flcdnarodna posfajanja. Svetovna vojna, ki je evropsko človeštvo razcepila in razdvojila na dva Binrtno se pobijajoča sovražna tabora, je imela to lepo in dobro posledico, da je evropske narode zopet zbrala in med njimi nanizala tako mnogobrojne in sestavno organizirane stike, kakoršnih pred svetovno vojno ni bilo. Da bi se ti stiki razvijali in oki'epili v dobrobit posameznih držav in vsega človejtva, tej svrhi služijo številni mednarodni razgovori, ki se vršijo vsako leto v okrilju Društva narodov in izven njego,vega okrilja. Sedaj se taka pogajanja vršijo v Parizu in v Ženevi. V Parizu. Od 11. februarja t. 1. zboruje v Parizu konferenca (posvetovanje) strokovnjakov, ki ima urediti vprašanje, koliko in kako naj plačuje Nemčija vojno odškodnino. Dolžnost vojne odškodnine je Nemčiji naložila leta 1919 versajl ska mirovna pogodba, ki v Clenu 231 ugotavlja odgovornost Nemčije in njenih zaveznic za »izgube in razdejanja«, ki jih je povzročil njen napad. L. 1921 je bila svota, ki jo Nemčija mora pla,Łati, določena v znesku 132 milijard Zlatih mark. Takrat je Nemčija začela uganjati pasivno rezistenco (odpor) in ge razvrednotila lastno vaiuto (denarno vrednost) v taki meri, da so široke plasti prebivalstva prišle na beraško palico. Francija in Belgija sta na ta jpasivni odpor Nemčije odgovorili s (tem, da sta spomladi 1923 zasedli Potfurje. V poletju 1924 sta obe državi: iFrancija in Nemčija, uvideli, da bi bila tiajboljša medsebojna poravnava. Tako se je v Londonu sestala konferenca strokovnjakov, ki je v avgustu 1. 1924 sprejela takozvani Dawesov načrt, ime novan po ameriškem generalu Dawesn iTa načrt, ki ga je sprejela tudi Nemčija, urejuje letna odplačila Nemčije. Izvrševanje tega načrta se je začelo 1. septembra 1924. V prvem letu (od 1. septembra 1924 do zadnjega avgusta 1. 1925) je Nemčija plačala 1 milijardo zlatih mark, v drugem letu (1925 do 1926) 1 milijardo 220 milijonov zl. m., ,v tretjem letu (1926 do 1927) 1 milijarch> 500 milijonov zl. m., v četrtem letu (1927 do 1928) 1 milijardo 750 milijonov El. m., s 1. septembrom 1928 pa bi morala začeti plačevati letno 2^ milijar'di zlatih mark. Nemčija pa se brani plačevati tako svoto. Pravi, da ne more plačevati, ker je svota previsoka, ne.mško prebivalstvo pa baje presiromašno. Proti tej trditvi pa je Amerikanec Parker Gilbert, ki je bil zastopnik zaveznih držav radi plačanja vojne odškodnine v Berlinu, ugotovil, da je Davvesov načrt popolnoma primere.n nemškim gospodarskim razmeram ter da NemCija lahko plačuje od njega določene svote. Gilbert Parker je na podlagi večletnega proučevanja gospodarskih prilik Nemčije izračunil, da bi ona mogla vsako leto lahko plačevati vsaj 100 milijonov funtov šterlingov. S tem bi bila za sedaj določena svota nemških odplačil, znižana za 25 milijonov funtov šterlingov. Ta svota nikakor ni pretirana. Če tudi bi Nemčija morala plačevati letna odplačila v izmeri Dawesovega načrta, bi to tvorilo samo 25% njenega letnega državnega proračuna. Pomisliti je tudi treba, da nima Nemčija skoro nobenega notranjega posojila in žmerne zunanje dolgove, Francija pa porablja ;ikoro 40% svojoga proračuna samo za svoje notranje posojilo. Vrhtega- ima velike zunanje dolgovc, kakor tudi Ita!ija in Anglija. Angliia plačuje več kakor bi inorala Nemčija plačevati, ker mora kriti obrcsti za svoto, ki jo je posodila zaveznikom ter ši iz.posodila od Zedinjenih držav Severfie Amerike. — Bodočih 56 let mora Anglija vsako leto poslati 35 milijonov funtov v Ameriko ter poieg tega 70 milijonov funtov plačati za svoja posojila Franciji, Italiji, Rusiji in drugim državam. Na konferenci strokovnjakov se od 11. februarja vlečejo razprave o zahtevah Nemcije, da se njena plačila za voj no odškodnino znižajo. Zavezniki so pokazali dobro volja ter so zahtevali samo še 40 milijard zlatih mark vojne odškodnine, plačljivih v 56 letih. Nemci pa ponujajo samo 27 milijard, plačIjivih v 37 letih po 1650 milijonov zlatih mark letno. Ako bodo Nemcl ostali trmoglavi, bo konferenca strokovnjakov ostala brez uspeha. V tem slučaju pa ostane v veljavi Dawesov načrt s svojo ureditvijo letnih odplačil Nemčije. V Ženevl. V Ženevi, kjer je sedež Društva narodov, zboruje od tegaforuštva odrejena komisija za mednarodno razorožilev. Vprašanje razorožitve je medna- rodno vprašanje, ki se tiče vseh držav. Z versajlsko mirovno pogodbo je Nemčija sprejela dolžnost, da svojo oboroženo silo zmanjša do tiste meje, ki je neobhodno potrebna za ohranitev notranjega miru in reda. Zgledu Nemčije so morale slediti Madžarska, Avstrija in Bolgarska. S to razorožitvijo držav, odgovornih za svetovno vojno, je združeno pričakovanje, da bodo tudi druge države svoje oboroženo stanje znižale. To pričakovanje je izraženo v pravilih Društva narodov. Društvo narodov ni te svoje dolžno sti, ki jo ima vršiti v službi miru v Evropi in na svetu, nikdar pustilo v nemar. Izbralo je poseben odsek, ki naj to vprašanje skrbno proučuje ter tako pripravi pot svetovni konferenci za svetovno razorožitev. Vprašanje je radi tega tako zapleteno, ker morajo na eni strani posamezne države skrbeti za svojo -varnost, na drugi strani pa bi prenagljeno razoroženje stvari miru bolj škodilo, kakor koristilo. Ker je vprašanje varnosti tako ozko zvezano z vprašanjem razorožitve, so se posamezne države potrudile v okvirju Društva narodov, skleniti med seboj varnostne, jamčilne, razsodiščne in prijateljske pogodbe. Preteklo leto je stopila v ospredje takozvana Kellogova pogodba — Kellog je bil pod prejš1njim predsednikom zunanji minister ameriških Zedinjenih držav —, s katero se je obsodila napadalna vojna kot nedovoljena, torej kot zloCin. To pogodbo so podpisale vse velesile, pa tudi druge države, med njimi tudi naša. Kellogova protivojna pogodba daje večje upanje, da se oboroženost v posameznih državah vsaj zmanjša ter se tako pomaga narodnemu gospodarstvu poedinih narodov. O tem se vršijo razprave pripravljalne komisije za razorožitev v Ženevi. Od strani boljševiške Rusije padajo v tem vprašanju najradikalnejši predlogi, ki pa so za večino držav nesprejemljivi, ker je vsem znano, da boljševiki v Ženevi hrumno govorijo zoper vojno in vojsko, doma pa vzdržujejo največjo armado. Tudi pred logi Nemčije se ne morejo vsi sprejeti, ker je očividno, da so dostikrat stavlje ni iz neke zagrenjenosti. Dosti težav dela tudi vprašanje razorožitve na morju, pri katerem pridejo zlasti v poštev Anglija, Zedinjene države Sev. Ameri« ke in Japonska. Ako te tri države naj« dejo podlago za medsebojni sporazum v tem vprašanju, bo veliko storjeno za celokupno vpraSanje razorožitve, alj boljše rečcno zmanjšanja oboroženosti. miru v Evropi in na svetu ter tudi inŽeleti je, da se to velsvažno vpvašanje tcresi narodnega gospodarstva v posareši tako, kakor to zahtevajo interesi, meznih državah.