Jugoslovanskä literatura na Slovensku 1945—1973
Sestavila Želmira Greškova, izdala Univerzitetna knjižnica v Bratislavi, 1976. Str. 87 (+1)
Bibliografski zaznamek prevodov iz slovenskega leposlovja v slovaščino je prinesla knjižica Litteratures yougoslaves en Tchecoslovaquie 1945—1964. Sestavil jo je dr. Oton Berkopec, izšla je v Pragi 1965, namenjena pa je bila kongresu PEN klubov na Bledu. Berkopec je razvrstil knjižne prevode v oddelke po izvirnih nacionalnih literaturah, navajal pa jih je skupno, brez ozira, ali so izšli v češčini ali slovaščini. Ta način si je mogoče razložiti iz dejstva, da je na Češkoslovaškem obstajal enoten PEN klub, ne upoštevajoč dvoje nacionalnih literatur.
Širše je zajela področje prevodov iz slovenskega leposlovja bibliografija, ki jo je pripravil Marijan Brecelj in dopolnil France Dobrovoljc (razmerje 530 proti 245 bibliografskim enotam). Ta bibliografija je izšla kot posebna številka revije Le livre slovene 1971, mednarodnega glasila Društva slovenskih pisateljev. Obsegla je vse izdane knjižne prevode od srede preteklega stoletja do 1971, brez ozira na jezik, v katerem je bil prevod pripravljen. Ta bibliografija je prinesla k Berkopčevi dopolnila.
Časovno sega še dalj v naslovu navedena brošura, ki je leta 1976 izšla (v ciklostilni razmnožitvi) v Bratislavi.
Ob treh navedenih bibliografijah se nam zastavljajo nekatera vprašanja, posebno izstopajoča ob slovaški iz 1976.
Razumljivo je v primeri z Berkopčevo »češkoslovaško« knjižico bilo sestavljalki povsem naravno, da se je omejila zgolj na prevode v slovaščino. Zmedena ali v zadregi pa je sestavljalka obstala ob vprašanju, kako ravnati s prevodi iz literatur v Jugoslaviji. Posamezni prevodi so pri njej razporejeni po oddelkih, ki priznavajo različnost jugoslovanskih slovstev. Ti posamezni oddelki nosijo naslove Srbska, Hrvatska, Slovenska, Crnogorska in Makedonska literatura, posebej pa je tudi Literatura Bosne in Hercegovine. Res se je ne-jugoslovanskemu bibliografu vse prej kot lahko znajti v sedanjem jugoslovanskem položaju. Velikokrat se ni mogoče odločati ne po slovstvenih zgodovinah in revijah, ne po krajih rojstva pisateljev, ne po mestih natisa. Prevajalci so se pri označevanju izvirnega jezika odločali velikokrat zgolj po naključju. Ce vzamemo npr. oddelek, ki navaja prevode iz hrvatskega slovstva, beremo, da so prevedena iz hrvaščine npr. dela Begoviča, Držiča, Krle-
117
že, Marinkovića, iz srbohrvaščine dela Ma-rinkovića, Petroviča Pedje, M. J. Zagorke, iz hrvatskosrpščine dela Lovraka in Milivoja Matošeca, iz srbščine pa Dobri-čaninova igra in celo Nazorjeva mladinska knjiga za otroke. Pri Crnogorski literaturi so zaznamovani trije prevodi: Bu-latičev tekst je v »izvirniku« hrvaški, Laličeva pa sta srbska. V razdelku Literatura Bosne in Hercegovine sta izvirna jezika srbohrvaščina in srbščina. Kakšno korist bodo imeli slovaški ljudje, bodisi lit. zgodovinarji bodisi publicisti bodisi bralci, od citiranih navedb, ne vem. Naša osrednja Slovenska bibliografija razporeja prizadeto gradivo pod skupinske naslove Jugoslovanske književnosti, Slovenska književnost, Makedonska književnost. Ko daje eni izmed jugoslovanskih skupin naslov Srbska in hrvatska književnost, ni to nič manjše izmikanje odločitvi, kakor če na njenih straneh figurira Češka i n slovaška književnost. Slovaki smejo pričakovati, da bi nastopala v naši Bibliografiji posebej češka in posebej slovaška literatura.
Ob skrajnosti, da hoče ustreči z domala zemljepisnim republiškim razvrščanjem nacionalnih literatur, pa se sestavljalka istočasno zapleta v drugo, lahko bi rekli, integralistično nasprotje. To drugo prizadevanje je videti že v samem naslovu brošure, ponavlja pa se ponovno še v uvodni besedi. Zunanja in notranji naslovni strani imenujejo svoje gradivo: Juhoslovanskä literatura. V Uvodu (5. in 6. stran) uporablja sestavljalka poimenovanja in oznake: bibliografia preklado v literatur juho-slovanskych narodov, bibliografia prekla-dov z juhoslovanskej literatüiy, juhoslovanskä literatura, pisatelji so juhoslovan-ski, njihova dela spadajo v srbsko, hrvatsko in slovensko literaturo, »juhoslovanskä literatura mä nositel'a Nobelovej ceny Iva Andriča« ipd. Na koncu Uvoda upa sestavljalka, da bo njena bibliografija »po-zitivnym prispevkom k vzäjomnemu po-znaniu dvoch (!) blizkych närodnych kultur«.
Naše besede hočejo biti opozorilo na odprtost nekih vprašanj, ki pa se ne tičejo zgolj bibliografije, ampak so bistveno povezana z nastajanjem ali utrjevanjem pojma nacionalna literatura, kar je obči svetovni problem.
Knjižica prinaša spisek knjižno izdanih prevodov leposlovnih del, vključuje pa v svoj popis tudi strokovno literaturo (družbene znanosti, tehniko, naravoslovje idr.).
Tu sta iz slovenskega območja navedeni pedagoško-metodični spis dr. V. Schmidta in knjiga dr. Antona Breclja o seksualno-vzgojnih vprašanjih. Brecljeva knjiga, ki je izšla v izvirniku 1938, je doživela pod naslovom Sexuälne problemy v prehl'ade dve izdaji 1943 in 1944, Gešlova pa navaja že tretjo izdajo (1947), vsekakor izjemen uspeh za slovensko knjigo. Podpis prevajalca M. V. Tekovčana razrešujem v Melicharja Väclava, sicer prevajalca še Cankarja, Prežiha, Hienga in Zupančiča.
Vredno se je ustaviti ob imenih, ki predstavljajo slovensko leposlovje v prevodih po drugi vojni. Vsekakor jih je več kakor v dobi, ko smo se s Slovaki ločevali po tem, da smo bili pod Dunajem, medtem ko je njihovo državno središče bila Budimpešta. Izboru imen ni ugovarjati, predstavitvi izbranih imen in literarnih del pa sta botrovala prej osebna zavzetost ali tudi naključje in ne zmerom pretehtana načrtnost.
Poezijo Fr. Prešerna in K. Kovica predstavljata samostojni knjižici. Prva pod naslovom Struny Idsky (1961) prinaša v prevodu Vifazoslava Hečka večino Prešernovih pesmi, druga pod naslovom Korene vetra pa 46 pesmi, izbranih iz treh Kovi-čevih pesniških zbirk v prevodu Ferka Lipke.
Našo prozo izpred vojne predstavljajo Tavčarjeva Visoška kronika, Finžgarjevo Svobodno sonce, Cankarjeva Na klancu, Bevkov Vihar in Prežihova Jamnica. Izboru ni ugovarjati ne glede umetniške cene ne glede »reprezentativnosti«. Med deli pomeni Finžgar drugo izdajo.
Kakor slovenska je tudi slovaška prevodna literatura kriva »dokaj zamud«. Vendar so v hudem tekmovanju našle svoje mesto po 1945 naslednje slovenske prozne utsva-ritve: Hiengov Gozd in pečina, Kosmače ve novele Pomladni dan, Tantadruj in Balada o trobenti in oblaku, Potrčevo Srečanje in Ingoličevi Žeja (Vinski vrh) in Gimnazijka. Prvo izdajo je doživela povest Lovčeva hči Toneta Svetine v času, ki ga zajema naša bibliografija, 1975 pa je izšla že tudi druga izdaja.
Na zunaj, po številu se je v slovaškem prevodu močno uveljavila naša dramatika, vendar je večina dramskih besedil izšla v ciklostilski razmnožitvi. V knjižnem tisku so izšle Cankarjev Kralj na Betajnovi, Kloptčičeva Mati in Miheličeve Svet brez sovraštva. DILIZA, to je slovaško gledališko in literarno zastopstvo, je izdalo vr-
118
sto naših dram in iger, ki po svoji literarni ceni različno štejejo. Tu so avtorji Cankar s Hlapci, Kreft z Veliko puntarijo. Celjskimi grofi, Kreaturami in Balado o poročniku in Marijutki, ponovno Miheličeva s Svetom brez sovraštva, Golia s štirimi mladinskimi igrami. Smole z Antigono, Ingolič s Tajnim društvom PGC, Torkar s Pisano žogo (v dveh izdajah) in Petan s tekstoma Starši naprodaj in Beseda ni konj.
Posebno skupino predstavljajo dela za mladino: štiri slikanice Perocijeve, po ena knjiga Brankove, Bevka, Roša, Milčinskega in B. Zupančiča ter dve knjigi ljudskih pravljic. Bibliografija navaja tudi Valjav-čevega Pastirja, vendar ne pove, da ne gre za povest v verzih, temveč za obnovo v prozi.
Ob bibliograskem zapisu pogrešam, ko gre za antologijo ali izbor, navedbo, kaj knjiga prinaša. (To ima zelo dobro izvedeno naša bibliografija v Le livre slovene: navedeni so naslovi izbrane proze ali poezije v prevodu in v izvirniku.)
Pri Hečkovem prevodu Prešerna ni povedano, kaj knjižica vsebuje. Iz naslova moremo soditi, da gre za izbrane ljubezenske pesmi. Vendar so v izboru tudi nekateri Soneti nesreče in še kaj, kar ne sodi v okvir erotične poezije.
K imenu sestavljalca ali urednika B. Cho-me je bibliografka zapisala antologijo Zvuky ohlasujü smrt", izbor, kakor pravi podnaslov, »juhoslovanskej vojnovej povi-edky« (drugače Brecelj: »vyber z juhoslo-vanskych poviedok«). V tem zapisku stoje imena treh prevajalcev, ki so Hečko, Choma in Odran, toda za nobenega izmed njih ni zabeleženo, Iz katerih jugoslovanskih literatur oziroma jezikov je za knjigo prevajal. Brecelj je zaznamoval, da je iz slovenščine prevajal Hečko, da slovensko vojno prozo predstavljajo Hieng, Kavčič, Kosmač, Kranjec in Zupančič in da so prevedeni vzgledi naše proze ti in ti, z naslovi v slovaščini in v slovenščini.
Nič si ne upamo predstavljati pod naslovom Pol'ovanie pod Triglavom (Lov pod Triglavom), kakor ga ima antologija iz življenja gozdnih živali in lovcev. Knjiga le deloma spada v območje leposlovja. V njej so trije leposlovni pisatelji: Tavčar je zastopan z naslovom Na Zale (V Zali), Fin-žgar s črtico Na petelina in Jalen s Starim pretepačem. Na meji lovske in leposlovne proze ostaja Svetina. Vsi drugi v knjigi
upoštevani pisatelji se ne štejejo med le-poslovce, so sodelavci predvsem lovskega glasila Lovec. A tudi navedba, da je v knjigi Tavčarjeva skladba V Zali, ne zadostuje. Ce pogledamo Zalo v Tavčarjevem ZD, najdemo tam 126 strani, v prevodu pa objavlja antologija od tega samo 6 strani. Dejansko je preveden zgolj uvodni okvir, niti ena od zgodb, ki sestavljajo to Tavčarjevo prozo.
Objave prevodov v samostojnih knjigah pa so le del tega, kar so prevajali slovaški prevajalci iz slovenske literature, zato je podoba o »slovenski literaturi na Slovaškem«, da posnamem naslov obravnavane knjižice, močno skrivljena ali vsaj nepopolna. Osrednja slovaška Narodna knjižnica v Martinu, nekdanjem sedežu Slovaške matice, ima široko izdelan in razpleten bibliografski oddelek in bi nam storila veliko uslugo, ko bi od časa do časa objavila spisek vseh prevodov iz slovenščine v slovaščino. Vključevanje takega gradiva v občno slovaško bibliografijo ne more biti popolno in je v izdelavi močno zapleteno. Samo osrednja bibliografska ustanova bi mogla biti kos našim željam in potrebam.
Naj navedem primere, ki se najbrž — po meni neznanih bibliografskih pravilih — ne morejo vključiti v tip takih bibliografij, kakor je obravnavana bratislavska.
Leta 1967 je prinesla v aprilski številki osrednja slovaška slovstvena revija Slovenske pohl'ady primere naslednjih slovenskih pesnikov in pisateljev: Bora (Šel je človek skozi atomski vek), Filipiča, Forstneriča, Grafenauerja, Kocbeka, Kovica, Krakarja, Menarta, Minattija, Šmita, Kranjca, Potrča in Rozmana. Antologija svetovne ljubezenske lirike pod naslovom Sto podob läsky, 1965, vsebuje tudi tri Hečkove prevode iz slovenske poezije. To so Minattijeva Nekoga moraš imeti rad, Vena Tauferja Noč bledi in Saše Vegrijeve Ne glej. V koledarju protifašističnih borcev za 1966 so Hečkovi prevodi: Leveč: Požgana vas, Zupančič: Surovi čas, Kajuh: Kmetova pesem in Gruden: Nočni glasovi. Komu na Slovenskem bi prišel v roke zadružni koledar za 1967, kjer je priobčena Ingoličeva novela Vrnitev in je objavljena Gregorčičeva pesem Pil jaz sem sladki strup (Te omembe slone deloma na osebnih naključnih zapiskih, deloma na obvestilih prevajalca Hečka.)
Ker bratislavska knjižica upošteva samo izdaje na Slovaškem, moremo bibliografijo prevori-" ki so jih napravili in izdali ju-
119
goslovanski Slovaki, iskati v ljubljanski Le livre slovene. Poleg številnih slikanic, ki so izšle v koprodukciji z ljubljansko Mladinsko knjigo, srečamo tu Cankarja, Levstika, Krefta in Prežiha. Izbor, ki so ga napravili Slovaki v Vojvodini, vsekakor doponjuje izbor, ki so ga napravili prevajalci v njihovi matični deželi.
Slovaški prevajalci so se seznanili s slovenskim jezikom in slovenskim slovstvom neposredno in posredno. Ambruš, Irmler in Vaclav so se spoznali s slovenščino na Slovenskem na študijah po slavistični diplomi v Bratislavi. Njihov izbor prevaja-nih del sloni na globljem poznavanju naše literarne preteklosti in sodobnosti. Najstarejši prevajalec Mikulaš Collak, sicer profesor kemije, si je osvojil slovenščino iz slovanskega navdušenja. Siräcky in Lipka sta prišla do slovenščine s posredovanjem srbohrvaščine. To vmesno pot je prešel tudi najplodovitejši prevajalec povojnih let Vit'azoslav Hečko. Po študiju romanist — z doktoratom iz Baudelaira — je prevajal najprej iz španščine in francoščine, nato je prevajal, ker so mu bile dane možnosti, iz hrvaščine in srbščine, nato pa se je skoraj izključno posvetil slovenskemu področju. Marsikaj mu je bilo mogoče objaviti v ciklostilnih izdajah že omenjene bratislavske DILIZE, kjer je bil njegov brat Slavo več let ravnatelj, z naklonjenostjo do slovenske dramatike. Drzno se je
prav na začetku svojega slovenskega prevajanja lotil Prešerna, zatem je prevzel dolžnost lektorja slovenščine na bratislavski slavistiki in potem s pridobljenim slovesom »slovenista« mogel uveljavljati pri založbah — pri eni je sam bil urednik — svoje predloge za upoštevanje slovenskih del. Osebna vnema in prevajalska pridnost sta posredovali, da je število prevodov iz slovenščine močno narastlo, zakrivili pa včasih premajhno izbirčnost in prevajalsko površnost.
Zanimivo je ime prevajalke Pavle Kova-čove. Prevaja za Bratislavo in za založbo slovaške manjšine v Vojvodini. Kovačova je po rodu Slovenka, ki živi že nekaj let na Slovaškem. Piše tudi izvirno v slova-ščini. Od njene kratke mladinske proze je omeniti zgodbo Danka, ki je izšla knjižno 1971 z izrazito avtobiografskimi potezeimi: gre za mladostna doživetja v letih italijanske okupacije in našega osvobodilnega boja v Ljubljani.
Pretres bratislavske bibliografije ne more opraviti naloge, ki naj bi dala oceno ali vsaj sodbo o deležu slovenskega leposlovja v slovaškem kulturnem krogu in o vrednosti prevajalskega dela. To delo bo mogoče opraviti na slovenski in na slovaški strani ob boljših pogojih, kakor nam jih daje slovenistika in slovakistika danes.
Viktor S m o l e j Ljubljana
120