poštnina plačana pri pošti 4271 jesenice lo Br časopis kluba jeseniških študentov ISI o butljih ... ... 4 tabuji... ... 5 zgodba nekega fanta in še malo. .. . . .6 tabuizirani drugačni ... ... 6 tabu - orodje za manipulacijo.. . . . .8 obrezovanje? ne hvala!! !... . . .8 25. maj ... . . . lo kaj naj z demokracijo?!... . . . 12 s kjš-jem v bratislavo. .. . . . 14 kako smo delali klubske prostore!... . . .17 samozadovoljevalski nasveti. .. . . .20 moodsvtings... . . .21 krona... ... 22 od ideje do uresničitve... ...23 \ Klub jeseniških študentov Titova 86, 427o Jesenice brcamo: urednica: Neja Šmid članki: Blaž, Erik, Romana,Neja, Maruša, telefon: o4 583-15-4o; Faila, Mirsad, Uroš, Nataša 3S brcafon: o41 9oo 562 fotografije: Jure, Silvija, Anja, Maja, Andreja; H e-pošta: kjsbrca@hotmail.com; risbe: Tatjana O splet: kjs.telesat.si; oblikovanje: Maja, Jure v www.klub-jes-studentov.si; naslovnica: Jure; priprava za tisk:B&T, Bled tisk: Medium, Zabreznica lektoriranje: Neja; julij, 2oo2 za vas navija neja Šmid nakopravnost spolov, seksualnost (predvsem pa seksualnost, ki je "drugačna"od "predpisane", t. j. heteroseksualne), nestrpnost (do vsakega, ki misli, izgleda, diši, govori, hodi, poje, živi, dela, ustvarja, veruje ... drugače), bolezni, predvsem sodobne (spolne, prehrambne, psihične), droge (in medtem ko mi prepovedujemo namesto izobražujemo, število "zlorabnikov" raste), zgodovina (predvsem bližnja, katero doživljamo subjektivneje), čustvenost (tabuje predvsem izražanje t. i. negativnih čustev), enakopravnost (močnejših in šibkejših, bolj in manj inteligentnih, bolj in manj "lepih", bogatih in revnih, zdravih in bolnih, elit in množic, starih in mladih ...), smrt, politika, humor, pedofilija ... Bili so časi, ko je bil tabu celo smeh. Ampak časi se (hvala Enemu) spreminjajo. In podirajo tabuje. Ter jih seveda gradijo (no pravzaprav je sam Čas tu nerelavanten). In ker je BRcA rada v koraku s časom je (in predvsem bo) poskušala rušiti tabuje, ki so pogosto globoko zakoreninjeni v naši podzavesti. Mogoče nekateri celo podedovani. Kar pa nikakor ni opravičilo. Ker (kot sem že rekla) časi se spreminjajo. In tako tudi mi. Človek teži k napredku, a se mu po drugi strani upira, se oklepa tradicije. To sicer ni samo narobe, priznati pa moramo, da so prav tabuji tisti, ki včasih preprečujejo spremembe, ali pa jih vsaj ovirajo. Zato bi bilo prav, če tabuje porušimo v pogovorih, v komunikaciji, da o spremembi govorimo in razpravljamo in se zanjo odločimo na podlagi dejstev in ne na podlagi v podzavest vpetih strahov. Ker tabuji zavirajo informiranost, kroženje podatkov in spremembe. Naši starši so premagali marsikateri tabu svojih staršev. Nekaj so jih ustvarili in nekaj ohranili. Ampak ti isti starši, ki so se borili proti tabujem, ki so težili k spremembam, se upirajo spremembam, ki bi nastale po našem rušilnem pohodu nad nekaterimi tabuji. In verjetno bomo tudi mi tako odreagirali na rušenje naših potomcev. Utopično bi bilo namreč misliti, da lahko ustvarimo Stalno, nekaj torej kar se ne spreminja, kar ostane za vedno, za vse generacije. Ker bo naše potomce v njihovem razvijanju in teženju k napredku motilo mogoče ravno tisto, kar je za nas tisto pravo, edino, stalno. In se nam bo zdelo tabu, da bi spreminjali. Tabu pomeni nekaj nedotakljivega, prepovedanega, svetega. In mišljeno je lahko v mislih, besedah in dejanjih. In kritično mišljenje lahko prinese napredek. Ker nas naučenost (gola "napiflanost", če hočete) omejuje, saj nam onemogoča širši pogled in ustvarjalno mišljenje, produktiranje idej. Ideje pa lahko zavržemo. Ampak šele, ko jih preučimo, prediskutiramo in predvsem detabuiziramo. 3 U M XI Neja B iti butelj je po svoje tabu tema. Nihče noče biti butelj pa vendar vselej najdemo koga, na katerega lahko s prstom pokažemo: poglej si no tega butlja! Včasih to rečemo tudi sebi, ko ga kje polomimo in smo jezni sami nase. Pogosteje očitamo to drugim. Tistim, s katerimi se ne strinjamo. Tistim, ki delujejo drugače, kot bi mi želeli. Skratka niša butljev je dobro zasedena. Butelj je lahko opazka, lahko je žaljivka ali kletvica. Predvsem pa je to lastnost, ki jo je uvedla človeška vrsta, da se je lahko obdržala. To se sliši butasto, ampak človek seje od nekdaj skušal nekam umestiti. Že od pamtiveka razvrščamo vse živo in neživo, zato da vemo kam spadamo mi in kam drugi. Zakaj? Prvi odgovor, ki mi pride na misel, je, ker smo butlji. Ampak počasi. Od tega, kako boste brali ta članek, je odvisna konotacija, ki jo ima za vas beseda butelj. Zelo verjetno vam to pomeni nekaj slabega in se na splošno nimate za butlja. V redu. Zakaj pa bi se imeli? Do sem vse lepo in prav. Zakaj pa imate nekoga drugega za butlja? Aha! Pa smo trčili v samo bistvo. Večvrednost in manjvrednost sta tisti prizmi, skozi kateri gledamo, ko pletemo odnose z drugimi in zaradi tega do enakopravnosti ne more priti. Prav tako ne more priti do uravnotežene komunikacije, razumevanja, sodelovanja. Ker je vedno nekdo, ki ima prav in nekdo drug, ki se moti. Da ima vsak svoj pogled na svet in da ni možno, da bi se nekega dne vsi o vsem strinjali, je jasno. Da pa mora kljub temu nekdo vselej imeti prav pa že presega zdravo logiko. Ampak "obolelo" logiko se da pozdraviti s pravim "zdravilom". V naši družbi je to kakopak moč, ki jo pogojuje denar in z njim povezane fantazme, ki v obliki sistemov oblikujejo našo realnost. Zdaj vprašanje, kdo ima prav in kdo nima, ni več na mestu. Z butlji pa še nismo opravili. Biti butelj sploh ni tako preprosto. Že zato, ker svojo nevednost tako težko odkrito priznamo. Kaj počnemo? Celo življenje se trudimo, da bi postali "nekdo" in predvsem, da nas drugi ne bi imeli za butlje. Želimo uspeti, se povzpeti. Do nivoja, ko bomo že na daleč dajali vtis, da nismo navadni butlji. Je biti butelj res tako nehvaležna zadeva? Neka stara japonska pravljica govori o mladeniču, ki je bil skrajno butast. Kljub temu se mu je uspelo oženiti. Nekega dne je pri starših svoje žene jedel slastne cmoke. A ker je bil prebutast, da bi si zapomnil ime te jedi, doma ženi ni znal povedati, kaj je jedel, čeprav si je na moč želel, da bi mu prav to skuhala. V jezi jo je treščil po glavi in šele buška na ženini glavi gaje spomnila na tiste cmoke. Po tej preprosti štoriji bi lahko sklenili, da butljem v življenju ni težko. Cesar ne veš, ne more boleti (naj poudarim, da žena ni bila butelj). Štos pa je v tem, da ne obstaja le ena vrsta butljev. Mladenič iz pravljice je ena, horda tistih, ki počnejo še veliko bolj neverjetne stvari, da pridejo do svojega - a so samooklicani "eksperti" in nikakor ne "butlji"- pa je povsem druga vrsta. In ta je veliko bolj nevarna, saj ustvarja še tretjo vrsto butljev! Kdo drug bi jim sledil, kot butlji? No, pravzaprav je ne ustvarja temveč poustvarja, da pojasnim paradoks. Nekaj butlja je v vsakem izmed nas. Oprostite, toda kdo drug kot butelj, bi se trudil za to, da ne bi bil več butelj in zaradi tega postal še večji butelj? Butljem prve vrste je torej lahko. Tisti z druge vrste imajo marsikaj od tega, da so butlji. Moč, vpliv in poslušne butlje tretje vrste, ki pa od vseh trpijo najbolj. I, kaj ne bi, ko pa živijo v zavedanju, da morajo biti butlji butljem, če želijo živeti vsaj približno v miru. "Ni prav, da moraš biti butelj, da te pustijo pri miru!" je bil razočaran Malekov Joža v Partljičevem Socialističnem kulaku. Ja, presneto res. Ampak v tolažbo - v končni fazi smo še vedno vsi butlji, in če v drugem ne, smo si enakovredni v tem. Biti butelj je namreč predvsem sinonim za nevednost in s priznanjem nevednosti ni NIČ narobe. To nas ne naredi slabše, manjvredne, manj sposobne. Kvečjemu bolj pozorne, bolj ponižne, bolj odprte, bolj preproste. Pa predvsem manj obremenjene s tem, kako nas vidijo drugi. In bolj pripravljene za sprejemanje drugih. Kako lepo je to povzel Anthony DeMello, ko je namesto splošno znane fraze JAZ SEM O K, TI SI O K, zapisal kar JAZ SEM OSEL, TI SI OSEL. Ja, tako preprosto je to. Maruša (butelj, se razume:) tabuji v em, v teh poletnih dneh se vam verjetno ne zdi najpomembneje reševati tabujev. Jih bomo raje preložili na jutri, na zimo, na srednja leta, starost ali pa najraje kar na naslednjo generacijo. In to je tabu. Največi. In najdražji. Vsaj za nas in naše počutje. Eden teh (tabujev) je letos povzročil pravi medijski bum - homo- fobija, seksualnost. In premagal samega sebe. Tabu je namreč premagan takrat, ko se o njem govori in piše. Pa ne le v "strokovnih" in specializiranih krogih. Ampak med javnostjo, med "laiki". Premagati tabu po mojem mnenju ni to, da je problem rešen, da je v zvezi z vprašanjem opaziti strpnost odgovorov. Premagati tabu po mojem mnenju pomeni, da se o zadevi govori, razpravlja, diskutira. Nenaučeno, a na podlagi dejstev. Vsaka posamezna generacija premaguje tabuje. Tudi naša (čeprav jarajjih ježe nekaj. In jih bo še. Pa tudi ustvarila bo kakšnega. Že kot majhne otroke nas naučijo, katere so tabu teme. Saj veste; vprašate nekaj, kar ste videli na televiziji. Vaši starši (nekateri bolj in drugi manj) pa zardijo in odgovorijo (nekateri včkrat, drugi manjkrat) v stilu "zato ker to tako je in ne more biti drugače" ali pa s stavkom "ti tega še ne razumeš". In mi smo se naučili, da je to tema o kateri se ne govori, saj nočemo, daje našim staršem neprijetno. Že kot otroka me je odgovor "ti tega ne razumeš" zjezil. Vedno se mi je namreč zdelo, da če nečesa ne razumem, mi mora pač nekdo razložiti, pa bom razumela. In zavedam se, da to niti najmanj ni lahko. Ampak kdo pa pravi, da bi moral biti. Ker pa sem tak odgovor dobila nekajkrat in sem vedela, da bolj ko vrtam, manj mi bodo povedali in bolj jim bo neprijetno, sem se kmalu znašla in povprašala prijatelje, sošolce ali pa pogledala v knjige. In sedaj precenite sami: če otrok doma vpraša nekaj o seksu, starši pa zardijo, mu odgovorijo, da "on" tega še ne razume in da se ga tako ali tako ne tiče, kaj bo otrok storil? a) Prenehal bo poizvedovati, ker ve, da imajo starši prav; b) Vprašal bo nekoga drugega (sorodniki, prijatelji sošolci); ali c) Sam bo poiskal odgovor s pomočjo računalnika, knjig ... Odgovor a) je po mojem mnenju najmanj verjeten. Najprej; otroku niso razložili zakaj še ne razume (in razlog, ker si še premlad, ni ravno pravičen) in predvsem česa še ne razume, torej bo najbrš vprašal nekoga drugega. Če bo naslednjič (ko bo vprašanje zastavil nekomu drugemu) reakcija na odgovor podobna, bo to (vsaj na podlagi mojega obnašanja sklepam tako) le še podkrepilo otrokovo radovednost, saj bo vedel, da nekaj je na tem, da se v zvezi s tem dogaja nekaj, kar je zanj sicer prepovedano, a se dogaja. In bo vprašal nekoga prek računalnika, poiskal v knjigah, ali pa mu bodo o temi kakšno dejstvo pokazali sošolci. Do takrat pa se bo otrok počutil izvzetega, ker bo imel občutek, da vsi nekaj vedo o tej tabu temi, samo on tava v temi. In mogoče informacije, ki jih bo dobil, ne bodo natančne, resnične, popolne in nasploh take, kot si jih želimo, kadar nas kaj zanima. Če torej ta otrok na vprašanje o seksu v odgovor prejme erotično revijo, se bo naučil telesne tehnike, nam (posplošujem, vem) pa je ravno tisto onkraj pomembno (v tem se ločimo od kakšnih drugih živali). Poleg tega v reviji ne bo dobil nasveta o zrelosti, ki naj bi jo nekdo pokazal preden se poda "in the sex zone", o zaščiti (...), še zdaleč pa ga od branja ne bo odvrnilo dejstvo, da na reviji piše samo za polnoletne. Prej obratno; prebranemu bo popolnoma verjel, saj to vendar berejo odrasli. Vem, da seks ni več taka tabu tema, kot je bila. To temo sem dala zgolj kot primer. Prav neinformiranost in "to se mene ne tiče" mišljenje je eden od glavnih razlogov epidemije AIDS-a. In za zaščito pred njim nikakor ni dovolj "dobra družina", ali gledanje stran, mogoče celo zasmehovanje, obtoževanje obolelih. Pogovori na temo, diskutiranje ... pa ne le o seksu in spolnosti, AIDS-u, drogah (zgolj prepovedoval na politika dosega res lepe učinke, kajne), motnjah hranjenja, raznih fobijah (homo- in kseno- sta le vrh ledene gore)... razlaga (objektivnejša kot je, učinkovitejša je), informiranost, detabui-ziran pristop nas bodo "vodili iz jame". In ta otrok, ki išče samo preprost odgovor na vprašanje smo tudi mi. Zato naj vas odgovori v stilu zgoraj opisanih, ki vas poskušajo prepričati, da tega ne razumete, da niste "primerna oseba za odgovor", ne ustavijo. Nasprotno. Osebi razložite, da je ona mogoče poklicana, da vam razloži. Tako se boste vi izognili tabujem, pa še informirani boste. Tabuji sami po sebi mogoče res nosijo kakšno pozitivno lastnost, ampak navadno še poglabljajo probleme, ki jih tabuizirajo in kaj s tem dosežemo? Že zelo zgodaj nas naučijo, da problemi ne izginejo, če pogledamo stran. Tudi tabuji ne. Pa lepe počitnice! Neja brc, 6 T akšna in drugačna vprašanja v zvezi s homoseksualnostjo še vedno vzbujajo pozornost. Ljudem to ni vsakdanje, ne poznajo, zato obsojajo. Izberejo najlažjo pot. Za njih. Si predstavljate, da bi vas nekdo vprašal: "Kaj?? Hetero si?" Seveda v primeru, da bi bila situacija nekoliko obratna in bi bili heteroseksu-alci v manjšini. Vprašanje se zdi preprosto, ampak kaj pa če bi to pomenilo, da se ne moreš, razen izjemno pogumnih, z ljubljeno osebo z roko v roki sprehajati po mestu, stati sredi avtobusne postaje in se strastno poljubljati do zadnje sekunde, preden avtobus ne odpelje ali konec koncev samo stati objet sredi vrveža ljudi. Prikrajšani bi bili za nas najbolj logične, naravne, nikomur škodljive stvari, ki jih počnemo praktično vsak dan, ko smo v odnosu z nekom. Po predstavah večine homoseksualec izgleda kot totalno perverzen tip, ki se pretirano izzivalno oblači kar je seveda po obstoječih družbenih normah skrajno nesprejemljivo za moškega, in je seveda vsako nedeljo v K4. Za nameček pa tej stigmi dodajo še malo infantilnosti in preveliko količino identifikacije z žensko. Ja, tudi taki so. Ekstremisti pač. Toda ali nimamo vsi malo tistega, skritega, potlačenega ekstremizma? Družba se na žalost ne zaveda, da obsta- zgodba nekega fanta in še malo ja velik, velik procent popolnoma "normalnih" homoseksualcev, ki živijo "normalno" življenje, če že hočete, imajo redno zaposlitev, hobije, prijatelje, so uspešni, izobraženi, nadarjeni, kreativni, inovativni, pripravljeni pomagati sočloveku ... Dober znanec je gej. Povedal mi je, še preden sem ga utegnila sploh vprašati. Občudovala sem njegovo odkritost in samozavest. Po dveh urah pogovora mi je bilo lsno, da ni bil vedno takšen. "Imel sem celo punco, leto in pol. Normalna poteza pri 16-ih, imeti punco. A kaj ko dlje od poljuba nisva prišla. Kmalu sem začel opažati, da čutim naklonjenost do moških. In nič več mi ni bilo jasno. Padel sem v hudo depresijo, iz katere se nisem izkopal vsaj štiri leta. Popolnoma sem potlačil svoje spoznanje in čustva, niti napisati nisem mogel besedo homoseksualec na list papirja, kaj šele, da bi jo izgovoril. Strah pred sabo, pred starši, pred okolico, nenazadnje pred prihodnostjo. Ni lahko postati ravno to, kar te starši že kot majhnega otroka poučijo, da ni prav. Nato pa mi je postalo jasno, da imam samo dve možnosti: da živim celo življenje v zanikanju samega sebe, ali da se sprejmem takšnega kot sem se rodil." Danes to pove naglas, včasih imam občutek, da bi od veselja najraje zakričal. To je zgodba (ne)običajnega 23-letnika, kije ubral "malo drugačno" pot. Pot, ki je kar precej težja, a je vedno večkrat "izbrana". Bodimo torej vsaj toliko tolerantni, da ne bo postala še težja. Nataša tabu- izirani drugačni T abu teme so v grobem tiste, o katerih se ljudje ne upajo ali ne smejo pogovarjati, a so kljub temu med njimi prisotne. Zavedanje, da so tu, ozračje naredi še napetejše, odnose med "tabuiziranimi" in "netabuiziranimi" pa postavi na druge, običajno ne dovolj poznane, temelje. Posledica tega so veliki prepadi med vsemi ter nezmožnost dobre, konstruktivne, produktivne komunikacije. Konkretni primeri, ki še vedno sooblikujejo življenje v preprostih skupnostih, so tabu incesta (ta je v različnih formah prisoten v vseh kulturah sveta - antropologi ga uvrščajo med medkulturne univerzalije (npr.: tabuiziran odnos otrok-mati), saj so specifični le incestni odnosi, ki so definirani v vsaki kulturi posebej), svetost določenih predmetov, oseb, ali živali; ki se jim pripisuje posebna, magijsko skrivnostna moč ... V sodobnejših družbah pa je tabu nekaj povsem drugega. Sam tabu namreč ni več nekaj povsem nedotakljivega, o čemer se na primer ne sme govoriti, temveč je tabu tema tisto, kar ljudi sodobne družbe navadno šele prične zanimati (nedotakljiva svetost praktično nima vloge). Tako gre za odnos do še nepoznanih, "eksotičnih" segmentov našega vsakdanjika, za akterje posameznih subkultur, za drugačne v spolni, reli- giozni ali drugi orientiranosti, za hendikepirane itd. Tabu so drugačni. Tabu smo drugačni. Politika današnjega (kompleksnega in globalnega) sveta je zaradi procesov globalizacije, informatizacije, masovnega turizma in preseljevanja ter vsesplošnega mešanja med ljudmi različnih ras, nacionalnosti ali ideoloških opredelitev, pravzaprav prisiljena promovirati strpnost, toleranco ter ustvarjanje harmoničnega (so) bivanja med različnimi. Vsaka drugačnost naj bi namreč imela svojo posebnost, svoje dobre strani ter svojo pravico do obstoja. To "drugačnost" nekoga pa je mogoče povezati tudi z nauki alternativnih oz. sodobnih duhovnih smeri, ter jo tako poskusiti razložiti in osmisliti. Vprašanje je torej: kakšna je funkcija, namen, obstoja ljudi, ki so drugačni, neobičajni, "ne-mainstreamovski", ter so zato na nek način tabuizirani? Gre namreč za tiste duhovne nauke, ki učijo o tem, daje prisotnost vsakega človeka na svetu smiselna, da ima vsak svoj namen, da si je duša vsakega izmed nas že pred utelesitvijo zadala cilje, kako in s kakšnimi ovirami bo doživela izkušnje na kakšen način bo iskala svojo moč. Odgovor na vprašanje pa je že jasen: duše, ki so poiskale "drugačna telesa", imajo tudi "drugačen namen". Na eni strani je to morda pokazati sama sebi česa je sposobna, kakšnim oviram navkljub se lahko razvija, na drugi pa dokazati to tudi drugim. To potrjuje dejstvo, da so "drugačni" ljudje običajno značajno ali duševno zelo močni (čeravno razpoloženjska nihanja - vsaj med mladostniki - niso redkost), kar je pravzaprav nujno, če s svojo drugačnostjo želijo znati živeti. S tem razlogom pa njihova prisotnost krepi tudi "običajne", navadne ljudi, ki imajo z oblikovanjem svoje osebnosti ravno zaradi sivine običajnosti lahko težave. Obratno pa tudi "drugačne", ki so v družbi "navad- človek, morda celo boljši in bogatejši kot "mainstream" ljudje, kar pomeni, da bi tudi tebi lahko postal dober, ali najboljši, prijatelj. Vsak človek na svetu je na svoj način poseben. In le skupaj tvorimo celoto človeštva. Skupaj se dopolnjujemo, sku- nih", komuniciranje in ustvarjanje odnosov z njimi opogumlja, jim da občutek človeškosti. Upoštevajoč to tezo, je torej skupno bivanje zelo različnih ljudi ne le "nujnost", ki jo moramo sprejeti v skladu z drugimi zahtevami sodobnosti, temveč tudi nekaj koristnega, kar pripomore k boljšemu svetu za nas vse, ter spodbuja k razvoju vsakega individuuma. Ko se tako vsakodnevno soočamo s tem, kako se obnašati do "drugačnega", mu morda pri kakem opravilu pomagati, se iz tega učimo, ustvarjamo boljšega sebe, hkrati pa tudi tistega človeka spoznavamo, mu postajamo prijatelj. "Drugačnost" namreč ni nekaj, pred čemer je potrebno bežati. "Drugačen" človek je ravno tako Sanjam o rajanju na zelenih poljanah In sedim v kuhinji ob sveči. Spet pišem pesmi. Sranje v ljubezni se da res lepo opisati. paj smo močni. Tako je izločanje "drugačnih" iz skupnosti pravzaprav nedopustno, saj s tem na rob silimo tudi njihove pozitivne atribute, ki bi skupnemu razvoju lahko veliko pripomogli. Tabu, ki se vedno kot etiketa prilepi na "neznano", bi tako med odnosi ljudi moral počasi izginiti. Pri tem seveda ne gre za odnose incestnih razsežnosti, saj so ti kulturno specifično definirani, ter bodo tudi še vnaprej držali. Gre pa za "gledanje s srcem" na vsakega, morda še tako drugačnega, ki je človek, in v sebi nosi bogastva človeških izkušenj in lastnosti. Gre za lepoto individualnosti. In gre za ljubezen. Brezpogojno. Romana _7 «5 Maruša brc, brc, tabu-orodje za manipulacijo O d davnih let prvega človeškega jezika pa do danes so se ljudje družili in se vedno več učili (več glav več ve). In vedno ko človek nekaj spozna, mu to spoznanje - če je človek res pameten - odpre celo vrsto novih vprašanj. Se bolj krepkih seveda. Vendar vseeno ostajajo vprašanja, ki bodo vedno zavita v skrivnost. Bodisi zaradi nezmožnosti človeškega dojemanja, bodisi zaradi tega, ker v neki družbi z nekim položajem, vedno obstaja nekdo, ki rad vidi, da se določene stvari NE razmišljajo. Se pravi, da so te stvari z njegove strani nalašč še dodatno zakrknjene. Na samih začetkih so to radi počeli recimo vrači, v novejši zgodovini se je pri tem izdatno potrudila cerkev, ki je skozi svojo vladavino želela imeti določen krog ljudi, somišljenikov. Pri tem ni izbirala sredstev. Vedno ko je obstajalo nekaj, kar bi lahko ogrozilo njen obstoj, je imela svojo vrsto mislecev, ki so znali zakleniti stvari za ubogo rajo pod grajskim zidom. Tako je stoletja dolgo posledično močno zavirala razvoj človeškega uma, celo nazadoval je. Kar bi želel poudariti je, da stvari o katerih ljudje ne razmišljamo ostanejo. In veliko se jih je nabralo do današnjih časov. Od poštenega razmaha kapitalizma naprej, so te stvari pričele postajati vedno bolj, kako bi rekel, prostovoljne, skoraj same od sebe so se pričele zavijati v mrak. Kajti človek je ležerno bitje (vsaj večina) in kapitalizem v bistvu predvsem dela na tem, da bi bilo naše bivanje v tem življenju in v tej družbi udobno. In ljudje to kar radi igrajo. 8 N ikoli mi ni bilo težko pisati o tabu - temah, ker sem vedno upala, da mi bo uspelo relativizirati vsaj kakšen predsodek ali napačen pogled. Vidim, kako hud problem naše družbe je, da sta mlada in srednja generacija tako imenovani generaciji brisanega spomina. Določene neumnosti me res iritirajo, saj pokažejo v kako primitivnem okolju živimo. Kaj mlad slovenski človek ve o obrezovanju žensk v predelih Afrike? Kaj ve povprečen Slovenec o tradicionalnih obredih, ki nimajo nobene povezave z vero? Družba, ki žensko dojema le kot delovno in reproduktivno silo, poskuša nadzorovati tudi njena čustva in potrebe. S pohabljanjem spolnih organov in izgovorov na več tisočletij staro tradicijo omejuje ali celo onemogoča uživanje v spolnosti. Obrezovanje žensk, ki je aktualno zlasti v predelih južne Afrike, pomeni pričevanje spolni in etnični pripadnosti, poveličevanje plodnosti in materinstva, obenem pa izraža nadzor nad žensko spolnostjo in zatiranje žensk ter moške dominantnosti. Da dekleta ne bi izstopala iz okolja, so podvržene "operacijam", ki so pogosto povezane z različnimi infekcijami ali celo s smrtjo. Ne morem si predstavljati nevzdržnih bolečin in psihološkega šoka? Ženske by the way, nismo samo telo, smo tudi duša. Lepa duša. Nehigienske razmere, škarje, noži, kri, britvice, kosi stekla.. .po ženskem, tako nežnem telesu, ali bolje rečeno telescu? A vendar zahodna perspektiva zagovarja obrezovanje žensk, ker gre baje za skupinsko oz. neko kolektivno pravilo, ki izhaja iz plemenitih razlogov!!! Torej obrezovanje žensk po nekih tradicionalnih razlagah ni le vprašanje spola, temveč tudi starosti, razreda in družbene moči...Predstavlja neke temelje superiornosti potreb skupine nad posameznikom, temelje skupinske solidarnosti in vsekakor avtoritete MOŠKEGA NAD ŽENSKO! A vendar to Poglejte na primer, če vzamem pod drobnogled za trenutek našo komunikacijo. Morda sem jaz tako hudo neprilagojen ali pa imam srečo da to vidim. Ljudje se najraje pogovarjajo dandanes o totalno nepomembnih zadevah, trivialnih na kvadrat če hočete (ta opazka ne leti na tiste, ki vedo kaj mislim). Na začetku sem poslušal starejše, na primer o tem kdo je umrl, kdo je v penziji, kdo je tako hišo naredil, kdo ima tak avto, katero ali koga je nazadnje nekdo videl s tem, ali s to novo super stvarjo; in še bi lahko našteval za celo brco. V zadnjem času pa opažam, da tudi mladi postajajo taki. In sicer iz težnje da bi bili podobno odraslim, prevzemajo njihove pogovorne vzorce, iztočnice, teme itd. Vprašali me boste kaj ima s tem skupaj tabu. Ja, s tem ko je življenje postalo dirka, in denar edino merilo (družbeno gledano), so ljudje pač začeli debati- rati samo o tem oziroma o temah povezanih z nakupi, materialnih dobrinah in podobnem. Kaj je tukaj tabu?? Mislim da ob tem vprašanju lahko izrečem pohvalo celotnemu ekonomsko-gospodarsko-politično-socialnemu sistemu, ki mu je izredno dobro uspelo ljudi navaditi na tako življenje, še več, upoštevajoč eno samo zakonitost so si zagotovili obstoj njihovega početja do nadaljnjega. Ljudje, ki naglas z drugimi razmišljajo o temah in idejah, za katere bi ob drugačnih okoliščinah plačali z glavo, so postali redki. Tako redki, da jih masa več ne opazi. In to je dandanes tabu. Tabu je postal za večino vse razen njihovega vsakdana. Vse kar je čez mejo razuma materialističnega dandanašnjega uma. Zato ker razmišljanje lahko boli ko kaj podremo, spoznamo. Odstranjevanje razlik, poenotenje sveta, globalizacija, če hočete, je najnovejše state-of-the-art orodje razvitih sil, s katerim bi radi dosegli, da bo cel svet ene barve, ene misli, ene ideje, njihove seveda. In s tem prijatelji, bodo ustvarjeni pogoji da se bo razvilo obdobje, kjer bo tabu dobil enoten svetovni pomen. Pojem drugačnost, izvirnost, avtohtonost, bodo redkost, prav tako ljudje s takimi značilnostmi. Edini tabu tukaj pa je vprašanje, kako bi izgledal svet brez teh morečih sistemov, kako bi bilo, če bi tisoče milijard za orožje pretopili v hrano, kako bi bilo, če bi svet odvrgel masko nasilja in se na drugačen način povezal kot pa se namerava. To so vprašan-je(ne vsa), ki imajo globalno razsežnost in dosegajo vsakega izmed nas.Vprašanja na katere odgovori in dejanja bi povzročili marsikaj., ampak to je tema za drugič. Erik obre z ovan je? ne hvala I I I dejanje ne vzdrži nikakršnih sklicevanj na tradicijo. Gre za dokazovanje superiornosti moških, saj žensko, ki ni obrezana izobčijo iz okolja in družbe. Obsojam vsakršno pripisovanje obrezovanja žensk islamu, ker le-to nima nikakršne veze z to vero. Tu ni problem islama, temveč problem afriške "civilizacije." Islam kot tudi judaizem pozna le obrezovanje moških. Iz higienskih razlogov. Saj so obrezani moški manj podvrženi rakavim obolenjem, nepravilnostim v razvoju in podvrženosti različnim infekcijam. Torej, moški imajo prednost. Moški ja, ženske....ne sploh! Obrezovanje žensk? Ne, Bog ni ustvaril tega dejanja. Nastala so zaradi takšnih in drugačnih kombinacij, ki se zgodijo. Gre za poseganje v žensko, ki si ga Bog sigurno ni želel. Jaz bi temu prej rekla, daje to posledica izvirnega greha. Od mene Vam jaz Faila Pašič M A J. Vse cveti, vse brsti. Tako v gozdu, na travniku ... in v mestu. S tem, da v mestu kot rožice na travniku cvetijo ljudje. Še najbolj mladi. Noja, vsaj moralo bi biti tako. 25. maj se kot odmev pojavlja v ušesih in govori: to je dan mladih. Dan, ko cvet življenja pokaže vso svojo svežino ... Mladinski center Jesenice, Klub jeseniških študentov in Društvo mladih Jesenice so z razmišljanjem v gornjem stilu prišli do organizacije projekta, kije nosil naslov "Projekt MAJ 2002". Poleg zabave in druženja je organizatorje zanimalo marsikaj. Želeli so dobiti odgovore na nekatera vprašanja, kot je na primer ali na Jesenicah deluje kakšna mlajša glasbena zasedba ali kakšne ideje se porajajo mladim ali kaj mladi počnejo v prostem času? Odgovore na zastavljena vprašanja smo dobili. Na Jesenicah nekaj glasbenega potenciala med mladimi je, a ga očitno ni dovolj, da bi se z ustvarjalnim nabojem (kaj šele presežkom) predstavili na odru v Športnem parku Podmežaklo. Načrtovano je bilo, da se bo na razpis za sodelovanje na koncertu prijavila vsaj ena jeseniška skupina. Pa se ni. Tako so se na koncertu predstavile skupine iz Žirovnice (Anabolik), Radovljice (Orage), Kranja (Hepa) ter iz Železnikov (Disdrug this fuck, Ad infinitum), nastopila pa je tudi ena mednarodna zasedba, katere člani prihajajo iz Slovenije in Italije (Jammin T blues band). Iz kleti in drugih ropotarnic, kamor se navadno umaknejo mladi glasbeniki, se ni prikazala nobena domača skupina, kar lahko na nek način označimo za neuspeh. Kar je tudi svojevrstno presenečenje. Če se na primer ozremo v Železnike, vidimo, da majhen kraj, ki je umaknjen na periferijo, iz mladih lahko potegne precej več kot mesto Jesenice. Dejstvo je, da Jesenicam to ne uspeva. Že Stari Grki so vedeli, da zna bedak več vprašati kot 100 modrecev odgovoriti. Zato ni nič čudnega, če se ob zapisanem vprašamo, kaj pomeni za prihodnost mesta odsotnost dejanskega glasbenega ustvarjanja mladih. Jesenice so se v preteklosti lahko pohvalile z izredno razvito društveno dejavnostjo na različnih področjih. Ljudje so z vključevanjem v društva skrbeli tudi za kulturno produkcijo. Prav ta kultura in vrednote, ki seje začela razvijati v društvih, je danes prevladujoča kultura. Mladi, ki odraščajo v tej družbi, sem Jeseničan oziroma kaj hočemo doseči na Jesenicah? Če smo se zaustavili pri glasbenem (ne)ustvarjanju in se nad tem zamislili je bilo na prireditvi moč videti tudi nekaj povsem drugega. Skaterji so s številčnostjo prav gotovo pripravili zanimivo presenečenje. Tudi skate kot način življenja ponuja aktivno kritiko družbenega okolja, kar kaže na to, da zapolnjujejo (sub)kultumo praznino, ki dominira na glasbenem področju. Tako lahko zgornji pesimistični ugotovitvi dodamo optimistično. Zanjo so zaslužni skaterji. Zato splošne kulturne vzorce in vrednote neprestano preverjajo in vrednotijo v skladu s svojimi prepričanji in na tej podlagi oblikuje svoje (sub)kulturne vzorce, prepričanja, navade. Mladi so bili vedno v vlogi "lakmusovega papirja" vsake družbe. Če zapisano primerjamo z gornjo ugotovitvijo, da mladi na Jesenicah nimajo dovolj ustvarjalnega potenciala, torej da ne ustvarjajo svoje (sub)kulture, ki bo čez desetletje, dve ali tri postala prevladujoča kultura, se lahko zamislimo. To pomeni tudi to, da bo prevladujoča kultura ostala nespremenjena, da bodo pretekle vrednote veljale tudi za prihodnost. V osnovi bo ostala kultura nespremenjena, brez vrednotenja, preverjanja in oblikovanje novih kulturnih vzorcev pa za nove izzive ne bo zadostna. Če pomislimo, da se svet vrti naprej, Jesenice pa korakajo na mestu, to pomeni, da še vedno nimamo odgovora na enostavno a temeljno vprašanje: Kdo je pomembna naloga zagotoviti pogoje za vadbo skaterjev. S samo prireditvijo so organizatorji spoznali, da se tudi na Jesenicah da pripraviti zanimivo prireditev. Sicer je še daleč do tega, da bi lahko pripravili komercialno uspešno prireditev, a začelo seje. Nadaljevanje pa sledi. Skupaj smo namreč močnejši. Blaž brc, D emokracija je tista mantra aktualnih prebivalcev te države, ki poleg slovenstva, Slovenije in nacionalne samobitnosti njenih prebivalcev - torej nekih etnično obarvanih umevanj svetovne mnogoterosti - pred(po)stavlja še najbolj univerzalen in odprt način urejanja medsebojnih odnosov. Demokracija naj bi namreč izvorno pomenila vladavino ljudstva, skovanka grških 'demos' in 'kratein, kratos' v najsplošnejšem pomeni ravno nekakšno ljudovlado, vladavino ljudi. Demokracija je vrednotno in družbeno izredno polna ter močna beseda, ena tistih krilatic, ki si jih ljudje, kjerkoli že smo in kamorkoli gremo, nikakor ne pustimo vzeti. Že samo zaradi tega je ranljiva, manipulativna, neredko pa tudi izrabljena v diametralno nasprotne namene. Demokracija je vedno že način reševanja sporov, urejanj odnosov in določanja prihodnosti (si predstavljate politično ureditev, ki se ne bi imela oz. se ne bi upala imeti za demokratično??), hkrati pa še vedno le vizija neke idealizirane pravičniške in moralne ureditve, ki nas bo - ker smo v nekem oziru skupaj -nekje v bodočnosti vzpostavila kot enake, izenačila v vrednosti, predvsem pa nam omogočila izživetje posameznih usod (le v kateri politični ureditvi moto o "še več demokracije", skupaj s seveda obveznimi pritklinami tipa svoboda, varnost in enakost ne funkcionira kot kaj naj z demokracijo?! ena osnovnih motivacijskih osi??). Demokracija je torej hkrati obljuba, pa tudi pomensko izpraznjeni opis živeče družbene in družabne realnosti, če rečemo malo nekritično - hkrati vse in nič. Demokracija je - kot so že dolgo tega spoznali pametnejši od nas - prazni označevalec, ki zaradi vse preveč obširne uporabe (ki ga omogoča blagozvočni vpliv, ki ga ima že sama beseda na lomljivo človeško psiho te nje in njega brhko telesce) inflacijsko izgubi'! vrednost, z njo pa lahko označujemo še tako nehumane, protiživljenjske politike in ureditve (ali ni "demokratičen, demokratična, pa tudi demokratično" zgolj in le pridevnik, nekaj pridodanega, nekakšna pritiklina). Demokracijaje nevarno eksplozivna, če jo jemljemo zares in dobesedno, nam pravijo voditelji in njim podložni strokovnjaki, in hkrati krhka če jo uveljavljamo preveč odločno. Mogoče je zato tako mamljiva in nedosegljiva, mogoče je zato vrednota za katero si ne smemo privoščiti, da bi jo založili ali -še huje - na njo pozabili. Dovolimo si potegniti vzporednico s tisto znano šovinistično: demokracija je kot ženska - z njo gre težko, brez nje pa še težje. Demokracije je več vrst (proceduralna, formalna, vsebinska, parlamentarna, meščanska, socialistična, ....), a hkrati je samo ena. Ni nekaj statičnega, od boga enkrat za vselej danega, ampak vedno aktualna, izredno dinamična in spremenljiva v času in prostoru ter enkratna znotraj različnih kulturnih tradicij. Je občudovana, potrebno jo je spoštovati, a kljub temu obenem vedno dvomiti v njo, iskati njen temnejši obraz, raziskovati njeno senco in skušati razumeti njene stranske učinke. Navsezadnje nosilka demokracije ni država, zgodovina ali nek narod, ampak ozaveščeno, želeče in odločno ljudstvo, zbor posameznikov, ki se jim da, ki jim ni vseeno, ki nekaj hočejo (pa četudi samo višje plače, umetno oplojevanje, ustaviti popustljivo razprodajo nekdaj skupne lastnine ali pa pravico do končanja lastnega življenja). Ni ga problema, ki ga ne bi mogli bolj ali manj demokratično razrešiti in ne teme, ki bi bila za demokracijo tabu. Demokracija je v bistvu stvar pristopa, temperamenta življenja. Ne obstaja popolna demokracija, kakor tudi ne obstaja popolnoma nedemokratična situacija, gre bolj za vprašanje njene stopnje in razširjenosti. Vsakič ko nam nekdo odsvetuje, da bi se nečesa lotili po demokratični poti - z ljudstvom, za ljudstvo in iz ljudstva - je potrebno najmanj zastriči z ušesi. Ker če lahko nek problem razume in rešuje recimo dr. sociologije, dr. ekonomije ali dr. fizike, ga prav gotovo razumejo tudi sleherniki, se o njem lahko odloča vsakdo izmed nas. In taka problema sta zagotovo pristop Slovenije v politično - gospodarsko združbo Evropske unije ali članstvo te države v vojaško-politični Nato aliansi. Gre za strukturi, ki z demokracijo nimata veliko opraviti, strukturi, katerih sadove bodo neposredno čutili le redki (že sedaj) privilegirani, breme bomo pa vsi. In če pri prvi še lahko uzremo svetlo stran in nekatere prednosti, pa pri drugem tega preprosto ni: N..._ J. "............j' 1 ' . A o vključitvi v to tvorbo zahodne nadvlade sumljivega slovesa se bomo zagotovo odločali bolj demokratično kot v našem imenu trenutno odloča vsake štiri leta izvoljena srenja politikov in politikantov. Ker je to stvar demokracije. Pa še. tole: odreči se povabilu na večerjo, kakor se je o včlanitvi v Nato že večkrat neumestno izjasnil neki visoki in kot da učeni predstavnik Republike Slovenije, ali pa zavrniti povabilo na takšno "večerjo", je vsekakor stvar demokracije, je pravzaprav stvar dobrega okusa in pametnega življenja. Če | smo se - nevemkako - uspeli odreči brat- = stvu in enotnosti, nam povsem pristoji ž reči tudi Natu NE, naši vehementni '| oblasti pa DOST JE! Kaj naj z .§, demokracijo, če nam tega ne uspe uvel- | javiti? 2 Mirsad BEGIČ brc. □ eri A D avow restolnica Slovenske Republike, ki ji z "malo šale" pravimo tudi Partyslava, je znana po tem, da ima največje število lepih deklet na kvadratni kilometer. Poleg tega v tem simpatičnem mestu najdete številne zgodovinske in kulturne znamenitosti. Razburkano nočno življenje in poceni pivičko pa je razlog, da se tja odpravljajo množice mladih z vsega sveta. To pa še ne pomeni, dajo turisti oblegajo, tako kot Budimpešto ali Prago (izjema so vikendi, ko je občutiti naval Avstrijcev, željnih zabave in poceni nakupov), ki sta postali že prekomerno komercialni. Slabih devet ur vožnje z razmajanim avtobusom loči mestece na sončni strani Alp (Jesenice) od avstrijsko-slovaške meje, od koder je že vidna Bratislava. Skupaj z Dunajem predstavljata najbližje ležeči prestolnici na svetu, saj s; med seboj oddaljena slabih 60 kilometrov. Pred prihodom slovanskih plemen je območje današnje Bratislave spadalo v rimski imperij. V začetku 9. stoletja je bila ustanovljena Bratislava kot pomembno vojaško, versko in administrativno mesto Velike Moravske. Imenovala se je Pozsony (avstrijsko Pressburg). Med leti 1541 dol784, ko so Turki zavzeli prestolnico tedanje madžarske države - Budo, je bila oblast začasno premeščena v Pressburg. V tem času so v katedrali sv. Martina okronali 11 madžarskih kraljev in 7 kraljic. Med vladavino Marije Terezije je mesto doživelo kulturni in socialni razcvet. Zlata doba ni trajala dolgo. Že Jožef II je po koncu turških vpadov preselil prestolnico Madžarske nazaj v Budo. Leta 1919 je bila ustanovljena čehoslovaška država in Bratislava je dobila ime, ki je še danes uradno priznano. Po koncu druge svetovne vojne, natančneje leta 1948, je oblast prevzela komunistična partija. Ob prvih svobodnih volitvah leta 1989 je dokončno padel komunistični režim. Slovaška se je vedno bolj odpirala zahodnim državam in tri leta kasneje so se prebivalci na referendumu odločili za ustanovitev lastne države, ki se je osamosvojila 1. januarja leta 1993. KAJ JE V BRATISLAVI IN NJENI OKOLICI RESNIČNO VREDNO OGLEDA??? - DEVINSKI GRAD Nahaja se na griču nad sotočjem Donave in Morave, 13 kilometrov zahodno od centra mesta. Najstarejši zapisi o gradu segajo v leto 864, vendar je bilo območje, na katerem stoji, naseljeno že veliko prej. O tem pričajo arheološke najdbe iz obdobja neolitika (5000 let pred n.št.), ki so razstavljene na gradu. V 7. stoletju n.št. je bil Devinski grad prva slovanska utrdba na meji imperija Velike Moravske. Napoleonova vojska je grad zavzela in delno porušila leta 1809. Danes so razvaline raj za turiste, ki uživajo v lepem razgledu na spodnjo Avstrijo, Dunaj in vrhove Alp. - PRIM1CILOVA PALAČA Je eden izmed najlepših arhitekturnih biserov na Slovaškem. -VINSKA POT Palača je bila zgrajena leta 1781 v slogu neoklasicizma. Od tedaj je gostila številne kronane glave evropskih dvorov. Leta 1805 pa seje zapisala v zgodovino kot kraj, kjer je bil podpisan presburški mir med Napoleonom in Avstrijci kot rezultat bitke treh narodov pri Austerlitzu. Bitka je zahtevala 50.000 življenj in se končala s porazom avstrijske in ruske armade. Pogodba je prinesla veliko ozemlja Napoleonovemu imperiju, s čimer je dosegel vrhunec svoje moči. V spomin veličastne zmage Francije nad Avstrijo je Napoleon poimenoval eno od ulic v Parizu, ki vodi na Elizejske poljane "Rue de Pressburg", kar pomeni Bratislavska ulica. - BRATISLAVSKI GRAH Nahaja se na grajskem hribu nad starim mestnim jedrom. Obsegajo ga štirje stolpi, ki predstavljajo simbol Bratislave. Največjo vlogo je imel med vladavino Marije Terezije. Med leti 1761-1766 je bila trdnjava, ki je bila prvotna zasnova gradu, predelana v tipično kraljevo rezidenco. Po zadnji rekonstrukciji je zaščiten ter predstavlja zgodovinski del slovaškega Narodnega muzeja. Del bratislavskega gradu se danes uporablja kot rezidenca predsednika slovaške republike. Tik ob njem se nahaja moderna stavba slovaškega parlamenta. - MICHAELOVA VRATA So ena od treh, vendar edina ohranjena vrata v staro mestno jedro, kije obdano z obzidjem. Spodnji del bližnjega stolpa, zgrajenega v 14. stoletju, je ohranjen v prvotnem gotskem slogu, stražarnica z kipom sv. Michaela pa je bila dodana v 18. stoletju. - STARO MESTNO JEDRO. ali "Stare mesto", kot mu pravijo domačini, je raj za turiste, ki si želijo v kar najkrajšem času videti čim več. Tri ure je dovolj, da spoznate mestno legendo Čumila, se fotografirate ob Schoene Naziju in popijete kavo v priljubljenem Paparazzi baru. Ogledati si je vredno še naj starejšo slovaško univerzo Academia Istropolitana, ki jo je leta 1467 ustanovil madžarski vladar Matija Korvin, ter Mozartovo in Lisztovo palačo, kjer sta klasična glasbenika še kot otroka nastopila na koncertu. Staro mestno jedro spominja na čase, ko so Bratislavi vladali Avstrijci in Madžari. Ni sledi o zapuščini komunističnega režima, ki je z železno roko vladal Slovaški celih 41 let. Slovaška ima v pridelavi vina že več kot tisočletno tradicijo. Že stara romanska in slovanska plemena so se ukvarjala s pridelavo vina. Leta 1435 je območje štelo 474 družin, ki so se ukvarjala z vinarjenjem. Pressburška vina so bila priljubljena tudi med kraljevimi rodbinami. Redni obiskovalec vinskih kleti in trgatev naj bi bili tudi Matija Korvin, Napoleon II. in Habsburžan Franz I. V letu 1825 je bilo ustanovljeno podjetje J.E. Hubert. Pričeli so proizvajati peneča vina ter bili med prvimi, ki so polnili peneče vino po izvirnih šampanjskih receptih izven ozemlja Francije. Vinorodno območje malih Karpatov je slabo uro vožnje oddaljeno od Bratislave. V času našega obiska vinske kleti se je v vasi Svaty Jur (Sveti Jurij) odvijal vinski sejem. Na degustaciji smo imeli priložnost poiskusiti nekaj suhih in polsuhih belih vin (večinoma rizlingov) in rdeče vino Modra Frankinja. Obisk vinske kleti smo združili z ogledom tovarne majolik, kijih na tradicionalni način izdelujejo v vasi Modra. Izdelovanje majolik je pomemben del tamkajšnje kulture, predstavljajo pa tudi pomemben izvozni artikel. - KAJ PA ZABAVA?? Dve noči v slovaški prestolnici sta bili premalo, da bi spoznali vse skrivnosti nočnega življenja, ki ga mesto ponuja. Nekateri so prvi večer preživeli kar v nočnem klubu, ki se nahaja v hotelskem kompleksu. Ogled striptease showa in table dance sta jih "nizkim cenam" navkljub dobro udarila po žepu. Kvaliteta predstave je relativen pojem, kljub temu pa je imela svojo ceno. Po dobri uri zabave so se vidno utrujeni z nasmeški na obrazih vrnili v recepcijo. Ostali smo raje na ta račun popili kakšno beherovko več... Okoli polnoči smo se ponovno vrnili v središče mesta. Coctail party, spoznavanje domačink in domačinov ter žur do jutranjih ur je bil odličen zaključek napornega večera. Vožnja v hotel je bila poglavje zase. Javnega prevoza ni bilo, zato so bili edina rešitev taksiji. Po dobrih petnajstih minutah obveznega pogajanja smo se le "zbasali" v stare lade in škode brc. ter se odpeljali. Kljub vnaprej dogovorjenim cenam so zviti Slovaki naredili kakšen kilometer več in nas poiskušali "ožeti" za nekaj dodatnih kron. Ni jim uspelo. Dokazali smo gorenjsko škrtost, kar se je končalo z mnogo hude krvi in preganjanjem okoli avtomobilov na parkirišču. Vendar seje na koncu vse srečno končalo. Drugi večerje bil namenjen zabavi v hotelu in krstu KJŠ-jevih novincev (oz. tistih, ki so se prvič udeležili katerega od naših poučnih izletov). Pridružili so se nam študentje pedagoške fakultete, s katerimi smo se vse dni odlično razumeli. Na našo srečo (pa tudi vseh ostalih v hotelu) smo bili nastanjeni v 8. in 9. nadstropju, tako da nismo nikogar motili. Novinci so se pomerili v manekenstvu, karaokah in plesu. Strokovna komisija je pod vodstvom predsednika KJŠ in vodičke Vesne ocenjevala telesne gibe, zapeljive poglede (predvsem ženskih predstavnic) ter umetniški vtis in kreativnost. Moški del novincev KJS-ja se na žalost ni izkazal preveč dobro. Omejene gravitacijske sposobnosti in hripav glas sta bila razloga, da se nihče ni uvrstil v polfinale. Kljub temu so v hudi konkurenci osvojili odlično drugo mesto. Manj sramežljivosti in več naravnega talenta so pokazale punce. V finalnem obračunu - plesu "ferrari polke" pa so kljub bučni podpori jeseniške publike morale priznati premoč kreativnim idejam pedagoške ekipe. Nagrade najboljšim je prispeval Zavod za Mladinski Turizem, nato pa se je žurka nadaljevala z vedno hitrejšimi ritmi. Na vrhuncu zabave je tudi predsed- nik ostal brez hlač, ... - KAJ SLEDI? Za konec lahko rečem le še to, da smo se imeli "res fajn". Kdor ni šel, mu je lahko žal. Ampak brez panike. V pripravi so že jesenska potovanja, pa še kakšen enodnevni izlet se bo našel. In kam bomo šli? Kamor boste hoteli vi! Predloge, mnenja in informacije sprejemamo v času uradnih ur ter na elektronski naslov kjs@telesat.si. Fotke iz Bratislave si lahko ogledate na http://www.klub-jes-studentov.si ali http://www.telesat.si Uroš torek, 28. maja gospodovega leta 2002, se je zbrala skupina gradbincev na čelu s predsednikom Žagarjem in si začela ogledovati nove klubske prostore. Po dolgotrajnem merjenju, načrtovanju in preračunavanju smo zavihali rokave in pljunili v dlani ter začeli garati kot črna žvina. Nekateri so se lotili ploščic, tisti ki pa so se rodili z dvema levima rokama pa so se odpravili nakupovat pohištvo k Rutarju, ki je posodil tudi tovomjakec, ki gaje strokovno upravljal Aleš "Schummaher" Žagar. Ker so bili delavci po tem uvodnem delu omh zmatrani so si privoščili malo pavze in so zato znova poprijeli za delo šele v petek 31. maja, ko so se lotili sten pod vodstvom tišlarskega mojstra Grega Rijavca. Delo seje nadaljevalo tudi v soboto, ko je prišlo na vrsto brušenje sten. Po tem vikendu je nastopila dvodnevna kriza, ki je bila posledica dolgega vikenda brez nalivanja z alkoholom, kakor je bila večina navajena preživljati vikende doslej. Zato se je ekipa znova zbrala v ponedeljek popoldne in nadaljevala z gipsanjem sten in beljenjem. Barvo nam je pripeljal Uroš Černuta, ki na srečo ni farbn blind in je spomočjo prijaznega prodajalca prinesel prelepo barvo (no ja sicer pa pridte na klub in se sami prepričajte). Z barvanjem se je na klubu nadaljevalo tudi v sredo in četrtek, ko pa seje barva posušila je na sceno stopila dežurna klubska umetnica Lea Terseglav, kije naredila še piko na i z fantastično poslikavo sten (zavidal bi ji še Michelangelo). V četrtke zvečer pa smo se lotili tudi pospravljanja in pomivanja kluba. V petek 7. junija so se delovne moči zopet dobile na klubu in v stilu "a je to" začele sestavljati pohištvo. Vmes seveda ni manjkalo preklinjanja Rutarja zaradi napačno dostavljenih omar. Ko smo premagali tudi to zadnjo oviro je bil na vrsti seveda tudi krst kluba, takrat je vzel v roke kitaro Miha "Jimi Hendrix" Kokalj in lahko vprašate katerega koli, daje krst uspel. kako smo delali klubske prostore! ^KlH g