Iz dnevnika 
malega Šiškarja
Petek
Ker smo v šoli nekoliko zatajili (nekate-ri) in ker imamo razmeroma nizke dohodke (nekateri), smo ostali lepo doma ter se pri nas v familiji ne pogovarjamo o morju, ko-palkah, čolnih, ampak o čisto posvetnih stva-reh. Recimo, naš ata se jako jezi, ker bodo v njegovem podjetju, ki sploh ni podjetje, $aj prejemajo denar za plače iz proračuna, pa če kaj delajo ali ne, torej, ker bodo v atovi službi uredili menzo.
To bj sicer lahko bila pomembna delov-na zmaga, ampak prinaša toliko neprijetnih okoliščin, da se ljudje že sedaj samo kregajo zaradi nje. Ata, recimo, na ves glas sitnari, da on že ne bo mogel jesti v objektu druž-bene prehrane, ker da ima občutljiv želodec. Mama je pripomnila, da ona ve za drugo razlago, češ da v menzi ne bo alkoholnih pijač in bo potem zelo komplicirano priti do vsakdanjega dopoldanskega šnopčka. Ata se seveda ni strinjal s tem, oziroma je celo protestiral, vendar se mi zdi, da ima mati kar prav. Velikokrat sem namreč ata zaman iskal v pisarni in je bila pisarna nasploh bolj prazna, ker so bili vsj nekje na »tere-nu«, pa -na malici, ki je trajala nekaj ur in še kje. Teren so bili bifeji v širši okolici »podjetja«, malica pa kar bližnji objekti, kjer je bila navadno velika večja sklepčnost kot v notranjosti dotične službe.
Kaj pa sedaj? Kdor bo šel na malico, bo moral v menzo, kjer ga bo moč dokaj hitro najti in prepoznati, tako da pohajkovanje odpade. To pa je že dcjstvo, ki vnaša grozo in obup mcd deiovne ljudi in občane iz ato-ve službe.
No, pa seveda tudi tokrat juha ni bila ta-ko vroča, kot se je sprva skuhala. Rekli so_, da, menza je obvezna, toda tisti, ki si dobi potrdilo, da zaradi zdravstvenih razlogov ne sme jesti indvistrijske hrane, lahko še na-prej prejema bone.
Juhu, in so šli v bitko. Znanci, prijatelji, sosedje, ki so imeli vsaj od daleč opraviti z zdravstvom, so pridno pisali potrdila in nazaclnje bi skoraj ostala za menzo edino še kurjač m vratar.
To seveda ne gre in odgovorni so skle-nili, da potrdila ne veljajo 'ter da je potre-ben dodaten verifikacijski postopek.
Ata robanti, da se kar kreše.
Ne vern, zakaj pa stric Maks nikoli ne šimfa čez menzo. Pravi, da je kar v redi. Ampak je seveda stric Maks tudi sicer ne-koliko čuden človek. Ko sem bil zadnjič pri njemu v fabriki, so me peljali kar k njemu k mašini, češ da qn nima časa, ker ga nor-ma preveč priganja. Tudi za to, da bi mi kupil kokakolo, ni imel časa ter se mi je zdelo, da se ima naš ata pravzaprav krasno.
Ko bom velik, bom v takšni službi, kjer hnm imfrl tnlikn rasn  knt naš ata.