P. t>. b
kulturno - politično glasilo

svetovnih in domačih dogodkov
Postni urad Celovec 2 — Verlagspostamt KJagenfurt 2.
Izhaja v Celoivcu — Erscheinungsort Klagenlurt
LETO XIII. / ŠTEVILKA 34
CELOVEC, DNE 24. AVGUSTA 1961
CENA 2.- ŠILINGA
Slovenci smo in ostanemo!
Marsikdo ima v teh poletnih mesecih priložnost, da se mirno in stvarno razgovar-ja s tem ali onim znancem ali tujcem o našem narodnostnem vprašanju in o izvedbi zakonov o zaščiti manjšine v deželi. Tudi si dela vsak sam često misli o tem. Na drugi strani pa sodobne gospodarske in tudi tujsko-prometne prilike dostikrat odrivajo duhovna in kulturna vprašanja. Zato je prav in umestno, da si odgovorimo na vprašanje: zakaj ostanemo Slovenci? Zakaj se hočemo pustiti ponemčiti, marveč ohraniti svojemu narodu zvestobo?
Narodna zvestoba je del v življenju uresničene ljubezni do bližnjega.
Blizu so nam člani naše rodne družine; vas in fara sta družini, ki nas povezujeta in terjata od nas medsebojno ljubezen, spravljivost in požrtvovalnost. Grdo je, če se družinski člani medsebojno kregajo, če so sosedi ene vasi ali člani ene fare med seboj sprti in se sovražijo. Naravna in božja postava velita ljubezen in obzirnost do bliž-njega, ki te srečava na tvoji poti. Zato je tudi ljubezen sinov in hčera ene narodne družine nravna vrlina in zapoved. Tudi na ljubo svojemu rojaku moraš doprinesti to ali ono žrtev in obzirnost, svoji narodni družini si dolžan požrtvovalnost in nese-'nčnost. Družinska kakor narodna ljubezen sta povezani in poglobljeni v najvišji in najgloblji ljubezni, to je v ljubezni do Boga. Zato pravimo, da sta ljubezen in zvestoba nedeljivi — dober član rodne družine je dober sin svojega naroda in dober otrok Cerkve. Življenje to jasno spričuje: naj-ntanj raznarodovancev je med vernimi ljudmi, raznarodovan duhovnik je izjemen pojav.
Temu idealizmu stopi nasproti mrzka sebičnost. Nekak dih smrti navdaja ljudi, ki 'utajo le svojo osebno korist za življenjsko godilo. Smešne so postave, ki z narodom in Jezikorn barantajo kot z mrtvim blagom. Osamljeni ostajajo, njihov delež je sramota ‘n prezir.
Biti Slovenec pomeni nada-je,da pripadaš narodom bo-ti ° č n o s t i.
Koliko se danes greši z zamenjavanjem Političnega režima te ali one države z na-r°dom ali ljudstvom. Nismo komunisti in Vcndar ljubimo naše brate in sestre preko n;'še državne meje in se čutimo z njimi kulturno povezane v duhu slovenskega iz-^očila. Predobro vemo, da so politični re-'jmi minljivi, narodi pa živijo in zorijo iz hsočletij v tisočletja. Toliko je v nas slo-'enske narodne zavesti, da verujemo v pre-1 njen je Evrope, v kateri bodo tudi mlada 's uvanska ljudstva imela svoje mesto in vlo-v duhu krščanskega bratstva. Kdo ve, e bi ta ljudstva, ki danes tako junaško Prestajajo svojo duhovno preizkušnjo, v | 'ugačnih prilikah zdravo prebila ta vi-barni in burni vek industrializacije in se b'-' bi po vzorcu premnogih zapadnih naro-ov predala nacionalni nadutosti, življenj-* i naveličanosti in duhovni praznoti! Za-? se jasno zavedamo, da imamo s sloven-I ° besedo in kulturnostjo legitimacijo bo-' učnosti. Kdo rad pripada staremu, okoste-bulerrtu ljudstvu, katerega pogledi gredo S‘"nu še nazaj v njegovo zgodovino in je S,''rikav po nazoru in življenjski sili! Slo-Vtnska beseda je govorica mladosti, slo-v* nska kultura in slovenski duh bosta so-n >likovala obličje nove Evrope.
Kaj se zgodi, če kdo zavrže s aterino besedo in se izneveri v ° j e m u narodu?
. Marsikdo bi dejal: morda pa je le prav b je zame in za moje otroke bolje, če počnemo Nemci. Lažje se bomo rinili skozi
življenje, manj bo žrtev in manj idealizma. To je strašna kratkovidnost, ki se le pre-bridko maščuje. Samo velikani duha bi zmogli reči, da stojijo nad narodom in narodno kulturo, da so v nekem smislu po svojih delih nadnarodni. Navadnega človeka vodi narodna nezvestoba v duhovno in kulturno mrtvilnost, ki jo razbereš iz vsake njegove besede in kretnje. Odvrgel je svojo materino govorico in se sramuje slovenske knjige in pesmi, nima pa za zavrženo kulturno dobrino nobenega nadomestka. Spakedrana nemščina, ki jo govori, in še
Minuli teden je bilo na Južnem Tirolskem izvedenih več novih atentatov z običajnim sredstvom — bombami iz plastičnega materiala. Porušeni so bili štirje stolpi elektrovoda v 'Pustriški dolini, zaradi česa je bila dobava toka v tem izrazito tujsko prometnem območju, ki spada med pokrajinsko na j lepše predele Južne Tirolske, dalj časa prekinjena. iNa raznih drugih krajih, med drugim pri neki elektrarni, so nastavljene bombe pravočasno odkrili in odstranili. Ena pa je potem iz neznanih razlogov vendarle eksplodirala, in sicer v karabinjerski (orožniški) vojašnici, kjer pa na srečo ni povzročila človeških žrtev, pač pa milijonsko materialno škodo.
Italijanska policija je izvedla več aretacij. Pri hišnih preiskavah pa je našla 7 kg razstreliva, več peklenskih strojev in zavitkov vžigalne žice ter 300 strelnih nabojev.
V Boemi pa je bila ustanovljena nova politična stranka in sicer »Stranka Južno-tirolcev, ki so ostali«, to je tistih, ki med zadnjo vojno ob sporazumu med Hitlerjem in Mussolinijem niso oplirali za Nemčijo. Ustanovitelj nove stranke, ki jih vodi grof Dietrich von VVolkenstein iz bocenske okolice, je v zadnjih dneh raztrosila po deželi na tisoče letakov, v katerih poziva [užno-tirolce, da pristopijo k novi stranki, ki hoče gojiti nemške jezikovne tradicije, noče pa imeti nič skupnega s teroristi. Zbrati hoče v svojih vrstah ljudi, »ki se sramujejo imeti kaj skupnega z nasilneži” ter se zavzema za mirno sožitje med nemškim, ladinskim in italijanskim prebivalstvom.
Vest o ustanovitvi nove stranke, k ima menda simpatije celo v tistih krogih Južno-
mržnja do vsega slovenskega nista nikaka kultura in dotičnega le ponižujeta in de-leta smešnega. Ponemčeni rod je nujno obsojen v duhovno in kulturno mrtvilo. Odložil je st ojo materino besedo in zavrgel kulturo, za tujo knjigo in melodijo, za tujo zgodovino in za tuje običaje in navade pa mu nedostaje znanje in izobrazba. Raz-narodovanec se je izločil iz narodnega občestva, a se ne more prav včleniti v drugo kulturno družino, ker mu za to nedostaje predpogojev. Tako zapade duševnemu mrtvilu, osamljenju, materializmu in verski brezbrižnosti.
Torej velja beseda o narodni zvestobi tudi v času avtomobilizma, tujih letoviščarjev in modernega industrializma za vsakogar, ki gleda z odprtim očesom v bodočnost.
tirolske ljudske stranke, ki so za bolj umirjeno politiko in jam prav posebno ni pogodu vedno vidnejše nastopanje nationali-stičnih elementov nacistične preteklosti. V avstrijski javnosti je nastanek nove politične skupine zbudil veliko neugodje. Tukajšnje časopisje mu prerokuje skorajšen konec, kot podobnim dosedanjim poskusom, med drugim tudi zaradi tega, ker se nova stranka obrača na tiste Južne Tirolce, ki o>so ostali« in teh je itak bilo samo 14%, dočim so vsi ostali optirali za Hitlerjevo Nemčijo in si premislili šele potem, ko je ta propadla.
Tujski promet na Južnem Tirolskem je to sezono zelo trpel. Neki britanski novinar, ki je pred kratkim prepotoval deželo poroča sicer, da so Južni Tirolci na zunaj zelo složni, kar se je pokazalo pri nekem državnem prazniku, ko so zaradi odredbe, da je treba izobešati tirolsko deželno zastavo šele na drugem, manj častnem mestu poleg italijanske državne zastave, prebivalci ohranili obe zastavi — na podstrešju. Po drugi strani pa narašča nezadovoljstvo med prebivalstvom, ki tudi občuti gospodarske posledice politične nestrpnosti, »kajti noben hotel ne more dolgo obstati s 6 natakarji ob 3 gostih«, pripominja Anglež.
Nastanek nove stranke ob novem valu terorističnih dejanj kaže, da je 'položaj na Južnem Tirolskem slej ko prej težaven in nepregleden. Spor zaradi Južne Tirolske meče senco tudi na odnose med Avstrijo in Italijo. V zvezi z željo Avstrije, da pristopi k EWG, katere članica je Italija, zahtevajo nekateri krogi v Rimu, da italijanska vlada vloži svoj veto.
Državna realna gimnazija
in gimnazija za Slovence
OBJAVA
PONAVLJALNI IN SPREJEMNI IZPITI
Ponavljalni izpiti so v ponedeljek, dne 11. septembra ob 8. uri v šolskem poslopju Lerchenfeldstrasse 22.
Sprejemni izpiti za vse razrede so v torek, dne 12. septembra ob 8. uri.
V	sredo, dne 13. septembra 1961, je v času od 14. do 16. ure vpisovanje za vse razrede.
V	četrtek, dne 14. 9. je ob deveti uri šo-larska sv. maša in ob 13.45 uri prvi redni pouk.
Uradne ure so vsak četrtek od 8. do 10. ure.
Ravnateljstvo
■■■BBKiEiHaBBEciDHBnBaKaaiaEaEafl
SEJA KMEČKE GOSPODARSKE ZVEZE
Člani osrednjega odbora in starešinskega sveta Kmečke gospodarske zveze, pozor! — V nedeljo, 3. septembra je ob 8. uri dopoldne v sejni sobi Mohorjevega doma v Celovcu seja. Prosimo, da vsi vabljeni zanesljivo pridejo.
■nHMHnHHHnHHHHHHMa
— KRATKE VESTI -
Kolera je izbruhnila na komunističnem Kitajskem in se naglo širi tudi na sosednje predele. Nekatere slučaje so že ugotovili v sosednja britanski koloniji Hongkong in portugalski koloniji Macao, na otoku Borneo in drugod. Japonska je po vseh svojih letališčih in pristaniščih uvedla karanteno ter strog zdravniški pregled vseh potnikov iz ogroženih predelov. Tudi vladi Indije in Filipinov sta odredili zaščitne ukrepe.
V	Beogradu vrvijo priprave za »konferenco neblokovcev«, to je držav, ki ne pripadajo nobenemu izmed obeh velikih svetnih blokov. Jugoslavija je med udeleženci edina evropska država, dočim so ostale povečini ;iz Azije in Afrike. Na dosedanji listi 24 povabljenih držav so Afganistan, Al-žir (uporniška vlada), Burma, Cejlon, Tunizija, Ciper, Kuba, Kambodža, Indija, Abesinija, Saudijska Arabija, Somalija, Indonezija, Irak, Jem en,\ Gvineja, Ghana, Nepal, Libanon, Maroko, Mali, Združena arabska republika (Egipt in Sirija), Sudan in Pakistan. Vodilno vlogo na tej konferenci bosta poleg maršala Tita, ki osebno vodi jugoslovansko delegacijo, igrala še egiptovski diktator Nasser in indijski demokratični predsednik Nehru. Družba bo zatorej zelo pisana ne le po barvi kože, ampak tudi po politični barvi. Pričakujejo tudi okrog 700 časnikarjev z vsega sveta. Tako na Zapadu kot na Vzhodu z zanimanjem opazujejo vrvenje v Beogradu.
Smrt kosi po cestah. Minuli teden je bilo na avstrijskih cestah 1373 prometnih nesreč, pri katerih je bilo 34 oseb mrtvih, 1143 pa ranjenih. V 52 primerih je vozač po nesreči pobegnil, v 62 primerih pa je bila ugotovljena vozačeva pijanost. Koroška je s 163 prometnimi nesrečami, s 4 mrtveci in 151 ranjenci na 4. mestu za Tirolsko, Dunajem in Štajersko.
Novi bankovci po 100 šil. 'bodo manjši od sedanjih in sicer bodo dolgi 15 om široki pa 7,5 cm, tako da jih bo moč spraviti v običajne denarnice brez zlaganja. Novi bankovci, ki jih sedaj s polno paro tiskajo na Dunaju in bodo predvidoma dani v promet v začetku septembra, bodo na eni strani imeli glavo »kralja dunajski valčkov« Johanna Straussa. Kasneje bodo v istem formatu izdali tudi bankovce večje vrednosti (500 šil. in 1000 šil.). Napovedujejo pa tudi »zmanjšanje« velikosti bankovcev po 50 in 20 šil., kr bodo imeli format 13X6,5 cm.
Kmečka gospodarska zveza Celovec, Mohorjev dom
VABILO
odbornikom, starešinam in krajevnim zaupnikom Zveze na
izredni občni zbor Kmečke gospodarske zveze
ki je v nedeljo 3. sept. ob 9. uri dop. v dvorani Mohorjevega doma v Celovcu s sledečim sporedom:
1.	Otvoritev in pozdrav po predsedniku.
2.	Referat »Iz delovanja Kmetijske zbornice« (pred. g. svet. Mirko Kummer star.),
3.	»Zbornične volitve v novembru — kako nastopimo, kdo so kandidati Kmečke gospodarske zveze.«
4.	Slučajnosti.
Zaključek ob 12. uri opoldne.
Vse vabljene prosimo za udeležbo. V slogi in disciplini je naša moč!
OSREDNJI ODBOR
Teror in trenje na Južnem Tirolskem
Politični teden
Po svetu ...
Berlin: Johnson je dvignil moralo...
»Kitajski zid« iz bodeče žice, s katerim je komunistična vlada Vzhodne Nemčije obdala Zapadni Berlin, je bil minuli ipetek pretrgan na kar treh krajih: Po cesti iz Helmstedta je prispela iz Zapadne Nemčije v zapadni Berlin kolona 250 vojaških vozil s 1500 ameriškimi vojaki, da ojačijo okrog 10.000 mož broječo zapadno posadko (med temi je polovica Amerikancev) v zapadnem Berlinu; previdnejši Angleži so poslali nekaj ducatov okropnih avtomobilov in tankov po železnici, po zraku je pa priletel ameriški podpredsednik Johnson v nekdanjo nemško prestolico. Vsi ti ukrepi so imeli bolj politični, moralni pomen, kot pa vojaški.
Po izvedbi zapore zapadnega Berlina se je Nemcev na tej in oni strani »železne za vese«, posebno pa Berlinčanov na oni strani bodeče žice, polastila huda malodušnost, obenem pa razočaranje in »ogorčenje« zaradi previdnosti in počasnosti, s katero so zapadne velesile odgovorile na ukrepe vzhodnonemške vlade, ki so pa v resnici le izvršitev naročil iz Moskve. Valovi tega ogorčenja so segli tudi v vroče nemško čuteča srca po redakcijah nekaterih avstrij-skih časopisov, ki bi najraje videli, da bi Amerikanci, Angleži in Francozi vstali kot en mož ter lastnoročno odstranili bodečo žico v Berlinu.
Iz varne nevtralnosti Avstrije si je kaj takega res lahko želeti, posebno ko taki ljudje, enkrat v ognju nemškega navdušenja ne mislijo več kot za pedenj naprej pred nosom.
Zelo zadržana je bila v teh dneh zapadno-nemška vlada. Kancler Adenauer, ki ga sovjetska propaganda in za njo propaganda blokovskih in izvenblokovskih »socialističnih« dežel tako rada slika kot najnevarnejšega vojnega hujskača, je pokazal veliko premišljenost. Pozval je Nemce na tej in oni strani bodeče žice, da naj bodo mirni. Ostal je lepo v Bonnu, se raz-govarjal s sovjetskim poslanikom in diplomati zapadnih držav. Diplomatski protest, ki so ga zapadne sile vložile najprej pri sovjetskem vojaškem poveljniku v Berlinu in potem v državnih pisarnah, nd Nemcev zadovoljil in poleg je.?e na zapadnjake se je pridružila celo nevolja na Adenauerja. Pač pa je bil toliko odločnejši socialistični somišljenik Brandt, sedanji berlinski župan in Adenauerjev protikandidat pri bližnjih državnozborskih volitvah. Narediti glede Berlina tudi on ni mogel nič, pač pa si je naredil dobro reklamo za volitve.
... bodeča žica pa ostane
Prihod 1500 ameriških vojakov in nekaj ducatov angleških tankov položaja v Berlinu tudi ni spremenil niti za las, kajti bodeča žica je ostala in beg iz Vzhodne Nemčije je še naprej otežkočen, pač pa je neizmerno dvignil moralo prebivalcev Berlina in tudi nemški kričači so potolaženi. Nemci pač hočejo nekaj videti in potem jim je lažje.
Dejstvo je in ostane, da je zapadni Berlin otok sredi komunistične Vzhodne Nemčije in da, če v njem ne bi bilo vojaših posadk zapadnih velesil, bi ga že davno preplavilo morje rdečega terorja. Ali je teh vojakov 10.000 ali 11.500, je na koncu koncev vseeno. Kajti Sovjeti si morajo pošteno premisliti, preden bi se teh lotili.
Vzhodnonemška vlada je zaprla Berlin bolj iz zadrege, kot iz samozavestne moči. Nenehna reka beguncev je ne le dražila komunistične oblastnike, ampak ogražala same temelje gospodarskega dn političnega sistema v Vzhodni Nemčiji ter nenehno razgaljala šibkost vzhodnega bloka. Nasilna zapora Berlina je torej bila v znatni meri za Vzhod nujnost, porojena iz nemoči in neuspešnosti komunističnega gospodarskega sistema, ki v svojem raju delavcev ne more nuditi niti delec tistih ugodnosti v življenju, ki jih uživa delavec pod »kapitalističnimi izžemalci«, da o politični svobodi sploh ne govorimo. Tudi poleti v vsemirje ne morejo prikriti revščine in neuspehov na Zemlji.
Zapad pa je z dokončno razdelitvijo Berlina moral sprejeti na znanje undčitev poslednje postojanke, ki je doslej nekako predstavljala skupnost obeh delov nekdanje nemške države. V Berlinu sta se namreč še vedno lahko srečavala vzhodna in zapadita Nemčija, tam so meje bile prehod-
ne. Sedaj pa je bodeča žica uničila to zadnje upanje Nemcev na združitev, zapadnjake pa prisilila, da pogledajo v oči stvarnosti, namreč, da tista »Vzhodna Nemčija«, katere oni ne »priznajo«, to je se delajo, kot da je sploh ni, v resnici obstoji in izvaja učinkovite ukrepe.
V razburjenju zadnjih dni je londonski »Times« zapisal modro besedo: Zapadna politika mora jx> eni strani odločno braniti svoje pravice v Berlinu, po drugi strani pa mora paziti, da s prenagl jenimi ukrepi ne poslabša že itak težavnega položaja, iz katerega je za oba en sam izhod: pogajanja.
Tako bi lahko rekli, da stoji sedaj igra za Berlin, in s tem obenem za svetovni mir 1:1. Najprej je vzhodnonemška vlada po povelju iz Moskve z bodečo žico razdelila Berlin na dva dela, kar so morali za-padnjaki mirno gledati. Nato pa so Ame-rikanci in Angleži preko ozemlja komuni-
stične Nemčije ponovno »v-korakali« v Berlin, pri čemer so jim sovjetske straže ob poti morale mirno salutirati. Oba nasprotnika ves svet obsegajoče hladne vojne, katere žerjavica pa najbolj nevarno tli sedaj v Berlinu, se z mirnimi živci merita in tuhtata, kako bi drugega prekanila, ne da bi pri tem prišlo do svetovnega požara. Vsak izmed njiju ima v zalogi nekaj močnih kart, oba se jih poslužujeta po pravilu »preračunanega tveganja«, toda oba vesta, da ne smeta tvegati preveč, kajti s tem bi tvegala lastni pogin. Upati je, da se pri svojih računih ne zmotita, ker v tej tvegani igri. gre za obstoj nas vseh.
... in pri nas v Avstriji
VVerner Berg, Slepi organist
Počitnice gredo proti koncu ...
Politično premirje, ki je nastalo brez slehernega dogovora med obema koalicijskima strankama, ker so pač »glavni junaki« — ministri — enostavno šli na dopust in svoje bojno navdušenje hladijo ob jezerih, na morju ali v planinah.
Za 5. september je že določena prva vladna seja in gospodje ministri se bodo morali nekoliko prej vrniti z vedrih letoviških zelenic v sivino dunajskega zidovja in asfalta.
Kratek pregled bivališč naših ministrov v zadnjih tednih kaže, da uživa Koroška veliko priljubljenost. Ne le, da je obrambni ministr dr. Schleinzer kot koroški domačin prebil počitnice v naši deželi, kar je že skorajda samo po sebi razumljivo, ampak cela vrsta drugih ministrov si je prišla krepčat zdravje, živce in bojno moralo na Koroško; trgovinski minister dr. Bock je na Osojskem jezeru, pravosodni minister dr. Broda na Turracherhohe, pa tudi kmetijski minister ing. 'Hartmann, in dva državna tajnika, dr. Kranzlmayr in Weikhart, so letovali na Koroškem. Upati je, da bodo gospodje ministri tudi v politični sezoni leta posvečali Koroški isto pozornost, kot ji jo posvečajo v počitniški sezoni.
... prepiri pa se že začenjajo
Skrbi, ki čakajo ministre niso majhne. Prva je nezadovoljstvo kmetov zaradi pre-malih dotacij za kmetijstvo v novem proračunu, o ikaterem smo že poročali v prejšnji številki.
Organizacija kmetijskih interesov Bau-ernbund, se je minuli teden sestala na sejo In v pičlih treh urah izdelala načrt za svoj »jesenski pohod«. Po dolgih letih čakanja in prazne tolažbe so se kmetje naveličali kimati koalicijskim kompromisom. V zadnjih letih sta se namreč obe koalicijski stranki le prevečkrat sporazumeli na račun kmetov. Pri socialistih je to dokaj razumljivo, saj je večina njihovih vo-lilcev med delavci, manj razumljivo pa je
bilo »razumevanje« OeVP za interese socialistov proti lastnim kmečkim voldcem, ki so slej ko prej še vedno najtrdnejši steber OeVP. Ta popustljivost se da razložiti le s kratkovidnostjo industrijskih krogov v OeVP, ki so se znašli v slučajnem soglasju s socialisti, ko je bilo treba zavračati zahteve kmetov po zvišanju cen kmetijskih pridelkov, kajti to bi zadelo v prvi vrsti množice socialističnih volilcev po mestih in industrijskih naselbinah, nato pa tudi dndu-strijce same, kajti delavske organizacije bi kaj kmalu zahtevale povišanje plač, kar bi seveda prizadelo žepe 'industrijcev.
Osrednji predstavnik Bauernibunda Wall-ner je minuli teden jasno povedal kanclerju dr. Gorbachu, tla bo kljub vsemu prijateljstvu vztrajal pri postavljenih zahtevah Bauernbunda. Te so naslednje: večja finančna sredstva za »zeleni načrt«, to je za vsakoletni program za podpiranje kmetijstva; treba je znatno povečati, poceni kredite iz javnih sredstev za investicije v kmetijstvu; s pomočjo oprostitve od davka je treba poceniti stroške za motorna pogonska sredstva kmetijskih strojev; sosedsko pomoč s kmetijskimi stroji je treba izvzeti iz predpisov o izvrševanju obrti tudi v primeru, ako je ta pomoč nudena proti plačilu; dovoliti je treba prihod in zaposlitev Inozemskih delavcev v kmetijstvu; zapreti uvoz rastlinskih maščobnih krmil za živino, pospešiti pa izvoz plemenske vprežne In klavne živine; posebna komisija, v kateri naj bodo zastopani tudi potrošniki naj preuči vprašanje 'povišanja cen kmetijskih pridelkov. Ti ukrepi bi naj omogočili, da pridejo tudi kmetje do svojega deleža pri splošnem gospodarskem napredku in predvsem do ustreznega plačila za svoje delo, ki ne pozna nobenega urnika delovnega tedna in podobno.
So to vsekakor trdi orehi, s katerimi se bo morala vlada v jeseni pečati, posebno zato, ker se v več deželah bližajo volitve v Kmetijske zbornice in sta zato prizadeti obe vladni 'Stranki
Stou&teC’ Cecae - evropski prvak v telovadbi
Priboril si je 4 zlate in 2 bronasti kolajni
Na evropskem telovadnem prvenstvu v Luksemburgu je mladi slovenski študent Miro Cerar "zmagal v skupnem tekmovanju (drog, bradlja, krogi, konj z ročaji, preskok čez konja dn v talni telovadbi) torej v šestih disciplinah, za kar je prejel zlato kolajno; poleg tega je bil ipa prvi še na konju z ročaji, bradlji in krogih, za kar je prejel še tri zlate kolajne. Za nameček pa je prejel še dve bronasti kolajni za svoji tretji mesti v preskoku in v talni telovadbi.
Je to doslej v telovadnih tekmah največji uspeh, ki ga je kdajkoli dosegel kak slovenski telovadec pri mednarodnih srečanjih, ker namreč doslej še nihče ni prejel pri enih in istih tekmah toliko kolajn. Lansko leto pri rimski olimpijadi je imel Cerar smolo, kajti majhen spodrsljaj na konju in drogu ga je spravil ob dve kolajni. In kljub temu se je s svojim osmim mesilom (v splošni klasifikaciji) vrmil kot edini tekmovalec med rusko in japonsko elito ter pustil za seboj nekaj Rusov in Japoncev.
Ugledni švicarski športni list »Šport« z dne 11. avgusta, torej nekaj dni pred evropskim prvenstvom v telovadbi v Luksemburgu, je v svojih napovedih glede izida
tega največjega evropskega tekmovanja o mladem Slovencu Miru Cerarju iz Ljubljane napisal tole: »Napredujoči 22-letni jugoslovanski študent Miroslav Cerar je absolutni svetovni razred. Priznani strokovnjaki so bili že v Rimu (o priliki rimske olimpijade) mnenja, da je ta talent naj boljši vrhunski telovadec sveta ... Ge bo Cerar ohranil živce, se zanesemo na njegovo zmago, zflasti še zato, ker je v aprilu letošnjega leta gladko premagal Rusa Tito-wa z 58,10 : 56,50 t. Kar smo videli v Stuttgartu (ob priliki gimnastrade) pri njem, nas potrjuje v domnevi, da je ta, idealne in vitke postave, vendar izredno močan telovadec, velik favorit za razna prva mesta.« Te napovedi največjega evropskega športnega lista so se v polni meri uresničile.
Prav nič čudnega ni, če so japonski strokovnjaki o priliki svojega nastopa v Ljubljani (ko so se vračali iz Rima) izjavili, da je Cerar edini belec, ki bo resno ogrožal Japonce pri bodočih olimpijskih tekmah in svetovnih srečanjih. Prvikrat sem videl tega odličnega telovadca lansko leto na rimski olimpiadi in takoj sem postal pozoren nanj. Njegove izvedbe »ličijo japon-(Dalje na 8. strani)
SLOVENCI
dama in po soetu
Izvoz slovenske knjige
Slovenska knjiga je v zadnjih letih postala tudi zelo uspešno izvozno blago. Kot poroča ljubljanski dnevnik „Delo”, je v zadnjih letih „statistika po-kazala, da izvoz slovenske knjige zelo narašča. Ka-čunajo, da pokupijo v inozemstvu vsako leto 30 do 40 odstotkov več slovenskih knjig.” V 1. 1900 je znašal izkupiček izvoza slovenskih knjig v tujino 38 milijonov dinarjev, (oziroma preračunano p<> obračunskem kurzu za nad en milijon šil.), ugotavlja isti list in pripominja: „To dokazuje, da rojaki v drugih deželah radi segajo po domači knjigi, ki bi sc — pravijo ljudje, ki se ukvarjajo v prodaji knjig v druge države - med njimi lahko še bolj uveljavila.”
Tri slovenska knjigotrška podjetja in sicer Državna založba Slovenije, Cankarjeva založba i11 Mladinska knjiga, ki opravljajo izvoz knjig, „si prizadevajo v svetu zbuditi čim večje zanimanje za leposlovna in znanstvena dela domačih avtorjev. Hkrati skrbijo za to, da so interesenti obveščeni 0 založniški dejavnosti ter razpošiljajo po svetu kataloge, prospekte in sezname vseh knjig, ki izidejo v Sloveniji.” Obenem so omenjene založbe navezale stike na poslovni podlagi z raznimi knjigarnami, ki so jih ustanovili in vodijo izseljenci in begunci po svetu, kot knjigarno „Familia” v Clevelandu ter raznimi drugimi v Kanadi, Zapadni Nemčiji in drugod. Največ knjig prodajo v Združene države, zatem sledita Zapadna Nemčija in Kanada, »omeniti pa velja še Trst in Celovec, kjer si domača knjiga uspešno utira pot med slovenski živelj”. Največ kupujejo v inozemstvu izvirna domača dela, med katerimi »prednjačijo Ivan Cankar, F. S. Finžgar, Fran Levstik, Josip Jurčič in drugi. Zbrana dela slovenskih klasikov pa kupujejo razen zasebnikov tudi tuje univerze.”
Znatno je tudi zanimanje po strokovnih in znanstvenih knjigah slovenskih avtorjev, predvsem naših mednarodno priznanih jezikoslovcev Ramovša in Nahtigala. Te kupujejo tuje znanstvene ustanove, univerze in študentje. Poleg tega pa Slovenska akademija znanosti in umetnosti zamenjuje svojo izdaje z znanstvenimi knjigami, ki jih izdajajo podobne ustanove v tujini.
Smrt slovenskega podjetnika v Braziliji
V mestu Lome v Braziliji je umrl veleindustri-jalec Franc Podboj, eden izmed treh bratov Podboj, ki so leta 1897 kot mladi fantje zapustili r0" dno Postojno ter se naselili v Braziliji. Tam so s« pri nemških usnjarjih izučili strojarstva. nato p® ustanovili lastno podjetje, ki sc je razvilo v vete' obrat in je nedavno praznovalo 50-lctnico obstoja-Za svoje izdelke je na razstavah prejelo trikrat zlato kolajno in sicer leta 1910, 1921 in 1922.
10-letnica smrti Antona Novaiana
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu f svoj letošnji drugi sestanek posvetila dr. Anton11 Novačanu ob 10-letnici njegove smrti. Dr. l in*’ Debeljak je podal lik tega vsestranskega moža, ki n' bil samo zlata duša, bister politik in navduši'1 narodnjak ampak tudi eden izmed pomembnejši!1 slovenskih kulturnih delavcev. Kot pesnik, pisatelj in dramatik je ustvaril večje število del trajne vrednosti, med katerimi prednjačita drama »Plenu®11 Celjski” ter pesniški ciklus »Peti evangelij”, ki P® je spisal v pregnanstvu. Zorko Simčič je govor'1 o Novačanu kot človeku. Ruda Jurčec pa kot o P0' litiku. Pokojnik je bil znan in priljubljen tod1 na Koroškem, kjer je bil v dobi med obema vojnama dalj časa jugoslovanski generalni koitfU1' Po letu 1945 je živel v Rimu in Trstu, nato pa ** je preselil v Argentino, kjer je umrl leta 1951.
Pred knjižno razstavo v Mohorjevi hiši
Oš Ggkjišcte SifiMtoSfte fasfife
Razstava slovenskih knjig
Razveselila me je vest, da pripravlja skupina naših študentov za zadnji 'teden v avgustu razstavo slovenskih knjig v Celovcu. Veselim se že, da bom spet morda srečal knjigo, ki sem jo videl v mladosti, pa je pozneje nisem imel več priliko videti. Kot staro znanko jo bom pozdravili
V tem pogledu so nam dogodki okoli zadnje vojne naredili neprecenljivo škodo. Uničili so nam nešteto slovenskih knjig. Kdaj bodo naši ljudje za to deležni po pravici zaslužene odškodnine?
VVerner Berg, Kmečki dom v noči
Podobe, ki pričajo o človeku
(Ob razstavi slikarja W. Berga v »Galeriji 61« v Celovcu)
V eni zadnjih številk »Našega tednika« sem bral članek »Pred 110 leti se je začelo«. Prav je, da nas je list z njim opozoril na pomembno obletnico in nam poklical v spomin pomembno dejanje nekaterih naših zavednih kulturnih delavcev. Skrb za izdajanje slovenskega tiska ni nekaj, kar se je začelo po zadnji ali prejšnji vojni. Iz omenjenega članka vidimo, da je bila ta skrb živa že pred 110 leti med rojaki v Celovcu in njegovi bližini.
Še pred 110 leti
Treba je pa poudariti, da so že veliko prej kot pred 110 leti izdajali v Celovcu slovenske knjige. Mnogi naši kulturniki so najprej pisali — po tedanji navadi — v latinščini. Znano je, da se je 1. 1700 rodil v Železni Kapli Anton M i k 1 a u z , ki je stopil v jezuitski red in tam kulturno deloval. Sodeloval je pri drugi izdaji Megiser-jevega nemško-latinsko-slovensko-italijan-skega slovarja.
Leta 1789. je izšel v Celovcu »Nemško-slovenski slovar«, ki ga je sestavil jezuit Ožbalt Gutsman. Delo tega Korošca je v slovenski kulturni zgradbi nad vse pomembno. Z njim je postal Celovec za poldrugo stoletje središče književnega ustvarjanja vsega slovenskega naroda.
Njegovo delo je nadaljeval pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik, doma iz Potoka v Ziljski dolini. Leta 1844. je umrl kot župnik v Blatogradu. Napisal je med dru-Rim pesmi »Zilja« in »Na mojo domovino«. Priredil je knjižico »Zbor lepih ukov za slovensko mladino.« Njegovemu delovanju so sledili profesor Matija Ahacel iz Gorenč, Lambert Ferčnik iz Sveč v Rožu in Julijan Hornbock.
Slikar Pemhart iz Medgorij
Iz tiste dobe je tudi slovenski slikar Marko Pemhart, ki je bil rojen v Zgornjih Medgorjah 1 1824. Ali ga pozna naša mladina? Ali vedo zanj vsi, ki jim je znana Pernhartova cesta v Celovcu? Že v zgodnji mladosti se je Marko navdušil za slikanje. Začel je slikati skrinje in končnice na panjih in na celovški trg nosil pestro podi kan c ličnice in slike smešne vsebine, svo-ie izdelke. Komaj 12 let star je poslikal so-'>e velike Krajcarjeve gostilne med Velikovcem in Celovcem. Gostilničar je opozo-Ll škofovega kaplana zgodovinarja Hermanna na nadarjenega dečka 15-iletni Marko je prišel v Cčlovec k slikarju Andreju Hauserju. S podporo goriškega nadškofa Franca I.tišina, tinjskega rojaka, se je Marko izšolal. Odšel je v Monakovo in postal pomemben slikar. Kot navdušen planinec Je slikal tudi panorame naših planin in raz-favljal v Celovcu in Ljubljani. Naslikal !e vse najznamenitejše koroške grajske raz-valine. Omenil sem le nekaj misli, ki naj opozorijo naše mlade na to, da je bil Celovec ognjišče slovenske knjige že tudi Pred 110 leti.
Prepričan sem, da bo razstava slovenske knjige zelo poučna za naše mlade študente in izobražence. Saj nimajo vedno prilike imeti toliko slovenskih knjig zbranih in tako razvrščenih. Poučna bo za naše šolane ljudi, ki jim je bila in je še knjiga draga prijateljica. Pa tudi preprosto ljudstvo odnese s take razstave marsikaj poučnega in zanimivega. Koliko našim očetom in materam so bile »Zgodbe svetega pisma« kažipot v neznani svet in učitelj davne zgodovine ter Jezusovega življenja. Kdo se ne bi rad spomnil bukev, ki so iz njih molili stari oča in mati, pa jih ni več nikjer mogoče dobiti! Gotovo bodo na tej razstavi!
Veliko sem že bral o »Dušni paši«, ki jo je napisal naš veliki misijonar med Indijanci po Severni Ameriki Friderik Baraga. Rad bi to knjigo enkrat tudi videl, kakšna je. Danes izide sicer mnogo knjig, pa niso več tako priljubljene, kot so bile stare.
Zato me kar veseli ta razstava in ji želim mnogo uspeha. Naj bi si jo prišli o-gledat od blizu in daleč vsi, ki se zanimajo za kaj več kot za svoje grlo in svoj trebuh.
Vrednost slovenske knjige
Kadar je človek lačen, najbolj čuti, kaj je vredna hrana. Prav tako ob žeji — pijača. Naši ljudje, ki so bili med vojno izseljeni, so najbolj bridko občutili pomanjkanje domače knjige in časopisa. Nedavno sem prejel pismo neke žene, ki živi v tujini in ji pošiljam od časa do časa nekaj našega branja. »Saj ne piše o moji vasi, o mojem kraju, pa je le slovensko branje,« tako piše »in je bogate vsebine, kar je naj-glavnejše.«
Zato spada naša knjiga v vsako moderno slovensko družino, v družinsko knjižnico. Naši predniki so imeli knjige spravljene v skrinjah. Danes so v modi omarice, v katerih so na policah zložene knjige. Spoštujmo slovensko knjigo in ji dajmo častno mesto na naših knjižnih policah.
N. O.
V »Galeriji 61« v Celovcu je bila minuli petek odprta razstava slikarja Wernerja Berga, kmeta samotarja na Rutah nad Mohličami pri Galiciji. Otvoritev pa je bila družabni dogodek prve vrste v koroški prestolnici, saj se je zbralo okrog 120 povabljencev, med katerimi je bilo skoraj vse, kar »kaj velja« v javnem življenju. Wer-nerja Berga namreč ne poznajo samo nje-govi sosedje med št. Vidom in Galicijo sredi tihe in zasanjane, gričevnate Podjune in romarji s podjunskih božjepotmih cerkvic, žegnanj, primicij in sejmov, za katere je tisti slikar z Rut, ki se vozi okoli s kolesom In vedno nekaj riše, temveč Koroška, Avstrija, pa tudi mednarodni umetniški svet od Dunaja, Monakova, Pariza, Londona do Istanbula in Tokia, kot enega izmed sodobnih mojstrov slikarjev.
Berg podaja po svojih podobah našo Podjuno in njene ljudi. Berg je po rodu sicer tujec iz 'Porenja, ki je prišel v naše kraje, toda po nad 30-letnem bivanju je vrasel v to edinstveno zemljo, ki ga je pritegnila po svoji nedotaknjeni lepoti, pa tudi po skrivnostni zaprtosti ljudi; vživel se je v ljudstvo, ki tod že nad tisoč let živi, slovenje govori, moli in poje. Berg je to pokrajino in to ljudstvo dojel z zavzetostjo tujca, obenem pa z ljubeznijo človeka, ko se do konca .zaveda, da je vsak sicer človek svet zase, da smo pa vsi ljudje odraz enega vsemogočnega in neskončnega Stvarnika. Iz tega srčno občutenega, pa tudi razumsko globoko premišljenega krščanskega spoznanja so nastale njegove podobe, ki tudi v najnavadnejših vsakdanjih rečeh in bitjih izražajo to, kar je v ustvarjenem svetu enkratno in brezčasno obenem, ki je kljub preprostosti mogočno, ker je odsev Večnega.
Razpon Bergovih del je velik, gre od strastno čutne »ljubezenske igre« do poduhovljene »Žene v molitvi« in pretreslji-
vega »Slepega organista«, od prešernih, prekipevajočih deklet, od zvitega mešetarja in nič manij prebrisane kmetice pa do monumentalnih »nagrobnih spomenikov«, očetov dn mater, ki prav v primeri s klasičnimi »Rimljani« zažive v lastni 'svojstveni klasični plemenitosti. Bergova umetnost je globoka, obenem pa — ali pravilneje prav zaradi tega — preprosta. Ker ima umetnik lastnega pristnega doživetja v obilju, ne potrebuje zunanjih okrasov in se mu ni treba posluževati pripomočkov in formalno rafiniranih trikov, ki pogosto le slabo prikrivajo notranjo praznoto. Zato tudi njegovi lesorezi v skopih, črno-belih potezah izražajo duhovno bogastvo. Izražajo jedro resničnega.
iPrav zaradi tega so njegove podobe dostopne dn razumljive vsakomur, ki ima oči za gledanje in čuteče srce. Mnogo povedo tako prefinjenemu poznavalcu umetnosti, kot tudi priprostemu človeku, in morda temu še več, saj je prav 'preprosti človek središče njegove umetnosti, saj je njegova umetnost pričevanje o tem človeku, o njegovih radostih in njegovem trpljenju.
Bilo bi pa vsekakor zgrešeno, ako bi se ustavili zgolj ob dejstvu, da je kmečki podjunski svet in podjunski človek, čigar slovensko svojstvenost Berg podaja in tudi izpričuje, bil enkrat v središču mestnega 'družabnega dogodka, kajti Bergove podobe so še mnogo več, so pričevanje o človeku in njegovemu dostojanstvu, ki mu — brez ozira na jezik, zunanjo »lepoto«, -stan in premoženje — gre kot ustvaritvi 'božjega Stvarnika. Zato je doživetje, ki navaja k zbranosti in premisleku.	a-1-
Bergova razstava v „Calt,rie 61” v Rahnhofstrassc je odprto vsak dan od ponedeljka do sobote od 10. do 12. ure dopoldne in od 5. do 7. ure popoldne. V veli stopite v dvigalo (Lift) ki vas popelje v 5. nadstropje. Obisk vsem najtopleje priporočamo.
Fran erjavec:	321
koroški Slovenci
(III. drl)
Delavstvo je pa veljalo, razen v industrijsko že viso-*-° razviti Angliji, tedaj povsod še mnogo manj kot kmet. Obrati tovarniškega značaja so bili še jako redki in Ogromna večina nekmetiške proizvodnje je imela še či-'*to obrtniški in rokodelski značaj. Kakih strnjenih de-bivskih množic v srednji Evropi in še manj seveda v 'vhodni še sploh ni bilo, velik del obrnikov in rokodel-(ev se je bavil bolj ali manj tudi s kmetijstvom in velik bel obrtne proizvodnje je prihajal še sploh iz kmečke domače obrti, a drugod so vladali med delodajalci in mihovimi pomočniki še stari patriarhalni odnošaji. Ka-*e močnejše socialne pretrese so zato mogle povzročiti
posebno slabe letine, ki so prinesle splošno pomanjkanje (kakor n. pr. 1. 1817), in po razvitejših zapadnih de-'jelali že celo prve stavke, ki so pa ostajale vendarle še tisto krajevnega značaja.
, Iznad teh kmečkih in delavskih politično in kulturno ^ čisto brezbrižnih množic se je pa vendarle dvigala ten-i'1 plast razočaranega meščanstva, ki je kmalu začutilo, ' a ni doseglo pričakovanega osvobojenja, temveč je pri-d(> pravzaprav z. dežja pod kap. V njem so še dalje živele 'bejc, prebujene s francosko revolucijo, tor je bolj ali ^anj jasno in zavestno stremelo po človečanskih pravicah, Lf»li,lični ter verski svobodi, enakosti pred zakonom, po ^moodločevanju narodov samih in po demokratični a*>tanovnosti. Te ideje so tvorile potem glavno gonilno dlo vse prve polovice XVIII. stol. ter končno tudi zmagale nad reakcionarnim duhom dunajskega kongresa.
Njih gesla so bila: svoboda, narodnost, 'ustavnost, in pričakovali so plačila za žrtve, ki so jih dali narodi v letih osvobodilne .vojne. Toda ravno to je pomenjalo za vodilne državnike duh tistega prevrata, ki ga je hotel dunajski kongres s Sveto alianso na vsak način zatreti ter vzpostaviti »pravo« starega dinastičnega reda.
Metternich je primerjal vsak opozicionalni duh z nekako povodnijo in pozneje celo s kugo. Zanj pa niso bili vsi enako nevarni. Po njegovi sodbi so profesorji bili »najnerodnejši zarotniki«, a najbolj sumljivi so mu bili advokati, pisatelji in prav posebno še časnikarji. Ti so našli največ opore med vseučiliško mladino, a naklonjeni so jim bili celo posamezni plemiči in duhovniki. Po deželah, ki so stremele za politično osvoboditvijo (n. pr. v severni Italiji, na Ogrskem in v poljskih pokrajinah), sta ravno plemstvo in duhovščina tvorila celo večino rodoljubne opozicije. Po nekaterih deželah (n. pr. v Španiji, Rusiji) je zajemal novodobni svobodnjaški duh celd del častnikov, ker so prihajali ti pač iz najbolj izobraženih rodbin. Ravno čustva narodne zavesti pa Metternich nikakor ni mogel razumeti in ga ie smatra: le za umetno tvorbo posameznih zapeljivcev in hujskačev, ki so prežeti še vedno z revolucionarnim duhom in ki skušajo povsod le sejati nered.
čeprav ti razočarani in nezadovoljni izobraženci tedaj še niso iskali nobene .[navezave z zaostalimi množicami, je pa vendarle po 1. 1815 divjal skoro po vseh deželah prav do 1. 1848 neizprosen boj med prebujajočimi' se duhovi, ki, so zahtevali ustavne svoboščine, in reakcionarnimi oblastniki, ki so uporabljali vsa sredstva, da te težnje zatrb. V deželah, ki so uživale neodvisnost (n. pr. v Švici, Španiji, Franciji, Nemčiji in v nekaterih italijanskih državicah) je bil ta boj naperjen proti vladajoči domači reakciji za državljanske svoboščine, drugod (n. pr.
v ostalih delih Italije, v Belgiji, na Ogrskem, v poljskih pokrajinah) pa proti tuji nadoblasti za narodno osvobo-jenje. čeprav so vladala med naprednimi skupinami večkrat velika notran ja inasprotstva, so bile pa vsem vendarle skupne liberalne ideje, a glavno poroštvo zanje so gledali v »konstituciji« (ustavi), ki je postala povsod nji-kov neposredni cilj. Kakor je bilo vodilno geslo XVIII. stol. prosvetljenstvo s svojo narodno in versko strpnostjo, tako je postala sedaj vodilno geslo liberalna ustavnost s političnimi svoboščinami.
Proti liberalnim idejam so se borile vse vlade predvsem s politično policijo. Ta je bila po raznih deželah tem ostrejša, čim trši je bil reakcionarni absolutizem, a za pravi vzor je služila vsem Avstrija. Tako je postala politična policija v vseh velikih in malih evropskih državah pravi simbol tedanjih 'vladavin prav do 1. 1848. Ker ni obstajala svoboda tiska in združevanja še v nobeni celinski državi, so se zatekali nezadovoljni liberalni duhovi v tajna združenja, ki so bila pravo strašilo vseh policij. Večina teh združenj je izšla iz framasonskih lož, ki so v teku XVIII. stol. navzlic papeževi prepovedi naravnost preplavile vso katoliško in protestan lovsko Evropo. Te lože tedaj navadno niso imele nikakega bojnega značaja in se je po mnogih državah zbirala v njih velika večina tedanje vodilne družbe. Bile so navadno brez kakih realnih ciljev, zato se njih pomen večkrat tudi jako pretirava. Ravno to pa je bil tudi razlog, da njihovih razgibanejših članov niso mogle zadovoljevati, zaradi Česar so si potem ti pomagali z drugimi tajnimi družbami, proti katerim so se skušale boriti policije zlasti z vohuni in najetimi izzivači.
(Dalje prihodnjič)
APAČE
(Slovesno prvo sv. obhajilo)
Krasen poletni dan je bil G. avgust. Sončno jutro je že pokazalo, da bo lepo vreme. Dan je bil res lep, kar se tiče vremena in še zaradi nekaj drugega je bil ta dan res lep, predvsem za našo faro. Praznovali smo namreč prvo sv. obhajilo.
Težko so iprvoobhajanci pričakovali ta dan, ker so že bili polni hrepenenja po Jezusu, ki naj stopi v njihova srca. Ker so tako močno hrepeneli po Jezusu, jim tudi žrtve niso bile pretežke, ko so morali pridno prihajati k nauku za prvo sv. spoved in sv. obhajilo. Z veseljem so prevzeli te žrtve, ker so vedeli, da jim bo Jezus vse to poplačal stoterokrat, ko jim bo prinesel v sv. obhajilu prebogate milosti.
Pred božjo službo so se prvoobhaja-noi in vsi drugi šolanji izbrali v župnišču in od tu je šla procesija otrok med slovesnim zvonjenjem v cerkev.
Med 'božjo službo pred sv. obhajilom so prvoobhajanci in drugi navzoči verniki v cerkvi slovesno obnovili krstno obljubo. Pred sv. obhajilom in po sv. obhajilu so
n nas m7d>mkem
bilo prepozno. Ker je hlev na hribu, viden po Rožu in tudi po medgorskih vaseh, so sosedje prej opazili ogenj kot domači. 'Hitro so prišli reševat in pomagat gasilci iz Medgorij in Podgrada, toda manjkalo je vode, domači rezervar je bil hitro prazen, le z gnojnico so rešili, da nista pogoreli dve uti in se ni vžgala poleg hleva stoječa hiša.
Na hlevu je bilo veliko krme za živino, ki je vsa zgorela, vsa krma in stroji niso bili zavarovani. Hlev je bil nizko zavarovan, da tako z 'zavarovalnino ne more kriti škode. Družina sama je revna, oče in mati bolehna in jih je ta žalostna nesreča zelo
Skupina slovenskih študentov vabi vse ljubitelje slovenske knjige posebno pa naše dijake, dijakinje, izobražence na
razstavo slovenskih knjig
ki bo v dneh od 27. do 31. avgusta vključno v Celovcu, Viktringer Ring 26 (L nadstropje, desno). Vstopnine ni.
Ne zamudite te redke priložnosti, da vidite toliko naših knjig, ki jim je tekla zibelka v Celovcu.
Prisrčno vabljeni.
vsi lepo molili obhajilne molitve. K angelski mizi so najprvo pristopili prvoobhajanci z gorečimi svečkami v rokah, nato drugi šolarji, potem starši in botri prvoobhajan-cev in nazadnje ostali verniki.
Po končani božji službi, pri kateri smo posebno molili za naše prvoobhajance, so vsi šolarji spremili v procesiji prvoobhajance v župnišče, kjer je za prvoobhajance bil že pripravljen zaj trk, ki jim je nekoliko potolažil prazne želodčke.
Popoldan smo imeli izvencerkveno slovesnost praznovanja prvega sv. obhajila. Pri 'tej proslavi so bili prvoobhajanci, drugi šolarji, starši in botri prvoobhajance v, in drugi farani. 'Pri proslavi smo igrali prijetno igro »Oh ta Anže«, ki je nudila vsakega nekaj: pouka in smeha. Na sporedu je bilo tudi petje in deklamacije.
Pri proslavi so nastopili sedanji in bivši šolarji ljudske Sole. Vsem mladim igralcem velja pohvala, ker so res lepo igrali, in posebna čast in pohvala pa gre igralcu An-žetu, ki jc izvrstno podal svojo vlogo. Naj tukaj izdamo, kdo je ta Anže. To je Kocijanova Lenčka, ki je zaradi pomanjkanja fantov prevzela deško vlogo. Je Lenčka res ena izmed deklet, ki ima talent, zato naj se igranju še 'bolj posveti. Saj rabimo tudi poklicne dobre krščanske in poštene igralce!
Vsem obiskovalcem se je proslava zelo dopadla in so 'izrazili željo, naj še ponovimo, ker mnogo faranov zavoljo poroke v Selah in srebrne sv. maše na Žihpoljah ni bilo pri tej proslavi.
Bomo skušali ustreči tej želja in pri tem dodali še kako drugo igrico.
MEDGORJE - PODGRAD (Nočni požar)
Dne 11. avgusta zjutraj ob pol dveh so sirene izdramile ljudi iz spanja. V Zgornjih Medgorjah je pri posestniku Prettnerju na Brezju gorel hlev. V hlevu ni bilo živine, in na hlevu le malo krme, ker na Brezju nihče ne stanuje. Poslopje je bilo zavarovano in ho vsa škoda krita z zavarovanjem.
17. avgusta, v četrtek zvečer ob pol 10. uri pa je začelo zopet goreti pri Reberniku na Spodnjih Rutah. Pogorelo je gospodarsko poslopje — hlev z vso krmo in stroji in nad 20 kub. metrov drv, ki so bila vsa že sesekana za prodajo.
10 minut pred izbruhom ognja je sumljivo lajal domači pes in se zaganjal na verigi; čutil je v bližini tujega človeka. Vsi domači v družini so že počivali, le domača gospodinja-mati je še delala v kuhinji, ko je zaslišala močno pokanje zunaj. Ko je zagledala hlev v ognju, je hitro poklicala moža in otroke, ki so že spali. K sreči so rešili iz hleva živino, za reševanje strojev je
sv. Mohorja in Fortunata, svetega Kanci-jana in Kancijanile. Ko smo si ogledali še zanimivo staro baziliko z dragocenimi starinami, so nas avtobusi v hitri vožnji peljali po italijanski ravnini vedno bliže planinam proti domu. Z bogatimii vtisi in doživetji smo zaključili letošnji praznik o-biskovanja Marijinega.
Ko je dozorevalo žito in so sedaj že bolj redke žanjice žele pšenico po naših njivah, je kosila smrt po naši fari, kakor že dolgo ne. Prve dni julija smo pokopali 32-letno mlado poročeno ženo Marijo Tschemer-njak, roj. Millonig. Nekaj dni nato pa je po daljši bolezni umrla komaj 34 let stara Adelhekl Perchtokl, roj. Komatz iz Stope. Po daljšem bolehanju je zaspala 8G-letna vdova Jožefa Samonig. Na praznik Marije Magdalene so dobro pripravljeni umr-
li Marija Samonig, ki so 57 let gospodinjili v ugledni Kosovi hiši v Maloščah. Po daljši bolezni se je poslovil od nas Johann Lip-pitz, železničar, star šele 50 let. Konec julija pa je mirno zaspala najstarejša žena v fari, 90-letna vdova Alojzija Scheiflinger, roj. Pochheim, doma iz Črešenj na Go-/danjah. Carinski uradnik Viktor Egger, ki je dolga leta služboval v Maloščah in bil nato nekaj let v Podrožčici, je umrl v be-Ijaški bolnici. Pokopan jc bil v Maloščah, kot je želel. Prve dni avgusta je smrt odvzela težki križ neozdravljive bolezni Antonu Robitschu, posestniku gostilne pri Urbanu v Štebnu. Veliko ljudstva se je 'udeležilo pogreba. Cerkveni moški zbor mu je zapel v slovo na domu in v cerkvi. — Bogata je bila smrtna žetev v minulem mesecu. Naj vsi pokojni počivajo v miru!
Poletni gostje so napolnjevali hiše, gostilne in hotele. Četudi pri nas mnogo zidajo, jc kljub temu še primanjkovalo prostorov. Ob nedeljah pa jih je prišlo veliko tudi k božji službi, da slišijo domače ljudsko petje in petje cerkvenega moškega zbo-Nadvse so hvalili naše lepe melodije.
ra.
Bilo je zanje to izredno doživetje. Našim zvestim cerkvenim pevcem pa iz srca privoščimo to lepo priznanje.
Na Sedlcah smo bile
zadela. Ker je na kraju, kjer je začelo goreti — hlev je namreč v bregu — zelo nizko in ni nobene električne napeljave blizu, menijo ljudje, da je bil ta ogenj podtaknjen. Vsi sočustvujejo z težko prizadeto Re-bernikovo družino. Vsem, ki smo bili prišli pomagat in reševat se nam je smilila v obu-pu jokajoča družina. Poleg domačih gasilcev so prihiteli še iz Grabštajna, Podkr-nosa in iz Šmarjete v Rožu, toda radi pomanjkanja vode niso mogli ničesar storiti.
Ker je to v enem tednu že drugi požar in to v noči, so postali ljudje zelo zaskrbljeni in prestrašeni, saj se v tem času vsak boji takšne težke nesreče, ko imajo v večini že vso krmo in žito na svojih hlevih.
Vsem gospodarjem pa je ta že drugi nočni požar resen opomin; poglej, ali imaš svoja gospodarska poslopja res za toliko zavarovana, da boš mogel, če te zadene takšna nesreča, dobiti toliko zavarovalnine, da boš postavil novo poslopje. Saj je poleg poslopja še kaj drugega, ki bi bilo prav, da bi bilo zavarovano, posebno sedaj tako dragi stroji, ki jih dandanes ima že vsak posestnik.
Ljudje v bližnji okolici pa so dolžni, da težko prizadeti družini v tako težki nesreči priskočijo na pomoč, še posebno sedaj, ko je Rebernikovim pogorel ne samo hlev, ampak vsa krma, drva in stroji.
ŠTEBEN - MALOSČE (Romanje — smrtna žetev — tuji gostje...)
Že nekaj let romajo žene iz Stebenske fare na praznik Marijinega obiskovanja h kaki Marijini božji poti. Letos sta jih dva velika avtobusa peljala preko italijanske meje po Kanalski dolini mimo Svetih Vi-šarij, preko Vidma do Gradeža ob morju, od tam pa z ladjami do lepe, starodavne Marijane cerkve na otoku Barbani. Slovesno zvonjenje je pozdravilo številne roma-rice, ki so v dolgi procesiji ob morski obali prepevale lavretanskc litanije. Redovniki, ki oskrbujejo to Marijino svetišče, vodijo tam tudi velik dom duhovnih vaj. Na otoku ni razen svetišča, samostana z domom duhovnih vaj in prostorov za romarje nobene druge stavbe. Mir čudovito lepe narave ob morju objame romarje in jih spremlja v staro Marijino cerkev. Po opravljeni romarski spovedi — poleg domačega župnika so pomagali kot zvest dolgoletni 'pomočnik pri naših romanjih č. g. Čebul — je bila romarska maša s skupnim petjem in molitvijo. Ubrano je donelo skupno petje in odmevalo v visoki cerkvi. Po opravljeni romarski pobožnosti in kratkem oddihu in okrepčilu so pripravljene ladje odpeljale romarsko družbo nazaj v Gradež do avtobusov. Ustavili smo se grede še v Ogleju, da počastimo častitljive kraje mučencev:
Odzvale smo se vabilu naše Zveze absolventk in se zbrale v zadovoljivem številu. Ni nas oplašil dež, kajti Fatimska Marija nas je klicala k pokori in našo žrtev m zvestobo nagradila s sončnimi 'popoldanskimi urami.
Ne vem, če boste verjele tiste, ki so vas zadržale ovire dežja, ali morda kaj drugega, da nas je bilo na Sedlcah, poleg ostalih romarjev okrog 100 absolventk gospodinjskih šol.
Po mokri poti je bila naša molitev in pesem pred Marijo tem bolj goreča, v kateri smo se spomnile vseh absolventk.
Naš načrt, da bi bila prireditev pred kapelico, smo spremile 'in je bila popoldne pri Kališniku, kjer nam je prijazni gospodar Janko O lip dal na razpolago vse, kar smo potrebovale. Njegova žena in sestra Mici sta nam izkazali krščansko gostoljubnost. Ta domačnost nas je vse presenetila in navdušila, da bi najraje vsako leto poromale na prijazne Sedlce 'in tudi na Kališe.
Toplo sonce in veseli godci so nam dali še več poguma za naše nastope. Skromno brez kulis, katero si je moral vsak sam misliti, kar na travniku je najprej nastopila nam vsem dobro znana, požrtvovalna pred-
sednica Zveze Rezka in v kratkih bese- | dah pozdravila navzoče. Nato so sledile deklamacije, ki jih je v ta namen sestavila naša Milka Hartman. Hanzej iz St. Jakoba nam je povedal nekaj misli k igri.
Stiridejanka »Slepa Tilka« nas jie poučila, kako Bog po Mariji usliši vsako zaupno prošnjo. Vsaka igralka se je v svojo vlogo dobro vživela in skoraj nismo verjele, da so to igro pripravile brez skupnih vaj, kar smo šele pozneje izvedele. S tem so pokazale, kaj premore dobra volja in požrtvovalnost za skupnost. Eno izmed glavnih vlog je doživeto zaigrala absolventka — mati številne družine. Pod vodstvom preč. g. Mihorja je globaška godba poskrbela za dobro povezavo med dejanji.
Za sklep te prireditve smo se poveselile skujmo s pliberško mladino z veselimi družabnimi igricami.
Res lop dan smo doživele. Iz srca smo hvaležne vsem, posebno jra požrtvovalni in priljubljeni č. s. Gonzagi, za trud pri pripravah tega prisrčnega in potrebnega srečanja.
Vse tiste, ki se letos našemu vabilu niste odzvale, pridite prav gotovo drugo leto na naš skupni izlet — ne bo vam žal.
Absolventka.
TElAJ ZA VKUHAVANIE
Tečaj za vkuhovanjc sadja, zelenjave in mesnin, bo na obeh gospodinjskih šolah šolskih sester v St. Jakobu v Rožu in Št. Rupertu pri Velikovcu v dneh od 4. do 7. septembra.
Obravnavale se bodo tudi najnovejše metode zmrzovanja živil. Dnevna oskrba je 17.— šilingov.
Veličasten evharistični kongres v Tinjah
Na praznik Marijinega Vnebovzetja je v Tinjah bil evharistični kongres za dekanijo Tinje, kot spmmin na svetovni evharistični kongres preteklega leta v Mo-nakovem na Bavarskem.
Po končanem evharističnem kongresu v Monakovem na Bavarskem so duhovniki Tinjske dekanije že lansko leto sklenili, da bodo pripravili v Tinjah letos evharistični kongres. To zamisel so sprejeli tudi drugi gospodje po drugih dekanijah. Tako je po posameznih dekanijah v Rožu, Zilji in Podjuni že bilo več evharističnih dekanijskih shodov ali kongresov.
Duhovniki dekanije Tinje pa so se odločili, da bo evharistični kongres na največji Marijin praznik, Vnebovzetje.
Priprava na kongres je trajala nad pol leta, intenzivno pa zadnji mesec in še posebno zadnje dneve, po vseh župnijah cele dekanije.
Z pridigami so duhovniki-župniki pripravljali v svojih farah svoje vernike na to za mnoge res doživeto izpoved, vere v Boga med nami v presv. Evharistiji.
Evharistični kongres se je začel po vseh župnijah že v soboto, 12. avgusta, s slovesnimi sv. mašami, posebnimi večernimi po-
božnostmi in prejemom svetih zakramentov. Trajal je v nedeljo in v {jonedeljek-Zaključen pa je bil v torek. Cerkve so bile za to priložnost še posebno lepo okrašene« cerkvene zastave iz cerkvenih stolpov so vernikom oznanjale prazničnost dni in vsak večer so v vseh cerkvah cele dekanije vsi zvonovi ubrano zvonili četrt ure, da so n3 to spomnili vse vernike. V posameznih župnijah je bila udeležba vernikov pri svetih zakramentih in še posebno pri sv. obhajilu tako lepa kot ob sklepnih dnevih misijona-Posamezni dušni pastirji so bili zadnje dneve v cerkvi preobloženi z delom.
Višek slavnosti in sklep pa je bil v torek v središču dekanije v Tinjah. Že prejšnje dneve, so dz posameznih župnij duhovniki, možje, fantje in dekleta pripravljali jaro-stor za kraj slovesnosti. Po župnijah pa so kljub veliki vročini listi teden in napornemu delu večer za večerom dekleta pletle vence. Na kraju slovesnosti je bil postavljen oltar, podoben onemu v Monakoveni' okrog oltarja pa se je zbralo ljudstvo. Nad oltarjem je bil lepo narejen baldahin v višini 6 metrov sjdeten iz cvetja in zelenja' ki je pokrival ne samo oltar, ampak ves (Dalje na 8. strani)
Kaj so prostozidarji?
Pogosto slišimo govorki ali eitamo v časopisih o prostozidarjih ali Iramasonih. Kaj podrobnejšega in natančnejšega pa o tej skrivnostni organizaciji težko izvemo. Katoličani v splošnem sicer vedo, da prepoveduje Cerkev pristop k tej organizaciji, ker njeni člani izpovedujejo nauke, ki so v nasprotju s katoliškim naukom. Vendar pa je potrebno današnjemu katoličanu, da tudi o tej laicistični družbi kaj več ve, in k temu naj služi naše poročilo.
'Proslozidarstvo ali framasonstvo — imenuje se tudi masonerija — je pokret, ki je nastal v zapadnih deželah Evrope in združuje predvsem ljudi meščanske miselnosti, ki izpoveduje liberalna življenjska načela. Za cilj zasledujejo člani čim popolnejše člo-večanstvo. Med seboj se smatrajo za brate in za otroke enega očeta. Posebne vere, ki bi bila za vse obvezna, ne izpovedujejo; v splošnem zagotavljajo, da ne nasprotujejo nobeni veri in članom dovoljujejo pripadnost vsakršni religiji. 'Znano je cel6 dejstvo, da je mnogo protestantskih duhovnikov bilo včlanjenih v framasonskih udru-ženjih; isto je veljalo tudi za pravoslavne duhovnike in celo patriarhe.
Katoličanom je sodelovanje in včlanje-nje v prostozidarsko organizacijo pod strogimi kaznimi prepovedano iz več vzrokov, med katerimi je prvi: načelo verskega indi-ferentizma. Med prostozidarskimi organizacijami pa je precejšnja razlika v njihovih odnosih do katoliške Cerkve: nekatere so bolj bojevito usmerjene proti Cerkvi, druge pa se omejujejo predvsem na človečansko in humanitarno delo. Posebno v romanskih deželah so prostozidarska udru-ženja zelo liberalistična. Mnogo slavnih mož je bilo včlanjenih v masonstvo, kot n. pr. Herder, Goethe, Mozart, Haydn; pa tudi mnogi vladarji pretekle dobe so izpovedovali framasonsko doktrino.
Prostozidarske organizacije sestavljajo lože, ki volijo svojega velikega mojstra in ostale predstavnike. Vseh stopenj v frama-sonstvu je 33, lože pa se združujejo v velike lože, ki so med seboj precej rahlo povezane in so po svoji svetovnonazorni u-smerjenosti precej, različne, članstvo lož pa je v glavnem razdeljeno v tri skupine: učenci, pomočniki in mojstri.
Ker je vse framasonstvo zelo tajno in skrivnostno organizirano, je težko priti do jasne slike o framasonskem delovanju. Niti člani sami ne vedo mnogo o celotnem delovanju masonerije, ker so vpeljani samo v udejstvovanje določene stopnje, drugo pa jim je prikrito. Vendar pa danes vemo že toliko o delovanju in sestavu prosto-zidarstva, da si moremo ustvariti zadostno sodbo o njem. Poznani so sprejemni obre-di, ki so nekaka mešanica orientalske, judovske in krščanske liturgične simbolike. Znano je, da v masonstvu zelo uporabljajo ceremonije in da veže člane huda prisega. Tudi so člani dolžni izpovedati neko izpoved1, ki je zmes deizma, naturalizma, racionalizma in svobodomiselstva. Bog jim je nekak vse gradeči Razum.
Vendar pa kljub tej »naravni izpovedi« uradno ne prepoveduje masonstvo svojim članom ostati v občestvu kake veroizpovedi. Dejansko pa so člani masonstva izven verskih občestev, posebno še izven katoliške Cerkve. Sicer se pa sami smatrajo za naravno, tostransko cerkev, ki ima svoje vodstvo, svoje obrede, s katerimi po nači-mu starih na pol filozofičnih misterijev vpeljavajo nove člane v ložo in v frama-sonsko bratstvo, po katerem se s posredovanjem skrivnostne ,'luči’ dvigajo v očiščenje in popolnost. In prav v tem je tudi njihovo osnovno nasprotje s krščanstvom. Krščanstvo je od Boga ljudem razodeta vera, framasonstvo pa je od ljudi izmišljena vera, kako se dvigniti k Bogu.
Kot že omenjeno, zbira framasonstvo v svojih ložah v prvi vrsti le vplivne in imo-vite člane. Nobena skrivnost ni, da je na Zapadu mnogo ministrov in višjih državnih uradnikov včlanjenih v loži. Tako ima loža velik vpliv in večkrat odločujočo moč pri vodstvu celotne politike držav.
Prostozidarji ali framasoni so torej tajna in skrivnostna organizacija versko brezbrižne ali tudi veri sovražne družbe, ki ima v programu karitativno in humanitarno poslanstvo lin hoče s svojo naturalistično moralo človeka osrečiti na tem svetu. Razširjeni so po vsem zapadnem svetu, dočim so v državah pod komunistič. oblastjo prepovedani, ker si to poslanstvo prisvaja komunizem sam in zato mu je framasonerija na poti. Poleg tega pa je prostozidarstvo ti pično meščansko-liberalna ustanova.
jZft inLatlino in fLfifrmeto-
Mladina hoče živeti
Če ima kdo pravico, da uživa življenje in skuša iz njega iztrgati čimveč dobrin za olepšanje svojih dni, je za to v največji meri upravičena prav mladina. Saj ima pred seboj še vso bodočnost ali, kakor se radi izražamo: šele začenja živeti.
Izbire poti
Vendar pa ni vseeno, kako se mladi človek v to življenje uvaja in katero pot življenja bo izbral. Z drugimi besedami bi rekli: kakšen odnos naj ima mlad človek do življenja ali kako naj gleda na življenje vobče. Prav od tega bo zavisela vsa njegova sreča in vse njegovo poslanstvo.
Nekateri kar ne morejo razumeti, zakaj se Cerkev noče odpovedati pravici vzgoje mladine. Prvi razlog v tem je, ker mora Cerkev kot učiteljica kazati pravo pot življenja in to predvsem tistim, ki komaj na to pot stopajo, in to je mladina. Če bi se Cerkev tej svoji dolžnosti odpovedala, bi zanemarila eno svojih najvažnejših dolžnosti.
Isti pa so razlogi, zakaj se tudi drugi svetovnonazorni sistemi tako potegujejo za mladino. Kdor ima mladino, ta ima tudi bodočnost: zato »boj za mladino«, ki traja že, odkar obstaja človeški rod.
Poleg krščanskega gledanja na življenje najdemo še dvoje mnenj, dvoje napačnih naziranj o človekovem odnosu do življenja, ki pa sta med seboj v skrajnem nasprotju: to sta budizem in materializem.
Budizem
Znano je, da je budizem indijska vera, katero izpoveduje skoro pol milijarde ljudi. Je to bolj modroslovni nauk o življenju kot pa veroizpoved in zato ima privržence po vsej zemlji.
Budizem zanika življenje in trdi, da je življenje ena sama dolga solza, ki venomer obliva človekovo udejstvovanje, dokler se ne konča v popolnem uničenju — smrti, ki je nirvana ali smrtni mir. Mi bi izrazili ta nauk nekako takole: življenje je solzna dolina, polno trpljenja in razočaranj, pravo jetništvo na zemlji; zato mu smrt pomeni odrešenje. Zaničuj življenje, ki ni vredno, da ga živiš. Preziraj vse, kar ti življenje nudi, da dosežeš nirvano, kjer boš užival neskaljen mir.
V tem naziranju, ki je bolj podobno bolestni črnoglednosti kot pa zdravemu realizmu, ni nobene dejavnosti, marveč sama mrkost in mračna zagrenjenost. V skrajni pretiranosti zanika življenjski optimizem in je velika ovira vsakemu mladostnemu podvigu.
Drugo skrajnost pa oznanja materializem; vemo, da ta nauk uči, da ni duše in ne posmrtnosti — zato: če hočeš imeti raj, ga moraš doseči edinole na zemlji. Na zemlji, v tem življenju je obseženo vse, kar si moreš privoščiti. Da dosežeš ta ideal, ti je dovoljeno vse. Pij iz čaše opojnosti in ne delaj si očitkov, da je kaj prepovedano. »Uživaj življenje!« je najvišja zapoved materializma. Izrabi bežne trenutke, ki te še ločijo od smrti, in izžemi zadnjo kapljico užitkov, ki jo moreš uloviti!
To drugo naziranje o življenju je prav tako zmotno in je predstavljalo pogubno nevarnost v vseh časih človeške družbe. Materializem ponižuje človeka do živali, ga pahne v brezup, ko človek uvidi, da zaželenega raja na zemlji vendarle ni, da je z uživanjem življenja najbolj prevaral le samega sebe.
Materializem osvaja
Toda priznajmo in odprimo oči: kljub temu, da je materializem tako fantastična lin usodna zmota, si je znal utreti pot v življenje in je zajel zlasti mladino vseh narodov!
Mladino je zajel materializem v dveh oblikah in v mnogih odtenkih. Ta povsem v ta svet usmerjeni življenjski nazor se namreč pojavlja predvsem v dveh oblikah: kot teoretični nauk, kot modroslovna šola, ki priznava le obstoj materije ali narave; zato je govorjenje o duhu ali o duši zanj prevara, posmrtno življenje in večnost pa le bajka. Ta nauk je modroslovna podlaga komunizma.
Materializem pa nastopa tudi kot življenjska praksa ali način življenja: to se pravi, da ljudje živijo po naukih materializma, čeprav tega nauka v svojem prepričanju ne izpovedujejo. Z drugimi besedami: ljudje živijo, kakor da izven zemeljskega življenja ničesar več ni, torej samo za ta svet in se zato predajajo uživanju!
ZA DEKLETA:
Skušnjava
Nekoč je živela poštena kmečka dekle, ki je prišla služit k imovitim in razvajenim ljudem. Imela je prav majhno plačo. Denar je pošiljala svoji stari materi in rajši je bila še tako revno oblečena, kakor da bi ga .porabila zase.
Pa se ji približa zviti služabnik in ji priliznjeno reče, češ da se vendar ne spodobi za tako lepo dekle, da se oblači v navadne cunje. Odvrnila je, da nima denarja; kar pa zasluži, pošlje svoji materi.
Zviti in hudobni služabnik pa pravi dekletu, da si vendar lahko preskrbi tudi na drug način, kar ji je treba. Ko ga ta ogorčeno zavrne, ji zašepeče: »Razlikovati moraš pač med veliko in majhno krajo; vzameš pač kaj takega, česar gospoda ne pogreša, ali pa si pridržiš kako malenkost, če jo najdeš.«
Dekle pa odvrne resno: »Svoji gospe vrnem vsako iglo, ki jo najdem v sobi.« — Tedaj pa se služabnik porogljivo zareži: »Kaj, za to žensko, ki jo samo psiček stane na mesec več kakor ti celo leto, ki razsiplje denar, kjer se le da, in za gospodarja, ki na večer zaigra deset tvojih .plač — za take ljudi ti varčuješ?! Ti neumnica!«
Po teh besedah je dekle ostala sama. Sprva se je na vso moč upirala skušnjavi. Ko je pa sama spregledala dn videla, kako gospoda zapravlja denar, njena mati pa trpi pomanjkanje in mora ona sama hoditi o-blečena kakor beračica in jo zato gospoda še zmerja, da tako malo gleda na svojo obleko — se ni mogla več upirati. Ko je nekoč ob domačem slavju našla lep prstan, ga je obdržala, ne da bi ga vrnila, in skle-
nila je, da ga proda. Ker pa je bil prstan zelo dragocen, so spraševali po njem in po njenem zmedenem pogledu so brž vedeli, kje je. Obdolžili so jo, da ga ni samo našla, ampak celo ukradla — zatožili so jo sodišču in prišla je v ječo, sramoto in bedo.
In vendar je bila dobra, poštena dekle in bi gotovo ne mogla nikogar pripraviti niti ob malenkost, če bi naj res trpel škodo; mislila si je: »Kaj se to pozna bogatim ljudem — saj vse zaigrajo!« Rešena bi bila, če bi vsaj po zapeljevanju zvitega služab-
V Sovjetski Rusiji že nad 40 let oznanjajo materialistični nauk o življenju in zlasti mladina nima niti prilike spoznati še kaj drugega poleg te doktrine. Četudi slišimo pogosto, da ruska mladina noče v vsem slediti komunističnim naukom, to vendar še ne pomeni, da ni materialistično usmerjena. Žal drži trditev, da je skoro vsa današnja ruska mladina in tudi mladina v deželah za železno zaveso v svojem svetovno nazornem gledanju materialistično usmerjena in izpoveduje načela teoretičnega materializma. S tem pa še ni rečeno, da se tudi v praktičnem življenju drži gesla: Uživaj življenje! Morda bo držalo celo nasprotno: da je tamošnja mladina mnogo bolj resna in manj zahtevna glede zemeljskih dobrin kot mladina na zapadu. K temu ji pomaga nižji življenjski standard, skromnejše življenjske razmere, omejitev razkošja le na najvišje partijske funkcionarje in trdi boj za najosnovnejše človečanske pravice.
Materializem na zapadu
Drugod po svetu pa se mladina potaplja v praktični ali življenjski materializem. V Ameriki je pogrezanje v tak materializem resna nevarnost za katoličane. Prav isto moremo opazbvati vedno bolj tudi v krščanskih deželah stare Evrope. V povojnih letih veje preko zapadne Evrope z grozečo silo vihar materializma in seje svoj strup uži-važeljnosti ne le po mestih in delavskih središčih, marveč do zadnjih gorskih koč.
S strahom se vprašujemo: kako je prišlo do tega. Odgovor je sledeč: materializem je znal zapeti pravo pesem, ki ima čudovito moč: živeti življenje! Potrdil je tuzemsko življenje in znal narediti reklamo za ta svet; čeprav laže in 'potvarja, toda kljub temu vleče za seboj kar cele množice in kamor hočejo množice, tja gredo še ostali... Pa zakaj?
Zato, ker vsak ljubi življenje; le nenaravni in bolestni značaji si žele smrt. Kljub temu da vsak ve, da bo nekega dne umrl, nihče ne neha stremeti za tem, da bi živel in da bi živel čim bolje. Bog sam, ki je življenje, je vložil v človeka hrepenenje in ljubezen do življenja. Zato mora vsak, kdor hoče današnjemu človeku kazati pat v življenje, upoštevati dejstvo, da človek ljubi življenje in ga hoče uživati.
nika stopil do nje pošten človek in ji rekel:
»iLjubo dekle, naj ti vendar ne bo mar, kaj drugi delajo z denarjem in da li jim je v škodo ali ne! Kdor si prisvoji kaj tujega, naj si le zamisli, da okrade predvsem sam sebe, kdor krade; ta namreč zapravi sveto zanesljivost, ki ji je ljubša smrt in stiska kakor najmanjša nepoštenost pri tujem blagu; zanesljivost, s katero lahko tako trdno računamo, kakor se zanesemo na pot sonca pod visokim nebom. V komer pa te zanesljivosti ni in je ne varuje, ga kaj brž n a pode iz kroga poštenih ljudi.«
Zato odženi vsako zapeljivo skušnjavo, ki ta šepeče: »Saj jim je odveč!« Tebi je namreč neizmerno bolj potrebna poštenost tudi
v najmanjših stvareh; ona je tvoja sreča in čast. Nikdar ne pozabi velike resnice življenja: Izvor vsake nesreče so najneznat-nejši začetki, dočim nasprotno tudi najmanjša poštenost že more roditi tudi velika dejanja poštenosti. Ta se namreč ne meri po številu in velikosti ukradenih reči, ampak se presoja po tem, ali dobro 'poznaš črto ločnico med svojo in tujo lastnino.
FARNA MLADINA V $ T, JANŽU
v nedeljo, 27. avgusta, ljudsko igro
priredi
ob 8. uri zvečer pred farno cerkvijo
„DlVJ I LOVEC"
FR. KS. FINŽgAR
V slučaju slabega vremena bo prireditev prihodnjo nedeljo.
ISKRENO VABLJENI!
- važno živilo
Jajca so poleg mesa im mleka najvažnejše živilo. V njih se nahajajo vse tiste snovi, iki so potrebne našemu telesu; beljakovina, tolšča, razne rudninske snovi m voda. Rumenjak svežega jajca vsebuje tudi vitamine in neko snov, imenovano lecitin, ki hrani naše možgane. Zaradi vitaminov in rudninskih snovi, ki jih vsebuje rumenjak svežega jajca, ga priporočajo zdravniki že dojenčkom od šestega meseca dalje, vsaj dvakrat na teden. Pripravimo ga talko, tla rumenjak dobro umešamo in pridenemo žličko sladkorja v prahu.
Rumenjak je okusnejši in redilnejši od »beljaka in vsebuje več to Išče. 18 — 20 kokošjih jajc ima isto hranilno vrednost kot en kilogram govejega mesa, eno jajce je po hranilni vrednosti enako trikratni teži najboljšega mleka. Zaradi tega so jajca zelo važna za vsako kuhinjo.
Jajca uživamo surova, kuhana, pražena ali primešana drugim jedilom. Uživanje surovih jajc je manj v navadi, so pa najbolj zdrava in najlaže prebavljiva. Lahko prebavljiva so mehko kuhana jajca. Najteže prebavljiva pa so trdo kuhana jajca, zlasti če jih dobro ne prežvečimo.
Ali so jajca dobra ali ne, je odvisno od njih starosti, od živali, ki so jih znesle, in od kokošje krme. Kokoši, ki se krmijo z mesnimi odpadki, črvi in zrnjem, imajo znatno okusnejša jajca kakor pa kokoši, ki dobivajo le krompir ali neredilno prašičjo krmo. Tudi zelena trava in solata veliko pripomore k dobremu okusu jajc. Najvažnejša pa je starost jajc. Tako zvana pitna jajca ne smejo biti starejša kot deset dni. Sveža jajca pa ne več kot tri tedne.
Jajca se ne morejo dolgo ohraniti nepokvarjena. Jajčna lupina je luknjičava in skozi te nevidne luknjice v jajčni lupini prihajajo v jajce razne klice, ki ga pokvarijo. Sveže jajce spoznamo po njegovi
KAKO SI POMAGAMO:
Ohranimo
Zmeraj več ljudi je, ki se »po napornem tednu, ki so ga preživeli v mestu med štirimi zidovi, odpravijo v naravo, kjer si privoščijo svežega zraka, gibanja in mnogo spanja. Pri tem ne mislimo na dolge izlete z vlakom ali avtomobilom niti na izdatne pojedine v slovitih podeželskih gostilnah. Takšne zabave mirno prepustimo tistim, ki se na vse mogoče načine trudijo, da bi se čimprej postarali. Kljub temu pa si kdaj pa kdaj le privoščimo kakšen tak izlet, kajti sprememba dobro de m marsikatera vabljivost izgubi precej čara, če se ji vdamo.
Sicer pa si izberite za svoje nedelje (ali sobote in nedelje, če vam je mogoče) tak izlet, ki vam bo zagotovil dovolj gibanja in oddiha in vas telesno in duševno pripravil na prihodnji delovni teden. Napore, ki jih dan za dnem prinaša poklicno življenje, boste tako mnogo laže prenašali.
Radi bi vam predlagali spored za konec tedna, ki pa ga boste seveda po svojem okusu prilagodili.
Gotovo ste se že mnogokrat odločili, da boste redno vsak dan četrt ure telovadili, nič manj pogosto »pa ste si izmislili kak dober razlog, da ste še malce poležali in tako žrtvovali vašo jutranjo telovadbo. Naš spored je sestavljen tako, da bo izravnal neljube posledice takega načina življenja.
V soboto se takoj po kosilu odpeljite od doma. Vaš cilj naj bo le kakih 30 km oddaljen od mesta, več ne. Ko prispete, se najprej preoblecite. Ob vročih dnevih so najboljše oblačilo kratke hlače; če vročine ni, si čez kopalno obleko oblecite dolge hlače in pulover. Brž ko se razgibljete in ogrejete, pulover in hlače slecite in si privoščite osvežujočo zračno kopel. Na nogah imejte telovadne ali teniške copate.
Prvi dan ne počnite ničesar, kar bi vas malo več utrujalo. Pojdite na kratek, recimo polurni sprehod in se pri tem izdatno in globoko nadihajte. Nemara vas bo zamikala igra z žogo; ne morete si misliti, kako vam bo to koristilo. Po žoganju pet minut tecite; če začutite zbadanje ob strani, nekaj časa hodite, potem šele spet slecite. Vmes kdaj skočite v višino, poskušajte se recimo z roko dotakniti veje, drugič pa spet v daljino, preskočite na primer jarek. Naj vam ne gre za vrhunske dosežke, poglavitno je, da si razgibate telo.
Sedaj pa kar žarite od vročine in čisti zrak je dobro osnažil vaša pljuča. Čutite prijetno utrujenost. Okopajte se, oprhajte
teži. Sveže jajce se potopi v litru vode, v kateri smo raztopili 10 dkg soli. Čim starejše je jajce, »tem manj se potaplja v vodi. Zelo staro jajce plava po vrhu neslane vode.
Da bi jajca čim dalje ohranili uporabna, moramo onemogočiti, da bi skozi luknjice prihajal zrak v notranjost jajca.
Ker kokoši ne nesejo vse leto, je treba jajca shraniti tedaj, ko jih je največ, to je meseca maja, avgusta in septembra. V maju so kokoši najbolj rodovitne in zato jajca najcenejša. V avgustu in septembru pa so jajca najboljša za vlaganje, ker se v tem času kokoši največ hranijo z zrnjem. Shranjujemo pa samo res sveža jajca.
Za krajšo dobo 1—2 meseca shranjujemo jajca v zabojčku suhega »prosa.
Najcenejše in najbolje shranimo jajca v apnu. Vzemimo 1 do 2 kg apna, ki je bilo najmanj pred tremi meseci gašeno, in 6 do 8 litrov vode, dobro zmešamo, da dobimo gosto apneno mleko. Na dno posode, v katero nameravamo zložiti jajca, denemo nekoliko goste apnene tekočine. Nato jih pričnemo vlagati, polagamo jih pokonci. Ko je prva vrsta vložena, jih polijemo z apnenim mlekom, nato vlagamo drugo vrsto in spet polijemo z apnenim mlekom. To ponavljamo, dokler imamo kaj jac. Čez nalijemo toliko apnenega mleka, da stoji najmanj štiri prste nad jajci. Posodo pokrijemo ali zavežemo s papirjem in postavimo na hladno. Če se voda posuši, ponovno nalijemo apnenega mleka, da pokrije jajca. Tako konzervirana jajca se ohranijo najmanj šest mesecev, pa tudi leto dni. Pred uporabo je dobro, da denemo jajca za nekaj ur v čisto vodo.
Metalne vaje s kake pol -kilograma težko žogo. Vaja ugodno vpliva na ramenske in životne mišice.
si mladost!
se z mrzlo vodo, nato pa pojdite — če resnično hočete napraviti pomladitveno po-čivalno kuro — nemudoma spat.
Brez večerje? Tako je, brez večerje. Pojejte samo skodelico zelenj-adne juhe ali nekaj sadja, malo berite, da si preženete druge misli, nato pa prijetno zaspite. Pred-tem še poskrbite, da bo okno nastežaj odprto.
Prihodnje jutro navsezgodaj vstanite in se bosi sprehodite po rosi. čudovito se boste počutili. Dobro se »prehodite in pazite na pravilno držo: hrbet pokonci, trebuh noter. Vsakih 50 ali 100 metrov za nekaj sekund hitro stecite. Brž ko se ogrejete, slecite pulover in dolge hlače, pa tecite dalje v kopalni obleki. Včasih se ustavite in globoko vdihnite. Čez pol ure se vrnite, otri-te pot s telesa z mokro gobo, zlezite nazaj v posteljo in zaspite, če se vam spanec ne posreči, tedaj jutro mirno prelenarite.
Uro prod zajtrkom, ki naj bo kar pozno, se pripravite k telovadbi. Tu na prostem lahko poskusite tudi take vaje, ki jih doma ne morete.
Na glavi nosite košaro, to sijajno 'krepi hrbtenico.
S sekiro krepko zamahujte čez glavo. Ta vaja pregiba mišice lakti in jači trebušne mišice.
Plezalne vaje ne budijo samo telesnih moči, ampak tudi spomine na otroška leta.
Za skakalne vaj ne je posebno primeren visok štor ali pa nizek zid, ob katerem je mehek pesek ali mah.
In za konec omenimo še tek po gozdu, ki bo oživil v vas vso indijansko romantiko otroštva, hkrati pa vam sijajno pregibal telo.
Če so možnosti, pojdite plavat v reko ali potok; če ne, se dobro oprhajte, čeprav kar z vrtno cevjo.
Slednjič lezite za pol ure v ležalnik. Potem pojdite kosit in pojejte vse, kar vam -zadiši. Po kosilu nekaj ur počivajte, nato pa počnite, kar vas je volja. Potrebno količino gibanja ste že prej prejeli.
Lahko zbijate žOgo, veslate, delate na vrtu, berete ali pletete. Nemara vam bo po godu sprehod. Ko se vrnete v mesto, večerjajte samo nekaj zelenjadne juhe ali sadje, po jedi pa takoj v posteljo, čeprav je še zgodaj. Spali boste sijajno in prihodnje jutro boste čili in veseli odšli na delo.
Vas preseneča preprostost tega pomlajevalnega in osvežilnega sporeda? Ravno preprostih stvari v življenju največ pogrešamo. Treba jih je doživeti in že po dveh mesecih začutimo pravo spremembo. Domov se vračamo krepkejši in — če lahko tako rečemo — modrejši. Vse naše bistvo se v stiku z naravo obogati. Zavoljo 'pravilnega razmerja med počitkom in gibanjem se telo prerodi in sprosti vseh škodljivih snovi.
Taki vveekendi :o eno najmočnejših sredstev, ki nam ohranjajo mladost.
Mešalnik mi pomaga kuhati
Grahova juha
20 dkg grahovih zrn, 3 dkg maščobe, pol drobne čebule, sol, za okus nekaj koleščkov salame ali košček suhe slanine.
Grah kuhamo z 2 skodelicama vode in zrezano salamo ali slanino. Se vroč, kuhan grah stresemo v mešalnik ali mikser, dodamo večkrat prerezano čebulo in sol in piriramo vse skupaj pol minute. Medtem segrejemo mast, zlijemo nanjo piriran grah, zalijemo s toliko vode, kolikor potrebujemo juhe. Vre naj kakih 5 do 10 minut. Juho serviramo s prepraženimi kruhovimi kockami in sesekljanim drobnjakom in peteršiljem.
Jetrni cmoki z govejo juho
Za govrjn juho vzamemo en zavitek umetne goveje juhe. Cmoki: 10 dkg jeter, pol drobne čebule, pol stroka česna, pol zemlje, 1 jajce, sol, poper, majoran, sesekljan zelen peteršilj.
V mikser damo vse za cmoke naštete sestavine. Jetra prej nekajkrat prerežemo, kožice »porežemo, žemljo zdrobimo. Mikser naj teče dve minuti. Posodo poveznemo v skledo in pustimo poveznjeno na zmesi in počakamo, da se kruh napoji, tekočina pa izpod posode odteče. Iz mase naredimo majhne cmoke. Nateklo tekočino odlijemo v juho, Iki nam je medtem zavrela v kozici. Cmoke pazljivo zakuhamo, vro naj prav počasi 5 minut, posodo potegnemo na kraj, kjer naj juha stoji pokrita še 10 minut, da se cmoki lepo napoje.
Sadno-mlečna pijača
2 skodelici mleka, skodelica sadja (narezanih jabolk, hrušk, sliv, malin, jagod itd.)’ 1 jajce, žlica sladkorja.
Vse dodatke damo v mešalnik in mešamo dve minuti. Pijače nalijemo v kozarce in serviramo.
Kmefijska šola v Tinjah
bo v začetku novembra 1961 začela s poukom, ki traja do konca marca 1962.
Starše prosimo, da dobro premislijo, kam bodo poslali sina, da si pridobi gospodarsko izobrazbo. V Tinjah si pridobi, če hoče, poleg gospodarske izobrazbe še umsko-srčno izobrazbo.
Ti fant pa, ne zamudi zadnje prilike, da si pridobiš še najnujnejše /nanje za življenje!
Prijavo ali pa vprašanja naslovite na:
Kmetijsko šolo v Tinjah —
B. Bildungshof, Tainach.
Vodstvo Kmetijske šole v Tinjah
Šoferski kofiček
flHHHHHBHnnnBaBaBBIIIBBliBailB
Muhi grade oils — olja za vse letne čase
Ena od osnovnih 'lastnosti, ki jih mora imeti dobro olje za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem, je ta, da se viskoznost pri spremembi temperature čim manj spreminja. Olje postaja, odvisno od vrste surovine, z naraščajočo temperaturo bolj ali manj redko — in obratno: če temperatura pada, postaja gostejše. To spreminjanje olja s temperaturo karakteriziramo z viskoznostnim indeksom. Pravimo, da ima olje, čigar viskoznost se le malo spremiinja s temperaturo, visok viskoznostni indeks, in olje, čigar viskoznost se močno spreminja s temperaturo, pa nizek viskoznostni indeks. To spreminjanje viskoznosti olja s temperaturo terja, da praviloma uporabljamo za mazanje motorjev poleti gostejša olja kakor pozimi.
Če bi uporabljali za mazanje motorjev poleti m pozimi navadna motorna olja iste viskoznosti, bi bilo redko olje poleti preredko, gosto olje pa pozimi »pregosto. O-snovni problem predstavljajo hladni zimski dnevi, ko je olje izpostavljeno velikim temperaturnim razlika, tudi od -—25 do 130 stopinj Celzija in mora kljub temu zadovoljiti vsem zahtevam mazanja. Če hočemo zagotoviti mazanje pri startu ob nizkih zunanjih temperaturah, moramo uporabiti redko olje, ki pa ne izpolnjuje pogojev mazanja pri visokih temperaturah. Isto se zgodi, če hočemo izpopolniti zahteve mazanja pri visokih temperaturah in izberemo viskoznejše olje; to olje ne bo ustrezalo pri nizkih temperaturah, ker »bi »pri startu motorja hitro prišlo do maznih mest. Motor bi nekaj trenutkov deloval z mejnim trenjem. Tako bi v obeh primerih zaradi medsebojnega mejnega trenja nastala prekomerna obraba motornih delov.
Ta problem so proizvajalci motornih olj rešili tako, da uporabljajo .za izdelavo redkejših olj boljše surovine in še te skrbneje obdelajo oziroma rafinirajo ter tako dobijo osnovna olja ,z izredno visokim naravnim viskoznostnim indeksom. Tem oljem je treba, odvisno od surovine, iz katere je bilo izdelano osnovno olje, dodati prav malo ali celo nič ikemičnih dodatkov za »povečanje viskoznostnega indeksa, »ker že sama po sebi dosežejo vrednost indeksa o-koli 100. S tem »so dobili vrste motornih olj, ki zadovoljivo omejujejo spreminjanje visokznosti s temperaturo. Za viskoz-nejša letna olja niso potrebni tako Visoki viskosnostni indeksi, ker so izpostavljena manjšim temperaturnim razlikam.
Pred nekaj leti so običajnim viskoznostnim gradacijam motornih olj od SAE 5 W do SAE 50 dodali olja za vse »letne čase, »ki ■se na tržišču dobijo »pod različnimi imeni: Multi Grade Oils, AH Climate Oils ali Mehrbereichsole. Označujejo jih različno, s SAE 5 W/20 ali SAE 10 W/30, odvisno od tega, za katere viskoznostne gradacije jiih lahko uporabljamo. Oznaka SAE 10 W/30 pove na primer, da se to olje lahko uporablja povsod tam, kjer bi ustrezala »katerakoli viskoznostna gradacija od zelo lahkega zimskega motornega olja SAE 10 W do srednjega letnega motornega olja SAE 30. To pomeni, da »tako olje lahko uporabljamo z enakim uspehom poleti in pozimi.
Kako so dosegli kakovost tega olja? O-snovnemu olju, ki je imelo že isamo po sebi zelo visok viskoznostni indeks, so dodali dodatek na »osnovi sintetičnih organskih spojin in z njim omejili spreminjanje viskoznosti olja s temperaturo na minimum. S tem so uspeli povečati viskoznostni indeks motornega olja od običajnega 95 na 135 in tudi več. Ta dodatek ima lastnost, da deluje »le pri visokih temperaturah. Pri nizkih temperaturah nima na viskoznost olja skoraj nobenega »vpliva, pri »visokih temperaturah pa preprečuje, da bi »postalo olje redkejše.
Olja za vse letne čase imajo zaradi tega to prednost, da so pri nizkih temperaturah dovolj redko tekoča ter omogočajo lahek start v mrzlih dneh. Zmanjšujejo obrabo kovinskih delov s tem, da »dosežejo hitrejšo omočitev drsnih ploskev pri startu in da ustrezajo zahtevam mazanja pri visokih temperaturah.
Ta olja so prikladna za podnebja z velikimi temperaturnimi spremembami. Za uporabo olja za vse letne čase odpadejo menjavanja z letnega na zimsko motorno olje in se splošno dosežejo boljši pogoj:-mazanja motorjev z notranjim zgorevanjem.
		
f	^ * 1 # ^	> * A * N * O * B * R * A * N * J * E
rpt'm srečan je
Dozorelo sadje in krompir sta naznanjala, da se je počasi priplazila jesen, poletje se je poslavljalo. To je dijake opomnilo, da se počitnice bližajo h 'koncu. Polagoma so začeli spravljati perilo in druge potrebščine v kovček.
Naglo je prišel dan odhoda. Vzel sem kovček in jo z očetom mahnil proti postaji. Vlak je bil poln ljudi, med mjimi mnogo dijakov, starejših in mlajših. Starejši so sedeli v kotu, puhali dim in nekateri metali »ase«. Mlajši so sedeli poleg staršev in zamišljeno gledali skozi okna. Nekateri so se vračali na različne gimnazije, nekateri pa so bili namenjeni na novo ustanovljeno gimnazijo, o kateri so imeli ljudje v vlaku 'toliko povedati.
Iz stroja so se valili oblaki dima in pri odprtih oknih so letele saje v voz. Molče sem sedel poleg očeta. Nemiren sem se naslanjal zdaj na to zdaj na drugo roko. V duhu sem gledal na prvi dve leti svojega gimnazijskega študija, čeprav se nisem posebno domačega počutil v 'tistem kraju, mi je bilo vendar tesno pri srcu, ker se nisem vračal tja.
>Bil sem med tistimi, ki so bili namenjeni postati prvi učenci nove gimnazije. (Kakšni bodo novi profesorji, novi sošolci? Ne da bi si znal odgovoriti na ta 'vprašanja, so mi misli uhajale drugam: bolj me je skrbelo, kako bo v Dijaškem domu, kjer bom odslej med šolskim letom živel.
Kako je bilo pretekli dve leti? Hm, od strani sogojencev je bilo treba marsikaj požreti. Od strani predstojnikov? No, krivice nam pravzaprav niso delali. Včasih sem si pa le želel malo več zaščite pred prena-petneži. Ker je navadno nisem našel, sem polagoma čutil, kakor da se je začela dvigati nevidna stena nezaupanja med menoj in predstojniki. Razmerje do njih je postalo in ostalo hladno. Domačnosti in topline sem najbolj pogrešal. »Kako bo na novem kraju?« je vrtalo v nieni.
Vlak je močno zapiskal in naznanil, da se bliža zadnja postaja. Zdramil sem se in izstopil. Kar vsulo ise je dijakov, ki so prihajali iz Roža in Podjune. Nosili so ivelike težke kovčke in vrsta se je le počasi pomikala proti izhodu, kjer se je reka ljudi razlila po ulici. Lepo število dijakov je molče stopalo poleg staršev proti Mohorjevi hiši. Tam je Dijaški dom za dijake nove gimnazije, torej tudi moj novi dom, ki naj mi nadomesti rodnega. »Bo dom?« je zopet zavrtalo v meni.
Kar bal -sem se prvega srečanja. Vedel sem, da bo prineslo prvo presenečenje ali prvo razočaranje. Z očetom sva prišla v drugo nadstropje in stopila skozi velika vrata. Od mize nama je stopil nasproti gospod srednjih let nasmejanega obraza. Na najin pozdrav je kar zapelo iz njega:
»Amen! Bog vaju sprimi!« In naju je rokujoč posadil za mizo.
»Bog vaju sprimi!« mi je zvenelo po ušesih. To je bilo prvo presenečenje: na domačo besedo sem dobil v odgovor domačo besedo. Tako dobro mi je to delo . . . Več: v tem odgovoru sem čutil nekaj tiste topline in dobrohotnosti, ki sta ju znala položiti v ta pozdrav oče in mati, ko sem prihajal domov na obisk.
(Počasi se je začelo tajati v meni. Začetek je dober, me je obšlo. Potem je prišla prva bomba.
»Imaš dobre noge? Veš, tu bo treba znati tudi poskočiti!«
»Učiti se, ste hoteli reči, gospod, učiti, kaj ne?« Oče so malo dvignili roke, se naslonili na mizo in se vprašujoče zazrli gospodu v obraz.
»Ne, ne, ste že prav razumeli, oče, najprej poskočiti!« In da bi očetu razpršil zadnje dvome, je gospod ves v ognju pojasnjeval: »Res, poskočiti! Pa dobro poskočiti, naravnost zdivjati se morajo mladi fantje! Le tako morejo potem sesti h knjigam, pri njih ure in ure preždeti in se pridno učiti.«
Meni so se začele prsi kar hitreje dvigati, obraz pa širiti v zadovoljen nasmeh. Saj: kdo pa naj vedno čepi pri knjigah?! Mlad človek gotovo ne!
Očetu pa ni šlo v glavo, to sem videl. Dvomljiv nasmešek jim je zaigral v levem kotu ustnic, nekoliko so se popraskali po glavi in kot v opravičilo, da to zame itak ne pride v poštev, dodali: »Naš bo koj bolj sedel, veste, je invalid.« In so razložili, kako sem se bil pred letom nabodel na vile in sem res še zdaj nekoliko krumpasto hodil.
Toda gospod se ni dal ugnati in je vrgel drugo bombo: »Peti pa gotovo znaš, kaj?!«
Obraz se mi je raztegnil v prisrčen nasmeh: »Malo pa že.«
»No, no, pa še nekam nizko godeš! Boš basiral. Basov bo gotovo malo!« In me je krepko potrepljal po rami. Se danes se mi zdi, da mi je ta čas bilo kakor mačku, kadar ga pogladiš po hrbtu.
Ko sva z očetom odhajala v spalnico, so še vedno nejeverno majali z glavo. Zdelo se mi je, da pod nos godejo zase: »Hm, poskočiti ..., peti... ! Hm ... «
Jaz sem si potlej postlal posteljo; oče pa so zamišljeno stali poleg mene, nazadnje pa le spravili iz sebe: »Fant, kako bo?«
»Že bo, oče, že bo!« sem veselo odgovoril. »'Saj ste čuli: 'poskočiti bo treba in peti!«
»Že, že, ampak učiti se tudi, — se ti ne zdi?!« so se zgrozili nad mojim tako enostransko pojmovanim dijaškim življenjem.
»Seveda tudi, to se razume. Ampak, oče, ali ne vidite: tu bo veselo! In ker bo veselo, se bomo še učili veselo!« je kar vrelo iz mene, da sam nisem vedel od kod.
Nadaljevanje pisem č. g. Vinka Zaletela iz Argentine mora začasno izostati, ker je gospod tako zelo zaposlen s predavanji s slikami o Koroški med Slovenci v Argentini, da ne utegne pisati. Naši rojaki ga povsod prisrčno sprejmejo in naval je tako velik, da mora večkrat predavanja ponoviti, da zadovolji vse obiskovalce.	Ur.
Veselje je pol življenja za vsakega človeka, za mladega gotovo več. To me je popolnoma prevzelo. Zame je bil led prebit s tem prvim srečanjem, ki je bilo prvo presenečenje.
In je bilo potlej res veselo tisto leto in še pozneje. Res je bilo treba poskočiti — in smo to radi storili, tudi jaz s krumpasto nogo! Tudi peli smo: jaz sem basiral, kot mi je gospod napovedal! In teater smo igra-
li! In ... Lahko bi še našteval, same drobne stvari, a za mladega človeka velike, pa sklenem: ... in prav zato, vsaj meni se tako zdi, ker smo imeli priliko, da smo poskočili, se pretegnili, zapeli, se razživeli, smo se tudi učili, da, več ali manj pridno učili . . . Saj ni bilo vse z rožicami postlano, o ne! Udobnosti — jako malo! A eno smo čutili: v tem našem Dijaškem domu je bilo nekaj razumevanja, domačnosti, topline, kot ima to v izobilju samo rodni dom. In to je za mladega človeka odločilno. In Še nekaj, tudi v šoli je šlo vse v redu!
#
Štiri leta so minila od tega prvega srečanja. Kmalu pride naslednje. Kajpak: to pot me ne bo nič skrbelo; saj vem: iz rodnega doma pridem zopet v naš Dijaški dom.
Študent.
EMILIJAN CEVC:
JABOLKO
(Iz zbirke PREPROSTE STVARI)
Poglej, dekle, jabolko! Že ves mladi mesec ga hranim vrhu predalnika, ob pisanem kipcu Matere božje pod stekleno kupolo — jabolko zaobljube, jabolko zvestobe, jabolko spomina.
Spomina na tisti lepi večer, ko se je sonce kakor velik ognjen cvet pogrezalo za gore in sem ti rekel: »Glej, zdaj bo izginilo .. . Kaj če se ne povrne več?« Tedaj sem začutil, kako se je tvoja roka na vso moč oklenila moje.
Netopirji, dobri sli noči, so zapuščali podstrešja. Hišam so se vžigala okna in svetila v noč kakor velike kresnice. Zrele rumene buče so ležale med opustelimi brazdami polj, kakor bi bile trudne od nabreklosti. Gore so bile podobne čredi zasoplih živali, ki počivajo po svatbenem divjanju; počasi so se oddihale. Kakor studenci krvi iz črnih ran so curele sence iz gorskih razpok ter se kakor algovje v stoje-čiih vodah razraščale v dolino, noseč s seboj nov, vlažen duh jesenskih gozdov.
Tisti večer si imela modro krilo, toda mrak ga je potapljal v temno sivino. Lasje so ti bili kakor 'listi divje trte ob oknu.
Šla sva proti vasi in bil sem vesel, kot bi mi bil kdo prišel povedati: »Nocoj te sam večni Bog pričakuje na klopi pred hišo. Podoben je svetopisemskemu očaku, ki bedi nad svojo čredo.«
Ko sva se ustavila na mostu, se je lovil v vodi večer s srebrnim lesketanjem. Vča sih je priplaval temnorumen list. — Nikoli še nisem občutil toliko ljubezni do te olivne vode; dobivala je prav poseben duh, ki se je družil z vonjem večera, zemlje in plodov.
Bil sem pijan od toga vonja po zrelosti, ki ga je vlivala jesen v žile zemlje, vonja dobrega izobilja in polnosti.
In sredi težkega dihanja večera si mi darovala od svojega preobilja rdečerumeno jabolko. Tvoja roka je bila še umazana od gozdne zemlje — globoko spoštovanje sem občutil do nje.
Jabolko je bilo toplo in dišalo je kakor čebelni panj in nageljnov cvet. Vse do danes ga ni zapustil vonj po tvojem oblačilu.
Na vasi igra stari Jože na harmoniko.
Vem, da se najlepše stvari srečajo le enkrat v življenju.
Vsa moja ljuba dežela se skriva v tem jabolku, dežela, ki je spočela drevo in rožnati cvet na njegovih vejah v lepi pomladi. Škrjancu je pesem onemela v grlu, ko je v mladem jutru zagorel sadovnjak v rožnatobelih ognjih. To so bila jutra z lahno meglo, polna vonja po pomladi in mladih travah. Priletele so čebele z velikimi očmi in bile cvetovom za ženitvene posredovalke.
Ob procesiji Rešnjega Telesa je pognala jablana, žitu in travam in vsem rastlinam božja moč iz korenin in v cvetove in liste.
In neke noči je veter osul jablanam cvetje. Toda na vejicah so se že napenjale zelene kroglice ter se večale iz dneva v dan, pokorne pradavnim postavam rasti in življenja. če sem se dotaknil raskave skorje dreves, se mi je zdelo, da pod njo nekaj trepeta, in bilo mi je, kot bi gladil roko dobremu starcu, ki deli otrokom orehe ter jim pripoveduje davne zgodbe.
Poleti je gorelo nebo, da so vsi studenci presahnili in je vsa narava zvenela v zamolklem ječanju, kot bi slišal jek dušeče živali. Potem se je ulil dež in ni nehal, dokler se ni nad dolino razpela mogočna mavrica.
V visoko travo so začela padati prva jabolka.
(Dalje na 8. strani)
Visoška kronika
54.	Dr. Ivan Tavčar
Glavar in asesorji so v hipu vstali, sneli 'klobuke ter jih položili pred se. Ko je bilo 'pismo odpečateno, ga je predsednik pre-< ital. Danes več ne morem povedati, kaj je bilo zapisano pod težkim pečatom, ker je od tedaj preteklo že skoraj dvajset let. I oliko se še spominjam, da je škof zapovedal in dal vsakemu vedeti in v znanje, da je v pravdi Agate Eme Schwarzkoblerice pregledal vse, kar se je zapisalo in zaslišalo, in da je prepričan, da se ne bo dobil dokaz, ki bi dognal resnico proti vsakemu dvomu. Navsezadnje je Joannes Franoiscus zapovedal in vsakemu, ki hoče poslušati, naznanil, da naj se nad obdolženko poizkusi z vodo, in sicer tako, da bodi očiščena, če pride na katerikoli način živa iz votle, čas za božjo sodbo se je določil na drugi dan ob devetih zjutraj., in sicer na mestu, kjer sc pod' Škofjo Loko zlivata obe Sori ena v drugo.
S tem je bila razprava tistega dne dosegla svoj konec, in glavar je odredil, da se naj obtoženka odvede v zapor v mestni hiši, da naj se ji odvzamejo tdžke verige in da bodi ondi zaprta vso noč, dokler se je ne odvede na kraj, kjer bo voda dokazala njeno čistost ali njeno hudobijo! Občini se je obenem zaukazalo, ker je mogoče, da je
ta noč zadnja v življenju Agate Eme Scinvarzkoblerj eve, da ima vse preskrbeti, kar si bo poželela in izbrala. Tudi se lahko pusti nekaj priletnih žensk, da v noči ostanejo pri nji in da ž njo molijo, če bi tu in tam imela željo moliti.
Sedaj se je spet pripetilo, da je brat Jurij zbudil splošno pozornost in, smem tudi zapisati, splošno zadovoljnost. Jaz sem tičal na svoji klopi in nisem pristopil k nji, da hi jo pred vsem svetom pnpoznal za svojo; mučila me je še vedno svetna ošabnost. Brat Jurij pa je zopet priskočil, jo vzel v svoje roke ter jo prenesel z odra na voziček, da je rožljalo železje in da so ženske takoj tičale v glasnem joku. Agata je' celo dopoldne veliko trpela, trpela je muke, kakor jih peklenšček hujših izmisliti ne more. Ni torej čuda, da jo je v tistem hipu, ko jo je Jurij jemal z odra; zapustila zadnja moč in da je v nezavesti omahnila v njegove roke. Ta se ni dolgo pomišljal: skočil je ž. njo na voz, sedel tik nje ter jo objel okrog pasa z močno roko, da ni mogla pasti s svojega sedeža. Njena glava je omahnila na; njegove rame, on pa je labko-dušno vzkliknil: »Poženi, Sclrvvaiffstrigkh!« In Mihdl je pognal konjiča, dasi je sedel na vozu človek, do katerega ni imela pravica nobene moči. Helebardirja sta stopala ob vsaki strani voziča, ljudstvo pa je Jurija glasno hvalilo. O meni ni govoril nihče. —
Loško ž.ensttvo se tisto popoldne ni hotelo pomiriti. Glavni srd se je kuhal proti
Marksu Wulffingu, ki je po splošnem mnenju ženstva krivo pričal. Mesarica, pekov-ka, mati Bergantova ter dekle in posli so iskali to krivo pričo po vsem mestu. Okrog pete ure so zasledile Marksa v Oslovski ulici, ko je vstopil k Bergantu. Ni bil še dobro sčde'1, že je mrgolela Oslovska ulica od razburjenih žensk, starih in mladih. Bergant, zvit možakar, se je vedel tako, kakor so okoliščine kazale: pozval je Marksa, da naj zapusti gostilno, ker pri njem ne dobi pijače. Marks je občutili sramoto tega poziva, takoj je vstal ter v svoji ošabnosti stopil v Oslovsko ulico. Babnice so kar zapiskale in se pognale vanj. Ker je bil silno močan, se jih je od pričetka ubranil, odrival jih je od sobe ter se tako preril na trg. Tam pa je bilo sovražnic vedno več. Prve so bile prišle praznih rok, poznejše pa so že nosile metle v rokah. Prav nič niso govorile, le opletale so ga, da je Marks kmalu spoznal, da mu ne bo več dolgo ostati. Prenesel je še nekaj udarcev, nato pa se je spustil v dir proti vodnim vratom. Ženske pa za njim kakor tolpa lovskih psov za zajcem, katerega je vzdignila iz resja na brdu. Niti nazaj si ni upal pogledati. Drl je čez most mimo kapucinske cerkve, kjer so delali zidarji. Ko so ženske pripodile W'ulffingovega sina mimo, so ti zidarji takoj spoznali, kaj se godi. Vsulo se je malte in apna na mimoletečega, da je Marks iz-gledai ko zid, ki so ga ravnokar na novo ometali.
Tako neslavno se je končalo pričevanje Marksa Wulffinga! Od tistega dne je bil izginili, da niti lastni ljudje niso vedeli kam. —
Pa še nekemu se je slabo godilo tisto popoldne. Takoj ko se je prebralo škofovo pismo, je hitela Rozalija Fruebergerjeva po najbližji stezici proti domu. Sodniki, za katerimi sem hodil jaz, pa so polagoma z množico prikorakali na trg ter se ondi ravno pred Fruobergerjevo hišo med sabo poslavljali. Stari pl. Frueberger se je poslovil od vseh, in kar videlo se mu je, da je zadovoljen sam s sabo in s častjo, ki mu je šla kot asesorju. Nič hudega sluteč je stopil v vežo svoje hiše.
»Glej, glej,« — ga je sprejela lastna žena — »si vendar še prišel domov? Sem že mislila, da si jo popihal s kako Putifarko —«
»Kaj pa je —« je vprašal nedolžno.
Pa stara ni dobila časa, da bi bila odgovorila, ker se je mlada Rozalija prikazala na bojišču.
»Ne veste, mati — kar nikamor si pogledati nisem upala, tako me je bilo sram! Pomislite, naš oče je hotel, da bi jo slekli in da bi jo on preiskal po celem nagem telesu!«
Spustila se je v silen jok. Stara pa ni jokala, ampak na tak strupen način je ozmerjala svojega moža, da je stari Frueberger kar hitro zlezel v stransko sobico.
Tako je Bog še tisti dan kaznoval oba najhujša nasprotnika naše Agate! (Dalje)
= Uti nas na iCaetišUetn
Evharistični kongres v Tinjah
('Nadaljevanje s 4. strani)
bližnji prostor. Na severni strani oltarja ipa je bil umetniSko i/delan tron z umetniško iz vencev in cvetja narejeno 'veliko krono za Fatimsko Kraljico. Ves prostor je bil v gozdu, tam kjer je stal oltar in prostor za ljudstvo je bila izravnana ravnina, vse o-krog pa zeleno drevje, Od farne cerkve do kraja, kjer je stal oltar pa so fantje in dekleta iz župnij 'Medgorje, Podgrad, Pod-krnos in Radiše postavili okrašene evharistične slavoloke.
Na praznik Vnebovzetja so iz vseh 13 župnij dekanije romali z raznimi prevoznimi sredstvi verniki v Tinje. Ob križu zahodno od Tinj se je zbrala ogromna množica vernikov z vsemi svojimi 'dušnimi pastirji. Razvila se je procesija z kipom Fa-timske Matere božje, ki so ga vsega v cvetju nosile dekleta iz Podgrada. Med molitvijo, zvenenjem in petjem se je po polju bližala procesija farni cerkvi, kjer se je procesiji pridružila duhovščina z Najsvetejšim. Ko je vsa množica ljudstva v procesij: prišla na kraj slovesnosti, se je po ustoličenju Fatimske Marije in izpostavljen ju Najsvetejšega začela slovesna asistirana peta sveta maša, ki jo je daroval domači dekanijski novomašnik. Med sveto mašo je bila pridiga, kakršne še ljudstvo nikoli ni slišalo. Bila so resna premišljevanja o Bogu, ki je Ljubezen in iz ljubezni med nami v sv. Hostiji. Premišljevanja je vodil preč. g. dekan in prošt Trabesinger v obeh deželnih jezikih. Med posameznimi deli pa so radiški pevci prepevali evharistične pesmi, vmes je zaigrala godba iz Žrelca, nato so peli še pevci iz Tinj in skupina otrok iz Westfalije. Govori so bili 'teološko globoko podani, vendar tako lepo, da so bili vsem razumljivi in sprejemljivi. Gotovo so se dolgo, dolgo trudili g. prošt, da so pripra-
JABOLKO
(Nadaljevanje s 7. strani)
Potem so jerebi v grmičju dobili črne, žametne podbradke in lope čope na glavah. Živina se je vračala s planin; za vasjo so spet zagoreli pastirski ognji. Lastovke so začele postajati nemirne.
Pod večer so lezli otroci na drevesa in si tlačili sadje za srajce; ob prvem glasu so poskakali na tla ter na vso sapo zbežali.
Vrhove košare so prekipevale od sadja, sušilnice so zadišale. Če se ozrem skozi okno, vidim še zdaj rdeč odsev ognja ob sušilnici sredi travnika. Kašče se polnijo; na policah in med zidom se meči jedro sadje. Izpod kozolcev je slišati govorjenje ljudi, ko kuhajo žganje.
O, jabolko, oblito z vsemi barvami večernega neba, lepo kakor pesem vseh pesmi, kjer govori ljuba velikemu kralju:
»Pred našimi vrati je polno sadja, novega in starega; tebi, moj ljubi, sem ga prihranila...«
In v mojih očeh žari podoba deklice z daljnih otokov, kjer se vsi sadovi zemlje sklanjajo s prožnih vej človeku v roke in mu jih narava razsiplje k nogam v hrano in radost. V lepem soglasju kretenj prinaša mlado dekle nad zvrhanim pladnjem sadja polni plod svojih prsi. 'Njene podolgovate živalske oči so pod obrobkom razpletenih las polne tihe, vdane pesmi. Dekle, ki jo spremlja — morda ji je sestra? — se kakor v radovednem pričakovanju nečesa komaj slutnega oklepa šopka rož ...
Mirna otožnost lega na vas.
Studenec ne preneha s svojim gruljenjem; zvest sprmeljevafec je sleherni uri. Zavem se, da se mlin ob potoku še vedno vrti in da njegovo počasno kroženje prive-de do novega dneva.
Dekle si z lehtjo zakriva oči. Nekaj lepega je v tem mehkem, počasnem gibu. Spominjam se ure, ko sva si zadnjikrat segla v roke.
In jabolko leži ob Mariji v svoji preprosti okroglini, ovenčano z vsemi barvami jeseni.
Prav tak sad je morala nekoč odtrgati naša davna mati, ki ji je še bila dana milost, da je slišala božji glas . .. Vgriznila je v jabolko z vso strastjo ter ga ponudila tudi možu in mož je jedel od njega. Potem je rekel ženi:
»Lepa si...«
Ali je bil to začetek življenja ali smrti?
Gledam jabolko in nekdo odgovarja:
»Večnosti...«
vili tako temeljito in jasno in tako prepričljivo to evharistično premišljevanje.
Radiški cerkveni zbor je med sveto mašo zapel več lepih Marijinih in evharističnih pesmi tako ubrano, da jim moramo z zahvalo dati tudi vse priznanje, saj so se na to tudi dobro pripravili.
Višek je bilo' sveto obhajilo vernikov. Obhajilna miza je bil ves prostor okoli oltarja. Dolgo so trume vernikov pristopale okrog oltarja ne samo med sveto mašo ampak tudi kasneje.
Lep je bil pogled na okusno okrašen evharistični oltar, okoli katerega so bili razvrščeni ministranti iz vseh 13 župnij cele dekanije in z njimi njihovi duhovniki.
Čeprav je bila vsa slovesnost na prostem
Jubilejni — 10. koroški velesejem in Avstrijski lesni sejem je za nami. Od 10. do 20. avgusta je „dogajanje” na velesejmu dajalo pečat mestu. Celovški hišni posestniki so sneli zastave, razstavljal-ci pospravljajo svoje blago, mestni delavci čistijo razstavišče, velesejmska uprava pa je izdala zaključno poročilo o velesejmu, nekak obračun.
Razstavljalo je skupno 1.027 firm iz Avstrije in 18 tujih držav. Med avstrijskimi zveznimi deželami je bil na prvem mestu Dunaj (150 firm), ki so mu sledile Koroška (150), Štajerska (64), Gornja Avstrija (42), Solnograška (21), Nižja Avstrija (18), Tirolska (14), Prcdarlska (6) in Gradiščanska (3). Med inozemskimi razstavljalci so prednjačile Za-padna Nemčija (59 firm), Jugoslavija (republiki Slovenija in Hrvatska s skupno 53 firmami), Italija (26), Švica (14) in druge.
Obiskovalcev ie bilo skupno 296.256, med njimi okrog 100.000 tujcev in mnogo odličnikov. Odprl je velesejem zvezni kancler dr. Gorbach, ob navzočnosti kar 7 drugih ministrov, med njimi o-brambni minister dr. Schleinzer, trgovinski minister dr. Rock, minister za socialno skrbstvo Proksch, državna tajnika dr. Kranzlmayer in VVeikhart in seveda celotna vodilna politična ekipa Koroške z deželnun glavarjem Wedenigom na čelu. Kasneje sta si med drugimi sejem ogledala še podkancler dr. Pittermann in predsednik državnega zbora dr. Figi. številne so bile tudi delegacije iz tujih držav, predvsem iz Zapadne Nemčije, Jugoslavije, Italije, Kot posebnost velja zabeležiti obisk romunskega ministra za gozdarstvo in lesno industrijo.
Kot vsako leto je tudi jubilejni velesejem stal v znamenju lesa in gozdnega gospodarstva, kar je bilo vidni izraz v poučni razstavi Kmetijske zbornice ter posebnih razstavah žagarske in lesnopredelovalne industrije.
Pa tudi splošni velesejem je mogel zabeležiti številne novosti in izboljšave. Tako je vlogo Koroške kot tujskoprometne dežele izrazila okusno in pregledno urejena razstava Trgovinske zbornice v lastnem paviljonu. Bila je res poučna, v kolikor se ni obiskovalec na peti obrnil že pred vhodom, ko je zagledal tisto reč. Bila bi naj umetniško obdelano koroško ..znamenje”, ki spada k najlepšim ustvaritvam ljudskega genija. Za tako moderno umetnostno oblikovanje pa nimamo razumevanja. Zanimiva je bila tudi razstava Delavske zbornice, ki je služila pouku potrošnikov glede smotrnega nakupa življenjskih potrebščin.
Zasebne firme so razstavile mnogo novosti in izboljšav, posebno na kmetijskem sektorju, kjer ne moremo iti mimo obširne razstave renomiranih tr-
(Nadaljevanje z 2. strani)
s k i m in nekaterim finskim in nemškim telovadcem, ki so se oprijeli nove smeri v moderni orodni telovadbi, se pravi, polagajo izredno važnost na ritem, naraven potek in umetniško podajanje. To so pa stvari, katerih si človek ne more pridobiti samo z vztrajnostjo in pridnostjo, ampak mu morajo biti prirojene ali kakor pravimo mora biti talent; in tak talent je brez dvoma Miro Cerar. Se več, da še enkrat citiram omenjeni švicarski »Šport« in sicer Št. 97 z dne 18. avgusta, torej po tekmah: »Po svojem sedanjem uspehu je (namreč Cerar) skupaj z Japoncema Ono in Endo favorit za prvo mesto v dvanajsteroboju pri svetovnem prvenstvu, ki bo prihodnje leto v Pragi. Poseduje neverjetno moč in kondicijo ter ohrani mirne živce.«
Samo v superlativih piše eden največjih športnih listov sveta, švicarski »šport«, o
je mogel vsakdo opaziti vso resnost in 'pobožnost vernikov, ki so obdajali oltar v zbranosti, ki je bila izraz vere v Boga v sveti Hostiji na oltarju.
Slovesnost se je zaključila z skupno mogočno zahvalno pesmijo, ki jo je zapelo skupno vse ljudstvo, nato se je po sklepni zahvalni besedi g. prošta razvila procesija v farno cerkev z Najsvetejšim.
Na vse, ki so se udeležili te velike in izredne slovesnosti kongresa v Tinjah, je vsa slovesnost naredila nepričakovano globok vtis, saj je bil to res dan, ki ga je naredil Gospod, dan vere v Boga, dan doživetja Boga v dušah.
Priprava na evharistični kogres in kongres sam je zahteval veliko skrbi, žrtev, dela, predvsem duhovnikov, pa tudi vernikov. Vsem, ki so pripomogli k uspehu te slavnosti v čast božjo, se lepo zahvaljujemo.
govcev kot so Paternioner, Wernig, in drugi, zastopana je pa bila tudi Zveza slovenskih zadrug. Bogato izbiro je nudil tudi sektor pohištva, kjer velja omeniti elegantno urejeni lastni paviljon firme Stadler. Kot posebno posrečeno potezo je označiti okrasitev prostorov z modernimi umetninami, ki jih je dala na razpolago Galerija Wulfengasse, ki se tudi sicer mnogo in hvalevredno trudi za popularizacijo dobre moderne umetnosti. Slike so res dobro harmo-nirale s svojim okoljem in tako je bilo ustreženo obojim, tistim, ki si hočejo nabaviti pohištvo, in tistun, ki si hočejo stanovanje ustrezno okrasiti s kvalitetnimi slikami. Isto zamisel je na drug — tudi ustrezen način izvedla znana firma FRC, v ve-Icsejmski dvorani, ki je svojo pohištveno razstavo združila z razstavo del koroških slikarjev. Kot vedno sta pa dajala obeležje sejmu znani domači tovarni vlaknastih plošč Funder in Leitgeb s paviljonoma, ki sta kar tekmovala med seboj.
Velesejem pa ni bil zgolj paša za radovedneže, ampak tudi priložnost za sestanke poslovnih ljudi, ki so se tu orientirali o poslednjih novostih. Med njimi so zbudili posebno zanimanje italijanski go-rilci na olje tipa Ibar, ki jih je prvikrat razstavljal generalni zastopnik, trgovec Simon Prešeren iz Trbiža.
Pa predaleč bi nas vodilo naštevanje posameznih artiklov na velesejmu, le nekaj še moramo omeniti, brez česa si nobenega velesejma v Celovcu ni moč misliti: to je zabaviščni prostor. Uradna statistika ne |>ove, koliko od skupnega števila obiskovalcev odpade samo na nočne goste? Bil je tudi letos dobro založen z dobrotami za želodec, raznimi zabavnimi napravami, med katerimi so bile rakete, ki so bile po izjavah napovedovalcev prav tako moderne in hitre kot najboljše na Vzhodu in Zapa-du, če si seveda že imel ustrezno mero pijače pod kapo, za kar je bilo bolj v količini kot kvaliteti oskrbljeno. Stojnica Vino Ko|>cr je seveda bila tudi letos oblegana, kajti pri dobrem vinu padejo vsi drugi momenti, pa naj so sicer pri nas še tako važni. Strokovnjaki so ugotovili, tla se okus koroških vinopivcev počasi spreminja, namreč od tradicionalnega rdečega vina na belo. Ali bo moč iz tega potegniti kake politične zaključke, je pre-uranjeno reči.
Uprava velesejma uradno izjavlja, da je z uspehom letošnje jubilejne prireditve zadovoljna, upajmo, da so prav tako tudi obiskovalci, vemo pa, da je med njimi marsikdo zadovoljen da je sejem — mimo in prihodnji prvi v mesecu — blizu! Cene so namreč tudi bile — jubilejne.
vdlikih uspehih 'slovenskega telovadca. Pa ne samo ta list, vsi športni listi in drugi pišejo o evropskem telovadnem 'prvenstvu kot velikem športnem dogodku in poudarjajo izreden uspeh mladega Slovenca, 22-letncga ljubljanskega visokošolca, Mira Cerarja. Majhen narod smo Slovenci, vendar so njegovi sinovi že pred prvo svetovno vojno, zlasti pa v času med obema vojnama, prinašali v svojo skromno domovino velike zmage z mednarodnih aren. Pred 35 leti je Slovenec Primožič osvojil svetovno prvenstvo. Sedaj se je z Mirom Cerarjem pojavila na obzorju nova in svetla zvezda in želimo, da bi se njen sijaj še večal.
Rezultati (skupna klasifikacija)
L Miro Cerar (Jugosl.) 58.05 točk. 2. Ti-tow (Rus.) 57.05. 3. Garmenucci (I t.) 56.65. Avstrijski prvak Kdnig je zasedel 31. mesto.
Ivo Kermavner
Dunajski velesejem slavi 40-letnico
Na Dunajskem mednarodnem jesenskem velesejmu od 3. do 10. septembra, ki bo obenem 40-letni jubilej te ustanove, bo razstavljalo 4500 firm, med katerimi je 2700 avstrijskih, nad 1750 pa iz 20 tujih držav, je na tiskovni konferenci pri „Sand-wirtu” minuli ponedeljek izjavil šef velesejmskega tiskovnega urada, zvezni svetnik P o r g e s s. Po številu posameznih razstavljalcev vodijo Zapadita Nemčija, s 1000 firmami, Italija (139), Velika Britanija (130), in Združene države (130). Poleg tega bo pa 12 držav prirejalo tudi uradne kolektivne razstave; med njimi tudi Jugoslavija.
Razstavni program je zelo obsežen. Posebno bogato založen bo tekstilni sektor, pa tudi sloviti dunajski krznarji pripravljajo bogato pašo za dame, ki si žele kožuhe ne le zaradi toplote, ampak še bolj zaradi mode. Za kmetijstvo je dunajski velesejem posebno važen, zato bo poleg razstave najmodernejših strojev urejeno tudi njih predvajanje, tako da si bodo gospodarji na posebnem poskusnem prostoru na lastne oči ogledali stroje pri delu. Živinski sejem spada že med ustaljene prireditve dunajskega velesejma, prav tako tudi vinska poskušnja.
Posebna pažnja je posvečena obiskovalcem izven Dunaja. Na vseh dunajskih kolodvorih, pa tudi ob glavnih dovoznih cestah so urejene posebne informacijske pisarne, ki bodo svetovale potnikom glede vsega, kar je treba vedeti o tem, kako priti na sejem in o drugih, s tem zvezanih zadevah. Svoj 40-letni jubilej bodo proslavili z gradnjo nove velike razstavne dvorane na razstavišču v Pratru, za kar je bilo odkupljeno novo zemljišče.
QLEDALI$CE v CELOVCU
LETNA SEZONA 1961
Petek, 25. 8.: SPITZENHAUBCHEN UND AR-SENIK, komedija. - Sobota, 26. 8.: WIENER BLUT, opereta. - Nedelja, 27. 8.: VVIENER BLUT, opereta. - Sreda, 30. 8.: DER LOGNER, komedija. - Četrtak, 31. 8.: gostuje „DAS FONFTE RAD”, s 'kabaretnim programom: VVEHE DEM — DER LACHT. - Začetek vselej ob 20.00 uri. -Konec sezone 1960/61.
Otvoritev komornih iger v soboto, dne 2. 9. ob 19.30 uri: ..OSKAR”, nesporazum Clauda Mag-niorja.
TilmsUa oc&na
BISTRICA V ROŽU
Sobota, 26. 8.: Die Giftmischerin von Pariš (V). — Grozljiva zgodba o znani vedeževaliki iz 17. stoletja. Film odsvetujemo. — Nedelja, 28. 8.: Die Gauner-serenade (IV). — Sreda, 30. 8.: Der grosse Fremde (IV). — Film iz divjega za,pada. Naseljenci v borbi za dobro zemljo.
BOROVLJE
Sobota, 26. 8.: Ehestreik (IVa). — Veseloigra iz vaškega življenja. — Nedelja, 27. 8.: Im vveissen Rossi (III). — Že znana veseloigra v modemih barvnih posnetkih. — Torek, 29. 8.: Fuzzy gegen Tod und Teufel (II). — Film iz divjega zapada. — Četrtek, 31. 8.: Ein Pass fiir die Holle (IVb). - Pobeglemu kaznjencu pripomaga njegovo dekle, da ubeži v Španijo.
DOBRLA VES
Sobota in nedelja, 26. in 27. 8.: Auf Engel schiesst man nicht (IV). — Veseloigra. — Sreda,
30.	8.: Treffpunkt Salon Parisi (IVb). — Dramatičen film. Za odrasle s premislekom.
MIKLAVČEVO
Nedelja, 27. 8.: Das schone Abenteuer (III). — Veseloigra. Mlada Angležinja potuje po Franciji in najde tam tudi moža. — Četrtek, 31. 8.: Treffpunkt Salon Parisi (IVb). — Glej ]xxl Dobrla ves.
PLIBERK
Sulrota in nedelja, 26. in 27. 8.: Schiitizenliesl (IV). — Ljubezenska veseloigra s podeželja.
Torek in sreda, 29. in 30. 8.: Diie grosste Schau der Nacht (IVb). — Revne film. Dolgočasni prizori iz nastopov v raznih evropskih nočnih lokalih.
SINCA VES
Petek in sobota, 25. in 26. 8.: Die sieben goldenen Stadtc (III). — Nedelja, 27. 8.: ...denn sie wissen nicht, was sie tun (IVa). — Na pol odrasli sinovi iz bogatih družin se radi duševne zapuščenosti izgubljajo v kriminalnih prestopkih. — Ponedeljek in torek, 28. in 29. 8.: Tarzans Kampf uims Leben (II). — Pustolovski film. Tarzan prepreči izgon belih zdravnikov iz džungle. — Sreda in četrtek, 30. in
31.	8.: Zrvischen Licbe und Lastor (IVb). — Italijanska tihotapska in ljubezenska zgodba.
ST. JAKOB V ROŽU
Sobota in nedelja, 26. in 27. 8.: Gštarren klingcn leise diurch die Nacht (III). — Glasbeni film, brez posebne vsebine. — Sreda, 30. 8.: Sklavin der Pirateninsel (V). — Pustolovski film. Borba francoskega guvernerja na nekem otoku proti intrigan-tom in morskim roparjem v 17. stoletju.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 28. 8.: 14,15-15,00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Pester šopek. — 18,00—18.15 15 minut z B. Adamičem. - TOREK, 29. 8.: 14,15 do 14,45 Poročila, objave. — Koroške narodne. — SREDA, 30. 8.: 14.15-15,00 Poročila, objave. -Kar želite zaigramo. — ČETRTEK, 31. 8.: 14,15 do 14,45 Poročila, objave. — Poje M. Rus. — Pl;' TEK, L 9.: 14,15—15,00 Poročila, objave. — Zapojmo si, zaigrajmo. — SOBOTA, 2. 9.: 09,00—10,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Obračun koroškega velesejma
SlovetiM Cmm - ei/cifislti fici/ak v Mouadfri
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik - Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 7.- šil., letno 80.- šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. žrelec. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.