Prve sanje
^ijjjlli ni to čudno? Jamnikov Matevžek je že sedem
%Aet hodil spat, pa se mu še nikoli ni nič sanjalo!
i      %* Sosodova teta Mina,  kamor je skoro  vsak  dan
izahajal, pravila mu je pa vedno,  da je imela tako po-
jnenljive sanje po noči, da bode gotovo zadela v loteriji.
«1, kako je neki takrat, ko se človeku sanja?» po-"zvedoval je Matevžek.
«Čudno, čudno», razlagala mu je Mina; «človek v spanju vidi in sliši, kakor zdaj-le po dnevu. Samo ta razloček je, da vse to, kar v sanjah počne, ni resnično, ampak se mu le zdi. Včasih hodi po tako lepih krajih, po gradovih, mestih, pa bogat je, imeniten ...»
Kaj bi bil dal Matevžek za take sanje, pa jih ni bilo! «Kar še ni, pa še bode», pravijo, in to je skusil tudi Matevžek. Nekoč je šel prav spočit spat in — sa-njalo se mu je. «Kaj pač?» mislite si morda. No, lepe so bile njegove prve sanje, zelo lepe. Zdelo se mu je namreč, da je umrl — pa ni nič trpel ob smrti — in po srnrti je šel v nebesa. Kam pa naj bi prišel tako priden deček, kakor je bil Matevžek, če ne v nebesa? Pa ni šel sam v nebesa, ampak s seboj je vzel tudi domače golobčke — vseh šest. V nebesih se je pa Ma-tevžek zagledal v angeljčke in Boga — golobčki so mu pa ušli tačas in letali po prelepih nebesih. Toda joj nesreče! jeden se je zadel ob največjo nebeško svetilko in jo zvrnil in ubil. Vsa nebeška družba pa se je tedaj ozrla nejevoljno na Matevžka, ki se je kar tresel samega strahu. «In kaj se je zgodilo potem?» vprašate. No, potem se je pa Matevžek — zbuclil in bil na svoji postelji, ne pa v nebesih.
Drugo jutro je pripovedoval lako na dolgo materi svoje sanje, da bi bil ktnalu pozabil omoliti jutranjo molitev. Po zajutreku je pa brž tekel k teti Mini, da ji pove srečno novico. In res je bila le-ta vesela Matevž-kovih sanj. »Precej stavim številko: 6 — toliko je bilo golobov . . . Veš, Matevžek, to so tvoje prve sanje in gotovo so srečne.» Tako je hitela Mina govoriti.
«Teta Mina že ve», menil je Matevžek, «sicer bi ne bila tako vesela; kaj, <5e bi še jaz prinesel tisto dese-tico, ki sem jo prihranil.»
Ko mu je Mina dovolila, da lahko sta\i in da bosta v nedeljo obogatela, šel je po desetico, katero je imel skrbno spravljeno na polici v deskini razpoki. Po-vedal pa ni doma nikomur nič, češ, takrat jim vse raz-ložim, ko bom že bogat mož — v nedeljo.
To je bilo v sredo dopoldne. Matevžek je skakal po vrtu, naenkrat se pa zamislil: «Koliko sto goldinarjev že dobim? Kako je rekla teta Mina? To bode denarja! Že en sam goldinar ima skoro pol mize krajcarjev in zdaj sto, pa še več sto goldinarjev — to bode polno hišo krajcarjev! To je vendar dobro, da se mi je sanjalo, in da zna teta Mina tako umetno sestaviti številkc. Tedaj polno hišo krajcarjev bom imel!» Matevžek je kar strmel in skrbel, češ, kje bode pa prostor za mizo. No, pa saj gre miza lahko v vežo!
«Toda, kaj po^nem z denarjem ?» vprašal se je nato zamišljeno in se naslonil na staro jablano. In brž je sklenil, da si kupi zabojček rožičev. venec fig, koš žemelj; sladkor bi bil tudi dober. — Toda ktkor bi se bil sramoval, da le sam na-se misli, sklepal je dalje: Materi podarim polno naročje krajcarjev, očetu štiri zvrhanc klobuke, mali sestrici pa jedno pest . . . Kaj še? Že vem! Onemu beraču z leseno nogo boc.e tudi treba pomagati. Potlej teti Mini za povračilo, ker je stavila . . . Toda koliko bode še ostalo! — Kaj bi bilo še potrebno?«
Matevžek je premišljeval, kam bi z denarjem. In lepa misel se mu je porodila v mladi glavici. Namenil se je, da sezida cerkev na domačem vrtu. Oni dan, ko je šel v župnijsko cerkev, nagajali so mu poredni dečki, da v njegovi vasi še svoje cerkve nimajo. To ga je bolelo, a zdaj jim pokaže. «Cerkev sezidam, pakikšno! Stirje zvonovi brez mrtvaškega bodo viseli v zvoniku! Ljudje bodo kar gledali!» Toda predno se sezida cerkev, treba je vse dobro premisliti, kako se bo naredilo to in ono. Tudi Matevžek se je ves zatopil v svoje pre-mišljevanje. «Nekaj sliv in tisto krivo češnjo boclo mo rali posekati«, govoril si je, «drugačeni dovolj prostora«.
fr                     45
A brž ga je zopet zaskrbelo nekaj drugega. »Cerkev bom zidal — toda kateremu svetniku na čast? — I, kateremu — najbolj se spodobi, da jo posvetim svetemu
Matevžu.  Dobro-------sveti Matevž v velikem altarju,
kdo pa pride v stranske? Na jedno stran očetov patron
sv. Florijan,   na drugo  pa sv. Terezija,  ker je  materi
tako ime.»   Tako se je Matevžek srečno iznebil  jedne
' izmed največjih skrbi in reševal Ie še bolj malenkostna
Jvprašanja. «Koga bi nastavil za cerkvenika? — Že vem!
i Nagličevega Blažeta, toda drugače ne, kakor če mi ob-
ljubi, da bom smel zvoniti, sveče prižigati in ugaševati.
\o. pa saj bode cerkev moja; kar bodem hotel, pa bom
ril, vsi drugi bodo veseli. če jim dovolim blizu. Pri
maši bom pa sam stregel, ob praznikih in nedeljah
ji" lahko pomagal tudi Anžičev Francek, potem onegavi
— no si jih bodem že izbral.»
Matevžku^ kar ni dalo več miru.  Na vrtu mu je : bilo pretesno. Sel je v vežo k materi. «Ej, mati, to bode l prijetno —» začel je pripovedovati, pa utihnil je zopet, ker ni hotel že naprej vsega izdati.
«Kaj bode, no?» pogledali so ga mati radovedno, ko je tako nenadoma utihnil.
«Nič ne povem, boste že videli», odrezal se je f Matevžek in stekel k teti Mini spraševat jo, če že kaj kmalu dobita denar. Mina mu je vnovič zatrdila, da v nedeljo clopoldne, in Matevžek se je "vrnil na vrt, da vse premisli, kako dolga in široka bo cerkev. Kar ko-ličke je jel zabijati v tla, kakor izkušen zidarski mojster. Tako se je trudil, da mu je bilo prav pošteno vroče. I saj pa tudi ni mala reč cerkev zidati, posebno če je kdo tako mlad, kakor je bil Jamnikov Matevžek! Da bi imel vsaj človeka, kateri bi mu kaj svetoval! Dobro, da se mu je pridružil Petelinov Tinček. Matevžek se ni mogel več zatajevati — vse je razodel Tinčku, samo raznašati mu je prepovedal to stvar, dokler ne bode imel denarja v rokah. In ni se kesal, da je govoril s Tinčkom. Ta mu je naročil, naj ukaže narediti klopico za strežnike, potein da bodo vrvi pri zvonovih dovolj dolge, da jih bode vsak lahko dosegel in še druge take stvari, katerih se Matevžek sam ni domislil.
46
Matevžek in Tinček sta že komaj čakala nedelje. Počasi, prav počasi je vendar-le prišla.
«Zdaj grem pa po denar!« rekel je Matevžek doma skoro prevzetno in hitro odšel k teti Mini. Toda le-ta ni bila nič prijazna, ko je pridirjal deček k nji.
«Kje imate denar?» zaklical ji je ter gledal po izbi.
«Nič nisva zadela, Matevžek!« odgovorila je Mina in prebračala liste po sanjskih bukvah. «Drugi<3 bode treba poskusiti srečo.»
«Nič?» zavzel se je Matevžek in zopet vprašal: «Nič ?» — Na to doslej še pomislil ni, da bi ga utegnila stava prevariti. «Kaj bode pa z mojo desetico?» pristavil je boječe.
«Desetica je izgubljena«, pomigala je Mina z ramama.
Ubogi Matevžek! Torej s cerkvijo ne bo r.ič! Vse njegovo premišljevanje je bilo le prazno sanjarjenje in še svojo desetico je zapravil. To je bila zanj prehuda nesreča; kar jok ga je posilil in vrnil se je domov, da potoži materi svojo nadlogo.
In dobra mati so ga utolažili. Pokarali so ga naj-prej, zakaj ni vprašal, če sme desetico staviti v loterijo, in potem so mu povedali, da se človeku najrajše sanja kaj takega, kar mu je bilo po dnevu na misli. In pri njem je bilo prav tako. Oni dan, predno se mu je sanjalo, da je bil v nebesih, pripovedovali so mu mati povest o smrti neke svetnice, katere duša je v podobi golobčka zletela v sveta nebesa. — «Pri loteriji pa še ni nihče obogalel», govorili so mu dalje. «V najboljšo loterijo stavi tisti, ki pridno dela in moli. Kadar te bcde teta Mina še nagovarjala, da bi stavil ž njo, pomisli le tisto, kar pravijo večkrat tvoj boter: «Bolje je danes kos, kakor jutri gos.»
Take so bile prve Matevžkove sanje. V lo.erijo je stavil zaradi njih, cerkve pa le ni zidal.   Škodf,!
J. Šrukelj