34
Narodne stvari.
Slovensko primorje.
— M. *) — Bral sem une dni v časnikih slovenskemu narodu žalostno novico, da so primorske gospe hčeri Viktorija Emanuela, nevesti portugaljskega kralja, larovale spomenik z narisi pokrajin slovenskega pri-morja. Nasproti pa sem bral tudi novico važno in veselo, da so zbori slovenskih dežel dobili oktoberski diplom in februarski patent v slovenskem jeziku s cesarjevim lastnoročnim slovenskim podpisom. I Kakor noč od dneva se razločujete te novici; vendar nobena ni brez vzroka in brez važnega pomena za prihodnost. In ravno zdaj, ko presvitli cesar javno zopet pokaže svojo pravičnost in ljubezen proti naši deželi, predrznejo se nekteri prebivavci teh okrajin, ozirati se unkraj jadranskega morja na novo vstvarjeno kraljestvo. Kaj porečemo k temu mi Slovenci prave verne udanosti?
Da je presvitli cesar pismo, na ktero se opira naša ustava, podpisal v našem maternem jeziku, mora nas Slovence navdati s presrčnim veseljem ne samo zavoljo tega, ker je nov dokaz resnične in trdne cesarjeve volje, natanko izpeljavati podeljene pravice, temuč bolj še zavoljo tega, ker je Njih Vel. Franc Jožef prvi vladar slovenske zemlje, ki je svoje svitlo ime zapisal v slovenskem jeziku. Naj tega ne prezrejo tolikovrstni nasprotniki našega naroda!
Ce je tedaj slovenska narodnost pred cesarjem vredna spoznana pravičnega ozira, koliko časa moramo še čakati, da jo tudi tisti spoznajo in se ogledajo , ki pri nas še vedno tajijo in zaničujejo vso narodnost in s svojim djanjem še nočejo kazati, da je Avstrija srečo in prihodnost svojih narodov na steber pravice postavila? Koliko pritožb imamo še o tej reči? Toda moj namen ni, ponavljati jih ali množiti; ampak samo v enem obziru pokazati, koliko škode je narodno uredo-vanje pretečeni dobi prizadjalo ne samo mali Slovenii, ampak sploh veliki Avstrii.
Na to me je napeljal ravno omenjeni dar primorskih gospa. Iztočno primorje jadransko je od nekdaj bilo slovansko od južnih dalmatinskih mej dalje ko do zaliva tržaškega, in že od nekdaj so bili Slovani tega primorja vsem drugim narodom kos na morji. Tudi ne poznamo kakega večega preseljevanja Lahov v te kraje, vendar izrastla je tukaj mogočna laška stranka, ki ni samo močna, ampak začela je tudi že dokaj sitnosti delati. Ker se pa ni po naravni narodni poti rodila in množila, kaj ji je dalo potuho do sedanje nevarne moči? Zakaj je preovladal v teh slovanskih zemljah p tuj i laški jezik?    Dokler  se je   vladala Dalmacija   in velik kos
*) Prosim za obljubljeno, ker je sila važno in potrebno narodu našemu. Stenografične spise bomo radi poslali, le prosimo, da nas spomnite se ob pravem času, ako bi utegnili pozabiti.
Vred.
Istre v laškem jeziku pod nekdanjo beneško ljudovlado, godilo se je to po pravilih tadanjih časov. Laški pre magavec je pridobil deželo, da bi iz nje vlekel težke davke, les za svoje barke, in čvrste pa pokorne mornarje; deželi pa je vzel lastne postave in domači narodni jezik. Odkar so pa te dežele Avstrii pripadle, ona ne bi smela kot veliko bolj pravična in v vsem drugačna vlada, stopiti v benečanske stopinje, ampak odpraviti iz tamošnjih uradnih pisarnic laški jezik, ki je bil vsiljen, in ni pridobil nikake pravice. Pa kakor imamo drugod na Slovenskem brez pravega vzroka že tako dolgo nemški jezik v uradnijah, ostal je tam in obveljal do danes ravno tako laški, skoraj da samo za to, da vradnikom, ktere je vlada z deželo vred prevzela, ni bilo treba glav si beliti z učenjem deželnega jezika. Nihče pa ni mislil na prave potrebe, na nevarnost in hude nasledke tega ravnanja.
Vedno znano je bilo vladi, kako se je po vsi laški deželi razširjala in kolikor mogoče tudi očitno odkrivala želja, zediniti se v eno narodno državo, in Avstrija je morala precej let v laških deželah močno in drago posadko držati, da je zatiščevala te želje, kterih, kakor uči žalostna skušnja zadnjih let, vendar popolnoma ni mogla ukrotiti. Kar pa je vlada zastonj in s tolikim trudom tlačila na Laškem, podpirala je na nelaški zemlji v Dalmacii, Istri, Trstu in Gorici, in tako je postala sama kriva, da je po malem rastla in nazadnje glavo pokonci vzdignila tista nenaravna laška stranka, ki steguje svoje roke na uno stran morja, in trobi v laške časnike, da slovensko Primorje do planin je zemlja starolaška, da ne sme ostati več avstrijanska, temuč prilepiti se mlademu laškemu kraljestvu.
Tako se godi z nami Slovenci: od ene strani ču-jemo, da je kos slovenske zemlje laški, od druge pa zopet, da je staronemška; nam po tem takem ostane samo mejna črta med laško in nemško zemljo. Naj še ne govorim o nevarnosti nemške stranke, ker o nji bom lože govoril, če bom dolgo živel; ampak za krotenje laške stranke, kakor se že zdaj kaže, ni zadosti samih postav, ampak tudi krepke roke. Kdo je tega kriv, je lahko uganiti; kakor je tudi res, da bi manj škode bilo za Avstrijo in manj krivice za Slovence, ako bi v primorskih uradnijah vladal bil nemški jezik, ker zabranil bi se bil začetek laške stranke, Slovencom pa bi se narodnost manj podkopavala z nemškim, kakor z laškim, našim ustam in ušesom bolj priložnim jezikom. Ker je pa ta po laški birokracii privlečena nevarnost še le v začetku, se da še popolnoma in kmali odpraviti, ako jo le vlada spozna in odpraviti želi. Lahko in kmalo se na jadranskem primorji namesto nekih odpadencov in izdajcov postavijo hrabri branitelji cesarstva in zvesti protivniki prenapetega laškega poželjenja. Ako se pa to hoče, na stran z laškim jezikom iz slovenske zemlje.
Kaj pa se bo vpeljalo na njegovo mesto , nemški ali mar slovenski? Jasna pravica tirja slovenski jezik. So pa tudi druge okoliščine, iz kterih naj se vpelje domači jezik v primorske uradnije; prvič je manji skok od laščine do slovenščine kakor do nemščine, ktera je pri morji veliko bolj neznana, kakor drugod na Slovenskem; potem bi se z vpeljavo našega jezika poskusilo, ako res slovenski jezik ni še dosti omikan za uradnijsko rabo, in tretjič ostaneta kakor do zdaj na Slovenskem dva uradna jezika. To je sicer brez prilike drugod v Avstrii, da se enemu narodu takraj griča, v drugem jeziku kakor unikraj griča pravda rešuje, pa bila je na Slovenskem taka navada že stotine let; dasiravno besed „divide et impera" na nas ,;vedno sveste" Slovence nikdar ni bilo treba obračati.
Svesti smo si,   da vlada tega proti nam tudi ni v mislih  imela;   ampak le  prenarejala   ni   starih  naprav.
35
kakor sploh do zadnjih let ni ljubila sprememb javnega življenja. Zdaj pa, ko je vlada sama poprijela se občnega poboljšavanja, in ko nam je z ustavo usta odprla, tudi terjati smemo, kar je občno zaželjeno, občno koristno in brez vse nevarnosti. Da pa iz vpeljave slovenskega jezika v primorske uradnije prti kaka nevarnost za Avstrijo, sam Bog ne more dokazati. Kako precenljivaje pa korist! Ako na gorati meji za vso Avstrijo prevažnega jadranskega morja čvrst prebrisan in hraber narod, ki se je tolikrat skazal junaka na suhem in na morji, stoji na straži in varuje morje avstrijansko, ako bo tudi zanaprej vozil avstrijansko blago in moč v daljne kraje in razširjal državi slavo, naj vlada vendar enkrat zagotovi varnost njegovi narodnosti; naj da svobodo ne samo njegovemu djanju, ampak tudi njegovemu jeziku, naj mu v deželi odpravi nepristojno tuje ravnanje, kar je tako lahko — da tudi on ne bo se oziral na tujstvo, ampak zvesto držal se domače hiše in države , in da bo njegovo srce prešinil sveti namen za državo, ktera hrani njegovo pravico, narodnost in vso prihodnjo srečo, darovati vsakošno svojo moč ter jo krepko varovati vseh ptujih in domačih sovražnikov ne samo iz dolžnosti, temuč bolj še iz ljubezni do lastne ohranitve.,
Naj prevdarijo deželni zborniki to!