Podnčno berilo za niladost. II. Starši, učeniki ali predniki mladim ljudem večkrat kaj ukazujejo ali prepovedujejo ; zakaj? zato, ker je mladost še premalo skusila in se učila, in tedaj ne ve, kaj je prav ia kaj ni prav, in bi tedaj večkrat sebi ali drugim škodovala, kar pa bi se pozneje gotovo kesala. Kar pa se že zgodi, mine, se ne more več poravnati. Kdor rad stori, kar zapoveduje in se varuje, česar mu kdo prepoveduje, pravimo, da rad vboga ali da je pokoren. — Oče pravijo dečku, ki gre v cerkev in v šolo, da naj po nauku naravnost domu pride. To pa dečku ni kaj po volji, se kislo derži in po tihem godernja, in če bi se ne bal, bi ne prišel precej po nauku domii, temuč bi šel v kako tovaršijo, da bi igral ali kaj drugega počenjal; vendar pa vboga očeta ia pride v pravein času domii. Ali je ta deček prav vbogal? Sej je storil, kar so mu oče ukazali. Kako mora vbogati, da je prav? Kdor hoče prav vbogati, mora rad vbogati, to je, mora voljno in veselo storiti, kar mu kdo ukaže. To pa še ni dovolj. Mati ukažejo spomladi Minki, da naj gre nanjivoplet, in pravijo: ,,Plevi pazno in varno, da žita preveč ne povaljaš in da zraven plevela tudi dobrih žitnih koreninic ne izpulis". Deklica gre veselo na polje. Pri začetku prav počasi in pazno pleve, pa kmali se naveliča in misli na druge reči; za tega voljo hiti, da pred delo dokonč^, ter žito povalja in nepotrebno poruje. Ali se tako prav vboga? zakaj ne ? Ali ta deklica na tanko tako stori, kakor ji mati naročijo? Kdor hoče prav vbogati, mora tudi na tanko tako storiti, kakor mu je bilo naro- čeno. — Pa tudi to še ni dovolj. Večkrat se zgodi, da mladi Ijudje le nekaj časa radi in na tanko vbogajo, potem pa zopet opuste, kar bi mogli sloriti. Ako starši, učeniki ali predniki ndadim Ijudem ukazujejo, da naj bodo do vseh ljudi priljudni in prijazni, da naj se povsod spodobno vedejo, da naj se nikar ne lažejo, da naj ne kolnejo in nesramno ne govore i. t. d., ali se to le za danes, za jutri ali za kratek čas zapoveduje in prepoveduje ? Ali prav vboga tisti, ki je le nekoliko časa pokoren, potem pa zopet drugače dela? Vbogati se mora tedaj vselej in stanovitno. — Zakaj pa morajo mladi Ijudje starše, učenike in prednike vbogati? Pomisliti se mora, kdo je ukazal: MSpoštuj očeta in raater!-' Zavoljo Boga morajo mladi Ijudje in splob vsi Jjudje vbogati svoje zapovednike. Kdor tedaj rad, na tanko in stanovitno vboga, ga ima Bog rad, in tudi vsi pošteni Ijudje ga ljubijo. Iz nepokorsčine pa pribaja neizrečeno veliko hudega. Zato pravi že stari pregovor: vKdor ne vboga, je brez Boga, in ga tepe nadloga". III. Bog ni človeka vstvaril, da bi se samo veselil, temuč tudi da bi delal. ,,Človek je vstvarjen za delo, kakor ptič za letanje'*. Ali mora vsaki človekdelati? Vsaki človek mora delati, naj bonilad ali star, priprost ali imeniten. Dokler je človek še mlad, ne more tako in toliko delati, kakor kadar je odrašen; vendar pa se mora tudi mladi človek vsaki dan dela vaditi, da niu pozneje ni pretežko. Ljudje opravljajo različne dela. XTekteri delajo z rokami, nekteri bolj z glavo ali z umoni, to je, zdušo; so tedaj telesne in dušne dela. Kdor dela, se trudi. Kdor rad dela in se trudi, je delaven; vendar pa še ni dovolj, da kdo rad dela in se trudi, on mora tudi pridno delati,to je, mora toliko storiti in tako dobro delati, kolikor more. Še celd živali nas spodbujajo k delu. Poglejmo čebele, kako po letu od zjutraj zgodaj in ves dan letajo iz panja v panj, od rastline do rastline, nabirajo med in vosek, in tudi doma neprenehoma delajo. Ravno tako pridni so tudi ptiči, mravlje, domače živali i. t. d. Ker je Bog človeka za delo vstvaril, tedaj ima tudi rad pridnega delavca, če je zraven tudi pošten in pobožen. Delavni in pridni človek pa koristi z delom tudi naj pred sebi, potem pa svo- jeaiu bližnjemu. Delo stori, da je človek zdrav, zadovoljen, premožen in da mu ni dolg čas; delo varuje človeka niarsiktere škode in neumnosti. Delati pa se niora človek vedno vaditi. Kdor se mlad ne vadi po svoji nioči pridno delati, tudi odrašen in star ne dela rad in pridno. Spretni in delavni mož je bil popred priden deček; dobra gospodinja je bila popred poštena in pridna deklica; oba sta že ndada svoje moči za delo vadila, in oba jili tudi zdaj obračata za to, da po božji volji pridno delata in si vsakdanji krub služita, ter koristita svoji deržini, pa tudi vsi srenji in deržavi. Olovek laliko veliko veliko dobrega ston', če je priden in če svoje moči rabi za dobre reči; ravno tako pa tudi človek s svojimi niočiiii lahko neizrečeno veliko liudega stori, če ima slabo voljo. Kdor nesramno in hudobnogovori, dela napak z jezikom, ki je božji dar: kdor bližnjega goljufa, onečasti zlati dar uma, ki mu ga je Bog podaril; kdor drugim škodo dela, bi bilo boljše, da bi ne znal delati. — ,,Kdor ne dela, naj ludi ne je*. Pošten in pobožen človek rad pridno in prav dela, in je zraven vedno vesel io dobre volje. Uelo pa ni vsako enako važno in potrebno. XTaj potrebniše so tiste dela, ktere naui pridobujejo vsakdanje potrpbne reči'. Ako bi kmet polja ne obdplal, da bi ne oral, sejal, vlačil, plel, žel in mlatil, bi nihče ne prinesel žita v mlin, in tedaj bi tudi moke za kruh ne bilo. Vidi se tedaj, kako imenitne so dela, ki jih kmet opravlja. On pa zopet več reči potrebuje, ki jih sara ne more narediti. Treba mu je orala in brane, konjske in volovske oprave, vozov, kosa, serpov, grabelj i. t. d.; te reči mora imeti, da more svoje delo izverševati. Potrebuje tudi obleke za se in za deržino, stanovanja, hišnega orodja i. t. d. Hudo bi bilo, če bi vsak človek mogpl narediti sam vse, česar potrebuje. Zato je Bog tako vravnal, da ljudje eden drugemu pomagajo delati, da si delo polajšajo, da si prihranijo čas in da delo prav tckne. Vsak človpk mora po svoje delati, ter z dplom sebi in drugim koristiti. ,,Pridne roke so boljše, kakor zlate gore".