Ppipovedka o AtiloVem gnobu.
jLgfe|                   Napisala M..P..
§\tila je bil kralj Hunov. Bili so to divji vojščaki, ki so Yl pustošili v petem stoletju rimske pokrajine in gotske dežele. ^^^ Huni s svojimi divjimi napadi so takorekoč povzročili ^^E«     preseljevanje narodov.
^^Hj             Atila je bil njih  najslavnejši vojskovodja. Bi! je
|[^^H neustrašen in pogumen, drzen in silovit junak. Nje-govi podložniki so se bali že njegovega pogleda. Bil je jako skromen, dasi je bil bogat. Podjarmil si je mnogo nemških narodov; celo mogočni Rimljani so mu plačevali davek.
Zgodovina nas uči, da so naše slovenske dežele bile tedaj last rim-skega cesarstva. Imenovale so se Norikum in Panonija. Rimci so si postavili v njih nekaj lepih mest; tako n. pr. Petovio (Ptuj), Celejo (Celje), Emono (Ljublano) i. t. d. Dežela je imela mnogo lepih cest, ki pričajo še dandanes o podjetnosti mogočnih Rimljanov.
-=*    89    K-
Ko je došel Atila na mejo sedanje Ogrske, je opustošil tudi lepo Panonijo in razdejal nekaj mest. Na meji Ogrske in Panonije je imel lasten grad, v katerem je hranil mnogo dragocenosti. Gradič je bil skrit na gričku, ki ga obkrožajo od vseh strani večji holmi, na katerih raste dandanes pre-žlahtna vinska trta.
Tu je torej imel Atila začasno svoj dom. Stražili so ga vojaki, a ljudstvo je odbežalo ter se skrilo v pragozdih in po gorah. Atila je živel tu  mirno in  brez skrbi   ter se pripravljal za nove napade  in   nove   vojne.
Še dandanes se vidijo nekateri ostanki onega gradu. Natančno se vidijo prekopi, na katerih raste bolestno trnje ter klubojoč brani prišlecem vhod.  A v maju cveto tu najlepše šmarnice in pojo slavci najmileje pesmi...
In vendar se ljudstvo nekako ogiblje tega kraja, in celo otroci ne trgajo radi cvetic na Atilovem gradišču. Zvečer in ponoči pa se marsikdo po ovinku izogne poti mimo gradišča, na katerem — straši . . .
Neki ondotni sosed je nekoč opazil proti polnočni uri luč na svojem travniku. Ker ni bil ravno boječ, se hitro odpravi v dolino. Ko pride bliže, , opazi viteško opravljenega mladeniča, ki z velikimi grabljami obrača rumene cekine, kakor se obrača seno, kadar se suši. Mož bi si rad nagrabil denarja; pa hipno zavika sova v gozdu — možu se nekaj zablešči pred očmi, in ko zopet izpregleda, ne vidi ničesar. Drugo jutro ni opazil no-benega znamenja o ponočni prikazni.
Bili so trije bratje — Frici. Junaški od nog do glave so se osrčili ter šli nekega dne iskat  bogatih zakladov,  ki leže baje zakopani  na gradišču.
Votlo so zabobnele sekire in motike, bratje so kopali, da jim je pot curkoma lil s čela. Pri delu so bili resni in molčeči, zakaj nihče se baje ni smel ne ozreti ne nasmehniti, sicer bi se vse pogreznilo.
Delali so noč in dan, in proti jutru drugega dne je najstarejši brat zadel ob železni pokrov velikanske kadi. Frici so se razveselili, a nobeden ni črhnil besedice.
S podvojenimi močmi so kopali dalje in kmalu bi imeli dvigniti težak pokrov . . . A nekako čudno jim je bilo pri srcu . . . Tačas je prijezdil mimo mlad junak na belem konju in v srebrni opravi. Konj se je vspenjal z jezdecem, da so se iskre kresale pod težkimi kopiti. Toda bratov ni zmotil jezdec niti za hip, mirno so delali dalje . . .
Za nekaj časa se zopet prikaže isti jezdec, a takrat na veliki umazani svinji, ki je neznansko krulila in divjala. Toda tudi zdaj so bratje srečno premagali izkušnjavo — nobeden se ni ozrl in niti za trenutek ustavil dela.
Izginil je ostudni jezdec, in svečan mir je legel naokolo. Tam v dalji ogrske ravnine je vsplavalo na nebo solnce ter se v tisoč in tisoč žarkih razlilo po rosnih poljanah in temnozelenih jelovih gajih. Bratje so se raz-veselili solnčnih žarkov in škrjančevih pesmi, ki so se oglašale nekje visoko pod nebom kakor v pozdrav tnlademu jutru in kraljevemu solncu. S težavo so dvigali pokrov . . . Polna kad zlatih rumenjakov, ki so se čudovito in čarobno lesketali v žarkih jutranjega solnca. Ta hip se iznova prikaže jezdec na  belcu,  ki je skakljal  ter pri vsakemu  koraku z zadnjimi nogami
-*    90   «¦¦                                                       %
počenil na tla . . . Mlajši brat se je ozrl in nasmehnil . . . Votlo ropo-tanje in bobnenje je pretreslo ozračje, vmes so se čuli klici nesrečnih bratov, a za temi je legel mir, mrtvaški mir nad zasutim grobom . . . In na njem raste sedaj bohotno trnje, dehte pomladne vijolice ter pojo slavci pozno v noč svoje nežne uspavanke.
Odsihdob  ni  nihče  več iskal   zakladov  na  gradišču, med  Ijudstvom pa živi pravljica o ponesrečenih bratih na Atilovem gradišču.                        §