Prebrisan sodnik
Nok Slavjan, ki je delj časa živel v Carigradu. pripoveduje od Jnsuf-Paše nnslednjo do^odbo, katere je bil on sam priča.
V prndajalnico nekega Gerka, ki je z jestvinami in dišavami tevžil, pride Turek. da bi si knpil 9 funtov 61ja. Tergovpc mu olje odvaga in Tnrpk mu pomoli zlat denar« da se naj plača. Ko.r nij imel tergovec zadosti drobiža, da bi mu dal nazaj. kolikor je bilo odveč, vzarae iz neke miznice mošnjo, v katerej jft bilo 500 pifistrnv fsrpbprnp<ja tur§kega denariai: a brw: da bi jo odvezal in kak nnvpc u ni« v?,p\. dene jo nnfflo znpet na prpjšnjo mesto. ter gve v bližnjo prodajalnico 7,1 ati olp.nav mpnjat.
Mej tem potecrne Tnroin, ki je ostal sam v pvodajalnici. mošnjo h prpdala, p<-'tisnft jo pnd svojo halfo (dol^o snknjn). ter jo na<r^o pobriše \% prodafalnfcp. K"o se Gerk vernp, ne najdo vpč Turčina in kmalu tndi pogveši mošnjo. Kaj mn ie storiti? Urno jo potegne za niitn in sfa tudi tps doide bli7,u nekp stvaže. Oii-]otni stražar preiščp Turčina in res Dajde pnd njegovo halio nkradpno mnšnjn. Zd.ij vprasa stražar Gprka. koliko ^otovine je bilo v mošnji, in ko prešteie novcp, prepri^a.1 sp jp. da je Gerk rssnico povedal. A Tur^k na vso moo taii, da on nnvcev nii nkrsdpl, ter pravi. da so novci njeerori. Stražar si v tej zadrpnfi ne vi' dru<?aRe pnma»ati, ne?o da utakne obedva v luknjo, a mošn.io pošlje divaau, to je, višjej sodniji.
Brnfifesfa dne sta bila obpdva poklicana pred velikega vezirja Jnsufa, caro-vp.sra namestnika, pervega sodnika in ministra. Sodnik izprašuje pevvejja in dra-ffega, a to brez vsesfa v-peha, kajti Gerk in Ttircin terdita vsak svojo izjavo, ter cel<5 prisež«ta na to, da sta resnico jrovorila.
Sodnik je v vplikej zadre»i. Akoravno se je pravda raed muhamedanom in kristjanom vergila, ostane vendar Jusnf pvi pravdnpm in postavnpm poti. Da bi to stvar prav na tanko in pravično razsodil, odloži razsodbo dn drngpsfa dne, ter jima na sptcp. pnlas:a, da naj še pnkrat vsak svoio izjavo vestno prevdarita, lcajti krivičnika. ak« svoje pre.srrehe ne obstano, bode gotova smert zadela. To rekši, ukaže obedva nazaj v jeoo odpeljati.
Vezir ostane ;nož beseda. Drugpga dne j« bila pravda njeg'ovo pervo opra-vilo, katerega se je poprijel. Ali zastonj, ker tudi denes dobi ravno isti odgovor kakor včeraj.   Gerk je rekel, da je novce, ki jih je oni dan izteržil, zaradi tega
— 187 —
prideržal, ker je hotel dolg izplačafci nekenm upniku, katerega iine in stanovanje sodniku tudi naznani. Baš zaradi tega uij hotel <5uega zneska v mošnji naceti, ker je dolg iznašal ravno 500 piastrov, ter je raje šel zlati novec, ki rau ga je Turčin dal za olje, v bližnjo prodajalnico menjat.
Zdaj se Jnsuf obeme proti Turku in ga vpraša: ,,Kji> si dobil mošujo s piastri, ki je bila najdena pod Vojo haljo?"
,,Prodal sem vazličnim. tergovcem nekoliko vaganov ječineaa in sem denar skupil" odgovori Turek naglo in brez vsega premislika.
Na to vezir v roki ploskne in dva njegova snžnja stopita v sodno dvorano. ,,Pojdi in pvinesi mi kfopa v sodno dvovano" zaukaže pervemu: ,,a ti idi na terg, kjer je Turek ječmen prodal, in prinesi mi od eneg-a ali več žitnih tergovcev 500 piastrov mnogoverstnega denarja" reče dmgermi. Sužnja odideta, da jzver-šita, kar jirna je bilo navočeno.
Ko je bilo vse to storjeno reče sodnik svojima sužnjema, uuj gresta in mu priii"seta dve precej veliki posodi v drorano. Tudi to se je zgodilo. Zdaj vzame sodnik najprej oni denar, ki ga je suženj pvinesel od različnih žitnih tergovcev, ter ga dene v pprvo posodo, v drugo pa izstrese onili 500 piastrov h mošnje, zakaterfije pravda tekla. Ko sb to zgodi, zapove svojemu sužnju naj v obe posodi vlije nekoliko vrele vode. Suženj stori, kakor mu je bilo rečeno. Sodnik zdaj vzame dve paličici ter prav pridno meša ž njirni novce v vrelpj vodi.
Vsi, ki so bili v dvorani, čurlijo se sodaikovemu ravnauju in nihče ne ve, kaj bode iz tega. Nekateri cel<5 mislijo, da vrair copra. Vse je tiho in caka, kako se bode stvar koučala. Ko se vrela voda, v posodah Ž« precej učuhue, ogle-duje Jusnf in prevdarja vodo po verhu ter prosi tudi druge nazoče, naj bi to storili in poveršno vodo poglRdali.
Po verhu vode, v katerej je bil denar žitnih tergovcev, plavale so same pleve, prab i. t. d., a po unej, v katerej so bili ukradeni deiiarji, videli so se sami oljnati cinki. Ta modra poskušnja je dovolj pokazala, da je Gerk nedolžen a Turčin tat, ki je mošnjo z novci res ukradel, kar je tudi potem obstal. Jusuf ga po turgkej postavi obsodi k smerti na vislice. Žitnira tergovcpm pošlje iz-posojene novce zopet nazaj, a Gerku izvoči ukradeno mošnjo, t?v ga ge obdaruje z dragim kaftanom (praznično obleko) in ga spremi celd na dom se svojo častno stražo-
Iz tega se razvidi, da se je treba včasih tudi zvijace poslužiti, pveduo se pride pravici do jedra.   K