UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA GOZDARSTVO Aleš HORVAT, dipl. ing. gozd. EKOLOŠKE OSNOVE UREJANJA EROZIJSKIH OBMOČIJ NA PRIMERU POLHOGRAJSKIH DOLOMITOV MAGISTRSKO DELO Ljubljana, 1992 f&žmm 1 I 1 m ' ^ ; / ■' hči, ^3 UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA GOZDARSTVO Aleš HORVAT, dipl.ing.gozd . EKOLOŠKE OSNOVE UREJANJA EROZIJSKIH OBMOČIJ NA PRIMERU POLHOGRAJSKIH DOLOMITOV MAGISTRSKO DELO ECOLOGICAL ASPECTS OF PROTECTION AGAINST EROSION WITH EXAMPLE FROM POLHOGRAJSKI DOLOMITI MASTER OF SCIENCE THESIS Ljubljana, 1992 GOZDARSKO KNJIŽNICA BFGO K MD 47 10000000875 COBISS s II Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Magistrsko delo je bilo opravljeno pri katedri za nego krajine in okolja in pri Podjetju za urejanje hudournikov (PUH), Ljubljana Študijska komisija Oddelka za gozdarstvo je za mentorja magistrskega dela imenovala izr.prof.dr. Boštjana Anka Mentor : izr.prof.dr. Boštjan Anko Komisija za oceno in zagovor : Predsednik : red. prof. dr. Dušan Mlinšek Član : izr. prof. dr. Boštjan Anko Član : red. prof. dr. Matjaž Jeršič Datum zagovora : III Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Md DK GDK 116.6:384:111:114:18(497.12* 04 Polhograjski Dolomiti) KG erozijska območja / urejanje / ekološke osnove KK AV HORVAT, Aleš SA ANKO, Boštjan ment. KZ 61000 Ljubljana, SLO, Večna pot 83 ZA Univ. v Ljubljani, Biotehniška fak., Odd. za gozdarstvo LI 1992 IN EKOLOŠKE OSNOVE UREJANJA EROZIJSKIH OBMOČIJ NA PRIMERU POLHOGRAJSKIH DOLOMITOV. TD magistrsko delo OP VI, 119 s., 15 tab., 1 graf., 35 sl., 12 sk., 10 pril., 48 ref. IJ SL JI sl / en Al Prikazana je ekološka problematika v Sloveniji s pou¬ darkom na erozijsko pomembnih dejavnikih. Analizirane so ekološke razmere v Polhograjskih Dolomitih. S funkcional¬ nega in ekološkega vidika so proučeni protierozij s ki ukrepi v Polhograjskih Dolomitih. Na podlagi rezultatov analiz obravnavanega območja ter izkušenj pri tovrstnih ukrepih v Sloveniji in v svetu so podane usmeritve za čim bolj okolju primerno protierozij s ko ukrepanje ob hkratnem zagotavljanju željene funkc i onal nosti.Podane so usmeritve za domišljeno gospodarjenje v erozijsko ogroženem svetu. IV Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 KEY W0RDS DOCUMENTATION ND Md DC FDC 116.6:384:111:114:18(497.12* 04 Polhograjski Dolomiti) CX erosion / protection / ecological aspects CC AU HORVAT, Aleš AA ANKO, Boštjan PP 61000, Ljubljana, SLO, Večna pot 83 PB Univ. of Ljubljana, Biotechnical Fac., Department of Forestry PY 1992 TI ECOLOGICAL ASPECTS OF PROTECTION AGAINST EROSION WITH EXAMPLE FROM POLHOGRAJSKI DOLOMITI. DT master of Science thesis NO VI, 119 p., 15 tab., 1 graph., 35 fig., 12 sketch, 10 app., 48 ref. LA SL AL sl / en AB The study deals with ecological problems in Slovenia, with special emphasis on the factors related to erosion. The ecological conditions in Polhograjski Dolomiti are analysed from functional and ecological point of view. On the basis of the above mentioned analyses and experiences with antierosion measures in Slovenia and in the world the quidelines for ecological and funcionaly adequate antierosion measures are presented. The quidelines for adequate management in erosive areas are presented. v Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 KAZALO VSEBINE Ključna dokumentacijska informacija (KDI) III Key words documentation (KUD) incl. abstract IV 1 UVOD 1 2 OPREDELITEV PROBLEMA 2 2.1 Stanje erozije v Sloveniji 2 2.1.1 Gospodarjenje v hribovitih območjih 4 2.2 Ekološka problematika v Sloveniji 5 2.2.1 Zrak 5 2.2.1 Posledice onesnaženosti 6 2.2.2 Voda - površinska, podzemna, morje 6 2.2.3 Gozdovi 8 2.3 Potencialni ekološki problemi pri urejanju erozijskih območij 10 2.4 Dosedanje izkušnje v Sloveniji 11 3 METODA DELA 12 4 OSNOVNE ZNAČILNOSTI RAZISKOVANEGA OBMOČJA 13 4.1 Splošne ekološke razmere 13 4.1.1 Geografska lega 13 4.1.2 Klima 13 4.1.3 Geološke in pedološke razmere 18 4.1.4 Analiza rabe prostora 20 4.1.5 Analiza reliefa 21 4.1.6 Analiza gozdne vegetacije 21 4.2 Sociološka in gospodarska analiza območja polhograjskih hudournikov 27 5 ANALIZA DOSEDANJIH METOD UREJANJA EROZIJSKIH OBMOČIJ V POLHOGRAJSKIH DOLOMITIH 32 5.1 Kratka zgodovina protierozij s ki h del 32 5.2 Analiza različnih vrst prot i eroz i j s ki h ukrepov 34 5.2.1 Gozdno-kulturni ukrepi 34 5.2.1.1 Zatravitvena dela 34 5.2.1.2 Pogozdovalna dela 35 5.2.2 Biotehnični ukrepi 38 5.2.3 Tehnični ukrepi 39 5.2.3.1 Oblikovanje tras hudournikov 39 5.2.3.2.1 Prečni objekti v spodnjih in spodnjih delih srednjih tekov hudournikov 41 5.2.3.2.2 Prečni objekti v zgornjih delih srednjih tekov in zgornjih tekih polhograjskih hudournikov 42 5.2.3.2.3 Analiza oblikovanja prečnih objektov 43 5.2.3.3 Vzdolžne ureditve 45 5.2.4 Agrotehnični ukrepi 48 5.2.5 Družbeno - upravni ukrepi 48 VI Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 6 KRITERIJI ZA UREJANJE EROZIJSKIH OBMOČIJ NA EKOLOŠKI OSNOVI 50 6.1 Gozdno kulturni ukrepi 50 6.1.1 Zatravitvena dela 50 6.1.2 Pogozdovalna dela 53 6.2 Tehnični ukrepi 55 6.2.1 Tehnični ukrepi v hudourniških strugah 55 6.2.1.1 Oblikovanje tras hudourniških strug 56 6.2.1.2 Prečni objekti 58 6.2.1.2.1 Prečni objekti v spodnjih in srednjih tekih hudournikov 58 6.2.1.2.2 Prečni objekti v zgornjih tekih hudournikov (in zgornjem delu srednjih tekov) 59 6.2.1.2.3 Sonaravno oblikovanje prečnih objektov 60 6.2.1.2.4 Pragovi 61 6.2.1.2.5 Drče 64 6.2.1.2.6 Pregrade 65 6.2.1.3 Vzdolžne ureditve 65 6.2.1.3.1 Kinete 66 6.2.1.3.2 Regulacije 67 6.2.1.3.3 Vzdolžne obrežne zgradbe 68 6.3 Biotehnični ukrepi 74 6.4 Agrotehnični ukrepi 75 6.5 Družbeno-pravna regulativa 76 6.6 Celovitost protierozij s ki h ukrepov na ekološki osnovi 77 7 DISKUSIJA UGOTOVITEV IN IDEJ 78 7.1. Kompleksnost gospodarjenja s prostorom 78 7.2 Problem optimalnega razmerja gozdnih in kmetijskih zemljišč 79 7.3 Problematika določitve optimalne rabe zemljišč 81 7.4 Strokovno sodelovanje pri izdelavi prostorskih ureditvenih načrtov s stališča varstva pred erozijo 82 7.5 SKLEPNE MISLI 83 8 POVZETEK 85 9 ZAHVALA 87 10 SLIKE, SKICE 88 11 REFERENCE 116 PRILOGE - v žepu zadnje platnice 1 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 1 UVOD Za zadnja desetletja je značilno pogosto, mnogokrat tudi nedomišljeno poseganje v prostor. Naravno ravnovesje v kulturni krajini je vedno pogosteje ogroženo, še zlasti v hribovitih predelih, saj urbanizacija, sodobno kmetijstvo, turizem in druge dejavnosti vse bolj nedomišljeno posegajo v te, nekoč dokaj odmaknjene predele. Porušeno ravnovesje v svetu, potencialno ogroženem od erozije, pa nujno zahteva protierozij s ko ukrepanje za preprečevanje prevelikih škod, vendar mora tudi to ukrepanje biti čimbolj sonaravno, okolju prilagojeno. V dolgoletni praksi urejanja erozijskih območij v svetu in tudi pri nas so se izoblikovali številni protierozij s ki ukrepi, ki se primerno vklapljajo v kulturno krajino, vendar poznamo žal tudi nekatere, okolju ne preveč prijazne rešitve. V pričujočem delu želimo tako na osnovi pozitivnih izkušenj iz več kot 100-letne tradicije urejanja erozijskih območij v Sloveniji in še zlasti na osnovi analize uporabljenih ukre¬ pov v Polhograjskih Dolomitih kot po najnovejših dognanjih, objavljenih v svetovni strokovni literaturi, ter po lastnih spoznanjih predstaviti bistvene kriterije sonaravnega ure¬ janja erozijskih območij. 2 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 2 OPREDELITEV PROBLEMA 2.1 Stanje erozije v Sloveniji Po rezultatih dosedanjih raziskav so zaznavni erozijski pojavi v Sloveniji razprostranjeni na skoraj 9000 km2, oziroma 44 % njene površine. Nad 4000 km2 (1/5 Slovenije) teh površin tvorijo prispevne površine okrog 370 hudourniških območij, ki so bolj ali manj gosto preprežene s površinami, s katerih je spiranje in odplavljanje erozijske¬ ga detritusa ter zasipavanje plodnih zemljišč z jalovinami večje, kot je obnova plodnih tal.V teh območjih je blizu 30.000 ha močneje erodiranih površin, od katerih ca eno tretjino ali skoraj 10.000 ha zavzemajo odprta žarišča globinske ali bočne erozije ter udori in usadi (Zemljič, 1970, priloga št.1). Poseben problem so območja, kjer prihaja do razmakanja in plazenja zemljin ter trganja zemeljskih plazov, v večini hidromorfološkega izvora. Množico zemeljskih plazov je težko celovito in sproti evidentirati. Naj omenimo le posledice neurij na šentjurskem in laškem območju avgusta 1989, ko se je sprožilo 360 svežih zemeljskih plazov s skupno površino ca 1850 ha, ki so narinili ca 15000 m3 plazovine (Fazarinc, 1990), ali najnovejši 4 plazovi pri Lučah 1./2. nov. 1990 (sl.št.2), v celokupni aktivni površini le ca 6,7 ha, ki so sprožili v gibanje skupno ca 870.000 m3 hri binskih gmot (meritve PUH in VGI ter ocena Horvat-Zemljič, 1991). V grobem lahko na osnovi do sedaj zbranih podatkov sklepamo, da ca 30 % površine Slovenije sestavljajo zemljišča, ki, če so preveč razmočena, plazijo (Inženirsko-geološka karta Slovenije, 1969). Obširna pobočja in njihova vznožja pa ogrožajo tudi drsenje snežne odeje in snežni plazovi. Izrazito plazovita območja obsegajo kakih 16.000 ha z nad 500 večjimi in okrog 1500 manjšimi stalnimi snežnimi plazovi (Pintar, 1968). Po podat¬ kih preliminarnega katastra snežnih plazov le-ti na več kot 210 mestih ogrožajo objekte in javne komunikacije (Bernot, Šegula, 1983). Vsi navedeni procesi sproščajo na celotnem območju Slovenije letno okrog 5,2 - 5,3 mio m3 erozijskega detritusa. Upoštevajoč njegovo povprečno zrnatost, po kateri je nad polovico teh količin drobnejših od 0,6 mm in jih torej lahko obravnavamo kot plodna tla, predstavlja ta, letno v nepov¬ ratnost odplavljena količina ekvivalent nad 1300 ha iz¬ gubljenih plodnih zemljišč, debeline 20 cm (Zemljič, 1970). Le z omenjenih 4000 km2 hudourniških zlivnih območij pa se sprošča letno povprečno blizu 2,5 mio m3 erozijskega drobir¬ ja, kar predstavlja specifično sproščanje nad 625 m3/km2 (Zemljič, 1970). 3 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 To je le povprečje za celotno po hudourniški eroziji napade¬ no površino, medtem ko znaša maksimalno sproščanje na soški strani Julijcev ca 2800 m3/km2/leto, v zahodnih Karavankah pa celo blizu 3000 m3/km2/leto (Zemljič, 1970). Vse sproščene količine pa niso odplavljane nemoteno in neposredno v sprejemne reke Sočo, Savo ali Dravo ter njihove večje pritoke. Kakih 60 % jih zastaja in začasno obleži že v erozijskih in hudourniških vršajih. Od tod jih odplavljajo bodisi srednje in nekoliko višje vode postopoma bodisi čakajo tam na nenadne neurne vode. Taki nenadni sporadični hudourniški izbruhi lahko povzročijo škode, ki tudi tisočkratno presežejo povprečje letnih škod na posameznem območju (kot n.pr. ob izbruhu hudournika Hladnik pri Mar¬ tuljku jeseni 1966, katastrofalni poplavi pohorsko - kozjaški h hudournikov v jeseni 1970, ali že omenjeni katastrofi na območju Šentjurja, Laškega in Haloz v avgustu 1989 ali ob ujmi v povodjih Kamniške Bistrice in Savinje jeseni 1990) (Arhiv PUH). Od ostalih ca 40 % erozijskega drobirja, t.j. od ca 2,0 mio m3/leto, ki jih neurne vode odplavljajo po hu¬ dourniških strugah prvega reda v sprejemne reke Sočo, Savo in Dravo, se približno četrtina odlaga in zaustavlja že na prehodih iz hudournikov v reke, v zgornjih tekih rek, pre¬ ostali poldrugi milijon m3 pa vpliva predvsem na ekonomsko življenjsko dobo umetnih in naravnih vodno-akumu1ac i j s ki h objektov ter na zamuljevenje nižinskih vodotokov z majhnimi padci. Z začasnim praznenjem njihovih akumulacij lahko odplavljamo naprej le dobro četrtino lebdečih plavin, ki se posedajo tik za pregradami v "mrtvem prostoru" zajezitve, medtem ko se debelejše, rinjene plavine odlagajo v zajezit¬ veni prostor od njegovega korena navzdol, v dolvodni smeri, s čimer neposredno zmanjšujejo njegov "koristni" prostor (Horvat, 1991). Poleg prereza skozi erozijsko problematiko v določenem času je pomembno opozoriti tudi na razvojne trende v daljšem časovnem obdobju. Povečevanje gozdnatosti v Sloveniji, ki je zlasti posledica bega prebivalcev s hribovitih predelov zaradi težjih ž i vi¬ je n s k i h pogojev v dolino in s tem manjšega pritiska na prostor protier ozij s ko zelo ugodno vpliva. V nasprotno, negativno smer pa deluje velika odprtost gozdov s cestami in vlakami, ki so večinoma pomanjkljivo zgrajene, zbirajo in koncentrirajo padavinske vode ter pospešujejo njih površinsko odtekanje in so hkrati pomembni potencialni viri erozijskega drobirja. Moderno kmetijstvo s pretiranim umetnim gnojenjem, povečevanjem zbitosti tal z neprimerno obdelavo ter ekološko manj primerno rabo kmetijskih kultur negativno vpliva s povečevanjem tako površinskega odtoka kot odplavljanja zemljin. 4 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Omeniti moramo tudi neugodne učinke vedno večje urbaniza¬ cije, saj večja urejenost povzroča povečevanje in koncentra¬ cije površinskega odtoka, od njega pa so neposredno odvisni ostali neugodni učinki (erozija, poplavljanje,...). 2.1.1 Gospodarjenje v hribovitih območjih Gospodarsko uporabne površine so v hribovitih predelih razkosane, težko dostopne, pogojujejo zahtevno gospodar¬ jenje. Ohranjevanje naravnega ravnovesja zahteva domišljeno, okolju prilagojeno, t.i. sonaravno gospodarjenje. V teh predelih je le kakšnih 10 % ravnih površin, ki so pri¬ merne za poljedelstvo, poselitev, promet in podobne dejav¬ nosti (Horvat, 1991). Praviloma ležijo take ravnice ob vodotokih. Tu pa naletimo tako na poplavna območja in na vplivna območja hudourniških izbruhov kot na vodne rezer¬ vate, prometnice, naselja, komunalne in proizvodne površine ter obdelovalna zemljišča. Zaradi pomembnosti tega sveta je realna gostota poselitve na teh ravnicah 10 - 20-krat večja od statističnih povprečij, posledice tega poudarjenega pritiska na prostor pa močno ogrožajo krhko naravno ravno¬ vesje (Pintar, 1977). Človek teži v mozaični svet hribovja in gorovja, v rezervate voda, zdravja in ekološke obnove. Ohranjevanje ravnovesja hudourniških območij ni nekaj statičnega, varstvo okolja pa ne nekaj namišljenega. Gre za osveščenost ljudi, za smotrno načrtovanje in gospodarjenje s prostorom, za vzdrževanje kulturne krajine, ki jo je stoletja oblikoval človek. To je občutljivo posebno v hribovju, izpostavljenem naglemu odtoku voda, spiranju in plazenju zemljišč ter kopičenju erozijske¬ ga drobirja, s tem pa tudi preusmerjanju vodnih tekov prek labilnih zemljišč in zaplavljanju dolin. Gorjan, poznavalec gora, ki je stoletja negoval hribske zelenice in se bojeval z ujmami, odhaja v industrializirane kraje. Iz tehniziranih središč pa teži rekreacije in sprostitve željan človek, z zmotnim mnenjem, da so hribske kulture same po sebi obstojen in neuničljiv dar narave. Obstojne prvobitne narave, izvzemši skalne gore, skoraj ni; pa tudi, kjer je, različni neugodni človekovi vplivi povzročajo hidromorfološke pro¬ cese. Degresivne razvojne težnje antropogeno pogojenih naravnih sistemov ter naraščajoče prostorske in surovinske potrebe kažejo, da hribovja in gorovja, izvzemši posamezne krajinske in kulturne posebnosti, ne bo mogoče ohraniti nespremenjene¬ ga. Če smo pošteni, moramo priznati, da je ostankov prakra- jine v Sloveniji zelo malo (svet ob zgornji gozdni meji in nad njo, ostanki pragozdov,...), pretežno je bolj ali manj le kulturna, zaradi človekovih bolj ali manj domišljenih vplivov preoblikovana krajina. Ideja o zaustavitvi razvoja bi bila nevarna prevara. Znano pa je tudi, da antropogeno pogojeni naravni sistemi z ekstenzivnim gospodarjenjem 5 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 slabijo, z zavestno razvitim sonaravnim gospodarjenjem pa se obnavljajo (Pintar, 1983). Nasprotja bomo morali obvladati z bolj vsestranskim in bolj dinamičnim sonaravnim urejanjem prostora, da bomo dosegli želene kvalitete antropogeno prilagojenih naravnih sistemov. Svojim potrebam bomo morali zadostiti z uglašenimi kombina¬ cijami v mozaičnem svetu, ne da bi siromašili naravno harmo¬ nijo. To pa je strokovno, gospodarsko in sociološko zahtevna naloga. 2.2 Ekološka problematika v Sloveniji Problematika zdravega in človeka vrednega življenja ter ne nazadnje preživetja v vedno bolj ogroženem okolju je v Sloveniji, tako kot drugod po svetu, vse bolj v središču zanimanja in skrbi strokovne, pa tudi širše javnosti. Vedno več skrbi se posveča zbiranju informacij o stanju v okolju, da bi se laže smotrno odločali o razvoju na podlagi ekoloških kriterijev. V nadaljevanju se bomo po poglavjih seznanili z nekaterimi podatki o stanju v okolju, pomembnimi tudi za gospodarjenje v erozijsko ogroženih območjih. 2.2.1 Zrak Zaradi naravnih razmer in dosedanjega razvoja je zrak v večini slovenskih mest in industrijskih središč prekomerno onesnažen. Ob neugodnih vremenskih razmerah dosega onesnaženost zraka kritične razsežnosti. Najbolj onesnažen je zrak v naslednjih območjih: Zasavju, Mežiški dolini, okolju Šaleške doline, Celju, Mariboru, Ljubljani in Škofji Loki (Poročevalec RS, 1990). Glavni polutanti so žveplov dioksid in dušikovi oksidi, ki delujejo izrazito toksično na žive organizme, z veliko verjetnostjo pa lahko domnevamo, da delujejo polutanti tudi s i nergistično. Emisija S02 je leta 1 988 znašala 10,4 t/km2 oz. 105,1 kg/prebivalca in se je v primerjavi z letom 1980 zmanjšala za ca 11%. Termoelektrarne so najpomembnejši vir emisij S02, saj prispevajo kar 77% njihove letne produkcije. Emisije N02 so znašale v letu 1 988 2,5 t/km2 oziroma 2 4,9 kg/prebivalca in so v primerjavi z letom 1980 porasle za 17%. Kar 88 % teh emisij pripisujemo mobilnim virom in termoelektrarnam (HMZ, 1989). Za onesnaženje zraka ni državnih meja, kar neugodno občuti tudi Slovenija, ki dobi večino padavin ob prehodih hladnih front s severozahoda. Te ne prinašajo le padavin, ampak tudi onesnaženje, pri čemer je za nas - glede na dinamiko poto- I 6 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 vanja hladnih front - zlasti neugodno onesnaženje v močno industrijalizirani severni Italiji. 2.2.1 Posledice onesnaženosti Vedno pogosteje se pojavljajo kisle padavine, katerih po¬ gostost je večja v zimskem času. Največja doslej ugotovljena stopnja kislosti v dnevnem vzorcu padavin je bila zabeležena v Ljubljani, s pH vrednostjo 3,9, leta 1985 (pH čiste vode v stiku z zrakom znaša 6,6). Prekomerna onesnaženost zraka povzroča resne posledice na zdravju ljudi, povzroča hitrejše propadanje materialnih in kulturnih dobrin ter je po dosedanjih izsledkih eden najpo¬ membnejših dejavnikov današnjega obsega in intenzivnosti pešanja vitalnosti gozdov (spremembe v intercepciji, e v a p o - transpiraciji, koreninskem sistemu, ...). Pešanje vitalnosti gozdov, ki so glavni vodnoregulacijski in protierozijski faktor v erozijskih območjih Slovenije, ima daljnosežne posledice za vodni režim v teh predelih. Neugod¬ ni učinki se bodo vedno pogosteje kazali v povečanih odtokih padavin in povečanih količinah spranega erozijskega detritu- sa, če se v kratkem zelo pereče razmere v najbolj ogroženih območjih ne bodo začele izboljševati. 2.2.2 Voda - površinska, podzemna, morje Stanje kakovosti površinskih vodotokov se je v zadnjih letih pod vplivom spreminjanja hidroloških razmer, nekaterih uspešnih sanacij pa tudi nenadnih onesnaženj močno spremin¬ jalo. Ne glede na ta nihanja pa je še naprej aktualna ugoto¬ vitev, da ostaja onesnaženost najbolj onesnaženih vodotokov v glavnem nespremenjena, še več, slabša se celo kakovost v preteklosti neonesnaženih odsekov vodotokov (Poročevalec RS, 1990; pri 1oga št.10). Zelo zaskrbljujoči so podatki o slabšanju kakovosti podtal¬ nice, še zlasti v prodnih zasipih. Nekateri vodni viri (Krupica, Sorško polje) so že močno onesnaženi in ne ustre¬ zajo več kriterijem za pitno vodo, ponekod drugod (Dravsko in Ljubljansko polje) pa prihaja občasno do lokalne oporečnosti.Glavni vzroki onesnaženja podtalnic so v nepra¬ vilnem odlaganju tako komunalnih kot industrijskih odpadkov. Veliko pove tudi podatek,da v Sloveniji še nimamo urejene deponije posebnih odpadkov. Potrebe po zdravi, kvalitetni pitni vodi so vedno večje, pomanjkanje pitne vode pa je v svetovnem merilu že zdavnaj po pomenu preseglo energetske težave.V Sloveniji smo v zadnjih letih vložili precej truda, znanja in sredstev v raziskave in zaščito vodnih virov. Predhodno smo že opozori- 7 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 li, da so nekateri pomembni viri že močno onesnaženi.Naši potencialni rezervati pitne vode pa se nahajajo zlasti v hribovitih predelih, ki se v glavnem prekrivajo z erozijski¬ mi območji. So tisti prostor, ki je vanj človek z odpadki najmanj posegel. Naša dolžnost je, da ga takega pustimo tudi našim otrokom. Enako velja tudi za površinske vode, kjer se I. in II. kakovostni razred nahajata, žal, skoraj izključno le še v erozijsko potencialno ogroženem svetu. Pri gospodarjenju v erozijskih območjih moramo čim večji poudarek nameniti zaščiti potencialnih rezervatov pitne vode kot tudi površinskih voda I. in II. kakovostnega razreda. Ukrepi v teh predelih imajo z narodnogospodarskega vidika prednost pred saniranjem onesnaženih vodnih virov in površinskih vodotokov. Celovito okolju prilagojeno gospodar¬ jenje v erozijskih območjih mora omenjene zahteve glede zagotavljanja kakovosti voda vedno bolj upoštevati. Te usmeritve pa predstavljajo le časovno prioriteto ukrepan¬ ja, saj je kratkoročno ukrepanje močno odvisno od razpoložljivih finančnih sredstev, ki jih je Zal vedno premalo. Kljub navadenim prioritetam pa se moramo zavedati, da je vodni režim en, celovit, nedeljiv in mora zato tudi gospodarjenje z njim biti tako. Ko razglabljamo o ekološki problematiki površinskih voda, je treba analizirati tudi primernost obsega in načinov urejanja vodotokov. Obseg dosedanjega urejanja vodotokov je podan v naslednji tabeli (VGI, 1990): Tab.št.1 Obseg dosedanjega urejanja vodotokov v Sloveniji (VGI, 1990) celotna hidrografska naravni % mreža vodotok nižinski vodotoki 17.894 km 15.523 km 87 hudourniki 8.709 km 8.589 km 99 skupaj 26.603 km 24.112 km 91 Tabela nam kaže, da je v Sloveniji bolj ali manj primerno urejenih 13 % nižinskih vodotokov in 1 % hudournikov (Kri¬ terij: dolžina naravnih, neurejanih odsekov proti dolžini reguliranih vodotokov). Glede na znano zakonitost, da se vodni režim v hribovitih deželah, kakršna je tudi Slovenija, oblikuje v povirjih voda, nam omenjeno razmerje kaže, da se je v nižinskih predelih pogosto pretirano posegalo v vodni režim z regulacijskimi deli. V zadnjem času so bile še zlasti pereč problem hidrome¬ lioracije, kjer del niso izvajali postopno, kar bi zagotavl¬ jalo solidno prilagojenost okolju, ampak kot velike invest- 8 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 icijske posege, v sklopu katerih so se zaradi radikalno načrtovane osnovne odvodnje pogosto pretirano in hkrati neprimerno urejevale struge vodotokov. Kljub nekaterim nedomišljenim posegom pa se naravna reten¬ cijska sposobnost v Sloveniji ni občutno zmanjšala, saj so se z regulacijskimi ukrepi zgolj prostorsko premaknila poplavna območja. Teh je danes v Sloveniji še približno 71.000 ha (VGI, 1990), na katerih je možno po grobih ocenah zadržati okoli 700 mio. m3 vode. Poleg naravnih so bile v kritičnih območjih ustvarjene z izgradnjo zadrževalnikov še dodatne retencijske površine. Regulacijski posegi na hudournikih, to je v erozijskih območjih, so bili izvršeni v manjšem obsegu (1 %), tako da lahko v grobem ocenimo, da njihov obseg v glavnem ni bil pretiran, temveč omejen na dejansko kritična območja (zaščita naselij, prometnic, labilnih zemljišč). Pri regulacijskih delih so zlasti na nižinskih kot tudi ponekod na hudourniških vodotokih občasno uporabljali takšne načine ureditev, ki so bile tujek v naravnem okolju. Pretira¬ no so uporabljali tehnične ukrepe, in še te pogosto z nepri¬ mernimi gradivi, na uporabo vegetacije pa se je pozabilo. Tako so se ponekod bistveno spremenili vodni in obvodni ekosistemi, naravna regeneracija pa je na ustreznih mestih Zal le postopoma celila rane naše nedomi šljenost i . Tako urejanje je še zlasti značilno za 70. in 80. leta, ko je v centrih odločanja o posegih v prostor in s tem tudi v vodni režim prevladovala gradbeno-tehnična miselnost. V zadnjem času pa se okolju prilagojeno urejanje vodnega režima ponovno uveljavlja. 2.2.3 Gozdovi Gozdove v Sloveniji vse bo 1 j obremenjuj e j o različni negativni vplivi, ki povzročajo slabitev, postopno odmiranje in v najhujših primerih propadanje in končni propad gozdnega ekosistema. Veliko je strokovnih dokazov, da je onesnažen zrak eden najpomembnejših vzrokov današnje stopnje in obsega propadanja gozdov - ocenjujejo, da je za 60% vseh poškodb krivo onesnaženo ozračje, posredno pa tudi za ostalih 40%. Omeniti je treba še vrsto drugih negativnih dejavnikov, ki prispevajo in predvsem pospešujejo vse večjo poškodovanost gozdov. Poškodbe gozdov, ki jih povzroča preštevilna divjad v vseh razvojnih fazah gozda (populacija je najvišja ravno v območjih s hirajočimi sestoji jelke), so ponekod že akutne. Med vzroki prekomerne obremenjenosti gozdov je treba omeniti pašo domače živine, posledice širitve urbanih površin in infrastrukture. Tudi zaradi porušenega ravnovesja v naravi je vse več naravnih ujm (žled, snegolomi, vetrolomi) in raznih drevesnih bolezni. 9 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov, Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Analize rezultatov celovitih popisov leta 1985 in 1987 so pokazale, da je stopnja poškodovanosti gozda zaskrbljujoča, saj je ca. 44% vseh drevesnih vrst poškodovanih (podatki popisa iz leta 1989 še niso obdelani).V Sloveniji je le še 5,9% zdrave jelke in 21,8% zdrave smreke - to sta tudi naj¬ bolj poškodovani drevesni vrsti (sledijo bori, najmanj poškodovani so nekateri 1 i stavei).Podrobnejši podatki o poškodovanosti posameznih drevesnih vrst so v celoti in po gozdnogospodarskih območjih prikazani v naslednjih tabelah : Tab.št.2 Poškodovanost posameznih drevesnih vrst v letu 1987 (IGLG, 1989) drevesne stopnja poškodovanosti Groba primerjalna analiza med stopnjo poškodovanosti dreves po gozdnogospodarskih območjih in razvitostjo erozijskih procesov v Sloveniji nam kaže, da sta obe večji na istih površinah (obe nevarnosti se medsebojno prepletata), medtem ko sta obe najmanjši na kraških območjih. 10 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Na stopnjo vitalnosti gozdov v marsičem vpliva tudi način gospodarjenja z njimi. V Sloveniji je zaradi pri dobitniSkih interesov prišlo na zelo velikih površinah (Gorenjska, Zgornja Savinska dolina, Pohorje,...) do zamenjave naravnih gozdnih združb s smrekovimi monokulturami, ki so na vse zunanje vplive dosti manj odporne. Za gozdne rastlinske združbe pa je značilno, da si je vsaka izoblikovala svoj vodni režim, svojo lastno vodno ekonomijo. Zato se zamenjava drevesnih vrst z rastišču manj primernimi tudi na vodnem režimu neugodno odraža. Za vodni režim različnih rastlinskih združb pa je še zlasti neugoden vpliv pretirane in nedomišljene gradnje gozdnih prometnic. Z njihovo izgradnjo, katere sestavni postopek je tudi večinoma povsem neustrezno urejeno odvodnj avanj e, z njihovo uporabo v časovno neprimernih obdobjih (posledice v zbitosti, vodopre- pustnosti tal,...) in s tehnologijo, neprimerno za hribovite predele (preveliki specifični pritiski na tla, velike rane v pobočjih,...) se pomembno spreminja vodni režim posameznega rastišča, rastlinske združbe so prisiljene v prilagajanje tem spremembam. Navadeni vplivi niso upošteveni pri natovarjanju spravila in transporta lesa, še vedno je odločilen le kratkoročni ekonomski efekt. 2.3 Potencialni ekološki problemi pri urejanju erozijskih območij Med potencialnimi ekološkimi problemi želimo opozoriti na najpomembnejše posledice umiranja gozdov in okolju neprimerne posege protierozij skega ukrepanja. Posledice umiranja gozdov so zelo pomembne tudi za gospodar¬ jenje v erozijsko potencialno ogroženih območjih, saj se med drugim kažejo kot trajno slabšanje vodnega režima, torej tako kakovostne kot količinske porazdelitve vode v prostoru. Količinska porazdelitev vode v prostoru se s slabšanjem vitalnosti gozda spreminja. Zaviranje in uravnavanje odtoka voda s prispevnih območij se zmanjšuje, odtok postaja vedno bolj podoben odtoku s planega sveta. Namesto počasnega, dokaj enakomernega odtoka, ki ga spremlja krepko prenikanje v podtalje in s tem bogatenje vodnih zalog, začenja prevladova¬ ti vedno hitrejši površinski odtok.Vse pogostejši so hitri, količinsko bogati odtoki, ki jim rada sledijo daljša sušna obdobja. Pešanje vitalnosti gozdov, ki se odraža tudi v slabšanju kvalitete gozdnih tal in s tem v pospešenem površinskem odtoku, posledično vpliva tudi na kakovost površinskih in talnih voda, zlasti glede vsebnosti organskih in mineralnih snovi, ki jih v normalnih razmerah pridobivajo med prenikanjem skozi mineralno in organsko bogata gozdna tla. Slabenje ali celo uničevanje rastlinstva kot posledica umir¬ anja gozdov pospešuje erozijske procese na dva načina. Prvi je povečana količina in hitrost površinskega odtoka, njuna 11 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 posledica pa je večje spiranje zemljišča. Drugi način pa je vse slabša povezanost tal s koreninskim sistemom, torej njihova povečana erodibi 1nost. Zavedati se moramo tudi da umiranju gozdov erozija zaradi svoje značilnosti ne sledi enakomerno, temveč progresivno. Poleg posledic umiranja gozdov se pri urejanju erozijskih območij srečujemo še s problemi pretiranega in okolju ne dovolj prilagojenega protierozijskega ukrepanja (glej po- g 1 avje 2.2.2). Največ ekoloških problemov nastaja pri urejanju hudourniških strug, medtem ko so protierozij ska dela v širših erozijskih območjih za okolje manj vprašljiva. Zagotavljanju čim boljše prilagojenosti prot i eroz i j s ki h ukrepov okolju pa je namenjeno pričujoče delo, ki ima namen podati usmeritve za čimbolj sonaravno gospodarjenje v ero¬ zijsko ogroženih območjih. 2.4 Dosedanje izkušnje v Sloveniji Proti erozijski ukrepi v Sloveniji z ekološkega vidika še niso bili analizirani, zato je to delo prvi poskus take vrste analize. Pri praktičnem urejanju erozijskih območij pa se skuša čimbolj celovito in okolju prilagojeno ukrepati že od začetkov organiziranega delovanja. Z ekološkega vidika so bili do sedaj najbolj sporni nekateri tehnični ukrepi v hudourniških strugah, zlasti v 60. in 70. letih, v zadnjem času pa se tudi tu uporabljajo številne domišljene rešitve, ki naj bi zadostile tako zahtevam odpornosti pred neurnimi vodami kot primernosti okolju. 12 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag. delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 3 METODA DELA Naloga posega v zelo kompleksno področje okolju primernega gospodarjenja v erozijskih območjih, zato smo uporabili različne raziskovalne metode. Osnovo tvorijo terenske analize protierozijskih ukrepov v Sloveniji in še zlasti v Polhograjskih Dolomitih, kjer smo opravili njihovo kompleksno identifikacijo in preveritev ekološke primernosti. To območje smo za raziskovalni objekt izbrali zato, ker je na njem prišlo v letih 1924 in 1926 do katastrofalnih erozijskih in hudourniških pojavov, ki so jim sledila obsežna in dolgoletna protierozijska dela. Na razpo¬ lago so bili dovolj zanesljivi podatki, pa tudi časovna odmaknjenost je bila za kakovostno analizo ukrepov že zado¬ voljiva. Predhodno smo na podlagi terenskih opazovanj in strokovnih virov analizirali naravne danosti obravnavanega območja. Na podlagi sklepov omenjenih analiz, spoznanj iz novejše svetovne strokovne literature ter številnih spekula¬ tivnih ugotovitev smo skušali podati usmeritve za okolju primerno gospodarjenje v erozijsko ogroženem svetu. 13 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag. delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 4 OSNOVNE ZNAČILNOSTI RAZISKOVANEGA OBMOČJA 4.1 Splošne ekološke razmere 4.1.1 Geografska lega Raziskovani prostor obsega povodje Gradaščice nad Žerovnikom. Nahaja se v Polhograjskem hribovju, nadaljevanju litijske antiklinale proti zahodu. Spodnji del obravnavanega območja je dobrih 300 m nad morjem, najvišje pa se povzpne na Grmadi (898 m), Tošcu (1021 m) in Pasji ravni (1030 m). Površina območja znaša ca 6958 ha. Glavni vodotok je Gradaščica, njen najpomembnejši pritoki pa so Prošca, Mala voda, Velika Božna ter Mačkov in Žerovnikov graben. To je razgibana, slikovita pokrajina, s katere v Gradaščico teko kratki pritoki, med njimi se nahajajo manjši, a strmi gorski pomoli. Največje strmine so na dolomitni geološki podlagi, kjer ponekod prihaja na površje gola skala. V škriljavcu in peščenjaku pa naletimo na položnejša pobočja in manj nagnjene planje. Ravnejši svet je omejen na Polhograjsko dolino od Žerovnika do Briš, manjša oaza ravnega sveta med hribovjem pa je tudi ob naselju Zalog. 4.1.2 Klima Po Meliku (Melik, 1959) sodi območje Polhograjskih Dolomitov v predalpski klimatski pas, ki ga označujejo sveža poletja, ne preostre zime, močni vetrovi in obilne padavine. Mreža deževnih postaj v povodju Gradaščice je dovolj gosta in omogoča zadovoljivo iz vrednoten j e podatkov. Pomembno je, da potekajo meritve na postajah Lučine, Črni vrh, Šentjošt, Horjul in Ljubljana že dolgo vrsto let, kar omogoča objektiv¬ no verjetnostno analizo. 14 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag. delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Padavinska postaja z osrednjo lokacijo, ki najbolje podaja značilnosti obravnavanega območja, je Črni vrh (840 m nm) nad Polhovim Gradcem. Na osnovi 32-letnih opazovanj so zanjo izračunane naslednje vrednosti: Tab.št.4 Mesečna in letna količina padavin ter srednje mesečne in letne temperature, reducirane na 32 let (1925-1956; HMZ RS, 1991) letno 1495 8,0 Razporeditev padavin v vegetacijskem obdobju je ugodna, njih količina pa je tudi zelo zadovoljiva za rast in razvoj vege¬ tacije. Glede na dolgoletno letno povprečje padavin lahko območje uvrstimo v območja humidne klime. Pomemben klimatski dejavnik je tudi močno dnevno in letno kolebanje temperature. Čez dan in še zlasti poleti se prisoj¬ na pobočja močno segrejejo zaradi intenzivne insolacije, ponoči pa se zaradi izžarevanja naglo ohlade. Posledica je hitro preperevanje prevladujoče dolomitne podlage, zlasti na prisojnih straneh. Padavine v poletnih mesecih padejo največkrat v obliki nali¬ vov, ki neugodno vplivajo na vodni režim. Infiltracija je majhna, prevladuje nagel površinski odtok, ki pospešuje ero¬ zijske procese. Močna insolacija, ki povzroča tudi hitro izhlapevanje, majhna sposobnost tal za sprejemanje in zadrževanje padavinske vode ter njen nagel površinski odtok so vzrok, da so dolomitna pobočja - kljub sicer ugodni količini in razporeditvi padavin - suha in se na njih razvijajo kserofitne rastlinske združbe. Erozijske procese v območju Polhograjskih hudournikov najbolj pospešujejo intenzivne padavine. Te se pojavijo zlasti, kadar se nad tem območjem dalj časa zadržuje hladna fronta ali kadar pride do sovpadanja atlantske in sredozemske 15 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 (genovske) hladne fronte. V teh primerih pade na območju Polhograjskih Dolomitov zelo veliko padavin, ki jim sledi poudarjen površinski odtok, saj so v takšnih primerih tla pogosto že predhodno namočena. Z zelo neugodnimi padavinskimi situacijami v teh predelih smo imeli opraviti leta 1924, 1926, 1933, 1937, 1965 in 1972. Najneugodnejše je bilo leta 1926, ko so 27. septembra na postaji Lučine namerili 341 mm dežja v 24 urah. Istega dne so bile zabeležene v Ljubljani doslej največje dnevne padavine v tem stoletju glede na intenziteto in dolžino trajanja, in sicer v 10 minutah 10 mm, znotraj prav tako zabeležene količine v 1 uri, ki je znašala 30,7 mm, vse pa v okviru padavin med 26. in 28. septembrom, ko je v 52 urah in 40 minutah padlo skupaj 236,8 mm.Če po primerjavi obeh podatkov, postaj Lučine in Ljubljana, sklepamo, da so bile padavine nad obravnavanim območjem najmanj za 50% višje kot v Ljubljani, in po privzetku skoraj najnižje možne vred¬ nosti -0,60- za odtočni koeficient, lahko že po preprostem izračunu ugotovimo, da je na koncu 10-minutnega naliva z intenziteto 1,5 mm/min moralo v povprečju priteči v struge hudournikov vsaj po 15 m3/s z vsakega km2 zlivnega območja. V luči takih številk so zato laže razumljive katastrofalne posledice neurij, ki so zlasti v letih 1 924, 1 926 in 1937 prizadele območje polhograjskih hudournikov (Zemljič, 1967). Zato ne bo odveč, če na tem mestu - upoštevaje dejstvo, da je protihudourniška in protierozij ska dejavnost strokovno v največji meri vezana na te podatke - prikažemo pregled po nekaj primerov maksimalnih 24-urnih padavin (Rx) za postaje Lučine, Črni vrh, Šentjošt, Horjul in Ljubljana - Bežigrad v obdobju 1 925- 1 980 (HMZ RS, 1991): 16 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag. delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Tab.št.6 Niz po 5 najvišjih 24-urnih padavin na padavinskih postajah, pomembnih za območje Polhograjskih Dolo- Intenziteta padavin v 2e omenjenih hidrološko neugodnih letih pa je razvidna iz tabele padavinskih ekstremov za celotno območje polhograjskih hudournikov oziroma za povodje Gradaščice gorvodno od Dobrove (VGI, 1986); Tab.št.7 Padavinski ekstremi v hidrološko neugodnih letih - Povodje Gradaščice gorvodno od Dobrove (VGI,1986) 17 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Zata delpovodja Gradaščice so bile na podlagi podatkov padavinskih postaj Lučine, Črni vrh in Šentjošt dnevne višine padavin različnih povratnih dob tudi izračunane (VGP Hidro- tehnik, 1983) : Tab.št.8 Verjetne padavine v Lučinah, Šentjoštu, Črnem vrhu za različne povratne dobe (VGP Hidrotehnik, 1983) Analizo teh, za razvoj erozije neugodnih padavinskih značilnosti pa moramo dopolniti z dejstvom, da padavine v 24 urah niso bile enakomerno razporejene, temveč so glavni nalivi trajali bistveno krajši čas. 18 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Na podlagi hidroloških analiz polhograjskih hudournikov so odtočni koeficienti za celotno povodje Gradaščice gorvodno od Dobrove naslednji (VGP Hidrotehnik, 1983); Tab.št.9 Verjetni odtočni koeficienti po povratnih dobah - Povodje Gradaščice gorvodno od Dobrove (VGP Hidro¬ tehnik, 1983) povratna doba odtočni koeficient 1 et Ti koficienti so zelo visoki in kažejo na izrazito hudourniško in erozijsko ogroženost območja, pri čemer je samo po sebi umevno, da so v posameznih ožjih zlivnih območjih še višji. 4.1.3 Geološke in pedološke razmere Po svoji tektonski zgradbi pripadajo Polhograjski Dolomiti škofj e 1 oško - po 1hograj skemu ozemlju, ki se začenja zahodno od Ljubljane. Ob prelomu, ki se vleče od severnega roba Ljubljanskega barja mimo Horjula in dalje proti zahodu, je to ozemlje narinjeno na pol jansko-vrhniško nižino. Od Loga pri Brezovici do Mednega je skoraj ves vznožni del hribovja iz starih skrilavcev in peščenjakov, ki pripadajo karbonu, permu in skitskemu oddelku spodnje triade. V znatnem delu ležijo na njih debele plasti srednje-triadnega dolomita, ki tvorijo značilne vrhove Polhograjskih Dolomitov. V posameznih dolinah naletimo na dolomit celo že v njihovem dnu. V splošnem pa se pojavljajo plasti skrilavcev in peščenjakov do ca 600 m nm, nad to višino pa prevladuje dolomit (priloga št.2). Dolomit je v glavnem svetlosiv, skoraj bel, neskladovit in drobnozrnat. Pod vplivom atmosferi 1ij in mehanskih sil se drobi v manjše kose. Je slabo prepusten in se v vodi tudi zel o počas i topi. Groedenske sklade iz srednjega perma sestavljajo grobozrnati kremenovi peščenjaki vijolične barve. Zelo so odporni tako proti mehaničnemu kot kemičnemu preperevanju. Poleg peščenja¬ kov tvorijo groedensko formacijo tudi glinasti skrilavci, prav tako vijolične barve, ki pa so mnogo manj odporni proti preperevanju in hitro razpadejo v obliki tankih plasti. Vsi groedenski skladi so za vodo neprepustni (Osn. geol. karta, 1976 ) . 19 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Tretjo pomembnejšo geološko formacijo tvorijo skitski skladi iz spodnje triade. Sestavljajo jih sljudnati, drobnozrnati kremenovi peščenjaki. Odporni so proti mehaničnemu in kemičnemu preperevanju. Vmes se pojavljajo še peščeni gli¬ nasti skrilavci rumenkaste do vijolične barve s primesjo sljude v obliki majhnih luskic. Ti skrilavci mehanično hitro preperevajo, kemično pa le počasi. Obe vrsti skitskih sedi¬ mentov sta za vodo dokaj neprepustni (Urbas, 1960; Stanič, 1963 ) . Na stikih med posameznimi geološkimi formacijami, ki so vse dokaj neprepustne, se pojavljajo studenci, ki razmakajo zemljišča in povzročajo njih polzenje. Poleg tega so skitski skladi zelo razpokani, zato je njihova notranja povezanost slabša, nagnjenost k plazenju pa večja. Za omenjeno področje ni izdelana pedološka karta, zato smo našo analizo talnih razmer naredili izhajajoč iz f i tocenološke analize (GG Ljubljana, 1 989) ter medsebojne povezanosti gozdnih združb in tal. Iz objektivnih vzrokov (pomanjkanje agropedaloške karte) smo se omejili na gozdnati del obravnavanega območja, kar je prikazano v naslednjem pregledu : Groba analiza talnih razmer nam kaže, da 18% površin zavzema¬ jo slabo razvita tla z majhno rodovitnostjo, ki so zelo podvržena erozijskim procesom. Njihov razvoj je zelo počasen, vsak nedomišljen poseg pa lahko povzroči njihovo hitro degra- dacijo. 20 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag. delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Približno 43% površin zavzemajo distrični kambisoli, katerih rodovitnost je velika do srednja, so pa večno občutljiva na spremembe v ekološkem kompleksu, še zlasti pa na različne erozijske dejavnike. Na ca 38% (kalkokambisoli) površin naletimo na tla stabilnih in visokorodov i tn i h talnih kompleksov. Na koncu naj omenimo, da manj kot 2% površin zavzemajo srednje produktivna tla, kjer v posameznih slojih potekajo intenzivni redukcijski procesi (luvisol). Celoviteje kot talni dejavniki pa nam ekološke razmere podaja analiza gozdnih združb (glej poglavje 4.1.6). 4.1.4 Analiza rabe prostora Čeravno zaenkrat še nimamo razvitega ustreznega informa¬ cijskega sistema za spremljanje sprememb v prostoru, bomo z analizo katastrskega stanja zemljiških kultur iz leta 1985 poskusili vsaj v grobem osvetliti osnovne značilnosti rabe prostora v povodju Gradaščice gorvodno od Žerovnika oziroma v območju Polhograjskih hudournikov (GG Ljubljana, 1989). Daleč največji delež zavzemajo gozdovi, ki pokrivajo kar 63,66 % obravnavanega območja. Pomemben je delež travnikov (15,39%) in pašnikov (10,31%), medtem ko je sadovnjakov le 1,08 %. Njive so omejene na redke ravne površine, njihov delež znaša 6,16 % celotne površine. Neplodni svet zavzema 3,4 % zemljišč (priloga št. 3). Med različnimi rabami prostora ima prav gozd na tem območju v zadnjem času najbolj konstanten površinski delež. To zgovorno kaže katastrska primerjava. Ker pa katastrska obdelava sprememb v prostoru zamuja, je bilo na podlagi terestričnih opazovanj ugotovljeno, da se je delež gozdnih površin v zadnjih 10 letih povečal za približno 3 %, tako da dejanska površina gozdov znaša 4718,37 ha, kar pomeni 68 odstotno gozdnatost obravnavanega prostora (GG Ljubljana, 1989). Primerjalni katastrski podatki med letoma 1 97 5 in 1 985 nam tudi pokažejo, da se je za 5 % zmanjšala površina travnikov. Omenjeni spremembi kažeta na prilagajanje gospodarjenja na kmetijah ekološko primernejši panogi v tem prostoru - živi¬ noreji (GG Ljubljana, 1989). V teh 10 letih se je za 10 % povečal tudi delež neplodnih tal, ki odpade v glavnem na nižje ležeči katastrski občini Polhov Gradec in Babna gora. Krčenje plodnih površin je 21 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 predvsem posledica stanovanjske pozidave, izboljšave promet¬ nic, gradnje industrijskih objektov in odpiranja peskokopov. 4.1.5 Analiza reliefa Reliefna značilnost območja so globoko zarezani glavni jarki na karbonatni podlagi in številni manjši, a zelo strmi jarki na peščenjakih in Skrilavcih. Razen v južnem delu enote, kjer se pobočja dvigajo le do ca 350-600 m nm, se v ostalem povzp¬ nejo do 800 pa tudi do 1000 m nm. Ravnice po dolinah, položnejša pobočja in manjše planote so izključno v kmetijski rabi, gozd pa je potisnjen v strma pobočja in na ekstremna rastišča. Gozdnati del območja sodi po nagibih terena med najbolj strme v območju Slovenije. Povprečni nagib območja, izračunan z uporabo ponderjev, znaša 30,3 % (velja za teren, ki ga porašča 1 esno-pro i z vod ni gozd brez omejitev). Nagibe terena podaja pregledneje sledeča tabela: Tab.št.10 Nagibi terena v območju Polhograjskih Dolomitov - gozdnati del (GG Ljubljana, 1989) 4.1.6 Analiza gozdne vegetacije Petrografske razmere so zelo vpliven rastiščni dejavnik v razvoju gozdnih združb. Severni in severovzhodni del enote na karbonatnih podlagah so osvojile bazofilne gozdne združbe. V odvisnosti od vlažnostnih in temperaturnih razmer (nagib terena, ekspozicija, nadmorska višina) so se uveljavile gozdne združbe: - predgorskih bukovih gozdov (Hacquetio-Fagetum) na položnej¬ ših pobočjih z ugodnimi vlažnostnimi razmerami, - termofilni gozdovi listavcev (Cephalanthero-Fagetum) veči¬ noma na strmih prisojnih legah, - gozdovi ekstremnih rastišč ( Querco-Ostryetum, Genisto- Pinetum) na prisojnih prepadnih pobočjih, - bukovje na osojnih legah (Arunco-Fagetum) na strmih osojnih pobočjih. 22 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 V južnem pasu enote so se uveljavile gozdne združbe kislih bukovih gozdov (BIechno - Fagetum). Razmeroma dolgotrajno in intenzivno vsestransko izkoriščanje teh gozdov je spremenilo dokaj homogena rastišča tako, da so danes tam številni regre- sijski stadiji kislih bukovih gozdov. Prevladujoč je stadij s hrastom. Zahodni in severozahodni del je rastiščno najbolj raznolik. Tu se srečujemo s številnimi gozdnimi združbami. Na kislem matičnem substratu je razvita gozdna združba BIechno-Fagetum typicum in nekatere subasociacije ter degradacijski stadiji, na bazičnem substratu na zmerno strmem terenu V, J, Z leg predgorski bukovi gozdovi, na sušnejših strmih prisojnih legah termofilni gozdovi listavcev, na osojnih višjih legah pa gorski bukovi gozdovi (Enneaphyl1 o-Fagetum). Na mešanem matičnem substratu na vlažnih osojnih in položnejših pobočjih in ob jarkih so kisli jelovi gozdovi. Površinsko razširjenost gozdnih združb nam podajata naslednji tabeli (GG Ljubljana, 1989). Tab.št.11 Lesnoproizvodni gozdovi g.g. - enote Polhov Gradec (GG Ljubljana, 1989) 23 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Tab.št. 12 Varovalni gozdovi g.g. Ljubljana, 1989) enote Polhov Gradec (GG Varovalni gozdovi površina delež Tabelo razširjenosti varovalnih gozdov moramo dodatno pojas¬ niti, saj sta med varovalne gozdove uvrščeni tudi združbi Hacquetio-Fagetum in Enneaphyllo-Fagetum, ki sicer sodita med gospodarske gozdove. Gre za majhne, razdrobljene površine teh združb na lokalno ugodnejših rastiščih znotraj obsežnejših območij varovalnih gozdov, ki jih pri načrtovanju niso posebej izločali (pril.št.4). Točnejše ekološke značilnosti rastlinskih združb v obravnavanem območju bomo skušali analizirati po metodi valorizacije gozdnega prostora (Košir, 1975). Ta metoda temelji na načelu, da ima vsak dejavnik, ki se vključuje v ekološki kompleks fitocenoze in gozdne združbe, v gospodars¬ kem vrednotenju gozdnega prostora za potrebe človeštva neko vrednost, ki je s tega vidika optimalna. Omejitve za vse¬ stransko izrabo gozdnega prostora za te namene pa so podane z ekstremnimi vrednostmi teh dejavnikov, ne glede na to, ali so izražene z maksimumom ali z minimumom. Pri valorizaciji bomo rastlinske združbe v obravnavanem prostoru analizirali glede na geol oško-petrografski , orografski, klimatski, talni in vegetacijski kompleks dejavnikov in jih nato uvrstili v posamezne kategorije. S to analizo bomo dopolnili preveč "lesnoproizvodno" obarvane podatke iz Gozdnogospodarskega načrta enote Polhov Gradec (GG Ljubljana, 1989). 24 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 V naslednji tabeli prikazujemo deleže posameznih kategorij (Košir, 1975) gozdov: Tab. št.13 Udeležba posameznih gozdnih združb po kompleksih dejavnikov v 9-9- - enoti Polhov Gradec (po Koširjevi metodi) PARAMETER Kompleks dejavnikov (ekstremnost v %) Koširjevi metodi) Kategorija površina Delež ha % Prvo kategorijo (Košir, 1975) tvorijo gozdne združbe, ki zavirajo že na rastišču obstoječe erozijske procese, odločilno vplivajo na stabilizacijo tal in varujejo nižje ležeče predele. Sem uvrščamo gozdne in grmovne združbe v ekstremnih rastiščnih razmerah, kar sta v našem obravnavanem območju združbi Querco-Ostryetum typicum in Genisto-Pinetum. Ti gozdovi so trajno varovalni, pokrivajo pa kar 12,9 % celotnih gozdnatih površin. V drugo kategorijo (Košir, 1975) so vključene gozdne združbe, v katerih je sicer omogočena lesna proizvodnja, ki pa je povsem podrejena varovalnemu pomenu teh gozdov. Varovalna vloga teh združb je v preprečevanju spiranja zemljin, 25 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 površinskih plazin, usadov ali podorov kamnitega koluvija ter poglabljanja pobočnih jarkov. Tako nudijo zaščito nižje ležečim območjem pred erozijo. V obravnavanem območju so iz te kategorije združbe Arunco-Fagetum typicum, Aceri-Ulmetum in Cephal anthero-Fagetum typicum. To kategorijo imenujemo gozdovi z vsestransko poudarjenim varovalnim značajem in zavzemajo 5,4 % gozdnih površin obravnavanega območja. Tretjo kategorijo (Košir, 1975) tvorijo obrežni varovalni gozdovi, ki umirjajo erozijske procese v obvodnem svetu. V obravnavanem območju so le v sledovih. V peto kategorijo (Košir, 1975) uvrščamo gozdne združbe, ki naseljujejo rastišča v dokaj ugodnih orografskih razmerah. Tla so razmeroma globoka, vendar je talni kompleks zelo labi¬ len ter je njegova rodovitnost in odpornost proti eroziji tesno povezana s fiziološko aktivnostjo celotnega talnega profila, ki jo je mogoče trajno ohranjati le pod gozdno odejo. Zaradi njihovih varovalnih funkcij jih imenujemo gozdovi na labilnih tleh. Z domišljenim gospodarjenjem je v tej kategoriji možno doseči zelo ugodne 1esnoproizvodne učinke. V obravnavanem območju uvrščamo v to kategorijo združbe BIechno-Fagetum typicum, Dryopterido-Abietetum typi- cum in Bazzanio-Abietetum, ki skupno obsegajo 43,8 % gozdov območja. V šesto kategorijo sodijo združbe, kjer varovalna vloga ni posebej poudarjena in je omejena na kompleks splošno korist¬ nih funkcij gozdov. V obravnavanem območju sodijo v to kate¬ gorijo združbe Flacque t i o - F aget um in Enneaphyl 1 o-Fagetum, ki pokrivajo 36,7 % površine gozdov. Imenujemo jih gozdovi sta¬ bilnih ekoloških kompleksov. V sedmo kategorijo uvrščamo gozdove, ki so v kotlinskih in planinskih območjih dosegli najvišjo razvojno stopnjo ter imajo razmeroma stabilne ekološke komplekse, ki se lahko bistveno spremenijo le pod vplivom močnejših antropogenih posegov (hidromelioracij e). V obravnavanem območju sodijo v to kategorijo združbe Querco-Carpinetum luzuletosum in Quer- co-Fagetum typicum, skupaj pa zavzemajo le 1,2 % površine gozdov. Ker so večinoma v območju naselij in kmetijskih zemljišč, jih imenujemo tudi gozdovi s stabilnim ekološkim kompleksom v sklopu kmetijskih zemljišč in naselij. Na osnovi izvršene valorizacije gozdnega prostora lahko ugotovimo, da gozdne združbe ekstremnih rastišč in druge labilne gozdne združbe poraščajo 62,1 % gozdnega prostora, oziroma 39,5 % površine celotnega obravnavanega območja. To so gozdovi s poudarjeno varovalno funkcijo, kjer lahko le z ohranjeno vegetacijsko odejo na vsej površini teh združb trajno vzdržujemo naravno ravnovesje. Domišljeno gospodar¬ jenje v teh gozdovih je osnova stabilnosti celotnega obravna¬ vanega prostora. Nedomišljeni posegi v ta svet v preteklosti, s katerimi je bilo porušeno naravno ravnovesje, so povzročili 26 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 eno največjih hudourniških katastrof v Sloveniji, kar je v naslednjih poglavjih podrobneje opisano. Človek je z nedomišljenim gospodarjenjem marsikje v obravna¬ vanem območju gozdove uničil, s čimer je odprl pot erozijskim silam. Tako so nastale rastlinske združbe, ki predstavljajo regresivne stadije razvoja.Obe taki združbi, Genisto-Pinetum in Querco-Ostryetum, ki med varovalnimi gozdovi močno prevla¬ dujeta (43,1% oz. 49,1%) - pri čemer je poudarjena zlasti njuna protierozij ska funkcija - , bomo v nadaljnjem opisali nekoliko podrobneje. Prva je pionirska združba bazofilnega borovega gozda (Pineto- Genistum januensis, Tomažič), ki zarašča strma in narušena južna pobočja Špika ter JZ pobočja Tošca. Na ekstremno plit¬ vih suhih in skalnatih mestih izboljšuje in ustvarja tla, ter pripravlja možnosti za naselitev drugih drevesnih vrst. Na najbolj plitvih in kamnitih rastiščih pa se ta združba ne spreminja in predstavlja trajni stadij. Rastline iz te združbe prenesejo izmed vseh naših združb najbolj ekstremne življenjske razmere: velike temperaturne razlike med dnevom in nočjo, običajno nizko vlago v zraku, ki je je le ob deževjih nekaj več, najslabše geološko-pedološke razmere, podlaga je dolomit, na katerem je sloj zemlje tanek ali pa ga sploh ni, prst nastaja iz iglic in drugih odpadkov rastja, zlasti resja in mahov, in je pomešana s skalnim drobirjem in dolomitno pržino. Vlaga v slabo razvitih in prepustnih tleh je majhna in se hitro spreminja. Rastišče je tudi v geomorfo- loškem pogledu manj ugodno za razvoj gozdnih združb: velike strmine onemogočajo kopičenje humusa, voda pa ob nalivih odplavlja nizdol še tisto borno zemljo, ki se je uspela nabrati. Tla se neprestano drobijo in krušijo in erozijska dejavnost tu, v tem delu območja, je največja. Druga taka združba, ki se zaradi posebnih rastiščnih razmer sploh ne more razviti do končne združbe in predstavlja trajni stadij, je gozd črnega gabra in puhastega hrasta (Querceto- Ostryetum carpinifoliae, Horvat). Ta zavzema strma, suha in topla dolomitna pobočja Grmade, kjer raste mnogo rastlinskih vrst, prilagojenih suhim rastiščem. Le na položnejših rastiščih, kjer je plast zemlje nekoliko debelejša, se na prisojah pojavlja graden in s tem možnost prehoda v združbo gradna in belega gabra (Querceto-C ar pinetum, Horvat), v osojnih legah pa v bukov gozd. Združba Querceto-Carpinetum zavzema tudi prostore z nekoliko manjšim nagibom, koder so ali globlja karbonatna ali pa slabo podzolirana tla, to pa so pretežno nižji predeli ob vznožjih pobočij, katerih večji del je spremenjen v njive in travnike. 27 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag. delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 4.2 Sociološka in gospodarska analiza območja pol hograjskih hudournikov Prostor današnjega Polhovega Gradca je bil po do sedaj znanih podatkih prvič poseljen v času starejše železne dobe, ko so si ljudje na Gori (Sv. Lovrenc) zgradili za tisti čas običajno naselbino - gradišče. Tod je najverjetneje potekala prehodna pot iz Ljubljanske kotline proti Primorski. V najzgodnejšem obdobju rimske okupacije je tu stalo manjše na¬ selje, ali še bolj verjetno, podeželska vila rimskega premožneža iz bližnjih mest Emone ali Navporta (Valvasor locira tu rimsko postajo Ad Nonum). V pozni antiki je ponovno oživela naselbina na Gori, ki so jo tedanji prebivalci celo utrdili z obrambnim obzidjem (Slabe, 1988; Arheološka najdišča Slovenije, 1975). Že samo ime kaže, da moramo tod predvidevati zgodnjo slo¬ vansko naselitev. Bogo Grafenauer uvršča Polhov Gradec med lokalitete z gradovi, katerih izvor naj bi domnevno segal še v dobo karantanske notranje samostojnosti (Grafenauer, 1976). 0 gospodarjenju v teh predelih so ohranjeni podatki iz 16. stoletja, po katerih so se v Polhovem Gradcu in okolici prebivalci ukvarjali predvsem s poljedelstvom in živinorejo. Predvsem konec stoletja (podatek je za 1. 1 598) se je tu pojavilo nemalo novih njiv, imenovanih novin. Povezava Ljubl¬ janske kotline s Primorsko čez Polhov Gradec in Poljansko dolino pa je omogočala tudi razvoj tovorništva in z njim povezanega tihotapstva. Zaradi propada tovorništva v 19. stoletju je v primerjavi z bližnjimi predeli razvoj v polhograjski dolini začel pešati. Vendar se je ob koncu stoletja stanje začelo izboljševati, kar je bilo posledica obnavljanja cest in regulacije potokov. Posebej je treba poudariti, da je bila v 19. stoletju, tja do druge svetovne vojne, na tem območju zelo pomemben vir preživljanja obrt. Poznani so bili žagarji, tesarji, kolarji, mizarji, rezbarji, tkalci in predi 1ci, strojarji, krznarji, krojači, čevljarji, mlinarji, razvito je bilo čipkarstvo in kapčarstvo - izdelovanje črnih kapic, ki so jih prodajali v Dalmaciji. Socialno stanje pred prvo svetovno vojno gotovo ni bilo zavidanja vredno, saj opažamo selitev posameznikov in celih družin v Ameriko (Slabe, 1988). Po podatkih popisa iz leta 1991 živi v tem prostoru 2559 prebivalcev (Zavod RS za statistiko, 1991). Povprečna gostota poselitve je 36 prebivalcev/km2, ob upoštevanju koncentracije prebivalcev v glavnih poselitvenih središčih, Polhovem Gradcu in Srednji vasi z bližnjimi naselji, pa znaša le okoli 16 prebi val cev/km2. Aktivnega prebivalstva je 43%, katerega 20 % je kmečkega, medtem ko je celotnega kmečkega prebivalstva 19 % (GG Ljubljana, 1989). Možnosti za naselitev so v celotnem Polhograjskem hribovju slabe in je zato tudi slabo poseljeno. Raztresene osamljene 28 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag. delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 kmetije, celki, stojijo nad strminami ob vznožju hribov tudi v največjih višinah in delujejo kot tuberkuli v pljučih, saj so nekoč davno tako tudi nastajale: najprej izločanje gozda za stanovanjsko in najnujnejše gospodarske stavbe ter za ohišnico, zatem nadaljnje postopno krčenje za njive, pa za travniške površine in sadovnjake, kolikor je pač dopuščal relief. Na večjih kmetijah se ukvarjajo pretežno z živinorejo in poljedelstvom, četudi jim daje gozd znaten del dohodkov. Večina manjših kmetov pa odhaja na delo v dolino in so jim te panoge le dopolnilna dejavnost, še zlasti ker so za polje¬ delstvo, predvsem sodobno, slabe možnosti: njive, za katere je sploh malo prostora, leže na prevelikih strminah in je zemlja na njih slabo rodovitna. Kmetovanje je še vedno močno avtarkično. Pridelujejo le krompir, nekatere vrste žit in krmne rastline, večinoma le za zadostitev lastnih potreb. Tudi za živinorejo možnosti niso mnogo boljše: travniki in zlasti senožeti so v velikih strminah in vozijo seno po slabih poteh v dolino oziroma do kmetij. V zadnjih letih so se precej izboljšale možnosti za živinorejo. Z znatno družbeno pomočjo, ki jo je oplemenitilo vztrajno delo domačinov, so ti predeli dobili zadostne količine zdrave pitne vode. Agromelioracijski ukrepi in uspešno svetovanje pospeševalne službe kmetijske zadruge so ob odstranitvi omenjenega omejujočega naravnega dejavnika omogočili kako¬ vostnejši razmah živinoreje (manjše lokalne izravnave terena, primerno dognojevanje,...). Za strukturo gozdne posesti je značilno, da je zaokrožena v celke. Presenetljivo je, da ima območje, ki leži na obrobju Ljubljane, v ljubljanskem gozdnogospodarskemu območju največjo povprečno zasebno posest, kar 7,55 ha gozda na po¬ sestnika, in tudi sicer zelo ugodno posestno strukturo. Polo¬ vica površine gozda je v lasti posestnikov, katerih gozdna posest je večja od 20 ha, in kar tri četrtine površine gozdov je v lasti posestnikov, ki imajo nad 10 ha gozda. Drobno posest do 3 ha ima prek 50 % posestnikov po številu, po površini pa to predstavlja komaj 8 % vseh gozdov. Kljub temu da je, gledano s proti erozijskega stališča, večina gozdnih cest le na pol zgrajenih (neurejeno odvodnja- vanje, neutrjeni odkopi in nasipi, neprimerni prepusti,...), pa moramo le priznati, da so osamljenim kmetijam, celkom, končno omogočile povezavo z dolino, z gospodarskimi središči in hkrati olajšale gospodarjenje z gozdovi. Gostota cestnega omrežja je ca 25 m/ha, kar je precej zadovoljivo, slabša pa je produktivnost teh cest, saj niso bile trasirane le za potrebe gospodarjenja z gozdovi. Vodilo pri trasiranju je bila najpomembnejša povezava posameznih kmetij ter zaselkov z glavnimi prometnicami in tako imajo danes vse kmetije cestno povezavo. Kot smo že omenili, se s kmetijstvom ukvarja 20 % aktivnega prebivalstva, kar je precej več od slovenskega povprečja (13 %), in sta tako kmetijstvo in gozdarstvo pomembni gospodarski 29 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 panogi v prostoru (GG Ljubljana, 1989). Znaten del aktivnega prebivalstva zaposluje lesna industrija HOJA, del je zaposlen v službah, potrebnih za funkcioniranje naselij: trgovini, zdravstvu, gostinstvu, varstvu, vzgoji in izobraževanju, upravnih službah, drobnem gospodarstvu, večina aktivnih krajanov pa se dnevno vozi na delo v Ljubljano. Zelo pomemben za analizo erozijske problematike je tudi pregled demografskih podatkov v daljšem časovnem obdobju. Za naše razglabljanje smo uporabili podatke o gibanju prebi¬ valstva na obravnavanem območju, ki ga v celoti pokriva krajevni urad Polhov Gradec in ki vodi tudi matično službo za to območje od 1. 1869 dalje (Krajevni leksikon Slovenije, 1971; Zavod RS za statistiko, 1981, 1991). Tab.št.15 Pregled gibanja števila prebivalcev v krajevnem uradu Polhov Gradec skupaj 30 Horvat. A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana. BF, Odd.za gozd., 1992 Graf St.l Demografija območja krajevnega urada Polhov Gra¬ dec, 1869 - 1 99 1 (KLS II, 1971 in Zav. RS za statistiko, 1981, 1991) Število vseh prebivalcev Prebivalci glavnih poselitvenih okoliiev Prebivalci hribovskih predelov 31 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Analiza gibanja skupnega Števila prebivalstva nam kaže dokaj enakomerno stalno upadanje do 1. 1961, potem pa do danes prav tako enakomeren porast. Precej drugačno sliko dobimo, če obravnavamo posebej "dolince" v obeh glavnih poselitvenih okoliših (Polhov Gradec s Pristavo in BriSami ter Dvor z Dolenjo in Srednjo vasjo), ločeno od prebivalstva pretežno hribovskih zašel kov.Števi1 o prvih sicer sprva tudi nekoliko upada, tja do 1.1948, nakar se strmo vzpenja, medtem ko se število "hribovcev" stalno manjša, zlasti med 1. 1948 in 1961, poslej pa je upadanje nekoliko ublaženo zlasti zaradi postopnega izboljševanja življenskih razmer v hribovskih predelih (elektrika, ceste, pitna voda,...). To zmanjševanje števila prebivalcev v hribovitem svetu je s prot i erozij skega stališča vsekakor ugodno, saj manjša gostota pomeni tudi manjši pritisk na prostor in je zato manjša tudi možnost nedomišljenega poseganja v ta območja s krhkim naravnim ravnovesjem. Danes prebiva že dobra polovica vsega prebivalstva v omenje¬ nih glavnih poselitvenih okoliših, ostali pa živijo bodisi na celkih ali pa v manjših gručastih zaselkih, velikih od dveh do 5-6 kmetij tako v dolinah kot - pretežno - v hribovitih predelih. 32 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 5 ANALIZA DOSEDANJIH METOD UREJANJA EROZIJSKIH OBMOČIJ V POLHOGRAJSKIH DOLOMITIH 5.1 Kratka zgodovina protierozijskih del Protierozij ska in hudourniško-urejevalna dela v območju Polhograjskih Dolomitov, ki je bilo - zaradi silno ekstenziv¬ nega gospodarjenje s tamkajšnjimi gozdovi (paša v gozdu, stel j arj en j e, še zlasti pa konjunkturno pretirani poseki za potrebe Božnarjeve žage) na že sicer neugodni geološki sesta¬ vi tal (spodnjetriadni dolomiti na lapornih apnencih in skrilavcih istega obdobja, vse to na groedenskih ali tudi neposredno permokarbonskih glinastih skrilavcih, rdečih peščenjakih in konglomeratih, ponekod pa celo na kredno- jurskih Črnih glinastih skrilavcih, laporjih in brečah), ki pogojuje tudi pogosto proženje zemeljskih usadov in plazov - zelo degradirano in močno ogroženo po eroziji, so bila v manjši meri izvajana že od 1. 1910 dalje (Strancar, 1937). V večjem obsegu pa so se začela šele po katastrofalnih hudour¬ niških izbruhih 9.8.1 924 in 27./28.9.1 926 . Neurje leta 1924 je zajelo nekoliko ožje območje, predvsem v trikotniku Polhov Gradec - Škofja Loka - Medvode, z najhujšimi razdejanji v hudourniških območjih Mačkovega potoka, Hrastnice in LoCnice, medtem ko je ono iz leta 1 92 6 zajelo mnogo širše območje celotnega povodja GradašCice in večjega dela Poljanske Sore vse do Žirovskih pritokov. Številne Človeške žrtve, obsežne poškodbe in velika gospodarska škoda so narekovali nujne ustrezne ukrepe v celotnem prizadetem območju. Predvsem je bilo potrebno pogozdovati obširne goličave, urediti pašne in gozdnogospodarske razmere ter sanirati hudourniške jarke in struge, zemeljske usade in plazove. Zelo obsežna dela, ki bi v normalnih razmerah zahtevala ustrezno velika sredstva, je bilo treba v času gospodarske krize izvajati s polno mero racionalnosti (Zemljic, 1 967; sl.št.3, sl.št.4, sl.št.5). Ureditvena dela je zelo skrbno vodil inž. Alojzij Štrancar, ki mu je po lastnih navedbah šla na roko sreCna, a nekoliko neobičajna okoliščina, da je bil ne le projektant in izvaja¬ lec objektov (izvajal jih je v okviru Gozdnotehničnega odseka za urejanje hudournikov bivše banske uprave), temveč tudi nadzorni organ iste uprave, kar mu je omogočalo uporabiti za tiste čase nekatera izjemno drzna strokovna pionirska pota, predvsem v pogledu smelosti pri dimenzioniranju pregrad (Zemljič, 1967). Z manjšimi presledki so glavna ureditvena dela na polho¬ grajskih hudournikih trajala od leta 1925 do 1940, po II. svetovni vojni pa so s primernimi ukrepi vzdrževali obstoječi celoviti sistem in ga po potrebi dopolnjevali na predelih, kjer so visoke vode še povzročale občutnejše škode in ogrožale ravnovesje v kulturni krajini. Ob omenjenih neurjih v Polhovem Gradcu in sosednjih dolinah LoCnice in Hrastnice je utonilo 21 ljudi, materialna škoda pa je bila ocenjena na 30 milijonov dinarjev. Ureditvena dela, izvedena do konca 33 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 leta 1939, so bila vredna 3,155.963,00 dinarjev (obe vred¬ nosti sta podani v dinarjih Kraljevine Jugoslavije) (Štran- car, 1937). Zaradi velike inflacije po II. svetovni vojni ukrepi finančno niso realno primerljivi (sl.št.7, sl.št.8). Po dosedaj razpoložljivih podatkih iz katastra hudourniških objektov so bila v območju polhograjskih hudournikov, nad vključno z Žerovnikovim grabnom, med leti 1910 in 1991 izvedena naslednja protierozij ska dela (PUH, 1991) : V okviru gozdno-kulturni h del je bilo izvršenih približno 40 ha zatravitven i h in ca 98 ha pogozditvenih prot i erozij s ki h del. V slednjih je zajeta tako sadnja pionirskih drevesnih vrst, zlasti črnega bora (P. nigra ssp. austriaca Aschers et Graebn.), kot izdelava kakih 50-70 km popletov, deloma živih vrbovih, deloma tudi iz mrtvega gradiva. Med tehničnimi ukrepi prevladujejo prečni objekti, ki bi jih lahko glede na njihovo velikost in obliko razdelili na ustalitvene pragove (187 kom) ustalitvene pregrade ( 24 kom) zaplavno-ustalitvene pregrade ( 25 kom) zaplavne pregrade ( 32 kom) Med vzdolžnimi ukrepi najdemo kinete (785 m) in regulacije (ca 3800 m) različnih izvedb, vendar prevladujejo krajša enostranska zavarovanja ogroženih mest bodisi z zidovi (ca 1 500 m), popleti (ca 5500 m) ali pa z različnimi kamnitimi ali skalnimi oblogami z vnešenim vegetacijskim gradivom (ca 1500 m) oziroma brez njega (ca 200 m). Biotehnične ukrepe so v območju polhograjskih hudournikov izvajali v glavnem po pobočjih Grmade in Tošca, kjer so pre¬ vladovale kamnite in lesene rustikalne pregradbice in zidovi ter oporni objekti iz popletov (ca 25.000 m). Med agrotehničnimi ukrepi sta na poljedelskih površinah pre¬ vladovala oranje po plastnicah in oranje brez obračanja. Na travniških površinah je potekalo njihovo stalno melioriranje zaradi izboljšanja količine trave za seno in pašo kot tudi njenega koreninskega sistema in s tem ustvarjanja trdnejše ruše (primerno dognojevanje z naravnimi gnojili, košnja, grabljenje, dosejevanje) . Z družbeno - upravnimi ukrepi so v območje postopno uvajali gospodarjenje, ki je vsebovalo protierozijsko zaščito. 34 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 5.2 Analiza različnih vrst protierozijskih ukrepov V tem poglavju bomo skušali z ekoloških vidikov analizirati različne ukrepe, uporabljene v urejanju erozijskih in hudour¬ niških območij polhograjskih predelov. Za lažje razumevanje in tudi zaradi različnih opredeljujočih kriterijev bomo analizo razdelili po vrstah protierozij s ki h ukrepov. 5.2.1 Gozdno-kulturni ukrepi Pri urejanju erozijskih območij v zlivnih območjih polho¬ grajskih hudournikov so med gozdno - kulturnimi ukrepi uporabljali tako zatravitvena kot pogozdovalna dela (sl.št.6) . 5.2.1.1 Zatravitvena dela V osnovnem pregledu je bilo že omenjeno, da je bilo zatravl- jenih ca 40 ha površin. Pri zatravitvenih delih so do obdobja 1960-70 kot semenski material uporabljali seme, pridobljeno z otresanjem zrelega travinja. Po tem času so kot semenski vir uporabljali kakovostna, s selekcijo v seme- narskih obratih pridobljena semena (večinoma iz uvoza) trav¬ nih in deteljnih vrst, primernih tamkajšnjim rastiščnim razmeram. Kot gnojilo so v prvem obdobju uporabljali stajski gnoj, v drugem pa pretežno mineralna gnojila (NPK, Urea in Khan). Na skoraj vseh površinah so izvajali navadno ročno setev, biotorkret pa je bil uporabljen le na dobrih 200 m2 in je za naše presoje količinsko zanemarljiv (obnesel se je zelo dobro). Če skušamo zatravitvena dela analizirati glede na zahteve prilagojenosti okolju, bi morali odgovoriti na naslednja vprašanja: a) Kako so zatravitvena dela vplivala na floristično sestavo travnatih površin? Analiza zatravitvenih del kaže, da je uporaba mešanega avtoh¬ tonega semenskega materiala bila za okolje najprimernejša, saj je ohranjala tako avtohtono vrsto kot njihovo naravno pestrost. V zadnjih 20 letih smo pri zatravljanju uporabljali sicer rastišču primerne vrste, toda iz uvoženega semenskega materiala. Vrste so bile ekološko primerno izbrane glede na pedološke in klimatske kriterije. V semenskih mešanicah so uporabljali 10-12 različnih vrst trav in detelj, kar je z vidika prilagojenosti razmeram v okolju sicer zadovoljivo, toda pestrost je kljub vsemu še zaostajala za naravno. Zaradi samodejnega vpliva, s primešanjem semena z okoliških travnih površin, pa je v nekaj letih vendar prišlo do ponovnega vzpostavljanja večje pestrosti oziroma bolj naravnih travišč. 35 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Pri presoji zatravitev z ekoloških stališč je potrebno pou¬ dariti, da so večino teh del izvajali v prvem obdobju in da je obseg tako zatravljenih površin znašal približno 40 ha, kar predstavlja le 2,25 % od celotnih travnatih površin na obravnavanem območju. Glede na takšno razmerje med umetno zatra vi j enimi površinami in naravnimi travišči je verjetna podmena o medsebojni interakciji, zato je iz tega izhajajoč pozitiven vpliv na floristično pestrost možno imeti za real¬ nega. Iz teh razmislekov sledi, da zatravitvena dela niso povzročila bistvenega florističnega osiromašenja travišč, in sicer zaradi ustreznega izbora vrst in izvajanja na serijah majhnih površin, obdanih z avtohtono gozdno in travno vegeta¬ cijo. b) Kako je gnojenje zatravljenih površin vplivalo na razmere v okolju ? Pri zatravitvenih delih so v prvem obdobju za startno gno¬ jenje uporabljali s t a j s ki gnoj, ki z ekološkega vidika ni sporen, saj je ena od faz v tradicionalnem kroženju materije. V zadnjih dveh desetletjih pa so tako za začetno gnojenje kot za dognojevanje uporabljali že omenjena mineralna gnojila, in sicer v majhnih količinah, ki v skupnem niso presegla količine 5 g/m2 tal, kar naj bi še ustrezalo okvirnem vodilu Evropske skupnosti o jakosti gnojenja. Iz tega razmisleka sledi, da se s takim gnojenjem kot začetnim niso spremenile razmere v okolju ter ga lahko imamo za ekološko sprejemljivega. 5.2.1.2 Pogozdovalna dela Pogozdovalna dela so v zlivnih območjih polhograjskih hudour¬ nikov izvajali na obsežnih površinah.Po dosedanjih evidencah so bila izvršena na ca 98 ha površin. Kako so dela izvajali, je moč razbrati iz edinega ohranjenega ko 1 a v d a c i j skeg a elaborata Gozdnotehničnega odseka za urejanje hudournikov pri kr. banski upravi iz 1. 1938, ki obravnava pogozdovalna dela na 24 ha površin v Mačkovem grabnu v letih 1937 in 1938. Sadili so v jamice 40 x 40 cm z dodajanjem zemlje in s predhodno usposobitvijo erodiranih površin z biotehničnimi ukrepi v obliki popletov, nizkih zidov in rustikalnih pregradbic. Pri pogozdovanju so uporabljali naslednje vrste: - na zelo erodiranih in prehransko zelo revnih tleh v glavnem bor (Pinus nigra ssp. austr.), delno tudi puhasti hrast (Quercus pubescens) , 36 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 - na močvirnih mestih ter ob hudourniških strugah črno jelšo (Alnus gl uti nosa) , - ob hudourniških strugah, na mestih z dovolj zemlje, pa veliki in mali jesen (Fraxinus excelsior, Fraxinus ornus), - poskusov s smreko niso delali, saj se je izkazalo, da so tla revnejša, kot so si prvotno predstavljali, ter za smreko neprikiadna. Poleg sadnje navedenih sadik so pri pogozdovanju uporabljali tudi potaknjence vrst S a 1 i x caprea in S a 1ix fragilis. Iz že omenjenega kolavdacijskega elaborata (1938) sledijo tudi podatki o gostoti sadnje, ki so razvidni iz naslednjega pregleda : Za uspešno izvedbo pogozdovanja so zgradili pripravne komuni¬ kacije in pristope k površinam, namenjenim pogozdovanju, kar je bilo nujno na tako strmem in razjedenem terenu. Dela in transport saditvenega materiala ter zemlje so izvajali ročno. Z ekološkega vidika ponovno vzpostavljanje narušenega narav¬ nega vegetacijskega pokrova ni sporno, pomemben pa je rastišču primeren izbor drevesnih vrst. Ekološko ustreznost tega pogozdovanja skušajmo analizirati po ekoloških kriteri¬ jih, ki jih je postavil Purte (Purte, 1948): - ali vrste odgovarjajo rastiščnim pogojem, - ali so odporne proti negativnim biotičnim in abiotičnim vplivom. Po navedbah iz Male flore Slovenije (Martinčič, 1984) imajo uporabljene vrste naslednjo razširjenost v Sloveniji: - Pinus nigra Arnold. Črni bor. - Peščena, skalna in sončna pobočja od nižin do subalpskega pasu po vsej Sloveniji, razen v submediteranskem območju. 37 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 - Quercus pubescens Wi11 d. Puhasti hrast. - Prisojna, kamnita pobočja, gmajne in grmovnati kraji od nižine do montanskega pasu po vsej Sloveniji. - Alnus glutinosa (L.) Gaertn. Črna jelša. - Bregovi voda, močvirja in šotnata tla od nižine do montanskega pasu po vsej Sloveniji. - Fraxinus excelsior L. Veliki jesen. - Vlažni bregovi in listnati gozdovi po vsej Sloveniji. - Fraxinus ornus L. Mali jesen. - Sončna, grmovnata pobočja in svetli gozdovi po vsej Sloveniji. - S a 1ix caprea L. Iva. - Svetli gozdovi, grmovja in poseke po vsej Sloveniji. - S a 1ix fragilis L. Krhka vrba. - Logi po vsej Sloveniji. Za pri pogozdovanju uporabljene vrste (Pinus nigra, Quercus pubescens, Alnus glutinosa, Fraxinus excelsior, Fraxinus ornus) lahko ugotovimo, da so bile uporabljene pravilno, saj ustrezajo rastiščnim pogojem in so zato na mestih, kjer so se uporabljale, odporne proti neugodnim biotičnim in abiotičnim vplivom. Pri tem moramo pojasniti, da sta v omenjenem viru (Štrancar, 1938) napačno uporabljeni imeni Quercus rubra za vrsto Quercus pubescens in Pinus laricio austr. za Pinus nigra ssp. austr., kar lahko pripišemo bistveno slabšemu poznavanju flore Slovenije v 30. letih tega stoletja. Vse uporabljene vrste niso le rastišču ustrezne, ampak so tudi avtohtone. Iz analize vrst in njihove gostote pri pogozdovanju se vidi, da je prevladoval črni bor - Pinus nigra z dodatki ostalih navedenih vrst. Z ekološkega stališča se zastavlja vprašanje o primernosti uporabe bolj raznolike, mešane strukture vrst pri pogozdovanju. Odgovor na to vprašanje je v kol avdacij s kem elaboratu že podal načrtovalec del inž. Alojzij Štrancar: "Računati je z maksimalno 70 % uspehom, ker je svet gol in eksponiran povečini proti vzhodu in zahodu. Zaradi velike sterilnosti sveta - ena tretjina sveta je čisto gola, brez vsake travne ruše, ostali dve tretjini pokriva tanka plast ruše na peščeni oziroma skalnati podlagi - pride v poštev v prvi vrsti tudi v bodoče črni bor (Pinus laricio austr.) (Štrancar, 1937; sl.št. 5 , sl .št. 6) . Vrstna pestrost je odlika kiimaksnih vegetacijskih združb, za pionirsko vegetacijo pa je značilna vrstna revnost. Ta raz¬ mislek pojasnjuje tudi skromnejšo pestrost pri pogozdovanju uporabljenih rastlinskih vrst. 38 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Način sadnje v jamice z dodajanjem prsti simulira naravno razmnoževanje v manj degradiranih ekosistemih ter po našem mnenju okoljevarstveno ni sporen. Uspeh sadenj je bil zelo dober, kar se lepo vidi iz priloženih fotografij (sl.št.7, sl .št.8) . 5.2.2 Biotehnični ukrepi Pri ureditvenih delih v zlivnih območjih polhograjskih hu¬ dournikov so bili biotehnični ukrepi uporabljeni na erodira¬ nih površinah kot ukrepi, ki naj preprečijo pretirano spir¬ anje zemljin, kopanje brazd in jarkov ter tako omogočijo pogozdovalna in zatravitvena dela. Kot biotehnične ukrepe so v najneugodnejših ekoloških razmerah uporabljali nizke zidove iz kamna v suho ter kombinacije kamna in lesa ali fašin, ki jih je - zaradi razmestitve pretežno po jarkastem svetu - inž. Štrancar imenoval kar pregradbice, v bolj ugodnih raz¬ merah pa so prenagli odtok vode zavirali z nizkimi preplete¬ nimi stenami iz vrbovja in jelševja. Iz razpoložljivih podat¬ kov lahko sklepamo, da so na 98 ha pogozdenih površin (Štrancar, 1940) predhodno izvedli približno 18.000 m nizkih rustikalnih zidov in popletnih sten. V te različne rustikalne pregradbice in poplete so vnašali živo vegetacijsko gradivo v obliki potaknjencev. Uporabljali so različne vrste vrb, med katerimi sta prevladovali S a 1 i x fragilis in Salix caprea. Pri analizi primernosti okolju izvedenih biotehničnih ukrepov skušajmo najprej odgovoriti na vprašanje, ali smo z njimi bistveno preoblikovali reilef ali smo ga le lokalno prilago¬ dili omejevanju spiranja in poglabljanja? V erozijskih območjih polhograjskih hudournikov uporabljeni biotehnični ukrepi so relief preoblikovali le lokalno, saj so se kot nizki zidovi in popleti uporabljali predvsem v jarkih. Zato lahko ugotovimo, da smo z njimi le ponovno ustvarjali porušeno erozijsko in stabilnostno ravnovesje v obstoječem ekosistemu.S temi ukrepi se relief kot ena od temeljnih naravnih danosti ni bistveno preoblikoval, omilil se je le proces njegove denivelacije . Drugo vprašanje, na katerega bi skušali odgovoriti pri ekološki presoji izvedenih ukrepov, je vprašanje o primer¬ nosti uporabljenih gradiv. Rustikalni zidovi oziroma pregradbice iz kamna, lesa in fašin so bili narejeni iz avtohtonih materialov, katerih uporaba nedvomno ni sporna.Popolnitev teh biotehničnih zgradb z živim, avtohtonim vegetacijskim gradivom (S a 1ix fragilis, S a 1 i x caprea) je glede na prilagojenost okolju očitno zelo primerna, saj lahko po približno 50 letih od izvedbe ugotovi¬ mo, da je vegetacija s svojim koreninskim sistemom v večini primerov uspela prevzeti funkcijo biotehničnih ukrepov, se skladno vključila v krajino in jih večinoma ni potrebno obnavljati. To pa je tudi najboljši dokaz ekološke 39 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 primernosti tako izvedenih biotehničnih in pogozdoval nih del (sl .št.9, sl .št. 10). 5.2.3 Tehnični ukrepi Vse tehnične posege pri urejanju erozijskih območij polho¬ grajskih hudournikov lahko v celoti uvrstimo med tehnične ukrepe v hudourniških strugah. Tisti, ki so bili izvedeni v širših erozijskih žariščih, so imeli bolj značaj biotehničnih ukrepov in smo zato tudi njihovo ekološko analizo podali v ustreznem poglavju. 5.2.3.1 Oblikovanje tras hudournikov Naravne poteke tras hudournikov so v obravnavanem območju korigirali le takrat, ko je to zahtevala ogroženost naselij in prometnic, na kmetijskih zemljiščih pa je bila edina daljša ureditev izvedena le na Mali vodi pri Brišah. Če to oblikovanje poteka strug analiziramo s stališča usklajenosti s krajino, bomo skušali odgovoriti na naslednja vprašanja: a) Ali so trase oblikovane tako, da se čibmolj prilagajajo naravnim potekom strug, brez pretirano dolgih premih odsekov? b) Ali je upoštevana širinska razgibanost dna struge? c) Ali je upoštevana globinska razgibanost dna struge? d) Ali prevladujejo nesimetrični prečni profili, z zavarovan¬ jem le na potrebnih mestih? e) Ali pretočne hitrosti še omogočajo ohranitev življenja v vodi? Groba analiza, katere osnova je kataster hudourniških objek¬ tov (PUH, 1991), nam daje naslednje ugotovitve: ad a) Večina tras urejenih hudournikov, ki smo jih analizira¬ li, je oblikovana tako, da na odsekih, kjer so izvedena le enostranska zavarovanja, zelo lepo sledi naravnemu poteku struge, tako da skoraj nikjer ne zasledimo mono¬ tonije - (sl. št. 11, sl. št. 12). Tak potek je okolju gotovo primeren. Bistveno manj primerno so oblikovane trase obojestrans¬ ko utrjenih odsekov hudournikov, reguliranih med leti 1924 in 1941, saj kljub sorazmerno dobri vključenosti v okolje preveč prevladujejo preme črte v poteku hudour¬ niških strug.Ponekod je tako ureditev trase narekovala pozidava (Božna v Polhovem Gradcu, Belica), ponekod pa bi se jo dalo oblikovati tudi okolju primerneje (Mala 40 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Božna - pod Petačem, Žerovnikov graben), (sl.št.13, sl.št. 14) . Pri novejših ureditvah prevladujejo okolju bolj prila¬ gojeni poteki trase, kjer radiji krivin niso preostri, hkrati pa ne zasledimo daljših premih odsekov (Cepinov graben, Mala voda v Brišah), (sl.št.15, sl.št.16). ad b) $ irinska razgibanost dna struge je primerno zagotovlje¬ na na odsekih, kjer so izvedena le enostranska zavaro¬ vanja. Na reguliranih odsekih z obojestranskimi zavarovanji ima večina odsekov precej enakomeren širinski profil, ki pa se na območjih z vegetacijskimi ali kombiniranimi vegetacijsko - kamnitimi utrditvami zaradi neenakomer¬ nega prodiranja vegetacije v pretočni profil in temu sledečega nastajanja manjših sipin ustrezno širi in oZi, postaja širinsko razgiban.(Mal a Božna, Božna - Polhov Gradec). Po tem kriteriju so okolju najmanj primerne ureditve s kinetami, kjer sama konstrukcija ureditve z zavarovan¬ jem preprečuje širinsko razgibanost (sl.št.17). Pri novejših ureditvah lahko zasledimo poskuse zago¬ tavljanja večje širinske razgibanosti (Mala voda v Brišah), ki jo dodatno dopolnjuje vgradnja deflektorjev v korito (Božna nad Hojo); (sl.št.19, 20, 21). ad c) Pri večini ureditev, razen pri kinetah, katerih skupna dolžina znaša le 785 m ali 0,44 % dolžine vseh strug (HMZ RS - hidrologija, 1991), je zaslediti dokaj izra¬ zito globinsko razgibanost, in to ne glede na primer¬ nost oblikovanja prečnih objektov. Vzrok je verjetno v dokaj drobni granu1acij s ki sestavi plavin, ki omogoča pogostejše lokalne poglobitve. Praktično je na vseh dovolj vodnatih hudournikih ribjemu življu zagotovljena potrebna minimalna globina vode 25 cm. Število sipin, ki so manjših razsežnosti, pa je po grobih ocenah zadovoljivo (sl.št.20, 21). ad d) Pri posegih, kjer je prihajalo do korekcij poteka strug, je po analizi iz katastra objektov in naprav (PUH, 1991) možno ugotoviti, da pri enostranskih ure¬ ditvah prevladujejo nesimetrični prečni profili, medtem ko so pri obojestranskih regulacijskih urditvah takšni profili uporabljeni šele v ureditvah iz zadnjih let, večina prejšnjih pa je imela simetrične prečne profile (sl.št.22) . ad e) Ureditve strug so oblikovane tako, da presegajo pretočne hitrosti le ob izjemno visokih vodah mejno hitrost 3,5 m/s in ob nizkih 0,70 m/s, pod katerimi se ribji zarod še lahko obdrži. Kataster polhograjskih hudournikov, ki ga z ribiškega vidika vodi Ribiška družina Dolomiti, nam to potrjuje, saj večina dovolj 41 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 vodnatih hudourniških vodotokov sodi med zelo kakovoste lovne in gojitvene vode (RD Dolomiti, 1991). 5.2.3.2.1 Prečni objekti v spodnjih in spodnjih delih sredn¬ jih tekov hudournikov V polhograjskih hudournikih imamo po podatkih katastra hu¬ dourniških objektov (PUH, 1991) zgrajenih precejšnje število ustalitvenih pragov v spodnjih srednjih in spodnjih tekih, in sicer: lesene ustalitvene prage (83 kom) betonske ustalitvene prage (11 kom) ustalitvene prage iz kamna v suho (6 kom) ustalitvene prage iz kamna v cementnem vezivu (22 kom) ustalitvene prage v obliki kamnitih drč (14 kom) Z okoljevarstvenega stališča je potrebno te pragove anali¬ zirati zlasti z dveh vidikov: prilagojenost migracijam ribjih vrst in okolju primerno oblikovanje, kar bo podano v enem od naslednjih poglavij. Večina pragov v spodnjih in spodnjih srednjih tekih polho¬ grajskih hudournikov je oblikovana tako, da so njihove višine še primerne za migracijo ribjih vrst, v tem območju zlasti salmonidov. Le v nekaterih hudournikih, ki imajo sicer pri¬ meren vodni režim za obstoj in razvoj ribjega življa, a so ob neurjih v 20. in 30. letih močno razrili svoje struge, so migracijske možnosti omejene le na ca 100-300 m dolge izlivne odseke (Zerovnikov graben, Belica, Mačkov graben, Mala Božna - spodaj). V večini ostalih hudournikov pa so bili posegi s prečnimi objekti načrtovani tako, da omogočajo migracijo ribjega življa, ki je prekinjena le na tistih pragovih ali pregradah, ki so rabili ali še rabijo odvzemu vode za različne rabe, zlasti žage in male h i droelektrarne. (Nartni¬ kov jez in Koroščev jez na Mali vodi, Hojin jez na Božni in jez pod Smolnikom na Veliki Božni). Pri novejših rešitvah se za premagovanje večjih višin uporabljajo okolju zelo primerni pragi v obliki drč. Migracijske poti ribjega življa po polho¬ grajskih hudournikih so detajlneje razvidne iz priloge št.6. 42 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 5.2.3.2.2 Prečni objekti v zgornjih delih srednjih tekov in zgornjih tekih polhograjskih hudournikov V zgornjih delih srednjih tekov in v zgornjih tekih polho¬ grajskih hudournikov so bili n aj raz vitej Si procesi globinske in bočne erozije pogosto povezani s plazenjem nestabilnih skitskih in groedenskih hribinskih plasti, naloženih na dolo¬ mitno podlago. Večina ukrepov je bila usmerjena v opiranje narušenih bregov, stabilizacijo poglabljajočih se jarkov in zadrževanje plavin v zaledjih. Na teh odsekih naletimo tako na prage kot na pregrade, pri čemer je potrebno poudariti, da prevladujejo višji objekti, pregrade, predvsem zaradi nekoč ekstremne razvitosti erozijskih procesov. Po podatkih iz katastra protierozij s kih objektov in naprav (PUH, 1991) je število objektov v teh odsekih obravnavanih hudournikov naslednje: ustalitveni pragi iz lesenih kašt 22 kom ustalitveni pragi iz kamna v suho 2 kom ustalitveni pragi iz kamna v cementnem vezivu 7 kom ustalitveni pragi iz betona 19 kom ustalitveni pragi iz armiranobetonskih kašt 1 kom ustalitvene pregrade iz lesenih kašt 2 kom ustalitvene pregrade iz kamna v cem. vezivu 9 kom ustalitvene pregrade iz betona 12 kom ustalitvene pregrade iz armir.betonski h kašt 1 kom zaplavno ustalitvene pregrade iz kamna v suhem 6 kom zaplavno ustalitvene pregrade iz betona 8 kom zaplavno ustalitvene pregrade iz armir. bet. kašt 11 kom zaplavne pregrade iz kamna v cem. vezivu 3 kom zaplavne pregrade iz betona 28 kom zaplavne pregrade iz armir.betonski h kašt 1 kom Skupno je bilo v zgornjih srednjih in v zgornjih tekih zgra¬ jenih 51 ustalitvenih pragov, 24 ustalitvenih pregrad, 25 za¬ plavno ustalitvenih pregrad in 32 zaplavnih pregrad. Njihova detajlnejša razvrstitev je razvidna iz priloge št. 7. Z ekološkega stališča bomo te objekte analizirali glede na: prilagojenost migracijam ribjih vrst, primernost lokacije objektov, njihovo okolju prilagojeno funkcionalno in estetsko oblikovanje, kar bo prikazano v posebnem poglavju. Prečni objekti v obravnavanih odsekih s svojimi višinami onemogočajo migracijo ribjih vrst, njihov Življenjski prostor je omejen na odseke vodotoka med dvema objektoma. Stabiliza¬ cija erozijskih procesov v zaledju pa, žal, praviloma zahteva ukrepanje z višjimi prečnimi objekti, pač zaradi izrazitejšega reliefa. Višina omejuje zgolj migracije, a hkrati omogoča, zaradi padanja vode prek višjih stopenj in s 43 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 tem povezane turbulence, večjo vsebnost kisika in povečuje tako tudi samočistilno sposobnost vode. Številni tako zagra¬ jeni odseki hudournikov predstavljajo naše najboljše gojit¬ vene vode za vzgojo ribjih mladic (Mačkov graben, Mala Božna). Pri gospodarjenju z ribjim Življem pa je celo zaželeno ločevanje lovnih in gojitvenih vod z neprehodnimi stopnjami, saj sicer pogosto prihaja do kanibalizma, ki izniči gojitvene napore (priloga št.5). Lokacije objektov so izbrane naravnim danostim primerno, na ustreznih mestih, in se smiselno vklapljajo v prostor (Mačkov graben, Žerovnikov graben). Številne objekte poznajo le poznavalci, primernost lokacij pa potrjuje tudi dejstvo, da so bili Polhograjski Dolomiti izbrani zaradi krajinskih kvalitet za zaščiteno območje (Ur.l. RS, 1974). 5.2.3.2.3 Analiza oblikovanja prečnih objektov Tako za pragove kot za pregrade je s stališča čim boljše vključenosti v krajino zaželeno, da so zgrajene iz avtohtone¬ ga materiala. Iz prikaza objektov po namenih in gradivih je razvidno, da so kot gradivo uporabljali les, kamen v suho in v cementnem vezivu, beton in armirano betonske kašte. Tako les kot kamen apnenega izvora sta avtohtona materiala, zato menimo, da sta pr i merna.Beton, ki je kot gradivo pogosto uporabljen, sicer res ne predstavlja najprimernejšega gradiva v naravnem okolju, vendar ga lahko še vedno imamo za spre¬ jemljivega, in sicer zaradi estetsko (barva!) dokaj dobrega vključevanja v dolomitno podlago. Armiranobetonske kašte v labilnem svetu predstavljajo nado¬ mestek v okolju zelo primernih lesenih kašt, ki so imele v okoliščinah nihanja vlažnosti - ob hkratnem pristopu zraka - kratko življenjsko dobo.Enako kot za betonske objekte velja tudi zanje, da niso najprimernejše, a v danem okolju vendar še sprejemljive, zlasti na dolomitni podlagi. Če analiziramo prečne objekte po gradivih, lahko ugotovimo, daje zgrajeni h: - 105 kom pragov iz lesa ali kombinacije lesa s kamnom (56 %) 51 kom pragov iz kamna (27 %) 30 kom pragov iz betona (16 %) 1 prag iz armiranobetonskih kašt (1 %) 187 pragov 2 kom pregrad iz lesa ali kombinacije lesa s kamnom (3 %) - 18 kom pregrad iz kamna (22 %) - 48 kom pregrad iz betona (59 %) - 13 kom pregrad iz armiranobetonskih kašt (16 %) 81 pregrad 44 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Iz analize izhaja, da je bilo razmerje v uporabi najprimer¬ nejših gradiv s še sprejemljivimi pri pragovih (83 % : 17 %) bistveno ugodnejše kot pri pregradah (25 % : 75 %) . Rezultati kažejo, da sta pri odločitvah pri izbiri gradiva za višje objekte imeli trdnost in stabilnost večji pomen kot primer¬ nost vklapljanja v okolje. Za pravilno dojemanje rezultatov analize pa je potrebno pojasniti tudi, da so bile prometne povezave v času graditve večine objektov v erozijskih območjih polhograjskih hudournikov zelo slabe, zato so uporabljali čim več priročnega gradiva, tako tudi lokalni dolomitni agregat za pripravo betona. Poleg uporabljenega gradiva je potrebno analizirati tudi primernost konstrukcij pregrad in pragov v obravnavanem okol¬ ju. Pri konstrukcijah pregrad je s takih stališč možno analizira¬ ti pravzaprav le oblikovanje podslapja, kjer je zaželen primerno globok (0,70 m) tolmun, s čim bolj naravno granula- cijsko strukturo plavin na dnu. Analiza velikosti pregrad nam kaže, da so bile načrtovane okolju primerno, saj se namesto ene velike pojavlja večje število manjših pregrad. Za vsa utrjena podslapja pa velja, da so oblikovana na t.i. klasičen način, s tlakom v vodoravni ali celo dolvodno nagnjeni smeri in so torej glede na zahteve okolja - zlasti glede vodne favne - neprimerno oblikovana. Tudi sama utrditev, tlakovanje podslapij, je izvedeno v izra¬ zito obdelani, gladki obliki, medtem ko je s stališča prila¬ gojenosti okolju zaželena čim večja hrapavost (sl.št.24). Za pregrade v sistemih pa je značilno, da spodnji objekti podpirajo s svojimi zaplavki zgornje, zato podslapja niso utrjena.Če analiziramo konstrukcijo pragov glede na prilago¬ jenost okolju, moramo ugotoviti, da so bili do osemdesetih let večinoma oblikovani z vodoravnim, nezlomljenim prelivom v celotnem razponu, da se je voda prek njih prelivala po vsej širini preliva v enakomerni višini (sl.št.2 5, 26 ). V zadnjem desetletju pa se v konstrukcijah pragov pojavljajo različne dopolnitve lesenih, betonskih in kamnitih konstruk¬ cij* kjer je preliv oblikovan tako, da se nizke vode skoncen¬ trirajo. Tako preoblikovanje je zelo zaželeno, saj koncentra¬ cija nizkih voda omogoča večjo horizontalno in vertikalno razgibanost v pretočnih profilih, katerih posledice so ugodne tudi za živi svet, zlasti ribji živelj (sl.št.27). Tudi pri pragovih so bile konstrukcije podslapij neprimerne, saj gladki vodoravni ali celo dolvodno usmerjeni tlaki ne nudijo želenih ekoloških niš (sl.št.24). Zadnjih 10 let pa se pojavljajo pragovi z grobo utrjenimi podslapnimi tolmuni, ki predstavljajo dokaj primerno prilago¬ ditev naravnim stopnjam (sl.št.28). 45 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 V novejšem času zasledimo tudi pragove v obliki drč iz skalne zloZbe, ki so primerni tako zaradi omogočanja migracij ribje¬ ga življa kot povečevanja prezračevan j a in s tem vsebnosti kisika ter večje samočistilne sposobnosti voda, bistveno večja pa je tudi tako zaželena vzdolžna in prečna razgibanost v hudourniških strugah (sl.št.29). 5.2.3.3 Vzdolžne ureditve Vzdolžne ureditve polhograjskih hudournikov so uporabljali zlasti na tistih odsekih, kjer je bilo treba pred hudournimi vodami varovati naselja, posamezne stanovanjske objekte in prometnice ali pa preprečiti pretirano erozijo bregov. Iz katastra hudourniških objektov in naprav je ugotovljena naslednja struktura vzdolžnih ureditev: a) ki nete - kinete iz kamna v suho 81 m - kinete iz kamna v cementnem vezivu 534 m - kinete (1/3 kamen v cem.vezivu, 2/3 v betonu) 170 m - ki nete - skupno 785 m b) regulacije - z obojestranskimi utrditvami z zidovi 528 m - z obojestranskimi utrditvami s komb. kamna 2070 m i n vegetacije - z obojestranskimi utrditvami z vegetacijskim gr.ca 900 m - regulacije skupno ca 3500 m c) jezbice - 6 m jezbic iz žičnih košar d) obrežna zavarovanja (enostranska) - z zidovi iz betona 604 m - z zidovi iz kamna v cem. vezivu 576 m - z zidovi iz kamna v suho 326 m - s skalnimi zložbami z vnešeno vegetacijo 1742 m - s popiet i ca 5500 m - skupno b), c) in d) ca 12250 m Primernost vzdolžnih zgradb v okolju skušajmo ugotoviti z odgovori na naslednja vprašanja: a) ali so bile vzdolžne ureditve izvedene le na nujnih mestih oz. odsekih, b) ali so prevladovale enostranske utrditve brežin, oboje¬ stransko utrjene regulacije in kinete pa bile omejene na najbolj ogrožena in prostorsko utesnjena mesta, 46 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 c) v kolikšni meri so bile uporabljene takšne kombinacije živih in mrtvih materialov, da je prišlo do čim manjših sprememb v flori in posledično tudi favni vodnih in obvodnih ekosistemov, d) v kolikšni meri so bile pri konstrukcijah zavarovanj upoštevane okolju primerne izboljšave. Razporeditev vzdolžnih zgradb je razvidna iz priloge št. 7. Po terenskem pregledu, pregledu tehnične dokumentacije, podatkov iz katastra hudourniških objektov in iz tega izhaja¬ jočih ocenah lahko ugotovimo: ad a) Velika večina vzdolžnih ureditev (nad 92 %) je bila dejansko izvedena na mestih, kjer se je pojavljalo izrazito poplavljanje ali preplavl janje gospodarsko pomembnih objektov in ekscesivno bočno erodiranje, kjer so torej bili ogroženi človekovi vitalni objek¬ ti. Vzdolžne ureditve so omejene na izlivne odseke z gosto poselitvijo (Božna v Polhovem Gradcu, Žerovni- kov graben, Prošca...), na naplavišča z namenom uravnotežiti pretok vode in transport plavin (Belica, Hudopotnikov graben, Cepinov graben, Mačkov graben ...) ali na zaščito prometnic, ki potekajo v bližini hudourniških strug (Velika Božna med Polhovim Gradcem in Zalogom, Jernejčkov graben, Mala Božna ...) in na utrditev večjih lokalnih zajed. Daljša vzdolžna ureditev, ki s štabi 1nostnega in širšega gospodarskega vidika ni bila potrebna, ampak rabi le melioraciji in zaščiti kakovostnih kmetijskih zemljišč, je ureditev Male vode v Brišah v neprekin¬ jeni dolžini ca 950 m. Ocenimo jo lahko kot manj primerno, morda celo kot nekoliko pretiran poseg v prostor. ad b) Z izjemo ne najbolj primernega odseka ureditve Male vode v Brišah velja za večino ostalih ureditev, da se je stopnja urejevanja in utrjevanja prilagajala krajinskim razmeram. Tako so kinete kot najmanj zaželena (le z okoljevarstvenega stališča) vzdolžna ureditev omejene le na krajše odseke na vršajih, kjer je bila, je in še bo gosta poselitev, torej pomanj¬ kanje prostora, kar zahteva lokalno zelo hiter odvod neurnih voda z ustrezno zaščito pred globinsko in bočno erozijo.Regulacije z obojestransko ureditvijo so izvedene le tam, kjer zaradi velike obojestranske ogroženosti in pomanjkanja prostora ni bila možna drugačna rešitev (Božna v Polhovem Gradcu, izlivni odsek Žerovnikovega grabna, Prošca,...). Pri večini vzdolžnih ukrepanj pa so posegali le v ogroženo brežino, medtem ko so neogroženo ohranili v prvotnem stanju, torej so to enostranske vzdolžne ureditve, ki so z ekološkega stališča bistveno bolj 47 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 zaželene (Božna in Velika Božna ob cesti Polhov Gradec-Zalog, Mačkov graben ob cesti v zgornjem teku, Mala voda gorvodno od Lešnjakovega grabna...). Te enostranske utrditve so prevladujoča oblika vzdolžnih zgradb v območju polhograjskih hudournikov (sl.St.11, 12 ). ad c) Splošna ugotovitev je, da so - razen pri ureditvah z zidanimi kinetami in pri regulacijah z zidovi, kjer prevladujejo mrtvi materiali - pri vseh ostalih vzdolžnih zavarovanjih precej kakovostno uporabljali kombinacijo kamna, lesa in vegetacijskega gradiva z namenom, da slednje postopoma prevzame varovalno funkcijo. Če primerjamo strukturo med t.i. mrtvimi gradivi, kombinacijo mrtvih in živih gradiv ter živih gradiv v obrežnih zavarovanjih, ugotovimo, da sta drugi dve vrsti gradiv, ki sta ekološko primernejši, pogosteje uporabljani, manj primerni materiali pa v glavnem le v prostorsko neugodnih razmerah. Uspešnost take upor¬ abe gradiva se vidi iz primerjalnih fotografij, posnetih v daljših časovnih presledkih. ad d) Pri kinetah, ki so bile izvedene do leta 1 984, ne zasledimo nobenih ekoloških izboljšav. Zgrajene so v klasični tehniki, iz kamna v cem. vezavi, s čim bolj gladko površino zaradi doseganja večjih pretočnih hitrosti, da bi bili visokovodni vali čim hitreje odvedeni z ogroženih območij (sl.št.17). Novejše kinete v Gugljevem grabnu, Črnem potoku in Cepinovem grabnu pa imajo z vidika prilagojenosti okolju že določene izboljšave. Oblikovane so kot obloga in tlak iz kamna v suhem z vgreznjenimi kril¬ nimi pragovi tako, da je možnost spontanega vnosa vegetacije v vmesne prostore večja in tako dosežena vsaj delna kombinacija mrtvega in živega gradiva (sl.št.18) . Regulacije, pri katerih so kot obrežna zavarovanja uporabljeni zidovi iz betona ali iz kamna v cementnem vezivu, nimajo nobenih izboljšav v smislu prilago¬ ditve okolju. Izjemo predstavljajo le obrežni zidovi ob Prošci v Dolenji vasi, kjer so bila zgrajena tudi ribja skrivališča (sl.št.30). Obrežna zavarovanja v obliki zidov in oblog iz kamna v suhem so že v precejšnji meri prerasla z grmovno, obloge tudi s travno vegetacijo, kar je že precejšnja izboljšava, oziroma prilagoditev v bolj naravno stanje (sl.št.32). Pred zavarovanji s kamnitimi oblogami so v novejših ureditvah uporabljane nepravilno razporejene večje skale, ki delujejo kot deflektorji (preusmerjevalni - 48 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 ki) in omogočajo nastanek lokalnih poglobitev in sipin, to pa je primerna prilagoditev naravnim raz¬ meram v hudourniških strugah (sl.št.32). Med kamnitimi oblogami zasledimo v zadnjem destletju tudi precej zavetišč za žive organizme (sl.št.31). 5.2.4 Agrotehnični ukrepi Agrotehnični ukrepi so bili pri protierozij s ki h delih v polhograjskih hudournikih tista vrsta ukrepov, ki so bili najmanj uporabljani. Erozijski procesi so se tako močno razvili, ker so gospodarili s požiganjem, na tako pridoblje¬ nih pašnikih pa so s čezmerno pašo uničevali tla (Urbas, .Stanič). Rekultivacij a tega sveta je bila možna le z uredit¬ vijo odtoka voda in pogozdovanjem, saj naravne danosti pogo¬ jujejo predvsem gozdno rabo, medtem ko je kmetijska omogočena le na zelo majhnih površinah in le na te so ostali omejeni tudi agrotehnični ukrepi. Iz analize današnje rabe tega prostora se vidi, da je kme¬ tijsko obdelovalnih površin le dobrih 6,16 %, pa še te so povečini le na redkem ravnem svetu. Kot že omenjeno, je bilo izmed agrotehničnih ukrepov na njivskih površinah na manj strmih legah uporabljeno oranje po plastnicah in oranje brez obračanj a.Gre za običajna načina obdelave njivskih površin v hribovitih predelih, ki z okoljevarstvenega stališča nedvomno nista sporna. Travniške in pašniške površine zavzemajo 25,70 %, z ekološkega in protierozij skega stališča pa je bilo zaradi nekoč pretirane razširjenosti njihovo omejevanje na bolj nižinski in ravninski svet zelo zaželeno. Izmed agrotehničnih ukrepov je na teh površinah omembe vredno le gnojenje. V glavnem so uporabljali gnojenje s hlevskim gnojem in gnojni¬ co, kar je bogatilo humusni sloj in tla biološko aktiviralo. V manjšem obsegu so v zadnjih 20 letih dodajali tudi mineral¬ na gnojila. Negativnih učinkov, ki bi kazali na pretirano gnojenje, dosedanje analize površinskih voda in vodnih virov niso pokazale, saj so vse še vedno v najvišjem kakovostnem razredu. To pa potrjuje, da primerno uporabljano gnojenje ekološko ni sporno . 5.2.5 Družbeno - upravni ukrepi Omeniti moramo, da so se do leta 1941 v obravnavanih erozijs¬ kih območjih zelo strogo izvajale določbe Zakona o urejanju hudournikov in Pravilnika za izvrševanje Zakona o urejanju hudournikov, ki ga je 20. februarja 1930. leta izdalo Mini¬ strstvo gozdov in rudnikov Kraljevine Jugoslavije. Glavni cilj teh ukrepov je bil, da se na erozijskih območjih vzpostavi takšen način gospodarjenja, ki bo nudil protiero- 49 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 zijsko zaščito ogroženemu svetu. Ukrepi so segli celo tako daleč, da so pogozdeni svet obdali z ograjo in zastražili, varovali pa so tudi druga hudourničarska dela in izvajali najenostavnejše vzdrževalne ukrepe (Strancar, 1937). Tudi v obdobju od leta 1945 dalje je na območju delovala hu¬ dourniška nadzorna služba, različni zakonski predpisi (o vodah, o posegih v prostor...) pa so omogočali vnašanje pro¬ ti erozij s kih zahtev v gospodarjenje s p ros torom.I zvajanj e družbeno-upravnih ukrepov, smotrnega gospodarjenja s prostor¬ om, je bilo precej olajšano zaradi med domačini še živega spomina na katastrofi 1. 1924 in 1926 ter na številne kasnejše lokalne izbruhe. Zato so bile črne gradnje in drugi nedomišljeni posegi v prostor bistveno redkejši kot v števil¬ nih drugih predelih Slovenije. S protierozijskega stališča je bilo zelo ugodno, da je bilo območje Polhograjskih Dolomitov razglašeno za območje s pou¬ darjenimi krajinskimi odlikami, kar je omogočilo precejšne omejitve pri posegih v prostor (Ur.l.RS, 1974). V to vrsto ukrepov moramo šteti tudi stalno vzgojno delo¬ vanje hudourni Carske službe, ki je v rednih stikih s prebi¬ valci postopoma vcepljala v njihov pristop h gospodarjenju tudi protierozij s ko razmišljanje. Če skušamo te družbeno - upravne ukrepe analizirati, lahko ugotovimo, da v svojem bistvu predstavljajo temeljna pravila smotrnega gospodarjenja s kulturno krajino. Smotrno, domišljeno gospodarjenje v kulturni krajini pa je z ekološkega vidika vsekakor eden od najbolj Zelenih ciljev. 50 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 6 KRITERIJI ZA UREJANJE EROZIJSKIH OBMOČIJ NA EKOLOŠKI OSNOVI Zadnja desetletja označuje pogosto, v premnogih primerih nedomišljeno človekovo delovanje v prirodi. Naravno ravno¬ vesje kultiviranih območij, zlasti v planinskih predelih, je vse bolj ogroženo z urbanizacijo, sodobnim kmetijstvom, turizmom in drugimi dejavnostmi, ki vse bolj neodgovorno posegajo tudi v ta, nekoč dokaj odmaknjen svet. Porušeno ravnovesje na terenih, ki jih erozija potencialno že ogroža, narekuje in zahteva nujne ukrepe za preprečevanje velikih škod. Vendar pa morajo tudi te človekove dejavnosti biti kar se le da usklajene z naravnimi zakonitostmi, se pravi, prila¬ gojene naravnemu okolju. 6.1 Gozdno kulturni ukrepi Na osnovi domačih in tujih praktičnih izkušenj ter teoretičnih dognanj analize protierozij s ki h del v Polhograjs- kig dolomitih, lastnih opažanj in idej poskušamo v tem po¬ glavju podati nekaj usmeritev za okolju prilagojeno načrto¬ vanje in izvajanje protierozijskih ukrepov. 6.1.1 Zatravitvena dela Zatravitvena dela izvajamo z različnimi postopki sejanja travnih mešanic ali pa s polaganjem travne ruše. Slednje je danes že redek in hkrati tudi zelo drag ukrep, ki pa z ekološkega stališča ni sporen, če uporabljamo avtohtone vrste travne ruše. Pri zatravitvenih ukrepih se srečujemo s posebnim problemom, to je z dobavo kakovostnega semena. V Sloveniji je namreč travna semenska baza zelo slabo razvita, zato moramo večino semen dobivati iz uvoza. Pri tem pa problem niso vrste, saj so te enake kot pri nas, temveč v izboru rastišču najprimer¬ nejših vrst. Večinoma opravljamo zatravitve z različnimi načini setve mešanic travnega semenja. Z ekološkega stališča je pomembno, da uporabljamo v mešanicah tiste vrste trav, ki so prilago¬ jene obravnavanemu okolju. Za zatravljanje močno degradiranih tal nam je za uporabo na voljo le manjše število težkim ekološkim razmeram prilagodljivih vrst. Vendar pride v nekaj letih do samodejnega nasemenjevanj a s sosednjih travna¬ tih površin, tako da postane postopoma tudi na erozijskih površinah travniški ekosistem podoben tistemu v soseščini. 51 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Pri sejanju trav uporabljamo različne tehnike v odvisnosti od nagiba in stopnje erodiranosti posameznih površin. V grobem jih lahko razdelimo v tri vrste postopkov: - navadno setev, - vodno setev, - setev z nasti1om. Pri vseh vrstah dodajamo semenski mešanici gnojilo, ki ima podobno vlogo kot gnojenje pri pogozdovanju v težkih rastiščnih razmerah. Gnojila dodajamo v manjših količinah. Količina in pogostnost dodanega "inputa" mora biti v skladu z nosilno kapaciteto ekosistema.Z ekološkega vidika je poleg količine in pogostnosti pomembna tudi izbrana vrsta gnojila. Usklajenost z nosilno kapaciteto ekosistema pomeni takšno količinsko in kvalitativno dodajanje gnojil, da se stabilnost talnega sistema oziroma njegova samoregulacija ne poruši. Naj primernejša je prav gotovo uporaba naravnega hlevskega gnoja, ki pa zaradi zelo omejenih količin, cene in težav s transportom le redko pride v poštev. V glavnem so v uporabi različne vrste umetnih gnojil, v zadnjem času pa tudi t.i. bio gnojila, katerih osnova je večinoma dehidriran kokošji gnoj . Pri uporabi umetnega gnojila je poleg uporabe nosilni kapaci¬ teti ekosistema ustrezne količine pomembna tudi izbira tlom primerne vrste. Osnova za izbiro vrste umetnega gnojila naj bi bili rezultati pedoloških analiz tal, saj lahko tlom dodajamo le tiste makro- in mikroelemente, ki jih primanj¬ kuje. Prevelike količine posameznih soli mikro- ali makroe- lementov lahko pripeljejo do neugodnih posledic v obravnava¬ nih ekosistemih, bodisi do f i totoksičnih koncentracij ali pa do njihovega izločanja v podtalnico. Resnici na ljubo pa je vendar treba povedati, da je količinsko tako absolutno kot sorazmerno problem uporabe umetnih gnojil kot "inputa" na erozijskih površinah praktično zanemarljiv v primerjavi z njihovo uporabo na kmetijskih površinah. Ekološka merila za navadno, to je ročno setev semenske mešanice in gnojila z zagrebitvijo ali brez nje, so bili v bistvu podani že v predhodnem razglabljanju. Tem merilom se pri vodni setvi in setvi z nastilom pridruži še vprašanje primernosti dodatkov iz naravnih ali sintetičnih organskih snovi, ki izboljšujejo fizikalne, kemične in mikrobiološke razmere tal oziroma povežejo talne delce ter tako preprečijo njihovo spiranje in odplavl janje. Osvetliti pa moramo tudi primernost materialov, ki se uporabljajo kot nastil, ki zastira zatravljene površine in izboljšuje ekološke možnosti za kaljenje in rast trav. Za izboljšavo fizikalnih lastnosti tal dodajamo pri nas pri vodni setvi mešanici vode, semena in gnojila običajno nas¬ lednje dodatke: Agrosil (reverzibi 1 no koloidalni natrijev 52 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 silikat), želatino 100 D in želatino Tri-x (poliuronid koncentrat iz morskih alg) ter Hygromul (formaldehidna pena). Te snovi, ki jih dodajajo v manjših količinah, predstavljajo začetni input, v težkih ekoloških razmerah pa kot organogene oz. humifikacij i podvržene snovi ne predstavljajo ekološko neprimernega materiala. Kot nastil, tvorivo za zastiranje in izboljševanje mikrokli- matskih razmer, uporabljamo seno, slamo, celulozo in glede na specifične naravne in gospodarske razmere še nekatere druge organske snovi (sekanci, lubje,...). Vse te snovi so organs¬ kega izvora in so v procesu naravnega razpadanja postopoma podvržene h umifikaciji , so torej ekološko primerne. V času razpadanja pa začne postopno nadomeščati njihove funkcije v protierozij s ki zaščiti in izboljševanju mi krokl imatski h razmer že nastopajoče ustrezno travinje. Pozitiven mikrokli- matski vpliv nastila se kaže v povečevanju vlažnosti, zmanjševanju temperaturnih nihanj, zaščiti pred sončnim sevanjem, vetrom, . . . Pri razmišljanju o pomembnosti uporabe nastila velja omeniti še rezultate naših nedavnih primerjalnih raziskav o uporabi različnih tehnik zatravitev v ekstremnih ekoloških razmerah na erodiranih površinah Zvoha nad Krvavcem, na višini okoli 1900 m nm (Horvat, 1989). Rezultati teh raziskav na vzorčnih ploskvah so pokazali, da pri kvaliteti in rasti trav ni bilo bistvenih razlik med uporabo različnih semenskih mešanic in gnojil, pač pa se je pokazala izrazita razlika med površinami, kjer so setev opravili brez oziroma z uporabo nastila. Na površinah z nastilom so bili pri kaljenju (1 mesec po setvi) in pri razvoju trav po 1 letu rezultati 3-4 -krat boljši kot na površinah brez nastila. Ti rezultati kažejo, da bi lahko z uporabo ekološko primernega, a precej dragega nastila v zatravitveni tehniki še bolj zmanjšali uporabo umetnih gnojil. Za vezavo nastila (da ga ne plavi voda, odpiha veter, porabi divjad za prehrano) uporabljamo bitumensko-vodno emulzijo, delno hidrolizirani polivinil acetat in raztopino celuloze v vodi. Vse te snovi delujejo kot koloidi, ki poleg vezanja nastila povežejo tudi semena in talne delce. Bitumen, ki je temne barve, pa tudi mikrokli- matsko ugodno učinkuje, v hladnem okolju poveča absorpcijo sončnih žarkov in tako ustvarja toplejšo mikroklimo. Omenjene snovi dodajamo v zelo majhnih količinah, so netopne in razpa¬ dajo nekatere hitreje, druge pa počasneje. Zaradi takih lastnosti jih imamo lahko v majhnih količinah za okolju še sprejemi jive . 53 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 6.1.2 Pogozdovalna dela Pogozdovalna dela na erozijskih območjih izvajamo z uporabo različnih tehnik. Uspehe je možno doseči na I., II. in III. kategoriji erozijskih površin, medtem ko predstavljajo IV. kategorijo površine, kjer pogozdovanja niso več uspešna. (Lujič, 1973). Pravilna izbira drevesnih in grmovnih vrst je osnova kako¬ vostnega, uspešnega ekološko primernega pogozdovanja. Izbrati moramo rastišču ustrezne vrste, ki laže uspejo in zaneslji¬ veje prehajajo v stabilne fitocenoze. Z ekološkega vidika morajo imeti prednost lokalne avtohtone vrste, pa še med temi varietete, ki so glede na odpornost zelo težkim rastiščnim razmeram najustreznejše. Na erozijskih površinah uporabljamo v prvi fazi predvsem tiste pionirske vrste, ki lahko v tako težkih naravnih razmerah uspejo in tako oblikujejo predkul- turo, ki se po opravljeni nalogi postopno umakne gozdnemu sestoju, sestavljenemu iz za posamezno rastišče ustreznih drevesnih in grmovnih vrst. Mišljenje, da lahko že pri prvem pogozdovanju na ekstremnih rastiščih uporabimo večje število vrst in oblikujemo stabi¬ len, mešan sestoj, pa je zmotno. Težke rastiščne razmere, ki jih označujejo številnim rastlinskim vrstam neprimerne življenjske razmere, zožujejo njihovo izbiro na redke pio¬ nirske vrste. S sonaravnega vidika je pomembna tudi izbira lokalno primer¬ nih tipov posameznih drevesnih in grmovnih vrst, pri čemer iščemo najboljši ekotip (ki obsega kombinacijo klimatotip, ceno, tip). Ponovno je treba poudariti, kakšne naj bi bile želene lastnosti vrst, ki jih uporabljamo pri pogozdovanju (Purte, 1 948 ): da ustrezajo rastiščnim razmeram (klimi, zemljišču, reliefu, ki so nosilci osnovnih rastiščnih razmer), da nudijo različne ekonomske koristi in da so odporne proti negativnim biotičnim in abiotičnim vplivom (boleznim, škodljivcem, vetru, ledu, snegu,...). Izbira vrst je torej že v osnovi rastiščno pogojena, kar so dobro spoznali že naši predniki. Pri pogozdovanju uporabljamo različne načine setve in sadnje. Za slednje so v uporabi materiali tako semenskega kot vegeta¬ tivnega izvora. Osnova kakovostnemu, sonaravnemu pogozdovanju je torej dovolj široka izbira semenskega oziroma sadnega materiala. 54 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Tehnike pogozdovanja moramo prilagoditi naravnim možnostim. V erozijskih območjih Slovenije je strojna sadnja zaradi neu¬ godnega terena v glavnem onemogočena. Zatekamo se k različnim tipom ročne sadnje, ki so se postopno uveljavili. Poseben primer pogozdovanja je uporaba sadik v kontejnerjih, katerih namen je zlasti zmanjšati šok za rastlino ob presa¬ ditvi in podaljšati obdobje možnega pogozdovanja v letu. Tudi tu je osnova sonaravnosti izbira ustreznih vrst. Zaradi ekstremnosti življenjskih razmer so za sadnjo v ero¬ zijskih žariščih sadike v kontejnerjih še zlasti primerne. Pri saditvi želimo doseči čim večji uspeh, eden bistvenih pogojev za to pa je zmanjševanje šoka ob presaditvi mlade rastline iz drevesnice v naravno okolje. Poleg uporabe sadik v kontejnerjih skušamo mladim rastlinam pomagati tudi tako, da jim dodajamo zemljo-humus, šoto ali gnojilo. Vse te oblike predstavljajo primeren input, ki mora biti prilagojen rastiščnim razmeram. Gre za sonaraven ukrep, za pomoč rastli¬ nam v boju za preživetje, kjer narava še vedno izvaja pozi¬ tivno selekcijo. V ekstremnih razmerah pa pogosto ne zadošča le pomoč v času sadnje, temveč jo izvajamo še eno do dve leti. V glavnem gre za dognojevanje, kjer moramo na osnovi pedoloških analiz dodajati kakovostno in količinsko rastišču oz. tlom primerna hranila, oz. gnojila. Nega mladih rastlin je nepogrešljiv sestavni del pogozdo¬ vanja. Negovalne ukrepe v gozdnih kulturah lahko razdelimo v dve fazi: v nego kulture do oblikovanja sklenjenega sklopa krošenj in v nego kulture po izoblikovanem sklenjenem sklopu krošenj V prvi fazi nege skrbimo za izboljšanje rastiščnih razmer, za dopolnjevanje kultur in njihovo zaščito. Pri izboljšanju rastiščnih razmer se v glavnem ukvarjamo z zatiranjem plevela in ostalih neželenih rastlinskih vrst.Te ukrepe lahko uvrsti¬ mo med ukrepe, primerne sonaravnemu gospodarjenju, če jih izvajajo z mehaničnimi sredstvi. Izmed kemičnih sredstev pa bi veljalo uporabljati le tista, ki imajo atest ekološke neo¬ porečnosti. Dopolnjevanje kultur je normalen proces, ki naj se izvaja z ustreznim, že opisanim sadnim materialom. Zaščita gozdnih kultur vsebuje v glavnem zaščito pred nega¬ tivnimi učinki paše divjadi in živine, kar dosegamo z okolju primernimi živimi ali umetnimi ograjami oz. z električnimi pastirji. Druga, še pomembnejša oblika zaščite, je zaščita pred požari. V uporabi so različne vrste protipožarnih presek v povezavi z organiziranimi sistemi za opazovanje in ukre¬ panje. Vse to delovanje je normalen, okolju primeren ukrep gospodarjenja v kulturni krajini. 55 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 V drugi fazi, po sklenitvi zastora kroSenj, čistimo in redčimo sestoje. Bistvo teh ukrepov je pospeševanje naravnih selekcijskih procesov, ki v okolju nenehno potekajo, so s sonaravnega vidika primerni in zato njihovo pospeševanje ni sporno. Ti ukrepi se od klasičnih gozdnogojitvenih ukrepov razlikujejo po tem, da so podrejeni varovalni funkciji gozda in so tako vsi selekcijski cilji prvenstveno varovalni. 6.2 Tehnični ukrepi S tehničnimi ureditvenimi ukrepi posegamo v erozijska območja zlasti takrat, ko prevladujeta v njih globinska erozija in korozija. Razdelimo jih lahko v dve skupini: v tehnične ukrepe v hudourniških strugah in v tehnične ukrepe v širših erozijskih žariščih (obravna¬ vali jih bomo med biotehničnimi ukrepi). 6.2.1 Tehnični ukrepi v hudourniških strugah Tehnični ukrepi v hudourniških strugah so v glavnem namenjeni preprečevanju pretiranega poglabljanja dna, zaščiti brežin in pobočij pred poudarjeno bočno erozijo, uravnavanju sproščanja, odplavljanja in transporta plavin, razprševanju vodnih tekov. Vse to dosegamo z ustrezno uporabo prečnih in vzdolžnih objektov. Med vsemi protierozijskimi ukrepi so prav ti tisti, ki so ekološko najbolj kočljivi. Pred podrobnejšimi usmeritvami za sonaravno izvajanje tehničnih ukrepov si najprej oglejmo, kakšne so tipične značilnosti "naravnega" hudournika. Hudournik je hribovski vodotok z erodibi 1nim zlivnim območjem ali (in) erodibilno strugo, z razmeroma velikimi padci in velikim razmerjem med pretoki visokih in nizkih voda. Značilni zanj so tudi masovni transporti hidrološko neprebra¬ nih plavin (Pintar, 1983). Glede na dolžino obdobja med posameznimi hudourniškimi izbru¬ hi se vodni in obvodni ekosistemi različno razvijajo, saj ob visokih vodah v zgornjih in srednjih, delno pa tudi spodnjih tekih prihaja do masovnega odplavljanja živih organizmov in s tem degresivnih razvojnih stadijev. Idealni tip vodnega in obvodnega ekosistema je prikazan v prilogi št.8. 56 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Naravni hudournik karakterizirajo torej naslednje lastnosti: neenakomeren, naravnim danostim prilagojen potek njegove trase, velika nihanja vode, z za živi svet pogosto kritičnimi nizkimi pretoki, globinska razgibanost dna struge (tolmuni, sipine, ...), širinska razgibanost dna struge, pestra vodna in obvodna vegetacija, pestrost vodnega in obvodnega živalskega sveta, velika vsebnost kisika in s tem zelo visoka samočisti1 na. sposobnost Tako rastlinski kot živalski svet je številnejši in pestrejši v spodnjih tekih hudournikov, više ko gremo, težje so življenske razmere, to pa se odraža v vse večji vrstni in številčni skromnosti. Velika nihanja voda, zelo skromni mini¬ malni pretoki ali celo občasne presahnitve v zgornjih in srednjih tekih onemogočajo primerne življenjske možnosti zlasti ribjemu življu. 6.2.1.1 Oblikovanje tras hudourniških strug Hudourniška struga je naravni ekosistem, ki ga, kadar zaradi nedomišljenih posegov ni pretirano preoblikovan, odlikujejo vse tipične lastnosti vodnih in obvodnih ekosistemov. Značilna je zlasti vsestranska pestrost, saj si od izvira do izliva sledijo različni biotopi s populacijami organizmov, prilagojenih različnim habitatom. Turbulenca vode, različne podlage, količina in struktura plavin, fizikal no-kemij ske lastnosti vode so dejavniki, ki pogojujejo pestrost biocenoz. Pri oblikovanju hudourniških strug na odsekih, kjer so po¬ trebni posegi zaradi porušenega naravnega ravnovesja, je sonaravno oblikovanje trase struge možno doseči z upoštevan¬ jem kriterijev globinske in širinske razgibanosti. Osnova projektiranja je še vedno ravnovesni profil, ki pa je lokalno spremenljiv. Težimo k rešitvam, kjer bo premestitvena zmožnost hudournika enaka njegovi prodonosnost i , kjer se bo dno struge obnavljalo brez pretiranega spreminjanja nivelete. Pri načrtovanju globinske in širinske razgibanosti moramo upoštevati količino transportiran i h plavin, še zlasti pa njihovo granulacijsko sestavo. 57 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Pri sonaravnem oblikovanju trase hudournika moramo upoštevati zlasti naslednja merila: - izogibajmo se vsakršni monotoniji, zlasti pa daljšim novim linijam (Tratnik J., 1988), - krivine naj si sledijo kontinuirano, brez prisilnih prem, - radiji krivin naj znašajo 10-15, izjemoma 5-kratno širino struge (Pintar, 1983), - kjer je le mogoče naj trasa poteka med dvema krivinama v obliki prehodnice, - po možnosti načrtujemo nesimetrične prečne profile (Bertok, 1989), - po možnosti načrtujemo manjše lokalne razširitve in zožitve, vendar tako, da ne bi prišlo do pretirane sedimen¬ tacije ali poglabljanja, - vijuganje znotraj struge lahko dosežemo tudi z vgradnjo deflektorjev v preširoko korito; njihova uporaba je pri¬ poročljiva le na odsekih z mirnim tekom; zožitve je smotrno izvesti le do tiste meje, ko povečana pretočna hitrost še ne prekorači odpornosti dna struge (skica št.l). Pri oblikovanju trase in pretočnih profilov v hudourniških strugah je z ekološkega vidika pomembno upoštevati tudi kri¬ terij vodne hitrosti in minimalnih globin. V tistih hudourniških strugah, kjer obstajajo naravne možnosti za razvoj ribjega življa, želimo temu ustrezno oblikovati pretočne globine voda. V splošnem naj bi zadostili pogoju, da znaša najmanjša ribam še ugodna globina vode pri nizkem vodostaju približno 25 cm (Tratnik, 1988). Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na nujnost ustvarjanja plitvin, kjer ribji zarod počiva oziroma se drsti. Na razvoj in ohranitev organizmov v vodnem teku pomembno vpliva vodna hitrost. V divjih alpskih hudourniških strugah je njihovo dno skoraj sterilno, medtem ko je v hudourniških strugah sredogorja in še posebno v večini spodnjih tekov že precej drugače, saj manjše hitrosti vode omogočajo razvoj številnih organizmov v vodnem teku. Po dosedanjih raziskavah se hitrostna meja, pod katero je življenje v vodi še možno, giblje okoli 3,5 m/s (Tratnik, 1988). Ko vodna hitrost preseže to mejo, voda organizme od¬ plavlja. Z ustreznim načrtovanjem trase in pretočnih profilov lahko na precejšnjem številu hudourniških vodotokov v njihovih spodnjih in delno tudi srednjih tekih ohranjamo pretočne hitrosti v takih mejah, da je obstoj živega sveta, vsaj kar zadeva ta omejujoči ekološki dejavnik, še omogočen. 58 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 6.2.1.2 Prečni objekti S prečnimi objekti preprečujemo poglabljanje dna struge, zadržujemo plavine, podpiramo narušene bregove, prekinjamo masovne transporte plavin ob neurjih, zadržujemo visokovodni val,...Delimo jih v pregrade in pragove, vendar meja med njimi ni izrazita. Pretežno govorimo o pragih takrat, ko za njimi ni omembe vrednega zaplavka. Delimo jih v tiste s stopnjami in one brez stopenj ali talne pragove. Prečni objekti pomembno vplivajo na samočistilno sposobnost hudournikov. Pogoj za doseganje popolnega samočiščenja so za¬ dostne količine vsrkanega kisika v vodi. Na vsebnost kisika v hudourniškem vodnem teku najpomembneje vplivata transport plavin in še zlasti turbulenca vode, ki ju najlaže in z najmanjšim tveganjem, da bi porušili ravnovesne razmere v hudourniških strugah, uravnavamo prav z izgradnjo prečnih objektov. Prečni objekti naj bi bili postavljeni in konstruirani tako, da ob hudourniških izbruhih preprečujejo ali vsaj omilijo neugodne posledice visokih voda, pri nizkih ali srednjih vodah pa naj se čim bolj prilagodijo zahtevam življenja v hudourniški strugi. Najpogosteje prihaja do dilem, kako zadostiti zahtevam po migraciji ribjih vrst, ki tam živijo (avtohtone vrste), in tistih, ki potujejo po hudournikih navzgor v času drstitve (alohtone vrste). Pri načrtovanju poteka nivelete hudourniških strug se je v njihovih spodnjih in v dobršnjem delu srednjih tekov ponavadi možno prilagoditi migracijskim zahtevam ribjega življa. Problem pa nastane v zgornjem delu srednjih tekov hudournikov in v njihovih zgorn¬ jih tekih, kjer so erozijski pojavi običajno izrazitejši in prihaja ob izbruhih pogosto do masovnih premikov plavin, kar pa lahko v glavnem omilimo le z izgradnjo ustrezno visokih zap1 avno-konso 1idacij s ki h pregrad in pragov. Višine teh objektov običajno presegajo želene višine glede na kriterij neprekinjenih ribjih poti.Zato so v zgornjih tekih ribje poti pogosto prekinjene, kar pa se zaradi nizkih srednjih letnih pretokov, pogostih presahnitev voda ter naravnih stopenj pogosto dogaja tudi v tistih hudournikih, v katere človek ne posega. 6.2.1.2.1 Prečni objekti v spodnjih in srednjih tekih hudour- n i kov V spodnjih in srednjih tekih hudournikov naj bi pretočne profile in niveleto oblikovali tako, da hitrost vodnega teka ne bi presegla mej, ki še omogočajo obstanek živih organizmov v vodi. Kot že omenjeno, kažejo raziskave, da je mejna hi¬ trost, ki še omogoča življenje v vodi, približno 3,5 m/s. Mišljena je seveda hitrost, ki se v hudourniški strugi pojavi ob višjih in visokih vodah. Pri nizkih vodah pa se tudi mejna hitrost zniža in znaša le še okoli 0,70 m/s (Tratnik, 1988). 59 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag .-delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Pri večjih hitrostih pričenja voda večino organizmov že od¬ plavljati. Zaradi vrtinčenja, ki pri njih nastaja, in s tem povezane večje vsebnosti kisika, so večje hitrosti zaželene pri tistih redkih organizmih, ki potrebujejo veliko kisika, to pa so pri nas zlasti salmonidne ribje vrste. Zahteve po smotrnem urejanju hudourniških strug nalagajo, da se višina prečnih objektov načeloma prilagaja velikosti vodotokov in pričakovanim pojavom visokih oz. katastrofalnih vod v njih, hkrati pa je tudi zaželeno, da za zagotovitev možnosti migracije ribjih vrst ta višina ne bi presegala nekaterih vrednosti. Tako naj bi znašala v hudournikih s ciprinidi le kakih 20-30 cm, v tistih s salmonidi pa ca 50-60 cm. To so namreč višine, ki so jih posamezne ribje vrste še sposobne premagovati (Bertok, 1989),s tehničnega vidika pa so tudi izvedljive. Zato naj bi potek nivelete struge poleg ostalih okoliščin, ki izhajajo iz naravnih danosti (potek trase, hidrološke raz¬ mere, struktura hribin in zemljin,...), upošteval tudi migra¬ cijske zahteve ribjega življa. Ponekod nam naravne danosti onemogočajo izgradnjo zgolj večjega števila nižjih pragov, hkrati pa je potrebno pre¬ mostiti večjo višinsko razliko. V takih primerih lahko ohra¬ nimo migracijske poti le na ta način, da ob višjem pragu ali celo pregradi zgradimo ribjo stezo ali pa da premostimo višinsko razliko s prečnim objektom v obliki drče, če je to možno. Tako drče kot ribje steze morajo biti tako kon¬ struirane, da bodo brez večje škode prestale divjanje visokih voda v hudourniških strugah. Naš cilj je uskladitev migra¬ cijskih procesov ob nizkih vodah z želeno trdnostjo oziroma odpornostjo zgrajenega objekta ob visokih vodah. 6.2.1.2.2 Prečni objekti v zgornjih tekih hudournikov (in zgornjem delu srednjih tekov) V zgornjih tekih hudournikov se soočamo s poudarjenimi ero¬ zijskimi procesi, pogosta je labilnost ali pogojna stabilnost brežin oziroma pobočij, ob hudourniških izbruhih pa se srečujemo z izrazitim masovnim transportom plavin in vsemi neugodnimi spremljajočimi posledicami. Bistvo urejanja hudourniških območij je v pravilnem ukre¬ panju, preventivnem urejanju v območju poznanih ali poten¬ cialnih erozijskih žarišč, ki se v naših razmerah pojavljajo predvsem v zgornjih in deloma zgornjih delih srednjih tekov hudournikov, katerih bistvena lastnost so pogosti obsežni transporti hidrološko neprebranih plavin. 60 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Pri različnih načinih omiljevanja teh procesov je cilj zago¬ tavljanje čim bolj ravnovesnih razmer, pri čemer imajo po¬ membno vlogo tudi prečni objekti, in sicer tako pragovi kot še zlasti pregrade, saj naravne danosti in cilji urejanja pogojujejo in narekujejo izgradnjo višjih objektov. Prečni objekti imajo ali stabilizacijsko ali zaplavno funkcijo, pogosto pa kar obe hkrati. Prečni objekti tvorijo niz trdnih točk v podolžnem profilu struge, podolžni padec nad njimi se zmanjšuje, temu ustrezno pa se manjšata tudi vlečna in porivna sila vode. Hkrati opirajo tako sami kot s svojimi zaplavki labilna ali pogojno stabilna pobočja in preprečujejo njihovo spodjedanje. Z njimi zadržujemo plavine, ki so bodisi že odložene v strugi ali pa jih šele pričakujemo iz višjih predelov. Tudi ko je zaplavni prostor že zapolnjen, poteka v njem še vedno prebiranje plavin, še pomembnejša pa je njihova funkcija pri prekinjanju transporta plavin. Vse to lahko v glavnem dosežemo le z večjimi prečnimi objekti, kar še posebej velja za prekinjanje masovnega transporta plavin, ki ob hudourniških izbruhih povzroča največ škode. Ti objekti so torej visoki tako zaradi naravnih danosti kot svoje funkcije (pri nas največkrat med 2,00 in 4,00 m), tako da onemogočajo migracijo ribjih vrst. Vendar je tudi v tako urejenih odsekih hudournikov še vedno možno separatno gospo¬ darjenje z ribjim življem. Mnogi tako urejeni hudourniki predstavljajo najboljše gojitvene vode z izjemnimi gojitve¬ nimi uspehi (Mačkov graben, Mala Božna ...). Lovne in gojit¬ vene vode naj bi namreč bile zaradi znanega pojava kanibaliz¬ ma med ribami ločene (priloga št.5). Zaradi pogosto neugodnih naravnih danosti je v teh predelih izgradnja drč možna le zelo redko, prav tako pa je, tudi zaradi neugodnih naravnih danosti, le izjemoma moč zagotoviti stabilnosti dna in brežin ustrezno konstrukcijo. 6.2.1.2.3 Sonaravno oblikovanje prečnih objektov V hudourniški praksi poznamo sicer številne načine obliko¬ vanja prečnih objektov, vendar želimo tu opozoriti predvsem na tiste rešitve, ki najbolj upoštevajo kriterije sonarav¬ nosti . Pravilna izbira gradiv lahko pripomore k čim bolj sonaravni izgradnji prečnih objektov. Objekti iz kamna, lesa, kamna v betonu so načeloma veliko bolj zaželeni od betonskih, ki pa se jim v določenih primerih tudi ne moremo izogniti. Pri izbiri najustreznejšega gradiva pa moramo poleg ekoloških upoštevati tudi ekonomske kriterije, zlasti še stroške vzdrževanja. Trezen razmislek nas ob tem prepriča, da stopnjo ekološke osveščenosti, žal, še vedno pogojujejo predvsem gospodarske možnosti. 61 Horvat, A, Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 6.2.1.Z.4 Pragovi Pri urejanju hudournikov uporabljamo talne pragove in pragove s stopnjami. Talne pragove uporabljamo za stabilizacijo erozijskih jarkov v zgornjih delih hudourniških območij, pogosto pa tudi v spodnjih tekih hudournikov ter v kinetiranih strugah spodnjih tekov. Bistveni so ustrezno temeljenje ter dovolj globoko v brežine vkopana krila, sonaravnost pa lahko dosežemo zlasti z uporabo okolju primernih gradiv (kamen, les...), kar nam kažejo nekatere uspele rešitve. V srednjih in spodnjih tekih pa lahko s pravilnim oblikovan¬ jem s talnimi pragovi poleg stabilizacijske funkcije, dosežemo tudi večjo razgibanost hudourniškega korita in se bolj približamo razmeram v naravnih strugah. Talni prag lahko oblikujemo tako, da na prag dodamo krilne lesove, ki učinkujejo v dveh smereh: - zberejo nizke vode in tako ugodno vplivajo na nastanek manjšega podslapnega tolmuna; z ekološkega vidika tako pridobi prag značaj praga s stopnjo, pojavi se omejena turbulenca, njena posledica pa je zelo zaželeno bogatenje vode s kisi kom ; - ob visokih vodah dodatno podpirajo brežine, omogočajo dose¬ danjo stabilnost ob uporabi lažjih, mehkejših vrst zavaro¬ vanj (skica, št.2) Drugi način sonaravnega oblikovanja talnega praga je talni prag s podaljšanim prelivom. V bistvu gre za dvojni talni prag, kjer so na prečne lesove pribite poloblice tako, da oblikujejo 30-50 cm dolg nadstrešek, pod katerim nastane ribje skrivališče. Nadstrešek, krajši od 30 cm, nima ustreznega učinka (Bertok, 1989). Konstrukcijska oblika nadstreška mora zagotavljati stabilnost ob visokih vodah. Načrtovati je možno tudi kombinacijo med talnim pragom s krilnimi lesovi in talnim pragom s podaljšanim prelivom (skica št.2; sl.št.27). Poleg omenjenih vrst talnih pragov, ki so oblikovani iz lesa, kamna in kombinacij, so okolju primerni talni pragovi iz grobo zloženega kamna v suho. To so grobo oblikovani, dovolj masivni objekti, ki jih lahko konstruiramo tako, da pretok nizkih voda bodisi skoncentriramo bodisi razpršimo (skica št.3) . Pri vseh vrstah talnih pragov, kjer želimo doseči ustrezen podslapni tolmun, dna v podslapju ne utrjujemo, primerno zaščitimo le brežine v podslapju. Kjer dna v podslapju ne utrjujemo, moramo na osnovi izračuna predvidene globine, temelječega na zrnavostni sestavi dna in turbulentnost i v 62 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 podslapju, prag in obrežna zavarovanja podslapja temeljiti dovolj globoko, da zaradi spodjedajočih tekov ne pride do porušenja pragov oz. obrežnih zavarovanj (skica št.4). Pri taki, sonaravni izvedbi talnih pragov je zelo pomembna vgradnja vmesnih krilnih reber, ki preprečujejo verižno rušenje brežin ob eventualnih poškodbah. Pri lesenih sonaravno oblikovanih pragovih je pomemben tudi ustrezen razmik in globina pilotov, ki jih v za zabijanje neugodnih razmerah nadomestimo s primernimi železnimi traver¬ zami ali palicami. Pragovi s stopnjami so naj pogostejši prečni objekti v spodnjih in srednjih tekih hudournikov. Kot rečeno, jih želimo oblikovati tako, da bo zagotovljena nemotena migracija ribjega življa.Za uspešno migracijo pa ni dovolj zagotoviti le primerno višino pragov, ampak morajo imeti tudi tolmuni v podslapjih ustrezne razsežnosti, da lahko ribe pridobijo potrebno zagonsko hitrost za premagovanje ovir. Pri nižjih stopnjah naj bi bil podslapni tolmun globok vsaj 0,50 m, pri višjih pa 60-70 cm (Bertok, 1989). Če bi morali zgraditi pragove s stopnjami, višjimi od želenih, jih lahko nadomestimo bodisi z drčami ali pa tudi s serijo manjših stopenj. Te morajo biti načrtovane v primerni medsebojni razdalji, ki mora biti najmanj tolikšna, da vodni skok-slap z zgornje stopnje ne more doseči preliva spodnje. Ta pogoj je nujen tako s stabilnostnega vidika kot s stališča zagotavljanja migracije ribjega življa. Pomembni so seveda dovolj dolgi in globoki podslapni tolmuni (sl.št.29; skica št.6) . Tudi pri pragovih s stopnjami velja, da je zaželena uporaba različnih, okolju prilagojenih konstrukcij zlasti v kombina¬ ciji lesa in kamna. Zelo primerni so leseni pragovi s krilnimi nadvišanji, (skica št.2; sl.št.27), leseni pragovi s podaljšanim prelivom (skica št.3, sl.št.2) in pragovi iz grobo zloženega kamna v suho (skica št.2). Njihove konstrukcijske lastnosti so podobne lastnostim posebno oblikovanih talnih pragov, razlika se pojavlja le v višini stopnje in s tem povezanimi zahtevami za zagotavljanje ustrezne trdnosti in temeljenja. Pri uredit¬ vah v spodnjih in srednjih tekih hudournikov moramo pogosto uporabljati kombinacije med pragovi iz betona ali kamna v betonu ter pragovi, zgrajenimi iz lesa, kamna in njunih kombinacij. Pragovi iz betona in kamna v betonu predstavljajo v takih sistemih ključne stopnje s trdnimi krili, so štabi 1 - nostna opora celotnemu sistemu. Kamnite pragove je možno oblikovati tudi tako, da dajejo videz kamnite zložbe brez veziva, pa so vseeno na manj vidnih mestih zaradi zagotavl¬ janja ustrezne trdnosti povezani z betonom (sl.št.33, sl .št.34). 63 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Betonski in pragovi iz kamna v betonu so nujni tudi tam, kjer se zahteva vodotesnost, bodisi zaradi odvzema vode za različne porabnike ali pa zaradi izboljšanja infiltracije v različna drenažna zajetja. Tudi take pragove je možno v precejšnji meri prilagoditi zahtevam naravnega okolja. Tako se lahko grobemu ostrorobnemu prelivu izognemo z vgradnjo lesene okroglice v krono preliva ali pa z oblikovanjem slednje z obdelanim kamnom v cementni malti (skica št.5). Tudi pri teh objektih je možno oblikovati preliv praga tako, da se nizke vode zbirajo, prav tako pa je možno izvesti tudi preliv z nadstreškom (skica št.2). Podslapni tolmun in njegovo oblikovanje pod pragovi mora čim bolj upoštevati zahteve življenja v vodi, vendar to prilago- jevanje ne sme iti na račun trdnosti in stabilnosti objekta. Čeprav bi bilo pogosto zaželeno, da podslapni tolmun vsaj v dnu ne bi bil utrjen, da bi bilo njegovo dno sestavljeno iz granulacijsko čimbolj raznolikega materiala, pa je prav z vidika stabilnosti objekta neutrjen tolmun, v katerem so bolj ali manj stalni močni srki, lahko zelo nevaren za porušenje. Stabilnost in zrnavostno čimbolj raznoliko dno je možno doseči na ta način, da se na osnovi granu1acij ske strukture plavin, izračunanih debelin merodajnih zrn in tako izračunanih pričakovanih globin neutrjenih podslapij pragove temelji vsaj 0,50 m pod pričakovano dno neutrjenega podslap- ja, ki ga lahko utrdimo z grobo kamnito oblogo, postavljeno tako globoko, da jo bo prekrila vsaj 0,1 m debela plast plavin naravne zrnavostne sestave. Tako oblikovani pragovi zahtevajo, da pod projektirano niveleto dna struge vgradimo bistveno več prečnih lesov, pilote nabijamo zelo na gosto, pogosto pa moramo namesto klasičnih lesenih pragov le-te konstruirati kot eno - ali dvostenske lesene kašte (skica št.4) . Pri klasičnih lesenih pragovih lahko zaradi konstrukcijskih zahtev dosežemo do 0,40 m, maksimalno pa do 0,50 m globoke tolmune. Pri pragovih iz betona in kamna v betonu lahko neugodne posledice preglobokih tolmunov preprečimo z ustrezno globljim temeljenjem ter se dodatno zavarujemo s talnimi predpragovi. Pri pragovih, kjer kot gradivo uporabljamo debelejši kamnit material, moramo ob oblikovanju globljih podslapnih tolmunov dodatno zagotoviti stabilnost objekta tako, da izberemo kamnit material ustrezno večjih dimenzij in izvedemo dovolj globoko temeljenje. Pomagamo si lahko tudi z ojačitvijo zgradbe s piloti ali pa s položitvijo kamnitih blokov v podložni beton. 64 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Pri vseh vrstah pragov s stopnjami moramo ne glede na različno oblikovano in zavarovano dno podslapij ustrezno utrditi tudi brežine podslapij. Pomembno je, da so zavarovan¬ ja brežin temeljena dovolj globoko. Pri vseh zavarovanjih, kjer ne uporabljamo betona, pa morajo biti brežine oblikovane pod naravnim stabilizacijskim kotom. Z izbiro ustreznih dimezij skal, ki jih najpogosteje uporabimo za taka zavaro¬ vanja, in po potrebi z dodatnim pilotiranjem moramo preprečiti neugodne posledice srkov. Zaključni talni pragovi v podslapjih nudijo dobro oporo tudi obrežnim podslapnim zavarovanjem, Se zlasti ugodno pa je, če imajo ti zaključni pragovi primerno oblikovana krilna rebra za preprečitev verižnih rušenj. 6.2.1.2.5 Drče Razložili smo že, da je z ekološkega vidika zaželena uporaba drče v spodnjih tekih in spodnjih delih srednjih tekov hu¬ dournikov, ko moramo zaradi naravnih danosti na kratki raz¬ dalji premostiti velike niveletne razlike. Drče omogočajo nemoteno migracijo ribjega življa in so, če je njih izvedba možna, tudi tehnično primerno nadomestilo večjih stopenj. Glede na gradivo za izvedbo drč razlikujemo kamnite in lesene drče ter lesene drče s kamnitim polnilom (skica št.6). Lesene drče in lesene drče s kamnitim polnilom so primerne le v hudourniških strugah manjših razsežnosti, medtem ko so kamnite drče vsestransko uporabne in jih tudi najpogosteje uporabljajo. Z ekološkega vidika mora biti drča oblikovana tako, da nudi skupaj z obrežnim zavarovanjem vodnemu življu čim prijaznejši in čim ugodnejši življenjski prostor. V širših strugah je pomembno, da ima drča v prečni smeri navzdol zaokroženo, kotanjasto obliko, kar omogoča koncentracijo minimalnih pretokov, s čimer je prehod ribjega življa omogočen tudi pri nizkih vodostajih . Pomembna je stalna omočenost drč, kar najlaže dosežemo z njeno primerno hrapavostjo. Za omogočanje zadostnega zaleta ribjemu življu med prehodom drče je potreben dovolj dolg in dovolj globok podslapni tolmun. Podolžni padci drč od 1:10 in več so idealni za migracijo, še sprejemljivi pa so padci do 1 : 6 (Bertok, 1989). S štabi 1nostnega vidika je zlasti pomembno, da specifični pretok v drči ne preseže 9 m3/s/m (Aulitzky, 1975). Pri konstrukciji drč je poleg ekoloških potrebno upoštevati tudi štabi 1 nostne zahteve objekta. Ob visokih vodah se na drčah pojavi močno turbulenten tek, zaradi česar je zelo pomembno sidranje celotne drče. Izvedemo ga bodisi z lesenimi 65 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 piloti ali pa z Železnimi traverzami, kadar je zabijanje težavnejše, po možnosti pa si pomagamo še z vgradnjo prečnih lesov. Pri drčah večjih razsežnosti vgradimo pogosto na njihovem začetku rebro iz betona ali iz kamna v betonu za izboljšanje njihove trdnosti. Zaradi preprečitve neugodnih učinkov podslapnega tolmuna je potrebno drčo konstruirati tako, da na njenem zaključku utrdimo dno struge na taki dolžini, kot bi ga utrdili pod klasično oblikovanim pragom ali pregrado. Ker imamo ob visokih vodah pri drčah opraviti z vrtinčastim tekom, bi jih hidravlično korektno lahko dimenzionirali le na podlagi laboratorijsko narejenega hidravličnega modela. To pa je zahtevno in drago opravilo, in kljub korektnim vhodnim podatkom in dobro izvedenemu modelu še vedno lahko pride v naravnem okolju do bistvenih odstopanj. Zato uporabljamo pri praktičnem dimenzioniranju izkušnje iz dosedanjih del, ki so jih posamezni avtorji opisali v strokovni literaturi (Inter- praevent, Aulitzky, 1980, 1984, 1988). 6.2.1.2.6 Pregrade V določenih primerih lahko dosežemo ustalitveni in zaplavni učinek v hudourniških strugah le z izgradnjo pregrad. Ekološko primernejša je izgradnja več manjših, namesto enega velikega objekta. Pomen primerne izbire gradiva smo omenili že v predhodnih poglavjih. Kadar je izgradnja pregrad nujna tudi v tistih odsekih hu¬ dourniških strug, ki so pomembni za migracijo rib, lahko slednjo omogočimo tako, da načrtujemo v sklopu pregrade tudi izgradnjo ustrezno konstruirane in dimenzionirane ribje steze (skica št.7). 6.2.1.3 Vzdolžne ureditve Poleg prečnih objektov uporabljamo pri urejanju hudourniških strug tudi ureditvene ukrepe v vzdolžni smeri. Z njimi ukre¬ pamo bodisi točkovno za zaščito pred bočno erozijo bodisi na daljšem odseku, ko so naši napori usmerjeni v povečanje pretočne zmogljivosti hudourniške struge. Z vzdolžnimi ure¬ ditvami - zlasti če z njimi urejamo daljše odseke - lahko povzročimo precejšnje ekološke spremembe v vodnem in obvodnem prostoru, ki se odražajo zlasti v: - vrstni sestavi in gostoti organizmov talne favne, - vrstni sestavi in gostoti vodne flore, - vrstni sestavi in gostoti ihtiofavne, - vrstni sestavi in gostoti organizmov obvodnega ekosistema - ter vrstni sestavi in gostoti rastlin obvodnega ekosistema. 66 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Pomembno je tudi, da se ob povedanih neugodnih spremembah v vodnem in obvodnem prostoru zmanjša samočistilna sposobnost hudournika in pride tako ob povečanem dotoku hranilnih snovi hitreje do eutrofikači je. Bistvo sonaravnega urejanja je v tem, da vzdolžne ureditve načrtujemo in izvedemo tako, da omenjene neugodne ekološke spremembe čim bolj omilimo. Osnova pa je v tem, da skušamo ohraniti staro strugo z vsemi njenimi elementi ter zagotoviti takšno vzdrževanje pretočnega profila, da so "čepi" pravočasno odstranjeni in je tako omogočen neoviran odtok visokih voda ter zmanjšana možnost poškodb struge, ki v glavnem nastajajo kot posledica vrtinčenja vode ob ovirah v vodnem teku. V primerih, ko ne moremo ohraniti stare struge, skušamo z vzdolžnimi ureditvami ukrepati tako, da v čim večji možni meri omejimo ukrepe le na eno brežino, drugo pa - vsaj na istem odseku - ohranjamo čim bolj nedotaknjeno. Sonaravno načrtovanje vzdolžnih ureditev zahteva čim večjo uporabo vegetacije, bodisi kot samostojno gradivo ali pa kot dodatek k drugim gradivom. Cilj je doseči tako kombinacijo živih in mrtvih materialov, da bodo v čim večji možni meri upoštevani tako stabilnostna kot ekološka merila. 6.2.1.3.1 Ki nete Kinete so tip zavarovanja dna in brežin hudourniške struge, z namenom njih ustalitve. Kot eden najmanj zaželenih ukrepov so v naravnem okolju neprimerne. Uporabiti jih smemo le tam, kjer drugi ukrepi odpovedo: - v zelo strmih jarkih, kjer stopnjevanje ni možno, - v zaradi pozidave utesnjenih delih struge, kjer lahko poseljene površine zavarujemo pred visokimi vodami le s čim hitrejšim odvodom voda, - v primerih, ko gre za kontroliran odvod voda ob ali prek nestabilnega ali pogojno stabilnega zemljišča, da se pre¬ preči njihovo ponikanje... Pri klasičnih kinetah razlikujemo tiste, ki imajo zidove in tlak oblikovan iz kamna v betonu, ter one, ki imajo ob kamni¬ tem tlaku betonske zidove. Takih kinet se pri sonaravnem urejanju izogibamo, primerne so le, kadar geomehanske karakteristike hribin zahtevajo odvod hudournih voda brez infiltracije. Pri ustalitvi strmih hudourniških in erozijskih jarkov se kineti kot ukrepu ne moremo izogniti, lahko pa jo izvedemo v modernejši, okolju primernejši tehniki, bodisi strojno ali 67 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 ročno kot tlak iz kamna v suho, občasno ojačan s stabiliza¬ cijskimi talnimi pragovi. Pri tako izvedeni kineti je potreb¬ no v reže vsaditi potaknjence, oziroma jih zatraviti. Vegeta¬ cija kmalu obraste takšno vzdolžno zavarovanje, ki se v nekaj letih tako vizualno kot funkcionalno precej prilagodi narav¬ nemu oko!ju (sl.št.18). 6.2.1.3.2 Regulacije Regulacijske ukrepe skušamo pri sonaravnem urejanju erozijs¬ kih območij čimbolj omejiti, vendar se jim pri reševanju posameznih problemov ne moremo izogniti. Marsikdaj je potreb¬ no urediti naplavišča v spodnjih tekih hudournikov ter posa¬ mezne hudourniške odseke v srednjih tekih zaradi zavarovanja kulturnih zemljišč, naselij, prometnih in drugih gospodarskih objektov, pa tudi zato, da preprečimo močnejše erodiranje njihove struge v kulturni krajini. Tako uravnavanje vodne struge ima regulacijski značaj in je le lokalnega pomena. Gre predvsem za vzpostavljanje želene varnosti prostora pred visokimi vodami in za takšno oblikovanje nivelete in prečnega profila struge hudournika, da bomo vzpostavili bodisi kompen¬ zacijski bodisi stabilizacijski padec ter tako zagotovili ravnovesne razmere pri transportu plavin. Pri sonaravnem urejanju erozijskih območij moramo stremeti k čim večjemu omejevanju regulacijskih ukrepov, pri njihovem načrtovanju pa v čim večji možni meri ohranjevati naravne brežine, torej pristopati selektivno, s čim več le enostrans¬ kimi ureditvami brežin. Naravne danosti pogojujejo konkretno načrtovanje, cilj pa je čim boljše ohranjanje naravnih raz¬ mer . Pri uporabi različnih vrst zavarovanj v sklopu regulacijskih ukrepov se želimo čim bolj izogniti uporabi mrtvih materialov (beton, kamen v betonu, ...) in jih zato uporabljamo le tam, kjer to narekujejo naravne in prostorske danosti, od katerih je utesnjenost, oziroma pomanjkanje prostora eden izmed najpomembnejših vplivnih dejavnikov. Regulacijske ukrepe je primerno oblikovati tako, da bo trasa struge vodotoka potekala čim bolj naravno, razpotegnjeno, brez ostrih krivin. Radij krivin naj znaša vsaj 10-15-kratno Širino dna struge (izjema so močno utrjena korita, kjer naj je minimalni radij večji od 5-kratne širine dna struge) (Pintar, 1983). Tako oblikovanje trase omogoča manj pogosto, bolj lokalno uporabo obrežnih zavarovanj, jezbic in vodilnih zgradb, večji odseki struge lahko ostanejo nezavarovani, naravni. Ko načrtujemo regulacijske ukrepe, je pri oblikovanju pretočnega profila potrebno upoštevati odpornost brežin. Iz znanih fizikalnih zakonitosti o odpornosti vemo, da je pri enaki zrnavostni sestavi brežine ta tem bolj odporna čim bolj 68 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 je položna. Oblikovanje blagih brežin je torej s sonaravnega vidika zelo zaželeno, saj za večjo odpornost zadošča celo lažja utrditev brežin, ekološko bolj primerno zavarovanje, ali pa se kakršnokoli ukrepanje lahko sploh opusti. V praksi pa je temu pogoju pogosto skoraj nemogoče zadostiti predvsem zaradi hudih zapletov, ki jih povzroča urejanje zemljiško- 1astni nskih vprašanj. Uporaba čim bolj naravnih načinov zavarovanj, ko želimo ohra¬ niti ali pa ponovno vzpostaviti obrežno vegetacijo, pa žal negativno vpliva na prevodnost hudourniških strug. V prikaza¬ nih skicah in tabelah podajamo rezultate nekaterih do sedaj objavljenih raziskovanj (priloga št.8). Na podlagi teh rezultatov moramo tudi ustrezno prilagoditi klasične hidravlične izračune glede na to, da zahteva sonaravno urejanje očitno omnogo več prostora za oblikovanje pretočnega profila potrebne prevodnosti, kot smo sicer nava¬ jeni. Pri načrtovanju regulacijskih ukrepov pogosto stojimo pred vprašanjem, na kakšno varnost dimenzionirati profil struge, kar je še zlasti problematično na gozdnih in kmetijskih površinah ob hudourniških vodotoki h.Pri tem moramo, glede na naravne danosti, od katerih je v tem primeru najpomembnejša erodibi 1nost, oceniti, ali gre za poplavne ali preplavne površine. Zaradi zelo neugodnih posledic erodiranja načrtuje¬ mo na preplavnih površinah čim večjo varnost, na poplavnih pa je občasno poplavljanje lahko celo zaželeno, zlasti zaradi zadrževanja odtoka voda - rezanja poplavnega vala - tako ob lokalnih nalivih kot ob dolgotrajnejših deževjih. 6.2.1.3.3 Vzdolžne obrežne zgradbe Vzdolžne obrežne zgradbe uporabljamo takrat, ko voda nepos¬ redno ogroža bregove, tako da jih spodjeda predvsem z bočnim erodiranjem in komajda s poglabljanjem. Dobro premišljena izvedba teh zgradb je lahko zelo uporabna pri sonaravnem urejanju, saj z njimi ukrepamo lokalno, v jedru problemov. S takšnim mozaičnim ukrepanjem minimalno posegamo v naravno okolje, hkrati pa uspešno vzpostavljamo ravnovesne razmere v erozijskem območju. Cilji pri načrtovanju vzdolžnih obrežnih zgradb, t.j.: - zavarovanje obrežij in vznožij pobočij pred spodjedanjem, - nudenje opore za umirjanje in utrditev že narušenih pobočij - in usmerjanje vodnih tekov proč od ogroženega območja so skladni s sonaravnim gospodarjenjem, seveda pa je zgradbe potrebno tako tudi načrtovati, ne pa jih graditi tudi tam, kjer za to ni potrebe. 69 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov, Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Pri urejanju daljših odsekov so s sonaravnega vidika primer¬ nejše jezbice, medtem ko uporabljamo obrežna zavarovanja na mestih, kjer je potrebna močnejša zaščita. Vodilne zgradbe, ki so v hudourniških vodotokih redkeje uporabljene, vplivajo regulacijsko izraziteje, pogojujejo enakomernejše oblikovanje dna struge. S sonaravnega vidika pa skušamo namesto njih v čim večji možni meri uporabljati jez¬ bice. S stališča stabilnosti so jezbice zelo ugodne, saj predstavljajo nekakšen prehod med prečnimi in vzdolžnimi zgradbami. Kot posamezen objekt so po svoji funkciji dokaj podobne prečnim zgradbam. Glede na prilagodljivost naravi je pomembno, da lahko z zaplavnimi, varovalnimi in usmerjevalni¬ mi jezbicami vplivamo tako na zmanjšanje kot na povečanje vlečne in porivne sile vode in dosegamo s tem želeno razgiba¬ nost v oblikovanju dna struge hudournika. Pojavljajo se mesta odlaganja plavin, prodišča, ter mesta poglabljanja - tolmuni. S štabi 1 nostnega vidika je pomembno, da je ta razgibanost nadzorovana, oziroma omejena do tistega obsega, ko bi lahko prišlo do stabilnostno neugodnih posledic. Za gradnjo jezbic je najprimernejše gradivo kamen, les, šibje, protje, ... žične košare, zaželena je kombinacija z živim gradivom, tako da jezbica sčasoma postane sestavni del obvodnega ekosistema. Obrežna zavarovanja so najpogosteje uporabljen tip vzdolžnih obrežnih zgradb. Omenili smo že, da dajemo pri daljših ure¬ ditvah pri sonaravnem urejanju prednost jezbicam, obrežna zavarovanja pa uporabljamo tam, kjer drugačna zaščita ni zadovoljiva. Z njimi pa tudi zavarujemo ogrožene ali že narušene bregove, vznožja pobočij in posamezne objekte v neposredni bližini na obrežju. S sonaravnega vidika so za obrežna zavarovanja najprimernejše oblike, v katerih kot gradivo nastopa avtohtona vegetacija, bodisi sama bodisi v kombinaciji z drugimi gradivi. Uporaba najprimernejšega gradiva za zavarovanje je podana s številni¬ mi elementi, izmed katerih so najpomembnejši: - prostorske možnosti, - geomehanske lastnosti brežin in dna struge, - geomorfološke razmere v zlivnem območju in v strugi, - odpornost rastlinskih vrst proti hidrodinamičnim silam - in možnosti za razvoj vegetacije. Eden od ciljev sonaravnega urejanja območij je takšno kombi¬ niranje mrtvih in živih materialov, ki bo zadostilo tako erozijski stabilnosti kot vizualni in funkcionalni primer¬ nost i okolju . 70 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Med obrežnimi zavarovanji so zidovi tisti tip, ki se mu v naravnem okolju skušamo izogniti, vendar so marsikdaj prav naravne danosti tiste, ki zahtevajo njihovo izgradnjo. S primerno izbiro gradiva lahko tudi zid bolje vklopimo v okolje, saj so zid iz avtohtonega kamna ali pa lesene kašte, polnjene s tem kamnom, nedvomno bistveno primernejši kot beton. Za izboljšanje ekoloških razmer ribjemu življu lahko vgradimo v zidove bočna zavetišča. Locirana morajo biti tako, da imajo stalno vodo in da prihaja do stalnega odplavljanja plavin pred vhodom v skrivališča. Velikost skrivališč je različna, primerna pa variirajo okoli velikosti 50 cm globine x 50 cm višine x 100 cm dolžine. (Bertok, 1989). Izgradnja bočnih skrivališč je zaželena tudi tam, kjer utrju¬ jemo daljše odseke struge z različnimi drugimi zavarovanji, pa tudi pri nezavarovanih brežinah (skica št.9). Podoben učinek lahko dosežemo s postavitvijo posameznih večjih skal pred temelj zidu. Te delujejo kot deflektorji, razgibajo vodni tek pri nizkih vodah, hkrati pa ne smejo biti previsoki, da ob visoki vodi ne bi prišlo do nezaželenega vrtinčenja. Urejena razporeditev posameznih večjih skal je še zlasti zaželena v tistih primerih, ko moramo posamezne odseke struge obojestransko urediti z zidovi (skica št.9). Klasična zavarovanja brežin s tlakom v betonu in v suho na peščeni podlagi se umikajo različnim vrstam strojno urejenih kamnitih zložb. S sonaravnega vidika se jim skušamo izogiba¬ ti, zato jih smemo uporabljati v gosto urbaniziranem okolju, kjer pomanjkanje prostora onemogoča izbiro drugih zavarovanj in kjer zahteva omejeni pretočni profil čim manj hrapavo zavarovanje, z učinkovito zaščito pred obrusom, ki omogoča visoke pretočne hitrosti. Obrežnim zavarovanjem iz armiranobetonskih kašt se skušamo izogibati. Uporabljali naj bi jih le na tistih mestih, kjer geomehanski pogoji zahtevajo trajno, podajno in precejšnjo vrsto zavarovanja. S primerno izbiro vegetacijskih vrst pri zaščiti brežine nad kašto lahko le-to uspešneje vklopimo v okolje. Kjer je le možno, skušamo s sonaravnega vidika armir¬ anobetonske kašte nadomestiti z lesenimi. Zavarovanja iz žičnih košar so uporabna zlasti v tistih okoliščinah, ko se zahteva velika podajnost zgradb in ko zaradi težavnega transporta skušamo kot polnilo uporabiti priročni avtohtoni kamniti material. S sonaravnega vidika niso sporne, saj se primerno vključujejo v okolje. Med posa¬ mezne košare lahko položimo plasti živega vrbja v obliki potaknjencev in tako vzpostavimo uspešno prepletanje mrtvega in živega gradiva (skica št.10). Uporabljamo lahko tudi druge 71 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 naCine vnosa vegetacije (vnos sadik v jamice, cevaste ga- bione, satovje,...). Vegetacijske zgradbe iz vejevja ali protja raznih pio¬ nirskih, regenerativno sposobnih grmovnih vrst so tista oblika obrežnih zavarovanj, ki je naravnemu okolju najbližja. Uspešne so na odsekih, ki niso preveč izpostavljeni erozivne- mu delovanju vode, kjer vlečna in porivna sila vode ne presežeta trdnosti vegetacijskih zgradb. V izrazitih konkavah ponavadi niso uspešne. Travna ruša zdrži pritisk vlečne sile vode 20 - 30 Nm/m2, zaščita z vrbovjem pa je zaradi različnih izvedbenih načinov, talnih razmer, vpliva plavljenja trdnost¬ no zelo spremenljiva, vsekakor pa po praktičnih izkušnjah mnogo odpornejša. Obrežna zavarovanja z vegetacijskimi zgrad¬ bami so uspešna le na tistih odsekih, kjer so pretočni profi¬ li oblikovani s položnejšimi nagibi, največ do 1:1,5 , torej v mejah naravnih štabi 1nostnih kotov posameznih hribin (skica št. 11) . Pri vegetacijskih zgradbah ne smemo pozabiti, da odgnano in razraslo šibje zožuje prečni profil struge, tako da moramo pri ožjih vodotokih njegovo širino povečati za 10 - 20 %, pri širših pa za 5 - 10 % (Zemljič, 1979).Zato je potrebno zago¬ toviti hudourniški strugi ustrezno večje površine oziroma urediti zemljiško-1astniške probleme. Pri vegetacijskih zgradbah moramo opozoriti na dejstvo, da je tako zavarovanje zelo ogroženo v obdobju, dokler se vegetaci¬ ja primerno ne zakorenini in razrase. Če pride v kritični dobi do pojava višjih pretokov voda, pride zelo pogosto do hudih poškodb zavarovanj, lahko pa tudi njihovega uničenja. Za omilitev takih poškodb je zaželeno, da se med taka zavarovanja na razdaljah 30 - 50 m vgradijo krilna rebra iz trdnej šega gradiva. S sonaravnega vidika so zelo primerna obrežna zavarovanja, kjer uporabljamo različne kombinacije kamna in vegetacije. Dolgoletna opazovanja ob hudourniških vodotokih kažejo, da se pri tako kombiniranih zgradbah živa in neživa narava lepo dopolnjujeta, različna nizka vegetacija (mahovi, lišaji, alge, ....) se oprime v vodi ležečih kamnov, nastanejo narav¬ nim zelo podobne biocenoze. Zato uporabljamo take zgradbe na tistih odsekih naravnih strug, kjer s čistimi vegetacijskimi zgradbami ni možno doseči želene trdnosti zavarovanja (skica št. 8) . Uporaba kamna v obliki kamnometa ali kamnite zložbe v kombi¬ niranem vegetacijsko - kamnitem obrežnem zavarovanju je po¬ trebna zaradi naslednjih njegovih lastnosti: a) Stabilizacijski in zavarovalni učinek zgradbe v obliki kamnometa ali kamnite zložbe nastopi takoj, ko zgradbo zgradimo. Pri čistih vegetacijskih zgradbah pa kritična doba traja najmanj 1 leto. 72 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 b) Zavarovanje iz kamnite zloZbe je mogoče narediti tudi tako trdno, da lahko v stabilnih razmerah nadomesti zavarovanja iz zidov. c) Pretočni profil je z uporabo kamnite zloZbe kot obrežnega zavarovanja moZno oblikovati tudi v naklonu, bolj strmem od 1 : 1,5 , kar pomeni večjo možnost oblikovanja dvojnega profila in hkrati tudi pomemben prihranek prostora (Trat¬ nik, 1988). d) Za razliko od čistih vegetacijskih so kamnito-vegetacij ske zgradbe uporabne tudi v konkavah. Ker je cilj sonaravnega urejanja točkovno ukrepanje ali pa ukrepanje na krajših odsekih, je ta lastnost zelo pomembna. Taka zavarovanja nadomestijo vegetacijske zgradbe v zelo prodonosnih hudournikih, ko stalni transport materiala onemo¬ goča razvoj vegetacije. S sonaravnega vidika je zaZeleno, da sta kamnita zložba ali kamnomet oblikovana tako, da se ohranijo vmesni medprostori kot skrivališča za različne Živalske vrste, zlasti ribe. Zelo pogosto Želijo naravovarstveniki in ribiči zato imeti zavarovanje v obliki izrazito neporavnanega kamnometa, kar pa je s štabi 1nostnih razlogov na hudournikih le redko izvedlji¬ vo . V hudourniških vodotokih je za presojo ravnovesnih razmer porivna sila bistveno pomembnejša od vlečne sile vode. Raz¬ merje med porivno silo, ki deluje na prostoleZeče telo in vlečno silo, ki deluje na pogreznjeno telo, je 1,7 : 0,04 = 42,5 - kratno glede na stabilnost, če upoštevamo še faktor vpetosti pa 42,5 x 4 = 170 - kratno. To kaže, da pri urejanju hudournikov ni toliko pomembna debelina kamenja, kot njihova medsebojna lega in način vgrajevanja. Osvetljuje pa tudi tako imenovane sporadične porušitve - višjo silo. Mejno zrno, ki je še v ravnovesju, znaša : g • (fm - fw) cosoc (m - gostota telesa - kamenja v kg/m3 jfvv - gostota vode v kg/m3 v wm - hitrost, ki deluje na zrno v m/sek d - velikost zrna v m je položajni faktor, ki se s pogreznitvijo zrna spreminja od - 1,13 za robno - privzdignjeno mejno zrno, - 1,00 za prostoleZeče mejno zrno, - 0,51 za ploskovno - med sosednja zrna polovično pogreznjeno zrno - 0,03 za povsem pogreznjeno zrno. 73 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Iz tega izhaja, da arhitektura vgrajevanja kamna ni v tolikšni meri oblikovna kot stabilnostna kategorija (Pintar, 1 989) . Grobo je pri skalnem materialu običajnih dimenzij (do 1 m3 velikosti) možno izvajati le masivno skalometno zavarovanje, kjer pa je poraba materiala 5 - 10 kratna v primerjavi s tisto ob izgradnji kamnitih zložb, hkrati pa zahteva bistveno povečanje površine zemljišča, ki ga zavzema zavarovanje. Takšno grobo zavarovanje lahko zaradi svoje masivnosti kljub poškodovanjem določenih segmentov ohrani svojo funkcijo daljše obdobje. Tanjši grobi kamnometi ali kamnite zložbe s štabi 1nostnega vidika niso primerni. Problem zagotovitve medprostorov kot skrivališč za različne živalske vrste, zlasti ribe, je možno zagotoviti na drugačen način. Odprtine v kamniti zložbi naj bodo oblikovane tako, da segajo v brežino, hkrati pa ostajajo kamni iz obrežnega zavarovanja pogreznjeni tako, da se njiho¬ va protivodno usmerjena tlačna ploskev ne poveča. Za tako odprtino naj bo vgrajeno dodatno kamenje za preprečitev notranj ih srkov . Zagotavljanje skrivališč je možno zagotoviti tudi na ta način, da pred solidno zloženo kamnito zložbo, katere temelji so že na podajnem podložju, dodatno vgradimo še eno grobo zložbo kot podajno predložje. Tako zadostimo obema željama, razgibanosti in stabilnosti. V stabilnostno primerno oblikovana zavarovanja iz kamna skušamo na različne načine vnesti avtohtono vegetacijo in tako vzpostaviti sonaravno obrežno zavarovanje v kombinaciji kamna in vegetacije. V končni obliki dobimo nove vrste vege¬ tacijsko zgradbo, stabilnostno ojačano s kamnito zložbo.Pri vnosu vegetacije se moramo, tako kot pri čistih vegetacijskih zgradbah, zavedati, da se ta lahko uspešno zakorenini, le če so korenine v območju višin normalne srednje vode. Uporablja¬ mo avtohtone pionirske grmovne vrste z močno regenerativno sposobnostjo, zlasti vrbe in jelše .V kamnite zložbe jih lahko vnašamo kot potaknjence, pri izgradnji obloge lahko med posamezne plasti razprostremo tanke plasti živega vrbovega šibja v obliki preproge, kombiniramo lahko kamen in živo vegetacijo.Težave pri zakoreninjenju lahko premagamo s pri¬ merno uporabo fitohormonov, ki pri vegetacijskem razmnoževanju pospešujejo zakoreninjanje (Stilinovič, 1987). Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 74 6.3 Biotehnični ukrepi V tem poglavju bomo prikazali ekološke kriterije pri uporabi biotehničnih ukrepov v ožjem smislu, to je pri obnovi in smotrnejši rabi zemljišč, podvrženih površinski eroziji. Biotehnični ukrepi vsebujejo biološko in tehnično zaščito pred površinsko erozijo. Pri tako pojmovanih biotehničnih ukrepih se moramo držati štirih osnovnih načel : Prvo načelo je, da je potrebno preprečiti površinsko odte¬ kanje padavinske vode tako, da je omogočeno njeno prenikanje v podtalje prej, preden bi s površinskim odtokom povzročila erozijske poškodbe zemljišč; Drugo načelo je, da je potrebno omogočiti čim enakomernejše vlaženje zemljišča na celotni površini, kot da ta ne bi bila nagnjena; Tretje načelo je, da se površinsko odtekanje, kadar je neizo¬ gibno, razprši po celotni vesini in to s čim manjšimi hi¬ trostmi, da bi tla lahko med odtokom čim več vode tudi vsrka¬ la; Četrto načelo pa je, da naj se skušajo uporabljati tisti sistemi, ki v čim večji možni meri omogočajo kmetijsko rabo tal (Lujič, 1973). Ta načela so praviloma skladna s cilji sonaravnega urejanja, saj gre v bistvu za ponovno vzpostavljanje ravnovesnih razmer v kulturni krajini. Glede na napredujočo gozdnatost v Slove¬ niji je tudi četrto načelo s sonaravnega vidika sprejemlji¬ vo, paziti je potrebno le, da kmetijsko rabo tal pospešujemo tam, kjer to omogočajo naravne danosti. Pri biotehničnih ukrepih, pa naj so to zidovi proti spiranju, terase, banketi, gradoni, police, konturni rovi, je s sonaravnega vidika pomembno , da celoten sistem načrtujemo tako, da ukrepe prilagodimo naravnim danostim, ne pa da se prostor, v katerega posegamo, povsem spremeni. Vsi podvzeti ukrepi okolja naj ne bi spreminjali, ampak ga le dopolnjeva¬ li, naravnemu sistemu bi povrnili narušeno ravnovesje s čim preprostejšo eliminacijo neugodnega vpliva površinskega odtekanja vode. Izvedba biotehničnih del mora biti postopna, zadostna, a ne pretirana. Od raznih omenjenih biotehničnih ukrepov bi s sonaravnega vidika veljalo čim bolj opustiti konturne rove, razne vrste teras pa oblikovati čim bolje prilagojeno danostim v prostoru (nagib,oblikovitost terena, geomehanska stabilnost). Nizki zidovi za preprečevanj e spiranja naj bodo narejeni kot suhozidi iz avtohtonega kamnitega materiala ali pa iz lesa. Betonski zidovi niso zaželeni. 75 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 S sonaravnega vidika je zelo pomembno, da so tako kmetijske kot gozdne kulture na biotehnično tretiranih zemljiščih načrtovane tako, da: - ustrezajo rastiščnim razmeram, - so odporne v težkih življenjskih razmerah, oziroma proti negativnim biotičnim ali abiotičnim vplivom, - da čim bolje meliorirajo tla. Pri oblikovanju kultur skušamo na degradiranih tleh pomagati rastlinam z dodajanjem prsti, humusa, šote in z gnojenjem. Ukrepi z ekološkega vidika niso sporni, pri gnojenju in dognojevanju pa moramo opozoriti, da ga je potrebno izvajati na podlagi pedoloških analiz, torej dodajati tlem le tisto, kar jim manjka. Zaščito tako gozdnih kot kmetijskih kultur naj bi izvajali z mehaničnimi ukrepi, od kemičnih sredstev pa naj bi uporablja¬ li le tista z atestom ekološke neoporečnosti. Iz navedene analize biotehničnih ukrepov lahko sklepamo, da so s primernim strokovnim načrtovanjem v okolju celo zaželeni, saj na dokaj enostaven in hkrati sonaraven način omogočajo ponovno vzpostavitev ravnovesnih razmer med rušilnimi silami in odpornostnimi sposobnostmi prizadetih ekosistemov. 6.4 Agrotehnični ukrepi Protierozij s ki agrotehnični ukrepi usklajujejo splošne zah¬ teve obdelovanja zemljišč s specialnimi zahtevami ukrepov proti eroziji. To je v bistvu sistem agrotehničnih ukrepov, ki uravnavajo odtekanje vode, povečujejo njeno infiltracijo in zmanjšujejo ali celo skoraj povsem izključujejo njeno erozij sko delovanje . Protierozij s ki agrotehnični ukrepi so zlasti : 1. globoko oranje, 2. oranje brez obračanja, 3. oranje po plastnicah, 4. grebenasto oranje, 5. brazde po plastnicah, 6. metode ozkih, dobro razmeščenih pasov, 7. navzkrižno brazdanje, 8. celična obdelava, 9. protiero zij s ki načini setve, sadnje ali okopavanja, 10. gnojenje, 11. zaščita z nastilom, 76 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 12. protierozij ska obdelava snega, 13. protierozijske menjave kultur, 14. pasovna obdelava po plastnicah. (Lujič, 1973). Vsi mehanični ukrepi, ki jih uporabljamo v protierozij s ki agrotehniki, z ekološkega vidika načeloma niso sporni. Vendar moramo posvetiti posebno pozornost izbiri primerne mehaniza¬ cije, ki bo prilagojena naravnim danostim v okolju. Pomembno je, da izvaja čim manjše specifične pritiske na tla in tako pomaga pri ohranjevanju in izboljšanju njihove strukture. Seveda je vsak mehanizacijski agrotehnični ukrep tem bolj sonaraven, čim bolje je bil izbran glede na naravne danosti. Vsaka rešitev ima pozitivne in negativne plati, med katerimi moramo tehtati; idealnih rešitev najbrž ni - sicer ne bi govorili o več rešitvah. Protierozij s ki načini setve in sadnje so s sonaravnega vidika zaželeni ukrepi, prav tako pa tudi okopavanje. Pri gnojenju veljajo tudi tu enake ugotovitve, kot smo jih že predstavili v predhodnih poglavjih. Tlom smemo dodajati le tisto, kar jim manjka, ne pa tistega, česar imajo preveč. Stabilnosti (odpornosti proti rušilnemu delovanju vode, vetra, snega,...) in samoregulacije takega ekosistema ne smemo porušiti. Potrebne so solidne pedološke analize, šele na podlagi njiho¬ vih rezultatov lahko gnojenje optimalno načrtujemo. Na erodiranih površinah je običajno najustreznejša kombinacija naravnih in umetnih gnojil. Zaščita z nastilom, t.i. malčiranje, praktično predstavlja organsko zaščito zemljišča pred erozijo, pretiranim izhlapevanjem in s tem povezanim osuševanjem, temperaturnim nihanjem, pleveli, omogoča pa tudi izboljšanje fizikalnih lastnosti tal in predstavlja hkrati enega od načinov naravnega gnojenja. To je izrazito sonaraven ukrep, saj so njegovi učinki, čeravno nekoliko manjši, vendar vseeno primerljivi z učinki opada na gozdnih tleh. 6.5 Družbeno-pravna regulativa Družbeno - pr avna regulativa je pomemben člen v uspešnem ure¬ janju erozijskih območij, še zlasti kot temelj za ukrepanje na ekološki osnovi. Izhajati bi morala iz najnovejših dosežkov raziskovanj in izkušenj iz preteki osti.Namesto serije prepovedi bi morala biti usmerjanje k pravilnemu gospodarjenju v erozijsko ogroženih območjih, vključno s svetovalno službo (lahko jo opravlja tudi hudourniška nadzor¬ na služba). Erozijska problematika bi morala biti celovito vključena v vso prostorsko zakonodajo, kajti le tako se lahko s pravilnim načrtovanjem posegov v prostor zagotavlja najbolj ustrezna protierozijska zaščita. Pri eroziji še posebej velja, da je preventiva za družbo bistveno boljša in predvsem cenejša od kurati ve. 77 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Vsako sonaravno ukrepanje temelji na pravilni analizi pros¬ torskih danosti, kar je osnovni pogoj optimalnega gospodar¬ jenja, še zlasti v predelih s krhkim ravnovesjem, kot so to erozijska območja. Pri zakonodaji je zelo pomembno, da omogoča kakovostno, hitro in racionalno usklajevanje različnih interesov v prostoru. Če pa se njeno bistvo razvodeni v prostorske in upravne postopke ter dolgotrajne formalizme brez prave strokovne vsebine, ne moremo uveljaviti reda v prostoru. Posledica so številni nedomišljeni posegi, ki pri urejanju erozijskih območij pogojujejo radikalnejše, okolju ne najbolj primerne ukrepe za ponovno vzpostavitev porušenega naravnega ravnoves- j a. 6.6 Celovitost protierozijskih ukrepov na ekološki osnovi Pri sonaravnem urejanju erozijskih območij je še zlasti po¬ membno, da se stalno zavedamo, da urejujemo erozijska območja kompleksno, torej z gozdno-kulturnimi, tehničnimi, biotehničnimi, agrotehničnimi in pravno-družbenimi ukrepi. Če želimo v teh območjih gospodariti na ekološki osnovi, na naravi čim bolj prilagojen način, je potrebno celovito načrtovati vse vrste ukrepov in jih potem postopno izvajati, spremljati njihove učinke ter jih po potrebi dopolnjevati. 78 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag ..delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 7 DISKUSIJA UGOTOVITEV IN IDEJ 7.1. Kompleksnost gospodarjenja s prostorom V prejšnjih poglavjih smo analizirali z ekološkega vidika dosedanje protierozij ske ukrepe v erozijskih območjih polho¬ grajskih hudournikov ter podali določene kriterije in usmer¬ itve za čimbolj sonaravno nadaljnje protierozij s ko ukrepanje. Tako, okolju prilagajano ukrepanje pa je možno le, če je celotno gospodarjenje s prostorom domišljeno in upošteva njegovo kompleksnost, kar se v hribovitih predelih še zlasti odraža skozi t.i. protierozij s ko gospodarj en je.Ko z neprimer¬ nimi posegi porušimo krhko naravno ravnovesje in se ero¬ zijski procesi razbohotijo, so "mehke rešitve" v prvih fazah sanacijskih ukrepov večinoma, žal, težko uporabljive. Pri uravnavanju razvoja vseh dejavnosti v prostoru moramo ustrezno upoštevati vse vrednote krajine, naravne potenciale, nevarnosti, nasprotja, javni interes in potrebe. Pravočasno moramo opozoriti na morebitne neugodne ali celo nevarne posledice tega razvoja in nakazati alternativne možne rešitve. Med različnimi metodami vrednotenja prostora kot osnove za sonaravno načrtovanje je za gospodarjenje v potencialno erozijsko ogroženih območjih zelo primerna metoda krajinske analize, kjer na eni strani iščemo primerne površine za različne dejavnosti, na drugi pa tehtamo njihove pričakova- nevplive na teh površinah in njih okolju. Na podlagi anali¬ ziranja obeh komponent lahko potem pripravimo strokovni predlog rabe prostora (kmetijstvo, gozdarstvo, vodno gospo¬ darstvo, turizem, infrastruktura, poselitev, ...). Pri takem, kompleksnem pristopu k gospodarjenju s prostorom nas v erozijsko ogroženih območjih seveda še zlasti zanimajo napovedi vplivov na vodni režim in erozijske procese. S takšnim celovitim pristopom seveda ne moremo popraviti grehov iz preteki ost i , ki jih bomo na čim manj boleč način pač skušali popraviti, prihodnje gospodarjenje pa lahko usmerimo tako, da v vodno in erozijsko ogrožena območja ne bomo nedo- mišljeno posegal i. 79 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 7.2 Problem optimalnega razmerja gozdnih in kmetijskih zemljišč Že bežen pogled v zgodovino boja proti eroziji in delovanju hudournikov nam pokaže, da so se najhujši erozijski procesi v glavnem razvili zaradi porušenja optimalnih razmerij med gozdnimi in kmetijskimi zemljišči oziroma zaradi širjenja zlasti kmetijske, pa tudi drugih dejavnosti na zemljišča, ki bi zaradi svoje erodibi 1nosti morala biti stalno pod zaščito gozdne vegetacije. Tudi na primeru zgodovine polhograjskih hudournikov lahko vidimo, da je pretirano krčenje gozdov, požiganje, skupaj s pašno preobremenitvijo povzročilo dokončno porušenje že sicer krhkega naravnega ravnovesja in ekscesivno napredovanje erozijskih procesov. Za ohranjanje naravnega ravnovesja v erozijsko ogroženih območjih v Sloveniji je zato v tem prostoru potrebno gospo¬ dariti tako, da se izmed različnih krajinskih tipov oblikuje¬ ta gozdna in gozdnata krajina. Njena primernost se kaže s količino biomase, ki je eden številnih elementov za kvantifi- ciranje stabilnosti, naravnosti ali nosilne kapacitete krajine. Tab.št.16 Hipotetična vsebnost in struktura rastlinske bio¬ mase v glavnih krajinskih tipih v primerjavi z gozdom (Anko, 1982) v t/ha Če gledamo na biomaso kot na garancijo življenja v prihod¬ nosti, potem ta perspektiva še toliko bolj poudarja pomen gozda v prostoru, hkrati pa odpira vsaj eno od poti do kvan- tificiranja mnogokrat ohlapno uporabljenih pojmov, kot so na primer stabilnost, naravnost ali nosilne kapacitete krajine (Anko, 1982). Iz prikazane tabele odnosov med biomasami po posameznih krajinskih tipih ugotovimo, da se potencialno stabilnostno delovanje gozda, gozdne, gozdnate, agrarne ter urbane krajine giblje v razmerju 344 : 328 : 178 : 79 : 1. Čeprav je stabilnostno delovanje gozda ugodnejše od vseh drugih krajinskih tipov, pa s protierozij skega in vodnega vidika ni vseeno s kakšnim gozdom imamo opraviti. Vodna in 80 Horvat,. A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 protierozij ska funkcija sta pomembni v vseh gozdovih ne le v varovalnih. Najugodneje je, če gospodarimo z gozdovi tako, da ohranjamo čim več lastnosti pragozdov. Narava je s pragozdom ustvarila trajen, samoohranjeval en , samopopravljiv, skratka samodejen gozd z dolgotrajnimi trendi. Varovalna funkcija je tu podstavek vsem naravnim funkcijam. Gospodarski gozd pa je gozd v katerem od samodejnosti nič ne obstaja in potrebuje zato kot tak nenehno drage energijske injekcije od zunaj. Koncept maksimiranja je nesprejemljivo pravilo. To nas uči med drugim tudi pragozd (MlinSek, 1988). Cilj mora biti optimizacija biosubstance, strukture, seten- cijske sposobnosti in ostalih ekoloških spremenljivk. Pri načrtovanju in izvajanju spravila in transporta lesa morajo odločati ekološki ne pa kratkoročni ekonomski cilji. Trans¬ portne poti morajo rabiti boljšem gospodarjrnju z gozdom, ne pa rušenju njegovega štabi 1nostnega delovanja. 81 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 7.3 Problematika določitve optimalne rabe zemljišč Osnovo optimalni razmejitvi med gozdnimi in kmetijskimi zemljišči brez dvoma daje analiza nagibov, čeprav na omenje¬ no razmejitev poleg nagibov pomembno vplivajo tudi lokalna oblikovitost reliefa, struktura tal in padavinske razmere. Različne klasifikacije zemljišč glede na nagib kažejo zaradi variabilnosti različnih ostalih vplivnih ekoloških komponent precejšnjo raznolikost. Pri skoraj vseh klasifikacijah pa je vendar skupno dejstvo, da je pri nagibih med 25 % - 30 % prelomna točka, ko se začne izraziteje pojavljati brazdasta erozij a ( Lujič, 1 973 ). Za ekološke razmere v Sloveniji je Pintar podal klasifikacijo rabe tal s stališča zaščite pred erozijskimi procesi na podlagi podatkov iz strokovne literature, domačih raziskav in praktičnih opazovanj v daljšem časovnem obdobju (priloga št.9) . Ta klasifikacija je zelo podobna razvrstitvi Čeha Marana (Lujič, 1973), ki je podal priporočila, ki so najbližja našim ekološkim razmeram. Na blagih nagibih (< 27 %) dovoljuje avtor vsakoletno oranje ob uporabi proti erozijske tehnike na potrebnih mestih (običajno med 17 % - 27 %). Na strmih nagibih (27 % - 47 %) se kot vegetacijski pokrov priporočajo tipi, ki oblikujejo stalno kakovostno rušo (travniki, pašniki), dovoljeni so tudi zatravljeni sadovnja¬ ki. Na strmih in zelo strmih zemljiščih ( > 47 %) pa avtor svetuje le gozdno vegetacijo, ker le ta lahko omogoči obvaro¬ vanje tal, s tem pa hkrati tudi trajnost proizvodnje biomase. Pri razmejevanju gozdnih in kmetijskih zemljišč pa teh omeji¬ tev seveda ne smemo jemati togo, ampak po potrebi kot ustrez¬ no prilagodljive. Pri konkretnih razmejitvah moramo vedno upoštevati še strukturo tal, padavinske razmere, nadmorsko višino, ekspozicijo, s tem, da bo nagib odločilen dejavnik takrat, ko se ostali pokažejo kot ugodni za kmetijsko rabo. Tako naj se tudi blažja pobočja prepušča gozdni vegetaciji, če so na njih slabo razvita tla, medtem ko naj se na bolj strmih pobočjih s plodnimi tlemi, ki niso močno erodibilna, ob upoštevanju prot i erozij s kih ukrepov dopušča kmetijska raba. S proti erozijskega vidika je zelo pomembno tudi pravilno razvrščanje različnih rab tal. Pri tem skušamo doseči tako kombinacijo rab, ki je čim primernejša ekološkim razmeram in hkrati dovolj rentabilna. Načelo trajnosti je tu zelo pomemb¬ no, saj mora izkoriščanje površin v različne namene biti tako, da se njihova plodnost ne zmanjšuje. Načelo trajnosti pa lahko omogočijo le take rabe in kulture na njih, ki nudijo zadostno protierozij s ko zaščito. Izbor različnih rab tal in tudi posameznih kultur na kmetijskih zemljiščih mora biti tak, da njihovo mešanje nima škodljivih posledic. Vsaka raba in kultura na njej mora najprej zadostiti načelu 82 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 trajnosti, kratkoročna rentabilnost je z ekološkega vidika drugotnega pomena. 7.4 Strokovno sodelovanje pri izdelavi prostorskih ureditve¬ nih načrtov s stališča varstva pred erozijo V hribovitih predelih, kjer nedomišljeni posegi v prostor zelo hitro sprožijo napredujoče erozijske procese, je v prostorsko načrtovanje v vseh fazah treba vključiti varstvo pred erozijo.Preventivno ukrepanje je namreč možno zagotoviti zlasti s primernim načrtovanjem, s katerim želimo ohranjevati naravne regulacijske in stabilizacijske sposobnosti okolja ter mu tako omogočiti primerno uravnavanje razvojnih družbeni h potreb. Zgoščevanje rabe prostora zahteva celovitejše načrtovanje.V prostoru moramo načrtovati tako, da se dejavnosti med seboj ne bodo izključevale. Le tako je možno zagotoviti trajnost gospodarjenja v kulturni krajini, kar je s protierozij skega stališča še zlasti pomembno. Osnova domišljenega prostorskega načrtovanja morajo biti pregledi naravnih danosti, po katerih je možno določiti pri¬ mernost in možnosti rabe določenih površin. Stalni prostorski informacijski sistem mora vzpostaviti nekakšno kontrolno metodo, kot jo na primer poznamo pri gozdnogospodarskem načrtovanju, s pomočjo katere bomo lahko pravočasno ukrepali in omilili med drugim tudi neugodne posledice napredujoče erozije. Temeljni pogoj za tako zastavljeno prostorsko gospodarjenje pa je primerna zakonodaja, ki bo omogočala hitro prilagajanje spremembam tako pri naravnih kot pri družbenih in gospodars¬ kih dejavnikih v prostoru. Bistvo domišljenega gospodarjenja s prostorom je namreč v strokovnih interdisciplinarnih rešitvah in njihovem stalnem prilagajanju različnim spremem¬ bam, ne pa v dolgotrajnih formalnih neživljenjskih postopkih brez ustreznih učinkov. Tisočletja si je človek prizadeval, da se zaščiti pred naravo in naravnimi silami. Danes potrebuje narava zaščito pred človekom, pa ne le zaradi sebe, temveč tudi zaradi nas, zaradi človeka. Postopno bo od destruktivnega potrebno preiti k ekološkemu principu urejanja prostora, ugotoviti bomo morali, da degra¬ dacija narave ni edina in nujna posledica razvoja, temveč samo posledica določene vrste razvoja. Problem torej ni v nepremostljivem spopadu razvoja in narave, temveč v zaosta¬ janju človekove zavesti o neizogibnosti sistemskega obvlado¬ vanja stihijskega delovanja razvoja družbe. 83 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov, Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 7.5 SKLEPNE MISLI Na podlagi analize protierozij s k i h del v Sloveniji in še zlasti v Polhograjskih Dolomitih, dognanj, objavljenih v strokovni literaturi, in lastnih spoznanj o okolju primernem urejanju erozijskih območij je možno postaviti naslednje skl epe: 1. ) Protierozijsko razmišljanje in delovanje je potrebno vgraditi v vse faze načrtovanja v hribovitem prostoru, tako pri nastajanju "makro" kot "mikro" planov. Analiza naravnih danosti in iz tega izhajajoča ocena vplivov različnih posegov na razvoj erozijskih procesov morata biti osnova domišljenega gospodarjenja s prostorom, še zlasti v hribovitih predelih. 2. ) Ekološki pristop urejanja erozijskih območij temelji na preventivnem ukrepanju, saniranje in restavriranje narušenih predelov pa je zgolj posledično, na z ero¬ zijskimi pojavi in procesi prizadetih območjih. 3. ) Kulturno krajino, ki jo je človek ustvaril in preobliko¬ val, mora vzdrževati in obnavljati. Protierozij s ko ukre¬ panje naj temelji na seriji drobnih, v prostoru mozaično razporejenih vzdrževalnih ukrepih, namenjenih ohranjanju ravnovesja med erozijsko stabi1 o stnimi in rušilnimi dejavniki v prostoru, oziroma vzdrževanju dosedanjih protierozij s kih ukrepov. 4. ) Protierozijski ukrepi naj bodo, kjer so potrebni, načrtovani in izvedeni po kriterijih, opisanih v poglavju 7, da se zagotovi njihova čim boljša vizuelna in funkcio- nalana prilagojenost okolju. 5. ) Okolju primerno urejanje erozijskih območij zahteva gospodarja, ustrezno usposobljeno organizacijo z referen- can, ki ji država poveri skrb za gospodarjenje s temi območji in jo tudi ustrezno nadzoruje. 6. ) Načrtovalčevo delo se ne konča z oddajo načrta, potrebno je stalno okolju prilagojeno reševanje problemov med samo operativno izvedbo del ter spremljanje uspešnosti ukre¬ panja.Osnovo protierozijskemu ukrepanju naj bi podal idejni načrt, glavni načrt pa bi nadomestilo sprotno podrobnejše terensko projektiranje med samo izvedbo, pač v odvisnosti od pogosto naglo se spreminjajočih lokalnih naravnih razmer. Stalen nadzor in dopolnjevanje izvedenih ukrepov naj bi prispevala k čim bolj celovitim sonaravnim rešitvam. 7. ) Okolju prilagojeno urejanje erozijskih območij zahteva tudi stalna ustrezna finančna sredstva. Njihova porazde¬ litev mora biti strokovna, nikakor politična. Samo ne¬ pretrgano finansiranje omogoča sonaravno ukrepanje, saj so taki ukrepi pogosto dražji (tudi kratkoročno, zaradi 84 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 zahtevnejšega vzdrževanja pa tudi dolgoročno), hkrati pa manj odporni proti delovanju neurnih voda in zahtevajo nekajletno dopolnjevanje, dokler ne prevzamejo polne protierozijske funkcije. 8. ) Sonaravno urejanje erozijskih območij zahteva red oziroma pravočasno preprečitev nedovoljenih posegov v prostor. Kurativa, žal, zahteva trše, pa tudi dražje rešitve. 9. ) Sonaravno urejanje erozijskih območij zahteva strokovno in kadrovsko kontinuiteto. Okolje sprejema samo evoluci¬ jo, revoluciji se odloCno in prepogosto boleče uspešno upira. 85 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 8 POVZETEK Gospodarjenje s prostorom na ekološki osnovi postaja vedno bolj kompleksno. Zato je vse pomembnejša potreba, da se tudi urejanje erozijskih območij razišče glede na ekološka merila. V pričujočem delu smo analizirali protierozij ske ukrepe, ki so se uporabljali in se še uporabljajo na območju Slovenije, s poudarkom na detajlni analizi izvedenih ukrepov v Polho¬ grajskih Dolomitih. S temi analizami smo ugotovili učinek ukrepov s protierozij skega vidika in hkratno zadovoljevanje sodobnih ekoloških zahtev. Glede na pričakovano intenziviranje erozijskih procesov smo postavili temelje "sodobnemu konceptu protierozijskega ukre¬ panja", ki obsega strokovno zasnovane in pojasnjene raz¬ novrstne protierozij ske ukrepe (gozdno-kulturne, biotehnične, agrotehnične, tehnične in druzbeno-upravne) , ki bodo zadovol¬ jevali nove družbene zahteve po okolju primernem gospodarjen¬ ju v erozijsko ogroženem prostoru. Pri sonaravnosti protierozijskega ukrepanja imamo v mislih tako vizualni (estetski) kot funkcionalni vidik, saj se stalno prepletata. Vizualni vidik (vklapljanje v prostor, primernost izbire materialov, oblikovanje različnih zavaro¬ vanj,...) je povezan s funkcionalnim in mu hkrati tudi podre¬ jen. Cilj funkcionalne sonaravnosti je tako načrtovanje in izvajanje protierozij s kih ukrepov, da v ekosistemsko samore¬ gulacijo posegamo le v nujnih primerih in to tako, da dol¬ goročno čim bolj ohranimo njihove značilnosti. 86 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SUMMARY En vironmenta 1 management on ecological basis is becoming more and more complex, so it is also necessary to analyse antiero- sion measures from the ecological point of view. In this study antierosion measures, which were and stili are being used in Slovenia, are analysed. Special notice is given to antierosion measures in Polhograjski Dolomiti and to their functional and ecological impacts. The new concept of antierosion works consisting of scienti- fic a 11y designed and interpreted various types of antierosion measures (si1 vicultural, biotechnical, agrotechnical , techni- cal and social ones) which w i 11 fullfill social demands on environmentally adequate management in erosion areas is pre- sented. Environmentally adequate antierosion measures consist of visual (aestetical) and functional aspects, which can not be separated. Visual (aestetical) aspect (i ncorporation in environment, suitability of materials, design of different types of antierosion measures,...) is always connected with functional one and at the same time subordinated to it. The aim of functional aspect of environmental1y adequate antiero¬ sion measures is planning and carrying out of antierosion measures, which allows intervention s in ecosystem selfregula- tion only in "urgent" cases. The interventions must be de¬ signed so as to preserve ecosystem c h aracteristic s as much as possibi e . 87 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov, Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 9 ZAHVALA Pričujoče delo je nastalo v času podiplomskega študija na Gozdarski fakulteti v Beogradu in bilo dokončano zaradi političnih sprememb na Biotehniški fakulteti, Oddelku za gozdarstvo v Ljubljani. Vsem, ki so mi pomagali pri njegovem nastanku, profesor Boštjanu Anku, profesor Velizarju Velaševiču, profesor Stevanu Dožiču, profesor Dušanu Mlinšku in profesor Matjažu Jeršiču, za njihove tehtne pripombe in mnenja iskrena hvala. Enako iskreno se zahvaljujem tudi dipl.inž. Alešu Klabusu, izdelovalcu vseh skic , Marku Valiču, oblikovalcu gradiva in Aleši Valič, ki je besedilo pregledala jezikovno. Pri izdelavi dela sta moralno in finančno pomoč nudila Pod¬ jetje za urejanje hudournikov in Območna vodna skupnost L jubljanic a - S a v a . Posebno zahvalo pa sem dolžan svojemu prvemu učitelju hudourništva dipl.inž. Marijanu Zemljiču, za njegovo nesebično spremljanje nastanka dela ter številne tehtne pripombe in ideje. Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag. delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 10 SLIKE, SKICE PRILOGE - v žepu zadnje platnice 89 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 1 : DOLINA SMRTI - ekstremna erozija (foto: M.Šturm, 1966) SLIKA št. 2 : Plaz v Podvezi je zajezil strugo hudournika Lučnica ca 18 m visoko (foto: A.Horvat, 1990) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 92 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA SLIKA št. 4 POLHOV GRADEC - polja pod naseljeni v območju Gradaščice pokrita z debelim slojem naplavin, Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 91 Mag,delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 5 : PRAPREČE nad Polhovim Gradcem - ekstremna erozija v dolomitu (foto: A.Strancar) PETRIČEV POTOK - zatravljanje ogolelega in izpranega dolomitnega pobočja z rušami (foto: A.Strancar) SLIKA št. 6 : Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 92 SLIKA št. 7 MAČKOV POTOK - posledice ponovnega pustošenja septembra 1926 (foto: F.Rainer, 1930) SLIKA št. 8 MAČKOV POTOK - isto območje po končanih ure¬ ditvenih delih (foto: F.Rainer, 1955) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 93 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA St. 9 MAČKOV POTOK - rustikani zid v pobočnem jarku (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 10 : MAČKOV POTOK - star prag iz lesenih kašt (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 94 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 11 : BOŽNA - enostransko obrežno zavarovanje - naravno oblikovanje struge (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 12 : MALA VODA - enostransko obrežno zavarovanje - naravno oblikovanje struge (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 95 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 13 : B02NA v Polhovem Gradcu - okolju manj priklad¬ na premočrtna ureditev pogojena s stavbami (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 14 : 2ER0VNIK0V GRABEN - manj prikladna premočrtna ureditev (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 96 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 15 : CEPINOV GRABEN - sodoben pristop k oblikovanju tras hudourniških strug skladno z naravo (foto: M.Zemljic, 1988) SLIKA št. 16 : MALA VODA v Brišah - širinska raznoličnost dna struge (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 98 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 17 : MAČKOV POTOK - klasična, gladka izvedba kinete (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 18 : ČRNI POTOK - oblikovanje kinete, skladnejše z okoljem (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 98 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 19 : MALA VODA pri Nartniku - deflektorji v strugi hudournika (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 20 : MALA VODA nad Cepinom - globinska raznoličnost dna hudournikove struge (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat. A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 99 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 21 : MALA BOŽNA - globinska raznoličnost dna hu- dournikove struge (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 22 : PROŠCA - obojestransko - simetrično zavaro¬ vanje (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 100 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 S IKA št. 23 : VELIKA BOŽNA pod Zalogom - nesimetrično oboje¬ stransko zavarovanje (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 24 : BELICA - gladko izoblikovano podslapje (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 101 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 25 : MAČKOV POTOK - pregrada z neutrjenim podslap- jem (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 26 : BELICA - enakomerno prelivanje vode čez preliv praga (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 102 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 27 MALA VODA pri Brišah - lesen prag s krilnim nadvišanjem (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 28 : MALA VODA nad Cepinom - lesen prag s podslap- nim tolmunom (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 103 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA St. 29 : Prag v obliki skalne zložbe - drča, pod izli¬ vom Male vode v Gradaščico (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 30 : PROŠČA - ribja skrivališča v obrežnem zidu v Dolenji vasi (foto: M.Zemljič, 1990) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 104 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 31 : MALA VODA - ribja skrivališča v oblogi iz kamna v suho (foto: M.Zemljič, 1988) SLIKA št. 32 : MALA VODA nad Cepinom - deflektorji povzročajo globinsko in širinsko razgibanost struge (foto: M.Zemljič, 1988) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 105 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SLIKA št. 33 in 34 : BISTRIČICA-primera pragov s stopnjo - kamnita zložba - s prelivom, oblikovanim za osredotočeno odtekanje vode, in s podslapnim tolmunom, izvedenim z upoštevanjem naravne granulacije naplavin po dnu (foto: A.Zajc, 1992 ) Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov, 106 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 ' / -7-N I \ SKICA št. 1 : Z naravo usklajeno oblikovanje trase hudourni¬ ka. Z izogibanjem premočrtnosti, monotoniji, z oblikovanjem nesimetričnih prečnih prerezov in z uporabo deflektorjev - preusmer jevaljii kov dosegamo : * - bolj naravno usmerjene trase, - večjo globinsko in širinsko razgibanost dna struge, - nastajanje številnejših ekoloških niš in s tem večje raznovrstnosti tako vodnih ekosistemov kot tistih, ki jih obdajajo (risal : A. Klabus, 1991). Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 107 Mag.delo. Ljubljana. BF, Odd.za gozd., 1992 SKICA St. 2 : Leseni pragi s krilnimi oblicami, z in brez stopnje (zgoraj in v sredini), ter s podaljšanim prelivom (spodaj). S prikladno oblikovanimi prelivi lesenih pragov dosegamo koncentriranje nizkih vod, s tem za ribji Živelj ugodnejšo globino vode, hkrati pa tudi večjo trdnost praga ob visokih vodah. Krilne oblice pomagajo pri oblikovanju podslapnega tolmuna, podaljšan preliv pa spreminjanju sončnih in senčnih strani v vodi, s čemer se tvori zaželene ekološke niSe (risal : A. Klabus, 1991). Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 108 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SKICA St. 3 : Prag brez stopnje - talni pržig (v ravnini dna) iz kamnite zloZbe. Oblikujemo ga tako, da vodo bodisi razpršimo (zgoraj) ali pa jo osredotočimo (spodaj). Z njim dosegamo globinsko in Sirinsko razgibanost dna, vplivamo ugodno na prezračevanje vode, oblikujemo številne ekološke niše. Preraščanje z rast¬ jem je naglo, zlasti delov v in nad dosegom srednjih vod (risal : A. Klabus, 1991). Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 109 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SKICA št. 4 : Podslapni tolmuni z naravno granulacijo napla¬ vin po dnu. S prikladno oblikovanimi podslapnimi tolmuni, z naravno granulacijo naplavin po dnu, dosegamo ustrezno globinsko in širinsko razgibanost vodnega teka, povečujemo vsebnost kisika v njem, tvorba ekoloških niš je raznolična (risal : A. Kla- bus, 1991) . Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 110 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SKICA St. 5 : Pragi z zaobljenim prelivom. V naravnem hudourniku ni ostrih robov. Zato prilagajamo dolvodne robove prelivov na pragih in pregradah tako, da jih izvedemo iz zaobljenih kamnov ali iz lesenih oblic (risal : A. Klabus, 1991). SKICA St. 13 : ObreZno zavarovanje iz kamna in rastlinskega gradiva po oblikovanju biocenoze. Kombinacija gradiv ustreza zahtevam glede trdnosti in cim hitrejšega oblikovanja vodnega in obvodnega rastja in živals¬ kega sveta (risal : A. Klabus, 1991). Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 111 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SKICA St. 6 : Pragi v obliki skalne zlo2be - drče. Drče so oblikovane iz skal, zloženih v suho (zgoraj) ali pa utrjenih z lesenimi prečnimi oblicami in piloti ali močnimi koli (spodaj). Z njimi omogočamo migracije ribjega življa, povečujemo globinsko in Sirinsko razgibanost dna ter vsebnost kisika, ob hkratnem ustaljevanju struge (risal : A. Klabus, 1991 ). r Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 112 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Na spodji sliki je pogled od zgoraj v tako ribjo stezo, zgrajeno na Kamniški Bistrici nad Stahovico (foto : A. Zajc, Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 113 SKICA št. 8 : Koristno kombiniranje različnih gradiv z rast¬ linjem omogoča hitrejšo obnovo tako vodnih ekosistemov kot tistih, ki jih obdajajo (risal : A. Klabus, 1991). Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 114 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 m SKICA St. 9 : Obrežni zid z deflektorji - preusmerjevalniki (zgoraj) in Se dodatno s skrivališči za ribe (spodaj). Z deflektorji dosegamo globinsko in širinsko razgibanost vodnega teka in oblikujemo tako ekološke niSe, prikladne za nekatere vrste; ribja skrivališča omogočajo tako deflektorji kot ustrezno oblikovane odprtine v zidu (risal : A. Klabus, 1991) . Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. 115 Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 SKICA št. 10 : Vzdolžne gradnje iz žičnih košar z vnešenim rasti in jem. Vnašanje rastlinja v gradnje iz žičnih košar omogoča hitrejšo obnovo vodnega in obvodnega rastja, s tem pa tudi celotnih ekosistemov (risal : A. Klabus, 1991). SKICA št. 11 : Vzdolžno zavarovanje s popleti. Uporaba vegetacijskih gradenj je zaželena na vseh primernih krajih, ker najhitreje in trajno zagotavljajo pestrost tako v vodnem ekosistemu kot v tistem, ki ga obdaja (risal : A. KIabus , 1991) . 116 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 11 REFERENCE 1. ANKO, B. Izbrana poglavja iz krajinske ekologije (skripta). Ljubljana, Univ. EK v Ljubljani, BF VTOZD za gozdarstvo, 1982, 299 s. 2. Arheološka najdbišča Slovenije/SAZU. Ljubljana, DZS, 1975, XII, 415 s., 9 kart. 3. AULITZKY, H. Wi1 dbachkunde. Wien, Institut fur Wi1dbach - und Lawinenverbauung, 1975, 433 s. 4. BERNOT, F./ŠEGULA, p. Preliminarno poročilo o delu na katastru snežnih plazov na ozemlju SR Slovenije. Ljubljana, HMZ SRS, 1983, 37 s. 5. BERTOK, M. Navodila za izdelavo vodnogospodarskih objektov s staliSča ribištva. Ribič, (1989)6, s. 163-204. 6. FAZARINC, R. Flidrološka presoja in ugotavljanje posledic neurja v povodjih Lahomnice in Kozarice. Ljubiana, VGI, 1 990, 22 s. 7. Gozdno gospodarstvo Ljubljana. Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote Polhov Gradec 1986- 1995. Ljubljana, GG Ljubljana, 1989, 207 s., 1 karta . 8. GradaSčica - obramba pred poplavami. Zv.2, hidrološka obdelava (zasnova). Vodnogospodarski inštitut, Ljubljana, 1986, 38.s, 11 prilog. 9. GRAFENAUER, B. Zgodovina slovenskega naroda. I. 3. izd. Ljubljana, DZS, 1976. 10. HMZ RS. Arhivirani padavinski podatki, avtorjev izvleček 24-urnih maksimov za obdobje 1925-1980. Ljubljana, 1991. 11. HMZ RS, Hidrologija (pisno posredovani podatki). Ljubljana, 1991. 12. HORVAT, A. Analiza primerjalnih zatra vitven i h post¬ opkov na neplodnih tleh višinskega pasu nad 1700 m nm. Ljubljana, PUH, 1989, rokopis. 13. HORVAT, A./ZEMLJIC, M. Problematika urejanja hudour¬ niških območij v Sloveniji. Gradbeni vestnik, 40 (1991) 1-2, s.3-5. 14. KOŠIR, Z. Zasnova uporabe prostora - Gozdarstvo. Ljubljana, Zav. SRS za družbeno planiranje in IGLG BF, 1976, 145 s. 117 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 15. Krajevi leksikon Slovenije. II. knj. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1971, s.393 -441. 16. LUJIČ, R. Sumske melioracije. Beograd, Sumarski fakultet, 1973, 415 s. 17. MARTINČIČ, A./SUSNIK, F. Mala flora Slovenije. Ljubljana, CZ, 1984, 793 s. 18. MELIK, A. Posavska Slovenija. Ljubljana, SM, 1959, 595 s. 19. M LIN S E K, D. Pra-gozd v naši krajini. Ljubljana, BF VTOZD za gozdarstvo, 1989, 157 s. 20. Odlok o sprejetju urbanističnega načrta za območje krajinskega parka "Polhograjski dolomiti" za območje občin Ljubljana-ŠiSka in Ljubljana Vič-Rudnik. 1 974. Uradni list SRS, XXXI, št.14, s.74 1 - 743. 21. Osn. geološka karta 1:100.000, KRANJ, list 33-65, s tolmačem. Beograd, zvez. geol. zav. , 1976. 22. PINTAR, J. Snežni plazovi. Ljubljana, PUH, 1968, 69 s. 12 prilog. 23. PINTAR, J. Zasnova urejanja hribovja in gorovja - povzetek referata. V: "CIPRA 77", Bovec, september, 1977. Posvet o Regionalnem prostorskem urejanju alpskega sveta. Ljubljana, PUH/LIZ, 1 977 , s.1-6. 24. PINTAR, J. Osnutek kategorizacije nagibov površin - Preglednica. Ljubljana, VGI, 1983. 25. PINTAR, J./MIKOŠ, M. Izdelava smernic in normativov z globalno usmeritvijo urejanja po ekosistemih, pojavnostih in ekološki primernosti ter načinov gospodarjenja s povirji voda. Ljubljana, VGI, 1983, 106 s., tipkopis, poli kop. hudourniških objektov - povodje Gradaščice. Ljublja¬ na, PUH, 1991. 29. Pogozdovalna dela v Polhovem Gradcu - Kolavdacijski operat. Ljubljana, Gradbeni odsek za zagradbo hu¬ dournikov, 1938, 46 s., 1 karta. 118 Horvat, A. Mag.delo. 30. 31 . 32. 33 . 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41 . Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 Poročilo o stanju okolja v SR Sloveniji. Poročevalec SR Slovenije, Ljubljana, XVI( 1990 ) 5/ 1, 7 1 s., 5/11, 69 s. PUTRE, Z. Veštačka pošuml javanj a. Beograd, Poljo- privredno izdavačko preduzeče, 1948, 157 s. Ribiška družina Dolomiti. Ribiško gojitveni načrt 1991-1995. Ljubljana, 1991. RICKERT, K. Erfahrungen zur hydraulischen Charakter- isierung von Gewasserquerschnitten. V:9. Seminar- 1 andschaftsvvasserbau an der Technischen Universitat Wien. Wien, Landschaftswasserbau, Bd.10, 1990, s. 453-500. SLABE, M. Polhov Gradec. Kulturni in naravni spome¬ niki Slovenije. Zbirka vodnikov, St.164. Maribor, ZO, 1988, 62 s. STANIČ, B. Hudournik Žirovnikov potok. Diplomska naloga. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Gozdarski oddelek, 1 963 , 44 s . STILINOVIČ, S. Proizvodnja sadnog materiala šumskog i ukrasnog drveča i žbunja. Beograd, Inst. za Sumarstvo šumarskog fakulteta u Beogradu, 1987, 454 s . STILINOVIČ, S./JAKOVLJEVIČ, I. Šumske kulture i plantaže. Beograd, Zav. za udžb. i nast. sredstva, Beograd / Zav. za izd. udžbenika, Novi Sad, 1988, 161 s. STRANCAR, A. Poročilo k programu hudourniških del v dravski banovini v breme kredita v znesku 100.000.- Din iz fonda za pogozdovanje v gradbeni seziji 1937/38 ad br. 2418 z dne 16. aprila 1937. Ljublja¬ na, Gozdnotehnični odsek za zagradbo hudournikov, 1937, 4 s. STRANCAR, A. Ureditev hudournikov, njih izvor in delovanje na vodni režim. Ljubljana, Kmetijska zbornica, 1940, 38 s. TRATNIK, J. Novi pogledi na urejanje vodotokov s stališča ekologije. Ljubljana, VGP Hidrotehnik, 1988, 72 s. URBAS, P. Ureditev vodozbirnega območja Mačkov potok. Diplomska naloga. Ljubljana, FAGV, Gozdarski oddelek, 1 960 , 55 s . 119 Horvat, A. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov. Mag.delo. Ljubljana, BF, Odd.za gozd., 1992 42. Vodnogospodarski inštitut. Analiza razvojnih možnosti vodnega gospodarstva za obdobje 1991- 1995. Ljubljana, VGI, 1991, 133 s., tipkopis - polikop. 43. Zadrževanje visokih valov na Gradaščici Zadrževalnik na Veliki Božni. VGP Hidrotehnik, TOZD Hidroinženiring, Ljubljana, 1983, 59 s., 1 načrt. 44. Zavod RS za statistiko. Pisno posredovani podatki iz popisov iz 1. 1981 in 1991. Ljubljana, 1991. 45. ZEMLJIČ, M. Hudourniške pregrade racionalnih dimen¬ zij. Zbornik Inštituta za gozd. in les. gospodarst¬ vo, 5(1967), s.213-234. 46. ZEMLJIČ, M. Trojni elaborat: Erozija in plavine v povodjih Save, Drave in Pomurja ter Soče in drugih jadranskih pritokov. Ljubljana, 1969-70, tipkopis - polikop., 16 s., 25 tabel in Erozijska karta SRS 1 : 200 . 000 . 47. ZEMLJIČ, M. Stanje, problemi i suvremene metode za borbu prot iv erozije i bujica - sveska 5, SR Slove¬ nija. Ljubljana, 1970, tipkopis - polikop., 22 s., 3 tabel e, 1 karta. 48. ZEMLJIČ, M. Urejanje hudourniških območij - preda¬ vanja. Ljubljana, GO BF, 1979/80, zapiski, ca 110 polikopi ranih risb, preglednic, obrazcev, grafov. 'v GOZDARSKA KNJIŽNICA v hudourniških območjih Slovenije Po: ZEMLJIČ,M. Erozijska karta Slovenije 1-200000. Ljubljana, IGLG BF, 1970 iRADASČICA nad Žerovnikom 1 : 50 000 rez iz OSNOVNE GEOLOŠKE KARTE 1:100000 3ANJ, L 33-65. Bgd.,Zv.geol.zav., 1976 PRILOGA 2 Plastovit in pasovit dolomit, redko apnenec-g dolomit (norik in ret) Pisan peščenjak, a rgilit.tufit, apnenec, ponekod z rožencem (jul. tuval-karnik) Baški dolomit in apnenec z rožencem (tuval. norik. ret) Siv in rumenkast pretežno ploščast apnenec z rožencem-Škofja Loka (ladin.karnik) Psevdoziljski skladi-temno siv drobnik.alevrolit in glin; skrilavec, tuf tufit.temno siv apnenec, ponekod vložKi pasovitega apnenca (a)- (ladin. karnik) a r - Keratofir. porfir. porfirit in njihovi piroklastiti; vložki apnenca (a)-(ladin) Diabazi. spiliti.bazični porfirit. piroklastiti (ladin) Svetlo siv neplastovit apnenec (zg. ladin) Svetlo siv kristalast dolomit (zg. ladin) Piroklastiti.apnenec (sp.ladin) Konglomerat, peščenjak (sp. ladin) Dolomit, ploščast apnenec (aniz) Neplastovit dolomit (aniz. ladin) Laporni apnenec.dolomit,peščen skrilavec, oolitni apnenec (skit) Temno siv apnenec in dolomit-žažarske plasti (zg. perm) Diabaz (sr. perm) P, Grodenski skladi-rdeč peščenjak.alevrolit. prehodi v skrilavec in Konglomerat (sosijska stopnja-sr.perm) Grodenski skladi-zelenkasto siv peščen ja k .a I ev rol it. prehodi v skrilavec in konglomerat (sosijska stopnja-sr.perm) Glinast skrilavec alevrolit. peščenjak in konalomerat (permokarbon) PRILOGA 3 Legenda: I Urbane površine Njive, travniki, pašniki, vrtovi Gozd Ceste 1 - I Železnice Močvirje, barje, mokri travniki Vodotoki, izviri, jezera, bajerji Poseke goličave Neplodno zemljišče: smetišča,skalovje,sipine GRADAŠČICA nad Žerovnikom KARTA POKROVNOSTI - - UPORABE PROSTORA 1 : 50000 LEGENDA PRILOGA 4 t**nastovo go. brovi gozdovi Querco - Carpinetum Robori - Carpinetum Lathyro - Quercetum grmlščne varovalne združbe QO 27. Querco - Ostryetum OF 28. Ostryo - Fraxinetum RR 29. Rhodothamnio - Rhodoretur bukovi gozdovi borovi gozdovi MF 1 . Myrtillo G P 2. Gen isto Blechno - Fagetum Luzulo - Fagetum Querco - Fagetum Hacquetio - Fagetum Cephalanthero - Fagetum Calamagrosti - Fagetum Arunco - Fagetum Enneaphyllo - Fagetum Pinetum Pinetum gozdov i 6. Dryopterido - Abietetum 7. Bazzanio - Abietetum 8. Neckero - Abietetum im* Zerovnikom GRADASCICA nad 1 : 50000 Izrez iz karte: IV. GOZDNOGOSPODARSKO OBMOČJE LJUBLJANA GOZDNE ZDRUZBE M 1 : 100 000 Biro za gozd. načrtovanje, Ljubljana, 1972 PRILOGA 5 čujicA X Roienljt' PiavSai Tomih Samotorfc^i GRADASČICA nad Zerovnikom 1:50 000 ,HORJUL RIBIŠKO-GOJITVENA KARTA športno ribolovne vode varstvene (gojitvene) vode prizadete vode Po; Ribiška družina Dolomiti. Ribiško-gojitveni načrt 1991 Ljubljana, 1991 PRILOGA 'MUk' \K? Roženlji? 'raževnik M- K/vir SamotoRi •Potok HORJUL GRADASCICA nad 1 : 50000 Zerovnikom ,ESNO v BR, 'KisoMk MIGRACIJSKE POTI RIBJEGA ŽIVLJA (shematičen prikaz ) primarna migracijska pot sekundarna PRILOGA 8.1 R£L)ATUEAUZAcjJ/V vodotokov A... ohne. 15-orAH- D ... mit §trauch- und Baumbcwuchs Abb. 7: Bcwuchs im Abflučprofll und scinc Auswirkungcn auf dlc Gcschwlndlgkcitsvcrtcllung (HONSOWITZ/HIN- TERLEITNER. 1989) Abb. 1: Mej5ergebnJsse von FELKEL. 1960 O- Vi t M f 7 S Abb. 2: Zu envartende Leistungsmlnderung lnfolge GchOlzbc- wuches bezogen auf clncn Querschnitt ohne Bewuchs Po: RICKERT, K. Erfahrungen zur hydraulischen Charakterisierung von Gewasserquerschnitten. Wien, Landschafts- wasserbau. Bd.10, 1990, s.453 —500 icisiurvjsiorilokclt Ocs Ouerscnrmts PRILOGA 8 2 S s/uj in ^|3>i6ipui/^qosa9 § ■S-s5 £3 § v u u ^ TD U ^ «*3 « u u >. u c c > u c S 1*3 lO PRILOGA 9 i f* ‘M ! \\ lil i !i NI 1 !i jii ! H |!i * J * « • r | !i l! = • 5 i Š? ! £ ! j? - r *‘ iiinilH S Tžttii o o. ca CL * ■ o I i - M * 3 s (/) z « •. 1 v ■ ; i I iil|*= o |f ž?I; I Po: PINTAR, J. Osnutek kategorizacije nagibov površin - Preglednica. Ljubljana, VGI, 1983 7^/V£D2ARSK, 'ZAgORJE-- -'oBskni lOFjICA KAKOVOSTNI RAZRED O SEŽANA hrVatska PRILOGA 10 SLOVENIJA 1:750000 STANJE KAKOVOSTI VODA V R. SLOVENIJI ZA LETO 1988-SKUPNA OCENA