današnji jasno, da amfor oblik LR 1, LR 2 niso proizvajali v Raveni). Zadnja skupina so neopredeljeni kosi. V zaključku skuša L. Bjelajac orisati gospodarsko zgo- dovino tega področja, ki pa je zaradi zmotnega združevanja posameznih tipov različnega izvora malce popačen. Prav ta- ko tudi ne drži, da so s smolo premazane amfore vedno slu- žile le za vino, vemo, da so uporabljali nasmoljeno posodje lahko tudi za posebne vrste garuma. Posebej močan uvoz je bil po najdbah sodeč iz pontskega področja, četudi mu av- torica zmotno pripiše kar devet tipov. Zgornja trditev ned- vomno drži, saj je afriški import v resnici le pičel, kar je ugotovila že tudi K. Slane v recenziji knjige Andersen Jovanovič o ke- ramiki iz Stobija, pripravljena za 9 J our. Rom. Arch. Na naj- dišču Bosman predstavljajo afriške amfore vsega le 12 % amforičnega gradiva. Lokalni proizvodi so dovolj bogato zastopani saj je zna- nih in raziskanih kar 14 lončarskih in 11 opekarskih peči v Viminaciju ob reki Mlavi. Produkcija je bila tu najbogatejša tekom 2. in 3. st. Iz istega najdišča izhaja tudi glazirana am- fora tipa XXXIII iz 4. st. V bizantinskemu obdobju pa lo- kalna produkcija skoraj domala zamrla, kar avtorica razla- ga z močnim importom iz pontskega področja že od 4. st. dalje. To je seveda nedvomno v tesni povezavi z vojaško zgo- dovino provinc. Prav v bizantinskih utrdbah pa je zastopa- nost amfor zelo visoka. V Dodatku je objavljen seznam raziskanih vojaških po- sotojank na limesu, od koder izhaja objavljeno gradivo. Kratka zgodovina raziskav in bibliografija izčrpna predvsem za vzhodne dežele daje knjigi posebno vrednost. Sledi angleški prevod, seznam uporabljene literature in štiri tabele črnobelih foto- grafij. Dobrodošla bi bila tudi podrobnejša karta! Vemo, da je cenjena in mednarodno poznana avtorica L. Bjelajac umrla preden je uspela dokončati pričujoče delo. Knjigo je za tisk priredila S. Nikolič-Dordevič in zelo ver- jetno je, da je prišlo do mnogih neljubih napak prav zaradi prerane smrti avtorice. Posebej pri literaturi je očitno, da so mnoga dela navedena, pa vendar niso upoštevani njihovi re- zultati! Seveda je v besedilu tudi nekaj bralcu neljubih stva- ri, kot npr. številke na tabelah so pomešane, kar vnaša do- datne težave pri iskanju. Za številčenje slikovnega gradiva in tipov so dosledno uporabljene okorne rimske številke, kar povečuje možnost napak (J. Freed predlaga tudi za Keaye- vo tipologijo uporabo arabskega številčenja! Jour. Rom. Arcli. 8, 1995, 155-191.) Vse to pa delu ne jemlje velike vrednosti, saj je prvo te vrste na področju gornje mezijskega Podonavja. Vsakdo, ki se je kdajkoli bavil z amforami, ve kako silno težko je iden- tificiranje odlomkov, posebej še, če je dobra literatura tež- ko dosegljiva, bogate muzejske zbirke zahodne Evrope (Os- tia, Akvileja, Kartagina, Rim) pa takorekoč nedostopne. Oprav- ljeno delo je prelomnica v študiju rimske keramike in vsa- kemu, ki bo prišel za L. Bjelajac bo lažje. Ker pa vemo, da je za podobno delo potrebnih veliko let trdega dela, je praznina, ki je nastala za avtorico pričujoče- ga dela toliko večja in bolj boleča. Verena VIDR1H PERKO Eva Garam: Das awarenzeitliche Grdberfeld von Tiszafilred. Cemeteries of the Avar period (567 - 829) in Hungary, Vol. 3. Akademiai kiado, Budapest 1995. 697 str., 257 sl„ 252 tab., 2 prilogi. Velikopotezno zastavljena monografska serija, ki naj bi objavljala avarskodobno gradivo Madžarske in jo jc s prvi- ma dvema knjigama o področju Baranje začel Attila Kiss, je nato za dolgo časa zastala. Sedaj je pred nami tretja knjiga izpod prizadevnega peresa Eve Garam, Attilove sodelavke v Narodnem muzeju v Budimpešti. Na prvi pogled opazna sprememba v konceptu serije je prehod z angleškega na nemški jezik. Resda je angleščina najbolj poznani svetovni jezik, a obstajajo področja za katera nima svoje terminologije. Tako je tudi zgodnjesrednjeveška arheologija srednje in vzhodne Evrope. In kot se mi je potožil Attila, je imel izredne pre- glavice z izumljanjem angleških besed, končni izdelek pa je bil slab in vsem težko razumljiv. Zato sedaj kot sourednik (skupaj z avtorico) napake ni hotel ponoviti in se je raje od- ločil za terminološko mnogo prikladnejšo nemščino. Knjiga je bila napisana do aprila 1985 in je torej do izida minilo 10 let, kar pa njene aktualnosti ne zmanjšuje. Tiszafiired leži na severovzhodnem Madžarskem in je po mojem vedenju trenutno največje objavljeno avarsko gro- bišče, saj se številka grobov ustavi šele pri 1282. Da je že samo izdelava kataloga veliko delo, je povsem očitno. Zato je skopost opisnega dela razumljiva, čeprav bi si želeli vsaj še podatke o grobni jami in legi okostja. Le-te ne nadomeš- čajo niti nekatere risbe grobov, ker se je avtorica odločila le za izbor robov s številnejšimi pridatki. Ostajamo odvisni le od njene statistične analize in kart razprostranjenosti, ki slede katalogu. Prav tako nas ne razveseljujejo risbe, ki so močno shematične, z močnim črno-belim senčenjem, dosledno brez prerezov, z zelo redkimi stranskimi pogledi in popolnim za- nemarjanjem barv steklenih jagod. Temu ne odpomorejo ni- ti razmeroma kvalitetne fotografije nekaterih podrobnosti grobov in izbranih predmetov. Idealna je seveda objava ste- klenih jagod v barvah, z uporabo ustrezne rasterske skale (povzete iz heraldike in veksikologije) pa jih je mogoče po- vsem korektno predstaviti tudi v črno-beli risbi. Kdor bo to- rej želel ponovno podrobno proučevati gradivo s Tiszafure- da, se depojskemu delu z originali ne bo mogel izogniti. Glavni poudarek je avtorica dala analizi gradiva, kar pri skoraj 10 000 predmetih ni bil majhnen podvig. Urejena je klasično po posameznih skupinah podatkov o pokojnikih, grobovih, predmetih. 91 grobov, ki ležijo pod drugimi gro- bovi, ali pa so jih le-ti poškodovali, daje možnost dobre no- tranje opore za izdelavo relativne kronologije najdišča, ki jo je avtorica s pridom izkoristila in tudi didaktično nazor- no predstavila. Prvotno zamišljenemu računalniškemu raz- vrščanju gradiva, se jc morala odpocedati, ker ni imela na voljo ustrezne opreme. Po mojem mnenju je morda tako še bolje, saj bi neizdelana metoda matematičnih algoritmov, na kaerih slonijo programi, ki so trenutno največ v rabi, lah- ko naredila več zmede kot koristi. Tako se je dela lotila roč- no. Seveda se ni izognila fascinaciji pašnega okovja, ki so najlepše in najbolj številno ter dovolj časovno občutljivo avarsko gradivo. Izdelala je podrobno klasifikacijo, ki jo pomotoma imenuje tipologija, kar je napaka, ki jo še vedno dela 99,99 % arheologov. Nekaj boljše poznavanje Klejnove monogra- fije o tipologiji, bi arheološki skupnosti močno koristilo. A do tedaj bo preteklo še mnogo vode. Vrnimo se h knjigi. Sledilo je kartiranje tako dobljenih "tipov". Časovno pove- zovanje na podlagi prostorskega prekrivanja posameznih skupin, ki ga je uporabila avtorica, je tvegano početje, pri grobišču, kjer je očitna dolgotrajna uporaba istega pokopališčnega pro- stora. Končni povzetek jc vendarle korekten, iz celotne analize je očtna le časovna delitev na pločevinate in vlite okove, re- snica, ki je že dolgo znana. Na podoben način so obdelani uhani, najbolj pogost pri- datek v ženskih grobovih. Zanimiva je analiza polmeseča- stih uhanov z zvezdastim priveskom. Po mnenju Čilinskc gre za nakit, ki gaje mogoče povezovati s Slovani. Za Tiszafiired ji Garantova nasprotuje, češ, da gre le za uvožene predmete v uporabi avarskih žena. S tem smo pri diskusiji, ki ne bo doživela konca, dokler ne bodo razčiščena teoretična i/ho- dišča o pojmu Slovanov, Avarov, etnosa itd. Korektno pa avtorica opozori, da se ta oblika uhanov preneha pojavljati na področju Dnepra, potem ko Hazari tam na začetku 8. st. zavzamejo gradišče Pastirskoe in naselje Semenki, pač pa se istočasno pojavijo v Tiszafiiredu brez krajevnih predhodni- kov. V grobu 935 pa je bila polovica zaponke "tipa" Pastir- skoe, ki naj bi jo lastnica prinesla s seboj. Vsaj del imeno- vanih uhanov bi tako lahko pripisali tudi prihodu nove sku- pine ljudi. Vsekakor gre za zanimivo dodatno iztočnico ra- ziskavi o dotoku novega vala naseljencev v Panonijo iz Ukrajine okrog začetka 8. st. Misliti je pri tem še na nožičke z zavoj- koma (v gr. 369, 793, 880), lonce, ki imajo jamice v robu ustja (teh v Tiszafiiredu ni), in še na kaj. Kaj bi vse to pome- nilo za nekakšno slovanizacijo Avarov, je še dodatno vpra- šanje. - Zanimivo vprašanje postavljajo tudi uhani s stožča- sto zavitim koncem, pri katerih avtorica dopušča možnost slovanskega izvora, časovno pa jih postavlja v 9. st., češ, da jih ni spodnjeavstrijskih najdiščih, ki naj bi propadla v času Karlovih vojn. Taka historična datacija je seveda močno tvegana in ne bo trdna, dokler ne dobi nedvomne arheološke potr- ditve. Sledi zelo groba obdelava steklenih ogrlic, kjer klasifika- cija zajema samo ogrlice kot celoto. Železne in bronaste ovrat- nice so na najdišču tujek, ki naj bi prišel s področja Vzhod- nih Slovanov. Zanimivo je, da sta bili v grobovih le dve za- pestnici, preko sto pa je bilo raznih krožnih, predrtih ploš- čic. Bolj kratka je obravnava drugih drobnih predmetov, orodja, orožja, konjske opreme. Glinastega posodja v grobovih skorajda ni bilo, pač pa kar nekaj lesenih vedric. Posebej so obravna- vani predmeti germanskega, slovanskega in bizantinskega izvora. Pri vsaki skupini predmetov je najprej opravljena razvrsti- tev znotraj grobišča, nato pa umestitev v širše gradivo Pano- nije, ki naj bi dala tudi absolutno časovno opredelitev. Avtorica je videla v gradivu 6 časovnih stopenj. Prva pri- pada priseljencem, ki naj bi osnovali grobišče sredi 7. st. Fe- nomen, da se je to zgodilo šele po skoraj stoletni navzočno- sti Avarov v Panoniji, razlaga s tem, da je prej šlo za nomad- sko prebivalstvo, ki se je ustalilo šele v 7. st. Ob koncu 7. st. opaža prihod novega prebivalstva, kar je mogoče povezova- ti z nastankom drugega avarskega kaganata. V prvih deset- letjih sledi ponovni prihod novega prebivalstva, ki prinesejo s seboj tehniko vlivanja. Nekaj časa so tako v uporabi stari predmeti iz pločevino, skupaj z novimi vlitimi. To je v tretji in četrti stopnji grobišča. Peta pripada koncu 8. in začetku 9. st., zadnja pa naj bi bila iz 9. st., iz časa po propadu avar- ske države. Ti ljudje naj bi dočakali naselitev prvih Madža- rov in se z njimi zlili v novo ljudstvo. - Taka historična po- doba je zelo sprejemljiva z madžarskega stališča, problem pa je v tem, da vsi drugi raziskovalci postavljajo kronološke meje drugače kot Madžari. Na splošno bolj zgodaj. Dvom o pravilnosti določitve zadnjih dveh skupin povečuje prepro- sto dejstvo, da predzadnjo skupino sestavljajo večinoma moški grobovi, zadnjo pa predvsem ženski in gre prej za delitev po Spolu kot po času. Posebni moški in ženski deli pokopališča pa so obstajali tudi v starejših stopnjah, kronologija grobiš- ča je zgrajena predvsem na kombinacijski tabeli moškega pašnega okovja. Grobišče kaže nepretrgano rast v obliki ne- kakšnih polkrogov, kar pomeni, da nam kartiranje predme- tov vedno potrdi kakršnokoli delitev skupin, vsekakor pa lahko kaže, kaj je starejše in kaj mlajše. Za nadaljnje delo pa je tudi to dovolj. Če vzamemo, da izdelava ene same karte razprostranje- nosti pri tolikšnem grobišču vzame en dan časa, je avtori- ci samo kartiranje vzelo več mesecev časa. Delo, ki ga je opravila jc bilo ob tedanji opremljenosti resnično ogrom- no. Razveseljivo je njeno korektno povzemanje proble- matike, podkrepljene s številnimi novimi predlogi. Čeprav hi si želeli dober kataloški del, ki bi dal objavi trajno vrednost, se lahko veselimo, da jc gradivo tu, kakršnokoli pač že je in tudi interpretativni del še dolgo ne bo presežen. Zelo jasno pa se kaže tudi velika raznolikost izvora Avarov, kar zlago- ma ob vse številnejših objavah gradiva celo ustvarja vtis, da je vsako avarsko grobišče unikatno, da tipičnega sploh ni. Andrej PLETERSKI Franz Glaser: Fruhchrisdiche Denkmaler in Karnten. Uni- versitatsverlag Carinthia, Klagenfurt 1996. 111 str. 51 slik. Bogata poznoantična, zgodnjekrščanska zapuščina sosednje avstrijske Koroške, že dolgo priteguje številne obiskovalce. Glavna magneta sta seveda Teurnija in Sv. Hema. Obe že vrsto let vneto raziskuje Franz Glaser, ki je ob razstavi o zgodnjem krščanstvu na Koroškem, sedaj objavil še priku- pen vodnik po tamkajšnjih zgodnjekrščanskih najdiščih. V prvem delu prikaže zgodovino zgodnjega krščanstva v Vzhodnih Alpah, razvoj cerkvene organizacije, njeno dušno in posvetno dejavnost. Ne manjkajo slikoviti citati iz življ- njepisa Svetega Severina, zvemo o katolikih in arijancih, o sporu zaradi treh poglavij. Sledi prikaz cerkvenih gradenj kot odraz liturgije, kjer nas pouči o zgradbi cerkve in njenih sestavnih delih. Nazorno prikazuje obdobje vlade arijanskih Gotov, ki se kaže v istočasnem obstoju dveh cerkva v posa- meznih krajih. Po gotskem porazu, je bila arijanska cerkev opuščena, katoliška pa je trajala naprej. Sledi kratek prikaz zgodovine do prihoda Slovanov. Drugi del vodnika so opisi posameznih arheoloških najdb in najdišč, združeni po posameznih pokrajinah: Podjuna, Gos- posvetsko polje, okolica Vrbskega jezera, Feldkirchen, okolica Beljaka, Kanalska dolina, Zilja, Dravska dolina in Millstattsko jezero. Zajel je vse, kar govori o zgodnjem krščanstvu, od cerkva, do napisov in drobnih predmetov. Novost je Viru- numska cerkev, kot jo kaže zračni posnetek. Opis vsake po- krajine zaključuje navedba o tem, kje in kaj je od opisanega mogoče videti, pri zbirkah celo čas obiskov, cena vstopnic, naslov in telefonska številka. Knjižica je opremljena z načrti, rekonstrukcijami, teren- skimi fotografijami in slikami najlepših predmetov, vse sku- paj v žepni velikosti. Morda bo tudi ta knjižica nekoč izšla v slovenskem prevodu, kar bo priložnost zapisati slovenska imena krajev južne Koroške. Besedilo je pisano s pravo me- ro poljudnosti, ki pa jo je avtor dosegel v veliki meri z zelo tekočim pripovedovanjem, hkrati strokovno korektno, za- radi česar se bodo tudi tisti, ki se z obravnavano snovjo po- klicno ukvarjajo, lahko marsičesa naučili. Za hujše radovedneže knjižico zaključuje seznam literature ter slovar strokovnih izrazov in tolmač antičnih imen. Skratka videti je, da imamo pred seboj izdelek človeka, ki ve, kako širokemu občinstvu približali svojo snov Andrej PLETERSKI La siderurgie ancienne de I'Est de la France dans son contexte turopeen. Areheologie et archeometric. Actes du Colloque de Besan;on, 10-13 novembre 1993. Publies par Michel Mangin, Annales littraires de I'Universite dc Besan- Son 536, diffusion Les Belles Lettres, Paris, 1994. 48 član- kov, 424 strani, številne fotografije, risbe, table in tabele. Knijga z naslovom "Starodavno železarstvo na vzhodu Fran- cije znotraj evropskih povezav. Arheologija in arheometri- ja" je zbornik člankov predstavljenih na mednarodnem ko- lokviju O železarstvu v preteklosti, potekajočem v Besango- nu novembra 1993.