Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 11 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) K razlagi § ov 869 -877. obč. drž. zak. A naročil je B-\w, imejitelju zavoda za poizvedovanje stanovanj, naj poišče za njega in njegovo družino letno stanovanje, katero naj ima 5—6 sob in sicer, ako mogoče »vilo« v obližji mesta Ljubljanskega. B poročal je na to, da ima C blizu Ljubljane popolnoma odločeno »vilo« s petimi sobami ter je pripravljen dati jo v najem z delom vrta in sicer za letno najemščino 400 gld. Konečno je B še poročal, naj pride A stanovanje pogledat v Ljubljano. Ker A ni utegnil priti, vprašal je .Sja brzojavno, koliko znaša letna najemščina. B mu je odgovoril, da 400 gld. in naj mu A takoj pošlje 100 gld. A poslal je res 100 gld. in B uročil je ta znesek hišnemu gospodarju C-ju kot aro. Nekoliko dnij pozneje popisal je C na prošnjo ^-jevo najeto stanovanje in tudi poročal, da je stanovanje v njegovej hiši, katera je »vili« podobno (villaartig) zidana. Ko pride A malo dnij pozneje v Ljubljano in si ogleda stanovanje, 12 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. ni se hotel vanj seliti, češ, da hiša ni »vila«. Utožil je na to znesek lOO gld., kateri je B izročil f-ju kot aro. Tožbena zahteva se glasi: Toženec C dolžan je tožitelju A vrniti znesek loo gld., kateri mu je uročil B imenom tožitelja o priliki pogajanj med njim in i5-jem v imenu tožiteljevem o najemu hišnega dela, katerih pogajanj pa tožitelj ni dolžan pripoznati, s S^/j zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški vse v 14 dneh, da se izogne eksekuciji. Tekom pravde poudarjal je tožitelj A, da B ni bil pooblaščen zanj skleniti najemne pogodbe, dalje da hiša toženčeva ni »vila« in da tudi stanovanje ni del samostojne, popolnoma odločene »vile« ter nima pet sob, da je bil torej pri sklepu pogodbe v zmoti glede predmeta. Ugovarjal je tudi še laesio enormis. Izvedenci, kateri so se zaslišali, izrekli so, da toženčeva hiša, v katerem se nahaja stanovanje, res ni »vila« in da stanovanje tudi nima pet sob, ampak samo jedno, ker so drugi najeti prostori samo čumnate (Kammern). C. k. za mesto del. okrajno sodišče v Ljubljani je na to z razsodbo z dne 30. avgusta 1891, št. 14431 ugodilo tožbeni zahtevi iz naslednjih razlogov: Toženec navaja v svojih pravdnih spisih, da se je konečno po daljšem prigovarjanji izjavil, ko je B prišel k njemu o priliki svojih poizvedovanj o stanovanjih za tožitelja, da je pripravljen, tožitelju dati v najem popolnoma samostojno polovico svoje hiše z delom vrta, kateri bi se imel ograditi, da je zahteval letne najem-ščine 400 gld. in prosil 5-ja, naj tožitelja pozove, da si ogleda stanovanje, in če hoče vzeti stanovanje v najem, naj plača tožencu četrtletno najemščino naprej. Dalje navaja toženec, da mu je B obljubil, sporočiti tožitelju njegovo ponudbo. Iz pisem, s katerimi je tožitelju, kakor to navajati obe stranki, sporočil najemno ponudbo, razvidi se, da je B tožitelju ponudil v najem, in sicer v prvem pismu popolnoma odločeno »vilo«, ležečo blizu mesta na vrtu, katera ima 5 sob, in del cvetličnega vrta, ki bi se imel ograditi, in v drugem pismu stanovanje v odločenej, sa-mostojnej »vili« z delom vrta, ki se ima zagraditi, za letno najemščino 400 gld., katera se ima plačati v četrtletnih obrokih naprej. Tožitelj sam trdi, da je B)\x po prejemu prvega pisma odgovoril, da nima časa priti v Ljubljano in da je j5-ja brzojavno vprašal koliko znaša letna najemščina, na kar je dobil brzojavni odgovor, Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 13 da zna.ša najemščina 400 gld. na leto in naj brzojavno pošlje 100 gld. Dalje trdi tožitelj, da je dne 3. oktobra 1889 poslal B-ju zahtevanih 100 gld., kateri mu je poročal pismeno istega dne, da je uročil loo gld. Cju. Iz teh tožiteljevih navedeb, oziraje se na gori navedena pisma, razvidi se, da je tožitelj dobro vedel, zakaj je poslal lOO gld. in da je z uročitvijo tega zneska le hotel poplačati prvi obrok četrtletne najemščine. To razvide se posebno še iz tega, da je sam tožencu dne 4. oktobra 1889. 1. pismeno naznanil, da mu je poslal po B-ju 100 gld. kot najemščino za vilo. Vprašanje je, je li se je po navedenih dogodbah sklenila pravo veljavna najemna pogodba? To pa se mora zanikati. Denimo namreč, da je toženec res napram B-ju izjavil se, kakor se je preje navedlo, in da je .^-ja prosil, naj sporoči njegovo ponudbo tožitelju, dokazano je vendar, da tožitelj niti ni izvedel te ponudbe in to radi tega ne, ker se toženčeva najemna ponudba ne sklada s ponudbo, nahajajočo se v pismih 5-jevih. Ko je namreč toženec ponudil oddelek svoje hiše z delom vrta, ki bi se imel ograditi, za letno najemščino 400 gld., ponujal je B v svojih pismih v najem samostojno, popolnoma odločeno vilo, ležečo sredi vrta. Trditi se pa ne more, da je le postranska stvar, ako se je imenoval predmet najemne pogodbe »vila«, ker je gotovo, naj se razume s tem pojmom kar koli, da se ne misli s pojmom »vila« in sosebno s pojmom »odločena vila« samo na oddelek hiše. Izvedenci izrekli so tudi, da stanovanje oziroma hiša, za katero se gre, ni »vila« in posebno ne »odločena vila«, temveč samo del vrtnarske hiše, ki se naslanja na rastlinjak, in da se more ta del k večjemu radi tega imenovati ločen, ker ima posebna vrata. Gotovo bi bil tožitelj, ako bi B, ko mu je poročal ponudbo, rabil besede toženčeve, imel vso drugo podobo o najemnem predmetu, kakor si jo je moral napraviti po ponudbi, kakoršna se mu je sporočila. Ako toženec navaja, da je tožitelj o priliki svojih poizvedovanj po stanovanjih »vilo« omenil samo kot najbolj pripravno in se izjavil slednjič, da je zadovoljen tudi s kakim drugim stanovanjem z vrtom in konečno celo s stanovanjem brez vrta, in ako hoče toženec s tem dokazati, da je bilo tožitelju samo do tega, da je dobil 14 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. stanovanje, nima to nobenega upliva na navedeno, ker gre samo za to, kako je stvar v konkretnem slučaji. Iz tega se razvidi dovolj, da tožitelj ponudbe toženčeve niti izvedel ni, ampak da mu je B stavil ponudbo, ki se je popolnoma razločevala od toženčeve ponudbe. Akoravno je toraj tožitelj s tem, da je uposlal loo gld., molče vsprejel ponudbo, se vendar pogodba ni sklenila, ker se sprejem ni nanašal na toženčevo ponudbo in niti ni mogel na njo nanašati. Predmet tožiteljevega sprejema bila je samo ponudba TJja, katera pa ni bila toženčeva. Torej se ne more govoriti, da se je najemna pogodba sklenila, ker se stranki v privoljenji nista zjedinili (§ 869 obč. drž. zak.). Znesek 100 gld. ima torej toženec brez pravnega naslova in obsoditi se je moral, da ga vrne. Vsled B-jevega ravnanja onemogočilo se je, da bi se sklenila najemna pogodba. B-jevo krivdo ima pa napram tožitelju zastopati toženec, ker je bila njegova skrb, da izve tožitelj njegovo ponudbo nespremenjeno. Da bi se smela pogodba ometovati radi tega, ker bi bil tožitelj pripravljen v zmoto, ali radi laesio enormis se ne more trditi, ker je pogoj takega ometovanja, da se je res sklenila pogodba, in bi drugi ugovor vsled izreka izvedencev tudi ne mogel obveljati, ker so le-ti izjavili, da bi bila letna najemščina 250 — 300 gld. vse-kako primerna. B ne more se pa smatrati po vsem pooblaščencem tožiteljevim in torej tožitelj tudi ni navezan na njegove dogovore s tožencem. Na apelacijo toženčevo je višje dež. sodišče z razsodbo z dne 3. februvarija 1892, štev. 11.404 tožbeno zahtevo povsem odbilo. Razlogi. Po lastnih navedbah tožiteljevih oziraje se na priložena pisma smatrati je kot dokazano, da je tožitelj B-ju, imejitelju zavoda za poizvedovanje stanovanj, naročil, zanj in za njegovo družino poiz-vedeti v Ljubjani letno stanovanje, imejoče 5—6 sob in vrt. Pri tem omenil je najprvo, da bi bila najpripravneja kaka »vila« v bližini mestni, pozneje pa tožitelj ni več ponavljal te želje. Tožitelj navede sam, da mu je B poročal, da »vil«, katere so se izrecno omenile, ni dobiti v najem. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 15 Začetkom oktobra 1889 dobil je tožitelj od B-ja prvo pismo o stanovanji, za katero se pravda, na kar mu je brzojavil, da ne utegne priti osebno v Ljubljano in vprašal, koliko znaša letna najemščina. B odgovoril mu je na to tudi brzojavno dne 3. okt. 1889 ter mu istega dne pismeno poročal najemne pogoje. Dne 4. okt. 1889 poslal je tožitelj po B-ju tožencu 100 gld. kot najemščino za »vilo«. Ob jednem pisal je sam tožencu in ga povpraševal po stanovanji. Še le na toženčevo pismo z dne 6. oktobra 1889 prišel je tožitelj dne 12. oktobra 1889 k tožencu in rekel, da stanovanja ne vzame v najem. Radi tega zahteva nazaj znesek 100 gld. in ga utožuje sedaj s condictio indebiti, ker baje ni veljavne najemne pogodbe. Tožitelj trdi, da se med njim in tožencem sploh ni sklenila pravoveljavna najemna pogodba, češ, da je njegovo privoljenje bilo naperjeno le na najem »vile«. Ker pa najemni predmet, kateri mu je toženec ponudil po B-ju, ni »vila«, kakor so to potrdili izvedenci, ne more se smatrati pogodbo veljavno. Prvi sodnik ugodil je nepogojno tožbeni zahtevi v smislu tožiteljevih navajanj. Toda tem pravnim nazorom ne more se pritrditi, ker tožitelj ni niti napram B-ju izrecno izjavil se, da sme najemni predmet biti le vila, in se tudi ni dokazalo, da bi se bila ta lastnost (vila) pri pogajanjih med B-jem in tožencem označila kot bistvena ali, da bi bil namen na to lastnost izrekel se kot poglaviten, ali da bi toženec namenoma ponudil najemni predmet kot »vilo«. Nasprotno sklepati se mora iz tožiteljevih navedeb, da je bil njegov namen, najeti stanovanje, imejoče 5—6 sob in kuhinjo in posebno tudi vrt, in se je »vila« dostavila le kot postranska okol-ščina, kot postranska želja pogodbenega namena. Ako pa ne zadeva ta postranska okolščina vsebine pravnega opravila, temveč samo nagib, da je tožnik sprejel ponudbo, ne more se trditi, da bi bila najemna pogodba neveljavna, ali da bi se smela ometovati radi nedostujočega privoljenja tožiteljevega v smislu §-ov 869—877 obč. drž. zak. Nasprotno je po lastnih tožiteljevih navedbah in posebno po priloženih pismih brez dvoma, da sta se bili stranki o najemnem predmetu in o najemščini popolnoma zjedinili in je tožitelj dokazal na nedvoumen način svoje privoljenje s tem, da je plačal najemščino v znesku 100 gld. Torej ne velja razlog, s katerim je skušal 16 Iz pravosodne prakse. Civilno prav(] ometovati tožitelj pogodbo. Izvedenci pa tudi niso potrdili njegovega ugovora radi prikrajšanja nad polovico prave vrednosti. Na revizijske p r i t o ž b e tožiteljeve je n a j v i š j e sodišče z odločbo z dne i8. majnika 1892, štev. 4613 višjesodno razsodbo potrdilo. Razlogi. Nikakor ne da se opravičiti po spisih, ako tožitelj v svojih revizijskih pritožbah imejitelja zavoda za poizvedovanje stanovanj, J5-ja, kateri je sodeloval pri napominanej najemnej pogodbi, imenuje tožencev organ in izvaja iz tega posledice, da bi utemeljil svoje pritožbe, ker je tožitelj sam navedel v svojej tožbi, da je dal B-ju naročilo, naj poišče za njega in njegovo družino stanovanje v Ljubljani, in da je B vsprejel to naročilo in ga obvestil o toženčevi ponudbi, in ker sam prilaga pisma, katere mu je pisal B o stanovanji, katero je poizvedel pri tožencu. Iz pravdnih spisov razvidi se, da so se pogajanja s tožencem nanašala le na določen najemin predmet, namreč na določeno stanovanje v toženčevi hiši v Ljubljani. Torej je tudi izključeno, da bi se nanašal vsprejem toženčeve najemne ponudbe po tožitelju, katero je vsprejel s tem, da je vpo-slal četrtletno najemščino, na drug predmet, kakor ga je toženec ponudil tožitelju v najem. Ako se torej sklicuje tožitelj, da bi utemeljil svoj ugovor, da se stranki nista zjedinili o najemnem predmetu in se toraj najemna pogodba ni sklenila, na to, da je B najemni predmet imenoval v svojih pismih »vilo« in da je z ozirom na to vsprejel najemno ponudbo, more se to smatrati le kot ugovor pomote, v kateri se je baje nahajal tožitelj o lastnostih najemnega predmeta. Ker pa tožitelj niti sam ne trdi, da bi bil prouzročil toženec to pomoto, temveč sam navede, da toženec najemnega predmeta ni imenoval »vilo«, ne bi mogla takošna zmota nikdar razveljaviti najemne pogodbe radi nedostajočega privoljenja. Po lastnih navedbah tožiteljevih pouzročila je to zmoto tretja osoba in sicer lastni tožiteljev pooblaščenec. Ni pa dokazano in niti ni trdil tožitelj sam, da bi se udeležil toženec dejanja tretje osobe ali da bi le zanj očitno vedeti moral (§ 875 obč. drž. zak.). Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 17 b) Ni treba dokazati nevarnosti za dovolitev eksekucije v varnost „pendente appellatione". V pravdi Josipa M. proti Ivanu K. zaradi 261 gld. 53 kr. s prip. je okrajno sodi.šče v L. z razsodbo z dne 31. decembra 1891, .št. 6819 odbilo tožbeno zahtevo ter obsodilo tožitelja, da mora po vrniti zagovorne tro.ške. Zoper to razsodbo vloži tožitelj apelacijo. ^Pendente appel iationec prosi toženec predznambe eksekutivne zastavne pravice pri tožiteljevih zemlji.ščih v varnost prisojenih mu zagovornih troškov v znesku 177 gld. 74 kr. Ta predznamba se mu tudi dovoli z odlokom z dne 21. aprila 1892, .št. 2351. Zoper ta odlok vložil je tožitelj rekurz, v katerem je poudarjal, da je njegovo imetje, kakor obče znano in tudi iz zemljiške knjige razvidno, dokaj veliko, in prosil, ker nobene nevarnosti ni, da bi toženec ne bil popolnem poplačan, naj se odlok prvega sodnika razveljavi. Višje dež. sodišče v Gradci odbilo je z odločbo z dne I. avgusta 1892, št. 4741 ta rekurz ter povse potrdilo odlok prvega sodnika glede na to, da ima po §-u 259. obč. sod. r., kateri glede na določbo §-a 7. pr. dv. dekr. z dn€ 24. okt. i 845, št. 906 zb. pr. zak. velja tudi v sumarnem postopanji, zmagonosni toženec pravico zahtevati varnosti za zagovorne troške, k-i mu jih prisodi prva instanca, in da je zvrševanje te pravice nezavisno od uporabe §a 406. obč. sod. r., in potem glede na to, da ni potreba dokazati kake nevarnosti, ker je zahtevana eksekucijska dovolitev po smislu navedene zako-nove določbe zavisna jedino le od kakovosti prepirne stvari, ne pa tudi od tega, kako je z imetjem dolžnikovim. Najvišje sodišče je potrdilo odločbi nižjih instanc z odločbo z dne 22. oktobra 1892, št. 6778, ker v izpodbijanih odločbah nižjih instanc ni najti pogoja dvornemu dekretu z dne 15. feb. 1833, št. 2593. zb. pr. zak., ki bi opravičeval njuno premenitev, sosebno 2 Torej tudi ni treba razmotrivati vprašanja o pravnem obstoji te zmote in njenih nasledi