vasjo. Tedaj se mu v pozdrav oglasijo zvonovi in ubrano zapoje pesem pod njim. V zadnjih letih smo ta svoj spomladanski obred zabeležili in obširno opisali. Gradivo je objavljeno v brošuri z naslovom Maji v Bregu. Starodavni običaj, ki ga vsako leto ponosno podoživljamo v Prebenegu, v Borštu, v Ricmanjih, v Boljuncu in v Dolini, je književnik Boris Pangerc umetniško ujel v mladinski pripovedi Majenca. Da je v Bregu ljudski običaj postavljanja majev res tako globoko zakoreninjen in občuten, pa lahko posebej dokaže samo neposredna prisotnost v krajih, kjer se vse to dogaja. Pridite in podoživite z nami to enkratno vzdušje! LJUDSKO ZDRAVILSTVO NA KRASU m Po sledeh razstave in kataloga V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je bila decembra 1992 razstava "Ta trava je šacana...", ki so jo pripravili sodelavci odseka za zgodovino Narodne in študijske knjižnice Trst. Ob tej priložnosti je izšel tudi katalog z enakim naslovom. Napisali sta ga Kristina Kovačič in Martina Repinc, avtorici razstave, uredila pa ga je Sonja Kogej-Rus. Ker ta publikacija predstavlja zanimiv del slovenske ljudske kulture in ker zdravilna zelišča, njihovo nabiranje in prodajanje ter sploh ljudsko zdravilstvo na tržaškem Krasu predstavljajo pomemben del naše kulturne dediščine, tokrat povzemamo uvod v katalog, v naslednjih izdajah pa bomo predstavljali v njem opisana kraška zdravilna zelišča in njihovo uporabo ter prispevke farmacevtskih tovarn, kakšna zdravila sedaj izdelujejo iz njih ali na njihovi osnovi. Avtorici razstave in razstavnega kataloga "Ta trava je šacana..." Kristina Kovačič in Martina Repinc sta v uvodu v katalog napisali: "Priče smo pravemu razcvetu zeliščnih trgovin, mogoče pa ni vsem znano, da je zeliščarstvo, s posebnim ozirom na njegovo zdravstveno uporabo, že dolgo v zavesti in kulturi slovenskega človeka. Namen avtorjev (razstave in kataloga "Ta trava je šacana..." - op. uredništva) je bil, da se ta zavest v obiskovalcih narave utrdi, čeprav s pomočjo kar se da preprostih navodil za pripravo čajev ali mazil. Iskanje informacij je bilo kar najširše zamišljeno tako, da bi se o tovrstnem vedenju zbralo čim več podatkov. Zanimale so nas "trave" in njih uporaba ter poznavanje njihove namembnosti. Izkazalo pa se je, da velikih specialistov ali poznavalcev na raziskanem območju ni bilo; tako izhaja iz pogovorov z informatorji. Njihovo znanje je bilo omejeno na najbolj razširjene, tako-rekoč najbolj vulgarne vrste rastlin, ki pa so za manjše in tudi bolj zahtevne zdravstvene potrebe predstavljale pravo bogastvo. Pomembnost teh zelišč smo želeli podčrtati z razstavo. Vrnimo se sedaj k pomenu izbranega naslova! Iz njega izhaja odnos človeka do rastlin in širše gledano do narave. Beseda ŠACATI, sicer nemškega izvora (der Schatz - zaklad, bogastvo), je narečno še vedno v rabi, posebno med starejšimi ljudmi. Njena raba, v kakršnikoli zvezi, kaže na veliko spoštovanje do tako ocenjenega človeka, pojava, predmeta, v našem primeru rastline ah širše, trave. Gre torej predvsem za odnos spoštovanja, ki so ga zadnje generacije, tudi v luči spremenjenega načina življenja, večinoma razvrednotile. Prav v zadnjih letih pa se k rastlinam vračamo, čeprav je sedaj odnos do njih bistveno drugačen: kar je včeraj bilo del vsakdanjega odnosa pretežno kmečkega človeka z naravo, torej njegova totalna integracija v naravno okolje, prehaja sedaj v ideološko izbiro in nujo človeka, ki je naravi fizično in psihično odtujen. Vse to so lahko izhodiščne misli oziroma povod za raziskavo in posledično za postavitev razstave o zdravilnih zeliščih. Gibali smo se predvsem na tržaškem Krasu, nekateri informatorji pa so tudi iz kraških vasi v Sloveniji. Skupno jih je bilo 15, dodati pa moramo, da so to v glavnem bile informatorke. Izkazalo se je namreč, da se je znanje in vedenje o zdravilnih zeliščih prenašalo v glavnem po ženski sorodstveni liniji. Prav ženske so bile, poleg otrok, glavne uporabnice takega znanja, saj so se moški zdravilnih zelišč posluževali le redko. V primeru obolenj ali bolečin so moški raje spili "kaj močnega". Mimo naših sogovornic pa obstaja tudi precejšnje število ljudi, predvsem starejših, ki še vedo, kako seje posameznim boleznim in težavam streglo. Primerjava njihovih receptov s teksti in navodili v strokovni literaturi je v večini primerov pokazala, da so bila zelišča kar se da ustrezno uporabljena. Upravičeno bi bilo vprašanje, od kod ljudem tako znanje? Slonelo je predvsem na izkušnjah, ki so se prenašale tako v času kot v prostoru, in pa seveda na informacijah, ki so posredno prihajale iz pisnih virov. Iz antike je naša kultura to vedenje prevzela predvsem po menihih, ki so bili na širšem geografskem prostoru od 11. stoletja. V samostanih, tedanjih središčih kulture, so to znanje uporabljali, svoje izkušnje bogatili in, posredno, z njimi seznanjati ljudstvo. V 16. stoletju naj bi se začel oblikovati lik zdravnika, katerega delovanje se je v glavnem omejevalo na mesta-Znanje pa se je odtod neizogibno širilo tudi na vas. Iz istega obdobja (15., 16. stoletje) sta dve temeljni knjigi s tega področja (Ortus sanitatis, Kreuterbuch), ki sta se le z majhno zamudo pojavili tudi v slovenskem prevodu in ki sta, po pismenem prebival' stvu, prodirali do vseh slojev. Omeniti m jJF iLJm F m . UL* * # # # ki so že od začetka 18. stoletja prepisovali •n med ljudi širili tudi besedila o zdravilnih zeliščih. V obdobju razsvetljenstva so se oblasti temeljiteje lotile opismenjevanja širokih množic, kar je spodbudilo večje zanimanje za tiskano besedo in torej tudi za tovrstna besedila. Tudi iz pogovorov z informatorji izhaja, da se je tako znanje še v novejšem času širilo po šolanih babicah, predvsem pa P° lekarnarjih, ki so rade volje svetovali, katero zelišče naj se ob določenih beleženjih znamenjih uporabi. Vsiljuje se vPrašanje, zakaj se ljudje niso obračali raje na zdravnika? Odgovor kaže iskati predvsem v visokih cenah zdravniških storitev, Pa tudi v oddaljenosti vasi od večjih središč, kjer so zdravniki delovali. Zvedeli smo za primere, ko so kila zelišča tudi neprimerno uporabljena. T° je lahko privedlo do hujših posledic, zato je bila določena mera previdnosti Vedno na mestu. Nepoznanih zdravilnih tasvetov so se ljudje držali le, če so tistemu, ki je nasvet posredoval, zelo zaupali. Delno §re neuspehe pri zdravljenju pripisati tudi doziranju zelišč in pripravi ter uporabi zdravilnih sredstev; odmerki so bili le redko Zelo točni, saj med pripravo zelišč niso tehtali ali merili. Vodi so dodali ščepec tega ak Pest onega, ustreznost pa presodili kar P° občutku. Podobno je bilo z ločevanjem raznih načinov priprave čajev (danes, na Primer, ločimo zavretek od prevretka ali Poparka). Večkrat smo slišali, da so Ustreznost priprave ocenili po tem, "da je Vrel° an cajt". Dogajalo seje tudi, da dolgo-trajno zdravljenje ni dalo nikakršnega pozi- tivnega rezultata; ljudska modrost je za take primere skovala rek, češ da je vse "kot žegen sv. Blaža, ki neč ne nuca, neč ne škoude". Če smo že spregovorili o neučinkovitosti naravnega zdravljenja, naj podčrtamo, da so nekatere oblike bolezni povsem presegale terapevtsko zmogljivost zelišč. Tu je šlo predvsem za hude poškodbe ali razne oblike notranjih obolenj, med katerimi so še danes nekatera diagnostično težavna. Med zabeleženimi obolenji je zanimiv predvsem "madruon": definicija je lahko obsegala tako čir na želodcu kot vnetje slepiča ali celo raka na prebavilih. Seveda je bila v takih primerih moč zdravilnega zelišča preskromna. Več pozornosti so ljudje namenjali nabiranju in sušenju zelišč. Za nabiranje je veljal za ustreznega letni čas, ko so zelišča cvetela. Takrat so imela "največ v sebi". Nabiranju niso namenjali posebno odmerjenega časa v delovnem dnevu; na vrsto je prišlo med enim in dmgim opravilom. Pozorni so bili na to, da rastline med nabiranjem niso bile mokre zaradi rose. Pogosto so zelišča nabirali otroci med pašo. Nabrana zelišča so bila v glavnem za domačo rabo, zato niso pobirali prekomernih količin; približno so vedeli, koliko vsakega bodo potrebovali do naslednje sezone, ko so si lahko spet preskrbeli svežih. Skoraj v vsaki vasi pa je bilo tudi nekaj žena, ki so zelišča prodajale na tržaški tržnici ali tudi po mestnih lekarnah, in tem je nabiranje zelišč predstavljalo dodaten vir zaslužka. Prav tako važno je bilo sušenje zelišč: priporočljivo je bilo sušenje na lesu in v senčnatem ter dobro prezračenem prostoru. Sončni žarki naj bi namreč "vlekli nase muč", torej zdravilne lastnosti, slabo pa je nanje vplivala tudi vlaga. Nezaželen je bil stik zelišč s kovino. Tudi za shranjevanje je za najboljšega veljal temen in suh prostor. Posebnih posod za to niso imeli. Zelišča so hranili v platnenih vrečkah, kozarcih, steklenicah ali enostavno v papirju. V pogovorih z informatoricami smo se v glavnem omejevali na odnos človek - zelišča, prav tako zanimiv pa bi bil pogled v živinozdravstvo. Kmečki človek je za domače Živah skrbel prav tako, če ne še bolj, kot za sebe; bolezen v hlevu je lahko družini pomenila obubožanje in lakoto. Kar nekaj zelišč s spiska tistih, ki so lajšala bolečine človeku, je imelo tudi živi-nozdravstveno moč. Tudi pripravljalo se jih je na soroden način, le da so bile količine večje. Z izborom najbolj razširjenih zelišč s tržaškega Krasa smo poskušali predstaviti način naravnega zdravljenja, ki se ga predvsem na podeželju še vedno uporablja. V drugačnem okolju, predvsem v urbanih središčih, pa človek to kulturo šele odkriva in pobliže spoznava. Pričujoče delo želi biti vezni člen med dvema načinoma zeliščarstva, želi pa predvsem potrditi veljavnost ljudskega znanja in ovrednotiti njegovo večkrat prezrto bogastvo". ko Vaše telo POTREBUJE POMOČ PRI UREJANJU PREBAVE... ([« KRKk , p.o. NOVO MESTO ZELENA ZDRAVILA Zaradi hitrega tempa življenja pogosto neredno uživamo hrano, spijemo premalo tekočine, za telesno gibanje pa nam največkrat zmanjkuje časa. Vse to so razlogi za nepravilno delovanje prebavnega sistema. Pregovor pravi, daje zdravje naše največje bogastvo, mi pa vedno znova ugotavljamo, da se tega najbolj zavedamo takrat, kadar zbolimo. Težave so lahko večje ali manjše in so za tistega, ki jih občuti, nadležne. Kadar težave niso tako hude, da bi morali obiskati zdravnika, si lahko pomagamo sami. Pomembno je, da znamo poiskati dovolj strokovnih informacij in nasvetov bodisi o bolezni bodisi o najprimernejših načinih njenega zdravljenja. Nezadostno uživanje vlaknin Zelo pogosta težava, o kateri toži kar 40 do 60 odstotkov ljudi, je zaprtje (obstipacija), ki spada med najpogostejše funkcionalne motnje v delovanju črevesja. Redko se pojavlja kot obolenje; največkrat je posledica spremenjenih razmer oziroma pomšenega ravnovesja v organizmu. V preteklih tridesetih letih je mnenje, da so pogosta bolezenska stanja povezana s človekovimi prehrambenimi navadami, spodbujalo številne raziskave o pomenu in učinkih vlaknin. Uživanje hrane z malo vlakninami je povezano z nastankom črevesnih obolenj. Kronično zaprtje najpogosteje tare starejše ljudi in bolnike, ki med okrevanjem dalj časa ležijo, pa tudi nosečnice in matere, ki dojijo. Vzroki za nastanek kroničnega zaprtja so le redko organskega izvora; običajno so funkcionalne narave. Pri tem so pomembni različni dejavniki, ki so povezani predvsem s pomanjkanjem gibanja in z nepravilnimi prehrambenimi navadami (hrana s premalo vlakninami, prehitro uživanje hrane, neredni obroki, pitje premajhnih količin tekočine). Prašek Verolax - S V Krkinem programu Zelena zdravila smo pripravili nov izdelek, ki bo mnogim olajšal težave s prebavo. Prašek Verolax - S je pripravljen iz semenskih lupin indijskega trpotca (Platago ovata Forsk). Vsebuje topne vlaknine - sluzi, ki v prebavilih nabrekajo in mehčajo blato ter izboljšujejo njegovo drsnost. Povečan volumen črevesne vsebine pritiska na črevesno steno, kar sproži premik črevesne vsebine (peristaltiko) in olajša izločanje blata. Prašek VerolaX - S ureja prebavo na naraven način, brez obremenjevanja organizma in brez neprijetnih stranskih učinkov. Blago delovanje Zaradi blagega delovanja in neškodljivosti tudi pri dolgotrajni uporabi v Krki svetujejomo uporabo praška Verolax - S za uravnavanje delovanja prebavnega sistema predvsem pri kroničnem zaprtju in kadar je zaželeno praznenje črevesja brez večjih obremenitev in pritiskov, na primer pri homeroidih. Sluzi indijskega trpotca se ne absorbirajo in ne prehajajo v materino mleko. Zato priporočamo prašek Verolax - S tudi za odpravljanje težav z zaprtjem med nosečnostjo in dojenjem. Uporaba je enostavna. Prašek Verolax - S razmešamo v tekočini in popijemo. Pomembno je, da čez dan popijemo dovolj tekočine (1 do 2 litra). Ker ne vsebuje sladkoija, je primeren tudi za vse, ki ne smejo ali pa ne želijo uživati sladkoija. Vzroki za zaprtje so ponavadi povezani predvsem s pomanjkanjem gibanja in z nepravilnimi prehrambenimi navadami. Prašek Verolax - S ureja prebavo na naraven način, brez obremenjevanja organizma in brez neprijetnih stranskih učinkov. & f Sožitje SKULPTUR IN SLIK AMBIENTU PRODAJNEGA SALONA LIKOVNA UMETNOST V vipavskem podjetju razstavljali [ojca Smerdu lBBKMmentina Golij a Podjetje DUKA d.o.o., je v Vipavi na Gradiški cesti 9 v svojem salonu z razstavljenim Pisarniškim pohištvom v marcu in aprilu gostilo likovno razstavo akademske kiparke Mojce Smerdu in akademske slikarke Klementine Golij a. V ambient prodajnega salona postavljene skulpture in po stenah razporejene slike so delovale kot skladna celota in izpričevale ne le svojo umetniško marveč tudi praktično vrednost in uporabnost. Razstava v takem okolju je zgled, kako postajata umetnost in kultura del nove kulturne ponudbe in temeljna značilnost informacijske družbe. Lastniki podjetja za prodajo pisarniškega pohištva DUKA, ki so v sodelovanju z Galerijo R v Ajdovščini omogočili razstavo, se zavedajo, da ima v kulturo vložen denar množilen poslovni učinek. E" Za razstavno zloženko je likovni kri-Aleksander Bassin o umetnicah med ' !‘v drugim napisal: "...Akademska kiparka Mojca Stnerdu čuti dolžnost, da se odzove brezmejni, neulovljivi energiji, ki jo razkriva Narava, da se nanjo odzove, da jo obudi iz našega •zginjajočega spomina... Kiparkina slojevita, Prostor razkrivajoča forma je preveč čutno razvneta, da bi jo mimogrede vizualno obšli, jo Prezrli. Molče kljubuje in opominja, kot tisto starodavno znamenje brez izrecno določene onotacije, ki so ga še pred prvimi prazgodovin-kitni zapisi zgnetle primitivne, toda močno 'zrazne roke. V slikarstvu Klementine Golija je tzu konca desetletja slutiti predvsem miselne Premike, potem ko je zavestno zapustila preprosto igro, sicer še vedno razpeto med poezijo barve in dramo materije. V posameznih ciklih, ki so se leta 1990 vse intenzivneje stopnjevali, na videz zaključevali, v bistvu pa spontano, skoraj intuitivno prehajali dmg v drugega, je Golijeva v speci-, nem doživljajskem procesu zapisala vrsto novih listov. Listov doživljajta dnevnika, iz katerega razpoznavamo predvsem naslednje: analizo eza stvari onkraj optičnega zaznavanja, ustvarjanja novih, svoji lastni Presoji podvrženih podob..." In kako je akademska kiparka Mojca Smerdu za revijo Kras Pisala svoje umetniško ustvarjanje? to^ 'Življenje teče v tem prelomnem času hitro, včasih kaotično, in m°č ZO ustvarianie vedno obstaja. Res pa sta potrebna velik pogum r eilerSija, če živiš v svetu kreativnosti in v lastnem svetu, ki ti je dan ob U- Realnost je tista, pred katero bežimo in kateri sporočamo svoje lJe sveta. Večno prepletanje kontrastov-nesoglasij-harmonije. Foto: Tobias Putrih Vsako delo ima veliko faz... Razmišljanje o določeni temi, ki lahko traja tudi mesece. Kdaj ostane takšna misel skrita v podzavesti tudi leta in šele pri delu na drugih projektih pride do njene uresničitve popolnoma nepričakovano. Nekateri objekti se lahko porodijo v sanjah, ko pa jih uresničim, zaživijo svoje pravo življenje... Delo oziroma izvedba zahteva vsakodnevno prisotnost v ateljeju in potrpežljivost. Kajti vsak material ima svoje zahteve. Z njim se moraš "spoprijateljiti", se mu podrediti, da se po nekajmesečnem delu na eni skulpturi lahko zadovoljno nasmehneš, ko vidiš pri odprti peči, da je delo tudi tehnično dokončano. In to je trenutek za spoznanje, da je še zadnja faza - peka - za mano. Tu si moram potem vzeti čas, da v svojem svetu, v svojem notranjem miru pustim zlitje tega sveta in da ga doživim. Z željo, seveda, da si bodo tudi ljudje vzeli čas za razmišljanje ob opazovanju narejene skulpture..!" I.V.R. Razstava študentov arhitekture o likovnem redu v stanjelski galeriji Stolp na vratih RAZSTAVE Mojca Sekulič študentka arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani V EC • se Kraško pokrajino je v petek, 15. marca, že zalila prva slutnja prihajajoče noči, ko so se v galeriji Stolp na vratih v znameniti kraški vasici Štanjel prižgale luči. Galerija je od tega večera naprej svoje častitljive prostore za en mesec prepustila sedemindvajsetim študentom Fakultete za arhitekturo, ki so v okviru izbirnega predmeta Likovni red I. pod mentorstvom docenta Črtomirja Mihlja v letu 1995 ustvarjali tisto, čemur bi se lahko reklo spoznavanje kompozicijskih metod v arhitekturi. Vsak študent je sproti in ob počasnem srkanju teoretičnega znanja premišljeval in razvijal svojo predstavo o tem, kaj pravzaprav je kompozicija v arhitekturi in s katerimi sredstvi se jo lahko izraža. Se mora izražati, če želi narediti arhitekturo skladno in lepo. Rezultate izsledkov je bilo treba reliefno, po lastnem občutku, preliti na papir. Ritem, harmonija, kontrast, ravnotežje, dominacija in enotnost. Osnova, iz katere so študentje izhajali, so bili: prvo in drugo Fibonaccije-vo zaporedje, papirji formata 33x33V5j osnovne barve - rdeča, mmena in modra -ter materiali: les, lak, vosek ali lepenka. Vsakemu programu je kot poetika služila tudi neka pesem, leposlovno besedilo ali filozofska misel. Sest programov in sedemindvajset ljudi je dalo neverjetno pisan rezultat. Ploskovne domenzije, nadahnjene s subtilno ali tenkočutno reliefno zaznavo, so nasprotovale pogumnim zamahom kruto živo, grobo v prostor segajočih elementov. Čipkasto varljivi vzorci so lovili protiutež z gladkimi čistinami neskončnih polj. Perspektiva v notranjost in polet iz programa je zabila togost čiste dimenzije na eni črti. Fotografija koles, ki se kot domine nalagajo ob drevesu, je obtežena z ritmičnimi rumenimi okvirji. Šahovska ploskev se zarotira in pojavi se 3D prostor, ki ga podpira še ena taka, toda sferična delujoča ploskev. Na Spacala spominjajoča kraška pokrajina s čistimi liki in s skorajda nevzdržno lepo poetiko kombinacijo materialov in Kosovelovih pesmi. Ramovševa akuta s 3D okvirjem, ki dopusti gledalcu prosto pot domišljiji o glasbi, kadar je zaprta, ali pa ga, kadar je odprta, prevzame z mirnostjo skladateljevega obraza in mu poskuša odstreti tisto, kar je zadaj, za glasbo. Frfotajoči rdeči metuljčki, ki v begajoči svetlobi počivajo v bližini ramenih cvetov... Za predstavo o vsebini predavanj dodajam še kratka odlomka o ravnotežjih in o harmoniji. Formalno ravnotežje je enostransko ali večstransko, kjer vsaka stran poskuša ponavljati drugo. Je lahko izmenljivo, statično, simetrija je poudarjena in lahko razumljiva. Neformalno ravnotežje je bolj subtilna oblika, učinek je dinamičen-vključuje dimenzijo časa. Pri okultnem ravnotežju so elementi nanizani okoli ravnotežne točke ali osi, ravnotežje j6 vzpostavljeno s pomočjo zanimivosti, polj3 privlačnosti, vidnih napetosti in sile spomina. Harmonija je emocionalne ah čustvene narave in v tem smislu medsebojno spaja likovne elemente pristnih podobnosti. V arhitekturi je še posebej zaželena-ker tako ustvarimo nedeljivo kompozicij0 Celote. Harmonija pomeni skladnost delov ln Celote, ki ustvarjajo estetski ali lepotni Clnek med duhovnim in čumim dojeman- jem. Mentor Črtomir Mihelj je v vat na razstavo zapisal: "Temeljni namen pri 111613 je, da v zaključnih letnikih stud ‘lrhitekture omogoči poglobljeno uvelj; Janje urejenosti likovnega preoblikoval v^ne narave v likovno delo. S primeijal atl3lizo in sintezo zgodovinskega razvoj; 0clnosu med strukturo umetnosti tehnologijo grajenja, oblikovanja likovne a- uveljavljamo likovni red v proce Posamičnega in dmžbenega prisvajanja i ave’ da lahko nastajajo novi, zavestno n ttcjeni likovni izdelki. Celota in njeni s ut deli so med seboj vzročno povezani avezani zakonitostim likovnega reda. Ta s ane likovni red zrcalo odnosa m načeli estetike tehnike in tehnologije gradnje, oblikovanja v smiselni povezavi z razvojem umetnosti prostora." In tako se je v Štanjelu tisti petek, 15. marca zvečer, začelo! Mentor Črtomir Mihelj je prerezal vrvico, vokalno in instrumentalno divje, po domače razpoložena skupina Ana Pupedan pa je še tja do polnoči nesebično razveseljevala goste, ki jih ni bilo malo. Domačini so vsem postregli z izvrstnim teranom in obloženimi kruhki, kraška buija pa je k vsesplošnemu hrupu in veselju tudi prispevala s svojim šviganjem okoli neprizadetih vogalov. Spletala so se nova znanstva, tekle so besede in vino, v Stolpu na vratih pa je medtem počivala zbirka razmišljanj, ki naj bi pomagala mladim arhitektom pri njihovem dojemanju in občutenju prostora -tudi z zakonitostmi likovnega reda. Kraška vas je ostala sama in tiha. V Stolpu je govorica še vedno živa. V srcih tudi! Razstavišče Stolp na vratih vodi Jožef Švagelj iz Štanjela. Za njegovo zgledno urejenost in zares bogat celoletni razstavni program skrbi vsa njegova družina. In tako so Švagljevi skupaj s svojimi prijatelji poskrbeli tudi za prijetno počutje obiskovalcev otvoritve razstave študentov arhitekture, saj jih je po ogledu razstavljenih programov o likovnem redu pred Švagljevo hišo in v njej pričakala bogato obložena miza s tipičnimi kraškimi kulinaričnimi dobrotami in, seveda, s teranom! Pogovor z Danijelom Čemetom o multimedij skem projektu Terra Mystica Carsica Terra Mystica Carsica je multimedijski projekt skupine mladih, ki v sodelovanju združujejo različne pristope in zvrsti umetnosti, kot so glasba, ples, poezija, scenografija, kostumografija, video, fotografija in svetloba. Namen intervjuja z Danijelom Černetom je seznaniti bralce revije Kras s projektom. Sobesednik v glasbeni skupini Terra Mystica igra kitaro in orglice, je avtor glasbe in idejni vodja projekta... Projekt Terra Mystica Carsica je zelo navdušil obiskovalce vaših predstav in požel tudi odlične kritike v časopisih. Nedvomno nosi v sebi veliko ustvarjalne energije... Bi lahko začela nekje na začetku? Kako se je projekt začel? "Pred približno letom in pol sem glasbo dal v posluh Boštjanu Andrejcu. Najprej sem imel v mislih nastop z računalnikom zaradi zahtevnosti in različnosti glasbenih stilov, vendar me je Boštjan prepričal, da bi bila stvar veliko bolj zanimiva, če bi bila vsa glasba v živo. Pomagal mi je izbrati pravo ekipo odličnih glasbenikov. Sam sem pripravil partiture in vaje so se začele. Glasbeni del projekta smo vadili približno šest mesecev, ob tem pa so hkrati nastajali video, fotografije in ples. Sedaj sodeluje v projektu že petnajst mladih umetnikov in mislim, da se nam bo pridružil še kdo... Ko se oziram nazaj, vidim, da je projekt kot živ organizem, ki raste od nastopa do nastopa in vedno dodajamo kaj novega!" Projekt ima svoje korenine v skupini Angel Heart, ali ne? "Ja, res je! Skupina je nastala že leta 1991 v Ljubljani. Od prvotne zasedbe sva v tem projektu sedaj še Veronika Sulič in jaz. Na prvih nastopih projekta Terra Mystica Carsica smo nastopali še pod imenom Angel Heart, pozneje pa smo se odločili, da se ime skupine preimenuje v Terra Mystica. To je bila najprej skladba, ki sva jo napisala z Veroniko". Kdo vse sodeluje v projektu in kakšni so njihovi motivi, da so se pridružili? Glasba, ples in Kosovelova poezija Kraška POKRACA KAŽE POT DO GLASBE Boris Čok Glasbena skupina Terra Mystica. Od leve proti desni so: Veronika, Patrik, Oglii, Sonja, Luka, Uroš, Danijel in Martin Snemanje plesa na Vremščici za video "Glasbeno skupina Terra Mystica sestavljajo poleg mene še: Veronika Silič (vokal), Boštjan Andrejc-Buši (klasična in električna kitara ter flavta), Uroš Maver (klavir, sinthesi-zeiji), Patrik Vlačič (bas), Martin Konjajev (tolkala, električni klavir), Oghi Čibej (violina), Luka Čibej (violončelo), Sonja Horvat (violina) in novi član Tomi Purič (bobni). Pri snemanju in na začetku je bobne igral Giulio Roselli. Video je snemal Dejan Pestator, diasi, oblikovanje plakatov in gledaliških listov je delo fotografinje Vide Klenovšek. V videu plešeta Milan Aleksander Škapin in Petra Počkaj. Nedolgo tega se nam je pridružila še koreografinja in plesalka Tanja Skok. Samo Onič pa nam pomaga pri oblikovanju zgoščenke. Mislim, da je osnovno gibalo in energija projekta v entuziazmu ali navdušenosti vseh njegovih članov. Nihče se projektu ni pridružil zaradi finančnih razlogov. Motiv je najbrž v tem, da uresničimo projekt, ki bo res nekaj posebnega in v katerem se bo lahko vsakdo izkazal po svojih najboljših močeh". Kras nastopa kot metafora za skrivnostno deželo. Mi lahko poveš o tem kaj več? Je na to vplivala tudi tvoja preselitev na Kras? "Moja naselitev na Kras je nedvomn« *°raš v sebi začutiti Prebujenje in željo, da bi imela vpliv na idejo. Kras sem doživel n* j d odkrivanju tega sveta. Pri tem se moraš drugačen način, kot sem ga poznal prej. Velik* lastni preobrazbi. Na začetku so koraki glasbe za projekt Je nastalo na Krasu, vendar n£ 6 0 smešni, kot da bi prišel v drug težnostni v smislu posnemanja etno glasbe ali zvokov, V !*0stor’ “ vse stvari doživljaš z odprtimi očmi so značilni za to pokrajino. Glasba je nastal* ot otrok v cirkusu", povsem samostojno, čeprav je imela krašk* pokrajina svoj vpliv na navdih pri njenem pisati' ako poteka nastop v živo? ju. Konceptualno bi projekt razdelili na dv£ "Predstavo sestavljajo trije deli. Prvi ravni. de* " Potovanje je dia projekcija ob posneti Prva raven se dotika razmerja me* avtorski glasbi in nastop glasbenikov v živo ob glasbo in Krasom. Glasba in pokrajina st* video projekciji. Dia in video projekcija zajema-povsem samostojna elementa. Vendar se lahk* ta v glavnem posnetke s Krasa in vključujeta ele-dopolnjujeta in dmg drugega obogatita. Krašk* ^ente piesa, scenografije in kostumografije, pokrajina vodi k globjemu dojemanju arhetip*' ^rugi del - Koncert vključuje predvsem vokal, prvotne oblike, ki ga glasba v načelu nosi v sebi Tretji del - Finale je sklepni del z video projekci-Govorica kraške pokrajine je prav tako sim' J° in živo glasbo. Prvi del je povsem posvečen bdična, kot je simbolična govorica glasb* Krasu, medtem ko so v dragem delu (koncert) Kraška pokrajina kaže na pot do glasbe v nje" ud, skladbe, ki so nastale še pred tem projek-svet in obratno. orn. So pa na drugačen način povezane z njim. m8a raven pa se dotika san besedilih se, na primer, dotikajo ekoloških zgodbe ah sporočilnosti predstave. Gre za potu tem n ■ = . . .. , „ ■ ’ Pnmerjav pokrajine s človekovo notran- vanje v skrivnostno deželo, ki bi ga lahKy Jostio . .. .. . , * , J ■ da me je lahko predstavila in da je očetu postregla z juho. Federica pa!' prenehala jesti in je obsedela tiho kot miš. Gospod Cuscer se je popoln0 ma posvetil juhi, z desnico zajemal, z levico pa si pod brado pridržev‘l prtiček, kdaj posrebnil in se tako, ne da bi gledal drugam kot v krožni začel pomenkovati z mano: "Marisa pravi, da naj bi bili vi strojni tehnik." "Da..." "Pa da menda delate v arhivu. Kako lahko gre to skupaj?" "V ladjedelnici imam na skrbi veliko zbirko z načrti lacUl Žerjavov in druge strojne opreme, pa tudi z dvojniki prodajnih pogodb -stoletje nazaj." "Če vodite veliko zbirko, imate gotovo veliko plačo." "Kar, hvala Bogu; zadoščala bi za Mariso in zame pa še V koga." "Bravo!" je mahoma zaploskala Federica, gospod Cuscer P1 je prenehal srebati juho. Počasi se je s svojim belim obrazom obrnil pf°' meni; za hip sem pogledal Mariso, zrla je predse. "Vi ste... Slovan, ne?" "Da, Slovenec sem, gospod Cuscer," sem odgovoril IjubezT'|l in samoumevno, kot bi mu pojasnil, da imam na vsaki roki po pet prstov- Gospod Cuscer pa se je prijazno obrnil k Pippu in mu poti1' jušni cmok. Marisa je bliskovito pospravila krožnike na voziček in s napotila z njim po druge jedi. Takoj nato je napadla Federica: M id "Papa, koliko pa ti pravzaprav hočeš za Mariso? Jaz bi..." jt "Da ne bi morala od mize, Federica". je gospod Cuscer Mast- il nil proti hčerki, mene pa odsekano vprašal: "Koga bi volili, če bi bile danes volitve?" e: "Odvisno od tega, kdo vse bi kandidiral: se pa ne zanimam toliko za politiko." ,/. "Ne ? Za kaj pa se zanimate ? " ;■/. Za glasbo; pojem v slovenskem moškem komornem zboru; ji vsak teden imamo vaje; za sabo imamo že več kot petdeset javnih nastopov." "■% ni 'slovenskim?" "Da. sami Slovenci smo. Vsi Slovenci, še zlasti Primorci in % Korošci, imamo izvrstne glasove. To je znano." 'It "Najboljši pevci na svetu smo Italijani, to menda veste, če se kaj spoznate na petje. '|f| Jv "Toda, oprostite, če kar tako rečem: vi - niste Italijan!" ll "A tako? Lej si ga no, kaj bom še zvedel! Prej ti pa reče, da se 11 ne zanima za politiko!" To je bilo izrečeno mlajši hčerki. Gospodu Cuscerju je njena ti navzočnost prišla nenadoma prav, ker se je lahko obrnil k njej. Marise pa si dolgo ni bilo z jedmi; dogrevala jih je ali kaj. Potem je poklicala še sestro na pomoč. Z gospodom Cuscerjem sva ostala usodno sama. Ubadal seje f. 1 Pippom. Juha mu je bila čudna bela lica pod očmi rahlo nadihnila z 'dečico. da seje za hip zdel kot kak igralec v gledališki maškimici. k "Vaši dekleti sta pridni in skrbni, tako urejen vrt inmte!" 11 "Vem, da ste si ogledali hišo tudi od znotraj. Marisa mi je | Povedala, da vas je spremljala pri klavirju, ko sem bil v službi... Veste, Klarisa je še mlada, tudi vi ste še mladi... Marisa bo morala v življenju še f kaj izkusiti, potem pa bo marsikaj laže presojala. Morda se bo ogleMfla Se <-a kako službo, šla kaj po svetu, spoznala ljudi, se dobro naučila kat: J tlli jezik... Človek se ne sme prehitro zadovoljiti s samim sabo." "Marisa že zdaj obvlada tri jezike." i "Tri jezike. Katere tri jezike?" "Enega materinega, enega očetovega in enega svetovnega..." Gospod Cuscer je po mojem natanko vedel, kaj sem bleknil in 1 Ponovno sem se spomnil Marisinih besed, naj bi govoril preudarno in i ^mirjeno. Njegove sive oči so mi hitro povedale, da je kaj podobnega 1110ral slišati že iz Marisinih ust in da sem nezanimiv. Njegov temotni i 'Polk me je pehal proč, ven, na ulico, ki je pridušeno hrumela izza žive i 'neJe. Iz ozadja sta prizvenkljali sestri z vozičkom in Federica je med < 7x°nkim prigovarjanjem začela nanašati posodje na mizo. Marisa pa se * e Posvetila razrezovanju ledvene pečenke, potem razdelila prvorezni i rQdič in nalila vino ter me med tem kradoma pogledovala, kot bi hotela ; raz.brati, ali so se stvarti, ko je ni bilo, ugodno razvijale. Izmikal sem se nienim pogledom, sicer me je pa tisti hip bolj pritegnil nastop, ki ga je uPrizarjala Federica s svojo brezskrbnostjo: "Po juhi se prilaže štirideset kapljic vina, to je en požitek, na Zdravje!" Federica je poseg izvedla kar s praznim kozarcem, midva z gospodom Cuscerjem pa sva trčila s polnima in si pogledala v oči: jaz Pdčakujoč, on nekako - utrujeno. Zdelo se je, da nič ne more razgibati in °Eil’iti bledosivosti njegovih oči. BiI je miren, odsoten in odločen hkrati. d°lj časa sem vedel, da mi ne nasprotuje zato, ker bi bila z Mariso Pretnlada; nasporotovanje je izviralo iz njegove podzavesti, ko sem ga s navzočnostjo molče klical v tiste gluhe naborke njegove duše, ki so f 'nev 'nogoče doslej komaj slutili, glasovi pa se še niso nikoli iztrgali iz ... ■ Njegovo nasprotovanje meni je bilo, če je mogoče reči, nekakšen n/l Vsekakor privzgojeni prastrah. Drugače si tega nisem znal razlagati. ^ k’° dolgih pogovorih z Mariso ne. Na vsak način pa se mi je to zdelo asto in zanj nevredno. Nekoč sva si šla z Mariso ogledat njegov dom v °' Odkrila sva ga po daljšem poizvedovanju: moral je biti že v slabem Ti ,^U’ Potresa so menda imeli sosednji kmetje v njem skedenj. sva videla v nekakšni oddaljeni žalosti. Marisa je šele po vrnitvi od očeta izvlekla, da so njegova starša, kakor tudi še oče, govorili "neko drugo narečje". Ena veja na drevesu iz teh korenin se je že malone osušila. Le nekaj jo je še priraščalo v krošnji. "Gospod Cuscer, kako to. da se vi ne pišete raje Lucerta?" Ustrašil sem se svoje nenadne predrznosti, kakor se kdaj v sanjah zdrznemo ob nehotenem in nepopravljivem koraku. Marisa me je obupano pogledala, po mojem bi me pod mizo brcnila, če bi me dosegla; Federica pa je gledala negotovo in nejeverno. Toda isti trenutek se je Zgodilo nekaj, česar si še danes, kadar na to pomislim, ne znam prav pojasniti: gospod Cuscer se je začel tenko, a zvonko hahljati. Prijel je kozarec, klinknil z njim v mojega na mizi in med ostanki svojega hohotan-ja kratko pribil: "Na zdravje!" Tudi Federica, ki se ji je med tem očitno nekaj posvetilo, je začela delati hrup. Marisa pa je ostala zadržana. Dotaknil se me je občutek, da si je bila nalila nov kozarec. Potem smo se začeli mimo pogovarjati o drugem in nisem se čudil, da se pomenek ne vrne; sam si ga nisem upal zasukati. Šele ob premolku med posladkom je Federica nanadoma sunkoma zganila z glavo vznak, da so ji lasje poplesali po zraku: "No, gospod Lucerta, ali ste torej pripravljeni dati svojo hčer gospodu... gospodu Čuku?" "Kaj tudi ti bi se že rada z njim poročila?" se je gospod Cuscer naredil sprenevedavega. je legel prid piniji. ga začeli graditi nad ili, celo o premožni i - X vil droben vendar izra-anila, da sehv kratkem ■X majski utrip zemeljskega srca pa je zgradbo skoraj porušil, kakor 7 ulice ni vSt prihajal hrum. Tihi popi mi pa smo kmživahtM kramljali - o nadvozu, ki mestno vpadnico, o izpovedanih poletnih konci vedeževalki iz Furlanije, ki ima menda,osebno stre •ffi Ip Med vso to bledico se je sunkoma poji zit curek krvLJdarisa je z zamajanim glasom o: namerava odseliti. "Poroke pa naj ne bo vsaj še letos!" je okretno pristavil gospod Cuscer, kot bi se pri fliperju s pritiskom prsta naglo odzval na padajočo kroglico. "Odselila se bom kljub temu!" Zdrznil sem se ob tej Marisini kljubovalni nameri, o kateri nisem prej nič vedel. Upal sem samo, da je ni navdihnil obup, pomočen v vino. Gospod Cuscer je začel ovijati prtiček okoli kazalca, Federica pa se je zašilila s tarnanjem, da bo ostala brez sestrine družbe. Vse skupaj je bilo razumeti kot konec predstave, tragikomedije, ki ji ni bilo videti nadaljevanja. Tudi postavica gospoda Cuscerja je že vstala in me povabila, naj se le še kaj oglasim, tudi če Marise ne bo, saj navsezadnje se poznamo in smo si... domači. In sta s Pippom odšla v hišo. Federica je začutila, da njeno mesto ni več ob mizi. Vstala je, se poslovila s ponarejenim poklončkom, da bi premostila zadrego in se z nerazločnim pozdravom - kot bi se hotela opravičiti, češ, ni se posrečilo - oddaljila. Z Mariso sva ostala sama. Pogovarjala sva se molče. Poroka je bila na god Marisine mame Luise Cuscer, rojene Gianfranchi. Marisa je zahlipala že takoj, ko smo vstopili skozi veliki vhod na novo tržiško pokopališče, kamor smo se odpeljali takoj po poročnem obredu. Na materinem grobu pa jo je popolnoma zvilo; neustavljivo je ihtela, pod roko sta jo poprijela moja mama in Federica. Ko smo tako zapeto pražnje oblečeni sredi zgodnje polemega dopoldneva častili spomin na mojo taščo, ki je nisem nikoli videl, je za nami zaškrtal pesek: gospod Cuscer, ki ga ni bilo na poroki, je prinesel cvetje svoji ženi in obstal. Moški, ki smo stali bolj zadaj, smo se ozrli, on pa je gledal Ženske, mojo mamo in Federico. Še najbolj pa je vmes videl snežnobelo Mariso. Brata in jaz smo odstopili in mu napravili pot. Ženske so ga zagledale šele, ko je od strani položil šopek na grob. Pošepnil sem očetu. Sklonil se je h gospodu Cuscerju in ga povabil z nami na svatbo. "Morda bo pa Marisa kljub vsemu srečna," se je z negotovim glasom odzval gospod Cuscer. Nove knjige Izšla je khjiga dr. Franceta Habeta: Mlini in Žage NA VODNI POGON NA PIVKI IN PLANINSKEM POLJU V ponedeljek, 22. aprila, na predvečer praznika občine Postojna, je njen župan Josip Bajc v dvorani Glasbene šole v Postojni več kot sto prisotnim pokazal novo knjigo kra-soslovca, speleologa in naravovarstvenika dr. Franceta Habeta "Mlini in žage na vodni pogon na Pivki in Planinskem polju nekoč in danes". Po njegovam krajšem nagovoru je knjigo predstavil akademik dr. Andrej Kranjc iz Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. Potem pa je o svojem pisanju govoril avtor, ki redno piše tudi za revijo Kras in sodeluje na vseh njenih okroglih mizah. Nova Habetova knjiga na poljuden način predstavlja podobo življenja in razvoja na prostoru med Nanosom in Planinskim jezerom ter Pivko v zadnjih sto letih. Ohranja del tehniške kulture slovenskega naroda in dokumentirano prikazuje dosežke naših prednikov pri izrabljanju moči vode, ki tonejo v pozabo. Knjiga prinaša resnico o sožitju med človekom in naravo, iz katerega lahko črpamo spoznanja za sedanji čas. Uvrščena je kot tretja knjiga v zbirko "Ljudje in kraji ob Pivki". V uvodu v knjigo je postojnski župan Josip Bajc napisal, da je avtor knjige dr. France Habe znanstvenik, ki se je zapisal našim krajem, našemu krasu, naši naravi, naši zgodovini in sedanjemu času. Odkriva tančico o človekovih dejavnostih, ki so še pred nekaj desetletji živele in bogatile naše kraje: predvsem mlinarstvo in žagarstvo na vodah reke Pivke, Nanoščice in potokih Lokve, Slavinščka in Sajevščice. Sedaj na Pivškem ne delujejo več noben mlin in nobena žaga, ki bi jih poganjala voda. Poštah so le nemi spomeniki naših krajev... Pivški župan Branko Posega pa je pripisal, kako številni, sedaj že zvečine opuščeni ali celo izbrisani mlini in žage pričajo o tem, da smo imeli v naših krajih močno razvito mlinarsko in žagarsko dejavnost. Že letnice, vklesane v portale mlinov in žag, nas vračajo celo v 16. stoletje. Tako je grajski mlin na Lokvi pod Predjamskim gradom deloval že leta 1568. Postavljenih je bilo tudi veliko kmečkih mlinov, ki so jih z žitom zasipali kmetje iz Pivške doline in Z bližnjega Krasa. In sredi 19. stoletja seje po zgraditvi železnice Dunaj-Trst razvila tudi žagarska dejavnost, kajti les je postal vse bolj pomembna surovina. Dvajseto stoletje pa je s prehodom od žitne kulture k živinoreji in z modernizacijo lesne industrije* pomenilo propad mlinarstva in žagarstva. "Po Bogataju (Mlinarji in žagarji v dolini Krke, 1982,'■ piše dr. France Habe, "je bilo ob koncu 19. stoletja na Kranjskem p okrog 1500 kmečkih mlinov. Po naših raziskavah," nadaljuje^ avtor, "je bilo v začetku 20. stopletja na Pivškem ob rekah Pivki' Nanoščici, Lokvi, Slavinščku, Sajevščici in ob nanoških grapah; pod vasjo Strane 36 mlinov in 17 žag. Kmalu po prelomu stoletja] pa začnejo mlinarski obrati usihati. Po drugi svetovni vojni se f kriza na področju mlinarstva vedno bolj krepila. Kmetje nis° sejah žita tako kot pred vojno, saj je kmet na Pivki vedno bolj prehajal od žitne kulture k živinoreji. Zadnji mlin v Pivški kotli-] ni, ki je prenehal z mletjem 1972. leta, je bil Modrijanov mlh1 pred Postojnsko jamo." Novo Habetovo knjigo je založila občina Postojna ] Izdalo jo je Dmštvo za varstvo kraškega okolja Postojna. PiščevC besedilo, opremljeno z 52 fotografijami, načrti, zemljevidi i11 kopijami dokumentov, je ob lektorstvu Bože Brecelj uredil in M 120 straneh oblikoval v lično knjigo Matjaž Marinček iz p°j stjnske tiskarne Lotos, ki je knjigo natisnila v nakladi 210^ izvodov. Knjigo "Mlini in žage na vodni pogon na Pivki in Planinskem K polju nekoč in danes" je mogoče kupiti oziroma naročiti v L uradu postojnskega župana za ceno 2400 SIT. Zavrtite telefonsko številko 067/22-617! PmitOR & Studio Zodi Konferenčna dvorana Perla V samem srcu zabaviščnega turizma, v hotelu Perla v Novi Gorici, vam je odslej na voljo Konferenčna dvorana Perla. Za sestanke, konference, seminarje, predavanja... S tehničnimi zmogljivostmi, ki lahko zadovoljijo tudi najzahtevnejše. Z izurjenimi strokovnjaki, ki bodo poskrbeli za brezhibno delovanje vseh naprav, ki si jih boste izbrali. Raj za sladokusce Perla je pravi kraj tudi za sladokusce, saj nudi širok izbor gurmanskih priložnosti: od poslovnih kosil in slovesnih večerij do pokušine domačih dobrot in briških ter vipavskih vin. Po napornem dnevu lahko preizkusite srečo v igralnici, se zabavate v diskoteki ali ob radoživem varietejskem programu. Šport, narava, počitek Oboževalci športnih aktivnosti bodo obiskali fitnes klub, bazen , tenis, po tem pa še solarij, savno, kozmetični ali frizerski salon. In ne zamudite slikovitih izletov v Posočje, Vipavsko dolino, pa v Brda in na Kras. Seveda vas na koncu čaka sodobno opremljena hotelska soba ali apartma. Za lepe noči, za ustvarjalnost dneva. HIT Nova Gorica, IX. korpusa 35, 5250 Solkan, Nova Gorica, tel: 065 28 221, 27 258, faks: 065 26 430, 28 885 hIt zapisani odličnosti : 0609 62 52 10 D 73779/[3] KRAS 199604290 m 5 i/i £5?® O o B- n d "O S c® O n r 1 Č2< 2 B d <: a o o n o u d‘ S i S~ b I a i B~ S 8. % 9 | d b r— o fe.