posamezna Številka stane 75 para Naročnina listu: Celo leto 60 din., pol leta SO din, četrt leta 16 din. Izven Jugoslavije: Celo leto 120 din. Inserat! ali oznanila se ttTttgunajo po dogovoru; pri večhrehMm ^tertranju primeren popuši Upravntatvo IpNgtlM naročnino, inserate bt reklamacije. Tatefon interurhan iL 119. liriiisiR prlitiiiB list za Požtnina plačana v gotovini. STRAŽA izhaja v pondeljek, aredo in pČtek» Uredništvo in upravnišivo je v Maribor*, Koroška cesta št 5 Z uredništvom se mor* govoriti vsaki dan samo od 11. do 12. »c Rokopisi se ne vračajo. Nezaprte reklamacije so poštnine proste; Telefon interurban št 113. 90. Št6T« Maribor, dne lO. avgusta 1928. Imetnik XV, Ko so ministri na počitnicah. ! Politični položaj. Vlada je že davno pogazila parlamentarna načela ter se otresla kontrole, a tako po volji ji pa nikakor ni kot v vročih poletnih tednih, ko se večina ministrov razprši po raznih letoviščih. Tedaj reakcija posebno bujno cvete in oblastniška pšenica gre v klasje. Izdajajo se naj reakcijonarnejše uredbe in naredbe, prej na tihem osnovani in pripravljeni protiljudski naklepi se nenadoma «ačnejo izvrševati, dane obljube se brezobzirno teptajo, polnijo se posebni fondi, delijo korita itd. in za vse to se najdejo najlepši izgovori: ministri so na počitnicah, ne vemo, kje je ta, ne vemo kje je oni, ne vemo, kdo je to odredil, kdo ono, kaj in kdo je obljubil, kaj je sklenjeno, kaj in kako odrejeno, — ne vemo, ministri so na počitnicah, ti državljan se pa «žali Bogu«. Pašič jo je tiho in lajno pobral iz Beograda. Naročil je neko ministrsko sejo in ko so pozvani prišli ob določenem času, so slišali, da se je Pašič že odpeljal in da takoj pride minister dr. Velizar Jankovič, ki ga zastopa. Kje je Pašič? Eni pravijo: da na Bledu, drugi: v Parizu, tretji v Lozani, četrti: v nekem kopališču Francije in ko se potem eno in drugo zopet zanika, nihče ne ve ali pa noče povedati, kje da je Pašič pravzaprav in kaj dela. Da je njegova odsotnost še bolj tajinstvena, se govori še o nekem atentatorskem poskusu in ko se to izkaže kot laž, pa pripovedujejo v nekih važnih zunanje političnih sestankih. Za Pašičem gre dr. Ninčič, potem še drugi, vsi skrito in tajno, iz Beograda pa izvršujejo namestniki ministrskih izletnikov ter razni načelniki in šefi prave atentate nad narodom, njega imovino in svobodo. Vse, kar se v vladnih počitnicah ukrene in izvrši, bo pa tudi ostalo in če ministri po svoji vrnitvi razne stvari še toliko nakladajo bogzna komu na rovaš. Za razkošne ministrske počitnice se rabi mnogo denarja in radi tega imamo za prvo silo ogromno povišanje železniških tarifov. Tarifi osebnega ali tovornega prometa so zvišani od 50 do 100 procentov. Prav nie ni bilo slišati, da se kaj takega pripravlja, sedaj pa naenkrat stopa to ogromno podraženje v veljavo že s 1. ali najpozneje s 15. septembrom. Namestnik vladnega predsednika bo sedaj rekel: To je napravila vlada pred svojimi počitnicami, ko bodo pa ministri enkrat zopet skupaj, bo pa ta in oni dejal, da še je vse to zgodilo med počitnicami. Kar se je zgodilo, se je pač zgodilo. Dne 14. junija t. I. je bila deputacija vseh javnih nameščencev in železničarjev cele države pri ministrskem predsedniku gospodu Pašiču samem. Le-ta ji je obljubil, da hoče in da je to častna zadeva vlade, položaj javnih nameščencev in železničarjev izboljšati, čim bodo sprejete dvanajstine in povišanje davkov. Dvanajstine in povišek na davek je bil sprejet. Sedaj so čakali javni nameščenci in železničarji, kedaj bode vlada izvršila svojo obljubo. Čakali so zaman, skupščina se je razšla, ne da bi bik zakon o draginjskih dokladah sprejet. Bili so zopet ogoljufani in stavljeni pred alternativo, ali slediti mariborskemu policistu Filipčiču, ki se je u-strelil iz bede in obuka, ali pa z odločnim protestom spomniti vlado na dane obljube. Odločili so se za drugo ter izrazili svoj protest. Minister, ki nadomestu j e vladnega predsednika, jim radi tega protesta meče zakon o zaščiti države na glavo, o obljubah pa nič ne ve, češ, da so jih dajali oni drugi, ki so sedaj na počitnicah. Tako nosi del vlade svojo častno zadevo in obljubo okrog po letoviščih, ostali del v Beogradu ima pa samo izjemne zakone in bajonete in vladni možje se še postavljajo v pozo poštenjaka: nam to ni znano, nič ne vemo, imamo pa veliko odgovornost in čuvati moramo državo tudi z najostrejšimi sredstvi. In če bo vladni preostanek v Beograd začel streljati po onih, ki zahtevajo kruh in izpolnitev danih obljub, bo to tudi vse v redu, ko se zopet sestane cela vlada. Pretveze in opravičila bi se hitro našla in končno: Kaj obljube, ko so pa počitnice! Končno še nekaj iz stranke, ki ima svoje prvake in ministre na počitnicah. V ljubljanskih «Jutranjih novostih« nam razkriva g. dr. Leopold Lenard, da je ! velesrbska radikalna stranka ali narodno-radikalna stranka nič več in nič manj kot «radikalno-socijalistič-na stranka«, ali kakor se izraža priprosti Srb: «stranka sirotinje.« Vodja, otac, idol te stranke, najbogatejši mož Srbije g. Nikola Pašič je na počitnicah in z njim vred j drugi radikalski prvaki-bogatini ter nosilci najokrut- ! nejšega kapitalističnega režima in g. dr. Lenard lahko res brez vsakega rizika v počitnicah in odsotnosti pr-vakov-bogatinov krsti stranko za «radikalno socijalis- j tično.« Radikalski bogatini doma vzamejo to za dober «vic« iz pasjih dni, če bi pa to laskalo zapeljani širo- I tinji, ki je v radikaliji, bi lahko g. dr. Lenard dobil še pohvalo za tako pisarijo, v skrajnem slučaju se bo pa Pašič malo namuznil: počitnice so pač počitnice, — o- • vaj, onaj — ludilo. j Kje so naši ministri? Z ministrskim predsednikom Pašičem je odpotoval na Bled tudi minister Marko Trifkovič, da dobi od kralja sankcijo za uradniški zakon ter za zakon glede zaščite setev proti loči. Kralj je oba zakona potrdil s svojim podpisom in minister Trifkovič se je napotil na Dunaj, da se tamkaj posvetuje s prvovrstnimi zdravniki: kako je kaj z njegovim zdravjem. Te dni je odpotoval tudi gospod Ninčič, ki se je mudil v Beogradu nekoliko dalje radi paritetne komisije. Gospod Ninčič je dal potrebne inštrukcije gospodu namestniku ministru Lj. Nešiču in admiralu Priči, podal se je na to na Bled, da poroča kralju o zunanjem političnem položaju in na to se bo podal na letovišče. Gospod Ninčič ima namen sestati se s predsednikom francoske vlade in bo pripravil v Parizu vse potrebno za službeni obisk kralja Aleksandra v Franciji. Med zad njimi je ostavil Beograd finančni minister Stojadinovič in njegov odhod je v zvezi s krahom Balkanske banke. Gospod Stojadinovič bi že našel pota in način: kako pomiriti upnike, ki so pokupili nepokrite bančne kupone. Na potovanju po in izven države pa se bo g. Stojadinovič tudi posvetoval z merodajnimi krogi glede odkupa južne železnice, ki bi se naj izvedel 1. oktobra po konvencijah — sklenjenih v Rimu. Dr. Stojadinovič bi rad vprašanje južne železnice tako zavrtel, da ne bi trpeli delničarji prav nobene škode. Gospod finančni minister bo najbrž obiskal Ljubljano. Minister za trgovino dr. Kojič se je odpeljal za krajši čas v Kragujevac. Pred nekaj dnevi je že bil imenovan ministrom, a se je v tem kratkem času tako utrudil, da mu je potreben oddih V Kragujevcu. ' Državno posojilo v Švici. V Beograd se je vrnil dr. Markovič, ki se je poga jal v Švici za posojilo za državno hipotekarno banko v iznosu 10 milijonov švicarskih frankov. Švica je posojilo dovolila. Za posojilo jamči cela država, korist od njega bo pa imel le Beograd, kjer bodo na ta račun zidali nova poslopja. Razloček med Srbijo in Bosno. Ob priliki dvanaj-stinske debate v parlamentu so muslimanski poslanci na podlagi dejstev v svojih govorih dokazovali, kako postopa vlada kot mačeha z Bosno in Hercegovino, ko gre za kake dajatve, a brezobzirno, ko gre za razpis in izterjatev novih davkov. Zapostavljanje Bosne potrjujejo tudi najnovejši sklepi ministrskega sveta. Ministrski svet je sklenil pred kratkem, da se uporabi 240 milijonov dinarjev (1 milijardo kron) za kolonizacijo Ovčjega polja. V Beogradu se zopet posvetujejo o zgradbi mosta Beograd—Pančevo in o zgradbi železnice med Štipom in Velesom, kar bo stalo nekoliko stotin milijonov dinarjev. Kaj pa dobila Bosna in Hercegovina? Oni dajejo, a ne dobijo ničesar, ampak se jim kaže samo mesec v vodi — — prazne obljube----------- Nov Radičev list. V Subotici namerava Radič izdavati nov list in sicer v madžarskem jeziku. List bo glasilo Radičeve stranke v Vojvodini ter bo izhajal za enkrat samo kot tednik. Urejevalo ga bo novinar Lukacz, bivši urednik «Hirlapa«. temu, da je to precejšnja svota, vendar je za kralja, ki ogromno potroši za reprezentanco, prilično majhna ter slabo izhaja z njo. Dasi so na dvoru jako štedljivi, je kralj vendar moral prodati par posestev in dragocenosti, da je mogel izhajati. Radi tega pa se bo sestala posebna parlamentarna komisija, ki bo predlagala primerno povišanje kraljeve plače. Pod novim predsednikom USA. Politika ameriške vlade bo tudi pod predsedstvom Coolidgea ostala v okvirju naslednih šestero točk: 1. Amerika ne sodeluje v Zvezi narodov, 2. Sodeluje pa pri haaškem mirovnem sodišču, kar pa ne pomeni priznanje Zveze narodov, 3. Zahteva odplačevanje zavezniških vojnih dolgov po dogovorih. 4. Amerika se ne meša v ruhrsko vprašanje, pa če bi jo zavezniki tudi klicali. 5. Vzpostavitev normalnih odnošajev z Meksiko in 6. izvrševanje alkoholne prepovedi. — Ob smrti predsednika Hardinga se je nahajal podpredsednik Coolidge na farmi svojega očeta, ki je tudi uradna oseba svojega kraja. Pozno zvečer je pridirjal v skromno farmo vladni glasnik z depešo o predsednikovi smrti. Golidge je šel k telefonu, ter izvedel iz Washingtons, da ima takoj položiti prisego. In okrog 10. ure zvečer je ob lojevi sveči Coolidge starejši kot javni beležnik zaprisegel svojega sina kot predsednika Unije. Zaprisežen predsednik je takoj na to odpotoval v Washington z avtomobilom, s katerim se je pripeljal glasnik predsednikove smrti. Državljanska vojna na Kitajskem. Čete severokitaj-ske vlade se bijejo s četami kantonske republike in boji so se razširili tudi na otok Hamion, ki pripada Angliji. Zastopniki velesil v Pekingu so dobili od svojih vlad naročila za skupno demaršo pri kitajski vladi, ki napoveduje v slučaju, da anarhija ne prestane, posebno mednarodno redarstvo ob vseh kitajskih železniških progah. To redarstvo bi morala izdržavati kitajska vlada iz dohodkov svojih železnic in če bi bilo potrebno, bi se zavezniški koraki proti neredu še poostrili. Beležke. Po sveto. * * * Atentat na senatorja Bombiga v Goriei. V ponde-Ijek zvečer je bil izvršen na glavnem sprehajališču v Gorici atentat na senatorja Bombiga (preje Bombic). Streljal je na njega neki Mate Kolaži, rodom iz Reke. Atentator je klepar ter star 71 let. Ko so ga prijeli, je kazal znake duševne zmedenosti, kar dokazuje, da za svoja dejanja ni odgovoren. Izmed šestili strelov, ki jih je atentator izstrelil, sta dva zadela senatorja Bombiga ter ga težko ranila. Nemški centrum je začetkom tega mesca zboroval v Heidelbergu in obravnaval sedanji težki položaj države. Glavni govornik prelat dr. Schofer je izjavil, da se bo centrum slejkoprej energično protivi! tako monarhistični reakciji, kakor boljševizmu, ki bi potegnil za seboj vso Evropo, ako se mu posreči uveljaviti se mu v Nemčiji. Proti francoski okupaciji mora nemški narod vodili vstrajno moralno borbo in se varovati nasilnih dejanj. Centrum bo vodil politiko zdrave sredine. Govornik je končal, da je prepričan, da bo Nemčija po 20 do 30 letih zopet najmočnejša narodna država na kontinentu. Nov britanski teritorij. Velika Britanija je proglasila kontinent Južnega Pola za britanski teritorij. Novo anektirana zemlja spada pod oblast guverneja dominiona New-Zeeland. Civilna lista angleškega kralja. V angleškem parlamentu je vzbudil veliko razburjenje socijalistični poslanec Kuckwood, ko je zahteval, da se zmanjša civilna lista kralja. V razpravi se je dokazalo, da je kralj na Angleškem edini uradnik, kateremu se po vojski plača ni zvišala. Sedanja plača, ki znaša za kralja in kraljico po 470.000 funtov, je bila določena pred 12 leti. Vkljub Paralela med češko in Jugoslavijo. Znani svetovni publicist Scotus Viator je proučeval odnošaje med Čehi in Slovaki ter dal potem važne izjave «Prager Presse«. Najprej naglaša zaupanje, ki ga Češka uživa v inozemstvu vsled svoje konstruktivne politike in pacifistične tendence. Med državami, ki so sodelovale v vojni, je Češka iz lastne moči še največ doprinesla k ustvaritvi noramalnih in zdravih odnošajev na narodno-gospodar skem in socijalnem polju. Nadalje pravi. Daleč sem od tega, da bi vse pohvalil, kar se je dogajalo v okvirju te republike skozi 4 in pol leta, a posebno se še ne strinjam s pretiranim centralizmom, ki je sedaj v modi. Jaz bi samo želel, da si oni, ki pavšalno obsojajo sedanji sistem čehoslovaške vlade, vzamejo toliko truda, da vzporedijo položaj čehoslovaške s situacijo'Jugoslavije in posebej še Madžarske. Razlika leži v tem, da so na Češkem najboljši in najsposobnejši na krmilu, dočim so najboljši v Jugoslaviji in Rumuniji z malimi izjemami — izolirani ali pa v opoziciji in niso v stanju zajeziti korupcijo in anarhijo, ki vlada tam v političnem življenju. V Madžarski so pa vsi reakcjjonarni elementi, na katere v glavnem pada krivda in odgovornost vojne, močnejši kot kedaj poprej in dnevno dokazujejo, da jih preteklost ni prav nič naučila. — S tem je Scotus Viator zopet enkrat zadel. Bolje se res ne da vzporediti Češke in Jugoslavije. Pri vsem tem se pa v Beogradu še jezijo, da vodi češki dr. Beneš prvo besedo v mali antanti ter bi radi menda za kakega dr. Ninčiča, ki gotovo ni kaka dobra izjema, dobili vodilno vlogo. Srbi na morje. «Tribuna« in «Balkan« sla se zadnji čas združila v napadanju na našo mornarico. Njihovi napadi pa so tako «prozorni«, da že vsak od daleč vidi njihov pravi cilj, ki si ga je začrtala tudi beograjska gospoda. Pisanje teh srbskih listov je naletelo na oster odpor vseh krogov našega Primorja, pa je radi tega tudi opravičen oster odgovor «Primorskega Novega lista«, ki se glasi: «Edini Srbi so «državotvorni«, pa radi tega morejo biti samo še Srbi državni funkcijonarji. In to ne samo v civilni državni službi, ampak tudi v vojski. Zato se je morala afera demimondke Androličeve raztegniti do dimenzij, ki so bile potrebne, da je mogoče čim večje število hrvatskih in slovenskih oficirjev napoditi iz SHS vojske. Srbi pač mislijo, da so Hrvatje in Slovenci dobri edinole kot prostaki. Na suhem so na ta način srečno napravili popolno srbsko hegemonijo, pa je treba sedaj isto provesti tudi na morju. To so začeli tudi po starem receptu, da namreč začnejo najprej z napadi v njihovih revolverskih listih največjega kalibra. Ob tej priliki so poslali kar dva v ogenj, namreč «Tribuno« in «Balkana.« Oba sta si polje razdelila — «Tribuna« se je spravila nad trgovsko mornarico, «Balkan« pa na vojno. «Tribuna« naglaša, da je treba očistiti našo trgovsko mornarico vseh avstrofilov in «zarotnikov«, «Balkan« pa vrši isto delo z ozirom na vojno mornarico. Po «Tribuni« bi morala naša država imeti Stran 3. samo srbsko mornarico, da bi lahko trgovsko uspevala. Kot začetek te mornarice.bi imela biti družba «Boka«, Jti je uedävno povzdignila- svojo- glavnico od 5,000.000 ' na 55,000.000 dinarjev, in pa projektirano društvo «Srpski Lloyd.« «Boka« že občuti blagodejni vpliv gonje proti «izdajnikom« ter prejema obilno državno subvencijo, dočim se Hidra, «Jadranska plotidba«* boriti z naj-veejimi Ifžkočami, poleg tega pa mora prenašati prav ostudno gonjo «Ti:ibum\« Vse tako izgleda, da se je o-menjeno društvo vsled vladnega posredovanja samo radi tega fuzijoniralo, da ga bo mogoče naenkrat uničiti. «Balkan« pa je začel svoje delo z lepim namenom, da ustvari temelj «srpskoj ratnoj mornarici« na Jadranu. Za to je po njegovem mišljenju potrebno, da-se ^poženejo iz mornarice vsi «Švabi in izdajalci.« Da je kateri Srbijance vsa j 'mornar, on bi 'že davno postal admiral in komandant cele vojne pomorske sile. Vsaj «Balkan« bi ga napravil za admirala, ker ne more dovoliti, da z našo floto komandira «Švaba.« Iver pa nima za to sposobnega Srbijanca, pa iščejo med prečanskimi Srbi kakega spretnega moža, ki bi prevzel vodstvo. Ker pa so jih malo našli, so posegli za ljudmi, ki jim od srbstva ni preostalo ničesar, kakor pravoslavje, a sami so se izdajali za pristne Madžare ter se podpisovali: Szanko-vich de Sztapäar Nikolaus. Admiral Koch je bil vedno odkril Slovenec ter navdušen Jugoslovan. Po vsem Primorju je znano, da je bil on prvi mornariški oficir, ki je po prevratu stopil v stik z Narodnim vijočem v Pulju ter bil tudi imenovan za admirala od zagrebškega Nar. vijeća. Kot lak je delal na vso moč, da reši vojno mornarico za našo državo ter je ne preda Italijanom. Da njegov trud ni uspel, ni njegova krivda, ampak drugih, katerim pa se to niti ne očita. Po ujedinjenju je on prevzel vodstvo mornariškega odeljenja v vojnem ministrstvu ter je s svojim vstrajnim delom položil temelj naši vojni mornarici. Pozneje je moral to mesto prepustiti admiralu Wickerhauserju ter je nastopil kot načelnik prve pom or sit p-obalne komande, katero funkcijo še planes vrši. Bivši korvetni kapitan 'Sztankovich de Sztapäar je pa čudovito srečno prejadral skozi valove prevrata ter postal kot navdušen Srbin «Stankovič« koman dani druge pomorsko-obalne komande. On, Id je bil včasih najhujši rnadžaron, se hartes kot Srbin čuti zapostavljenega v činu pred Kochom in Wickerhauserjem, ki sta baje Švaba. Zalo «Balkan« zahteva, da se Kocha postavi pred sodišče ter se ga degradira. Potem bi linijski kapetan Stankovič postal admiral in mogoče bi se mu posrečilo zrušiti še Wickcrhauserja z njegovega mesta, katero bi potem nastopil bivši Sztankovich. Na koncu «Balkan« napada še admirala Pričo, ki je pristen Srbin, kateremu se pa moramo tudi zahvaliti, da smo ostali brez vsakega čolna, ker je Priča raje slušal naredbe pokojnega VesMča, kakor pa Narodno veče. — «Balkanovi« napadi so mu za to delo menda edina zahvala! Srbi pod Habsburžani. «Hrvat« piše: Ljubljanske «Jutranje Novosti«.so pisale o položaju Srbov pred vojno v habsburški monarhiji in konstatirale, da je bil la položaj veliko bolji, nego bi bil pod samostojno Hrvatsko. «Hrvat« pravi, da potrjuje to trditev za slučaj, da bi vladali samostojno Hrvatsko radikalni Slovenci, ki plešejo krog «Jutranjih Novosti« po godbi beograjskih centralistov. Vsekakor je nekaj vredno priznanje, da po loža j Srbov pod rajno Avstrijo ni bil preslab. Vliti in bivši avstrijski oficiri Iver se Slovence in Hrvate, ki ne odobravajo beograjske politike, kar na splošno omotava z avstrijan-e ščino, čriio-žolto mentaliteto itd., je razumljivo da se Beograd še posebej znaša nad onimi., ki so služili kot oficirji v avstro-ogrski vojski. Na prvi špijonski aferi ki se je slučajno razkrila in začela v Zagrebu, končala pa čisto narrtVno v Beogradu, kjer se razkriva vedno več novega špijonskega materijala, so hoteli zgraditi veleizdajniški proces proti Hrvatom, ker pa to ni šlo, si pa le niso dali vzeti zanašanja nad bivšimi avstrijskimi oficirji. Najprej je bila razpuščena zadruga umirovljenih oficirjev in vojaških uradnikov za Hrvatsko in Slavonijo v Zagrebu, potem je bil pa podpisan ukaz, s katerim se upokoji večje število oficirjev, ki so služili v bivši avstrijski vojski, in sicer par pukovnikov, devet podpükovnikov, 5 majorjev, 6 kapetanov in 4 poročniki. Pri razpustu zadruge upokojenih oficirjev se govori o «javnih ozirih«, drugo je pa ukaz — in «nemaš da pitaš«, gotovo pa je, da izhaja eno in drugo iz laži in obrekovanj po režimskih listih. Upokojeni oficirji so imeli svojo zadrugo, da si medsebojno pomagajo v težkem položaju. Znano je, da nimajo nobenih ugodnosti, kot so jih imeli nekdaj po-Picj. špijonske afere je vzela vlada samo za pretvezo, da udari po njih in če govori o «javnih ozirih«, jetais-bti.pri tem samo na gonjo, katera se je inscenirala po režimskih listih, da bo; dana pretveza za vsak slučaj in tta se bo dalo nad kom znašati tudi tedaj, ko se vse nakane monshe-procesov izjalovijo. Krivično postopanje z upokojenimi častniki pa datira že za leta nazaj. Zadruga v Zagrebu je bila že enkr ■druga v Zagrebu je bila že enkrat, poprej razpuščena, c.eš, da se politično izrablja. Pozneje dano zopetno dovoljenje »e pa pokazalo, da je bil razpust neopravičen. Sedaj so pa beograjski tisti trdili, da se bivši oficirji bavi j o s špijunažo in da so celo zapleteni v afero, ki je bila v. preiskavi. Dobro! A zakaj vlada ne nečaka na sestradane penzijoniste si zbira politična gonja za svoje prve žrtve. . V zgodovini celega sveta velja pravilo, da se .spi-jone obešaj premagane častnike pa spoštuje. Iz zadnjih vojn imamo dovolj primerov, kako so vojske vseh narodov počastile padle in vjete sovražne oficirje. Junak, četudi nasprotnik, je našel priznanje, ko je minute vojna, je pa ostalo spoštovanje. Naravno, da so izjeme, kjer nasprotnik ni bil gentlemen, ni pa primera, da bi se zmagovita vojska znašate po sklenjenem miru nad premaganiini in golorokimi nasprotniki. Proti tem načelom pa žalostno odseva dejstvo, da se v Beogradu osumljeni špijoni, izvzemši ene demimondke, izpuščajo na prosto, ko se v Magrebu razganja društvo upokojenih oficir jev ter se iz vojske mečejo oni prečani, kt so skozi tanko sito in rešeto bili v njo sprejeti ter so doslej bili prav dobi za najslabše in najtežje službe. Jugoslavija jje kakor češka, Poljska in Rumunija sprejemala bivše avstrijske oficirje v svojo vojsko. — Novo sprejeti Šo#pa kmalu spoznali ih uvideli, da za njih ne bo obstanka. Število siromašnih vojaških pen-zijonistov je rastlo od dne do dne. Leta 1921 je bila v Rimu konferenca nasledstvenih držav, na kateri se je razpravljalo in reševalo tudi vprašanje upokojenih av-stro-ogrskih oficirjev. Sprejet je bil sklep in obveznost tudi od. strani naše države, da pokojnine ne smejo biti nižje kot so' bile pod Avstrijo. Zato plačuje Češka toliko svojih kron, kolikor je Avstrija plačevala v predvojnih svojih kronah, Rumunija toliko v levih, samo naša država ne plačuje v dinarjih, ampak še vedno v kronah in tako dobivajo vpokojenci toliko naših kron, kolikor je bilo avstrijskih, četudi je jasno, da bi morali dobiti toliko dinarjev, kolikor je bilo predvojnih avstrijskih kron. Ali je korektno, da vlada, poslužujoč se fin te, da. je krona naše denarno sredstvo, krši rimsko konvencijo ter pusti svoje nekdanje vojaške nasprotnike, a .danes svoje državljane stradati!? Za zmagovalca je gotovo silno nekavalirska gesta, katero pa skušajo v Beogradu upravičiti s tern, da obrekujejo bivše avstrijske oficirje s separatisti, uporniki in špijoni. Oblastniki, ki se proti ogromni narodni večini hočejo z vsemi sredstvi obdržati na krmilu in površju, padajo z ene protievropske metode v drugo. Srbi so bili velikodušni v nesreči, danes pa oblastniška porodica niti tega ne pusti, da bi bili pametni v svojo in celokupno državno korist na znotraj in zunaj. Železničarska beda. izid preiskave in na ki izrek, temveč razpušča zadrugo ter tako službeno na njene člane meče sum špijonaže. S lem se bivšim avstrijskim oficirjem po volji režimskih listov jemlje dobro ime'in iznemogle, Dajte nam kruha! (Klic iz obupanih železničarskih krogov). Ta obupen klic se je že pri nas železničarjih popolnoma udomačil. Dajte nam kruha, vpijejo naši otroci, a naša vlada je gluha. Ne vidi nič, oziroma noče slišati naših obupnih klicev. Kaj je našim ministrom, ako strada bedno ljudstvo, samo, da so oni siti, preobloženi z denarjem. Ti naši ministri se vozijo po letoviščih, obiskujejo najdražje hotele, da se na nekak način znebijo tega «sitnega novca«. A pri nas?! Ako zaprosimo, so gluha ušesa, 'naših sestradanih obrazov ne vidijo, so slepi, naših obupnih klicev ne slišijo in še le v času 'protestne obustave dete so se zganili naši vtedinovci, pa ne, da bi nam priskočili na pomoč v najskrajnejši bedi, ampak so zarožljali z orožjem, nas vpoklicali k orožnim vajam. Kje je tukaj pravica? Ako zahtevamo kruha, se nam nudi bajonet. Po našem mnenju nista imela notranji in vojni minister povoda nas vpreči v jarem militarizma, ker prvič ni bila namenjena daljša stavka in kakor se je disciplinirano začete, se je tudi tako kčnča-la. Pozivnice so se še izdajale naprej in še danes, ko to pišem, šč se izdajajo. Vprašamo: ali ima to kak pomen? Na pozivnici je črno rta belem, oziroma z rdečo na belem, da sc moramo takoj povrniti-na delo in sicer v obliki orožne vaje. Deteti se je pa začelo že takoj ob napovedanem času, torej pozivnice niso dosegle nobenega uspe ha. Kajti večina je bila že dva, tri ali več dni na delu, ko ga je dosegla pozivnica. In tako smo sedaj pod okriljem vojnega ministra. Vprašamo pa sedaj, ali bo vojni minister voljan skrbeti za naše žene in otroke? Kajti nismo si sami krivi, da trpimo pomanjkanje in smo zato v železniški službi, da dčtemo, bodisi duševno ali telesno, samo, da nas zalo železnica primerno plača da lahko stanu primerno živimo in ne kakor sedaj, ko stradamo, brez olepšey,$pja povedano. Pravijo, da je želodec največji revolucijonar in res, sedaj, ko se je začel malo gibati je že vse, kar žvenkeče z orožjem na delu, da ga napolni in samo jermenov je'še treba, da se ga primerno stisne pa bode spet vse v redu. Štiriindvajseturna obustava dela na vseh, poedini-cali družbe juž. žel. je menda pokazala vladi, da je med železničarsivom duh enotnosti, dasiravuo se tam smatra vlada železničarje za razcepljeno druhal. Dne 3. avg. se je pokazala ta situacija v jasni luči. Lačni želodci in nagi hrbti'v osebah vseh južnih železničarjev so pokazali, da je sila prispete do vrhunca, .da ne gre za drugo ko za en klic: Kruha nam dajte! Pa vkljub temu vlada ne vidi pogina trpečih, ampak samo politiko, in pravi: To so proti drža vni elementi. Te odgovore daje samo radi tega, da nas lahko obsoja in nam še nadalje odreka kruh. .Menda gg., ministri mislijo, da železničarji in državni našla vijenci ne rabijo nič druzega, kot šikane, delo in disciplino. Naj gredo za časa parlamentarnih po čilnic. ti gospodje.opravljal našo službam naj sprejemajo za svoje vestno delo našo plačo ter žive samo od tiste, bomo videli, če ne hojo tudi oni postali lačni, to je proti-državni, in če bodo zadovoljni, če se jim obupanim ne bo dalo drugega, kakor prazne obljube. Babilonske razmere v delavnici južne železnice. — Razni delovodje so postali pri nas tako samovoljni in ti- ranski proti delavstvu, da nas s tem silijo, da se javne* proti temu oglasimo. Imamo primero iz oddelka IL kovačije, kjer so štiri delovadje, med njimi eden, ki je ob času razsute Avstrije tukaj našel svoj kruh, ter se"daj misli, da je za to tukaj, da delavstvo denuncira. Pjidltu» se skriva po koteh, samo, da bi kaj ovohal, kar bi lahko porabil v svoje denuncijantske namene, Bog pomagaj onemu, katerega zaloti, da si malo odpočije. Svetujemo tistemu gospodu, naj pomni, da so kovači ognja vajeni in naj se za sedaj samo informira, kako se je delo^tđji Poteku zgodilo. ' Vsak dan se delijo v delavnici južne železnice poziv niči za orožne vaje. Naj stopi vsak železničar pred ogledalo, da vsaj tam videl ali je železničar ali vojak,, ali pa sestradni trpin. Najbrž bo zadnje. Torej vdjak-železni-čar je danes protidržavni element, zato, ker bi rad toliko kruha, da mu ne omagajo moči za dete. Vlada in merodajni faktorji nas hočejo uničiti, to vidimo. , K orožnim vajam se kličejo 15 letni učenci v delavnici, starčki, ki služijo zadnja leta, ter celo pohabljenci, slepi ali brez roke, ki vrše službo slug. To vam je armada! Komandirji pa bodo menda tisti, ki so že vsled bed« zapustili to dolino solz, a so orožne vaje še tudi za nje, Vlada se posmehuje našemu obupu, našim solzam, našemu poginu. Samo kako dolgo še? Vlada ima denar za militarizacijo. Ivo je stopilo že-lezničarstvo v stavko, je bilo kar par milijonov na razpolago za militarizacijo; da se s lem uboge železničarje, ki so v svojem obupu segli po tem zadnjem sredstvu, zopet potlači in še bolj uniči. Kadar pridete še vi iz Beograda k nam agitirati za radikale, boste spoznali našo politiko, ker sedaj pravite, da delamo iz politike, ke* smo tečni. iiievni novice. EVHARISTIČNI KONGRES A’ ZAGREBU. (Važna obvestila in naročila za udeležence).: 1. Ugodnost polovične vožnje velja na državnih železniških progah od 14. do 25. avgusta, na progah juž, železnice od 15. avgusta do 3. septembra. 2. Vozni list za Zagreb in nazaj si mora kupitr udeleženec. sam in sicer na postaji, rta kateri bo vstopil in izstopil. V Zagrebu se pri izhodu iz kolodvora vozni list ne sme oddati, anipäk ga je obrdžati do prihoda na svojo domačo postajo. 3. Gospodje župniki naj vpišejo na izkaznico udeleženčevo ime, priimek, bivališče in postajo iz katere se odpelje. Razdelijo naj iste pred odhodom v Zagreb z resnim opominom, naj udeleženci pazijo na izkaznice. Vsak udeleženec dobi namreč le eno izkaznico, s katero se bo izkazal pred železniškimi organi, da je udeleže? nec evharističnega kongresa. In le tisti udeleženec se bo vozil nazaj brezplačno, ki bo imel pri vrnitvi na Zagreb škem kolodvoru vozni list in izkaznico, 4. Udeleženci iz ene župnije naj si izberejo enega voditelja, oziroma eno voditeljico. Večje skupine dobijo od; odbora določenega voditelja, oziroma voditeljico, katerih dolžnost bo, skrbeti, za red na prenočiščih) zlasti pa za red pri procesiji. Dolžnost udeležencev pa ho, svoje voditelje ubogati. 5. Kdor je naročil hrano, mora vzeti s seboj žlico, .vilice in nož. Osrednji odbor želi, da nastopijo udeleženci v narodni noši, posebno pri procesiji. Duhovniki morajo vzeti s seboj za procesijo talar, roket in belo štolo, duhovniki, ki imajo pravico nositi mucet, naj vzamejo s seboj še mučet. Zadnja naročite in obvestila objavi škofijski odbor v pondeljkovi številki «Straže«. Lavantinski duhovniki so imeli ta teden duhovn« vaje, katere je vodil preč. g. p. Ramšak S. J. Bilo je pri teh eksereicijah 123 duhovnikov. Tudi škof p. n. g. dr, Karlin se je udeležil teh duhovnih vaj. UJU ali Udruženje jugoslovanskega učiteljstva j« imelo te dni svoj kongres v Ljubljani, ki pa za nas Slovence, ni prav nobenega pomena. UJU namreč že davno ni več jugoslovanska organizacija, ker so v njem samo Srbi in pa slovenski hlapci režima, dočim hrvatsko narodno učiteljstvo s to organizacijo že davno nima nobene zveze, ter jo popolnoma bojkotira. Svoje jugoslovanstvo kaže UJU prav lepo s svojim novoizvoljenim odborom, v katerem je 30 Srbov in samo 4 Slovenci. Med 30 srbskimi odborniki je vrh tega tudi prav malo prečanskih Srbov, večina je iz Beograda. Razumljivo je tudi, da se je UJU izreklo za vstvarjenje velesrbske državne zavesti, za sokolstvo in posebej še za boj proti «klerikalizmu«. Kori tarski parfum in g. dr. L. Lenard. Gospod radikalni dr. Lenard je izpustil iz radikalne Noetove barke radikalnega goloba, o katerem trdi s svojim podpisom, da so radikali, oni, ki smrde po znoju, ne pa oni, ki smrde po parfumu. Dr. Lenardu odgovarjamo in še bomo odgovorili rte drugem mestu, a za danes pribijemo samo to, da nam dr, Lenard (da rabimo njegov izraz), smrdi po znoju kiečeplazstva in po Jkoritarsko rhdikalni' parfumeriji. Po svojem znoju in korilarskem parfumu pač naj ne sodi g. dr. Lenard trboveljskih rudarjev, ki štrajka jo iz obupa. Rudarska stavka. 10.000 rudarjev je že tretji teden % stavni, 1 rboveljska družba pa odklanja posredovanje: ministri'i jalne komisije. Od gospodarsko-finančnega od. bora je dobila dovoljenje za 5 odstot. zvišanje cen pre- mO£U ill to ]li SP zvonio na Lr nn e r i rrre n 3. o č a rtnarl v» a Ki mogu in to bi se zvalilo na konsumenie še predno bi delavci kaj dobili. Vlada ni sposobna, stopiti Trboveljski družbi na prste ter zadevo pravično uravnati. Družba vidi vladino neodločnost, zalo pa grozi rudarjem z odpusti iz službe. Rudarji odpusta iz službe seveda n« morejo pripoznati in ne vedo, kako pride družba do tega, pa se je sam veliki župan Lukan izrazil, da vlada ne more prisiliti niti družbo, da bi zvišala plače, niti delavce, da bi delali. Nadalje je družba razposlala in razobesila razglase, v katerih grozi, da bo vsak oni odpuščen, ki ne bi prijel v 48 urah za delo, terse celo širijo vesli, da bo s silo natirala delavstvo v službo. Delajo se tudi seznami, črne liste in se bo baje odpustilo vse one delavce, kateri zastopajo delavske interese, one, ki so večkrat bolani in one, ki izostajajo iz dela. V nedeljo so se po revirjih vršili v najlepšem redu in veliki udeležbi shodi, ki so sprejeli resolucijo, kri pravi glede prej navedenega postopanja družbe: Protestiramo najodločneje proti temu počenjanju Trbov. prein. družbe ter izjavljamo, ne enega se ne bo odpustilo iz službe, kajti kadar se konča štrajk, bomo sprejeti zopet vsi na delo ali nobeden. Protestiramo tudi, ker je ravnatelj ustavil vsako izplačevanje podpor iz podpornega fonda onim, ki so bolni, dasiravno je ta denar le delavski denar ter ne prispeva v ta fond družba niti vinarja. Blamaža Grjime glede vrba Triglava. Glasilo naših nacijonalistov, ljubljanska «Orjuna«, si je privoščila par posebnih izdaj, v katerih je pozivala za 12. t. in. vse člane Crjune na vrh Triglava, češ, oboroženi laški alpinci so že dvakrat obiskali vrh Triglava, zaprli dohode slovenskim turistom na Triglav, prepleskali Aljažev stolp z italijanskimi barvami itd. Radi tega neču-venega onečaščenja vrha Triglava od strani Italijanov hoče Orjuna dne 12 .t. m. na Triglav, bo tamkaj razvila našo državno zastavo in s tem oprala italijanski madež. «Straža« je prva opozorila na orjunske izmišljotine, pridružil se jej je «Slovenec«, ki je konštatiral, da se je Orjuna nalašč poslužila teh alarmantnih izmišljotin, da je lahko oh času novinarskega in učiteljskega kongresa v Ljubljani vzbujala pozornost. Za «Stražo« in «Slovencem« pa je prišel tudi očka «Narod«, ki pravi, da je uradno ugotovljeno, da na Triglavu ni Italijanov in da je Alajžev stolp popolnoma intakten. Zunanje ministrstvo samo izjavlja, da ne obstoja nikaka nevarnost v vprašanju določitve meje na Triglavu. Sporna razmejitev na Triglavu je izročena v rešitev inozemskemu generalštabnemu oficirju, a ne kakemu orjuncu. Ekspedicija Orjune na Triglav bi nam samo škodovala na zunaj in jo ho vlada gotovo prepovedala. Orjuna bo pač bolj bogata za eno blamažo. Dosedaj so valovile blamaže orjuncev po mestih in trgih, tokrat pa so se or-junci lažnjivim potom osmešili do vrha Triglava. Zopet povišani železniški tarifi. Naši železniški ministri se najrajši in najbolj udejstvujejo v povišanju železniških tarifov. Za zboljšanje prometa, popravo prog vagonov in lokomotiv ter za zboljšanje obupnega gmotnega položaja železničarjev se ne zmeni nobeden. Edini recept železniških minisirov-Srbijancev je povišanje prevoznih tarifov. Kedo bo imel bene od poviška znaj Bog in g. minister Velizar Jankovič, železničarji in promet gotovo ne. Povišanje tarifov slopi v veljavo dne 15, septembra. Železniški tarifi bodo povišani za 50 do 100 procentov. «Jutro« javlja, da bo znašala po tem povišku vožnja po'železnici III. razreda 30, v II. 60 in v L 90 para 1 km. Pri brzovlakih bo prišlo na 1 km v III. razredu 60, v II. 90 in v I. 120 para. Pri obeh povišanjih pa je treba povišku prišteti še 15 procentov prometnega davka. Za brzovozno in tovorno blago bodo povišani tarifi za 100 odstot. Prevoz blaga, ki se je prevažalo dosedaj po znižanih tarifih, se bo podražilo za 30—50 procentov. Štiriindvajseturna stavka je torej začasno rešena s poviškom prevoznih tarifov, a od tega ne bodo dobili obupu izročeni železničarji nič! Ponos gospođa bivšega ministra pravde Laziče Markoviča. V «Samoupravi« je izpustil gospod Markovič je v javnost izjavo, v kateri pravi, da on sam ni imel nobenih afer in jih tudi ne misli imeli. Vso njegovo delo v ministrstvu pravde je čisto ter zakonito. Vso njegovo delovanje je javno, podprto z akti in dokumenti, ki so delo Markoviča in on je na to delo ponosen. Delovanja Markoviča ne more zamegliti nobena kampanja, ki se zaganja vanj od strani bivših detektivov ter drugih ljudi, s katerimi smatra g. Laziča pod častjo, da bi z njimi razpravljal. Minister pošte in poštna statistika v Sloveniji. Minister pošte g. V. Vukičevič je novinarjem naštel, koliko je bilo v Sloveniji poštnih, brzojavnih in telefonskih postaj in aparatov. Primerjal je predvojno in sedanje stanje. Ni pa povedal, da smo pomnožili število brzojavnih in veliko telefonskih postaj ravno med vojno, ker smo tvorili bojno in etapno ozemlje avstrijske soške fronte. Ni torej nobena zasluga Beograda, v kolikor smo napredovali v teh prometnih sredstvih. Dalje se je ob prevratu in v prvi dobi po prevratu, ko so po-edini ministri jedva vedeli, da je Slovenija jugoslovanska, storilo največ iz lastne inicijative. Znano je, da ima v tem oziru prav posebne zasluge agilni dr. Jankovič z ostalim strokovnim osobjem. Minister tudi ni povedal, da je na okroglo 80 poštnih okoljših posebej zadnji dve leti zmanjšan in poslabšan promet in do-stavljalna služba. To zadnje pa je res delo in zasluga centralizma in beograjskega ministrstva. Od Sv. Ruperta v Slov. gor. nam poročajo, da je v Nadbišecu umrl dne 30. julija posestnik Anton Ploj v 84 letu svoje starosti previden s svetimi zakramenti. — Dragemu možu blag spomin, njegovim pa naše sožalje. Akademska menza. Na premiciji, ki jo je obhajal dne 5. avgusta 1923 pri Sv. Marjeti nižje Ptuja preč. g. Bezjak Joško, so se gosti spomnili tudi naših visoko-šolcev. Pri licitaciji smo nabrali za akademsko menzo, kjer dobivajo naši akademiki hrano po znižani ceni, revni celo brezplačno 642 D 40 p. Vsem darovalcem na tem mestu prisrčna hvala. Posnemajte tudi drugod naše vrle Šmarjetčane, Telovadno društvo Orel v Oplotnici priredi dne 19. avgusta t. 1. ob 3. uri popoldne na vrtu gospe Kunej svoj javni telovadni nastop z lepimi telovadnimi točkami. Po telovadbi prosta zabava, pri kateri nastopi več pevskih zborov. Pridite vsi. Bog živi! Okrožna zborovanja Kmetijske družbe za Slovenijo v Mariboru, v nedeljo, dne 19. avgusta 1923. Kmetijska družba sklicuje na podstavi § 16 družbenih pravil okrožno zborovanje v Mariboru v nedeljo, dne 19. avgusta ob desetih dopoldne v prostorih vinarske in sadjarske šole. Spored tega shoda: 1. Pomen Kmetijske družbe in njenih podružnic (inž. R. Lah). 2. Bodoči cilji naše živinoreje (živinorejski inštruktor M. Zupanc). 3. Današnja vinska kriza in kako ji odpomoči (Rob. Košar). 4. Slučajnosti. Po shodu si ogledajo zborovalci vinarsko in sadjarsko šolo, vrtnarsko podjetje g. Džamonje, vinsko razstavo in industrijsko-obrtno vzorčno izložbo. Kmetovalci se vabijo, da se v čim večjem številu udeleže tega zborovanja, na katerem se bodo razpravljala za današnjo dobo najvažnejša gospodarska vprašanja. Podružnice naj pozovejo svoje ude, da prisostvujejo temu shodu, oziroma oddaljeni naj pošljejo vsaj svoje zastopnike, da se pouče o delovanju na gospodarskem polju. Pokvarjenih in neporabnih vagonov je na postajah v Sloveniji 2800. Ti vagoni se ne popravijo, ker ni za popravilo dovoljnih kreditov. Ta mrtvi kapital od 3000 neporabnih vagonov povzroča naši industriji in poljedelstvu ogromno škodo. Ta škoda pa se še znatno poveča, ako pogledamo na izvoz, ki največ trpi radi zanemarjeno pokvarjenih vagonov. Tako je v Sloveniji, a na Krvatskem in v Slavoniji? Gotovo ni niti ene postaje, na kateri ne bi rjavelo in trohnelo najmanj 10 raz-klopotanih vagonov. Bolgarske organizacije v stramiškem okraju. Špi-jonska afera, ki je odkrita v Sirumici in v katero so zapleteni višji uradniki ter mnogo uglednih osebnosti, je prinesla na dan še druge zanimivosti. Izkazalo se je namreč, da imajo komiti v celi dolini Strumice izborno organizirano špijonažo poleg tega pa v tamošnjem prebivalstvu dobre pomagače, ki jih skrivajo pred orožniki. Največja teh organizacij je bila v vasi Popsevo. Interesantno je, da so celo organizacijo vodili najbolj imoviti prebivalci, o katerih žandarmerija ni nikoli nič slabega sumila. Vse sumljive osebe so zaprli. V samo enem okraju je zaprtih nad 100 oseb, katere čuva v zaporu močna straža, ker so komiti zagrozili, da bodo jetnike osvobodili. Po rezultatu dosedanje preiskave se vidi, da je večina prebivalstva ob bolgarski meji v službi komitov. Samo se še ne ve, ali so bili za to prisiljeni od razbojnikov, ali pa jim prostovoljno pomagajo. Invalidi, vdove in sirote se pozivajo, da prinesejo vsak svojo sliko, ki pa ne sme biti preko 3 leta stara, v uradnih urah v društveno pisarno Rotovški trg išt. 9. Slike se bodo sprejemale do najpozneje vštevši dne 19. t. m. Vsak član dobi potem v gotovem roku izstavljeno novo člansko knjižico, opremljeno s svojo sliko, ki bo potem tudi služila kot legitimacija za znižano vožnjo po železnici. Pripomnimo, da velja to samo za organizirane člane, ki redno plačujejo članarino. Po pravilih je vsak izključen, ki je zaostal s članarino za pol leta. Dolžnost vsakega člana je, da obvesti tudi druge tovariše in tovarišice o tem. Vsak član se naj javi tam s sliko, kjer plačuje članarino, n. pr.: člani, ki so na deželi, se naj takoj javijo pri svojih zaupnikih, člani pa, ki so v mestu, oziroma v mestni okolici, se naj javijo v društveni pisarni, Rotovški trg št. 9. Uradne ure so vsako sredo in nedeljo od 9. do 12. ure dopoldne. — Udruženje vojnih invalidov v Mariboru. Stanje hmeijskih nasadov v naši državi. Ako se govori o hmeijskih nasadih v naši državi, prideta v poštev samo Slovenija in Vojvodina. V Srbiji, Bosni in na Hrvatskem je kultura hmelja tako neznatna, da ni vredno o njej niti govoriti. Površina vseh hmeijskih nasadov znaša v naši državi 1510 ha in od letošnje hmeljske letine pričakujejo 7500 met. stotov. (Srpana pošta. V Jaraku pri Novem Sadu so po dnevu maskirani roparji vdrli v poštni urad. Uradnica se je vsled strahu onesvestila. Razbojniki so oropali blagajno ter pobegnili z denarjem v bližnji gozd. Strela omamila 15 otrok. Preteklo nedeljo je na otoku Braču razsajal vihar, združen z nevihto. V splitski luki je strela udarila v cerkev ob času jutranje maše. Omamila je 15 otrok, ki so bili pri maši, vendar pa ni nobenega ubila. Otroci so po daljšem času prišli k zavesti. Mlad morilec. V Privlaki v Sremu sta se sporekla dva dečka pri kegljanju. 131etni Andrija žužek je v prepiru potegnil nož ter zabodel dvakrat 151etnega Val. Antoloviča, ki se je zgrudil nevarno ranjen. Ranjenca so ljudje prenesli domov, kjer je zadobljenim ranam podlegel, mladi ubijalec pa je hotel pobegniti v gozd, pa so mu beg preprečili ter ga zaprli. Nasilen Črnogorec. V Split se je pripeljal z ladjo Črnogorec Novak-Mrkaljevič. Ko ga je finančna straža preiskala, je našla pri njem samokres, pa je bil zaradi tega odveden na redarstvo .Tu so mu hoteli samokres odvzeti, česar pa Črnogorec ni mogel mirno prenesti- in je ustrelil na policaja Dageliča, potem pa se podal v beg proti luki s samokresom v roki. Par redarjev ga je vlo-vilo ter prepeljalo nazaj na stražnico, kjer so ga vklenili ler odgnali v zapor. Redar, na katerega je Črnogorec streljal, je težje ranjen. Vsled žalosti za sinom se je v Osjeku utopila Marta Nachtmann. Pred tremi tedni je utonil pri kopanju v Dravi njen 141etni sin. Pred letom dni je istotako utonil njen prvi sin, pa si je že takrat vsled žalosti hotela končati življenje na la način, da se je hotela vreči pod vlak. Takrat so jo še rešili. Tragična smrt njenega drugega sina pa jo je tako pretresla, da je sama skočila v Dravo ter utonila. _vv Šmarje pri Jelšah. Zgodovina in opis njegovih svetišč in pridejanih 31 slik. Priredil Ivan K. Vreže, profesor v Mariboru, 1923. Založila romarska cerkev sv. Roka pri Šmarju. To je naslov drobni knjižici, ki obsega 13 strani besedila in sicer: Šmarje — v Slovenskih goricah znano pod imenom (Marija) na jezeru —, Pot in kapele proti Sv. Roku, Sv. Rok — vsaki teh oddelkov kratko opisan in s svojo zgodovino; potem še: Cerkvene slovesnosti, Razgled iznad 369 m visokega Sv. Roka in Spomin pri tem razgledu. V zadnjem odstavku našteva nekaj znamenitih Slovencev, ki so v okolici delovali. Večji del knjige v navadni osmerki pa obsega (s tlorisom Križevega pota) 33 slik: Šmarje, kapele Križevega pota, Sv. Rok. Knjiga je namenjena v prvi vrsti mnogoštevilnim romarjem in Slovenije in Hrvatskega, da si doma pokličejo v spomin kraje m slike, ktere so na potu iz Šmarje do Sv. Roka videli, in razgled, kterega so tamkaj vživeli. Enako pa tudi vsem drugim izletnikom. —-Knjižica je lična in stane samo 7 D in se dobiva v Cirilovi tiskarni v Mariboru ter pri župnem uradu v Šmarju. Vsem poznavalcem in prijateljem Sv. Roka in prireditelja, g. prof. Vrežeta, se knjiga posebno priporoča, tudi zato, ker je čisti dobiček iz izkupička knjige namenjen za vzdrževanje šmarskih svetišč. Iz Maribora. Eks-poslanik dr. Vošnjak je naznanil po «Taboru« in «Marburgerici«, da toži «Volksstimme«, «Slov. Gospodarja« in nas. Prva dva lista po enkrat, nas pa kar po dvakrat. Menda radi tega, ker smo z drugimi listi vred pisali, kako je romal v Beograd po pare in kako se postavlja kot hišni posestnik. Če toži, pa naj toži, da pa na koga ne pozabi, mu prav radi ustrežemo še s citati iz raznih srbskih in hrvatskih listov, ki so se že in se še havijo z njegovo visokostjo. Užaljeni «minister« bo imel dosti posla, pa če tudi vse iztoži, se mu bodo ljudje se vedno smejali. Smejijo se mu po Lajteršbergu ko ob prihodu svoje soproge okrasi svojo hišo z zastavo, kakor kak fevdalni grad, smejijo se mu po uradih, kjer po desetkrat pove, da je «minister« ter poželjivo čaka na poklone, ki se pa še tako devotno dresiranemu slugi zdijo končno odveč. Orjunski škandal je bil včeraj popoldne okrog 5. ure na oglu Vetrinjske in Jurčičeve ulice. Tu je delikatesna trgovina Vračarič in Šorn. Gospod Vračarič je skoz in skoz poštenjak in po nesreči je prišel v kompanijo z orjuncem Šornom. Tega smo že parkrat omenili, poslal nam je pa pismo, da mu delamo samo reklamo. Včeraj se je pa videlo, kako se on razume na reklamo. Druga gospoda Vračariča ni bilo doma in or junec Šorn je popival s svojimi orjunskimi tovariši. Nazadnje jih je spravil v trgovino, kjer so naprej pili, kadili skozi makaronijeve cevke ter še razne stvari uganjali, kakor kak zverinjak pred mimoidočo publiko. Naenkrat pa pride gospod Vračarič domov ter razžene iz lokala pijano orjunsko druhal na cesto. Tu se je še le začel pravi škandal, kdor je prišel mimo, ni imel miru pred to pija no podivjano druhaljo. Izzivali so ženske in sploh vse, ki so prišli mimo. Končno se je eden od pijanih orjuncev lotil tudi hišne gospodinje, ki se je pojavila ob škandalu. Kakor druge, tako je tudi njo tepel ter se ž njo ruval in policaj je imel veliko muke, da ga je spravili s seboj. Gledalci, bilo jih je polno, so rekli: Če ne bi bil orjunec,, bi bil že davno pri Grafu. Končno ga je policaj odvedel s seboj in vsi so se oddahnili meneč, da je tam, kamor spada. Naenkrat se pa cela družba in tudi najbolj nasilni orjunec zopet pojavi in vsi mnogoštevilni gledalci so prišli do mnenja, da imajo orjunski nasilniki posebno zaščito pred zakonom in monopol za politične izgrede. Orjunec Šorn je svoje tovariše ves čas spremljal, potem pa je z njimi zopet izginil. Gospod Vračarič je po nesreči prišel do tega kompanjona, trgovino je prevzel v zelo težkih okolnostih, sedaj trdo dela, je vesten, uslužen in skrben, ima bolno soprogo ter nad glavo skrbi in dobro bi bilo, če bi se našel kak poštenjak, ki bi ga rešil orjunskega kompanjona. Teror socijalpalrijotov. Na zadnjem zborovanju mariborskih občinskih cestarjev je en junak od ponesrečenega govornika med drugimi farizejskimi izjavami tudi izbleknil, da vsak, kdor ne bo plačeval članarine za socijalistično strokovno organizacijo, dobi brco in s tem slovo od občine. Popolnoma socijalistično! Ako ne moreš plačati 56 kron mesečne članarine, ker si preslabo plačan, tedaj pa marš na cesto. Taka bi bila torej blaginja v socijalističnem družabnem redu. Delavstvo poglej, kaj te čaka, ako skoro ne pometeš še z ostankom te lažisocijalistične golazni. Vsiljivost «Volksstimme«. Osebno glasilo gospoda mariborskega župana Grčarja je ena največjih — prav vsiljivih nadlog. Nekateri poprejšnji naročniki so list že bogzna kolikokrat odpovedali, a vedno se jim še dostavlja po posebnih raznašalkah. Gorje, ako zavrneš takega vsiljivega raznašalca županove, policajdemokratsko-so cijalistične modrosti, tako te priklenejo na pranger sovražnikov proletarijata. «Volksstimme« bi se morala za vedati sama, da je že radi svoje pasjo slabe nemščine, svojega plankanja in nezakonske zveze s kapitalističnimi krogi potom g. župana sama zapravila vsak interes naročbe od strani delovnega ljudstva. Kar je usilje-nega, ni nikomur ljubo, četudi bi bilo zastonj, to si naj zapomni tudi gospoda krog «Volksstimme«. Mariborčani gremo v nedeljo, dne 12. avgusta z na šimi Orli v Slov. Bistrico, kjer bo dopoldne velik mladeniški tabor in popoldne orlovska okrožna prireditev. Vsak udeleženec, tudi ne-Orel ima polovično vožnjo. Izkaznice za polovično vožnjo po železnici se dobijo v tajništvu SLS v Cirilovi tiskarni. ................... Odbor katoliške omladine v Mariboru naznanja vsem katoliškim staršem in njihovim poštenim sinovom, da sprejema do 20. avgusta nove čalne v pomnožene’in izpolnjene odseke, kakor: v odsek godbe na pihala in lok, tamburaški in pevski zbor ter citraški klub. Sprejmejo se tudi pošteni dečki od 12. leta kot začetniki v pevski, goslaški n citraški odsek. Kdor torej želi biti versko vzgojen ter se naučiti te ali one godbe pod ugodnimi pogoji, naj ne zamudi te prelepe prilike. Star ši, če hočete, da bodo vaši otroci ostali dobri in prosti čas porabili za pošteno zabavo ter potrebno izobrazbo, pridite ž njimi v Vetrinjski dvorec od pol 7. do 7. ure zvečer in jih vpišite v društvo katoliške omladine. — Odbor. OA SPD. Nedeljo, dne 12. avgusta izlet na Remšnik, kjer se bo dala nova spominska knjiga in štampiljka v promet. Ista bo shranjena v gostilni pri Baštinu. Odpeljemo se zjutraj ob 5.05 do postaje Ribnica—Brezno. III. izkaz darov za avtomobilski sklad pobrežke požarne brambe. Potočnik Josip, železničar, 100 din.; občinski urad Zrkovci (g. Sel) 50 din.; pevsko društvo «Zarja« 100 din.; Fuchs Franc, posestnik, 100 din.; Balon Franc, gostilničar, 100 din.; Riedl Franc in Marija, trgovina, 125 din. Mestna občina Maribor je zasi-gurala 1000 din.; istotako občina Pobrežje 1250 din. Prisrčna hvala! Zbirka se nadaljuje! — Načelstvo. Dr. Vilko Marin se je zopet vrnil v Maribor in ordinira dnevno od 8. do 9. ure, 11. do 12. ure in od 14. do 16. ure v Razlagovi ulici št. 15, I. nadstropje. Telefon štev. 205. Dušica. Roman v treh delih'. Angleški spisala B. Orczy. Prevedel Paulus. 36 In Margareta se je zabavala. Misliti sploh ni hotela več. Vdala se je usodi. Čutila je, da je ne obvladuje več, da se ji dogodki izmikajo izpod rok. Chauvelin, to je vedela, ni poznal usmiljenja. Vedela je, da je izbira v njeni roki, ali hoče plačati kruto ceno za Armandovo življenje, ali pa ne, zavedala pa se je tudi, da ne more zapovedovati dogodkom. In zato je čakala. In vmes se je vdajala zabavi. Pozno na večer je zagledala med gostmi Andreja in Antona. Pravkar, se je zdelo, sta dospela. Andrej, je opazovala, se je takoj lotil male Suzane in kmalu sta izginila nekje med zavesami globokega okna ter se zatopila v dolg pogovor, ki je bil za oba očividko zelo zanimiv in resen. Mlada moža sta bila precej izmučena, sicer pa sta nosila neoporekljivo večerno obleko in nista kazala naj manjšega znamenja, da bi bila kakorkoli razburjena zaradi pravkar preživelih dogodkov. Da liga «Dušice« ni opustila svojih nevarnih načrtov, to je tekom večera zvedela od Suzane. Liga bo rešila grofa Tournay-ja v par dneh, to zatrdilo, ji je pravila, da sta dobili z materjo od članov samih. S plašno radovednostjo je gledala po razkošno razsvetljeni dvorani, po sijajni .elegantni družbi, ki je vrvela krog nje, in se popraševala, kateri izmed vseh teh veselih, zabavi in uživanju vdanih, tako krotkih in miroljubnih mož bi naj bil drzni, skrivnostni junak «Dušica«, ki je snoval tolike vratolomne pobege in držal v rokah niti daleč razpredene zarote, usodo nesrečnih francoskih plemičev —. Pekoča radovednost jo je pograbila, gnalo jo je, da bi zvedela, kdo je «Dušica«. Odkar je bila na Angleškem, je čula o njem, občudovala ga je, oboževala, pa tajnost, ki ga je obdajala, dosedaj ni toliko dražila njena radovednost. Danes pa je kar zakoprnela v njej radovednost. Ne zaradi Armanda in — oh! — ne zaradi Ghauvelina, ne, zaradi same sebe, zato, ker ga je občudovala, ljubila, tega srečnega, tajinstvenega junaka. Na plesu nekje je bil, o tem ni bilo dvoma. Saj sta prišla na ples tudi Andrej in Anton, gotovo za to, da bi se srečala ž njim, dabi ž njim govorila. Morebiti tudi, da bi dobila novih navodil —. Kateri izmed teh treh je «Dušica« —? Gospod Andrej Foulkes —? Ta ne, gotovo ne! Njegove krotke, sinje oči so nežno in ljubeče iskale edinole malo Suzano, ki jo je stroga mati končno našla v samotnem kotičku in jo odvedla med družbo nazaj. Margareta ga je opazovala, kako je nekaj časa stal sam ter neodločno in hrepeneče zrl za svojo izvoljenko, dokler ni izginila v gneči. Opazovala ga je, kako je počasnih, zamišljenih korakov stopal proti durim, ki so peljala v majhen, stran ski budoar, kako se je naslonil na podboje, z očmi iška joč po dvorani —. Izmuznila se je v ugodnem trenutku gostobesednemu družabniku in se neopaženo bližala durim. Zakaj je hotela biti blizu njega, tega sama ni vedela. Morebiti jo je peljala tja njena usoda Hipoma je obstala. Srce se je ji zdelo da je umolknilo, oči so se ji razširile in za trenutek zaplamenele proti durim, pa se je koj obrnila v stran —. Gospod Andrej je še vedno nepremičen stal ob podbojih, toda videla je, čisto razločno je videla, da mu je lord Hastings, mlad orjak, prijatelj njenega moža in zaupnik \valeškega princa, mimogrede stisnil nekaj v roko. Za majhen trenutek se je Margareta obotavljala. Nato pa je s čudovito malomarnostjo in brezbrižnostjo, le nekoliko hitreje, potovala proti durim, skozi katere je mahoma zginil Andrej. Niti minuta ni pretekla od tistikrat, ko se je naslonil na podboje, pa do trenutka, ko je stopila za njim. Usoda deluje naglo, kadar hoče udariti. In gospa Blakeney je prenehala živeli. Mesto nje je živela Margareta Justova, tista, ki je prebila otroška leta in mladost pod varnim vodstvom brata Armanda. Na vse je pozabila, pozabila na svoj stan, na svojo čast, na oboževanega junaka, na vse, le to je vedela, da je Armand, njen ljubljeni brat v nevarnosti in da komaj 20 korakov od nje, tam v zapuščeni sobici, di-ži Andrej Foulkes v roki morebiti rešilni ključ, ki bo osvobodil Armanda. V nekaj trenutkih je bila pri vratih. Budoar je bil prazen. Andrej je slonel ob mizici, s hrbtom obrnjen proti njej. Listič papirjaje držal v roki, ves zatopljen je bil vanj. Namizici je stal srebrn peteroročni svečnik. Debela preproga je dušila njene korake, ni slišal šuštenja njenega krila. Sedaj je bila trdo za njim, komaj da si je upala dihati —. Včasi človek čuti, da je. kdo blizu njega, četudi ga ne vidi. Tako se je zgodilo tudi Andreju. Obrnil se je, videl jo je —. Margareta je zastokala, djala roko na čelo in onemoglo šepnila: «Tale vreči, zaprti zrak —! Slabo mi je prišlo —. Ah —!« Opotekla se je. Gospod Andrej se je naglo zavedel iz svoje trenutne osuplosti, stisnil je listič v pest in jo ujel na roke. «Slabo vam je, gospa Blackeney?« je vprašal začuden. «Ali naj —?« «Ne, ne! Saj ni nič —! Stol prosim, hitro —!« Padla je na stol, trdo ob mizi, nagnila glavo na naslonjalo in zaprla oči —. «Ah —!« je šepnila slabotno. «Je že mirno —. Ne brigajte se zame, gospod Andrej! Zagotavljam vas, bolje mi je —!« (Dalje prihodnjič). Nekaj o naših krstnih imenih. Lansko leto se je nek župnik v «Vzajemnosti« pritoževal o nepriliki, katero je imel pri izdaji nekega krstnega lista. Ko je mož, ki je zahteval krstni list za svojega otroka, v listu zapazil svetniško krstno ime, je proti temu začel oporekati, ker je pri krstu vendar zahteval narodno slovensko ime. Krstitelj otroka se je ravnal po občnem navodilu, da se zahtevanemu imenu, o kterem se ne more dognati, je-li res ime kakšnega svetnika, še pridene ime znanega svetnika in je to ime zapisal tudi v krstno matico. Krstni list pa mora biti doslovni prepis krstne matice. Ktera so pa «krščanska« svetniška imena? Krščanska svetniška imena imajo različni izvor. Nektera so iz Stare in Nove Zaveze, n. pr. imena očakov, apostolov, prerokov; druga se naslanjajo na stare krščanske praznike, kakor: Nataiis (Božo), Paskal, Epi-fanij; ali pa so imena krščanskih čednosti: Fides (Vera) od tod Fidelis, Špes (Nada), Sofija (Modrost); izražajo pa tudi pobožno mišljenje, posebno pri samostanskih imenih, n. pr. Deusdedit (Bogdal), Deogratias (Bogu hvala), Quodvultdeus (kar Bog hoče). Največ pa so svetniška imena ista, kakor so jih rabili že pogani in Judje. Krščanski grobovje iz prvih treh stoletij krščanske dobe kažejo večinoma poganska imena. Ona poganska imena pa so postala kristjanom častitljiva, krščanska, ko so njih nositelji prelili za Kristusovo vero svojo kri, ali so se odlikovali po svetem krščanskem življenju. Ko so novi germanski in slovanski narodi sprejeli Kristusov nauk, so k staroveškim imenom stopila v krog krščanskih imen tudi srednjeveška, germanska in slovanska imena; dobili smo tudi Slovani svoje Kazimire, Vladislave, Stanislave, Venceslave, Vladimire in Ljudmile itd. Da so naši krščanski pradedje imeli krasna in pomenljiva pristnoslovenska imena, nam kažejo zgodovinski viri. Pogledati je treba n. pr. samo v Kosovo «Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku.« Vsaka do sedaj izišla knjiga «Gradiva« (4 knjige) ima v «Imeniku krajev in imen« pod značnico «Slovenska osebna imena« celo zbirko slovenskih imen iz zgodovinskih virov. Posebej se odlikujeta druga in četrta knjiga. Druga knjiga (št. 328) nam prinaša «Izpisek imen iz če-dadskega evangelija.« Oh robu posameznih strani omenjenega evangelija je vpisano veliko število slovenskih božjepotnikov — kakor nam eno stran v sliki kaže tudi dr. Grudnova «Zgodovina slovenskega naroda« str. 38 — ki so prišli romat ali k Štivanu pri Devinu ali v Belinj pri Ogleju, kjer se je nekdaj nahajal čedadski evangelij. Ker so bili to božjepotniki, smemo pač sklepati, da so vsa ona imena imena kristjanov. Zapiski so iz 9. in 10. stoletja. V četrti knjigi št. 924 do 930 pa izčrpava dr. Kos razne nekrologe, večinoma iz 12. stoletja. Nekrologe (zapiske umrlih) so spisavali razni samostani za svojo vporabo, namreč imena raznih posvetnih in cerkvenih velikašev, pa tudi drugih oseb, ki so samostane obdarovale ali podpirale, in sicer v svrho, da so se ob obletnicah njihove smrti dobrotnikov posebej spominjali. Zato so nekrologi vpisani po dnevih iela, ne pa krono-logičnb. In v teh nekrologih najdemo mnogoštevilna slovenska imena, imena krščanskih oseb. Seveda večina onih staroslovenskih imen je vkljub dr. Kosovim in Scheiniggovim razpravam nam navadnim ljudem dandanes nerazumljiva, akoravno ima vsako ime — ne samo slovenska — svoj gotov pomen. Pa je dovoljeno ona stara slovenska — pa tudi novoslovenska pametna imena našim otrokom pri krstu dajati? Ne stroga zapoved, pač pa nujna želja sv. Cerkve je, da se dajajo otrokom pri krstu svetniška imena. «Rimski obrednik« pravi, naj (duhovnik) skrbi, da se otrokom ne dajajo grda, pravljična ali smešna imena, ali imena poganskih bogov ali brezbožnih nevernikov, temveč kolikor je mogoče imena svetnikov, po kterih zgledih se verniki zbujajo k pobožnemu življenju in se priporočajo njihovemu varstvu in pokroviteljstvu. Ni torej posebnih zaprek, da dajamo našim otrokom slovenska imena, kolikor ne nasprotujejo «Rimskemu obredniku.« Posebno pa še takrat, ako se da pomen slovenskega imena zednačiti z imenom kakega svetnika. Saj tudi nemški nacijonalci že dolgo razširjajo geslo: «Nemški deci nemška imena!« Seve jih imajo Nemci tudi v martirologijah obilno izbiro. Take zednačbe niso nič novega, akoravno priznamo, da so bili nositelji razni ljudje. Hebrejski Jonatan, Matija in Malej se popolnoma krijejo v pomenu z grškimi Teodor, Teodozij; to je latinski Deodat (Adeodat) in slovenski «Božidar«, ki je za omenjena tujerodna imena itak že večkrat v rabi. Grški Makarij pomeni isto kakor latinski Beat in slovenski Blaženko. Slovenski Drago(tin) se rabi za Karola, akoravno Karol ni latinskega, ampak germanskega izvora; v pomenu odgovarja popolnoma grškemu Erazmu. Slovenski Rasti-slav in hebrejski Jožef sta si v pomenu zelo sorodna. Itd. Hvaležno polje naših filologov in etimologov bi bilo, ako bi se spravili na zednačbo raznih tujerodnih svetniških imen s slovenskimi, ki so bila že kdaj v rabi, ali se dandanes izbirajo. Ako bi take svoje študije obelodanili v raznih časopisih, bi jako ustregli marsikateremu lajiku, ki si je v glavo vbil, da mora njegov otrok imeti «narodno«, «slovensko« ime. In ako že ima tako ime, ki ni v seznamu svetnikov in včasi tudi nc odgovarja krstnemu listu, pa pridejo vprašat: Vi, kdaj ima moj otrok god? kteri dan v letu se obhaja to ime? Kako mu naj povem, če pravilne zednačbe s svetniškim imenom ne poznam. V «narodnih« koledarjih najdete večkrat celo zbirko slovenskih imen, za vsak dan, pa v nobeni organični zvezi z svetniškim imenom istega dne. V tem oziru tudi kritika Koledarja Družbe sv. Mohorja v lanski «Vzajemnosti« ni bila popolnoma neutemeljena. Pri naših bratih Hrvatih in še bolje pri Srbih zasledimo jako mnogo slovanskih krstnih imen, a v koledarjih najdemo samo običajna grška, oziroma latinska itd. imena. Le v «Abecednem popisu imena Svetih« hrvaškega «Kalendara Srca Isusova i Marijina« najdemo več enačb tujerodnih in slovanskih imen. Ustreglo bi tako delo tudi duhovnikom, ki lahko pridejo pri zahtevanem imenu s svojo vestjo navskriž, ker ne vedo pravega pomena zaželjenega imena, ali ki na vprašanje, kako slovensko ime bi bilo za ta ali oni dan najprimernejše, ne znajo odgovora. Evo, slovenski filologi in etimologi, tukaj imate primerno delavsko polje; poučite nas, pridite nam na pomoč! Drugače še pride tudi na to polje večja zmedenost, ko je želja po slovenskih imenih občna, pa vsak po svojem kopitu prestavlja svoje svetniško ime. Imena, ktera imajo že nekako svojo obliko, kakor: Dinko (Dominik), Hinko (Henrik), Vinko (Vincenc), ki so samo «slovenske« o-krajšave tujih imen, lahko ostanejo; Davorin, Dragotin, ki so napravljeni na po našem mnenju nepravilni podlagi, so se že udomačila. Nekje smo našli «Skalko« za «Peter«, pa naj bo. Z imeni «Zdedrag«, «Tegomir« iz najnovejšega časa pa gotovo ne vemo pravega mesta v koledarju in mar Urologiju (seznamek svetniških imen za vsak dan v letu). Ker smo ravno koledar omenili, hi še radi tudi o tem nekaj misli izrekli; saj so koledarji v zvezi z imenodajo pri krstu. Koledarji so manjši ali večji spisi, ki nam (razen drugih reči) povedo, kako se razdelijo v letu na posamezne dni posebno premakljivi prazniki, s katerimi so v zvezi posamezne nedelje v letu. Koledarji pa imajo po svoji ureditvi tudi posamezne svetnike zaznamovane; seveda tudi s podobicami — «mandelci« — ne za vsak dan, ampak kolikor jim prostor dopušča. Drugi koledarji imajo zopet za vsak dan enega ali več svetnikov — po svoji obširnosti. Glavna podlaga za naše koledarje je rimski koledar, kakor se nahaja v misalih (mašnih knjigah) in v tOR.'ffs đ. d. PODRUŽNICA MARIBOR Gosposka ui. 20. Telefon št. 13B Tfevarrtifea zalöc