PERIC JE ČEDALJE MANJ
na vzhodnem robu Ljubljane
Nedaleč od hiše števiika 4 na Hruševski cesti priteče z Go-lovta studenček. Njegova čisla. bistra voda je speljana v žleb. iz katerega z glasnim žuborenjem pada v betonsko korito. Ob ko-ritu sta postavljena dva ploha in dve mizi za pranje perila. Vča-sih so bili štirje. Na enem izmed njim še vedno pere, čeprav le zase, Frančiška Irt. Tudi nekatere ženske iz bfižnjih hiš še pri-hajajo včasih semkaj prat delovne halje in sploh bolj umazane kose perila, čeprav imajo doma pralne stroje.
»Voda je blizu in zastonj. To je mehka voda, ki je boljša za pranje kot vodovodna,« je razložila oseminšestdeset-letna Frančiška Irt, ki je bila včasih perica, kot je bilo že v navadi v njihovi družini. Prati za druge je nehala šele pred dvema letoma. Takole pripo-veduje:
»Po materini smrti pred dvaindvajsetimi leti sem odhajala v mesto po perilo le še vsak drugi ponedeljek. Za-radi ljudi, ki so se navadili name, kajti zaradi denarja se mi ni več splačalo prati. Za te družine je prala že moja mati. Večina od njih so bili tedaj že stari in bolni in nisem jim mogla reči, da bom prenehala prati zanje.«
Kako pa je bilo prej, ko vam je pranje še pomenilo za-služek, potreben za življenje?
»Vsak ponedeljek smo ženske odpeljale oprano pe-rilo strankam v mesto in po-brale umazanega. Takrat smo rekle, da gremo ,na malo ohcet'. To je bila sprememba v na šem življenju. Še moj brat, ki je boij redkobeseden, ni nikolijx>zabil vprašati, kaj sem tam slišala novega, ko sem se vrnila iz mesta. Poz-nam žensko iz Hrušice, ki še danesobponedeljkih hodipo perilo v mesto. Osemdeset let ji je, pa še kar gre. Hčerka jo sprašuje, zakaj to počenja. Pa ji odgovarja, da je to zanjo tako kot športni dan.«
Ste tudi zadnja leta še zaha-jali po perilo v mesto?
»Se pred petimi leti sem se sama podala  z vozičkom  v
mesto, toda le do Mestnega doma, ker se z vozičkom na-prej ni smelo. Potem pa so mi nekateri pričeli prinašati pe-rilo domov.«
Tudi vaša mafi je bila peri-ca. Se je še dobro spominjate?
»Vse to bo vsak čas le še spo-min na preteklost,« je rekla Frančiška Irt
»Še danes jo vidim, kako je ožemala perilo na plohu. ko jo je slikala slikarka Anica Zupanc-Sodnik. Tistikrat sem bila stara nekako enajst let. Slikala je vse tri ženske, ki so prale ob koritu. Poleg mame sta prali še njena sestra in neka soseda. Kje je zdaj ta slika, ne vem. Toda zelo rada bi jo vsaj še enkrat videla.«
Ko ste odrasli, ste morali tudi vi pomagati materi pri pranju. Najbrž se nikoli niste zaposliK?
»Ne, nisem hodila vslužbo. Takrat-so bila dekleta bolj doma. Pomagala sem materi pri pranju. Vedno je imela to-liko dela, da nam je večkrat na pomoč priskočila tudi so-seda. Mati je bila tudi izvrstna likarica. Takrat so nosili še poškrobljene ovratnike. Tudi peče je znala likati. Od nje sem se tega naučila tudi jaz. tako da sem potem celo bolje likala kot ona. Pa kaj, ko danes tega nihče več ne nosi.«
Hiša z oznako Hruševska cesta 4 je tudi rojstna hiša Frančiške Irt. Obdaja jo velik in hladen vrt, zasajen z drev-jem, pa tudi zelenjavi in rožam je namenjerio precej prostora.
»Prijetno je malo pobrk-ljati po zemlji in pobrati pri-delke. ko dozorijo, toda kaj. ko je hiša vlažna in stara, pa jo s sestro težko vzdržujeva.« Zato sta se že odločiti, da jo prodasta in se odselita. Pa ne daleč. Le na drugo stran Litij-ske ceste, bliže Stepanjskemu naselju.
Peric je čedalje manj. Frančiška Irt pravi, da jih je v Bizoviku še kar nekaj, vendar pa misli, da jih ni štirideset, kot je bilo zapisano v Delu. »Perejo za podjetja, za frizer-ske lokale, za privatnike pa najbrž ne. Menda res kuhajo še v kotlu. Vendar tistf, ki to poznajo, pravijo, da se pere danes vendar drugače kot nekdaj.«
Ploha, ki sta prislonjena v betonskem koritu ob stu-denčku in ki na enem izmed njiju še vedno pere Frančiška Irt, se bosta po njenem odhodu najbrž izsušila. In vse skupaj bo le še spomin na pre-teklost.
*            Besedilo in slika:
DARJA JUVAN