Posamezna številka 50 vi’71
Pavšalni franko v državi SHS.
Izhaja
vsak četrti. tuH! _
r,po potr eb;
Do
Slljč
Roko! naj se samo po eni strani lista napišejo, druga stran naj bo prazna. Rokopisi se ne vračajo. Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko.
Nefrankirani dopisi se ne sprejmejo.
Glasilo koroških Slooenceo.
Velja
za	celo leto	....	K	20<—
»	pol leta	....	»	ll-—
»	četrt »	....	»	6-—
»	1 mesec	....	»	2‘—
za inozemstvo primeroma več. Naročnina se plačuje vnaprej.
Za oglasila se plačuje po 40 v. med besedilom po 80 v za 1 cm* vsakokrat, minimum 24 cm*. — Za poslano se plačuje po 60 v, za parte, zahvale In Izjave po 80 v za 1 cm*. — Za male oglase se plačuje po 20 v za besedo; debelo tiskano 40 v vsakokrat; minimum 4 K.
Za izvestilo pri upravništvu 2 K posebej. Vprašanjem je za odgovor priložiti znamko.
Denar naj se pošilja na naslov: Upravništvo lista »Mir«, Prevalje, Koroško.
Leto XXXIX.
Prevalje, 5. junija 1920.
Št. 26
Pred vratini Celovca, v Žrelcu na Koroškem
se vrši v nedeljo, dne 6. junija 1920
vseslovenska
manifestacija
na vrtu grajske gostilne.
Sodelujejo: vojaška godba, Glasb, matica iz Maribora, različna pevska, telovadna in druga kulturna društva.
Spored:
Ob 10. uri predpolne (poletni 6as) :
Otvoritev ceste relec - Vetrinj s slovesno službo božjo na prostem.
Obhod po Žrelou mimo demarkacijske črte z godbo in petjem.
Manifestacijski shod, pri katerem govore: posl. Fr. Grafenauer in drugi odlični govorniki in govornice.
Popoldne ob 2. uri:
Petje, pevski zbor mariborske Glasb, matice. Gledališka predstava.
Nastop sokolskega naraščaja iz Borovelj. Tekmovanje narodnih noš s tremi darili.
Med posameznimi točkami nastopajo KOROŠKA in draga slovenska pevska društva.
Prosta zabava, srečelov, šaljiva pošta, kegljanje na dobitke, licitacije itd. — V vrtni dvorani PLES.
Posebni vlak odhaja iz Maribora ob 4 50 zjutraj, prihaja na Prevalje ob 6-30, v Pliberk ob 7. uri, v Velikovec 7‘30 ter dojde v Grabštajn približno ob 8. uri. Vozne cene so polovične.
Veselični odbor v Žrelon.
Podlistek.
R. Bringer:
Nesrečni urar«
(Iz francoščine preložil dr. J. Kotnik.)
Prebivalci Saint - Coudonnata so imeli lepo navado, vstajati s solncem vred, hoditi spat, kadar se je znočilo, jesti, kadar so bili lačni, piti, kadar so občutili žejo in delati, kadar niso imeli druzega opravila. Tako so živeli dozdaj tiho in srečno pod okriljem gorovja, ki jih je varovalo ostrih severnih vetrov.
Ničesar jim ni primanjkovalo za srečno in zadovoljno življenje. Nekaj oralov zemlje za vsakdanji kruh, kos vinograda, ki jim je rodil sladko vince, njiva repe in krompirja, da so mogli pitati svinje in da niso trpeli pomanjkanja v masti in zabeli, vrtič z zelenjavo, to je bila njihova skromna imovina. če med njimi ni bilo bogatašev, se vendar lahko reče, da ni bilo med njimi nobenega pravega siromaka.
Trg Saint-Coudonnat je ležal kot izgubljen za gorami. Železnica tedaj še ni bila napeljana tamkaj skozi. Najbližja postaja je bila oddaljena dobrih štirideset kilometrov. Nobena državna ali deželna cesta ni vezala tega ozemlja, le navadna občinska pot je vodila v Saint-Coudonnat. To pa ojogovih prebivalcev prav nič ni motilo, ker se jim je zdelo doma najbolje in tudi nikoli niso občutili potrebe, hoditi drugam.
Ker v Saint-Condonnatu ni bilo nobenega zgodovinskega spomenika in v okolici nikjer no-
Shod v Železni Kapli.
Na Tabru so se nekdaj postavili kristjani v bran Turkom. Kranjci so dali sol, Štajerci vino, Korošci so pa naredili: zajezili so Belo, in ko je pridrvel divji Turek; so pretrgali jez, da je voda poplavila vse Turke.
Tak jez proti sedanjim Turkom smo napravili binkoštui ponedeljek v Železni Kapli. Prišli so Slovenci iz Kranjskega in Štajerskega, celo bratje Hrvati in Srbi. Naredili so pa vendarle Korošci, domačini, ki so pridrveli kakor hudourniki iz Bele, Obirskega, Lepena, Remšenika, Lobnika, od blizu in daleč. To je bil pravi hudournik za ono nemškutarijo, ki še vedno na tihem upa, da bo komandirala iz trga okolico, da bo pošiljala nemške žendarje in financarje rekvirirat in kmete pritiskat.
Taboru pliberškemn sledil je sijajen tabor v Železni Kapli na binkoštni ponedeljek. Bila je to veličastna manifestacija koroških Slovencev, ki mora navdajati vsakega Jugoslovana s ponosom, pa tudi z neomajnim zaupanjem v končno zmago. — Obče spoštovani in priljubljeni okrajni sodnik g. dr. Ho d žar je kot predsednik z navdušenim govorom otvoril tabor v Železni Kapli na javnem trgu. Izredno mnogoštevilnemu ljudstvu se je brala iz obrazov navdušenost. Zato pa so tudi govorniki bili v izredno dobrem razpoloženju. Pozdravni govor je imel domači župnik, obče spoštovan gospod Grm. Lepo zaokroženi, krasni govor je pričal in izvenel v besedah: pozdravljam vas vse, posebno pa vas, poštene in nepokvarjene kmetske slovenske duše, ki ste prišle s polja, s tistega našega lepega slovenskega polja, ki ga oroša naš znoj in na katerega padajo solze našega veselja in naše bridkosti.
Nato je podelil predsednik besedo prvemu govorniku iz Ljubljane došlemu g. dr. Oblaku, ki so ga zborovalci prisrčno aklamirali. Korošci ga radi poslušajo. Govoril je o domovinski ljubezni, o tistih izgubljenih ptičkih brez gnezda, ki iščejo sreče izven doma in izdajajo svojo mater, a se končno vendar vrnejo skesano pod do-
benega lepega razgleda, tujcem tudi nikoli ni prišlo na misel, da obiščejo ta kraj, zlasti ker v trgu ni bilo nobenega hotela, nobene gostilne ali navadne krčme. Domačinom je namreč povsem zadostovala domača kapljica, pridelana v lastnih vinogradih.
Ne verjamem, da je še kje na svetu tako srečen kraj kot je bil Saint-Coudonnat.
*
* *
Toda, goijel Sreča na tem svetu nikjer ni stalna.
Nekega lepega jutra pride v Saint-Coudonnat usodepolen, majhen urar, s palico v rokah in z nahrbtnikom na plečih.
Odkod se je neki vzel?... Nikoli nihče tega ni mogel zvedeti. Zakaj je prišel v Saint-Coudonnat? To pa je postalo skoraj vsem jasno.
V resnici je to bil najzopernejši človek, ki si ga moremo sploh misliti. Bil je rumenkast, kakor kutina, suhljat kot kukavica, njegovo shujšano in mršavo telo pa je bilo zvito, kakor vinska trta. Imel je nizko zapognjeno čelo, velik nos, pod kojim je štrlelo nekaj ščetinastih brk, brade takorekoč ni bilo videti, tako da je izglodal kot prav ostudna ptica. Ob vsem tem pa njegove škilaste oči nikoli niso gledale naravnost, njegova velika ušesa pa so bila obrastla z dlako, kakor zajčje gnezdo . . . Zvedelo se je tudi, da se piše Mayer-Bruck, kar seveda ni posebno lepo krščansko ime.
Takoj prvi dan po svojem prihodu si je ogledal občinsko poslopje, cerkev in šolo ter z zadovoljstvom opazil, da nobeno izmed navedenih po-
mači slovenski krov, kjer ni le najlepše, nego tudi najboljše.
Nato je nastopil kot glavni govornik koroški rojak dr. Muller, ki je podrobno zavračal nesramnosti zastrupljevalcev vodnjakov, koroških nemčurjev.
Višek navdušenja pa je dosegel, ko je stopil na govorniški oder bosenski narodni poslanec g. Džamonja, dospevši direktno iz Beograda. Govoril je razločno in lepo v krasni srbščini. Poklonil se je pradedom starih koroških očakov, katerim je moral deželni knez že pred tisoč leti priseči na vojvodskem prestolu, gori na Gosposvetskem polju, da bo varoval pravice naroda in da mu bo pravičen sodnik. Srbija, ki je osvobodila sebe najprvo turškega jarma in zdaj Slovence in Hrvate, je vrgla raz sebe ves srbski nakit. — Srbije ni več, ona pozna le državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ona se je spojila le v eno samo mogočno Jugoslavijo. Najlepši in naj dragocenejši nakit ji bo koroška Slovenija, njen dijadem, njena krona. Brez te krone še Jugoslavije misliti ne more, — slovenska Koroška je najlepše, kar je videl v celi Jugoslaviji, najlepše, kar nam podajajo naše jugoslovanske, slovenske Alpe. Jugoslavija ne kupuje glasov, ona ne prihaja z dinarji; — zastavlja jim pa svojo kri, in zato ni izgubljen niti Celovec, niti Gospa Sveta niti Ziljska dolina. Zaklinja jih pri spominu na slavne pradede Koroške, ki so se borili nad tisoč let za svoje pravice in niso omagali, zaklinja jih pri sreči otrok in otrokov otrok, da ne izdajo pri plebiscitu najsvetejšega na svetu, — svoje matere in svoje domovine. Nepopisno navdušenje je sledilo tem prisrčnim besedam, — govornik je moral ponovno na govorniški oder. Nato je še govoril goriški Slovenec C er gol, nadalje g. nadpoštar Ravnihar, notar Zevnik, g. Jaklič, gdč. Pantar iz Velikovca i. dr. Tak narod ne bo in ne more propasti. Bil je to eden najlepših shodov v tisti krasni planinski pokrajini pod sivim očakom Obirjem. Vsi navzoči so napravili železno pismo, da bo Železna Kapla za vedno jugoslovanska.
slopij ni imelo stenske ure. Nasmejal se je, kot bi zahreščalo v kleščevju ter si pomel suhljate roke, da se je čulo, kot bi vdaril ob razcepljeno poleno.
Vprašal je nato človeka, ki ga je srečal, koliko je ura. Ta pa, ki ni bil nihče drugi nego sam podžupan, namesto da bi potegnil uro iz žepa, pogleda proti solncu ter mu zelo priprosto odgovori, da bo skoro čas kosila, kajti tudi sam že čuti glad v želodcu in se mu radi tega mudi domov, kjer ga najbrže že čaka juha na mizi.
V Saint-Coudonnatu res nikjer ni bilo javne stenske ure in tudi nobeden izmed prebivalcev ni imel žepne ure. Žakaj bi jim neki bila? Ker v tem kraju ni bilo železnice, se nikoli ni bilo treba bati, da bi kdo prišel prepozno in zamudil vlak, ob nedeljah pa je župnik, kadar je bil pripravljen, kratkomalo dal pozvoniti, in prebivalci celega trga so prišli v cerkev . . .
*
* *
Ker ni bilo v Saint-Coudonnatu nobenega hotela, nobene gostilne ali najpriprostejše krčme, si je moral poiskati naš nsodepolni urar stanovanje pri enem izmed stanovalcev trga, ki ga je gostoljubno sprejel, ne sluteč niti najmanje, da je vzel pod svojo streho pravcatega zdražnika, neke vrste demona, ki bo prinesel nesrečo vsemu trgu. Mayer-Bruck se je namreč takoj lotil svojega dela.
Najpreje se je podal k županu ter mu zatrjeval, da je občinska hiša brez ure na pročelju podobna licu brez oči.
In ker bi stenska ura ne bila tako draga,
Nesramnost.
-Z.- Oprostite malo surovi izraz — nimam drugega — in nobeden ne bi bil tako na mestu kakor ravno ta. Za kaj gre?
Da razšiijajo Nemci letake, časopise in bro-šurice po naši slovenski Koroški, na to smo navajeni. Navajeni smo tudi že ves ta „kraflu uporabljati v gotove namene.
Jaz pa vendar nisem vse uporabil ter sem eno teh brošuric malo natančneje pregledal. Prišel sem do zaključka, da so Nemci dospeli v svojem obupu do vrhunca.
Naravnost nesramno lažejo!
Pred mano leži brošurica: „Die Wirtschafts-frage: Welche Folgen der Anschlufi an Siidsla-wien fiir die karntner Slowenen batte."
Na 11. strani čitam nekaj o sladkorju. Po tej brošurici producira N. Avstrija 500.000 met. stotov sladkorja in bi prišlo po tem takem za vsako osebo v N. Avstriji skoro 8 kg sladkorja na leto. To je nesramna laž! Kaj je resnica? V tem oziru moramo vprašati Dunajčane in ne Celovčane.
Pred mano leži dunajska brošurica, katero je spisal sam minister za prehrano.
Tam čitam na 9. strani spodaj, da je imela stara Avstrija 180 tovarn za sladkor in od vseh teh tovarn so N. Avstriji ostale samo štiri in te štiri tovarne izdelajo za vsako osebo na leto komaj 1 kg sladkorja.
To pravi mož-minister, kateri pač ni podkupljen od celovških agitatorjev.
Celovčani producirajo v svojih nesramnih brošuricah 8 kg sladkorja za osebo na leto, nem.-avtr. minister za prehrano pa 1 kg!
Tudi list „BOrsen-Wochenbericht“ (Sonder-nuramer), januarja 1920, producira manj sladkorja nego Celovčani, kajti na 8. stani piše dobesedno:
„Auch diese Industrie (namreč: Zuckerindu-strie) fehlt in DeutschOsterreich fast vOllig; unser Konsum wird gegenwàrtig fast ausschliefilich von der tschechischen Industrie versorgt."
(Tudi ta industrija [namreč industrija na sladkor] N. Avstriji skoro popolnoma manjka. Kar mi rabimo sedaj sladkorja, nam ga skoro izključno poskrbi češka industrija.)
Mislim, da sem s tem popolnoma jasno dokazal, kako nesramno lažejo nemške brošurice.
Tembolj nas pa zanima druga stvar!
Koliko sladkorja producira Jugoslavija?
V isti brošurici čitam na 11. strani, da producira Jugoslavija 261.000 meterskih stotov sladkorja; prišlo bi potemtakem na enega Jugolovana samo 2 kg. Kaj je resnica?
Glede produkcije sladkorja v Jugoslaviji naj navedem, kar piše Ivan Arh v „Slov. Narodu" z dne 6. januarja 1920.
Piše tam, da ima Jugoslavija osem tovarn za sladkor in sicer dve v Srbiji, eno v Bosni, eno v Slavoniji in štiri v pokrajinah, ki so pripadale prej Ogrski. Te tovarne so izdelale leta 1912/13 870.000 meterskih stotov sladkorja, potemtakem bi prišlo na vsako osebo v Jugoslaviji skoraj 6 kg na leto. Žalibog vse te tovarne ne delujejo v polnem obsegu, ker so bile za časa vojske deloma uničene. Dela se pa z vso krepkostjo na to, da
da je ne bi mogel prenesti občinski proračun, je Majer-Bruck obečal, da bi za toliko in toliko napravil na občinskem domu lepo, čisto novo uro, z dolgim kazalcem in s kazalnikom, bleščečim kakor polna luna, ki bi razločno in veselo bila ure, četrti, pol in tričetrti.
Dodal je še, da bodo še pozni rodovi hvalili in proslavljali ime župana, ki je dal napraviti na občinski hiši tako imenitno uro.
In res se je posrečilo vražjemu možiclju pregovoriti župana, da je na lastno roko, brez občinske seje, pooblastil uraija, da napravi na pročelju občinske hiše veliko stensko uro.
Toda satanskemu urarju to ni bilo zadosti. Sedaj se je odpravil k župniku, s katerim se je začel drugače pomenkovati.
*
* *
Lepa stolpna ura, tako je zatrjeval Majer-Bruck, bi zelo dobro pristojala cerkvi, ker bi opominjala farane, kako čas beži, ki je nepovrač-Ijivo izgubljen, ako ga človek ne porabi v to, da moli Boga in spoštuje njegove zapovedi. Ker je Majer-Bruck bil zelo zgovoren, mu ni bilo težko prepričati župnika, kako sveto delo bi storil in kakšno plačilo bi ga čakalo tam gori, če bi dal napraviti na stolpu cerkve uro. In tako je župnik res naročil pri tem vražjem urarju uro za cerkveni stolp.
Iz župnišča jo je mahnil nenasitni urar v Šolo. Ni preteklo niti pol ure, da je nagovoril učitelja, da dà napraviti na pročelju šolskega poslopja lepo stensko uro, ki bi bila ure dela in
bodo začele zopet producirati sladkor. In če bodo zopet producirale kakor pred vojsko, nam bo treba sladkorja prav malo uvažati. Ivan Arh je mnenja, da bomo morali kakih 300.000—400.000 meterskih stotov na leto uvažati, če ne bomo hoteli sami sejati več sladkorne pese in k že obstoječim osmim tovarnam za sladkor še druge zgraditi.
Vse to je pa na nas ležeče, podlaga za sladkorno industrijo je v Jugoslaviji v vsakem oziru dana, medtem ko bo Nemška Avstrija vedno na uvoz sladkorja navezana.
Ali naj Nemškoavstrijci sejojo svojo sladkorno peso na gorah, planinah — ali celo na strehah?! Ali ni predrznost Nemcev, da tako nesramno lažejo v svojih brošuricah?
Kakor nalašč mi je pismonoša prinesel list „Nàrodnf Listj" z dne 14. maja 1920 in tam čitam na 5. strani, da je Češka izvozila 1. 1919. v Nem. Avstrijo 1,600.450 meterskih stotov sladkorja, — v Jugoslavijo pa 124.770 met. stotov. Nemška Avstrija je dobila torej trinajstkrat več sladkoija 1. 1919. iz Čehoslovaške kakor pa Jugoslavija! Mislim, da je naslov članka popolnoma upravičen.
Prav umestna je pripomba „Nàrodm'h Listov", naj čita te številke angleški državnik Asquith, ki se tako poteguje za Nem. Avstrijo, da bi ji Češka naj dajala sladkorja.
Končam. Samo pripomnim še, da ima Nem. Avstrija glede sladkorja tri obraze!
Prvi obraz je celovški, ki vpije v svojih brošuricah, da ima Nem. Avstrija dosti sladkorja.
Drugi obraz prosjači na Češkem za sladkor, ki ga tudi dobi, ker s takim revežem mora imeti vsak usmiljenje.
Tretji obraz se pritožuje pri antanti, da so Čehi tako neusmiljeni in ne dajo sladkorja.
O drugih nesramnostih pa pozneje! Jih je še dosti!
Nemška Avstrija odvisna od Jugoslavije. — Koliko žita pridela Nemška Avstrija?
-Z.- „Neue Freie Presse" z dne 3. aprila 1920 piše . v uvodnem članku dobesedno: „Die Republik Òsterreich braucht die Jugoslawen we-gen der Einfuhr von Lebensmitteln". «Republika Avstrija rabi Jugoslovane zaradi uvoza živeža".
In nem. avstrijski minister prehrane Rufi je izpregovoril 14. maja 1920 v parlamentu besede: «In erster Linie kommt Jugoslawien in Betracht". „V prvi vrsti pride Jugoslavija v poštev". Vsak lahko čita te besede v „Arb. Ztg." z dne 15. maja 1920.
Člen 27. mirovne pogodbe je Nemško Avstrijo v take ozke meje stisnil, da za svoje prebivalstvo ne pridela več živeža nego za tri mesece. V Nemški Avstriji, ki šteje približno 7 milijonov ljudi, je P3 milijona takih, ki si sami pridelujejo živež in 57 milijonov takih, ki si morajo ves živež kupovati.
In če pišejo Nemci v brošurici: „Die Wirt-schaftsfrage", da pomanjkanje živeža ni trajno in da se bo to v najkrajšem času izboljšalo, je to ravno tako, če bi rekel človek, da je to samo mimogrede, če na vrhu Pece ne raste pšenica!
Pomanjkanje žita v Nemški Avstriji je in
odmora in brez katere sploh nobena šola ne more dobro uspevati.
Ker po tem trojnem uspehu še ni bil zadovoljen, se je lotil vsakega izmed prebivalcev Saint-Coudonnata posebej, dokazujoč mu na široko in podrobno, da je človek, ki nima ure, in ne ve natančno koliko je ura, slabši od živali; kajti zato, da človek more dobro opravljati vsa svoja dela, ste v prvi vrsti potrebni natančnost in točnost. Oves in pšenico, ki sta mnogo manj vredna nego čas, merimo, zato bi bilo neumno, ako tega ne bi storili tudi z dragocenim časom, ki ga ne smemo prelahkomiselno zapravljati, ker ga nikoli nimamo preveč na razpolaganje. Z eno besedo rečeno, nagovoril je vse od kraja tako spretno, da skoro v Saint-Čoudonnatu ni bilo več ne moža niti žene, ne dekleta niti fanta, ne starca niti otroka, ki ne bi bil kupil od njega ure, nekateri srebrno, drugi nikelnasto, tretji tudi od navadnega črnega jekla, toda vsi so dobili povrh, kakor se spodobi, od urarja večletno
jamstvo.	* *
* *
In potem, ko je visela na občinski hiši, na cerkvenem stolpu in na šolskem poslopju ura, ko je vsak posameznik imel v svojem telovniku ko-vinasto žepno uro, se je začele v Saint-Coudon-natu obupna zmešnjava . . .
Da veste, usodepolni urar je izginil nekega lepega dne, da ponese drugam svoje razdejanje.
V trgu in v okolici pa je postalo življenje kar naenkrat neznosno.	*
ostane trajno dejstvo; s tem mora vsak kmet računati.
Kaj sledi iz tega dejstva?
Iz tega sledi, da ostane Nemška Avstrija dežela trajnih rekvizicij. Kmet, ki v Nemški Avstriji nima toliko žita, — to prizna sam minister prehrane Rufi — da bi ga prodajal, ga bo moral od države prisiljen oddajati. Žito in sploh živež, kamor spada v prvi vrsti živina, bode vedno pod kontrolo države; za žito in živino nam bodo vedno dobro v spominu ostali «HOchstpreise". To pač noben „hecar“ ne bo mogel tajiti! Kot dokaz svoje trditve naj navedem, da se v nemško-avstrijskem parlamentu že marljivo deluje na zakonu, ki bo določil, koliko bodo kmetje morali oddajati.
„Arb. Ztg." z dne 19. maja 1920 navaja sledeče zanimive številke: Ljudje, ki sami ničesar ne pridelajo, rabijo za celo leto 600.000 ton moke.
Nemško-avstrijski kmet bo moral tem ljudem prodati po „H8chstpreisu“ 110.000 ton moke, to se pravi, mu bo rekvirirane.
Drugih 490.000 ton moke si bo morala Nemška Avstrija iz inozemstva, v prvi vrsti iz Jugoslavije, poskrbeti.
To čaka torej nemško-avstrijskega kmeta!
Zanimivo je sledeče dejstvo in to si še posebno dobro zapomnimo!
Svojim kmetom rekvirira po nizki ceni — po ceni, ki so po sedanji vrednosti nemško-avstrijskega denarja naravnost smešne. Žito pa, ki ga mora iz tujine uvažati, mora jako visoko plačevati. In tako priskoči država vsem, ki kupujejo moko, meso itd. na pomoč, ter «nekaj" kronic prida, da ni preveč drago.
Minister za prehrano je navedel dne 14. maja 1920 v tem oziru naravnost gorostasne številke. Naj jih navedem: K 1 kg moke, ki pride iz Jugoslavije, posebno pa iz Amerike, prida država povprečno 20 K, k 1 kg masti 36—44 K.
Potem se pa ne smemo čuditi, če znaša deficit v avstrijskem proračunu za «Verbilligung der Lebensmittel" ne manj kot 3744 milijonov kron.
Nemško-avstrijski kmet, ki mora v prvi vrsti po znižani ceni vse to prodati, kar bi pravzaprav sam rabil, mora potem še vsem tem plačevati živež, ki ga nimajo. Kajti tisti deficit 3744 milijonov kron, mora vendarle tudi on plačati.
Kam plovemo, se morajo avstrijski kmetje vprašati.
Dnevne vesti.
Jubilej. 35 letnico delovanja v tiskarni Družbe sv. Mohorja je praznoval te dni strojnik g. Josip Praznik. Gosp. Praznik je bil vedno vesten delavec in dober tovariš. V delu osivelemu možu, ki je posredno tudi doprinesel svoj del h kulturi našega naroda, naše iskrene čestitke in na mnoga leta!
Za poštarja v Guštanju je imenovan poštni odpravnik Josip Kermek pri Sv. Benediktu v Slovenskih Goricah.
' Sinča ves. Poštar Franc Flndernik je premeščen od poštnega urada Črna pri Prevaljah k poštnemu uradu Sinča ves.
Ker se posamezne ure med seboj niso mogle ujemati in je ena kazala šele pol, med tem, ko jo druga bila že cele ure, in ker je žepna ura vsakega posameznika hodila po svojem, ne oziraje se na svoje sosede, je zavladal naenkrat velik nered v tem dozdaj tako mirnem in srečnem kraju.
Ljudje se niso ravnali več po solncu ter vstajali in hodili spat, kakor je kazala njihova lastna ura, včasih prezgodaj, včasih prepozno. Ob nedeljah so prihajali k maši mnogo prej, nego so bile prižgane sveče na oltarju, ali pa šele tedaj, ko je župnik odpel že «ite m issa est". Če jé bila napovedana kakšna poroka, je župnik moral čakati po cele ure in ko je ravno hotel ves obupan oditi na izprehod, so se pojavili pred cerkvijo svatje. Če je bil kak pogreb, je ranjki skoro čisto sam rajžal proti pokopališču, povabljeni pa so prišli šele tedaj, ko se je začela sedmina.
Tako so prebivalci Saint-Čoudonnata sčasoma prišli do spoznanja, kaj pomenita besedi prepozno ali prezgodaj. In v tem vednem, nestrplji-vem čakanju so se njihovi živci sčasoma silno razdražili; v trgu so nastali prepiri, zdražbe in celo pretepi; razporoke in ločitve so bile na dnevnem redu. In tako se je spremenil ta tihi, srečni kraj v pravcati pekel.
Ne zavedajoč se svoje nesreče, ampak prevzeti od želje, da se čimbolj povečajo in razširijo, so ti nesrečni ljudje celo zahtevali napeljavo lokalne železnice ... To pa je menda bil konec vsega . . .
Spoštujte slovenščino! Zdaj imamo svojo državo, svoj uradni jezik, vse svoje. Spoštujmo pa tudi, kar je naše. Državo, nje naprave in zakone, a tudi naš jezik. Naše ženstvo, ki je šlo prvo v boj za Jugoslavijo — prvo polo s podpisi so nabrala in odposlala dekleta Marijine družbe pri Mariji na Zib ob Beljaku — vrlo deluje za našo stvar. Naj pa pusti v govoru in v tisku spakovanje svojih imen po nemških vzorcih. Kdo za Boga pa govori med Slovenci: Ani? Ali ne čutite, kako je stokrat lepše Anka, Anica? Kdo govori Pepi in ne Pepca? Kdo Leni in ne Lenka, Leniča? Otresite se teh grdobij, bodite Slovenke tudi v govoru in v pisavi ! Najlepši je naš jezik, čemu ga pačite?!
Razširjenje selske poštne službe. Z
dnem 1. junija 1920 se je razširilo pri poštnem uradu Velikovec dostavljanje poštnih pošiljatev po selskem pismonoši v sledeče vasi: Lipov dvor, Sela, Sv. Peter pri Vašinjah, Račiče, Vacelna ves, Gorčice in Vinare. — Dostavljanje se bo vršilo vsak dan razun nedelje.
Za koroške dijake so po prizadevanju prevzv. knezoškofa Mihaela Napotnika nabrali Mohorjani lavantinske škofije 2254‘52 K.
Lep dar. Gospod Ivan in gospa Marija Pangerc, posestnika na Bledu, sta pooblastila advokata dr. Fr. Tekavčiča v Ljubljani, da naj večjo svoto, ki sta jo prejela v neki pravdi od nasprotne stranke, razdeli kot podporo revnim in pridnim dijakom. Gosp. dr. Tekavčič se je pri tej priliki tudi spomnil državnega učiteljišča v Velikovcu in poslal vodstvu učiteljišča 1400 K z namenom, da naj vodstvo porabi to svoto za nabavo potrebnih knjig in drugih potrebščin za revne in pridne dijake. Gospodu Ivanu in gospe Mariji Pangerc ter g. dr. Tekavčiču se vodstvo v imenu slovenske koroške mladine za ta lepi in umestni dar iskreno zahvaljuje.
Dopisi.
Velikovški okraj.
v Želinje. (Igra. — Shod.) Tukajšnje žensko društvo je priredilo v nedeljo, dne 30. maja popoldansko veselico s predstavo, petjem, govori itd. Ker nima vasica primernega prostora, so si iznajdljive žene in dekleta postavile oder kar na travniku. Razveselilo nas je veliko število zavednih domačinov, ne samo ženskega, ampak tudi moškega spola. Bilo je zbranih okoli 600 ljudi. Igri „Idealna tašča“ in „Pri gospodi44 sta zelo ugajali. Igralke — domača dekleta — so se potrudile, da so nudile najboljše. Omeniti moramo posebno „zeta“ v prvi in „deklo“ v drugi igri, ki nam je podala svojo vlogo v domačem narečju tako izborno po domače, da je vsakokratni njen nastop vzbujal glasen smeh. Po igri so zapela domača dekleta dvoglasno pesem „Po jezeru44. Sledil je šaljiv dvospev, moški zbor vovbrških fantov in mešani zbori velikovških pevcev. Vsem se je zahvalilo občinstvo z živahnim ploskanjem. — G. Hren je v svojem govoru izražal veselje nad tako lepo udeležbo domačinov in jih pozival, naj se z vsem srcem oklenejo svojih organizacij. Gdč. Rudolf je povdarjala, da prihaja sedaj tudi slovenska žena iz svojega ožjega delokroga na dan, vendar pa naj se možje ne boje, da bodo inorali zdaj oni opravljati gospodinjska dela, ker (udi teh ne bodo dale iz svojih rok. Opozorila je navzoče gospodinje na razliko med Nemško Avstrijo in Jugoslavijo. Tam imajo res velike piskre in sklede, a ti so — prazni. Mi v Jugoslaviji pa jih imamo tudi, a poleg tega imamo tudi kaj vanje djati in to je vendar za hišno gospodinjo najvažnejše. Tretji govornik, domačin, je spominjal na trpljenje koroških Slovencev med vojno in med strahovlado folksverovcev. Povedal je, kako so slovenski fantje in možje umirali na različnih frontah, dočim so se Nemci in nemčurji skrivali v varnem zaledju, se zdravi vrnili domu in danes smehljaje pripovedujejo, kako so se „ven mazali44. Vse tri govornike je občinstvo pazljivo poslušalo in jim burno pritrjevalo. Upamo, da je žensko društvo z uspehom tako
■zadovoljno, kakor smo bili poslušalci s prireditvijo in pričakujemo, da priredi kmalu zopet kaj novega.
v Podjuna. (Pogreb.) Na Binkošti smo pokopali zavednega Slovenca — Franca Velblna, posestnika v Podjuni. Pogreb sta vodila gosp. župnika dr. Lučovnik in Pšeničnik, udeležili so se ga tudi pevci iz Globasnice. Narodni družini naše sožalje!
v Globasnica. Na binkoštni pondeljek so se izkazali naši igralci — domači fantje in dekleta, ki so prvovrstno uprizorili igro „Rokovnjači“. Iz vseh sosednih krajev — tako iz Šmihela, Podjune, Doba, so prihiteli ljudje na igro. Govorila sta 2 govornika — na koncu je na kratko opozoril domačin gosp. Cirgoj nemškutarje, da naj ne upajo več, da bi tu še kedaj vladala Nemška Avstrija — to naj že enkrat sprevidijo. Isti dan predpoldan smo imeli po sv. maši krasen shod pri sv. Rozaliji. Govornika sta nam razložila posebno pomen agrarne reforme, ki jo bo Jugoslavija izpeljala. Mi kmetje bomo vsaj dobili svoje planine, lastno pašo in svoje njive, ki so nam jih nekdaj grofi odvzeli. Zlobni jeziki pravijo, da se je na shodu posebno nedostojno obnašal g. Telavec iz Podjune. Ali tega skoro ne verjamemo!
v Pliberk. V noči od binkoštne nedelje na pondeljek so pliberški nemčurji ukradli slovensko tablo na meji mestne občine z imenom iste ob Libuški cesti. Steber pa so izmaknili iz zemlje in vtaknili zgornji del nazaj v luknjo. No in nemštvo je rešeno; smodnika pa niso iznašli ti ljudje. V temni noči nad samotni steber, junak za junakom. Živela nemško-avstrijska republika! Pa konec? to nas pravzaprav ne briga. Ampak to je, da nam pri vsaki priliki zatrjujejo, kako spoštujejo slovenščino in kako svobodo bi imeli pri njih v narodnem oziru, a kaj šele v gospodarskem oziru. Zato se ne čudimo tistim, ki pravijo, da bi moral človek blazen biti, če bi za Nemško Avstrijo glasoval.
v Dobrla ves. Na binkoštno nedeljo je priredilo tukajšnje žensko društvo v naši narodni gostilni pri „Čičmanu44 veselico z jako obširnim programom. Nastopila sta govornika g. Fellacher in g. MOderndorfer, ki sta nam v živih barvah slikala bedo v Nemški Avstriji ter nas navduševala, da vztrajamo v boju za svojo pravično stvar. Nastopila je tudi gdč. Karner iz Velikovca, ki nam je v domačem narečju v jako šaljivi obliki povedala marsikatero resnico. Gg. govornikom in gdč. govornici izrekamo tem potom najtoplejšo zahvalo za njihov trud in jih prosimo, da se še večkrat oglasijo pri nas. Nato so sledile deklamacije šolaric, ki so nam pokazale, koliko zamore slovenski pouk na naših šolah. Takšnih uspehov naša prejšna takozvana „utrakvistična“ šola pač ni mogla doseči, kor otrbci od samega „tajč pa tajč“ že kar misliti niso znali več. Po deklamacijah pa so nastopile naše vrle sestre iz Lovank v igri „Pri gospodi44. Naravnost občudovali smo naša dekleta, ki so se v kratkem času tako iz-vežbale, da so nam nudile res pravi užitek. Posebnega priznanja pa zasluži gdč. Anica Šranc, ki je mojstrsko igrala svojo ulogo. Upamo, da bodo tudi sestre iz drugih vasi naše občine začele posnemati pridne Lovančanke, ki se niso ustrašilo ne dela, ne stroškov. Našim nemčurč-kom je žensko društvo kakor sploh ženska organizacija trn v peti, ki jih vedno bolj in bolj bode. Kaj radi bi se ga iznebili. Zato so začeli pošiljati v svet različne vesti, da bi odvrnili in odtujili naše žene in dekleta. Navadno so to nesramne laži in podla obrekovanja. Zadnjič so pa zadeli resnico. Pravijo namreč, da je ženska organizacija samo predpriprava za žensko armado v Jugoslaviji, ker že moških primanjkuje. Dà — ženska armada bo to, ki se bo bojevala za svoj narod, za našo staro pravdo! Ne z mečem in s kanoni, tudi ne s kuhalnico in z metlo, nego z drugim orožjem, ki je veliko bolj nevarno in katerega se bojite kakor hudič križa in to je — glasovnica, na kateri stoji zapisano „ Jugoslavija44. Povemo vam samo to, da stojimo trdno, da nas noben vihar ne omaja, najmanj pa tiste sapice, ki prihajajo z judeževimi groši vred iz Celovca. Na svidenje, gospodje nemčurji, na dan glasovanja!
Boroveljski okraj.
b Loga ves. V pondeljek, dne 24. maja se je vršil v Logi vesi ob Vrbskem jezeru lepo uspeli shod, ki se ga je udeležilo lepo število ljudstva iz Logevesi, Škofič in okolice. Shod je otvo-ril domači župnik Singer. Kot prvi govornik je nastopil g. Mahkota iz Borovelj, ki je v svojih izvajanjih naslikal obupen gospodarski položaj, v katerem se nahaja sosedna Avstrija, ter zavračal nemške laži, nanizane v letakih, ki jih celovška nemškonacionalna klika širi v coni A. Drugi govornik, g. kaplan Kandut, je v lepo zasnovanem govoru apeliral na narodno čustvo koroških Slovencev in jih pozival, naj zastavijo vse svoje sile, da pride pri plebiscitu do veljave prava in nepo-tvorjena ljudska volja. Zborovalci so v polnem razumevanju pritrjevali izvajanjem obeh govornikov in se zavezali, da bodo z vsemi silami delovali na to, da se pri ljudskem glasovanju izreče vse koroško slovensko ljudstvo kot en mož za Jugoslavijo.
b Kotmaraves. (Mežnarjeva lulika.) Grafenauer je pravil tu na shodu, da so nemčurji ljulika, ki jo je sovražnik zasejal med pošteno naše ljudstvo. To je slišala tudi Mežnarje va Lizka, ki je stala na bri tofu. Nič se ji ni tako dopadlo, kot ta primera, kajti zdaj se sama hvali okrog, da je ona taka lulululika, ki jo je sovražnik po-cetljal med nami. Kdor jo le enkrat vidi ali sliši, ji vsak rad to verjame.
b Plešivec. Nemškutarji se hvalijo, da sem tudi jaz njihov. Izjavljam torej, da nikdar nisem pozabil, da me je rodila slovenska mati in tudi ne bom. Če bodo nemčurji povsod dobili toliko glasov, kakor pri moji hiši, potem ne dobijo niti enega procenta. Gabrijel Kesnar pd. Jarc.
b Slovenji Plajberg-Ljubelj. Podružnica „Zveze ženskih društev na Koroškem44 iz Slov. Plajberga in Ljubelja priredi v nedeljo dne 13. junija 1.1. v Delavskem domu v Poljubelju igri: 1. Zakleta soba v gostilni pri „zlati goski44. Burka v enem dejanju. — 2. Jeza nad petelinom in kes. Veseloigra v dveh dejanjih. — 3. Prosta zabava. — Sedeži: 1. vrsta 6 K; 2. vrsta 4 K; stojišča 2 K
—	Preplačila se hvaležno sprejemajo. — K obilni udeležbi vabi Odbor. Začetek točno ob 3. uri (stari čas) popoldne.
Trpite na revmatizma In qihtlònih bolečinah ?
Vdihnjen j e b pravim Fellerjevim flmdom je takorekoč dobrodejno! 6 dvojnatih ali 2 veliki Speoijalni steklenici 36 K.
Rabite milo odvajajoče sredstvo? Felleijevo prave Blza-kroglice izvrSujejo svojo dolžnost ! 6 škatljic 18 K.
—	Zagorski sok zoper kašelj in prsne bolečine 1 steklenica
6 K. Želodec okrepčnjoča švedska tinktura 1 steklenica 15K. Omot in poštnina posebej, a najceneje. Evgen V. Feller, Stubica donja, Elza-trg 67, Hrvatska.	E
Cerkvene vesti.
Dekliške Marijine družbe — pri vi-šarski Mariji.
Binkoštni pondeljek smo pohitela dekleta iz Mežiške doline in iz Podjune k višarski Mariji, ki nkraljuje44 sedaj na prijaznem holmcu Sv. Križa pri Sp. Dravogradu. Povedati smo hotela prav od blizu „Kraljici slovenskega naroda44, da je prišla za nas slovenske Korošice najusodnejša ura! Gre za to, ali ostanemo združene z našimi milimi sestrami in brati, s katerimi nas vežejo najslajše in najtrdnejše vezi iste ljubezni do „Kraljice slovenskega naroda44, istega jezika, iste krvi, iste zgodovine in iste vere, ali pa nas lastna zaspanost potisne pod peto tistih posurovelih sosedov, ki so meseca maja lanskega leta rušili taberna-kelne naših cerkva, kradli kelihe in monštrance, skrunili sv. hostije, metali z oltarjev podobe Marijine in drugih svetnikov ter v nje streljali kot v tarčo! „V tej uri, o Marija, pokaži, da si naša mati! Kraljica slovenskega naroda, prosi za nas!44
A vlekla nas je k Sv. Križu tudi želja, prenoviti in utrditi svoje vrste in se napiti novega navdušenja za svete cilje Marijinih družb. Udeležba je bila izborna. Naštela smo skoraj celotno udeležbo dekliških Marijinih družb iz Pliberka, Vogrč, Kazaz, Prevalj in Guštanja; častno so bile zastopane Marijine družbe iz Globasnice, Št. Lipša, Žitare vesi itd. Romanje se je v vsakem obziru
Mariborska eskomptna banka
Glavni trg št. 141 pOdrUŽniCa Vdikov4ÌC Glavni trg št. 141
Teleton itev. 7 (interurb&n). — Račun poitn. ček. urada SHS v Ljubljani it. 11.695.
Centrala Maribor.
Sprejema vloge na knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu otirestovanju; dovoljuje vsakovrstne kredite pod najugodnejšimi pogoji.
Podružnica izvršuje vse v banino stroko spadajote posle.
Daje pojasnila vsak čas brezplačno.
Blagajna je odprta od 1li9. do 12. ure in od 15. do 16. ure (3. do 4. ure popoldne).
Podružnica Murska Sobota.
Izvršuje nakazila v tu- in inozemstvo. Kupuje in prodaja devize, valute in vrednostne papirje ter eskomptira trgovske menice; akkreditivi na vsa tu- in inozemska mesta.
Podružnica Ljub Qelnillia glavnica in rezervni zahlad:	Ijanske kreditne ba Centrala v Ljubljani.	nke v Borovljah. Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun.
okroglo K 50,000.000.	Podružnice :	Hakup in prodaja vrednostnik papirjev vseh vrst.
Dovoljuje vsakovrstne kredite po	Celje, Gorica, Sarajevo, Split, Trst in	Daje pojasnila vsak čas
najugodnejših pogojih.	Maribor.	brezplačno.
posrečilo; globoko stvarni cerkveni govori naših presknšenih voditeljev so nas kar vžgali. Ganljivo je bilo sknpno sv. obhajilo blizu 300 druž-benic pred obličjem višarske Matere božje. V srce so nam segale preproste Marijine pesmi, katere smo prepevale vedno in vedno. Nekaj čisto novega je pa bil nastop voditeljic posameznih navzočih družb, ki so v gladki besedi poročale o stanju in delovanju, o veselju in bolesti svojih družb. Čutile smo vse, da nam je že zdavnaj manjkalo takih-le sestankov. Spoznale smo so med seboj. In ko smo si segle ob slovesu v roke, smo si prisegale: V nobeni sili se ne zapustimo! Sestre, zdaj je zadnja ura! Delati in moliti za srečo Marijinega, slovenskega ljudstva na Koroškem je sedaj najpotrebnejše!
Poziv!
Ako hočemo s pridom dvigniti slovenstvo na Koroškem, je nujno potrebno, da zberemo vsa slovenska imena (krajev, rek, gora itd.). Ker po-edinec tega ne more storiti v zadostni meri in je tudi vsak urad brez sodelovanja širom dežele nezmožen za tako delo, apeliramo na zavednost in požrtvovalnost čč. duhovščine, p. n. šolskih vodstev, občinskih predstojništev in vsega izobra-ženstva sploh, da nas v tem delu podpira.
Med narodom je ohranjena še tista lepa slovenska prvobitnost, ki nam jo je nemški režim hotel zatreti. Zdaj smo prosti — poiščimo torej vse svoje bisere, da bomo lahko dajali račun od svojega hiševanja. Čas 'je, da pokažemo svojo ljubezen z resnim, tihim, a tem uspešnejšim delom !
V doglednem času bo treba misliti na kak „ Vodnik po Koroškem44, ki bi pomagal tujcem-gostom pri razgledovanju po lepotah našega Korotana. Kajti zemljepisna lega in prirodna krasota pokrajine je tako velika, da bo v kratkem tujski promet eden najvažnejših faktorjev slovenske Koroške. Če pa hočemo imeti slovensko Koroško, moramo poiskati iz ust slovenskih Korošcev slovenska imena in jih pokazati jugoslovanskemu narodu.
Pošiljali ne bpmo nikomur nikakih formu-laijev, ker se nam zdi, da bi to nabiralno delo samo otežkočalo. Svetujemo pa poročila približno tako:
a) Slovensko ime, kakršnega rabi res živi jezik ljudstva, poleg označba, je li ta kraj trg, vas itd. reka, potok, gora, hrib itd. ter občina, v katere področju se nahaja.
1 b) Nemško, oziroma ponemčeno ime.
c) Književno slovensko ime.
N. pr. a) Megvarje, — b) Mieger, — c) Med-gorje. Najvažnejši sta točki a) in b) medtem ko c) tudi lahko izostane. Kovank, ki bi jih fabrici-ral nabiratelj, ne priporočamo, da ne nasedemo kakim nerodnim jezikovnim mistifikacijam, ki bi naposled naše resno delo samo osmešile. Z naše strani smo storili vse potrebno, da bomo glede slovenskih imen na Koroškem v zvezi z profe-soiji našega vseučilišča v Ljubljani, ki nam bodo v nejasnosti dajali potrebna znanstvena strokovna pojasnila in navodila.
Kdor čuti slovensko in jugoslovansko, se gotovo odzove našemu pozivu. Dobrodošla je vsaka najmanjša drobtina in bi še posebej prosili, da nam nabiratelji pošljejo nabrano gradivo sproti, kajti čas hiti.
Ako bodo prizadeti krogi dovolj razumeli naš klic, imamo lahko v razmeroma prav kratkem času za ves naš Korotan lepo, pristno domače slovensko nomenklaturo.
Ljubitelji slovenske Koroške, na plan! Zavest, da ste pomagali pri reševalnem delu najbolj trpeče slovenske veje, vam bodi dragoceno plačilo.
Vse tozadevne pošiljatve prosimo na naslov: „Tourist Office. Ekspozitura gen. kom. za ptujski promet, Borovlje — Koroško.44
(Op. uredništva.) Slovenska „Matica“ v Ljubljani ima že mnogo takega gradiva nabranega. Svoj čas smo pridno nabirali in pošiljali nab. pole „Matici“. Tourist Office naj izčrpa tudi to gradivo!
Lastnik in izdajatelj : Gregor Einspieler, prošt v Tinjah.
Odgovorni urednik: Otmar Hlh&lek.
Tisk tiskarne Družbe sv. Mohorja v Prevaljah.
Obvestilo.
Opozarjamo, da je g. Lujo Čančar izstopil dne 26. maja iz naše službe ter ni več upravičen sklepati za nas kup-čijskih pogodb ali pa nakupovati les kot naš zastopnik.
^Savinja"
društvo lesnih trgovcev in industrijcev
Celje.
V zalogi
je izšla knjiga :
Šket - Podboj :
^too^Spracli- unii Obungsbuch
8. Auflage.
Cena vez. 40 K.
Vabilo
na
XXIX. občni zbor
Hranilnice in posojilnice v Črni
r. z. z n. z. ki se vrši
v nedeljo, dne 13. junija 1920 ob 12. uri opoldne v posojilničnih prostorih
s sledečim sporedom:
1.	Poročilo načelstva in odobritev računskega zaključka.
2.	Volitev novega odbora,
3.	Slučajnosti.
Odbor.
Za ovčjo volno
Volno je treba prinesti b seboj in sem doma ob sredah, sobotah in nedeljah. J. Oawald, Velikovec, kavarna Spari.
Prodaja lesa.
Pri podpisanem gozdarskem uradu se bode ponudbenim potom prodalo, razen že razpisanih 20 vagonov rezanega lesa, za kateri les so bile ponudbe do 31. maja 1920 za odposlati še 40 vagonov rezanega 4 m in nekaj 3 m dolgega smrekovega in jelkovega lesa in sicer:
20 vagonov iz gozdnega okrožja »Rakovec44 skladišče v Vitanjah pri Celju (Štajersko) in
10 vagonov iz gozdnega okrožja »Črna44 na postaji Prevalje (Koroško)^ in
10 vagonov iz gozdnega okrožja »Železna Kapla44, skladišče Železna Kapla.
Bližja pojasnila so na vpogled pri podpisanem nrddn, kakor tudi pri grofovskem gozdarstvu v Vitanjah, oziroma grofovskem nadgozdar-stvu v Črni pri Prevaljah.
Kdo mi pripomore do obstanka zmožne
brivnice
na Koroškem ali Štajerskem? — Želim je kupiti, vzeti v najem ali na novo ptvoriti. — Dopise prosim na naslov:
Jurij Folk
Maribor, Linhartova ulica 16, II.
katera trajno ve-
Cna ura : selje povzročaT
Ponudbe je predložiti
do 10. junija 19Z0 do IZ. ure opoldan
pri „Glavnem poverjeništvu ministrstva za agrarno reformo v Sloveniji v Ljubljani44.
Ponudbenik mora v ponudbi izrecno poudariti, da so mu pogoji znani in da se tem podvrže, da pozna kakovost in mero lesa.
Samo Suttnor-jeoa ura!
presenečeni bodete ! Tudi verižice, prstane, uhane, zapestnice, stenske ure, zapestnice z urami in vsakovrstne potrebne reči kakor: škarje, nože, doze za cigarete, nažigalnike, britve, denarnice, jedilno orodje, razna darila za krste, imendane itd., kakor tudi velika zaloga vsakovrstnih zlatih in srebrnih predmetov.
Gozdna uprava grofa V. Thurn,
Železna Kapla (Koroško).
Vse dobro in ceno! Zahtevajte cenike od
H. Suttner, Ljubljana št. 977.
u
o
sO
MU
«
S
M
*
u
>
d
u
a
*
*
a
d
Rezan les (smrekov, jelkov, borov, mecesnov, bukov),
tesan les (smrekov, jelkov, borov),
okrogel les (smreka, jelka, bor, mecesen),
bukov les (hlode od 25 cm debelosti naprej),
drva (trda in mehka),
stoječi les v gozdu,
smrekovo skorjo
kupi vsako množino
„DRA.W‘
lesna trgovska In industrijska družba
as o. z.
v Mariboru.
X
n
•d
*
D
»t
&>
<
d
S
d
NM
O
n