Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih Vanesa Matajc Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana https://orcid.org/0000-0001-7306-0766 vanesa.matajc@ff.uni-lj.si Članek primerjalno analizira motivno-tematska razmerja dveh sodobnih romanov, v katerih je časovno središče zgodbe obdobje II. svetovne vojne, s sodobnim znanstvenim zgodovinopisjem in spominopisjem o vojni v njunih referenčnih kulturnih prostorih. Na vojno v slovenskem prostoru se nanaša slovenski roman Alojza Rebule Nokturno za Primorsko (2004), na vojno v estonskem prostoru pa roman Ko golobice izginejo (2012) finske pisateljice Sofi Oksanen. Primerjalna analiza temelji na aplikaciji novohistoristične primerjalne analize »tekstov in kontekstov« v teorijo kulture spominjanja. Kombinacija obeh pristopov pokaže, da se oba romana kot literarna teksta motivno-tematsko ujemata z njunima zgodovinopisnima in spominopisnima kontekstoma v obdelavi novih, predhodno relativno zamolčanih tem spomina na II. svetovno vojno in njene specifične geopolitične konsekvence v obeh (re) nacionaliziranih kulturnih prostorih. Nokturno oblikuje eno, Golobice pa mnoštvo sintetično povezanih podedovano-spominskih tem, ki so se predhodno vzdrževale predvsem v domeni komunikacijskega spomina in prezentirajo t. i. razdeljeni spomin. Primerjalna analiza tako vodi v sklep, da oba romana s svojima strukturacijama pripovedi očitno sodelujeta v sodobnem, tranzicijskem preformiranju kulturnega spomina na to, še bližnjo in živo preteklost vojne in njenih geopolitičnih konsekvenc v njunih zgodbeno-referenčnih kulturnih prostorih (re)konstituiranih nacionalnih držav. Ključne besede: literatura in vojna / slovenska književnost / finska književnost / kultura spominjanja / druga svetovna vojna / nacionalna identiteta / Rebula, Alojz: Nokturno za Primorsko / Oksanen, Sofi: Ko golobice izginejo 13 Primerjalna književnost (Ljubljana) 45.2 (2022) PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 14 Uvod: dejavnik naroda in druga svetovna vojna v srednji in vzhodni Evropi V postsocialističnem prenavljanju kulturnega spomina skupnosti novih ali rekonstituiranih nacionalnih držav »Vzhodne Srednje«1 Evrope je prav obdobje II. svetovne vojne ter njenih specifičnih politično-ideolo- ških okoliščin (in iz tega izhajajočih povojnih konsekvenc) v prostoru posamezne skupnosti tisto obdobje, ki še posebej intenzivno proizvaja t. i. razdeljeni spomin. Vzrok za to lahko iščemo v medvojni kritični ogroženosti samega obstoja posameznih etničnih, nacionalno samo- opredeljenih skupnosti, ko so okupacijski režimi na njihovih poselitve- nih ozemljih izvajali bodisi politiko asimilacije v agresorjevo skupnost bodisi likvidacije za to »neprimernih« skupnosti. Zgodovina teh kriz- nih, limitnih razmer v obdobju okupacije ozemelj pa je v devetdese- tih letih 20. stoletja, po propadu večnacionalnih socialističnih držav (ZSSR, SFRJ) in z razveljavljanjem njihovega politično-ideološko univerzalističnega zgodovinopisja v teh prostorih izpostavljana prevre- dnotenju (prim. Calic, Kuljić, Lukić idr.)2 v (re)konstituiranih naci- onalnih državah:3 glede na postsocialistični »povratek« k nacionalni ideologiji, ki jih je utemeljila, se zdi vodilni vidik prevrednotenja kon- fliktno vprašanje, ali in kako je bil ta ali oni način preživetja konstruk- tiven za preživetje celotne nacionalne skupnosti in s tem tudi za njeno sodobno politično emancipacijo v suvereni nacionalni državi. Če torej II. svetovna vojna v sodobni skupni zgodovini nesporno pomeni 1 »Pojem Vzhodne Srednje Evrope [prevod pojma: gl. Dović 167] smo izbrali zato, ker so alternativni pojmi Mitteleuropa, Srednja Evropa in Vzhodna Evropa […] pre- obremenjeni s preteklimi imperialnimi oziri.« Gre za »neke vrste ozko nevtralno cono med na zahodu nemško in na vzhodu rusko politično in kulturno oblastjo, trak, ki se razteza od baltiških do južnoslovanskih dežel in Albanije.« (Cornis-Pope, Neubauer 4) 2 Calic (prim. 438) v obdobju razpada ZSSR in SFRJ zaznava odkrit nastop »desničarskih in nacionalističnih opozicionalcev« zoper komunistični režim. Kuljić (227) ugotavlja, da tranzicijsko soočenje s preteklostjo poteka na »javnem, druž- beno zaželenem in ritualnem ozadju antikomunizma.« V soočenju s preteklostjo deluje tudi književnost: »preobrat v l. 1989 pogosto pomeni preprosto zamenjavo komunizma [… z] nacionalistično ideologijo. Na ta način so že v osemdesetih letih sprejeli spremembo mnogi srbski in hrvaški zgodovinski romani« kot »nacionali- stični zgodovinski romani«, kar Jasmina Lukić (482) zazna sicer v »mnogih postso- cialističnih deželah«. 3 Ker herderjanska »matrica« imaginiranja naroda (prim. Juvan, Prešernovska 327) vključuje dejavnik ozemlja kot poselitvenega prostora nacionalno opredeljene sku- pnosti, je dejavnik nacionalne kolektivne identitete v okupiranih prostorih načeloma še okrepljen. Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 15 krizno-obdobno preteklost tedaj ozemeljsko okupiranih skupnosti, pa sodobno spominjanje vojne v postsocialističnih družbah srednje in vzhodne Evrope izraža »spomin v krizi«, ki naj bi bil značilen za tranzi- cijska obdobja (prim. Kuljić 118). Izraža ga lahko tudi sodobni roman, ki tematizira II. svetovno vojno v prostorih (re)konstituiranih nacio- nalnih držav. Kako? To vprašanje bo vodilo primerjalno analizo dveh sodobnih romanov v njunih motivno-tematskih razmerjih s sodob- nim znanstvenim zgodovinopisjem in spominopisjem iz njunih zgod- beno-referenčnih prostorov, ki sta dve (re)konstituirani nacionalni državi. Za primerjavo sta izbrana romana Alojza Rebule Nokturno za Primorsko (2004) in Sofi Oksanen Ko golobice izginejo (Kun kyyhkyset katosivat, 2012),4 in sicer zaradi mnogih skupnih značilnosti referenč- nih prostorov njunih zgodb v času II. svetovne vojne in okrog nje. Zgodovinsko-referenčne podobnosti v obeh primerjanih romanih Rebulov Nokturno za Primorsko se po jezikovnem in motivno-temat- skem kriteriju umešča v slovensko književnost. Referenčni prostor romana je Primorska kot zahodni obmejni prostor večinsko slovenske etnične poselitve večinsko slovenske, referenčni zgodovinski čas pa zgodba okvirja (gledano od konca proti začetku) v prve mesece po II. svetovni vojni s tedanjo stalinistično prakso socialistične oblasti (tedaj v večnacionalni državi FLRJ, pozneje SFRJ) ter pred njo medvojnega nacističnega režima (tedaj v coni Adriatisches Küstenland) ter pred njim pred- in medvojnega fašističnega režima (ki l. 1922 prevzame oblast v Kraljevini Italiji). Roman prikazuje nasilje vseh treh režimov 4 Izbor tega romana, ki se nanaša na preteklost prostora z večinsko estonsko etnično poselitvijo, izhaja tudi iz začudenja, ki ga je po izidu (2008) vzbudila monografija The Columbia Literary History of Eastern Europe Since 1945. Monografija obravnava fikcijo v zgodovinskem kontekstu vladavine socializma (in malce po njenem koncu) v Jugo- slaviji, Bolgariji, Madžarski, Češkoslovaški, Poljski itn. (prim. Segel 13−14), vendar je obsežen del vzhodnoevropskih književnosti v nacionalnih jezikih skupnosti, ki so bile prej podrejene ZSSR, skoraj prezrt, čeprav je monografija izšla skoraj dve desetletji po perestrojki. Razlog za takšno redukcijo ne more biti razlikovanje med socialističnimi državami izven tedanje ZSSR in republikami v ZSSR, ker to možnost spodnese vklju- čitev nekaterih »postsovjetskih« književnosti: kratka obravnava ukrajinske (327−328) in litovske (319−326), bežna omemba »postsovjetske Belorusije« (319, 327), za knji- ževnosti Latvije in Estonije pa se zdi, kot da ne obstajata. To je še bolj osupljivo spričo dejstva, da prav ti dve in litovsko dodatno povezuje baltski (regionalni kulturni) kon- tekst zelo očitne skupne zgodovine 20. stoletja. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 16 nad slovenskim primorskim prebivalstvom, najbolj množično in naj- hujše v času II. svetovne vojne. Roman S. Oksanen Ko golobice izginejo se po jezikovnem kriteriju umešča v sodobno finsko književnost: izvorno je bil napisan v finščini. A brez poznavanja tega podatka bi ta roman, sodeč po njegovi motivno- -tematski strukturi, prej umestili v estonsko književnost, saj so dogodki njegove zgodbe umeščeni v prostor večinsko estonske pose litve, lite- rarne osebe pa so iz estonske skupnosti. Avtorico, ki je potomka finsko- -estonskih prednikov, s tem prostorom in skupnostjo povezuje »pode- dovani spomin« na še bližnjo rodbinsko preteklost. Prikazani čas doga- janja je osredinjen na II. svetovno vojno, a tudi na čas (do l. 1966), ko se kot neposredna posledica vojne ustvarja »razdeljeni spomin«. Gre torej (gledano od konca proti začetku zgodbe) za čas sovjetskega socia- lističnega režima v okviru ZSSR, pred tem pa nacističnega in pred tem prvega, predvojnega sovjetskega režima v estonskem prostoru. Roman prikazuje nasilje obeh režimov nad estonskim prebivalstvom, najhujše v času vojne. Vojni čas je posebej obsežen repozitorij (razdeljenih) spominov v obeh prostorih. Golobice S. Oksanen in Rebulov Nokturno družita še dve važni zgodovinsko-referenčni podobnosti: oba romana se nanašata na bližnjo preteklost dveh različnih nacionalnih skupnosti, ki pa sta se v 20. stole- tju močno angažirali v separatističnem tipu na cionalizma (kot ga opre- deli Joep Leerssen), v težnji po konstituciji neodvisne nacionalne drža- ve.5 V času II. svetovne vojne je nacionalni vidik kolektivne identitete kritično ogrožen. Dodatno zaostruje to ogroženost (in intenziteto naci- onalno-identitetnega dejavnika) še prostorsko-identitetna podobnost: oba romana izpostavljata obmejnost vsak svojega dogajalnega prostora, Nokturno romansko-slovanski obmejni prostor, ki je bil v fašistični perspektivi »terra irredenta« in s tem objekt italijanizacije, Golobice pa prostor, ki je bil z lokacijo med Srednjo, Vzhodno in Severno Evropo6 5 »[O]ba mala naroda sta bila skozi zgodovino večinoma pod tujimi oblastniki, a nikoli nista opustila sanj in prizadevanj za lastno, neodvisno državo.« (Potrč 381) Zgodovina estonske države se prav tako kot slovenske začenja ob izteku I. svetovne vojne: estonski deklaraciji neodvisnosti (februar 1918) sledi nemška okupacija, ki sproži vojno za neodvisnost, po njej pa (drugače od slovenske zgodovine) suvereno Republiko Estonijo leta 1921 pravno prizna antanta. Pakt Ribbentrop – Molotov (23.8. 1939) Estonijo umesti v sovjetsko interesno cono in je nato priključena Sov- jetski zvezi. 6 V 20. stoletju je postala važna tudi (morska) obmejnost s Finsko, tako v zavezniš- kem sodelovanju zoper ZSSR in Tretji rajh kot tudi v kritični presoji povojne zahod ne »konstrukcije drugega«: povojna geopolitična obmejnost z »Zahodom« oblikuje zgodbo avtoričinega prvega romana, Stalinove krave (2003). Njen roman Očiščenje (2008) pa Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 17 zgodovinsko nenehno »objekt« kolonizacijske prilastitve ter germaniza- cije oz. (zlasti po vojni) rusifikacije. Metodološki ekskurz: teorija kulture spominjanja in novi historizem Predpona post- signalizira, da postsocialistične družbe opredeljuje nanašanje na neposredno predhodne družbenozgodovinske okoliščine, ta preteklost pa je zaradi svoje časovne bližine dejansko neločljiva od seda- njosti, saj je bila doživeta v neposrednih izkustvih še živih sodobnikov ali pa sicer nič več živih, vendar generacijsko najneposrednejših pred- nikov. Njihova izkustva so v njihovih spominskih obdelavah in ustno- -komunikacijskih prenosih (prim. Assmann 49) posredovala doživlja- nje te preteklosti prvi in drugi generaciji potomcev, v katerih deluje kot »podedovani spomin«, tudi: »postspomin« (gl. Hirsch), posebej ko gre za travmatične dogodke skupnosti. Te »žive« spominske vsebine intenzivno soustvarjajo sedanjost. V tranzicijskem, »post«-obdobju se te neposredno- ali »podedovano«-izkustvene osebno-spominske vse- bine šele oblikujejo v kolektivno relevantne teme, ki se bodo (ali pa ne) zatrdile in vgradile v prenovljeni kulturni spomin skupnosti post- socialističnih družb: v tej fazi zaradi različnosti izkustev in posledično divergentnega vrednotenja še bližnje preteklosti soustvarjajo (za tran- zicijo torej značilen) »spomin v krizi, v katerem se porodi potreba po izboru vsebin, ki osmišljajo vedenje in delujejo integrativno ter mobili- zirajo in okvirjajo delovanje« (Kuljić 118). Sodobni roman, ki se (ne le v postsocialističnih družbah) nanaša na še bližnjo preteklost »svojega« referenčnega prostora, v različnih žanrih, kot so med drugimi roman časa (Zeitroman), biografski, avtobiografski, pričevanjski, heteropriče- vanjski roman (in tudi biofikcija) itn.,7 soustvarja selekcijo in literarno- -reprezentacijsko oblikovanje podobnih si osebno-spominskih vsebin v kolektivno relevantne motive in predvsem teme kulturnega spomina. Motiv in tema sta »izrazito relacijski, kontekstno pogojeni in med besedilni shemi predstavljanja« oz. »se uvrščata med 'družbene okvire spomina'«. (Juvan, Literarna 280) Motivno-tematsko strukturiranje kritično prikazuje obmejnost z »Vzhodom«: v središču zapleta sta potomka estonskih priseljencev v Rusijo in stara sorodnica v (post)socialistični Estoniji. 7 V slovenski literarni vedi za žanrsko identiteto romana časa gl. Hladnik (zlasti 8, 35), za problematiko historiografske metafikcije v coni postspomina gl. Koron, za pričevanjski in pričevanjsko-referenčni roman gl. Matajc (»Medbesedilna razmerja«), na splošno o specifiki žanrov »med dokumentarnostjo in fikcijo« gl. Sivec Skrt. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 18 še bližnje preteklosti II. svetovne vojne v sodobnem romanu s tem utemeljuje metodološko aplikacijo novohistorističnega creda o »teks- tih in kontekstih«, ki »neločljivo krožijo« (Veeser xi), v teorijo kulture spominjanja. To ponuja hipotezo, da je v kulturnih prostorih postso- cialističnih družb (re)konstituiranih nacionalnih držav razvidna močna motivno-tematska medbesedilnost sodobnega romana (kot literarnega teksta) o še bližnji preteklosti z referenčnim kontekstom sodobnega znanstvenega nacionalnega zgodovinopisja in spominopisja. Potencial njune usklajenosti povečuje skupni vidik nacionalne relevance izbranih tem, s katerimi se prenavlja kulturni spomin nacionalne skupnosti. V obsegu tega članka je mogoče samo zasnuti preverjanje hipoteze, torej s primerjalno analizo samo dveh romanov v njunih razmerjih s konteksti. Pozornost pa je pri tem usmerjena seveda tudi na roman kot literarno zvrst, ki »komunicira« v specifikah literarnega diskurza in s tem vsaj načeloma razpira tudi prenekatere ambivalence v posplošeni preno- vljeni podobi nacionalne preteklosti, posebej v odnosu do politično- -ideološko tendenčnih prilastitev nacionalno-kolektivno relevantnih tem. (In ker članek obravnava literarno artikulacijo tem, ob katerih se je vzpostavljal »razdeljeni spomin«, spomin pa je – v razliki z zgodovino – vselej emotiven (prim. Kuljić 114), se zdi na mestu pripomba, da je predmet članka sam način (oz. en njegov vidik), kako se dogaja prefor- miranje kulturnega spomina, ne pa kakršna koli že politično-ideološka in/ali emotivna »vrednotenja« rezultatov analize.) Rebulov roman Nokturno za Primorsko (2004) Zgodba romana je osredinjena na protagonista, ki ga bistveno opre- deljujeta duhovniško poslanstvo in nacionalna kolektivna identiteta. Dogodki iz življenja Florijana Burnika so nizani v časovnem raz- ponu od začetkov njegove duhovniške službe do njegovega izginotja. Zgodovinsko-kontekstni čas zgodbenih dogodkov na Primorskem sega od dvajsetih let 20. stoletja do povojnega poletja 1945. Motivika romana vključuje številne eksplicitno ali implicitno prepoznavne zgo- dovinske dogodke in osebe, ki jih je dokumentiralo sodobno znan- stveno zgodovinopisje. Med dogodki in osebami so posebej prepo- znavni npr. konkordat med Vatikanom in Musollinijevo fašistično vlado ter njegove konkretne posledice za delovanje katoliške Cerkve v primorsko-slovenski skupnosti, nemški katoliški protinacistični časo- pis Der gerade Weg in njegov urednik Fritz Gerlich in njegova smrt v nacistično-režimskem terorju nad politično opozicijo, antifašistična Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 19 dejavnost Virgila Ščeka in drugih pripadnikov tajne organizacije pri- morske slovenske duhovščine (prim. Pelikan, Tajno), kapitulacija Italije kot ene od sil osi v II. svetovni vojni, prodor nemške vojske skozi Gorico, navzočnost in ofenziva nacistično-armadne 162. turke- stanske divizije (Pirjevec 383 in 466, prim. Cerkvenik), navzočnost partizanskega IX. korpusa itn. Prav tako vključuje roman številne motivne reference na znanstveno-zgodovinopisno dokumentirane in v spominopisju prikazane pojave, ki so oblikovali vsakdanja izkustva, shranjena v kolektivnem spominu primorske skupnosti: to so npr. italijanske učiteljice v šolah in drugi pojavi, značilni za »kolonijo v bližini«,8 fašistično-režimske konfinacije slovenske inteligence (tudi protagonista romana), nacistično-režimske deportacije v koncentra- cijska taborišča, požiganje vasi in druge oblike vojnega terorja, načini podpiranja OF in partizanskih enot, komunistična zborovanja, pojavi povojnega nasilja itn. Struktura pripovedi sledi političnozgodovinskemu sosledju treh režimov in vsakega od treh delov romana uvaja motto. Prvi motto se nanaša na utemeljitveni narativ primorskega upora: poimensko prikli- cuje spomin na žrtve iz vrst prvega antifašističnega in hkrati sloven- skega narodnoobrambnega gibanja, tj. organizacije T.I.G.R. »To je bil čas, ko so čez Vipavsko dolino vršeli demoni in je Nanos čakal na kres v spomin Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča …« (Rebula 4) Motto I. dela romana, ki prikazuje predvojno fašistično nasilje nad slovensko skupnostjo, s tem torej sugerira napoved oboroženega odpora v vojni, ki ga bo prikazoval središčni, drugi del romana. Predvojni upor T.I.G.R.-a ni bil utemeljen v komunistični ideologiji in zato predho- dno ni bil posebej izpostavljan, je pa bazoviške žrtve kot antifašistične upornike močno vzdrževal primorsko-slovenski kulturni spomin. V postsocialističnih okoliščinah se izpostavlja v državno (in tudi meddr- žavno, v kontekstu čeznacionalne skupne/deljene zgodovine) organizi- rani komemorativni praksi, zdaj uradno vgrajen v vseslovenski kulturni spomin oz. nacionalno zgodovinopisje. Motto II. dela romana sugerira vojni čas dogajanja po nemški okupa- ciji: »To se je godilo ono pomlad, ko je nemška turkmenistanska divi- zija prečesavala Trnovski gozd …« (Rebula 84). V tem delu pripoved povezuje motive civilne, tudi duhovnikove podpore OF partizanstvu 8 Koncept »kolonije v bližini« (proximate colony) vpelje Robert Donia. Za povezavo s Primorsko, pod fašizmom v okviru Julijske krajine, gl. Matajc (»Border Fascism«): predvojna fašistična politika asimilacije »drugorodcev« in nasilje nad nelojalno pri- morsko-slovensko populacijo je v slovenski književnosti, ki se nanaša na ta prostor in čas, predstavljano v značilnostih »kolonije v bližini«. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 20 z motivi nemško-armadne ga terorja in represalij nad civilisti v vojni vsakdanjosti. »Sunek vrat, brez trkanja, kot vdor zgodovine. 'Heil!' […] 'Svojim faranom boste sporočili, da bo vas v štiriinštiridesetih urah požgana.' 'Požgana?' 'Zaseda je napad la naš tovornjak.' […] 'Kar je ljudi, bodo odpeljani.'« Protagonist to prepreči s sklicem na oficirjevo vero. A to je izjema v okupacijskem terorju. »Komen so požgali nekaj tednov po zasedi v bližini vasi.« (Rebula 105, 107) Temu se pridru- žujejo motivi uvoza ideološkega razkola na komunizem in politični katolicizem iz osrednjeslovenskega prostora v obmejni primorski. Na koncu II. dela se protagonist sooči s strašno posledico notranjega razkola tudi v partizanstvu, v katerem prevzema izvajanje oblasti stalinistična praksa. Protagonist posluša pripoved, kako se je predvojni komunist Ferdo uprl vosovcu: »'Ali bomo komunisti ali samo tehniki revolucije?'« (ibid. 137). Čez čas protagonist uzre Ferdovo truplo v gozdu, čeprav naj bi bil mrtvec po informacijah štaba na neki nalogi. »Morda niso bili mučenci samo na katoliški strani …« (ibid. 150). Zadnji stavek se motivno (in idejno-sugestivno) povezuje s prizorom, ki sledi: opisom nacistične aretacije nemškega katoliškega protinacista Gerlicha, o čemer bere protagonist, potem ko pokoplje Ferda. Nacistična deportacija v Dachau doleti tudi protagonista. Tretji motto sugerira povojni čas dogajanja: »To je bilo onega čudovitega maja, ko je povratnik iz Dachaua padel na kolena in poljubil most na Soči …« (ibid. 154). Večina pripovedi III. dela obsega motive stalinističnega terorja oblasti nad vsakomer, ki ji ne izkazuje brezpogojne pokorščine, te motive pa povezuje zlasti tudi z oblastnim (politično-ideološko univerzalističnim) razvrednotenjem nacionalne identitete. Protagonistu je kot duhovniku pripisan status narodnega izdajalca. Ravnanje oblasti je (tako kot bo – precej obse- žneje − tudi v romanu S. Oksanen) prikazano kot očitno ideološko ponarejanje biografskih dejstev (osebne zgodovine) v zaporedju treh zaslišanj protagonista, od katerih so očitki v zadnjem ali neresnica ali absurd. Ob absurdnosti obtožbe, da je narodni izdajalec, se protago- nist prvikrat zoperstavi povojni oblasti kot »socializmu«. Nakazano je, da to pomeni njegovo (tajno) smrtno obsodbo. »Po treh dneh so našli nad stezo pri skalovju njegov brevir, še višje pa njega, pokritega z dračjem.« (Rebula 199) Odlomek, ki sledi in je tudi zaključek pripo- vedi, ponovno sugerira podobnost v idejni drži resnične zgodovin- ske osebe, nemškega katoliškega antinacista Gerlicha, in Rebulovega fikcijskega lika duhovnika. Idejni okvir romana (kot pogosto v Rebulovem opusu) nastaja v orisu razmerja med katoliško vero/Cerkvijo in narodom: v dialogih Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 21 in refleksijah se protagonist sooča »z enim od temeljnih vprašanj slovenske zgodovine prve polovice 20. stoletja, z vprašanjem t. i. ideološkega 'reda vrednot'«. (Pelikan, Zgodovinski 47) Pripoved vodi ideja neločljivosti religiozne (katoliške) in nacionalne (sloven- ske) kolektivne identitete (ki temeljno opredeljuje protagonista), pri čemer je druga, nacio nalna identiteta, višje osmišljena s prvo, religi- ozno. Zgodovinopisne raziskave so pokazale, da je ideologija poli- tičnega katolicizma na Slovenskem pred II. svetovno vojno vgradila dejavnik naroda v katoliško kolektivno identiteto, ki jo je pripisala slovenski skupnosti kot dominantno. Etnocidna politika okupatorjev (italijanizacija, germanizacija) v okupiranih slovenskih prostorih je sprožila upor, v katerem je v času II. svetovne vojne vodstvo prevzela komunistična ideologija kot ideološka opozicija političnemu katoli- cizmu. Vojne razmere se v osrednjeslovenskem prostoru sprevržejo v državljansko vojno. V obmejnem primorskem prostoru »kot narodno povsem sprejemljive sobivajo vse oblike upora, ne glede na ideolo- ške razlike« (Pelikan, Zgodovinski 48), vendar tudi obmejni prostor ni imun na »uvoz« razkola: Rebulov roman ga eksplicitno posreduje v protagonistovih (polemičnih) dialogih s številnimi ideološko zelo različnimi sogovorniki. Ti dialogi, protagonistove refleksije in situ- acije predočajo argumente za protagonistovo zavračanje ideološkega razkola v slovenski skupnosti in kolaboracije z okupatorjem: med drugim se sklicuje na svojo predhodno primorsko izkušnjo fašistič- nega etnocida nad slovenstvom in na vrednoto naroda v povezavi z vrednoto krščanstva. Obenem III. del romana niza negativistično izbrane motive za prikaz stalinističnih praks. To bi lahko služilo tudi kot osnova za antikomunistično-tendenčno naravnanost romana (usklajeno z delom postsocialističnih nacionalnih zgodovinopisij),9 vendar pripoved situacijsko predoča razliko med stalinistično prakso sovjetskega socializma proti koncu vojne in po njem ter prakso predvojnega komunizma (npr. v delovanju odpornika Ferda), ki jo protagonist refleksivno in dialoško zbližuje s svojim krščanskim delo- vanjem. Roman s tem vzdržuje relativno ambivalenco do politično- -ideoloških posplošitev. 9 Kuljić to perspektivo prepoznava kot značilnost postsocialističnih prostorov bivše Jugoslavije, opredeljeno s pojmom viktimizacija (celotnega naroda). »Pogosto žrtve postanejo ključni in uradni pojem: […] v Srbiji ob koncu 80. let in na Hrvaškem v 90. letih 20. stoletja je vse bolj prisotna teza, da sta obe naciji žrtvi Jugoslavije […] na status žrtve pretendirajo vsi«. (Kuljić 218) To utemeljuje s psihološko razsežnostjo »spomina v krizi«: [č]im bolj je zaostrena kriza, močnejša in bolj emotivna je podoba preteklosti: je hkrati idealizirana in demonizirana.« (Kuljić 118) PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 22 Celota vseh treh delov Rebulovega romana je motivno-tematsko usklajena z znanstveno-zgodovinopisnimi rezultati sodobnih raziskav oz. zgodovinopisno dokumentiranih usod nekaterih medvojnih pod- pornikov ali akterjev slovenskega političnega katolicizma ali krščanskega socializma (posamezni duhovniki,10 politiki kot npr. primorski Stanko Vuk11 itn.) Te spominske vsebine (teme) so se predhodno vzdrževale predvsem v kulturnem spominu politično-emigrantskih ali zamejskih slovenskih skupnosti kot (tudi literarno) zapisovana skupna preteklost, lahko pa (ustno) v komunikacijskem spominu lokalnih skupnosti. Z vidika slovenskega »matičnega« prostora se jim lahko pripiše status predhodno zamolčanega spomina, ki prestopa v preformirani kulturni spomin skupnosti.12 Pri tem lahko kot tema iz cone »razdeljenega spo- mina« vzbuja divergentne vrednotenjske emocije. »Institucionalizacija kulture spominjanja se začne s prehodom spo minjanja v kulturni spomin.« (Kuljić 21) Proces se usmerja k zame- jitvi in zatrditvi spomina v »absolutno preteklost« (prim. Assmann 54−55), v tem primeru (slovensko) nacionalno. V opisanem medbe- sedilnem kontekstu se predhodno zamolčana »primorska« tema narodno obrambno delujočih primorskih duhovnikov (in tudi krščan- sko-socialističnih politikov) pod fašizmom in nacizmom v sodobnem znanstvenem zgodovinopisju oblikuje tudi kot vseslovensko relevantna spominska tema (prim. Pelikan, Tajno). S tem se usklajuje Rebulov roman, ki pa – v razliki z znanstvenim zgodovinopisjem − pred hodno zamolčano spominsko temo idejno interpretira z neločljivostjo ideje 10 Rebulova zgodba o fikcijskem liku primorskega duhovnika je v nekaj biografskih ozirih primerljiva z zgodbo primorskega duhovnika Filipa Terčelja (1892−1946). Med zgodovinsko realnimi osebami kot liki Rebulovega romana je v sodobnem slovenskem zgodovinopisju raziskano delovanje npr. Virgila Ščeka. V sodobnem nemškem zgodo- vinopisju, ki z novimi temami reaktualizira II. svetovno vojno in predstavlja medvojni položaj različnih družbenih skupin, med drugimi bavarske katoliške skupnosti pod nacizmom, pa je raziskano tudi antinacistično delovanje Fritza Gerlicha. 11 Zgodbo primorskega književnika in krščanskega socialista, večletnega zapornika v fašistični ječi in po vrnitvi v Trst žrtve politične likvidacije je kratko omenil roman Borisa Pahorja Zatemnitev, v roman jo je oblikoval Fulvio Tomizza (Mladoporočenca z ulice Rossetti), vključena je v dramo Tamare Matevc (Zaljubljeni v smrt). V literarnih besedilih ostaja odprto, katera medvojna politična opcija je izvedla umor. Raziskavo tega vprašanja je ponovno odprl komunikacijski spomin (priče izpovedi likvidatorja) in v znanstvenem zgodovinopisju Martin Brecelj v Anatomiji političnega zločina. 12 Primer je lahko postavitev kipa duhovnika Filipa Terčelja v Ajdovščini (2010), delo Mirsada Begića. Besedilo na plošči ob cerkvi izpostavi njegovo narodnoangaži- rano in slovstveno dejavnost. Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 23 naroda in krščanstva.13 S tem ima duhovnikova zgodba potencial sinek- dohe za celoto nacionalne skupnosti,14 ki naj se (kot subjekt enako- pravnega naroda) legitimira na katoliškem religioznem temelju in jo pri tem nacionalno-eksistenčno limitno ogrožajo politično-ideološki režimi fašizma, nacizma in komunizma. To nakazuje eden od številnih protagonistovih sogovornikov, župnik Melhior: »Zdaj vidim, da gremo iz ene sužnosti v drugo. Ta je sicer slovensko in slovansko obarvana, je pa sužnost.« (Rebula 126) S tem sogovornikom se protagonist skozi roman običajno ne strinja. Z vidika protagonistovega konca je možno interpretirati, da bi se protagonist s to izjavo naposled strinjal. A roman na to ne daje eksplicitnega odgovora. Celota romana je osredinjena na eno, duhovniško temo in z njo kulturno-spominsko modelira še bližnjo, vojno preteklost in njene potencialne konsekvence za slovensko skupnost 20. stoletja. Posredno to eno-tematskost potrjuje ožja žanr- ska opredeljivost Nokturna: v širšem okviru romana časa je Nokturno duhovniški roman. Roman Sofi Oksanen Ko golobice izginejo (2012) V sodobni historiografski usmeritvi ustne zgodovine nastajajo znan- stveno komentirane zbirke individualnih (ustnih) pričevanj o bližnji preteklosti in, širše, v sodobni »zgodovini od spodaj« tudi komen- tirane zbirke individualnih (pisnih) pripovedi o življenju. V tem kontekstu se dokumentirajo tudi »spomini, ki so bili [predhodno, v času ZSSR] zanikani spomini, spomini, ki so skoraj izginili« (Paju 87) in se lahko kot skupno-relevantne spominske teme vgrajujejo v prenovljeni kulturni spomin. Nespregledljiv primer akomoda- cije »zgodovine od spodaj« v prenavljanje nacionalno-skupnostnega kulturnega spomina se zdi prav estonski projekt iz zadnjih let pred razpadom ZSSR: na pobudo (1988) Združbe za estonsko dediščino (Eesti Muinsuskaitse Selts) in (1989) Estonskega literarnega muzeja v Tartuju je bilo »v nekaj letih […] zbranih tisoče strani zabeleženih spominov« (Hinrikus 69) na čas vse od prve estonske države (1918) 13 Škamperle (45) opredeli Rebulo kot religioznega avtorja in katoliškega pisatelja. 14 To razširitev nakazuje zgodovinopisna analiza literarizacije novejše slovenske zgodovine, ki primerja Rebulov Nokturno in roman Zatemnitev Borisa Pahorja. Oba umeščata dogajanje na Primorsko pod fašizmom, a različno »prikazujeta položaj iz zornega kota primorskega partizanstva na eni in vloge primorske duhovščine na drugi strani in tako primorska situacija [… sicer] izstopa iz vseslovenskega konteksta, a hkrati problematizira dogajanje v njem.« (Pelikan, »Zgodovinski« 49) PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 24 preko sovjetske, nato nacistične okupacije in povojne ponovne ume- stitve Estonije v državo ZSSR. Zbiranje se je začelo še pred razpadom ZSSR: glede na čas zapisa15 so bili ti spomini v statusu Foucaultevega pojma »kontramemorije«.16 Roman Golobice je motivno-tematsko precej usklajen s temi osebno-spominskimi vsebinami, vsaj kolikor je to razvidno iz obsežnega izbora teh pripovedi o življenju v angle- škem prevodu (Carrying Linda's Stone). Ta obsega zgodovinopisno komentirani izbor življenjskih pripovedi (life narrative) žensk, ki pa seveda govorijo tudi o moških, otrocih, starih starših itn. in s tem vključujejo zgodbe različnih članov družine, širše rodbine in sosedskih skupnosti posamezne pripovedovalke. Tudi naslov izbora ni naklju- čen: Linda je mitska (!) junakinja, mati junaka iz estonskega epa o davni preteklosti Kalevipoeg. Eksplicitno povezano s prenavljanjem kulturnega spomina pa je zgodovinopisno delo Memories Denied, ki kombinira komunikacijsko-spominske vsebine, podane v spominih in pričevanjih, dokumente različnih oblasti in povzete orise dogodkov z navedenimi dokumentarnimi ali zgodovinopisnimi referencami. Za primerjavo »tekstov in kontekstov« bo tu uporabljen še sodobni znanstveno-zgodovinopisni pregled estonske zgodovine 20. stoletja (Pajur in Tannberg), objavljen v založništvu Univerze v Tartuju (kar smemo razumeti kot znanstveno relevantno predstavitev nacionalne zgodovine, in sicer v angleškem prevodu, torej namenjeno medna- rodni skupnosti). Prikazani čas zgodb(e) v romanu Golobice obsega dogodke med letoma 1941 in 1966, v središču pa je vojni čas. Doživljanje osrednjih likov romana soustvarjajo tudi njihovi spomini na izkustva izpred časa vojne (kot v pripovedih ljudi iz omenjenih zbirk) in priklicujejo dogodke, ki pogojujejo specifiko vojne v estonskem prostoru. Roman to pripo- vedno poudarja z diskontinuiranim razmeščanjem dogodkov v sosledje poglavij in z motivno-tematsko kompleksnostjo: sintetično povezuje več nacionalno-relevantnih in predhodno »zanikano«-spominskih tem. Referenčni zgodbeni dogodki so v romanu (po analogiji z razmerjem 15 »Življenjske zgodbe so se zbirale že v sovjetski dobi. Mnogo ljudi je zaupalo svoje zgodbe Literarnemu muzeju in jih predalo rokopisnemu oddelku, ne da bi želeli ali upali na objavo v tej dobi. Ustvarili so sporočila za neznano prihodnost«. »Različni estonski muzeji in arhivi v celoti hranijo od šest do deset tisoč avtobiografskih besedil ali spominov.« (Hinrikus 69, 70) 16 Delujejo kot »izzivanje državne hegemonije nad diskurzivno domeno preteklo- sti. Lahko se pojavijo tudi ob menjavi režima, kar s seboj prinaša novo interpretacijo preteklosti, kot to ilustrira uradna zavrnitev prejšnjih sovjetskih zgodovinskih narati- vov v Srednji in Vzhodni Evropi.« (Gibson 43) Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 25 med osebnim in kolektivnim spominom) razporejeni v individualne, a neločljivo (rodbinsko in/ali vaško-skupnostno) povezane zgodbe treh osrednjih literarnih likov. Roland Simson je v precej »črno-beli« karakterizaciji dveh moških likov nedvoumno »pozitivec«: je sin razlaščenega in nato izginulega (deportiranega) lastnika manjše kmetije, vseskozi pa predvsem upor- nik, angažiran za suverenost Estonije. Kot okupatorja dojema tako sovjetski kot nacistični režim. Dojemanje obeh, enako kot predho- dne carsko-ruske oblasti ter ekonomskih privilegijev baltsko-nemškega plemstva v estonskem prostoru kot tujega (kolonialnega) gospostva, je utemeljeno v zgodovinskih dejstvih (v »kontekstih«).17 Zato se Roland v teku vojne torej ne vključi v Estonski korpus, ki ga formira Rdeča armada zoper nacistično okupacijo, in prav tako se ne vključi v Estonsko legijo, ki jo formira okupatorska nemška nacistična vojska zoper sovjet- sko okupacijo. Je vojak iz skupine, ki se v zavezniški Finski18 izuri za boj, predvidoma v bodoči estonski vojski. Po nemški okupaciji organi- zira množične prebege estonskih vojaških obveznikov in civilistov čez morje. Po izdaji je ujetnik v nacističnem koncentracijskem taborišču Klooga. Po ponovnem prihodu Rdeče armade ter ponovni priključitvi Estonije v ZSSR je upornik zoper sovjetsko nadoblast v gozdni gverili: vojak t. i. gozdnih bratov (bratovščine).19 Ko sovjetska oblast te skupine 17 Tretjerajhovsko gospostvo je obnovilo predhodno nemško obvladovanje eston- skega prostora: ob izteku I. svetovne vojne je baltsko-nemško plemstvo, ki je še v začetku 20. stoletja posedovalo 58 % zemljišč v pretežno agrarni Estoniji in imelo zlasti v Talinu (prim. Talivee) do leta 1904 tudi kulturno in politično premoč, spričo »boljševiške grožnje v neposredni soseščini« pozvalo na pomoč Berlin. (Pajur in Tan- nberg 10, 15, 17‒18, Paju 80‒81) Tedaj je nemška vojaška zasedba začasno onemo- gočila uveljavitev prve estonske deklaracije neodvisnosti. Z uspešno izrabo okoliščin I. svetovne vojne in predrevolucijskega vrenja v Ruskem carstvu l. 1917, ko je Vsee- stonski kongres v Tartuju začasni vladi poslal osnutek zakona o estonski avtonomiji, je bil slednji v tej inštituciji sprejet 5. 6. in je odpravil baltsko-nemške, po švedski kapitulaciji l. 1710 pridobljene »srednjeveške privilegije«. Oktobrska revolucija in sprememba režima (zlasti z opcijo pridobitve zemlje po razlastitvi nemških veleposest- nikov v pretežno agrarni Estoniji) pa je imela somišljenike tudi v Estoniji. A kmetje niso dobili zemlje in (tudi spričo nasilja) je podpora boljševizmu precej upadla (prim. Paju 78‒81). 18 Med II. svetovno vojno so se estonski vojaški obvezniki, ki so se hoteli izogniti mobilizaciji v nacistično nemško vojsko in se boriti proti sovjetski Rdeči armadi, vklju- čevali tudi v finsko vojsko. (Pajur in Tannberg 53) 19 Angl. prevod: Forest Brothers (Pajur in Tannberg 72) oz. the forest brethren (Jõe- Cannon 56). »Gozdna bratovščina« izvaja gverilsko-vojaški odpor zoper sovjetsko okupacijo med letoma 1944 oz. 1945 in 1953 in v njej naj bi (z različno dolgimi obdobji udeležbe) delovalo okrog 30.000 moških oz. 3 % populacije estonskega pro- PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 26 gozdnih bratov v začetku petdesetih let dokončno uniči, Roland velja za prebežnika na Švedsko. (Konec naj tu ostane nepovedan.) Drugi osred nji lik Golobic, nedvoumno »negativec«, je Edgar: Rolandov bratranec, nekoč študent univerze v Tartuju,20 leta 1941 dezerter (kot mnogi Estonci) iz Rdeče armade in Rolandov sočlan »finske« eston- ske vojaške enote (predstavljen kot slabič). Po nemški okupaciji kola- borira: je podporni izvajalec nacistične (kolonizacijske) ekonomije (petrokemične industrije z delovno silo iz koncentracijskih taborišč), vključen tudi v izvedbo nacističnega genocida nad Judi v estonskem prostoru (prim. Paju), nacistični oblasti pa izda bratranca in lastno ženo, Rolanda in Juudit. Po vrnitvi Rdeče armade se Edgar pretvarja, da je taboriščnik iz Klooge. Kljub temu ga režim deportira v Sibirijo. Po vrnitvi si ustvarja kariero kot (lažna) priča na montiranih procesih, KGB-jevec (»tovariš Parts«). Vohuni in piše sovjetsko »zgodovinopi- sno« knjigo »V srži nacistične okupacije«. Pisanje je krinka za iska- nje Rolanda, ki ve za njegovo kolaboracijo z nacisti in bi ga lahko uničil, kot Edgar uničuje druge v svoji (sprva) preživetveni strategiji v povojnem režimu (prim. Oksanen 217). Tretji osrednji lik romana je Juudit: Edgarjeva žena, meščanka iz Talina. Med vojno na Rolandov ukaz zapelje nemškega častnika, se zaljubi, išče preživetveno varnost in kolaborira z Nemci, ob tem (neprepričano) pomaga v organizaciji estonskih prebegov. Po vrnitvi sovjetske oblasti jo Roland skriva v svoji gozdni gverilski enoti. Leta 1948 se vrne v mesto, naleti na soproga, (spet neuspešno) zaživita skupaj, a vsaj od montiranega procesa, na katerem »priča« soprog, je psihično uničena: razpeta med željo po znosnih ekonomskih pogojih, strahom, kdaj jo bo režim razkril, in naraščajočo travmo. (Konec zamolčimo.) Proti koncu roman uvede četrti lik, Evelin, iz generacije potomcev. Zaplete se s »sovražnikom države«, kar njo in njene prednike vodi v Edgarjevo KGB-jevsko past. Zaradi motivno-tematske kompleksnosti romana lahko le nekaj motivnih primerov in simbolni pomen pripovedne strukturacije romana služi za primerjalni vpogled v ujemanje vrednosti, ki je v predstavljanju estonske bližnje, predvsem vojne preteklosti dodeljena stora, podporno pa več: »[ž]enske so vzdrževale obsežen podporni sistem, mnoge so bile zaradi svoje podpore bratovščini ustreljene ali obsojene na težko delo v Sibiriji.« (Jõe-Cannon 56) Ta ženski podporni sistem je nakazan ob Rolandovi usodi tudi v romanu Golobice. Povojne, t. i. marčevske množične deportacije (25.‒29. 3. 1949), ki so zaobsegle veliko število žensk (in otrok) (Jõe-Cannon 53), so močno oslabile gozd no gverilo oz. »vojno po vojni«: »več kot 20.700 ljudi je bilo deportiranih iz Esto- nije v Sibirijo«. (Pajur in Tannberg 72) 20 Tam se je formirala ideja o neodvisni Estoniji (prim. Paju 63). Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 27 estonski neodvisnosti in kolektivni identiteti nacionalnosti: v romanu, spominopisju in znanstveno-zgodovinopisnem pregledu nacionalne zgodovine 20. stoletja. Parateksti naslovov poglavij »citatno« predstavljajo vsakokrat prika- zano leto dogajanja v vizualnem mediju poštnih znamk. To je znak zgodovinsko-žanrske identitete tega romana, ki s tem jasno sporoča, da se fikcijska pripoved utemeljuje v dokumentirani pretekli realno- sti: znamke so materialna evidenca vsakokratne oblasti nad prostorom. Vizualni citat v naslovu poglavja dopolnjuje navedba kraja zgodbenih dogodkov (za 1941: Sovjetska socialistična republika, nato Generalni komisariat Estonija / Državni komisariat za vzhodna območja). V dina- miki tega simbolnega kodiranja oblasti nad časom in krajem dogaja- nja opazno (in zgodovinsko dejansko) ni neodvisne estonske oblasti, ki pa jo v pripoved stalno priklicuje Rolandovo doživljanje dogodkov. Razmerje med obojim sugerira okupacijski status vsakokratne oblasti na znamki. Eksplicitno se takšna opredelitev predhodnih oblasti izpisuje v sodobnem nacionalnem znanstvenem zgodovinopisju in prevladuje v spominopisju.21 Poleg tega tako Roland kot Juudit sprva doživljata nemško okupacijo kot osvoboditev izpod sovjetskega režima ‒ a samo za trenutek.22 Juuditino doživljanje: Mesto je bilo še vedno polno ran in izsesano do praznega, ulice so se pogrezale pod trupli konj in sovjetskih vojakov, med njimi je mezelo od hroščev, toda kmalu bo tudi to odstranjeno. […] iz ruševin se bo dvignil mir, […] deporti- ranci se bodo morda vrnili […], ne bo več trkanja na vrata sredi noči, Nemčija 21 Referenčna obdobja so (v naslovih enotno) poimenovana kot: »Sovjetska oku- pacija«, »Nemška okupacija«, »Estonska udeležba v II. svetovni vojni«; »Sovjetska Estonija«. (Pajur in Tannberg 47, 48, 52, 55) Ali: »Sovjetska okupacija (1940‒41)«, »Nacistična okupacija (1941‒1944), »Znova sovjetska okupacija (1944‒53)«, »Post- stalinistično obdobje (1953‒1985)«. (Jõe-Cannon 50, 52, 53, 56) Ali: »Prva sovjetska okupacija«, v opisu medvojnega časa prav tako: »nemška okupacija«, nato pa: »Sovjet- sko obdobje«. (Hinrikus 67, 77 itn.), »oba okupatorja, Nemci in Rusi« (Paju 270) itn. 22 Paju opozarja, da je bilo nacionalsocialistično gibanje v neodvisni Estoniji ob koncu l. 1933 »kriminalizirano«, tudi zaradi preprečitve obnove vpliva baltskih Nem- cev in zaščite judovske manjšine (160‒164). Drugačna je bila situacija poleti 1941 po umiku Rdeče armade iz Estonije: »občutek hvaležnosti« je sprejel »nemške zavojevalce, kot da bi ti rešili Estonijo pred srhljivim zlom. Po zapiranju, deportacijah in množič- nih umorih, ki so zaznamovali sovjetsko okupacijo, je estonsko prebivalstvo, vključno z mnogimi Judi naivno verjelo, da bo nemška okupacija človečnejša.« »Prihod Nemcev je imel v različnih delih Estonije različen pomen. Moja mama je videla nemški požig njene domače vasi. A v […] mestu Pärnu so Nemce praznično sprejeli,« podobno v drugih mestih. Temu sledi povzemanje ene od pričevalk in opis nacistične represije nad Judi. (Paju 270‒275) PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 28 bo dobila vojno ‒ boljše prihodnosti si ni bilo mogoče zamisliti. […] Toda čeprav si je to Juudit še pred nekaj trenutki močno želela, ji je misel v delcu sekunde postala nevzdržna in […] brezbrižnost je zamenjal strah pred tistim, kar bo prišlo. (Oksanen 34) Rolandovo doživljanje: Vse to je pomenilo, da smo se odkrižali boljševikov. […] izvod časnika Järve. Na prvi strani sem zagledal zapis v črnem okvirčku […]. 'V spomin na vse, ki so padli za osvoboditev Estonije' […]. Ostale sem pustil, naj blebetajo. Nenadoma sem spoznal, da že živijo v osvobojeni državi. Kot da se ne bi nikoli borili. Kot da bi že nastopil mir. […] Je bilo res že vsega konec? […] Ali smem res že upati, da nam bodo kmalu vrnili kmetijo […] Morda se bodo deportiranci iz Sibirije lahko vrnili v domovino [… A se takoj ove ] Vojne ni bilo konec. […] Bil sem prepričan, da bodo mobilizacijske uredbe boljševikov […] kmalu zamenjale nemške. (Oksanen 44‒45) V obeh doživljanjih se ponovi (in ob še mnogih ponovitvah posebej izpostavi) spomin na (tu prvo) množično deportacijo v Sibirijo kot motiv, ki priklicuje temo kolektivne travme.23 V naslednjem poglavju sledi Juuditina misel, ki osmišlja naslov romana in sugerira strah tudi pred nemško-nacistično okupacijo: »odvrnila […] je pogled od ženske, ki je v izložbi […] nameščala veliko fotografijo Hitlerja, odmaknila je pogled od napisa 'Hitler, osvoboditelj' […]. V bližini bolnice so nemški vojaki lovili golobice […]: 'Lonec je že pristavljen!'« (Oksanen 48‒49). Kulturni spomin se oblikuje tudi v simbolnem kodiranju spominskih vsebin, ki si jih delijo številni osebni spomini. Pomenljiv motiv, ekspli- citen simbol nacionalne kolektivne identitete je nacionalna zastava: v Golobicah je pomen izobešenja nacionalne zastave s Pikk Hermann, 23 Sovjetske množične »junijske deportacije« Estoncev v Sibirijo se omenijo tudi ob uradniškem načrtu o izvedbi nacističnih deportacij Judov v Estoniji; avtor poročila je kolaborant Edgar. (Oksanen 172) Omenjane so tudi na začetku in koncu I. dela romana ob usodi Rolandovega očeta (25, 86). Izpostavlja jih sodobno estonsko nacio- nalno zgodovinopisje: »[č]e so aretacije sprva zajele predvsem predhodno elito (konec l. 1940 […]), se je represija kmalu razširila na vse socialne ravni in ustvarjala atmosfero strahu […] Vrhunec je dosegla 14. junija 1941 v sočasnih množičnih deportacijah iz Estonije, Litve in Latvije. Rezultat je bila nasilna deportacija 10.000 Estoncev brez kakršnega koli sojenja […]. Moške žrtve deportacije so bile aretirane in poslane v delovna taborišča, kjer je večina od njih umrla ali bila ubitih, ženske in otroci pa so bili prisilno izseljeni v Sibirijo.« (Pajur in Tannberg 48) Marčevske deportacije l. 1949 so doletele »več kot 20.700 ljudi iz Estonije« (ibid. 72–73). Zgodovinopisni pregled z obsegom besedila o deportacijah, roman pa s ponovitvami omemb in z vsaj dvakratno omembo strahu Estoncev »pred vlaki« nakazujeta, da so sovjetske deportacije v kolek- tivnem spominu posebej močna kolektivna travma. Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 29 stolpa gradu Toompea v Talinu,24 izpostavljen ob odhodu nemške vojske in pred prihodom Rdeče armade, v času petdnevne samostojno- sti Estonije (18.–22. 9. 1944), kar je sovjetsko zgodovinopisje zamol- čevalo (prim. Oksanen 331). Isti dogodek omeni Paju (281) s sklicem na poročilo finskega časopisa (1944) in ga predhodno argumentira kot zanikani spomin, odsoten v sovjetskem šolskem kurikulumu. V sodob- nem estonskem zgodovinopisnem pregledu je prav gesta izobešenja nacionalne zastave omenjena trikrat: ob datumu estonske državnosti (24. 2. 1989) ter v kronološkem pregledu ob prvi razglasitvi neodvi- snosti l. 1918 in ob odcepitvi od ZSSR (Pajur in Tannberg 86, 111). Usodo nacionalne zastave ob prihodu ali nacistične ali sovjetske vojske omenja več »življenjskih zgodb« v Carrying Linda's Stone. Na ceremo- nialne oblike, v katerih se prezentirajo osrednje kolektivno-spominske teme v kulturi spominjanja, se nanaša v Golobicah motiv ilegalnega opozicijskega študentskega sprevoda v Talinu leta 1965, ta pa referira na starodavni estonski upor (»noč sv. Jurija«, 23. april 1343) – tedaj germanskemu – gospostvu, ki ga beleži nacionalno zgodovinopisje (prim. Jõe-Cannon). Dejstvo, da sta zgodbi Juudit in Edgarja (proti koncu pa tudi zgodba Evelin) podani v tretjeosebni pripovedi, »pozitivec« Roland pa dobi prvoosebno-pripovedni privilegij lastnega glasu, dodatno nakazuje, da implicitni avtor v upodabljanju te skupne estonske vojne preteklosti najbrž ni nevtralen v predstavljanju prej zamolčanih skupno-spomin- skih estonskih tem (in potencialno razdeljenega spomina). Dodatno podpira to vrednotenje sama strukturacija pripovedi, ki se postopno razcepi v povsem očitno jukstapozicijo dveh podob preteklosti. Eno gradi (personalna) pripoved dogodkovno povezanih zgodb predvsem Rolanda, Juudit in Edgarja (proti koncu še Evelin, povojne potomke); fokalizacija se po poglavjih premešča med temi liki. Pripoved pa sčasoma začnejo prekinjati označeni ali tudi neoznačeni deli besedila (vključno z motti) kot vložna pripoved o celo tudi nekaj istih dogodkih (zlasti v nacističnem taborišču Klooga), ki pa jo piše eden od teh likov, torej Edgar. Iz te »zgodovinopisne«, mestoma tudi lažno-pričevanjske prvo- osebne pripovedi »udarja« citatni politično-ideološki diskurz s frazami, kot so npr.: (predvojna) »meščansko-fašistična Estonija« (Oksanen 218) ali »[t]ik preden je sovjetska vojska Estonijo rešila izpod jarma nacističnega suženjstva …« (ibid. 368; podobne formulacije so citirane v Paju). Izven te vložne pripovedi pa je roman v oznakah vojne usklajen 24 Retoriko prostora estonske prestolnice Talin in simboliko gradu analizira študija Elle-Mari Talivee. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 30 s sodobnim estonskim zgodovinopisjem in spominopisjem.25 Glede na predhodno pripovedovane »iste« vojne dogodke v Rolandovi zgodbi se Edgarjevo pisanje o estonskem »nacističnem zločincu« Rolandu/Marku razkriva kot grotesken konstrukt: režimsko-zgodovinopisno ponareja- nje preteklosti.26 Tretjeosebno personalno pripovedovana Edgarjeva doživljanja in izkustva se seveda razlikujejo od njegove pisne pona- redbe preteklosti. Še več: falsifikator o svoji pripovedni manipulaciji tudi razmišlja, tako da je razmerje med pripovedovanjem falsifikata in falsifikatorjevo refleksijo o pisanju falsifikata ‒ metafikcijsko razmerje, ki dodatno groteskno-parodično sugerira fikcijski značaj te njegove medvojne estonske »zgodovine«. To, pripovedno-vložno metafikcijsko razmerje tudi eksplicitno simbolno razveljavlja sovjetsko zgodovino- pisje o Estoniji v okvirni strukturi jukstapozicije dveh podob estonske medvojne preteklosti. V drugi podobi preteklosti pa personalna pripoved zgodb(e) osre- dnjih likov motivno-tematsko oblikuje vsebine, ki so bile predhodno politično-ideološko nezaželene (estonsko doživljanje sovjetske okupa- cije kot nasilja, množičnost dveh deportacij, podpora prebivalstva povojni odporniški vojski) in s tem v statusu »zamolčanega« ali uradno »zanikanega spomina« ali »kontramemorije«. Ta v tranzicijskih prosto- rih sicer praviloma ustvarja tudi »razdeljeni spomin« ali delovanje »konfliktnih si pogledov« (Hinrikus 75). Zgodba četrtega lika, Evelin kot potomke generacije tistih, ki jih je usodno opredelila vojna, najprej nakazuje, da bi lahko pripovedno »argumentirala« malce manj negativi- 25 Z vidika kontrapunktnega branja je v Golobicah in »kontekstih« diskurzivno pomenljiva odsotnost sovjetsko-zgodovinopisnega poimenovanja II. svetovne vojne kot »domoljubne« oz. domovinske vojne. »[D]ruga svetovna vojna je postala v ZSSR uradno znana kot 'velika domoljubna vojna'« (Hobsbawm 162); to poimenovanje se je v ruskem in beloruskem prostoru ohranilo tudi v času razkroja ZSSR, kot lahko raz- biramo npr. v pričevanjih, ki jih zbere Svetlana Aleksijevič (v publikacijah Last Witnes- ses (2019) ali Vojna nima ženskega obraza (2021); izvirnika sta izšla leta 1985), ali v postsovjetskih zgodovinopisnih študijah, npr. Deti Velikoi Otechestvennoi voiny (2002) N. K. Petrove. V estonski zgodovini je zmaga nad nacizmom povezana s ponovno sov- jetsko oblastjo. Zapletena situacija estonskega prostora med letoma 1941 in 1945 je v estonskem spominopisju in sodobni znanstveno-zgodovinopisni nacionalni zgodovini poimenovana kot »II. svetovna vojna« (npr.: »Estonian involvement in World War II«; Pajur in Tannberg 52 in drugje). 26 Prosovjetsko pisanje estonske medvojne zgodovine se lahko razume kot refe- renca na del sovjetske zunanje politike (prim. Hinrikus), ki se po vojni usmeri v med- narodno diskreditacijo zelo številčne emigrantske estonske skupnosti in njenih poli- tičnih prizadevanj za rekonstitucijo neodvisne Estonije: diskreditacijo (»meščanskih«) »nacionalistov« vzpostavljajo argumenti o potencialni estonski medvojni podpori naci- stičnemu režimu na Baltiku. Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 31 stično podobo povojne sovjetsko-estonske vsakdanjosti in s tem uteme- ljevala »razdeljeni spomin« na to obdobje: zgodba potomke zajema čas v obdobju »otoplitve« v ZSSR. Evelin (iz kmečke družine) se je »rešila kolhoza« (Oksanen 346), je študentka v Talinu in v danih režimskih pogojih načrtuje mirno življenje z družino, domom in uradniško službo: to je uresničljivo, čeprav zaznava pomanjkanje in ponotra- nji previdnost pred režimom. Sprva bi za njeno dojemanje resnično- sti zlahka veljalo to, kar opaža Ene Kõresaar, ko raziskuje življenjske zgodbe povojnih generacij estonske skupnosti: »četudi je sovjetska era izrisana negativno, je vsakdanje sovjetsko življenje opisano v pozitivni luči.« (povzema Hinrikus 75) Vendar nakazana katastrofa, potem ko ljubezen pripelje Evelin med študente, ki manifestirajo idejo estonske neodvisnosti, močno prevprašuje dejanskost poststalinistične »odjuge« in v tem roman ni usklajen z omenjenimi življenjskimi zgodbami: zdi se, da iztek pripovedi ne daje tematskih argumentov za »pozitivni spomin« na poststalinistično obdobje. (Po ustnih informacijah avtorici članka je bila recepcija romana v estonskem prostoru ambivalentna.) Mnoge motive, ki neposredno oblikujejo življenja osrednjih likov Golobic, in teme, ki jih povezujejo, primerjalno najdemo torej tudi v pripovedih o življenju in pričevanjih, ki se nanašajo na življenje v med- in povojni Estoniji. Dogodki v romanu ustrezajo kronologiji iz znanstvenega zgodovinopisja. Zaradi fokusacije na estonski prostor roman natančneje ne razvije kolektivno-spominske teme deportacij v Sibirijo, jo pa mnogokrat priklicuje v omembah. Tudi kolektivno- -spominska tema povojne estonske emigracije na Zahodu je zato razvita le v Edgarjevi falsificirani »zgodovini«. In nazadnje v Golobicah tudi ni važnejših motivov rusifikacije,27 slednje pa sicer ni v nasprotju s sodob- nim kontekstom referenčnega prostora zgodbe: »[v] razpravi o postsov- jetskih estonskih zgodovinskih učbenikih Heiko Pääbo prikaže, kako estonski učbeniki zavračajo idejo iz sovjetskega obdobja, da Estonija pripada ruskemu civilizacijskemu svetu, in preokvirijo pripoved o estonski zgodovini v kontekstu baltiške regije kot alternativne regio- nalne identitete in zgodovinskega prostora.« (Gibson 43) 27 Zgodovinopisje izpostavi naraščajočo redukcijo estonskega deleža v populaciji socialistične Estonije: od 90,6 % leta 1897 pade na 61,5 % leta 1989. Številke govorijo v prid rusifikaciji prostora, nanje pa močno vplivajo množične deportacije estonske populacije in politična migracija. (Pajur in Tannberg 72) PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 32 Za sklep Primerjalna analiza obeh sodobnih romanov o vojni in njunih znan- stveno-zgodovinopisnih in spominopisnih kontekstov je pokazala njihovo precejšnje motivno-tematsko ujemanje: tudi oba sodobna romana oblikujeta podobo II. svetovne vojne kot še bližnje, in sicer eksistenčno-limitne preteklosti estonske in slovenske etnične, nacio- nalno opredeljene skupnosti z eno temo (Nokturno) oziroma sintezo več tem (Golobice), ki so se predhodno vzdrževale kot »zamolčani spomin« pretežno na liniji komunikacijskega spomina. Z literarnim oblikovanjem teh tem oba romana sugerirata njihovo nacionalno- -idejno relevantnost za vključitev v postsocialistično preformirani kulturni spomin v (re)konstituirani nacionalni, slovenski oziroma estonski državi. Kljub visokemu ovrednotenju nacionalnega vidika kolektivne identitete pa oba romana ali eksplicitno (Nokturno) ali potencialno odpirata idejo naroda čezetnični vrednoti nacionalne države: Nokturno z religiozno idejo narodu nadrejenega krščanstva in z likom italijanskega duhovnika, ki v času fašističnega poitalijanče- vanja podpira slovenski odpor, Golobice pa s potencialno judovskim priimkom lika,28 ki mu je v predstavljanju estonskega boja za neod- visno nacionalno državo pripisana vloga »pozitivca« v zgodbi. V tej (interpretacijski) možnosti se Golobice (torej potencialno) razliku- jejo od zbirke pripovedi o življenju Carying Linda's Stone ali znan- stveno-zgodovinopisnega pregleda estonske nacionalne zgodovine 20. stoletja, saj tema judovske manjšine ali etničnih manjšin v njiju ni očitneje razvita, pač pa jo obsežno razvija zgodovinopisno delo z vložnimi spomini in pričevanji Memories Denied, ki tudi to temo umešča v predhodno zamolčani oz. »zanikani spomin« in tudi z njo, s tem pa tudi z idejo čezetničnosti nacionalne države prenavlja estonski kulturni spomin. 28 Slovenska prevajalka romana Julija Potrč (384) opozarja, da priimek Simson lahko konotira njegovo estonsko-judovsko »poreklo«. Roland prepoznava izkustvo režimskega nasilja (deportacije, taborišča) kot skupno za estonsko in judovsko skup- nost v II. svetovni vojni. (Prim. Oksanen 173) Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 33 LITERATURA Assmann, Jan. Kultura pamćenja. Prev. Nikola B. Cvetković. Beograd: Prosveta, 2011. Calic, Marie-Janine. Zgodovina jugovzhodne Evrope. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2019. Cerkvenik, Denis. Operacijska cona za Jadransko Primorje od 1943 do 1945 s poudar- koma na pravnem statusu in kolaboracionizmu. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2021. Cornis-Pope, Marcel, in John Neubauer. »General Introduction«. History of the lit- erary cultures of East-Central Europe. Junctures and disjunctures of the 19th and 20th centuries. Vol. 1. Ur. Marcel Cornis-Pope in John Neubauer. Amsterdam, Philadelphia, PA: John Benjamins, 2004. 1–18. Dović, Marijan. »Slovenska literarna kultura v okviru Vzhodne Srednje Evrope«. Primerjalna književnost 31.2 (2008): 159−169. Gibson, Catherine. Borderlands between History and Memory. Latgale's Palimpsestuous Past in Contemporary Latvia. Politics and Society in the Baltic Sea Region 4. Tartu: University of Tartu Press, 2016. Hinrikus, Rutt. »Life stories as memory«. Carrying Linda's Stones. An Anthology of Estonian Women' Life Stories. Ur. Suzanne Stiver Lie, Lynda Malik, Ilvi Jõe-Cannon in Rutt Hinrikus. Talin: Tallinn University Press, 2009. 67−90. Hirsch, Marianne. The Generation of Postmemory: writing and visual culture after the Holocaust. New York, NY: Columbia University Press, 2012. Hladnik, Miran. Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Znanstvena založba Filo- zofske fakultete, 2009. Hobsbawm, Eric. Čas skrajnosti. Svetovna zgodovina 1914−1991. Ljubljana: Znan- stveno in publicistično središče, 2000. Jõe-Cannon, Ilvi. »A look at Estonian history«. Carrying Linda's Stones. An Anthology of Estonian Women's Life Stories. Ur. Suzanne Stiver Lie, Lynda Malik, Ilvi Jõe- Cannon in Rutt Hinrikus. Talin: Tallinn University Press, 2009. 44−66. Juvan, Marko. Literarna veda v rekonstrukciji. Ljubljana: LUD Literatura, 2006. Juvan, Marko. Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem. Ljubljana: LUD Lite- ratura, 2012. Koron, Alenka. »Holokavst med zgodovino in fikcijo: primer Litellovega romana Soje- nice«. Primerjalna književnost 38.3 (2015): 173–184. Kuljić, Todor. Kultura spominjanja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul- tete, 2012. Lukić, Jasmina. »Recent historical novels and historiographic metafiction in the Balkans«. History of the literary cultures of East-Central Europe. Junctures and disjunctures of the 19th and 20th centuries. Vol. 1. Ur. Marcel Cornis-Pope in John Neubauer. Amsterdam, Philadelphia, PA: John Benjamins, 2004. 480−493. Matajc, Vanesa. »Medbesedilna razmerja med ustno zgodovino in literaturo v pričeva- nju«. Acta Histriae 19.1−2 (2011): 301−318. Matajc, Vanesa. »Border Fascism in the Venezia Giulia: the issue of 'proximate col- ony' in Slovenian literature«. Acta Histriae 24.4 (2016): 939−958. Oksanen, Sofi. Stalinove krave. Prev. Julija Potrč Šavli. Ljubljana: Beletrina, 2019. Oksanen, Sofi. Ko golobice izginejo. Prev. Julija Potrč. Ljubljana: Beletrina, 2016. Oksanen, Sofi. Očiščenje. Prev. Bibi Ovaska Prelesnik. Radovljica: Didakta, 2011. Paju, Imri. Memories Denied. Helsinki: Like Publishing Ltd., 2006. Pajur, Ago, in Tōnu Tannberg. History of Estonia 1918−2017. A brief overview. Tartu: University of Tartu Press, 2017. PKn, letnik 45, št. 2, Ljubljana, avgust 2022 34 Pelikan, Egon. »Zgodovinski roman med nacionalno identiteto, ideologijami in 'zgo- dovinskimi žanri'«. Primerjalna književnost 30.3 (2007): 43−53. Pelikan, Egon. Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Ljubljana: Nova revija, 2002. Pirjevec, Jože. Partizani. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020. Potrč, Julija. »Estonija med dvema ognjema«. Ko golobice izginejo. Avtorica Sofi Oksanen. Ljubljana: Beletrina, 2016. 379−389. Pucherová, Dorota, in Róbert Gáfrik, ur. Postcolonial Europe? Essays on Post-Communist Literatures and Cultures. Leiden, Boston: Brill Rodopi, 2015. Rebula, Alojz. Nokturno za Primorsko. Celje: Mohorjeva družba, 2004. Segel, Harold B. The Columbia Literary History of Eastern Europe Since 1945. New York, NY: Columbia University Press, 2008. Sivec Skrt, Nina. Etika in literatura v pripovednih žanrih med dokumentarnostjo in fikcijo. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2020. Škamperle, Igor. »Religiozna motivika v literarnem delu Alojza Rebule«. Rebulov zbor- nik. Ur. Marija Pirjevec. Trst: Mladika, 2015. 43−48. Talivee, Elle-Mari. »Literary Tallinn at the end of the nineteenth century: the struc- ture of its townscape: an overview«. Neohelicon 41.1 (2014): 51−62. Veeser, H. Aram, ur. The New Historicism. New York, NY; London: Routledge, 1989. Two Contemporary Novels about the World War II in Their Contexts of the Transition Epoch Keywords: literature and war / Slovenian literature / Finnish literature / culture of remembrance / World War II / national identity / Rebula, Alojz: Nocturno for the Littoral / Oksanen, Sofi: When the Doves Disappeared This article presents a comparative analysis of two contemporary novels about the World War II from the aspect of the relations of their motifs and themes with contemporary scientific historiography and memoirs about this war in their respective cultures. The Slovenian novel Nocturne for the Littoral (2004) by Alojz Rebula refers to the World War II in the Slovenian space, and the novel When the Doves Disappeared (2012) by the Finnish author Sofi Oksanen refers to the World War II in the Estonian space. The analysis is based on the application of New Historicism’s comparative analysis of “texts and contexts” to the theory of memory culture. It reveals a correspondence of motifs and themes in both novels with the historiographical and memorial contexts in the referential spaces of their narratives, in the sense of the emergence of the “new”, hitherto relatively repressed themes of the memory of World War II and its pronounced geopolitical consequences in both referential (re)nation- alised cultural spaces. Nocturne forms one, The Doves a multiplicity of synthet- Vanesa Matajc: Sodobna romana o drugi svetovni vojni v njunih tranzicijskih kontekstih 35 ically interwoven themes of inherited memory previously maintained mainly in the realm of communicative memory, creating an entangled memory. The comparative analysis leads to the conclusion that both novels participate in the contemporary transformations of cultural memory in the age of transition, i.e., in the cultural memory of the still recent past of the World War II and its geopolitical aftermath in the two cultural spaces of (re)constitutionalized nation-states as referential spaces of their stories. 1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article UDK 82.091:94(4)«1939/1945« 821.163.6.09Rebula A. 821.511.111.09Oksanen S. DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v45.i2.01