65 Vodilna tema – obletnica Tri zgošc ˇenke iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta Jasna Vidakovic ˘ jasna.vidakovic@siol.net Leto 2011 je pri založbi Znanstvenoraziskovalnega centra (ZRC) spet odkrilo nekaj zanimivih zvočnih podob sloven- skega ljudskega petja in godčevstva, ohranjenega v bogatem zvočnem arhivu našega najstarejšega znanstvenega inštituta – Glasbenonarodopisnega inštituta (GNI) Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani. Tokrat so avtorji iz- bora posnetkov treh vsebinsko različnih zgoščenk segli v glas- beno izročilo obrobij slovenskega ozemlja, v vas Adlešiči v Beli krajini, v Prekmurje in Porabje med godce in plesalce ter tudi k svojstvenemu godčevstvu, to je k pritrkavanju na Slovenskem. Prva plošča nosi naslov Bog daj dobro leto – ljudska pesemska dediščina Adlešičev. Za izbor pesmi in godčevskih viž sta po- skrbela dr. Marko T erseglav in dr. Drago Kunej; prvi je prispeval tudi spremno besedo, drugi je poskrbel za pripravo in zvočno obdelavo izbranega gradiva. V zbirki plošč niza Iz arhiva GNI je šestnajsta po vrsti, v poslušanje pa ponuja osemindvajset glas- benih točk. Adlešiči so že od nekdaj pravo belokranjsko pev- sko gnezdo. Značilnost te obmejne in obkolpske vasi je dobro ohranjeno uskoško izročilo, napevi in plesi. V podporo tradiciji že od 1922 leta služi tudi domače kulturno društvo Božo Račič, k oživljanju pevske in godčevske tradicije pa tudi že desetletja prispevajo turistične folklorne prireditve belokranjskega ob- močja z vsakoletnim jurjevanjem ter obujanjem kresovanj ter – kot nekoč – z ustnim prenosom pevskega znanja od starejših na mlajše skupine. Zadnje povojno obdobje velja to predvsem za pevke, danes, denimo, se izročilo prenaša od starejših pevk Predic, nekdaj tudi Kresnic, na mlajšo skupino Kresnic. V reper- toarju obeh skupin je še danes mogoče v živo slišati na primer peto vabilo na kresovanje, pa jurjevsko pesem, obredne kresne pesmi starejšega izvora s pretekanjem, petjem v nekakšnem preprostem kanonu, plesne pesmi ob tamburaških kolih, pri- povedne pesmi, napitnice, ljubezenske, šaljive, vse v krajevnem govornem in glasbenem narečju. V predgovoru k zgoščenki dr. Marka Terseglava, ki je del svojega raziskovanja posvetil prav belokranjski uskoški pesemski dediščini, je zapisano, da so se Adlešičani že v sedemdesetih letih 19. stoletja zavedali svojega narodopisnega bogastva. O tem je pisal adlešiški župnik Ivan Šašelj v takratne slovenske časopise in revije in v prvih letih 20. stoletja zbrano delo predstavil v samostojnih knjižicah Bi- sernice iz belokranjskega narodnega zaklada (I in II). Tu so tudi nastali prvi zvočni zapisi ljudskega izročila na Slovenskem: na fonograf jih je naredila ruska glasbenica in zbirateljica Jevge- nija E. Linjova leta 1913, leto pred prvimi zvočnimi posnetki slovenskega zbiralca, adlešiškega rojaka dr. Jura Adlešiča. Prav ti posnetki kažejo, da je bilo tedaj v Adlešičih večglasno moško petje mnogo bolj živo kot danes. Presnetki z voščenih valjev fonografa iz leta 1914 so na plošči predstavljeni z dvema glas- benima točkama: s posnetkom plesne igre Al' je kaj trden ta vaš 66 most in z ljubezensko pesmijo Ljubca moja, kdo te je troštal. So- delavci Glasbenonarodopisnega inštituta so v Adlešičih po letu 1954, ko so dobili prvi magnetofon, prvič že januarja 1955 in pozneje še večkrat, raziskali in opravili več terenskih snemanj, denimo v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, prav tako ekipa Radia Slovenija za pripravo oddaj Slo- venska zemlja v pesmi in besedi. Iz vsega tega zvočnega gradiva sta avtorja izbrala nekaj značilnih pripovednih, obrednih, lju- bezenskih, plesnih in pivskih pesmi ter po eno nabožno pesem, obsmrtnico in domoljubno pesem. Pri zadnji je zanimivo, da je na začetku 20. stoletja staremu ljudskemu metričnemu modelu – po pripovedovanju pevcev – domoljubno vsebino dodal slo- venski pesnik, belokranjski rojak Oton Župančič. K vsakemu zvočnemu zapisu na zgoščenki spadajo podatki o posnetku, kdaj in kje je bilo posneto in kdo je bil izvajalec. Temu sledi- jo še etnomuzikološke, besediloslovne, zgodovinske razlage in druge zanimivosti o posnetkih. Izbrane fotografije govorijo o mladosti pevk v nošah, prinašajo prizore s snemanj pri pevkah doma, kažejo folklorno skupino pri plesu na jurjevanju v Čr- nomlju. Zanimiva je fotografija folklorne skupine iz Adlešičev, ki pleše na festivalu v Črnomlju leta 1939, torej komaj pet let po ustanovitvi Folklornega inštituta pri Glasbeni matici Ljub- ljana. Njegov prvi vodja France Marolt se je, poleg koroškega in prekmurskega, precej zanimal tudi za belokranjsko ljudsko izročilo. Fotografije nadalje prinašajo podobo vasi Adlešiči iz prve polovice 20. stoletja, pa tudi portret pevke in tkalke lanu Marije Cvitkovič iz devetdesetih let minulega stoletja ter ene najbolj aktivnih pevk Katice Adlešič, ene od današnji pevk Pre- dic iz leta 2010. Knjižica navaja še vire in literaturo ter obvezni kolofon. Vrednost izdaji dodajajo tudi prevodi v angleški jezik. Za drugo ploščo niza Iz arhiva GNI z naslovom Slovenske ljud- ske plesne viže – Prekmurje in Porabje pravita avtorja zgoščen- ke, izbora zvočnega gradiva iz arhiva GNI, spremne besede in priprave ter zvočne obdelave izbranega gradiva dr. Rebeka Ku- nej in dr. Drago Kunej, da je »le vpogled v zvočnost slovenski ljudskih viž Prekmurja in Porabja in ne celovita podoba«. Pri- kaz temelji namreč na arhivskem gradivu – preteklih terenskih raziskavah in snemanju, kar pa ni zajelo vseh godčevskih praks, vseh godčevskih sestavov tega območja. Kakor koli, petintride- set glasbenih primerov plesnih viž z glasbili cimbalami, violino (gosli), klavirsko harmoniko (tango – fude), z godci Kociprove bande, tria Miška Baranje, diatonično harmoniko, pa posnetki s svatb in nekatera posneta pričevanja o plesu in godcih, do- kazuje svojstveno podobo tega obrobnega slovenskega prosto- ra s posebno zgodovino in geografsko podobo. Ta nesnovna dediščina, med katero spadajo tudi plesne viže in ljudski ples, je zaznamovana s širšim zvočnim kontekstom tradicije cele Panonske ravnine in njeno zgodovinsko politično odvisnostjo od Madžarske. Za prekmursko zvočno in plesno izročilo se je bolj resno začel zanimati šele France Marolt in njegov Folklorni inštitut, ko je na pragu druge svetovne vojne na folklornem fes- tivalu v Mariboru predstavil nekatere ljudske plese ob pomoči domačina Matije Kavaša in ob godčevski spremljavi Kociprove bande. Temeljitejše raziskave tovrstnega izročila tega območja, natančneje izročila Beltincev, so bile opravljene pozneje, naj- prej leta 1946, po koncu vojne, kar je služilo Francetu Maroltu in Mariji Šuštar za glasbenokoreografsko priredbo Panonska suita za potrebe prav takrat ustanovljene plesno-folklorne sku- pine iz Ljubljane, predhodnice današnje AFS France Marolt. Te raziskave, pravi dr. Rebeka Kunej v predgovoru, pomenijo začetek plesnega arhiva GNI in sistematičnega raziskovanja slovenskih ljudskih plesov v drugi polovici 20. stoletja. Pozneje so v Prekmurje in Porabje sodelavci GNI zahajali še večkrat, podoba prekmurskih plesov pa se je zaradi večjega zanimanja za plesno tradicijo Beltincev, izoblikovala predvsem na podlagi tamkajšnjega beltinskega izročila in ni iskala še drugih godčev- sko-plesnih praks v drugih predelih tega območja. Tej pasti se niso izognile niti prve knjižne izdaje o ljudskoplesni dediščini Prekmurja, šele zbirka plesov Polka je ukazana. Plesno izroči- lo na Slovenskem: Prekmurje in Porabje prof. Mirka Ramovša je prinesla celovitejši etnokoreološki pogled tega območja. Zgoš čenka prinaša izbor arhivskih posnetkov slovenske ple- sne inštrumentalne glasbe, ki so jih sodelavci GNI naredili v času od prvega snemanja 18. decembra 1954, takoj ko so dobili prvi terenski magnetofon, do poznejših terenskih raziskovanj v letih 1957, 1958, 1963–1964, 1970–1972 in 1999 v različnih krajih Prekmurja in med Porabskimi Slovenci. Umanjka le po- doba gibno-zvočne tradicije madžarske manjšine pri nas, ker se Glasbenonarodopisni inštitut v preteklosti ni ukvarjal z razi- skovanjem ljudske glasbene in plesne tradicije manjšin. Kako- vost zvoka nekaterih zanimivih posnetkov po mnenju avtorjev kljub njihovi dokumentarni vrednosti ni dovoljevala objave, zato so se, žal, morali odpovedati priložnosti objave. Zgoščen- ki je priložena knjižica, ki prinaša uvodni komentar, nato pa k vsaki glasbeni točki še podatke o času, kraju in izvajalcu ter etnokoreološka in etnomuzikološka ter druga pojasnila, pre- vedena tudi v angleški jezik. Iz arhiva Glasbenonarodopisnega Tri zgošc ˇenke iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta 67 Etnomuzikološki kotic ˘ek inštituta je izbranih več fotografij, na naslovnici na primer je prikazan nastop plesalcev ob igranju Kociprove bande na folk- lornem fes tivalu v Mariboru leta 1939, na straneh knjižice pa vidimo plesalce ob svatbenem plesu čindara iz leta 1934, fol- klorno skupino iz Beltinec iz leta 1955, nadalje trio znanega cimbalista Miška Baranja iz Nemčavcev iz leta 1970 in jutranje plesno razpoložen je na svatbi v porabskem Gornjem Seniku leta 1970, ko je bilo raziskovanje za takratno »železno zaveso« bolj zapleteno kot danes. Navedba literature in kolofon sklepata vsebino knjižice, v kateri avtorja omenita, da je izbor posnetkov na tej plošči hkrati tudi glasbena ilustracija h knjigi prof. Mirka Ramovša Polka je ukazana. Plesno izročilo na Slovenskem: Prek- murje in Porabje. Tretja zgoščenka niza Iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštitu- ta ima številko 17 in nosi naslov Pritrkavanje. To je že druga zvočna izdaja sodelavcev Glasbenonarodopisnega inštituta o tej posebni godčevski praksi in tradiciji. Po zadnjih raziskavah prinaša nekatera nova spoznanja. Prva izdaja iz leta 1985, ki ji je po razprodaji LP sledil še ponatis na zgoščenki, je med dru- gim to zvočno umetnost obravnavala kot slovensko posebnost, današnji izsledki pa govorijo, da tako pritrkavajo še v drugih evropskih državah, denimo na Hrvaškem, v Italiji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem, v Španiji, Švici in verjetno še kje. Res pa je, da nikjer pritrkavanje danes ne kaže tako razvite dejavnosti, takšne organiziranosti pritrko- valcev, kot prav v Sloveniji. Zgoščenko Pritrkavanje je v celoti zasnovala, izbrala zvočne primere, komentirala in uredila dr. Mojca Kovačič ob pomoči Petra Vendramina, ki je poskrbel za pripravo in obdelavo zvočnega gradiva. To je zajelo najnovejše terenske posnetke, od leta 2005 naprej skoraj do izida zgoščen- ke. Zdi se, da ni bilo težko izbirati ne med pokrajinami, ne med kraji, ne med cerkvenimi zvoniki in ne med samimi izvajal- ci, kajti pritrkavanje je danes na Slovenskem živa in razvejena glasbena praksa. V uvodu avtorica zanimivo in podrobno po- jasnjuje, kakšna umetnost je pritrkavanje, kako jo gojijo in kje, kako je posegala in še posega v življenje ljudi. Pritrkavanje, pra- vi, je kljub novim funkcijam še vedno pomemben del cerkvene glasbe, hkrati pa zaradi vsebine in prenosa znanja spada v ljud- sko glasbo. Ob tem velja omeniti, da ne gre le za ustno izročilo, ampak se je del tradicije ohranil tudi v pisni obliki. Ohranjeni so primeri starih viž, označeni največkrat s številkami, pa tudi kako drugače, denimo z geometričnimi liki, zlogi, besedami in podobno. Takšen vir starejših zapisov pomeni publikacija Slo- venski pritrkovavec avtorja Ivana Mercine iz Vipavske doline, ki je izšla pri Katoliški knjigarni 1926. V spremni knjižici je vsaka od devetindvajsetih glasbenih točk opremljena – tudi s prevodi v angleški jezik – z etnomuzikološkim komentarjem, s krajem in časom posnetka ter izvajalci, med katerimi je precej mladih, med fanti in možmi pa je tudi več deklet in žena. V zvonikih na Slovenskem in v našem zamejstvu med Beneškimi Slovenci in Rezijani imajo različno število zvonov. Od tega je odvisen način pritrkavanja in izbira viž, ki imajo slikovite naslove: od tistih, ki povzemajo znane melodije, denimo Marko skače, Radecki, Abraham, prek posebnih imen, ki se nanašajo na način igranja na zvonove, denimo viža U pet, Na pet, Finfar, Petica, Petka, Po pet ali V pet žvakov, ki je hkrati najpogosteje izvajana pritrko- valska viža pri nas, do viže z imenom Goveja, ki je asocia tivna, ker je ritmično in metrično zapletena in v bolj improvizirani obliki. Posebnost spremne knjižice k plošči so objavljene trans- kripcije vseh posnetih pritrkovalskih viž, kar bo zanimivo tudi za bodoče pritrkovalce. Zadnje izkušnje pri terenskem sneman- ju so namreč pokazale, da so današnjim mojstrom igranja na cerkvene zvonove služili tudi transkribirani zapisi v komentira- ni prilogi k prvi zvočni izdaji. V okviru delovanja slovenskega pritrkovalskega krožka, številnih društev, srečanj, tekmovanj, tečajev in poletnih šol, se pritrkavanje, trjančenje, tonkanje, pinkanje, tintinanje in kar je še lokalnih imen za pritrkavanje živo ohranja tudi danes in pomeni edinstveno zvočno podobo ljudskega muziciranja v javnem prostoru.