cena posamezne številke 30 din
П2(Ш32
znanost

IJDK 3
	časopis za kritiko znanosti/58/59/2
Kronika študentskega gibanja
Iztok Ilich
Prvo poglavje
Študentsko gibanje
po svetu
V deželah, kjer ima denar večjo veljavo in jasnejši
pomen kot drugod, slabo prenašajo študentovsko upira-
nje: kako sme razgrajati tisti, ki živi od tujega denarja?
J. M. Domenach (»ZDA pod Nixonom«)
1
Levica, nova, stara, humanistična, skrajna levica. Štu-
dentsko gibanje, valovanje, študentska revolucija...
Izrazi, pojmi, opredelitve, ki jih nekako od pomladan-
skih mesecev leta 1968 slišimo vedno pogosteje - tudi
pri nas.
Kaj pomenijo, kaj skrivajo in od kod prihajajo?
Na ta vprašanja ta knjiga ne more dati popolnega,
dokončnega odgovora - njen namen je (kot je bilo že
omenjeno) podati kolikor mogoče avtentičen prikaz
dogodkov v tednu, ko je bila zasedena ljubljanska Filo-
zofska fakulteta, oziroma dogodkov, ki so do te akcije
pripeljali. Zato lahko ta knjiga osveži le spomin na
najpomembnejše mejnike, na odločilne trenutke, v ka-
terih so se študentje v ZDA, na Japonskem, v Afriki,
Južni Ameriki, predvsem pa v nekaterih zahodno- pa
tudi vzhodnoevropskih državah povezali v večje sku-
pine in se z bolj ali manj izdelanimi programi lotili
kakšne akcije, protesta, demonstracije ali manifestacije.
Sicer reakcije študentov oziroma mladih intelektualcev
sploh - torej tudi predavateljev, dijakov... - niso nič
novega, niso »iznajdba« šestdesetih let tega stoletja.
Skoraj praviloma je do različnih manifestacij upora
mladih ljudi prihajalo ob vsaki večji krizi sistemov,
držav oziroma vrednot.
Če ne sežemo niti predaleč nazaj, se lahko spomnimo
revolucionarnih premikov v literaturi in likovni umet-
nosti ob prelomu minulega stoletja v naše, ali »izgub-
ljene generacije« takoj po prvi svetovni vojni in le
nekoliko kasneje spontanih in množičnih manifestacij,
ki so bodisi odklonilno bodisi sprejemljivo spremljale
porajajoči se fašizem in nacizem.
Dobrih deset let po zadnji svetovni vojni je prišlo do
množičnih in krvavih protestnih akcij japonskih študen-
tov, ki so se odločno uprli podpisu obrambnovarnostne
pogodbe z ZDA. Nemiri so se nato preselili v Južno
Ameriko (zlasti v Argentino), dokler se nekako v za-
četku šestdesetih let niso razmahnili tudi v deželi, proti
kateri so bili dotlej večidel naperjeni - v ZDA.
Nato so nemiri v nekaj letih zajeli tako rekoč ves svet:
Indijo, Belgijo, Španijo, Italijo, Grčijo, Portugalsko,
Združeno arabsko republiko, Indonezijo, Čile, Zaho-
dno Nemčijo, Poljsko, Čehoslovaško, Francijo in -
Jugoslavijo. Prav tako ne smemo pozabiti »krvavih«
olimpijskih iger oziroma tednov preden so se začele v
Mexico Cityju, niti zelo pomembne vloge mladine v
Maovi kulturni revoluciji.
Vsem tem bolj ali manj množičnim, organiziranim ali
neorganiziranim, občasnim ali dolgotrajnim javnim na-
stopom študentov in drugih mladih ljudi pa niso skupne
toliko zahteve - v nekaterih primerih so si celo v
nasprotju - niso uporabljali vedno enakih metod, reak-
cija pa tudi uspehi so bili od primera do primera ra-
zlični..skupno jim je predvsem to, da so se začeli,
čeprav med seboj slabo ali sploh nepovezani, spontano
pojavljati zlasti od leta 1968 naprej vedno pogosteje,
včasih celo hkrati, sinhronizirano v več zelo oddaljenih
delih sveta. Ker teh demonstracij in drugačnih manife-
stacij nezadovoljstva torej ni mogoče enostavno razlo-
žiti zgolj kot rezultat trenja med generacijami, med
očeti in sinovi, ker mladi niso vselej zahtevali le reforme
univerze ali svobode tiska in soodločanja, je mogoče
predpostavljati, da so odraz nove, globlje in bolj vse-
splošne kriza meddržavnih, mednarodnih, zlasti pa
medčloveških odnosov, kot smo jih poznali doslej.
Dokaz za res vsesplošno razširjeno in v nekaterih pri-
merih razmeroma učinkovito nastopanje mlade genera-
cije proti starim razvrednotenim ali lažnim vrednotam,
bi utegnil biti v nekem smislu tudi razmah in na poseb-
nih izkušnjah sloneča medsebojna povezanost reakcije,
represije, zlasti organov državne varnosti. V zadnjih
letih so namreč nekatere države, predvsem ZDA, Za-
hodna Nemčija, Velika Britanija, Francija, Italija in
Japonska svojo poiicijo in posebne enote (armade,
garde itd.) še posebej izurile in oborožile za čimbolj
učinkovite nastope proti študentom in drugim demon-
strantom. Tako se je arzenal njihove oborožitve, izbolj-
šanih gumijevk, posebnih čelad z vizirji in ostalega
običajnega (predvsem strelnega) orožja, povečal še s
posebnimi ščiti, koli, solzilnimi in drugimi plinskimi
granatami, puškami na gumijeve krogle, avtomatskim
orožjem, metalci granat, vodnimi brizgalnami in celo
oklepnimi vozili. Najpomembnejšo »pridobitev« v tem
smislu pa gotovo pomeni vrsta novih kemičnih sredstev
od pene, ki lahko zagrne celo povorko, do posebne
tekočine, ki naredi tlak ali asfalt tako spolzek, da one-
mogoči demonstrantom sleherno gibanje.
Pri tem je treba omeniti, da zatirajo nemire v deželah
Vzhodne Evrope - bodisi domača policija in druge
posebne (varnostne...) enote bodisi kar sovjetske oku-
pacijske čete same - po svoje: enostavno in učinkovito:
z avtomatskimi jurišnimi puškami »kalašnikov« ter s
težkimi tanki.
2
Dogaja se nekaj na videz nerazumljivega, nerazu-
mnega, nesmiselnega. Vojni, ki je še pred dobrim četrt
stoletjem pobirala svoj krvavi davek tako rekoč po
vsem svetu, je sledil mir (beri: mirovne pogodbe), ter
nagel, komaj sluten gospodarski vzpon - tako držav
zmagovalk kot (predvsem!) poraženk. Del sveta je
uklenila sovjetska dogma, drugi, ki ne ve več, kam bi še
izvažal svojo svobodo (čeprav bi se prav doma moral
zanjo najbolj boriti) pa se je spremenil v poligon inter-
vencij ameriškega kapitala (občasno tudi orožja!). Ena
polovica deklarira mir, svobodo in demokracijo, druga
pa svobodo, demokracijo in mir. Uspostavljeno je ne-
kako nihajoče ravnovesje, ki se z ogromnimi vloženimi
sredstvi, tako na eni kot na drugi strani, spiralasto dviga
v nedogled. To, na vedno višji ravni vzpostavljeno
ravnovesje, daje vse pogoje za naglo naraščanje živ-
ljenjskega standarda vse večjega števila prebivalstva vse
večjega števila vsaj srednje razvitih dežel (nerazvite so
tako in tako brezupno potisnjene ob stran; na svoj
trenutek še čakajo, zato jih tudi ne bomo posebej
obravnavali).
In prav v teh, večidel najrazvitejših in najbogatejših
državah, kjer avto, družinska hiša, morda celo bazen na
vrtu, niso niti za navadne delavce zgolj neuresničljive
sanje, je začelo najprej in najmočneje vreti. Prav štu-
dentje kot najradikalnejši in še neobremenjeni del inte-
ligence, pa so bili tisti, ki so se spodkopavanja in rušenja
prividne uravnovešenosti in blagostanja z največjo
vnemo lotili.
Zakaj?
Le zakaj, če se proizvodi široke potrošnje vabljivo
ponujajo tudi delavcem? S plačevanjem na obroke so
dosegljivi tako rekoč vsakomur. Blago se je v veliki
meri »zdemokratiziralo«, spustilo se je med množice,
reklama pa mu daje magično moč.
Ali se nismo za to borili, ali niso zaradi tega izbruhnile
revolucije? Zdaj vse to imamo; čemu torej, se presene-
čeni sprašujejo nekateri. Seveda so razlike in bodo tudi
ostale, pa vendar...
Le več je treba delati, več zaslužiti. Nato imamo lahko
vse to, kar imajo že drugi. Vzpenjamo se po družbeni
lestvici. Skoraj vse nam je dovoljeno, vse dosegljivo.
Postajamo ugledni...
Saj to vendar hočemo!? Čemu nezadovoljstvo9
Morda zato, ker so nekateri mladi ljudje spoznali, da v
vsem tem vzpenjanju k uspehu oziroma oprijemljivim
dokazom uspeha, postaja človek vse bolj stvar med
stvarmi. Samemu sebi postaja bolj sredstvo kot cilj. V
vsak račun šteje tudi sebe: toliko in toliko ur dela za
televizor, toliko za stanovanje, avtomobil, počitniško
hišo.
Nemara tudi zato, kot pravi sociolog Günther Andres,
ker so mladi, šele oblikujoči se ljudje »z ilustriranimi
revijami, filmi in televizijskimi oddajami povabljeni k
zijanju v podobe iz sveta, torej k navidezni udeležbi v
dogajanjih po svetu, in sicer toliko bolj velikopotezno,
čim manj se jim v resnici omogoči vpogled v povezave
na svetu, čim manj so pripuščeni k poglavitnim odloči-
tvam v svetu.«
Ali zato - tako je zapisal marksistični teoretik Karel
Kosik - »ker je naša sedanja kriza vseh družbenih
slojev i razredov in je hkrati tudi kriza njihovih medse- •
bojnih odnosov.« Ker »mnogokrat ponovljeni stavek o
zavezniški zvezi delavcev, kmetov in inteligence ni izgu-
bil vsebine zato, ker se je spremenil v frazo, marveč je
zdrknil v frazo zato, ker se je spremenila sama vsebina
te zveze.« Ker je »ideal birokracije zaprta družba, ki
temelji na položajski omejenosti posameznih slojev in
na nadziranju dodeljevanja informacij.«
Da, tudi zato, ker se je pokazalo, da z industrializacijo, s
koncentracijo kapitala in oblasti - na kar lahko vpliva le
nekaj izbrancev - nastopa birokratizacija. Za birokrata
namreč tudi ni človeka ampak so samo stvarni odnosi.
Le-te je slikovito popisal avstrijski marskist Ernst Fisc-
her: »Če človek, ki čaka na hodniku, hodi od pisalne
mize do pisalne mize, opozori na posebnost svojega
primera, si celo upa prositi za hitro in pozitivno rešitev,
mu birokrat razloži, da tisti, ki odloča, ni on sam, ampak
neka nedoločena višja instanca.«
Morda tudi zato - znova Ernst Fischer -, ker je človek,
»ki je v pradavnih časih z delom postal človek, sprevi-
del, da je v tej sferi odločilne učinkovitosti ogoljufan za
svojo človeškost, da je onečaščen in ponižan v vijak
nepregledne mašinerije in, hkrati, v košček samega
sebe.«
Skoraj gotovo tudi zato, ker so nekateri povzeli tezo
sociologa C. Wrighta Millsa, ki je ugotovil: »Če dobe
ljudje z belimi ovratniki (nameščenci) kako delo, ne
prodajajo le svojega časa in energije, ampak tudi svojo
osebnost. Na teden ali na mesec prodajajo svoj nasmeh
in prijazno vedenje in se morajo truditi, da nemudoma
zatrejo vsak resentiment ali agresijo.«
Gre tudi za kolektivno nezaupanje (Norman Mailer)
»do besed ljudi, ki imajo preveč denarja in kontrolirajo
preveč reči, ki združujejo nezaupanje do monolitnih
družbenih idej, monogamije, solidne družine in spodob-
nega ljubezenskega življenja.«
Tudi zato, kot je pred leti zapisal neki protestantski
pastor, ker je danes vse preveč fantov in deklet, »ki
imajo povsem sprivatizirano mišljenje. Nočejo nikakor
dlje kot preprosto hoditi svojo pot s tihim upanjem, da
bodo nekje in nekoč prišli do za silo zagotovljenega
malomeščanskega položaja, s katerega bodo potem
lahko mirno gledali, kako teče življenje okoli njih ...«
Svoje je »opravil« tudi Vietnam. Študentje na ameriški
univerzi v Berkeleyu so prvi začeli demonstrirati proti
tej vojni, kajti vse, kar sta o njej poročala s cinično
odkritostjo tisk in televizija, je v njihovih očeh spreme-
nilo celotno politično vodstvo države z vsemi mazilje-
nimi govori v hinavce in lažnivce. Vsaka velika beseda,
ki so jo ti voditelji izrekli o svobodi, ljubezni, vse je
postalo v njihovih lažnivih jezikih nesramna laž. Tako je
bil od frustracije do odločitve, da je treba začeti revolu-
cionarni boj proti celotnemu sistemu, le en sam korak.
Nekateri so prisluhnili protestu Norberta Wienerja,
enega od očetov sodobne kibernetike, ko je zapisal: »V
	časopis za kritiko znanosti/58/59/3
mojih očeh je sleherna uporaba človeka, pri kateri se od
njega zahteva več in se mu odmerja manj, kot mu
ustreza, poniževanje in zapravljanje. Poniževanje člo-
veka je, če ga privežeš na veslaško klop in ga uporabljaš
le kot vir moči; toda skoraj prav tolikšno poniževanje
je, če mu v tovarni odkažeš venomer se ponavljajoče
delo, ki zahteva manj kot miljoninko njegovih možga-
nov.«
Tudi zato, ker so postali nekateri - Daniel Conn-Bendit
- prepričani, da je Marxova temeljna razčlenitev kapi-
talistične družbe sicer pravilna, toda organizacijske
oblike, ki si jih je nadelo komunistično gibanje, »niso
prinesle nove družbe, ampak samo novo avtoritarno
oblast.«
Ker so drugi - Rudi Dutschke - zatrjevali: »Nikar ne
imejmo iluzij. Svetovna organizacija urejene represije
ni stvar, ki bi se je dalo kar tako odpraviti...«
Tudi zato, ker so se nekateri vračali k Marxovim bese-
dam, da »se človek čuti svobodno dejavnega le še v
svojih živalskih funkcijah, pri jedi, pitju in plojenju,
kvečjemu še v stanovanju, nakitu itn. in v svojih člove-
ških funkcijah le še kot žival. Živalsko postane človeško
in človeško živalsko.«
In, naposled, tudi zato, ker jih veliko čuti s filozofom
Marcuse jem: »Kultura, politika in ekonomija se v me-
diju tehnike stapljajo v povsod pričujoč sistem, ki golta
ali onemogča vse alternative (...) Tehnična racional-
nost postaja politična racionalnost (...) Ljudje se poz-
najo po potrošniškem blagu; svojo dušo najdejo v avto-
mobilu, ,hi-fi' napravah (...) Spremenil se je mehani-
zem, ki povezuje posameznika z družbo, družbena kon-
trola je zasidrana v novih potrebah, ki jih je sama
proizvedla (...) Proizvodi indoktrinirajo in manipuli-
rajo; proizvajajo izkrivljeno zavest, ki pa je proti svoji
lastni izkrivljenosti imuna. Ko postanejo ti komplicirani
proizvodi dostopni vse večjemu številu ljudi, v vse več
slojih, tedaj indoktrinacija, ki jo nosijo, preneha biti
publicistična; postane način življenja. To je dober način
življenja - veliko boljši kot prej - in kot takšen naspro-
tuje kvalitativni spremembi. Tako nastaja model enodi-
menzionalne misli in človeka (...).«
Za vse te manifestacije, zlasti za tiste v zahodnem svetu,
je značilno torej to, da so izraz krize razsvetljenega
kapitalizma, izraz upora proti tako zaželeni vrlini šte-
vilka 1: biti lojalen del brezkonfliktne družbe. Takšne
družbe torej, ki ne izbira sredstev, ki, nasprotno, posveti
vsako sredstvo, da doseže svoj namen: gladek, nepreki-
njen tek, nemoteno funkcioniranje. Vse morebitne kon-
flikte in nasprotja je treba reševati mirno, gladko in jih,
najraje s »podkupovanjem« integrirati in nevtralizirati
v kolesju svojega utečenega sistema.
Pokazalo se je že, da je mogoče doseči učinkovito in
vztrajno gospodarsko rast le s prostovoljnim pristan-
kom in ne z obstrukcijo, prisilo, ki ima lahko uspeh le v
začetku (primer fašizma in nacizma), kasneje pa se
sprevrže v svoje nasprotje ter s sabotažami ter podob-
nimi akcijami tudi bistveno ohromi delovanje sistema.
Tej nevarnosti se je mogoče izogniti le z najbolj subtil-
nimi metodami manipulacije.
Vsakemu delu družbe se je treba drugače približati,
drugače kupovati njegovo »prostovoljno« pristajanje
na obstoječi red. V skrajni konsekvenci je mogoče za
dosego tega gladkega, mirnega in nemotenega teka
žrtvovati vse vrednote - tudi humanitarne: mogoče je
uničevati človekovo naravno okolje, od katerega in v
katerem živi, razbiti vse ideale, smisel za lepoto, pravič-
nost ...
Ker pa je treba dati nekaj v zameno, je tudi to pri roki:
možnost visoke življenjske ravni, udeležbe pri množič-
nih zabavnih prireditvah in športu, občutek pomembno-
sti in varljiv privid udeležbe v svetovnih dogajanjih.
Veliko svetlečega kiča, plaže in pornografije, morda
celo mamil in krvi; vse v zameno za pristanek, lojalnost
in sodelovanje.
Edino intelektualci - med njimi v prvi vrsti študentje -
lahko tako subtilnost tudi spregledajo. Glede na svojo
razmeroma najmanjšo družbeno obremenjenost, rela-
tivno svobodnost in mladostno radikalnost, pa se tej
subtilnosti tudi najlažje uprejo, jo razkrinkajo in spod-
kopavajo.
3
To je le nekaj nakazanih možnosti, nekaj verjetnih
razlogov ter nekaj imen vodilnih mislecev - namenoma
so nanizani tako poprek, brez »logične« povezave, ka-
kor so po vsej verjetnosti tudi različno učinkovali, dru-
gače tako glede časovne kot prostorske razporejenosti;
zato bi jih tudi bilo mogoče našteti še dolgo vrsto, ki so
mlade, poleg zahtev po reformi visokošolskih ustanov in
načina študija ter zahtev po vrsti drugih, celo elemen-
tarnih svoboščin in osnovnih človečanskih pravic, pripe-
ljali do tega, da so šli na ulico, da so mirno demonstrirali
ali se spopadli s policijo ali ponekod zasedli univerze.
Različne so bile zahteve, različno postavljene, različne
okoliščine ter pogoji in različni so bili uspehi.
Predvsem pa je šlo v glavnem za kratkotrajne, prilož-
nostne manifestacije, razen v nemškem in francoskem
gibanju, ki si ju velja, zavoljo odmevov, ki jih je bilo
čutiti tudi pri nas, vsaj nekoliko natančneje ogledati.
Pribežnik iz Nemške demokratične republike, Rudi
Dutschke, je svojo aktivnost leta 1966 posvetil predv-
sem kritiki sistema zahodne demokracije, manipula-
tivne družbe, ki jo na neki način pooseblja Springerjev
časopisni imperij. S somišljeniki, ki so blokirali izhode
iz Springerjevih tiskarn, ni dosegel veliko, po atentatu,
ki mu je pustil hude fizične posledice pa se je Dutschke
skoraj povsem umaknil s političnega prizorišča.
Ostal pa je njegov zgled, predvsem koncept enotnosti
študentskega gibanja, ki mora zavračati izstopanje po-
sameznikov: idejni voditelji gibanja morajo biti predv-
sem njegov integralni del, odločno se morajo upreti
vsem poskusom tiska, da bi jih obravnavali ločeno, kot
zvezdnike.
Tudi druge skupine nemških študentov, tako tista, ki se
je uprla rektorju berlinske Svobodne univerze, koje le-
ta leta 1965 prepovedal demonstracije proti vojni v
Vietnamu, kot tudi ostale, ki so delovale v drugih
nemških univerzitetnih središčih, so^se kljub delnim
uspehom pri ustanavljanju tako imenovanih kritičnih
univerz, kjer odprto razpravljajo o vseh problemih so-
dobne družbe, morale zadovoljiti s kompromisi. Vzrok
za to je predvsem v tem, da se jim ni uspelo povezati s
širšimi množicami, zlasti z delavstvom, kar je v veliki
meri »zasluga« sindikatov.
Zato pa je le-to v precejšnji meri uspelo njihovim
francoskim kolegom, zaradi česar je bil tudi uspeh
njihovih protestnih akcij neprimerno večji.
Tudi začelo se je v Franciji drugače. Nekako v začetku
marca leta 1968 se je zvrstilo nekaj razbijaških akcij
naperjenih proti predstavništvom velikih ameriških
firm. Hkrati so se pomnožile tudi demonstracije proti
vojni v Vietnamu.
Policija je posredovala in zaprla več študentov, med
njimi tudi enega iz svobodne univerze v pariškem pred-
mestju Nanterru 22. marca so se na tej univerzi zbrali
študentje in protestirali proti aretaciji osumljenih kole-
gov. Simbolično so zasedli tudi rektorat, zaradi česar je
dal rektor univerzo za krajši čas zapreti.
2. maja so bila vrata te univerze, zaradi obetajočih se
novih demonstracij, znova zaprta. Toda že naslednji
dan se je zaradi pretepa med levičarskimi in desničar-
skimi študenti, zgodilo enako tudi s Sorbonno - drugič v
njeni večstoletni zgodovini - kar je imelo nenavadno
močan odmev.
To je bil le še zadnji povod za splošno stavko, ki sta jo
skupaj razglasili vodilna skupina študentov U.N.E.F. in
organizacija univerzitetnih učiteljev.
Nato so si dogodki sledili z. bliskovito naglico.
V prvem spopadu s policijo, v katerem je sodelovalo kar
15.000 študentov, dijakov in predavateljev je bilo na
obeh straneh več kot 300 težje ranjenih. Zgorelo je
kakšnih 60 avtomobilov. Študentje so po zgledu komu-
nardov začeli postavljati barikade.
Začela se je resna vladna kriza, k čemur je še zlasti
prispevala velika generalna stavka francoskih delavcev,
ki je skoraj povsem ohromila državo.
Čeprav so se nemiri proti koncu meseca junija polegli,
je že bilo vse močneje čutiti začetek konca De Gaullo-
vega režima - do tega je prišlo skoraj natančno ob
obletnici začetka nemirov, 28. marca naslednjega leta.
Toda razen vodstva v vladi se je spremenilo še veliko
drugega. Tako danes na primer ni več nobene francoske
univerzitetne ustanove, ki bi mogla ignorirati zahteve
svojih študentov, pa tudi nobena tovarna ne more več
izključiti delavcev iz procesa soodločanja.
Gibanje »22. marec« je torej prineslo v francosko poli-
tično življenje nekaj bistvenih sprememb, zgodovina
(ne le francoska) pa je stopila korak naprej...
Pojav nove levice, ki se je že pred leti začel oblikovati v
visoko razvitem poznokapitalističnem svetu, torej ni
bežne, prehodne narave, ni moda, kot bi bili mnogi radi
prepričani, temveč je izraz globoke družbene, politične
in duhovne krize. Mlade upornike druži slutnja, da se v
soparici blaginje pripravlja katastrofa - ne samo atom-
ska vojna temveč tudi popolno razčlovečenje. Mnogi
izmed njih bežijo v umetne paradiže, precej pa jih na
nov način bojuje nekako gverilo, ki naj pripravi totalno
revolucijo. Kajti mladi so postali prepričani, da sami
gospodarski in politični preobrati niso dovolj, da je
nujna kulturna revolucija, osvoboditev človeka od pra-
starih norm in tabujev, drugo učlovečenje.
Če nova levica - tako razlaga Ernst Fischer - s tolikšnim
poudarkom govori o kulturni revoluciji, potem je miš-
ljeno ravno to, da naj se ne preobrazijo samo produkcij-
ske razmere, razdelitev oblasti in družbeni ustroj, tem-
več da gre za to, da se preobrazi način življenja v celoti,
da se vsem ljudem omogoči samoodločanje, da se od-
pravi vsaka oblika gospodovanja človeka človeku.
4
Skoraj istočasno so se razplamteli nemiri tudi v nekate-
rih vzhodnoevropskih, socialističnih državah. Po štu-
dentskih demonstracijah v Pragi so spopadi med štu-
denti in policijo znova zajeli tudi Poljsko. Junija istega
leta pa se je začela tudi jugoslovanska študentska po-
mlad.
Pri poskusu osvetlitve teh dogodkov velja v prvi vrsti
poudariti dejstvo, da v nobenem izmed navedenih pri-
merov ni šlo za golo posnemanje, za enostaven prenos
metod in usmeritve revolta, za nekako uvoženo modo
nasprotovanja za vsako ceno, kot si nekateri še danes
prizadevajo prikazati razplet dogodkov.
Kljub temu pa ne moremo trditi, da je bila koordinira-
nost zgolj slučajna. Kot je bilo že omenjeno, je kriza
sistemov, institucij, vrednot, svetovnih in medčloveških
odnosov tako široka in hkrati globoka, je odraz medse-
bojne prepletenosti vplivov, idej, trgovine, da obeh,
razmeroma visoko razvitih držav vzhodne Evrope (prav
tako tudi Jugoslavije - a o tem pozneje) enostavno ni
mogla obiti": Zato se je ta kriza slej ko prej tudi morala
zaostriti in eksplicirati do tolikšne mere, da so se štu-
dentje podali na ulice in s tem pokazali svoje nezado-
voljstvo.
Dogodki pri zahodnih sosedih so po vsej verjetnosti dali
le še zadnji impulz in odprli še nekaj problemov, so
enako pereči tudi v državah, ki se razvijajo pod okriljem
Sovjetske zveze - od tod tudi nekaj sorodnosti in,
morda tudi, časovna uglašenost - pri čemer pa le ne
smemo pozabiti, da je šlo (in gre še) pri Čehih, Slova-
kih, Poljakih in nenazadnje tudi pri nas v prvi vrsti za
posebno izrazite probleme, ki so se z leti nakopičili v
novih socialističnih družbenih sistemih.
Praški študentje so spomladi leta 1968 sprva demonstri-
rali le proti nevzdržnim življenjskim razmeram v svojih
študentskih domovih. Proti njihovim mirnim demon-
stracijam pa je z vso preobzirnostjo nastopila policija -
vse poskuse nasprotovanja, že samo verjetnost oziroma
možnost drugačnega mišljenja, so, kot po navadi, hoteli
že v kali zatreti - in razvneli so se spopadi, ki so
nenadoma presegli svoje sprva začrtane meje in, tako
rekoč čez noč, razpihnili ogenj zahtev daleč čez univer-
zitetne zidove.
Nenadoma je stopila v prvi plan ostra kritika vseh
nepravilnosti, ki so se dolga leta dogajale v imenu
socializma. Demonstrantje so zahtevali demokratizacijo
in humanizacijo socialističnega družbenega reda. Ni
treba posebej poudarjati, da so bile te zahteve v pre-
cejšnji meri uglašene z Dubčkovim programom. Zato je
tudi mogoče pripisati ostre ukrepe varnostnih sil dej-
stvu, da Dubčkova vlada nanje ni imela skoraj nikakega
vpliva, kar se je še posebej pokazalo ob intervenciji sil
Varšavskega sporazuma.).
Študentje, pa tudi drugi mladi ljudje (predavatelji, di-
jaki, delavci), ki jih je nehote prebudila in osvestila
ostra reakcija, so začeli med drugim protestirati tudi
proti nezdravim pojavom v svojih vrstah. Ostro so
obsodili delovanje članov, v okviru svoje organizacije
ustanovljenih posebnih policijskih enot, katerih prva
naloga naj bi bila zatiranje mladinskega prestopništva, a
so se kmalu posvetile povsem drugačnim nalogam: ova-
duštvu, provokacijam, pomoči pri policijskih preiska-
vah, pričanju na sodiščih (kot dokaz »uspešnosti« delo-
vanja teh »posebnih enot« lahko navedemo sodelova-
nje in pričanje na procesu - ob koncu maja 1968 - proti
dvanajstim aretiranim študentom, ki so prvega maja
istega leta začeli med povratkom iz tradicionalnega
zborovanja ob spomeniku Karla Hyneka Mache, vzkli-
kati: »Hočemo svobodo! Hočemo demokracijo!« vsi so
bili obsojeni na zaporne kazni od 5 do 17 mesecev.)
Protestne akcije - zahteve po odpravi cenzure, po svo-
bodi znanstvenoraziskovalnega dela, svobodi kulturnih
in drugih javnih manifestacij, zahteve po uvajanju de-
lavskih svetov - so se nadaljevale vse do usodnega 21.
avgusta istega leta in se, v glavnem kanalizirane v
zaželeno smer, seveda v močno zmanjšanem obsegu,
nadaljujejo še danes.
Ugotovimo lahko, da so zlasti pred vdorom sovjetskih
in drugih čet držav članic Varšavskega sporazuma, štu-
dentje na Čehoslovaškem dosegli razmeroma veliko. V
nekaj primerih so navezali plodne stike z delavci -
inteligenca se je združila s temeljnim družbenim razre-
dom: s proletariatom - in, nenazadnje, so študentje s
svojim nastopom v veliki meri pripomogli k padcu
osovraženega novotnijevega režima (žal pa tudi k voja-
ški intervenciji).
Drugače je bilo na Poljskem.
Prvi človek Poljske partije in države Wládislaw Go-
mulka ob začc. u študentskih nemirov leta 1968 (ob
koncu aprila, гј še pred pariškim majem!) ni mogel
več ponoviti besed: »Ne demonstrirajo proti ljudski
republiki Poljski ali proti socializmu... Protestirajo
proti odklonom od načel socializma, ki ostaja njihov
ideal...«, besed, ki jih je bil dvanajst let prej, ko je šele
utrjeval svojo oblast, spregovoril nezadovoljnim delav-
cem. Dobro je začutil, si a so se mu to pot zamajala tla
pod nogami, da s študenti ne bo tako zlahka opravil, kot
je z delavci, zato je storil nekaj, čemur v zgodovini
dosedanjih študentskih in drugih levičarskih gibanj, ne
moremo najti primerjave: s svojimi ljudmi se je povezal
z delavci (z njihovim najmanj informiranim in najmanj
osveščenim delom) ter jih pognal na ulice, kjer so
vzklikali, naj se študentje raje ukvarjajo s študijem in
naj pustijo politiko in Varšavo lepo pri miru. (Vendar je
Gomulka s to zvito potezo podaljšal obdobje svoje že
oslabele oblasti le še za dobri dve leti; proti še bolj
množični in krvavi vstaji delavcev v obbaltskih mestih ni
več našel pravega orožja.)
Demonstracije, v katerih je policija uporabila najbru-
talnejše metode in na katere so študentje in drugi mladi
ljudje na drugi strani barikad odgovorili s petjem Inter-
nacionale, so se kmalu za tem sicer polegle - tako rekoč
mimogrede je bilo iz univerze izključnih šest profesor-
jev, med njimi nekaj najvidnejših poljskih marksistov
Bauman, Kolakowski, Morawski..., vendar pa razplet
dogodkov v zadnjih letih vzbuja vtis zatišja pred vihar-
jem. (Ne smemo na primer prezreti pomembne vloge
študentov in drugih mladih intelektualcev ob nedavnih
delavskih nemirih, ki so se najbolj razmahnili v pristani-
ških mestih ob Baltiku.)
(se nadaljuje)
UDK: 378.189.9
študentsko gibanje, svet
Ivan Ilich
Študentsko gibanje po svetu
Avtor v tekstu osveži spomin na najpomembnejše mej-
nike, na odločilne trenutke, v katerih so se študentje v
ZDA, na Japonskem, v Afriki, Južni Ameriki, pred-
vsem pa v nekaterih zahodno pa tudi vzhodnoevropskih
državah povezali v večje skupine in se z bolj ali manj
izdelanimi programi lotili akcije, protesta, demonstracij
ali manifestacije.
UDK: 378.189.9
študent movement, world
Ivan Ilich:
Student Movement Round the World
The author refreshes our memory of the most important
turning-points and critical moments in which the stu-
dents in USA, Japan, Africa, South America but first of
all in some West as well as Easteuropean countries
linked up into bigger groups and with more or less well
conceived programmes undertook action, protest, de-
monstrations or manifestations.
	časopis za kritiko znanosti/58/59/4
Marc Chagall Avtoportret z grimaso
	časopis za kritiko znanosti/58/59/5
UDK: 301.174.6 (497.1): 330.111.6
ekonomski
temelji
bi r okracije
Bojan Korsika
Čeprav se pod pojmom birokracije v vsakdanji praksi
marsikaj predstavlja in se vanj tlači vse mogoče oblike
odnosov, ker je seveda birokracija sama po sebi zelo
»neotipljiva« stvar, pa nas to vendar ne more ovirati, da
ne bi mogli trdno določiti njenega mesta v reprodukcij-
skem procesu. (Na splošno so razredi in razredni boj -
še posebej v socializmu - kaj neotipljivi pojmi, kar pa
revolucionarne marksistične teorije ne ovira,, da ne bi
bili trdna podlaga za njeno analizo).
Birokracija je tisti del družbe, ki se konstituira skozi
delovanje institucije, ki se imenuje država. Po našem
mnenju je to frakcija, ki ima dominanten položaj v naši
družbi, položaj poveljevanja produkcijskemu procesu.
Birokracija personificira specifično zgodovinsko nastali
produkcijski odnos, ki se v globalu kaže kot državno-
lastninski produkcijski odnos. Je torej tista, ki si pri-
svaja to, kar se da prisvajati - presežno vrednost. Tak-
šen specifičen produkcijski odnos, ki mu gospoduje
birokracija, je zgodovinski rezultat razrednih bojev v
naši družbi. Naša naloga je pri tem razčleniti specifiko,
ki se kaže v tem rezultatu.
Specifičnost tega odnosa moramo razumeti kot odnos,
ki se konkretno zgodovinsko koagulira v okviru sploš-
nega produkcijskega odnosa, ki ga determinira razredni
boj med zatiranim in eksploatiranim razredom (proleta-
riatom) in razredom, ki izvaja razredni teror in eksploa-
tira (buržoazija). Specifični produkcijski odnos zato
odgovarja določeni stopnji v razvoju produkcijskih sil v
okviru blagovne produkcije. Tej stopnji pa odgovarja
vedno tudi določena frakcija buržoazije (frakcija po-
meni določeno kompaktno skupino v okviru samega
buržoaznega razreda, ki jo izoblikuje poseben interes
(ki jo ta stopnja v razvoju povzdigne v dominantno
frakcijo buržoazije. Ali kot pravi F. Engels v Uvodu k
Marxovemu delu »Razredni boji v Franciji
1848-1850«: »..., vladajoča manjšina je bila strmo-
glavljena in namesto nje je zagrabila za državno krmilo
druga manjšina ter preoblikovala državne ustanove v
skladu s svojimi interesi. To je bila vsakokrat tista
manjšinska skupina, ki jo je takratna stopnja ekonom-
skega razvoja usposobila in poklicala na oblast.«
(podčrt. B. K.).1 Tako lahko na splošno rečemo, da je
bil v zgodnjem kapitalizmu dominanten trgovski kapi-
tal, v liberalni fazi industrijski kapital, v monopolni fazi
finančni kapital, itd.
Birokracija (prav tako finančna frakcija in pa poslovo-
dna) sicer ni buržoazija v klasičnem smislu besede, ker
seveda ne predstavlja personalne kontinuitete buržoa-
zije predvojne Jugoslavije. Vendar pa kljub temu
opravlja funkcijo vodenja produkcijskega procesa.
Po zmagi socialistične revolucije je bil pravzaprav v
zgodovinskem smislu še najlažji posel diktature proleta-
riata zrušiti in razlastiti kapitalistični razred. Toda, ne-
mogoče pa je bilo odpraviti funkcijo, ki jo je ta razred
imel v produkcijskem procesu. Etienne Balibar v tekstu
»Presežna vrednost in družbeni razredi« analizira 4a
protisloven proces: »... vse dosedanje proletarske revo-
lucije so morale hitreje ali počasneje, popolno ali nepo-
polno, eliminirati buržoazijo kot družbeno skupino na-
sledeno iz preteklosti. Razlog za to leži v zgodovinsko
neizbežnih oblikah, ki jih je privzela revolucionarna
borba. Toda te revolucije očitno niso mogle z isto
potezo eliminirati družbeno funkcijo, ki jo je ta skupina
imela v produkciji in reprodukciji, tisto funkcijo, ki je to
skupino določevala kot razred v marksističnem smislu te
besede. Tako se pride do paradoksalne situacije: prav
proletariat - eden od njegovih delov mora prevzeti to
funkcijo namesto buržoazije, in biti obenem v boju za
preobrazbo in ukinitev tega razreda. ,Prednosti' te si-
tuacije so jasne: ta situacija omogoča proletariatu, da
neposredno deluje na celokupne pogoje obstajanja ka-
pitalističnih odnosov produkcije. Toda prav tako se
vidijo , ne všečnosti': ta situacija v novi obliki uvaja
antagonizem, ki ga velja razreševati v okviru same
prakse prolatariata (v tej praksi se začenjajo razvijati
nova in nevarna protislovja).«2.
Družbena delitev dela, ki jo odraža stopnja v razvoju
produkcijskih sil, je materialni temelj novega antagoni-
zma, ki konstituira nov položaj tega razreda v okviru
diktature proletariata in povzdigne birokracijo v tem
razredu na dominanten položaj. Zato diktatura proleta-
riata v jugoslovanski družbi ne pomeni družbe brez
razredov, razredi ostanejo in bodo ostali v obdobju
diktature proletariata. Diktatura ne bo potrebna, ko
bodo izginili razredi, toda razredi ne bodo izginili brez
diktature proletariata. Razredi so ostali, toda vsak
izmed njih se je spremenil; spremenil se je njihov
medsebojni odnos. Razredni boj ne izgineva v obdobju
diktature proletariata, dobiva samo drugo obliko.1 Ta
drUga oblika lahko izvira samo iz določenih drugačnih
oblik ekonomske organizacije delovnega procesa.
Že Marx sem v »Kapitalu« analizira latentne prehodne
oblike, ki odpravljajo funkcijo kapitalista, ne pa še sicer
kapitalističnega produkcijskega odnosa. Te prehodne
oblike začne kapitalizem avtohtono producirati, takoj
ko doseže določeno stopnjo v razvoju produkcijskih sil.
»Zadružne tovarne delavcev samih pomenijo, znotraj
stare oblike, prvi preboj stare oblike, čeprav seveda
povsod, v svoji stvarni organizaciji, reproducirajo in
morajo reproducirati vse pomanjkljivosti obstoječega
sistema, (podčrt. K. B.) Toda nasprotje med kapitalom
in delom so v teh zadrugah odpravili, četudi sprva samo
v obliki, da so delavci kot asociacija svoji lastni kapitali-
sti, tj., da uporabljajo produkcijska sredstva za oplaja-
nje svojega lastnega dela. Te zadruge kažejo kako se na
določeni stopnji razvoja materialnih produktivnih sil in
njej ustrezajočih družbenih produkcijskih oblik, iz ne-
kega produkcijskega načina naravno razvija in oblikuje
nov produkcijski način. Brez tovarniškega sistema, ki je
nastal iz kapitalističnega produkcijskega načina, se ne bi
mogla razviti zadružna tovarna, pa tudi ne brez kredit-
nega sitema, ki izhaja iz istega produkcijskega načina.
Kot je ta kreditni sistem glavna osnova za postopno
spreminjanje kapitalističnih privatnih podjetij v kapita-
listične delniške družbe, tako daje tudi sredstva za
postopno širjenje zadružnih podjetij v bolj ali manj
nacionalnem obsegu. V kapitalističnih delniških druž-
bah je treba, tako kot v zadružnih tovarnah, videti
prehodne oblike iz kapitalističnega produkcijskega na-
čina v asociirani produkcijski način (vse podčrt. K. B ),
le da je v enih nasprotje odpravljeno negativno, v
drugih pa pozitivno.«
Torej zadružne tovarne delavcev samih kot pozitiven
preboj stare oblike, ki pa še vedno reproducira vse
pomanjkljivosti obstoječega sistema, ter zadružne to-
varne kot prehodna oblika iz kapitalističnega produkcij-
skega načina v asociirani produkcijski način (komuni-
zem).
Diktatura proletariata lahko začne samo na tem mate-
rialnem temelju - na kapitalističnih produkcijskih
odnosih, ki pa že pomenijo njegovo odpravo v pozitiv-
nem smislu.
(Pri tej Marxovi genialni skici ekonomske organizacije
družbe prehodnega obdobja, je treba narediti opazko
ob pomenu, ki ga Marx pripisuje pri tem kreditnemu
sistemu. Marx vidi v kreditnem sistemu »glavno oporo«
za razvoj teh prehodnih ekonomskih oblik. Zato ni
slučaj - kot bomo videli pozneje - da se je birokracija
polastila pri nas kreditnega sistema in ga razvila v
totaliteto družbenih odnosov. Razvila ga je v tako ogro-
men socialni mehanizem, da v zadnjem obdobju že
prehaja v svoje lastno nasprotje - začenja ovirati na-
daljnji družben razvoj.)
Lenin na tem mestu nadaljuje marksovsko revolucio-
narno analizo, ki pa jo opravlja v pogojih, ki so v
ekonomskem in političnem smislu diktatura proleta-
riata. Ko Lenin analizira diktaturo proletariata v Rusiji,
daje poudarek prav tej prehodni obliki, ki pa že pomeni
pozitivno razrešitev antagonističnega kapitalističnega
produkcijskega odnosa; po drugi strani pa se Lenin
zaveda, da ta razrešitev še vedno sama v sebi reprodu-
cira antagonistična protislovja stare družbe, ker pač
socializem lahko začenja samo na tistih materialnih
temeljih prevzetih od stare družbe. »Kajti socializem
tudi ni nič drugega kot najbližji korak naprej od držav-
nokapitalističnega monopola. Ali, z drugimi besedami
socializem ni nič drugega kot državnokapitalistični mo-
nopol, Id je postavljen v službo celemu narodu in v
toliko preneha biti kapitalističen monopol.5.
Te ugotovitve tvorijo realno podlago, brez katere po
našem mnenju ni možno razumeti in analizirati razre-
dnega boja v celotnem produkcijskem procesu naše
družbe in predvsem celoten kompleks pojavov, skozi
katere se Ie-ta kaže. Ta realna podlaga ne sloni na
sklicevanju na neki imaginaren razredni boj v sociali-
zmu, ampak prav na konkretni trasformiranosti razredov
in razrednega boja v diktaturi proletariata jugoslovan-
ske družbe.
Birokracija je bila torej tista »manjšinska skupina« (oz.
frakcija), ki jo je »stopnja ekonomskega razvoja« naše
družbe »usposobila in poklicala na oblast«.
Drugače tudi ni bilo mogoče!
Ne smemo namreč pozabiti, da je ta »poklicanost«
povezana z razvojem kapitalistične blagovne produkcije
v v svetovno -'zgodovinskem smislu.-V svetovno-zgodo-
vinskem smislu pa je bila ob koncu druge svetovne
vojne aktualnaprav birokacija, kot najbolj revolucio-
narna frakcija v državno kapitalističnem monopolu. Dr-
žavno kapitalističen monopol pa je rezultat odpravlja-
nja protislovij (glede na Marxovo analizo v »Kapitalu«
je seveda to odpravljanje porajajočih se protislovij v
okviru kapitalističnih produkcijskih odnosov - nega-
tivno, t. j. rešitev predpostavlja nova in še večja, ter na
viši nivo potisnjena protislovja v produkciji), ki jih je
prinesla stopnja v razvoju produkcijskih sil kapitalizma.
Edino birokracija je bila zmožna in dorasla poslu izvitja
iz svetovne krize v tridesetih in štiridesetih letih tega
stoletja, in zagotoviti zopetni »normalen« tok stvari,
»zdravo« rast; kajti: »Buržoazija ne more eksistirati, ne
da bi nenehno revolucionirala produkcijske instru-
mente, torej produkcijska razmerja, torej vsa družbena
razmerja.« V tem je treba tudi videti revolucionarnost
birokracije, ker je zaradi svoje zgodovinske funkcije, ki
jo ima, primorana odpravljati in se spopadati z vsemi
produkcijskimi razmerji, ki so zastareli, in zato tudi z
vsemi konzervativnimi frakcijami buržoazije, ki pred-
stavljajo ta zastarela produkcijska razmerja; dokler jih
končno ne preoblikuje sebi primerno, t. j., da delujejo v
njenem smotru.
Revolucionarnost naše socialistične revolucije moramo
iskati prav v njenem gigantskem zamahu, s katerim je
odpravila ne samo vsa produkcijska razmerja, ki so bila
tedaj v svetovno-zgodovinskem smislu že reakcionarna,
ampak tudi produkcijska razmerja, ki so zgolj zastare-
vala, ki so torej postajala konzervativna. Jugoslovanska
revolucija je prevzela in vzpostavila produkcijske
odnose, ki so bili tedaj svetovno-zgodovinsko revolu-
cionarni; ali drugače: v blagovni produkciji kot svetovni
obliki produkcije, ni bilo bolj revolucionarnih produk-
cijskih razmerij, ki jih ne bi poprijela tudi naša revolu-
cija.
»Več« od tega tudi ni mogla storiti! Razen, če prista-
jamo na mnenje, da je možno blagovno produkcijo na
mah odpraviti in tako iz kapitalizma direktno preskočiti
v komunizem. Gledano z današnje zgodovinske retro-
spektive še vedno ostajajo - za tisti čas in naš čas -
aktualne Marxove besede, da: »Nobena družbena for-
macija ne propade prej, preden se ne razvijejo vse
produktivne sile, ki je zanje dovolj prostora, in novi,
višji produkcijski odnosi se nikoli ne pojavijo prej,
preden ne dozore materialni pogoji za njihov obstoj v
okviru stare družbe same. Zato si postavlja človeštvo
vedno le take naloge, ki jih lahko reši. zakaj če pogle-
damo natančneje, bomo vselej videli, da se poraja na-
loga šele tedaj, ko že obstoje materialni pogoji za njeno
rešitev, ali pa so le-ti vsaj v procesu svojega nastajanja.«
Naš delavski razred je kar najbolj radikalno re;,il na-
logo, ki jo je bilo možno rešiti. Vzpostavil je kar najbolj
	časopis za kritiko znanosti/58/59/6
revolucionarna družbena razmerja, ki so bila v zgodo-
vinskem smislu sploh možna. Vspostavil je najbolj ak-
tualne (najbolj progresivne) kapitalistične produkcijske
odnose in to seveda v pozitivnem smislu. V smislu
odpravljanja samih teh produkcijskih odnosov, ki pa še
vedno » reproducira jo in morajo reproducirati vse po-
manjkljivosti obstoječega sistema.«
Birokracija izraža v svetovno-zgodovinskem pomenu
določene spremembe v materialni produkciji, ki zahte-
vajo birokracijo kot novo revolucionarno frakcijo bur-
žoazije (kar osnovnega kapitalističnega produkcijskega
načina ne prebija). »Udejanjenje« birokracije kot uve-
ljavljanje najnaprednejših kapitalističnih produkcijskih
odnosov v naši družbi ne pomeni seveda zgolj zame-
njavo na oblasti, ki ohranjuje kontinuiteto kapitalistič-
nih produkcijskih odnosov; toda po drugi strani pa
birokracija vendarle ne more biti drugega kot to, kar je
- birokracija. V tem je specifična različnost položaja
birokracije v naši družbi. Je torej kontinuiteta birokra-
cije "V svetovno-zgodovinskem smislu in po drugi strani
je konkretno prisiljena producirati odnose, ki jo v zgo-
dovinski perspektivi odpravljajo. Zopet: drugače si
njene funkcije tudi ni možno zamišljati. Kot je v zgodo-
vinskem snnslu diktatura proletariata izraz prehodnega
obdobja med kapitalizmom in komunizmom (ker pač ni
možno naenkrat preiti v komunizem - to nam zgodo-
vina trdovratno dokazuje od oktobrske revolucije sem)
tako lahko tudi neposreden produkcijski odnos izraža
samo to prehodno stopnjo ali obliko. Analogno torej
velja, da ni možno iz položaja mezdnega delavca na
mah preiti v položaj svobodnega individuuma, ki so mu
podrejeni produkcijski pogoji. Med tema dvema polo-
žajema je še nujna zgodovinska oblika, v kateri so
delavci sami sebi kapitalisti, da so »kot asociacija svoji
lastni kapitalisti«. V tem smislu lahko rečemo, da je to
položaj, v katerem se vse funkcije, ki jih producira
kapital-odnos, izredno skoncentrirajo v producentih
samih in obenem je to podlaga za razvoj teh funkcij v
njihovo totalnost,da se razvijejo do skrajnih meja.
Tako bi lahko zopet rekli, da je specifična različnost, s
katero se »udejanja« birokracija v naši družbi, rezultat
te prehodne ekonomske oblike, da so delavci kot aso-
ciacija svoji lastni kapitalisti.
Po vsem tem bržkone ne more biti težavna naloga
razjasniti odnos, ki se kot »vsakdanje« vprašanje na
tem mestu kar neizbežno sam po sebi pojavlja. Namreč:
v kakšnem odnosu sta pa potemtakem birokracija in
samoupravljanje? To vprašanje je v bistvu drugače
zastavljeno vprašanje o tej konkretni ekonomski preho-
dni obliki.
Delavske svete (oz. samoupravljanje) v produkcijskem
procesu moramo gledati kot prav to prehodno ekonom-
sko organizacijo družbe v asociiran način produkcije.
Delavski sveti so revolucionarna produkcijska oblika
(vsaka avtohtona revolucija jih je »iznašla« s tem ali
onim imenom) našega delavskega razreda (zadružne
tovarne), ki v samih temeljih ruši kapital-odnos v pro-
dukcijskem procesu. Vendar pa po drugi strani prav
obstoječi materialni pogoji (blagovna produkcija) re-
producirajo še vedno antagonizme starega sistema in
preprečujejo delavskemu razredu organizirati celotno
družbo na način delavskih svetov. In zato, obrnjeno
nazaj, tudi delavski sveti ne omogočajo obvladovanje
presežne vrednosti v totaliteti. In nadalje: funkcijo mo-
nopolizacije presežne vrednosti v celotnem produkcij-
skem procesu je prevzela birokracija.
Samoupravljanje kot revolucionarno silo v okv¡ru orga-
niziranja samega produkcijskega procesa, moramo se-
veda nujno gledati tudi s stališča stopnje razvoja in
nadaljnjega razvoja produkcijskih sil družbe. Vitalni
interes delavskega razreda pa je bil po socialistični
revoluciji kar najhitrejši mogoči razvoj le-teh. Glede na
to, da je od vseh produkcijskih instrumentov »največja
produktivna moč revolucionarni razred sam«,s je takšna
ekonomska organizacija razprla v najvišji možni meri
vse družbene produktivne potence dela, ki so latentno
obstajale v družbi. Le-te se ne bi prebudile brez te
revolucionarne organizacije. Tako so bila sploh vzpo-
stavljena produkcijska razmerja, ki so konstituirala bi-
rokracijo.
In ko je enkrat prišla na »oblast« birokracija, nikakor ni
trpela vračanja na staro. Ni trpela nikakršnih drugačnih
produkcijskih razmerij kot takšnih, ki so bila njej pri-
merna, ki so bila na njeni zgodovinski višini. Njej pa so
bila primerna samo produkcijska razmerja, ki so v
produkcijski proces vpeljevala samoupravljanje. Tako
dobimo navidezno paradoksalno situacijo, v kateri je
birokracija življenjsko zainteresirana za samoupravlja-
nje in njegov razvoj v produkcijskem procesu. Še več,
borila se je vseskozi proti vsaki uzurpaciji oblasti v
produkcijskem procesu, uzurpaciji, ki je preprečevala
na nivoju materialne produkcije samoupravljanje. Za-
vedala se je, da je lahko edinole samoupravljanje v
produkciji tisti producijski element, ki je v globalu
najmočnejša produktivna sila družbe. Šele ta odnos je v
zadnji instanci (gledano z družbenega vidika, z vidika
celotnega produkcijskega procesa, torej z edino mogoče
prespektive birokracije) omogočal kar največjo mogočo
monopolizacijo presežne vrednosti. Kajti v birokraciji
pri tem ne smemo videti več od njene zgodovinske
funkcije, ki je konec koncev vedno poveljstvo in težnja
po monopolizaciji čimvečje množine presežnega dela.
Zato je birokracija: »Kot kapitalist samo poosebljen
kapital. Njegova duša je duša kapitala. Kapital pa ima
samo en življenski nagon, nagon, povečevati svojo vre-
dnost, ustvarjati presežno vrednost, vsrkavati s svojim
konstantnim delom, produkcijskimi sredstvi, čim večjo
množino presežnega dela.9
Šele ta odnos je obenem uresničeval temeljno nalogo in
interes delavskega razeda po čim hitrejšem razvoju
materialnih produktivnih sil. In v tem interesu nikakor
ni bilo, da bi se presežna vrednost koncentrirala na
lokalnem nivoju in investirala glede na takojšnji in pa
prvi učinek. Ne. Interes delavskega razreda je bila
koncentracija presežne vrednosti na nivoju celotnega
produkcijskega procesa in investiranje ne glede na ta-
kojšnji in prvi učinek. Rezultat takšne koncepcije ra-
zvoja je bil tako v zadnji konsekvenci izredno hiter
razvoj materialnih sil v celoti. Kot pa smo že omenili,
prav ta zahteva po redistribuciji presežne vrednosti po
celotnem produkcijskem procesu šele konstituira biro-
kracijo. Zato birokracija personificira to specifično gi-
banje celotnega družbenega kapitala.
S tem smo pri koncu analize splošnih značilnosti celot-
nega produkcijskega procesa, ki ga vodi birokracija.
Sedaj je naša naloga, do konkretno razdelamo nekatere
faze v reprodukcijskem procesu, skozi katere birokra-
cija uveljavlja svojo oblast. Prikazati moramo torej
nekatere ključne mehanizme, ki sami po sebi ničesar ne
povedo, dokler jih ne vključimo v ta splošni odnos. Ali,
kako so ti mehanizmi preoblikovani zaradi služenja
birokraciji.
Takšne so splošne značilnosti celotnega produkcijskega
procesa, ki ga vodi birokracija. Prikazati bo treba neka-
tere ključne mehanizme v reprodukcijskem procesu, ki
sami po sebi ničesar ne povedo, dokler jih ne vključimo
v ta splošni odnos.
Opombe:
1.	K.Marx: Razredni boji v Franciji 1848-1850, str. 13
2.	E. Balibar: Višak vrednosti i društvene klase, Marksizam u
svetu, 1978, št. 1, str. 52
3.	V.l. Lenin: Ekonomika i politika u epohi diktature proleta-
riata, Izabrana dela, tom 13, str. 282
4.	K. Marx: Kapital III., str. 498^99
5.	V. I. Lenin: Katastrofa, ki preti in kako se boriti proti njej,
Dela tom str. 90
6.	K. Marx - F. Engels: Komunistični manifest, str. 592
7.	K. Marx: Prispevek h kritiki politične ekonomije. Predgo-
vor str. 106
8.	K. Marx: Beda filozofije, str. 539
9.	K. Marx: Kapital I., str. 262
UDK: 301.174.6 (497.1) : 330.111.6
birokracija, reprodukcijski proces, država
Bojan Korsika
Ekonomski temelji birokracije
Birokracija je tisti del družbe, ki se konstituira skozi
delovanje institucije, države. To je frakcija, ki ima
dominanten položaj v naši družbi, položaj poveljevanja
produkcijskemu procesu. Specifičen produkcijski
odnos, državno-lastninski produkcijski odnos, je zgodo-
vinski rezultat razrednih bojev v naši družbi. Tekst
razčlenjuje specifiko, ki se kaže v tem rezultatu.
UDK: 301.174.6 (497.1): 330.111.6
bureaucracy, reproduction process, state
Bojan Korsika:
Economic Foundations of Bureaucracy
Bureaucracy is that part of the society which constituâ-
tes itself through the activity of an institution, of the
state. As a group of society it has a dominant status of
being in command of production process. A specific
production relation, the state-ownership, is a historical
result of class-struggles within our society. The text
analyses the specifics of this situation.
Hannes Meyer Lino co-op Ш, 1925
	časopis za kritiko znanosti/58/59/7

Paul Mattick
Leninski marksizem ni bil izraz praktičnih potreb inter-
nacionalnega razrednega boja, temveč je bil pogojen s
specifičnimi razmerami v Rusiji. Tu je šlo manj za
emancipacijo kot za nastanek industrijskega proleta-
riata, manj za konec kot za pospeševanje kapitalske
akumulacije. Boljševiki so v Marxovem imenu na revo-
lucionaren način premagali cesarstvo in buržoazijo;
toda samo zato, da bi sami dobili diktatorsko oblast nad
delavci in kmeti. Ti naj bi bili popeljani v socializem s
prisilnimi ukrepi in zaostrenim izkoriščanjem. Leninova
»ortodoksija« je bila ideologija, napačna zavest neso-
cialistične prakse.
Leninovi predlogi za socialistično organizacijo gospo-
darstva so bili z nekaj izjemami večinoma pragmatski;
ni jih skušal povezati z Marxovo teorijo. Lenin je upra-
vičeno menil, da se noben od teoretikov, ki so pisali o
socializmu, ni spoprijemal z vprašanji, ki jih je načenjal
on. Toda zanj »zdaj gleda (socializem) že skozi vsa okna
modernega kapitalizma na nas; v vsakem velikem
ukrepu, ki pomeni na temelju tega najnovejšega kapita-
lizma korak naprej, se neposredno, v praksi, nakazuje
socializem.«1
Socializem pomeni početi to, kar počne kapitalizem že
sam od sebe - vendar pa bolje in v interesu delavskega
razreda.
To je zahtevalo dvig produktivnosti dela ter izboljšano
organizacijo produkcije. »Zadnja beseda kapitalizma v
tem pogledu, taylorski sistem, združuje v sebi - kot vsi
napredki kapitalizma - rafinirano bestialnost meščan-
skega izkoriščanja in vrsto najvrednješih znanstvenih
dosežkov v analizi mehanskih gibov pri delu...« Po
Leninu je zdaj »možnost realizacije socializma odvisna
prav od naših uspehov pri združitvi sovjetske oblasti in
sovjetske organizacije upravljanja z najnovejšim na-
predkom kapitalizma. V Rusiji je treba začeti študij
Taylorjevega sistema, njegovo vpeljevanje, njegovo si-
stematično preizkušanje in uporabo«2. Kar se tiče admi-
nistracije zahteva »fundament socializma brezpogojno
in najstrožjo enotnost volje..., ki vodi skupno dielo
stotih, tisočih in desettisočih ljudi. Ta nujnost je razum-
ljiva tako tehnično kot tudi ekonomsko in historično in
so jo vsi, ki so razmišljali o socializmu, stalno priznavali
kot predpostavko. Kako pa je mogoče zagotoviti naj-
strožjo enotnost volje? S podreditvijo volje tisočev volji
posameznika.«' »Vsako neposredno vmešavanje sindi-
katov v vodenje podjetij je treba pod temi pogoji
obravnavati kot brezpogojno škodljivo in nedo-
pustno.«4 Skratka, z vsem naj bi se ravnalo tako kot pod
kapitalizmom; toda zdaj v službi »celotne družbe«, ne
pa zato, ker bi hoteli akumulacijo privatnega kapitala.
Po Leninu so se pri graditvi socializma zastavljala bolj
tehnična kot socialna vprašanja; šlo je za razvijanje
industrije, za povečevanje kmetijske produkcije, za
zdravo finančno politiko, elektrifikacijo itd.
Če abstrahiramo nekatere splošne pripombe, se Marx ni
ukvarjal z organizacijo socialistične družbe. Z ekonom-
skimi spisi ni želel obogatiti »znanosti o gospodarje-
nju«, temveč razkriti socialna razmerja, ki so našla izraz
v politični ekonomiji. Čeprav je politična ekonomija za
proletariat »najpoprej in predvsem... sovražna de-
žela«, mora prodreti vanjo, da bi demaskiral »ekonom-
ske odnose« kot kapitalistična izkoriščevalska razmerja
in da bi pokazal, da so protislovnosti kapitalistične
prakse in razvoja pogojene z razrednim nasprotjem. Po
Marxu »ekonomski zakoni« politične ekonomije v so-
cializmu ne veljajo, marveč jih le-ta pokončuje. Na
njihovo mesto stopi zavestno reguliranje produkcije in
distribucije s strani združenih producentov samih, ki se
za to poslužujejo tehnično-organizacijskih pomožnih
sredstev.
Sovjetsko gospodarsko planiranje se je spočetka teoret-
sko ravnalo po Marxovem pojmu družbene produkcije
kot reprodukcijskem procesu. Shemo enostavne in raz-
širjene reprodukcije, ki jo Marx razvija v drugem
zvezku Kapitala po vzoru Quesnayeve »Tableau écono-
mique«6, so imeli planerji za vsem družbenim formaci-
jam primerno, posebno uporabno pa za reševanje pro-
blemov socialističnega gospodarstva. Na podlagi te
sheme so sovjetski nacionalni ekonomi zasnovali ma-
kro-ekonomske modele, po katerih je mogoče ravno-
težno piansko gospodarstvo prikazati kot izpeljavo.
Marxove reprodukcijske sheme kažejo, kakšna morajo
biti produkcijska in menjalna razmerja, da se kapitalska
produkcija lahko vrši po njeni vrednostni in uporabno-
vrednostni plati. »Dokler smo opazovali produkcijo
vrednosti in vrednost produktov kapitala individualno,
je bila naravna forma blagovnega produkta za analizo
popolnoma nepomembna... Kolikor smo opazovali re-
produkcijo kapitala, je bilo dovolj predpostaviti, da ima
del blagovnih produktov, ki predstavlja kapitalsko vre-
dnost, priložnost, da se v cirkulacijski sferi spremeni
nazaj v svoje produkcijske elemente in zato v svojo
podobo produktivnega kapitala; tako kot bi zadostovalo
predpostaviti, da delavec in kapitalist že najdeta na trgu
blaga, za katera porabita svojo mezdo in presežno vre-
dnost. Ta samo formalna manira prikaza pa pri opazo-
vanju družbenega celokupnega kapitala in vrednosti
njegovih produktov ne zadostuje več. Sprememba
enega dela vrednosti produktov nazaj v kapital, ude-
ležba drugega dela v individualni porabi kapitalističnega
in delavskega razreda tvori gibanje znotraj same vre-
dnosti produktov, v katero je rezultirat celokupni kapi-
tal; to gibanje pa ni samo vrednostno nadomestilo,
marveč snovno nadomestilo in je zato pogojeno prav
toliko z vzajemnim razmerjem vrednostnih sestavin
družbenega produkta kot z njihovo uporabno vre-
dnostjo, njihovo snovno podobo.«4
Tu ni-treba prikazovati Marxovih reprodukcijskih shem.
Dovolj je le spomniti, da je Marx členil družbeno
celokupno produkcijo v dva razdelka - produkcijo pro-
dukcijskih sredstev in produkcijo porabnih dobrin.
Vsak razdelek sestoji iz konstantnega kapitala in varia-
bilnega kapitala in producira presežno vrednost. S po-
sredovanjem transakcije med obetna razdelkoma se
reproducira celokupni kapital. »Enostavna reproduk-
cija«, piše Marx, »je po stvari usmerjena v porabo kot
cilj« in »kolikor (je) enostavna reprodukcija del« vsa-
koletne razšrijene reprodukcije, ostane ta motiv v
spremljavi in v nasprotju motiva obogatitve kot ta-
kega.« Razširjena reprodukcija se od enostavne razli-
kuje v tem, da kapitalist ne konzumira dela celokupne
presežne vrednosti, temveč ga spremeni v dodatni kapi-
tal. Pri tem se ne spremeni »kvantiteta, temveč kvalita-
tivna določitev danih elementov enostavne reproduk-
cije ..., ta sprememba pa je materialna predpostavka
razširjene reprodukcije, ki sledi kasneje.« '0
Kakršnekoli že so metodološke zasluge Marxovih re-
produkcijskih shem: v nobenem primeru jih ni mogoče
vrednotiti kot model, ki je pcxlobën meščanski teoriji
ravnotežja. Reprodukcijski proces, ki je v njih opisan,
je možen po Marxu le, če »družba kontrolira predmetna
sredstva svoje lastne reprodukcije.«11 Ta kontrola pred-
postavlja odstranitev vrednostnega aspekta kapitali-
stične produkcije; kajti protislovno gibanje produkcije
vrednosti in uporabne vrednosti pogojuje anarhijo, to
pomeni nesposobnost kapitalizma, da bi racionalno or-
ganiziral produkcijo in reprodukcijo. »Dejstvo, da je
blagovna produkcija splošna forma kapitalistične pro-
dukcije«, piše Marx, »že vključuje vlogo, ki jo igra
denar ne samo kot cirkulacijsko sredstvo, temveč kot
denarni kapital le-tej in proizvaja določene pogoje nor-
malnega prometa, torej normalnega poteka enostavne
ali razširjene reprodukcije, ki se obrnejo v prav tako
mnoge pogoje nenormalega poteka, možnosti kriz, da je
pri samorasli podobi te produkcije ravnotežje samo
slučaj.«12	:
»Ravnotežje« reprodukcijske sheme, pri katerem se
vrednostna in materialna produkcija skladata, ilustrira
bistvene predpostavke skladnega kapitalističnega re-
produkcijskega procesa. Toda to je mogoče samo v
abstrakciji: to se v kapitalistični dejanskosti, tako kot
pokrivanje ponudbe in povpraševanja ali vrednosti in
ceno, zgodi le slučajno. Sovjetski nacionalni ekonomi,
ki so svoje modele razvijali po vzoru Marxovih repro-
dukcijskih shem, so se spoprijemali le z materialnim, ne
pa vrednostnim aspektom produkcije. Razmerje med
produkcijo in distribucijo naj bi se ¡»preiskovalo v prid
njenemu materialnemu prikazu, to pomeni kot vsota
konkretnih produktov v njihovem konkretnem gibanju
od producentov h konzumentom... Gospodarstvo je tu
obravnavano kot neka vrsta natural nega gospodarstva,
v katerem se produkcija kaže kot vsota materialij in
reči, ki so bile proizvedene v toku enega leta. razdelitev
produciranh reči pa je treba preiskov ati v njenem mate-
rialnem izrazu.«1 Celo če »mora vlogo merila, sredstva
za izenačevanje raznovrstnih rezultatov družbene pro-
dukcije igrati denar... preiskuje družbena büanca pro-
dukcijo in porabo dobrin kot materialni proces.*1
Sovjetsko planiranje je v resnici postalo planiranje ma-
terialnih procesov. Njegov dlj je bila rast gospodarstva
in razvoj industrije ali — meščansko rečeno — akumula-
cija kapitala. Z administrativnimi mezdami in cenami je
mogoče približno določiti, kakšen delež družbenega
produkta naj pripade producentom v ob'ila konsumnih
dobrin, kako naj se dobrine razdelijo med porabnike in
kakšen del naj služi povečanju produkcijskega aparata.
Mezde in cene so tukaj mediji za proizvajanje in razde-
ljevanje družbenega produkta po centralnem planu, ki
se nanaša na materialno produkcijo.
Po Marxu je »mera dela čas. Samo zato. ker so produkti
delo, jih je mogoče meriti z mero dela, z delovnim
časom.«15 Toda. ker v kapitalizmu »cena ni enaka
v rednosti, vrednost določujoči elementi - delovni čas —
ne more biti element, v katerem so izražene cene.«њ
Ker v kapita'izmu »delovni čas kot mera vrednosti
obstaja le idealno, ne more služiti kot materija primer-
janja cen.«r Vendar se je pogosto trdilo, da bi mogla
biti v Marxovi shemi razvoja kapitala privzeta indi-
rektna regulacija kapitalističnega sistema z zakonom
vrednosti podlaga direktne regulacije produkcije v so-
cialističnem sistemu. To bi bilo mogoče z neko vrsto
spremembe cen »nazaj« v vrednosti, četudi se te vre-
dnosti ne bi več uveljavljale posredno preko tržnega
tekmovanja, temveč bi jih neposredno določilo sociali-
stično plansko združenje. Možnost takšne »spremembe
nazaj« je vsebovana n. pr. v Sweezyjevi tezi, da »ima
Marxova teorija vrednosti v nasprotju z nekaterimi
drugimi... veliko zaslugo, ker se sklada z dejanskimi
obračunskimi kategorijami kapitalističnega po-
djetja.«18 Če je temu tako, potem je seveda mogoče
sprejeti, da bo v socialistični družbi izginila le nedoseg-
ljiva cenovna forma vrednosti, ne pa vrednost sama.
Joan Robinson na primer meni, da ker se v kapitalistič-
nih pogojih zelo malo ali celo nič ne začne z zakonom
vrednosti, bi utegnil Marx imeti prav s svojim pojmova-
njem da ta »pride do polne veljave« v socializmu. 14
Čeprav Marx nikakor ni bil tega mnenja, pa so nekateri
sovjetski nacionalni ekonomi vendarle verjeli, da je
zakon vrednosti primeren tako za kapitalistična kot za
socialistična razmerja. Vrednost in produkcijski stroški
so tu izenačeni; brez poznavanja produkcijskih stroškov
družbeno planiranje ni mogoče. Drugi ekonomi, predv-
sem Buharin in Preobraženski. so vztrajali na tem, da
velja zakon vrednosti samo za blago producirajoče
tržno gospodarstvo; da v socializmu izginejo vse me-
ščanske kategorije kot denar, cena, mezda, obresti,
zemljiška renta, profit - da je gospodarski proces nepo-
sredno preračunan v materialni formi. Tisti, ki zakonu
vrednosti pripisujejo splošno veljavnost, po Preobra-
ženskem zamenjujejo regulacijski proces v biagovni
produkciji z regulativno vlogo delovnih stroškov v vsa-
kem sistemu družbene produkcije. Priznati zakon vre-
dnosti kot edini regulator sovjetskega gospodarskega
sistema, pomeni zanikati njegov socialistični značaj.
»Le predstavljati si je treba«, piše, »da zakon vrednosti
regulira socialistično produkcijo ali plan blagovno pro-
dukcijo, da bi spoznali, da ne moremo ločevati regula-
	časopis za kritiko znanosti/58/59/8
tivnega mehanizma od celotne strukture vsakokratne
družbe.«20
Trditev, da zakon vrednosti velja tudi v socializmu, je
izzvala široko diskusijo, ki jo je avtoritativno končal
Stalin. »Kjer obstoje blaga in blagovna produkcija«, je
pisal, »ne more manjkati zakon vrednosti. Sfera učinko-
vanja zakona vrednosti se pri nas omejuje predvsem na
blagovno cirkulacijo, na blagovno menjavo na poti od
nakupa do prodaje, predvsem na menjavo blaga osebne
porabe. Tu, na tem področju, je zakon vrednosti, se-
veda znotraj določenih meja, ohranil vlogo regulatorja.
Toda učinkovanje zakona vrednosti ni omejeno na cir-
kulacijsko sfero. Razširja se tudi na produkcijo. V naši
socialistični produkciji zakon vrednosti seveda nima
nobenega regulativnega pomena, toda vseeno učinkuje
na produkcijo... V zvezi s tem imamjo aktualen pomen
vprašanja kot obračunavanje gospodarske rentabilnosti,
lastnih stroškov, cen in več podobnih. Zaradi tega naša
podjetja ne morejo in ne smejo shajati brez upoštevanja
zakona vrednosti.«21
Kaj pomeni »upoštevanje zakona vrednosti«? Po Sta-
linu »uči naše gospodarstvenike... obračunavanja pro-
dukcijskih vrednosti... sistematičnega izboljševanja
produkcijskih metod, zniževanja lastnih stroškov,
ustvarjanja uveljavljanja gospodarske računice in priza-
devanja za rentabilnost podjetij.«22 Čeprav se po Mar-
xovi definiciji teorija vrednosti nanaša izključno na
kapitalistično produkcijo in pojem presežne vrednosti
na izkoriščanje dela, Stalinova definicija teorije vredno-
sti ne nasprotuje zahtevam socialistične družbe. Treba
je le »zavreči« »nekatere pojme«, ki jih vsebuje »Kapi-
tal« - kot »nujno« in »presežno« delo, »nujni« in
»presežni« produkt, »nujni« in »surplus (presežni)«
delovni čas.«23 Stalinu se je zdelo »več kot čudno, da bi
se posluževali teh pojmov zdaj, ko delavski razred
nikakor ni več oropan oblasti in produkcijskih sredstev,
temveč nasprotno - ima oblast in produkcijska sredstva
v lastnih - rokah. Zdaj, v našem sistemu, zvenijo besede
o delovni sili kot blagu, o »najemanju« delavcev prav
absurdno: kakor da delavski razred, ki poseduje pro-
dukcijska sredstva, najema samega sebe in samemu sebi
prodaja svojo delovno silo. Prav tako odpadniško je
zdaj govoriti o »nujnem« in »presežnem« delu: kakor
da v naših razmerah ne bi bilo delo, ki ga daje delavec
družbi za razširitev produkcije, za razvoj izobraževanja,
zdravstvenih uslug, za organizacijo obrambe itd. prav
tako nujno za delavski razred, ki je zdaj na oblasti, kot
delo za pokrivanje osebnih potreb delavca in njegove
družine.«24
Stalinovo pojmovanje problema vrednosti v socializmu
prevladuje tudi po njegovi smrti. Po 1956 so obstajale
diskusije o tem, če ima zakon vrednosti le omejeno ali
splošno veljavnost, to pomeni, če ga je mogoče upora-
biti samo na potrošniškem trgu ali za vse cirkulirajoče
dobrine. Nekateri so zanikali blagovni značaj sovjetskih
produktov in so torej želeli v smislu Marxove »ekono-
mije časa« uporabiti zakon vrednosti za merjenje, go-
spodarjenje in za alokacijo družbenega produkta. Drugi
so trdili nasprotno, da bi naj sovjetsko gospodarstvo
prav zato, ker je obravnavano kot »planirana blagovna
produkcija, temeljilo na zakonu vrednosti in blagovno-
denarnih odnosih.«25 Splošna zmeda postane še hujša s
tistimi ekonomi, ki se poslužujejo meščanske margi-
nalne analize, da bi se ukvarjali še z drugimi produkcij-
skimi faktorji, ne samo z delom. Meščanski gospodarski
znanstveniki to spet slavijo kot poraz Marxove teorije
vrednosti od marskistov samih, kakor da bi sovjetska
gospodarska praksa kdaj slonela na njej in bi mogla biti
gospodarska teorija socializma.
Zmeda okoli teorije vrednosti seveda ne obstaja zgolj
zaradi miselnih napak teoritikov, temveč zaradi njiho-
vih poskusov, da bi nesocialistični sistem produkcije in
distribucije opisali kot socialistični. To počno, ker se po
njihovi definiciji socializem omejuje na državno kon-
trolo produkcijskih sredstev in na centralno planiranje
gospodarstva. Planiranje, ki je primerno družbenim po-
trebam in ekonomskim nujnostim, si lahko predstav-
ljajo le kot planiranje v skladu z zakonom vrednosti.
Pravijo, da v kapitalističnih razmerah »deluje zakon
vrednosti kot elementarni zakon trga, ki je neizogibno
spojen z uničevanjem produktivnih sil, s krizami in
anarhično produkcijo. V socializmu učinkuje kot za-
vestno uporabljeni zakon v pogojih planiranega in brez-
kriznega gospodarskega razvoja.«26
Ce rečemo, da ekonomski procesi temeljijo na zakonu
vrednosti, pomeni to, da je družbena produkcija reguli-
rana na neki določen način, čeprav nihče ne skrbi za to
in je regulacija v privatnokapitalističnih razmerjih prak-
tično nemogoča. »Regulacija« so tržno tekmovanje in
krize. In če zdaj nimamo privatne lastnine produkcij-
skih sredstev; če je produkcija centralno planirana; če
so cene administrirane in se o razširitivi produkcije
zavestno odloča - potem rezultati tekmovanja in krize,
v katerih se kaže delovanje zakona vrednosti, sploh ne
morejo nastati. Uporabljati zakon vrednosti »za-
vestno«, lahko pomeni torej samo vključevanje učinko-
vanja tekmovanja in krize v planiranje - z drugimi
besedami, ponovno vzpostavljanje trga in privatne last-
nine, kar je očitno nesmiselno.
Mogoče je Stalin zaradi tega govoril o »strogo omeje-
nem in na določenih področjih uporabljanem« zakonu
vrednosti, to pomeni zakonu vrednosti, ki učinkuje le
pri cirkulaciji potrošnih dobrin in »vpliva« na produk-
cijsko sfero samo zaradi tega, ker v njej ni mogoče
neupoštevanje principa profitonosnosti - tudi če je le-ta
modificiran z odločanjem planskih organov. Čeprav
»modificirani« zakon vrednosti vpliva na produkcijo in
regulira distribucijo, pa Stalin ni razlikoval med vre-
dnostjo in presežno vrednostjo nujnim delom in presež-
nim delom - kajti zdaj je vendar celotni družbeni
produkt per definitionem pripadal celotni družbi.
V	Sovjetski zvezi je celokupna planirana produkcija
izražena v predmetni formi ali v denarnih vrednostih.
Čeprav veljajo cene, mezde in dobički še zmeraj kot
ekonomske kategorije, pa več niso neodvisne velikosti,
temveč zgolj izrazi za množice predmetov, ki jih dode-
ljuje države. Porazdelitev resursov tu ni odvisna od
mehanizma cen; cene, mezde in dobički se uporabljajo
bolj zato, da zagotovijo porazdelitev resursov, kakršne
zahteva plan. Ker pa je to težko, vsebuje plan le grobe
ocene vrednosti, ki se dolgoročno spreminjajo. Do zdaj
je bilo vse planiranje tako rekoč pomožno; poskušeno
je bilo v pogojih, ki niso bili najbolj ugodni za kontroli-
ranje gospodarstva. Nerazvite dežele, ki potrebujejo
hitro kapitalsko akumulacijo, so uporabljale gospodar-
sko planiranje. Forsirana industrializacija s političnimi
sredstvi je vodila od državnega dirižizma k neposredni
državni kontroli in tako ustvarila pogoje za planiran
razvoj gospodarstva. Plan in njegovo uresničevanje zr-
calita splošno zaostalost; ne moreta biti boljša kot ra-
zmerja, ki jih morata spremeniti.
Nacionalni dohodek v Sovjetski zvezi je enak vrednosti
celotnega materialnega produkta, ki mu spet ustreza
vsota prodajnih cen materialnih dobrin - ne glede na
amortizacijo fiksnega kapitala. Družbeno povpraševa-
nje je usmerjeno s kontrolo osebnih dohodkov, pa tudi
z alokacijo produktivnih resursov. Cene domnevno te-
meljijo na povprečnih produkcijskih stroških vseh po-
djetij, ki proizvajajo iste produkte. Trgovinske cene za
dobrine in usluge so ugotovljene tako, da ustrezajo
nivoju osebnih dohodkov. Spreminjajo se v skladu s
ponudbo in povpraševanjem. Denarne mezde so mani-
pulirane s cenovno politiko. Država ustvarja dobičke s
prometnim davkom, ki se ravna po razliki med prodaj-
nimi cenami in dejanskimi produkcijskimi stroški.
Ob administriranih mezdah in cenah je mogoče pri-
bližno določiti kako velik naj bo delež delavcev v celotni
družbeni produkciji in iz katerih blag naj sestoji. Cene
za konsumne dobrine je mogoče ugotoviti tako, da je
izbira delavcev praktično omejena na blaga, ki jim ji je
odobrila država. Pičla blaga je mogoče še bolj skrčiti,
tako da jih lahko uživajo le privilegirani sloji. Za vse
forme družbene produkcije je nujno, da ohranjajo pri
življenju in delu delovno prebivalstvo; v kapitalizmu se
ta nujnost izrazi v vrednosti delovne sile, ki določa in
omejuje presežno vrednost ali presežno delo. Če sta
zdaj nujno delo in presežno delo skupna lastnina
vdružbljenih producentov, potem je popolnoma nesmi-
selno govoriti o zakonu vrednosti kot regulatorju druž-
bene distribucije in o učinkovanju te regulacije na pro-
dukcijski proces. Če bi bil družbeni produkt lastnina
celotne družbe, potem bi lahko bila njegova sektorska
členitev v konsumpcijo, reprodukcijo in ekspanzijo prav
tako dobro izražena v množinah delovnega časa, ki se
ne bi več nanašale na vrednostne relacije, temveč na
čisto tehnične aranžmaje, ki bi zagotavljali pravilno
funkcioniranje družbenega procesa produkcije in repro-
dukcije.
Za vztrajanje na zakonu vrednosti v njegovi sovjetski
definiciji obstaja močan razlog: neenakost, ki vlada v
državno kontroliranem gospodarstvu, mora dobiti videz
»ekonomske zakonitosti«. Ker je tu »marksizem« vla-
dajoča ideologija, ni treba samo pojasniti, da produk-
cija vključuje reprodukcijo in da napredek pomeni raz-
širjeno reprodukcijo, zaradi česar mora biti omejena
zdajšnja poraba; potrebno je tudi, da se mezdne razlike
med delavci in različne dohodke delavcev in administra-
tivnih kadrov ne prikazuje kot samovoljne, volji nekega
novega vladajočega razreda ustrezne, temveč kot dolo-
čene z »ekonomskim zakonom«, ki dopušča, da vsako-
mur pripada delež, ki ustreza njegovemu prizadevanju.
Ker pa v Sovjetski zvezi nominalno obstoje zgolj pro-
duktivni delavci, je treba njihove različne življenjske
standarde pojasniti z razlikami v njihovi produktivnosti
- ter z ekonomsko nujnostjo, da se te razlike upošteva
vsaj na današnji stopnji razvoja.
Nagrajevati delo po njegovi produktivnosti pomeni da-
jati priučenemu delavcu več kot nepriučenemu. Zaradi "
stroškov izobraževanja so reprodukcijski stroški priuče-
nih delavcev višji kot reprodukcijski stroški nepouče-
nih. Mezdne razlike je tako mogoče pojasniti z različno
produktivnostjo dela in s spreminjajočo intenzivnostjo
dela. Ker pa je delo neenako, bi enako nagrajevanje
pomenilo »izkoriščanje« bolj produktivnega delavca s
strani manj produktivnega. V boljševističnem, pa tudi v
meščanskem pogledu bi to odstranilo mik za izobraže-
vanje za bolj kvalifcirana in s tem bolj produktivna dela
ter njihovo sprejemanje - na škodo družbe. Dohod-
kovne razlike so obravnavane kot neizogibna zahteva
družbenega razvoja.
V	Marxovi teoriji vrednosti je delo reducirano na ab-
straktno, enostavno delo. Marxov pojem vrednosti se
nanaša na abstraktne družbene agregate nujnega in
presežnega delovnega časa. To omogoča opazovanje
strokovnega dela kot množine enostavnega dela, pa tudi
medsebojno primerjavo vrednosti in cene. Tako mezde
kot tudi cene odstopajo od vrednosti delovnega časa. Če
rečemo, da je mogoče kapitalistični zakon vrednosti
uporabiti na plansko gospodarstvo, potem lahko mi-
slimo samo, da se tudi tu nanaša na družbene agregate
nujnega in presežnega dela; to pa nista več nobeni
neznani velikosti, temveč podatka, ki ju je mogoče
obračunavati z družbeno inventuro v obliki enot delov-
nega časa ali v ustreznih denarnih vrednostih. Prispevki
posameznih ali celotnih družbenih skupin k celotni masi
produktov, v kateri je upredmetena celotna množina
porabljenega delovnega časa, s tem ne bi bili obraču-
nani. Toda s spreminjajočo se relacijo agregiranega
nujnega delovnega časa in agregiranega presežnega de^
lovnega časa bi bilo sprevidno, če izkoriščanje za na-
mene akumulacije narašča ali upada. To naraščanje ali
upadanje izkoriščanja bi bilo v državno kontroliranem
gospodarstvu zaznavni fenomen, medtem ko ga je mo-
goče v privatnokapitalističnem gospodarstvu odkriti le
posredno, v gibanju trga, v menjavi prosperitete in
krize. Teoretsko bi lahko državno kontrolirano gospo-
darstvo spreminjalo družbene agregate po političnem
domnevanju, upočasnjevalo ali pospeševalo proces
oblikovanja kapitala.
Po Marxu določa vrednost splošni družbeni delovni čas.
Vrednost kakega blaga se ne določa z določeno mno-
žino delovnega časa, ki je v njem vsebovana, temveč z
relativnim deležem v splošnem družbenem delovnem
času, ki ga reprezentira. Iz tega sledi, da gospodarstva ni
mogoče deliti na neko vrednostno določeno in neko ne-
vrednostno določeno področje. Gospodarstvo je reguli-
rano z zakonom vrednosti v celoti ali pa ne. Ni mogoče
reči, kot na primer Stalin, da zakon vrednosti sicer
regulira področje porabe, področja produkcije pa ne.
Abstraktna vrednost delovne sile ne pojasni stvarnih
mezd in njihovega razlikovanja. Marxa ni zanimala
posamična, s ponudbo in povpraševanjem določena
mezda. Mezdne razlike so utemeljene z različnimi re-
produkcijskimi stroški dela. Toda če opazujemo druž-
bene agregate vrednosti in presežne vrednosti, potem
izginejo z izenačenjem bolj kvalificiranega dela s po-
množenim enostavnim delom. Posamičnih mezd ni mo-
goče določiti s pomočjo pojma vrednosti; so zgodovin-
sko dane velikosti.
V državno kontroliranem gospodarstvu bi zakon vre-
dnosti lahko bil veljaven le z ozirom na agregirane
velikosti konstantnega kapitala, variabilnega kapitala in
presežne vrednosti, pa tudi na njune medsebojno spre-
minjajoče se odnose v toku oblikovanja kapitala. V
pogojih privatnogospodarske akumulacije kapitala se
lahko vrši materialna ekspanzija le kot akumulacija
menjalne vrednosti. V državnem kapitalizmu to ni
nujno tako; marveč je tu mogoče izbirati med obraču-
navanjem naraščujočega blagostanja v abstraktni formi
dodatnih kapitalskih vrednosti in organizacijo družbene
produkcije in distribucije v skladu z realnimi, fizičnimi
dobrinami in prizadevanji, ne glede na vrednostne rela-
cije. t
Marx ni predvideval nastanek državnokapitalističnega
sistema, ki se danes izdaja za uresničevanje »Marxo-
vega socializma«. Zanj je bil socializem v prvi vrsti
konec produkcije vrednosti, s tem pa tudi konec kapita-
lističnih produkcijskih razmerij. »V kolektivni, na skup-
nem dobru produkcijskih sredstev utemeljeni družbi«,
je pisal Marx, »producenti svojih produktov ne menju-
jejo; prav tako malo se tu kaže na produkte porabljeno
delo kot vrednost teh produktov, kot stvarna lastnost, ki
bi jo posedovali, kajti zdaj v nasprotju s kapitalistično
družbo individualna dela več ne eksistirajo po ovinku,
temveč neposredno kot sestavni deli skupnega dela.«2
Po Marxu glede življenjskih razmer delavskega razreda
ni bila mogoča nobena sprememba, če se ne bi spreme- '
nila produkcijska razmerja. »Vsakokratna delitev po-
trošnih sredstev«, je pisal, »je zgolj posledica razdelitve
produkcijskih pogojev samih... Kapitalistični produk-
cijski način npr. temelji na tem, da so stvarni pogoji
produkcije dodeljeni nedelavcem v obliki kapitalske
lastnine in zemljiške lastnine, medtem ko je masa zgolj
lastnikov osebnih produkcijskih pogojev, delovne sile.
Iz načina, na kakršnega so razdeljeni elementi produk-
cije, pa kar vsama izhaja današnja razdelitev potrošnih
dobrin. Če so stvarni produkcijski pogoji kolektivna
lastnina delavcev samih, potem iz tega prav tako izhaja
neka razdelitev potrošnih sredstev, ki je od današnje
različna.«28
Po Marxu je način distribucije odvisen od produkcij-
skega načina. V družbi, v kateri delavec nima nobene
kontrole nad produkcijskimi sredstvi, temveč prodaja
svojo delovno silo drugim, ki to kontrolo izvajajo, bo
distribucija prav tako antagonistična kot razmerje med
producenti in tistimi, ki si prilaščajo presežno delo na
področju produkcije. Državnokapitalistični sistem ni
niti kapitalistični niti v običajnem smislu ne predstavlja
socializma, ki ga je sanjal Marx. S privatnokapitalistič-
nega stališča ga je mogoče opisati kot državni socializem
enostavno zato, ker centralizira kapital v rokah države;
s stališča delavskega razreda ga je treba označiti kot
državni kapitalizem, ker ohranja kapitalistično razdeli-
tev produkcijskih pogojev med delavci in nedelavci.
Za Marxa zakon vrednosti regulira samo tržni kapitali-
zem. Govoriti o zakonu vrednosti kot »regulatorju«
gospodarstva, ko manjkajo kapitalistični tržni odnosi,
lahko pomeni samo to, da smo ohranili pojma »vre-
dnost« in »presežna vrednost«, čeprav zdaj označujeta
le še relacijo med delom in presežnim delom. V kapita-
lizmu je delovna sila blago kot vsako drugo; ker so vsa
blaga medsebojno posredovana samo preko procesa
menjave, morajo biti vsa realizirana kot menjalna vre-
dnost, preden lahko postanejo predmet uporabe in po-
rabe. V državno kontroliranem gospodarstvu je mogoče
kapital in delo naložiti neodvisno od tržnih razmer in
vrednostnih premislekov - neposredno glede na druž-
beno korist, kakor jo razumejo kontrolne instance. Če
se to delno vrši, delno pa opušča, je to zato, ker si
državnokapitalistični sistem ne dopusti pripoznati to,
kar je, namreč sistem izkoriščanja, ki temelji na nepo-
sredni kontroli vladajoče manjšine nad vladano večino.
Kapitalistično izkoriščanje se od vseh poprejšnjih form
izkoriščanja razlikuje v tem, da se vrši brez direktne
prisile. Ker so delavci oropani produkcijskih sredstev,
nimajo druge izbire, kot da prodajajo svojo delovno silo
po veljavnih tržnih cenah. Neenakost sprejemajo kot s
tržnimi razmerji določeno; tako jim dejstvo izkoriščanja
lahko ostane prikrito. Tržna razmerja skušajo izrabiti v
lastno korist v tekmovanju za dobro plačana delovna
mesta ter v boju za višje mezde. Trg ter - znotraj
določenih meja - s konkurenco določena izraba trga
dovoljujeta bolj rafinirano izkoriščanje kot direktna
	časopis za kritiko znanosti/58/59/9
fizična delovna prisila. Prefinjeno postopanje je seveda
tudi za delavce naprednejše, ker je mezdno delo čisto
splošno prekrilo prisilno delo. Državnokapitalistični si-
stem prav tako daje prednost mezdnemu delu pred
prisilnim; zato povsod, kjer je mogoče, privzame meha-
nizme tržnega gospodarstva.
Videz kapitalističnih tržnih odnosov znotraj državno
kontroliranega gospodarstva sugerira nadaljnjo veljav-
nost zakona vrednosti. Vendar pa zakon vrednosti de-
jansko ne more učinkovati, ker so tržne relacije vzpo-
stavljene umetno. Planski organi ravnajo svoje plane po
modelu kapitalističnega tržnega gospodarstva zgolj
zato, ker produkcije in distribicije ne morejo organizi-
rati po socialističnih principih; nič več si ne drznejo
postopati z realnostmi izkoriščanja in kapitalske aku-
mulacije tako odprto, kakor je to bilo značilno za
začetke sovjetskega državnega socializma. V tem prvem
obdobju - ki je bilo kasneje zaničljivo označeno kot od
zunaj vsiljeni vojni komunizem - bi naj bila blagovna
produkcija z njenimi kategorijami vrednost, cena, dobi-
ček in mezda nadomeščena s centraliziranim naturalnim
gospodarstvom, ki bi bilo upravljano stvarnim nujno-
stim in možnostim ustrezno.
V nerazvitih kapitalističnih dežeiah mora tako centrali-
zirano upravljanje izvesti razširitev produkcije in s tem
oblikovanje kapitala za svojo prevladujočo nalogo. Če
mora biti pri tem hkrati uničen trg, je treba produkcijo
in poi abo državno regulirati, pa naj bo to z ali brez
soglasja prizadetega prebivalstva. Dodelitev produktiv-
nih resursov se vrši z dekretom. Mezdno delo postane
prisilno delo; hočeš nočeš so pogoji produkcije in distri-
bucije določeni s presojo posamičnih oseb na družbenih
oblastnih položajih. Če je sprememba tržnega v plansko
gospodarstvo brez dvoma napredek, pa so metode, s
katerimi je dosežena, nedvomno nazadnjaške. Toda,
kakor je pisal Trocki, »nobena pot v socializem ne vodi
mimo avtoritarnega uravnavanja gospodarskih sil in
resursov dežele ter centralne razdelitve delovnih sil v
skladu г državnim planom. Delavska država se obrav-
nava kot upravičena, da vsakega delavca postavi na tisto
mesto kjer je njegovo delo potrebno. Noben resni
so >i ne bo delavski državi oporekal pravice, da
uporabi silo nasproti delavcu, ki se izmika svoji delovni
obveznosti.«29
Razen tega je po Trockem »princip delovne dolžnosti
nadomestil princip svobodnega mezdnega dela prav
tako radikalno in trajno kot je podržavljenje produkcij-
skih sredstev nadomestilo kapitalistično lastnino.«"'
Vendar bodo boljševiki »obdržali mezdni sistem in sicer
za dalj časa. V zdajšnjem težkem obdobju mezdni si-
stem i nas ni predvsem sredstvo, da bi zagotovili
oseb eksistenco vsakega posameznega delavca, tem-
več xia za ocenjevanje tega, kar ta posamezni dela-
vec : vojim delom prispeva delavski republiki. Zato
mora uiti mezda v obliki denarja ali blaga privedena v
kar najbolj tesno zvezo s produktivnostjo vsakokrat-
nega dela. Tisti delavci, ki store za splošne interese več
kot drugi, dobe pravico do večje udeležbe na družbe-
nem produktu kot lenuhi, brezskrbneži in razgrajači...
Vsi ti ukrepi morajo... podpirati razvoj tekmovanja na
področju produkcije.«31
Kaj pa je objektivno merilo za produktivnost indivi-
dualnega dela? Trocki tega vprašanja ni niti zastavil niti
ni odgovoril nanj. Praktično ustreza plačilo za različne
vrste dela mezdnim razlikam v kapitalizmu, čeprav mez-
dne stopnje določa vlada in ne trg dela. Popolno ureja-
nja delovne sile pa se je vendarle izkazalo kot nemo-
goče; kmalu ga je nadomestila kombinacija tržnih reía-*
cij in državnega planiranja, indirektne in direktne kon-
trole, denarnih in materialnih zmesi, ki so skupno osvo-
bajali družbeni produkcijski in distribucijski proces nje-
govega reguliranja z zakonom vrednosti, vendar pa ne
da bi vodili k socialističnemu gospodarstvu brez vredno-
tenja.
Če so mezde administrirane in štrajki izključeni, če so
cene utrjene tako, da vzpodbujajo porabo določenih
blag in zadržujejo porabo drugih blag, če sta stopnja in
trend akumulacije zavestno določena - potem je vpra-
šanje čistih premislekov koristnosti, če delavce silimo v
določene dejavnosti ali jim prepustimo, da jih svobodno
izbirajo, ker so različno ovrednotene. V zadnjem pri-
meru gre za svobodno izbiro poklica v določenih mejah.
Gotovo je tu dejansko svobodna izbira poklica prav
tako izjema kot v običajnem kapitalizmu. Očitno ima
prehod od kmetijskega k industrijskemu delu v obsegu,
v kakršnem vpliva nanj prisilna kolektivizacija in mo-
dernizacija agrarne produkcije, kaj malo skupnega s
svobodno izbiro poklica. Vsakomur, ki bi hotel indivi-
duano spremeniti svoj poklic, so na poti administra-
tivne ovire - da ne govorimo o mezdah, ki so često tako
nizke, da pobijajo tako mobilnost kot tudi individualno
iniciativo. Ker ima industrializirajoča se družba v dolo-
čenih mejah ekspanzivno gospodarstvo, se vendarle po-
nujajo možnosti za pridobitev višje poklicne kvalifika-
cije, priprave na nove poklice, za prizadevanje za viš-
jimi mesti in konkuriranje za bolje plačana dela.
Ozračja tekmovanja, ki ga namensko podpira hierar-
hična dohodkovna struktura, ne gre razlikovati od ti-
stega, ki vlada v kapitalizmu.
Da še enkrat povzamemo: državnokapitalistično gospo-
darstvo ni »regulirano« z zakonom vrednosti, niti ne
sloni na temelju tega zakona. Če se, kot je domneval
Stalin, opira na zakon vrednosti zato, da so mogoči
racionalni stroškovni izračuni in izračuni dobičkov in da
je na razpolago metoda družbenega knjigovodstva za
pravilno alokacijo resursov, potem ga ni mogoče ozna-
čiti kot socialističnega. Zakon vrednosti ne more biti v
nobenem primeru uporabljen v kapitalistični ali v socia-
listični družbi. V kapitalistični družbi učinkuje kot »na-
ravni zakon«, ker privatne menjalne relacije izključu-
jejo zavestno družbeno organizacijo produkcije; v so-
cialističnih pogojih, kjer je družbeno delo zavestno
organizirano, zakon vrednosti preneha določati druž-
bena razmerja.
Vrednostna analiza kapitalske produkcije razkrije
nujno racionalnost družbenega produkcijskega procesa
v specifični formi, ki jo privzema v kapitalističnih ra-
zmerjih. Nima nič skupnega s konkretnimi kapitalistič-
nimi menjalnimi relacijami, temveč z neopaznimi in v
resnici nerazločnimi realitetami, na katerih temeljijo te
menjalne relacije. Marx je pisal: »Pri analizi ekonom-
skih form nam ne pomaga niti mikroskop niti kemične
reagence. Moč abstrakcije mora nadomestiti oboje.«35
Vrednost delovnega časa je »znanstveni izraz« kapitali-
stičnih razmerij, noben empirični opis teh razmerij;
čeprav postanejo le-ta razumljiva zgolj skozi abstrak-
cijo.
Toda to ne pomeni, da bi vrednost delovnega časa lahko
postala organizacijski princip nekega nekapitalističnega
ali socialističnega produkcijskega in distribucijskega si-
stema. V svoji kritiki rikardijanskih socialistov,3 po-
sebno pa Prudhona, ki so predlagali na vrednosti delov-
nega časa temelječi menjalni sistem privatnih producen-
tov, je Marx nakazal, da je mogoče produkte, ki so
proizvedeni kot blaga, zamenjati le kot blaga, to pomeni
po cenah in ne po vrednosti delovnega časa. O teoriji
delovnega časa kot direktni denarni merski enoti, ki jo
je zastopal John Gray, je Marx pisal, da počiva na
iluziji, da bi se »blaga lahko nanašala drugo na drugo
neposredno kot produkti družbenega dela. Toda drugo
na drugo se lahko nanašajo samo kot to, kar so. Blaga
so neposredno produkti osamljenih neodvisnih privat-
nih del, ki se morajo potrjevati kot splošno družbeno
delo šele z vsestransko odtujitvijo individualnih del. Če
pa Gray predpostavlja v blagih vsebovani delovni čas
kot neposredno družben, potem ga predpostavlja kot
skupnostni delovni čas ali kot delovni čas neposredno
združenih asociiranih) individuov. Tako neko posebno
blago, kot zlato in srebro, drugim blagom v resnici ne bi
moglo stopiti nasproti kot inkarnacija splošnega dela,
menjalna vrednost ne bi postala cena, pa tudi uporabna
vrednost ne bi postala menjalna vrednost, produkt ne bi
postal blago in tako bi bila ukinjena sama podlaga
meščanske produkcije.«34
Nekoliko drugače izraženo: Če je delovni čas, ki je
vsebovan v družbenem produktu, skupnostni delovni
čas neposredno združenih producentov, potem produkti
ne privzamejo nobenega blagovnega značaja. Potem jih
ni treba spreminjati v produkte družbenega dela (kar
vendar že so), niti ne potrebujejo nekega določenega
blaga, da bi izrazili svoj družbeni značaj v cenovni
formi. Marx je vprašal: Ce je delovni čas »imanentna
mera vrednosti, zakaj poleg njega neka druga zunanja
mera?«35
Dejstvo, da obstoji mera cen, nakazuje, da družbeni
produkti (kot blaga) ne upodabljajo neposredno delov
splošnega družbenega dela, temveč lahko postanejo deli
splošnega dela le po poti menjalnih in denarnih relacij
nekega tržnega gospodarstva disociiranih (razdruženih)
producentov. Teorija vrednosti kot teorija meščanske
družbe, kakor je Marx dejal na Prudhonov naslov, ne
more postati revolucionarna teorija prihodnosti.«36
»Če o družbi ne razmišljamo kapitalistično, temveč
komunistično,« je pisal Marx, »potem najpoprej popol-
noma odpade denarni kapital, torej tudi preobleka tran-
sakcij, ki jih vključuje. Stvar se enostavno reducira na
to, da mora družba vnaprej preračunati, koliko dela,
produkcijskih in življenjskih sredstev lahko (u)porabi
ne da bi odpadla katerakoli poslovna veja, ki, kot
gradnja železnic npr., za daljše obdobje, eno leto ali
več, ne daje niti produkcijskih niti življenjskih sredstev,
niti kakršnegakoli koristnega učinka, pa celotnemu pro-
duktu odvzema mnogo dela, produkcijskih sredstev in
življenjskih sredstev.«37 Čeprav je tu »ekonomija časa«
in planirana delitev delovnega časa na različna področja
produkcije in različne veje še zmeraj gospodarsko
nujna, pa to nima nobene zveze z vrednostjo delovnega
časa, to pomeni z menjalno vrednostjo delovne sile ali
njenih produktov.
Tako v socializmu kot tudi v kapitalizmu je nemogoče
obračunavati posamezne prispevke k družbenemu pro-
duktu. Celo pri izvajanju istega dela, predvsem pa med
različnimi deli nastajajo kvantitativne in kvalitativne
razlike. Marx je videl v delovnem času edini možni
skupni imenovalec različnih del. V kvantitativno različ-
nih delovnih rezultatih v določenem časovnem razmiku
(kot pri sistemu na akord) in z ozirom na nek določen
produkt se kaže različna produktivnost posamičnega
delavca. Toda takšne razlike so neznatne in neproble-
matične tako glede na njih oprto različno nagrajevanje
kot tudi glede kalkulacij podjetnikov, ki jih zanima
povprečna produktivnost njihovih delovnih sil in ce-
lotna vsota mezd.
Ker čas za strokovno izobraževanje stane, so produkcij-
ski stroški strokovnega delavca višji od stroškov neuče-
nega. Stroške izobraževanja je mogoče pri plačilu upo-
števati. Mezdne razlike med neukim in strokovnim de-
lom niso dovolj velike, da bi delovni čas postal vprašljiv
kot skupni imenovalec za vrednost delovne sile. Velike
dohodkovne razlike se sestoje le med tistimi poklicnimi
dejavnostmi ali znotraj njih, kjer je praktično nemo-
goče meriti produktivnost in prispevek k družbenemu
bogastvu. Ugovori zoper delovni čas kot vrednostno
mero za vsa dela se komajda nanašajo na različno
nagrajevanje delavcev, temveč na dela in usluge, ki jih
ne vrše pripadniki delavskega razreda - najčešče na
dejavnosti, ki sploh nimajo zveze z družbenim produk-
cijskim procesom.
Produktivnost različnih vrst dela je neločljivo spojena s
produktivnostjo celotnega družbenega dela in s spre-
membami v družbenem produkcijskem procesu. V ka-
pitalizmu je izhodišče vendarle individualistično stališče
-	zaradi blagovnega značaja delovne sile in zaradi kapi-
talistične delitve dela, ki implicira ločitev duhovnega in
telesnega dela ali tembolj (ker duhovnega in telesnega
dela dejansko ni mogoče ločiti drugega od drugega)
ločitev med pisarno in tovarno, znanostjo in industrijo.
Specializacija na enostranske dejavnosti se je izposta-
vila kot zmagujoča; če pa je tudi družbeno bolj produk-
tivna kot zamenljivost zaposlitev, bi bilo treba šele
dokazati. Doslej je različno vrednotenje duhovnega in
telesnega, neukega in strokovnega dela, ki se vrši preko
ponudbe in povpraševanja na trgu dela, vzeto kot zares
pomembno, delavski razred razcepi v različne dohod-
kovne skupine in prikriva dejstvo, da so družbena ra-
zmerja določena z razmerjem med kapitalom in delom.
Po Marxu je delo vsakega posameznika sestavina celo-
kupnega družbenega dela; v kapitalizmu je posredno, v
socializmu pa neposredno podružbleno. V socializmu je
delo vrednoteno po njegovi družbeni koristnosti, ki
nima svojega izraza v menjalni vrednosti. Če meščanska
družba visoko ceni princip enake menjave, potem, po
Marxu, tega principa ni mogoče udejanjiti niti v kapita-
lističnih niti v socialističnih razmerjih. Klasični pojem
vrednosti je vodil k predstavi menjave istih kvantitet
delovnega časa, ki je vsem producentom zagotavljala
polni delovni iznos (dohodek, rezultat, prihodek); Marx
je nasproti temu nakazal na to, da nedelovno prebival-
stvo (otroci, stari, bolni itd.), nujno neproduktivno delo
in splošne zahteve družbenega rnzvoja tudi v socializmu
preprečujejo posameznikovo prilaščanje (prisvajanje)
polnega dohodka (rezultata) njegovega dela. Plačilo za
delo lahko ustreza le enemu delu delovnega rezultata
(dohodka), »čeprav se producentu to, kar mu uteče v
njegovi lastnosti privatnega individua, šteje v dobro
neposredno ali posredno v njegovi lastnosti družbenega
člana«38.
Po teh nujnih odtegljajih lahko dobi posamezni delavec
od družbe vrnjeno to, »kar ji je dal, njegov individualni
kvantum dela. Naj sestoji družbeni delavnik npr. iz
vsote individualnih delovnih ur. Individualni delovni čas
posamičnega producenta je tisti del družbenega delov-
nika, ki ga je on prispeval, njegov delež v njem. Od
družbe dobi neki videz, da je dal toliko in toliko dela
(po odbitku njegovega dela za skupni fond) in potem
potegne iz družbene zaloge konsumpcijskih sredstev
toliko, kolikor stane enako dela. Isti kvantum dela, ki ga
je dal družbi v eni obliki, se mu povrne v drugi.39« Na ta
način bi se medsebojno »menjavale« iste množine de-
lovnega časa - »Pravica producentov je proporcionalna
njihovemu delovnemu prispevku; enakost sestoji v tem,
da se meri z istim merilom, z delom40«. Toda ta »enaka
pravica« do »delovnega rezultata« bi bila v resnici
neenaka pravica za neenako delo, ki izvira iz različnih
življenjskih položajev. »Zato je to po svoji vsebini
pravo neenakosti, kot vse pravo41«.
Če je za merilo razdelitve dela socialnega produkta, ki
je določen za porabo, vzet delovni čas, potem obstaja
enakost v nagrajevanju, kajti »v naravi velike industrije
je, da mora biti delovni čas enak za vse42«. Vendar bi
osebne okoliščine, kot na primer, če je neki delavec
poročen ali samski, ali število od njega odvisnih, to
enako udeležbo na konsumnih dobrinah spremenile v
neenak življenjski standard. Da bi dosegli enak življenj-
ski standard za vse, bi morala biti pravica do plačila za
delo neenaka.
Razen tega je treba po Marxu upoštevati, da nekateri
ljudje fizično in duhovno prekašajo druge, da v istem
času lahko prispevajo več dela. Tako mora »biti delo, da
bi služilo kot mera, določeno po obsegu ali intenzivno-
sti, drugače b; nehalo biti merilo43«.
Če je delo merjeno po svoji intenzivnosti, potem ni več
merjeno po delovnem času, temveč po različnih pro-
duktivnostih različnih delavcev pri različnih dejavno-
stih. V tem primeru različne neenakosti ne bi bile
rezultat uporabe enake mere, temveč primerjava nee-
nakih individualnih prispevkov k celotnemu produktu
družbenega dela. Ne bi se meril delovni čas, temveč
specifični produkt dela. Verjetno je Marx mislil to, ko je
pisal, da je pravica do individualnega plačila »še zmeraj
-	v principu - meščanska pravica, čeprav si princip in
praksa nista več v laseh, medtem ko obstaja menjava
ekvivalentov pri blagovni menjavi le v povprečju in ne
za posamičen primer«44. Če delo posamičnega delavca
še zmeraj obravnavamo kot individualni produkt in ne
kot sestavni del družbenega celokupnega dela, potem ga
še zmeraj obravnavamo z meščanskega stališča. To ra-
zlikovanje med trajanjem in intenziteto dela mora slu-
žiti za izgovor za neenakost v nominalno socialističnih
državah.
Zaradi nedoločnosti formulacij tega problema so Marxa
različno interpretirali. Sprejmemo lahko, da je menil
naslednje: življenjski pogoji različno nadarjenih indivi-
duov so v različnih situacijah neenaki, če služi delo po
svojem obsegu ali intenziteti kot merilo. Da bi se izog-
nili neenakemu življenjskemu standardu, bi morala biti
pravica na delovni dohodek neenaka namesto enaka,
ftli bi bilo treba ignorirati individualni prispevek sploš-
nemu družbenemu delu, da bi zagotovili enakomerno
razdelitev potrošnih dobrin ali pa je neenakomerna
razdelitev neizogibna, ker se delo še zmeraj meri po
trajanju in intenziteti. To ne pomeni, da se je Marx
branil enakosti, marveč, da je spoznal, da na delovnem
prispevku temelječi princip enakosti ni noben socialisti-
čen princip, četudi bi v prehodnem obdobju sociali-
stične družbe morebiti lahko bil vladajoči princip.
Individualna pravica na dohodek lastnega dela lahko po
Marxu še zmeraj dominira družbi, ki izhaja in kapitali-
stične in »je v vseh ozirih, ekonomsko, nravno, du-
hovno, še zmeraj polna materinih znamenj stare
družbe«45. Marx je menil, da enakost ne predstavlja
problema nagrajevanja po abstraktnem principu, tem-
več vprašanje bolj racionalnih družbenih razmerij, ki bi
izključevali izkoriščanje in bi omogočali svobodno ude-
ležbo na dobrinah in uslugah. Razvoj socialistične
družbe ni označen z zmeraj večjo »menjalno pravič-
nostjo«, temveč s tendenčnim udejanjanjem principa
»vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovih
potrebah!«46. Socializem sam je razvojni proces, v kate-
rem na temelju naraščajočega obilja potrošnih dobrin
izginja »ozki meščanski pravni horizont«, s katerim
postane obračunavanje individualnih prispevkov k pro-
dukciji nesmiselno in smešno.
Opombe:
1	W. I. Lenin, »Werke« Bd. 25, Berlin 1960, str. 370
2	W. I. Lenin, »Nadaljnje naloge sovjetske oblasti«, v
»Werke« Bd. 27, Berlin 1960, str. 249f.
3	op. cit., str. 259
4	V. I. Lenin. »Werke« Bd 33, Berlin 1968, str. 174
5	Karl Korsch. »Karl Marx«. Frankfurt/M 1970, str. 60
6	prim. 20. in 21. poglavje
7	Nekaj takšnih poskusov je dokumentiranih v N. Spulber
(Hrsg.), »Foundations of Soviet Strategy for Eccnomic
Growth«, Bloomington 1964.
8	Karl Marx, »Das Kapital« Bd. II, MEW Ed. 24, Berlin
(Ost) 1963, str. 393
9	op. cit., str. 410
10	op. cit., str. 501
11	op. cit., str. 465
12	op. cit., str. 501
	časopis za kritiko znanosti/58/59/10
13	P. I. Popov, »Introduction to the Balance of the National
Economy«, v »Foundations« op. cit., str. 18
14	op. cit.
15	K. Marx, grundrisse der kritik der politischen »Ökono-
mie«, Berlin (Ost) 1953, str. 507
16	op. cit., str. 58
17	op. cit., str. 59
18	Paul M. Sweezy, »Theorie der kapitalistischen Entwic-
klung«, Köln 1959, str. 48
19	Joan Robinson, »An Essay on Marxian Economic«, Lon-
don 1942, str. 23
20	E. A. Preobraženski, »The New Economic«, London
1965, str. 29
21	J. Stalin, »Die Ökonomischen Probleme des Sozialismus in
der UdSSR«, Moskau 1952, str. 23
22	op. cit. str. 24
23	op. cit. str. 22
24	op. cit. str. 22
24	op. cit., str. 24f
25	Y. Liberman, »The soviet Economic Reform« v »Foregin
Affairs«, oktober 1967, str. 53
26	»Theaching of Economics in the Soviet Union«, v »The
American Economic Review«, september 1944, str. 325
27	Karl Marx, »Kritik des Gothaer Programms«, MEW Bd.
19, Berlin (Ost) 1962, str. 19f
28	op. cit., str. 22
29	L. Trotsky, »Dictatorship vs. Democracy«, New York
1920, str. 142
30	Op. cit., str. 137
31	Op. cit., str. 149
32	Karl Marx, »Das Kapital« Bd I, MEW Ed. 23. Berlin (Ost)
1966, str. 12
33	T. Hodgskin, »Labour Defended Against the claims of
capital«, 1825; W. Thompson, »An lnquiriy«
34	Karl Marx, »Zui Kritik der politischen Ökonomie«, MEW
Bd. 13, Berlin (Ost) 1964, str. 67
35	op. cit., str. 67
36	Karl Marx, »Das Elend der Philosophie, MEW Bd. 4,
Berlin (Osti 1964, str. 78
37	Karl Marx, »Das Kapital« Bd II., op. cit., str. 316
38	Karl Marx, »Kritik des Gothaer Programms«, tip cit str
19
39	op. cit. str. 20
40	op. cit. str.
41	op. cit. str. 21
42	Karl Marx, »Das Elend der Philosophie« op. cit. str. 104
43	Karl Marx, »Kritik des Gothaer Programms«, op. cit. str
21
44	op. cit. str. 20
45	op. cit.
46	op. cit. str. 21
Prevod: V. Jalušić
Prevedeno iz:
Paul Mattick: Marx und Keynes,
poglavje 22: Wert und Sozialismus,
Europäische Verlagsanstalt Frankfurt,
Europa Verlag Wien.
Avgust Černigoj Načrt za scenografijo Papa eccellenza, 1926
	časopis za kritiko znanosti/58/59/11
UDK: 940.53/54 (4.97.1): 930.?
Jože Dežman
Zanimanje, ki je po letu 1945 veljalo pisanju zgodo-
vine, zbiranju podatkov o vlogi ljudi na izbranih ozem-
ljih oziroma posameznih združb ljudi v NOB in revolu-
ciji, je poleg velike količine zbranega in napisanega
vzpodbudilo tudi razmišljanja o vsebini in načinu pisa-
nja t. i. lokalne zgodovine.
Že leta 1957 je Metod Mikuž pisal o pomembnosti
»pisanja tako imenovanih občinskih kronik«. (1)
Obnovili bomo razmišljanja v brošurah Programska in
metodološka načela za pripravo knjig »Knjižnice NOV
in POS«, ki jo je po sklepu komisije za zgodovino sveta
za razvijanje tradicij pri RO ZZB NOV Slovenije pri-
pravil Zdravko Klanjšček, Pregledni orisi narodnoosvo-
bodilnega boja na območjih Slovenije, napisali so jo
Tone Ferenc, Miroslav Stiplovšek in Milan Ževart, ter
Proučevanje delavskega gibanja v Sloveniji 1918-1941,
katere avtorji so France Kresal, Alenka Nedog, Janko
Prunk in Mirko Stiplovšek.
Brošure imajo svoje metodološko poslanstvo. Klanj-
šček zapiše v naslovu »metodološka in programska na-
čela«, Ferenc-Stiplovšek-Ževart v podnaslovu »proble-
matika in nekaj napotil«, Kresal, Nedogova, Prunk in
Stiplovšek pa »okvirna problematika in metode za razi-
skovanje zgodovine komunistične stranke in delavskega
gibanja po območjih Slovenije od 1918 do 1941«.
Vojaške enote, NOG na terenu (aktivistično delo) in
delo partijcev med delavstvom so predmeti raziskave, ki
jih opredeljujejo pisci brošur.
V	»Knjižnici NOV in POS« želijo »orisati bojno dejav-
nost v času ljudske revolucije na Slovenskem. Razen
podajanja zgodovinskih dogodkov in bojev narodnoo-
svobodilnih enot naj bi »Knjižnica NOV in POS« prika-
zala tudi našega človeka kot vojaka v letih osvobodilne
vojne, razvoj in problematiko vojaške misli v NOV in
POS ter tudi tiste njene dejavnosti, ki so se, čeprav niso
bile povsem vojaškega značaja, vendarle razvijale v
njenih okvirih.« (2-3, 4) Klanjšček na kratko pove,
katere podatke je treba zbrati o vojaškem in političnem
položaju, bojni dejavnosti, organizacijskem in kadrov-
skem razvoju enot, delu in razvoju organizacij KPS in
SKOJ, oborožitvi, opremljenosti, vojaški vzgoji, sani-
tetni, intendantski, orožarski in drugih službah ter o
razvoju rodov vojske.
V	Preglednih orisih ... pisci navajajo vrste podatkov, ki
jih je treba vključiti v uvodno poglavje z zemljepisnim
orisom ter opisom gospodarskih, socialnih in političnih
razmer pred okupacijo, v poglavja o okupaciji, o pripra-
vah na oboroženo vstajo in njenih začetkih, o razvoju
narodnoosvobodilnega gibanja, o sodelovanju z vojsko
in vojaškimi dogajanji, o sovražnikovi dejavnosti in
pripravah na prevzem oblasti.
V	Preučevanju delavskega gibanja... je značilno, da
pisci »okvirne problematike« o gospodarskem in eko-
nomskem ter socialno-političnen položaju delavstva,
razvoju in delovanju komunistične stranke, socialistič-
nih in drugih delavskih strankah in strujah izhajajo iz
svojih raziskovalnih projektov, opozorijo na značilnosti
dogajanja v Sloveniji in ob tem nekajkrat omenijo
podatke, ki jih velja zbirati pri raziskavi izbranega
področja.
Skupni imenovalec teh navodil je zbiranje podatkov kot
osnovna naloga. Kljub temu, da je predmet raziskave
ozko omejen na vojaško politično obravnavo NOV,
NOG na terenu in napredno (komunistično) delavsko
gibanje, pogrešamo natančno in smiselno opredeljene
strukture v njem, njihov razvoj, razmerja znotraj njih in
odnose navzven, ki naj jim pri raziskavi posvetimo
posebno pozornost.
Ob tako skrčenem predmetu raziskave se kot dodatno
izbirno merilo postavi še vzgojnost zgodovinskih dej-
stev. Klanjšček piše: »Avtorje, posebej pa tiste, ki so se
prvič lotili pisanja brigadne ali odredne kronike, bi
želeli opozoriti, da je cilj njihovega dela tudi pripomoči
k vzgoji mlajše generacije, ki ni sodelovala v vojni:
mladini, mladincem izvenarmadne vzgoje, vojakom in
mlajšim starešinam Jugoslovanske ljudske armade. Iz
množice podatkov bo zato vzel tiste, ki pripomorejo k
izpolnitvi tega cilja in ki so bistveni za čimboljši prikaz
zgodovine enote in čim temeljitejši oris posebnosti nje-
nega nastanka, življenja in bojev.« (2-7)
Ferenc, Stiplovšek in Ževart dodajajo: »Pregledni orisi
NOB manjših območij bodo zelo pomembni pri razvi-
janju tradicij NOB, ker je znano, da mladim rodovom
najbolj približamo to obdobje z opisom dogajanj na
domačih tleh. Vsekakor bodo pregledni orisi NOB na
območjih Slovenije tudi pomemben pripomoček pri
utrjevanju socialističnega patriotizma in pri uporabi
izkušenj narodnoosvobodilne vojne za splošni ljudski
odpor. Zlasti bodo takšna dela zelo koristna pri pouku
zgodovine in domoznanStva.« (3-5)
Okupatorji z narodnimi izdajalci, proizvodnja, vsakda-
nje življenje ljudi, predvsem pa revolucionarnost, kako-
vostne in količinske spremembe v razkolnem revolucio-
narnem toku niso vpeti v problemske okvire brošur.
Zgodovinsko dejstvo, ki nastane po zapisanih navodilih,
lahko označimo kot »podatek-dogodek« in »podatek-
številka« (vendar ne statistika).
V	brošurah je priporočeno, naj pri pisanju besedila
izbrane podatke razvrščamo v času: »Kronologijo bi
lahko imenovali nekak rekonstruiran operativni dnev-
nik enote. V poseben zvezek bomo zabeležili datume
dogodkov od formiranja do razformiranja enote, poleg
njih pa kratke podatke o tem, kje se je tedaj nahajala
brigada. ... S pomočjo periodizacije lahko avtor naj-
prej presodi, koliko prostora lahko posveti temu ali
onemu vprašanju, in si zagotovi načrtnost v delu ter
sorazmerje v obsežnosti posameznih delov rokopisa.
»(2-16, 17) »Pri zbiranju gradiva bo pisec že toliko
spoznal razvoj NOB na svojem območju, da bo lahko
izdelal načrt razdelitve NOB na posamezna značilna in
vsebinsko zaokrožena obdobja. ... Osnovni cilj perio-
dizacije pa naj bo, da razvoj NOB razdelimo na ob-
dobja rasti, obdobja viškov in obdobja upadanja ter kriz
osvobodilnega boja____ Razumljivo je, da bo snov
obravnaval v časovnem zaporedju in bo načelo časov-
nega zaporedja nadomestil s tematsko obravnavo le
takrat, ko bo to nujno potrebno.« (3-10, 11) »Kot
kriterij za razdelitev snovi na poglavja lahko porabi že
sama periodizacija... Vedno pa vse snovi ni možno
razdeliti samo po kronološki periodizaciji, zlasti če v
pregledu ali monografiji obravnavamo več problemov.«
(4-72, 73)
Pri tako zastavljeni kroniki lahko pisec ostrino svoje
misli pokaže le v povzetkih, ocenah na koncu poglavij
oziroma periodizacijskih enot.
O virih so v vseh treh brošurah ponovljene obrabljene
delitve na vire iz prve in druge roke, navedena so
skladišča virov, ob nasvetih za dodatno-zbiranje virov
na terenu so ponovljeni napotki, kako zapisovati spo-
mine. V brošurah ni poskusov ne zunanje, predvsem pa
ne notranje kritike virov.
Vprašljiv odnos do virov je zapisan v Programskih in
metodoloških načelih...: »Ker menimo, da v »Knjiž-
nico NOV in POS«, vsaj v oštevilčeni programski del,
ne sodijo literarni in umetniški teksti, mora biti stil
dosledno stvaren ter brez propagandno agitacijskih pri-
mesi. Govoriti morajo dejstva. (...) Literarno vpisane
vrinke in anekdote vnašamo v besedilo le, če so napisani
neposredno v času dogajanja. (...) Citate virov in dru-
gega gradiva (???-J.D.) je najbolje čimbolj omejiti.«
(2-19, 20)
Te zahteve ne pomagajo uveljaviti besedne umetnosti v
zgodovinopisju. In ali niso prav preproste pripovedi
priložnost, da natočimo čimveč življenjske sočnosti prav
s pripovedjo vira?
V	Preučevanju delavskega gibanja... beremo: »Pri ra-
ziskovanju družbenih problemov, ki jih obdeluje, mora
biti avtor družbeno angažiran, zlasti še glede na njihov
izvor. Sodobne raziskave o družbenih problemih so
vedno razredno in politično motivirane. Tak značaj
imajo tudi številni zgodovinski viri o razredni družbi.«
(4—58)
V	dveh stavkih so navržefia vprašanje raziskovalčevih
meril pri notranji kritiki virov, vprašanje vpliva razisko-
valčeve idejno-nazorske usmeritve pri izbiri zgodovin-
skih dejstev in vprašanje družbenorazredne določenosti
sporočil v virih. Na ta odprta, pereča vprašanja v brošu-
rah ni zapisanega odgovora.
»Knjižnica NOV in POS« si mora torej prizadevati, da z
vsem realizmom, kritičnostjo in občutkom mere prikaže
tiste silnice in dejavnike, ki so bili njeni ustvarjalci.«(2-
4)
»Pregledni orisi NOB na posameznih območjih bodo
morali zato imeti zlasti tele skupne lastnosti: celovitost,
dokumentarnost in objektivnost.«(3-6)
»Metoda in tehnika za zbiranje podatkov pa morata biti
taki, da zagotavljata objektivnost, zanesljivost in veljav-
nost podatkov.« (4-58) Gornje izjave nam ne povedo
veliko o metodi. Nejasna in nedorečena metoda ne
more biti tvorno orodje in smernica v raziskavi.
V	Preglednih orisih ... pisci v uvodu zapišejo željo-, da
bi po navodilih nastali prikazi »posebnosti na politič-
nem, vojaškem, gospodarskem, kulturnem in prosvet-
nem ter na drugih področjih razvoja narodnoosvobodil-
nega gibanja« pomenili prvine za pisanje »celovitejše in
tehtnejše zgodovine narodnoosvobodilnega boja na
»Slovenskem«. Obenem opozarjajo: »Dosedanji prikazi
narodnoosvobodilnega gibanja na ožjih območjih so,
nastali mnogokrat spontano in doseženi rezultati so zelo
različnih kakovosti.« Toda taka dela »ne smejo biti
torej niti kronološki pregledi pomebnejših dogodkov
niti zbirke raznolikih člankov o poglavitnih vojaških in
političnih dogodkih niti zbirke zgolj spominskih pri-
spevkov ali še manj zborniki dokumentov, povezanih s
skromnimi avtorjevimi pojasnili in povezavami. «(3-6,
glej tudi 5) Strinjamo se z oceno, toda postavljamo
vprašanje: Ali je kronika, kjer avtor na koncu poglavja
poda oceno obdobja, napredek v primerjavi s stanjem,
ki je označeno kot nezadostno. Tudi. če bi pri raziskavi
sledili obravnavanim navodilom, ne bi odkrili posebno-
sti ne na političnem, še manj na gospodarskem, kultur-
nem in drugih področjih NOG.
• Ko je Milan Ževart ocenjeval »problematiko orisov
NOB za območja Slovenije«, je zapisal, da »bi bilo
treba upoštevati predvsem stopnjo množičnosti osvobo-
dilnega gibanja, razmerje med močjo tega gibanja in
močjo okupatorja in pri tem upoštevati, čigava oblast je
bila prva in resnična, oziroma odloke koga je izpolnje-
vala večina prebivalstva.«(5-112, 113)
Raziskovanje krajevne zgodovine je postavljeno kot
pomanjšana narodna (državna) zgodovina: Koliko so se
povelja(ideje) oblasti udejanjale, v ljudstvu?. S tako
izbranim izhodiščem v raziskavi iščemo od zgoraj navz-
dol, čeprav je prednost raziskovanja izbranih oliollj
prav možnost iskanja historične motivacijske strukture,
ki jih bistveno označuje, določa in možnost spremljanja
njihovega razvoja v revolucionarnem prccesu,
Od leta 1945 se vrste pobude za pisanje krajevne
zgodovine NOB in revolucije. Nastala je vrsta kronik.
Dobršen del jih je ostal začetih, nekateri zbiralci so
ostali sredi poti, nekaj z zaokroženih kronik je ostalo v
predalih. Objavljenih je bilo več krajevnih zbornikov o
NOB in revoluciji. Pisanja tovrstnih orisov so se lotili
tudi poklicni zgodovinarji. Zgodovina NOB v Šaleški
dolini Milana Zevarta je najtehtnejši poskus to vrste.
Vrsta zgodovinskih del, ki (ne obravanavajo ljudi dolo-
čenega prostora v NOB in revoluciji, ampak ravnanje
skupin, ki jih je združila prisila ali skupno hotenje, so
kronike vojaških enot) pred vrsta objav v Knjižnici
NOV in POS), posameznih strokovnih opravil ilegale
(tehnike, tiskarne, zdravstvo ...) in drugih (VOS. ku-
rirji ...) Sem lahko uvrstimo še spise o Slovencih v
zaporih, taboriščih, izgnanstvu in množico spominskih
prispevkov.
Že pregled napisanega in objavljenega opozarja na
možnosti, ki se odpirajo z raziskavo drobnih, izbranih
okolij in življenja ljudi v njih v vsej pestrosti življenske
resničnosti.
	časopis za kritiko znanosti/58/59/12
Niti metode niti opredeljenega predmeta raziskave za
tovrstno zgodovinsko raziskavo še nimamo. .
Napotki, ki jih omenjamo, le povzemajo stanje pri
raziskavah oziroma način zbiranja gradiva, kot sta bila
dosedaj v navadi. Ta aktualna praksa je sprejeta brez
kritične refleksije in ni nadgrajena oz. raziskava ni
postavljena na nova izhodišča. Tako so napotki nedore-
čeni pri opredelitvi predmeta raziskave in skromni pri
metodoloških in metodičnih razmišljanjih.
Obstajajo načrti za zaposlitev večjega števila zgodovi-
narjev po občinah, ki naj bi sodelovali pri zbiranju
gradiva, pomagali pri pisanju oz. bi sami pisali kronike
NOB in revolucije. V Ljubljani so že zaposlili več
zgodovinarjev v ta namen.
Prav zato potrebujemo resno pripravljen, utemeljen,
široko zastavljen program, ki bo obsegal možne pred-
mete raziskave, kritiko že doslej uporabljenih, pa tudi
še neizprašanih virov, kritičen pregled doslej nastalih
sporočil in možne povezave z raziskavami drugih znano-
sti pri opredelitvi metode.
Sicer se utegne zgoditi, da bomo kljub družbeni podpori
in odprtim možnostim zaradi revnosti izhodišč nezado-
voljni z izidi raziskav.
Opombe:
1 ) Metod Mikuž: Pomembnost terenskega dela Muzeja naro-
dne osvoboditve v Ljubljani in pisanja t.i. občinskih kronik,
Letopis MNO 1958 II, strani 223-229
2.	Zdravko Klanjšček: Programska in metodološka načela za
pripravo knjig »Knjižnice NOV in POS«, Ljubljana 1968
3.	Tone Ferenc-Mirko Stiplovšek-Milan Zevart: Pregledni
orisi narodnoosvobodilnega boja na območjih Slovenije. Ljub-
ljana 1973
4.	France Kresal, Alenka Nedog, Janko Prunk, Mirko Stiplov-
šek: Proučevanje delavskega gibanja v Sloveniji 1918-1941,
Ljubljana 1975
5.	Milan Ževart : Problematika orisov NOB za območje Slove-
nije, Kronika 1977, št. 2. str. 108-113
UDK: 940.53/54 (4.97.1): 930.2
zgodovina, revolucija, NOB
Jože Dežman
»Lokalna« zgodovina NOB in revolucije
Zanimanje, ki je po letu 1945 veljalo pisanju zgodo-
vine, o vlogi ljudi na izbranih ozemljih oziroma posa-
meznih združb ljudi v NOB in revoluciji, je poleg velike
količine zbranega in napisanega spodbudilo tudi razmiš-
ljanje o vsebini in načinu pisanja t. i. lokalne zgodovine.
Skupni imenovalec navodil o načinu pisanja je zbiranje
podatkov kot osnovne naloge. Napotki le povzemajo
stanji pri raziskavah oziroma način zbiranja gradiva, kot
sta bila dosedaj v navadi. Napotki so nedorečeni pri
opredelitvi predmeta raziskave in skromni pri metodo-
loških in metodičnih razmišljanjih. Potrebujemo resno
pripravljen, utemeljen in široko zastavljen program.
UDK: 940.53/54 (4.97.1): 930.2
history, revolution, People's Liberation War
Jože Ježman:
»Local« History of People's Liberation War and Revo-
lution.
The interest which was after the 1945 taken in writing
the history on people's role in selected territories and
particular people groupings during the People's Libera-
tion War and revolution has, besides the great amount
of collected and written materials, stimulated also the
reflection on the contents and the mode of writing the
so-called local history. A common denominator of in-
structions on the mode of writing is that of data collec-
tion as the basic task. The instructions only summarize
the conditions of research, respectively the mode of
collecting the materials, that has been practised hit-
herto. The instructions are incomplete as for the defini-
tion of the object of research and scanty as for the
methodological and methodical considerations. What
we need is a seriously prepared, well grounded and
widely projected programme.
NEUE
■zEmmcn
Pruski osnutek zakona o tisku
Karl
Marx
(Neue Rheinische Zeitung, Nr. 50, 20. julij 1848)
Köln, 19. julij. Mislili smo, da bomo naše bralce danes
spet lahko razveselili z debatami o dogovoru in jim
zlasti predložili briljantni govor poslanca Baumstarka,
toda dogodki nam to preprečujejo.
Vsakdo je samemu sebi najbližji. Če je ogrožena eksi-
stenca tiska, se pusti vnemar celo poslanca Baumstarka.
Gospod Hansemann je zboru za dogovor predložil inte-
rimističen zakon o tisku. Ocëtovska skrbnost gospoda
Hansemanna do tiska zahteva takojšnje upoštevanje.
Poprej se je Code Napoléon1 olepševalo s spodbudnim
nazivom deželnega prava;. Zdaj, po revoluciji, se je to
spremenilo; zdaj se bogati splošno deželno pravo z
najbolj dišečimi cvetovi Coda in septembrske zakono-
daje3. Duchâtel seveda ni noben Bodelschwingh4.
Že pred več dnevi smo priobčili glavne določbe tega
osnutka zakona o tisku. Komaj so nam z obrekovalskim
procesom dali priložnost, da dokažemo, da sta 367. in
368. člen Code pénal5 v najbolj kričečem protislovju s
svobodo tiska, že je gospod Hansemann6 ponudil, ne le
da ju razširi na celotno monarhijo, temveč tudi, da ju še
trikratno zaostri. V novem osnutku najdemo ponovno
vse, kar nam je že s praktično izkušnjo postalo tako
ljubo in drago:
Najdemo prepoved, ob treh mesecih do treh let kazni,
da se nekoga obdolži dejstva, ki je zakonsko kaznivo, ali
da se ga samo »izpostavi javnemu preziru«; najdemo
prepoved, da se resnico dejstva dokaže drugače kot s
»polnoveljavno dokazno listino«, skratka, ponovno naj-
demo najbolj klasične spomenike napoleonski despotiji
nad tiskom.
Dejansko, gospod Hansemann drži svojo obljubo, da
bodo stare province deležne prednosti renske zakono-
daje.
10. paragraf tega osnutka zakona okrona te določbe: Če
se je zgodilo obrekovanje državnih uslužbencev z ozi-
rom na njihova državna opravila, je lahko redna kazen
zvišana za polovico.
222. člen kazenskega zakonika kaznuje z enomesečno-
do dveletno ječo, če je uradnik med opravljanjem ali o
priliki (à l'occasion) opravljanja službe doživel (erhal-
ten) žalitev z besedami (outrage par parole). Ta člen
kljub dobrohotnim naporom državnega odvetništva do-
slej za tisk ni bil uporabljen, in iz dobrih razlogov. Da bi
rešil to nepriliko, ga je gospod Hansemann spremenil v
zgornji 10. paragraf. Prvič je »o priliki« spremenjeno v
udobnejši »z ozirom na njihova uradna opravila«; dru-
gič je nadležni par parole (z besedo, ustno) spremenjen
v par écrit (pismeno); tretjič je kazen potrojena.
Od dne, ko stopi ta zakon v veljavo, lahko pruski
uradniki mirno spijo. Če žge gospod Pfuel Poljakom
roke in ušesa z lapisom7 in tisk to objavi - štiri mesece
in pol do štiri leta in pol ječe! Če so državljani po
pomoti vrženi v ječo, čeprav se ve, da niso pravi, in tisk
to priobči - štiri mesece in pol do štiri leta in pol ječe!
Če naredijo deželni svétniki iz sebe reakcionarne com-
mis-voyageurs (trgovske potnike) in zbiralce podpisov
za rojalistične naslove in tisk razkrije gospode - štiri
mesece in pol do štiri leta in pol ječe!
Od dne, ko stopi ta zakon v veljavo, lahko uradniki
nekaznovano storijo vsako samovoljnost, vsako tira-
nijo, vsako nezakonitost; mirno lahko pretepajo in da-
jejo pretepati, zapirajo, zadržujejo brez zaslišanja;
edini učinkoviti kontroli, tisku, je odvzeta učinkovitost.
Na dan, ko stopi ta zakon v veljavo, lahko birokracija
praznuje veselico: postaja silnejša, bolj neovirana, moč-
nejša, kot je bila pred marcem.
Dejansko, kaj ostane od svobode tiska, če se tega, kar
zasluži javni prezir, ne sme več izročiti javnemu pre-
ziru?
Po doslejšnjih zakonih je tisk kot dokaze svojih splošnih
trditev in obtožb vsaj lahko navajal dejstva. Tega bo
zdaj konec. Ne več poročati, samo še na splošno bo smel
frazariti, da bodo dobrohotni, od gospoda Hansemanna
navzdol do kavarniških modrijanov, imeli pravico reči,
da tisk samo psuje, dokazujeničesar! Prav zato se mu
prepoveduje dokazovanje.
Gospodu Hansemannu vrh tega priporočamo dodatek k
njegovemu dobrohotnemu osnutku. Lahko bi tudi raz-
glasil za kaznivo ne le izpostavljanje gospodov uradni-
kov javnemu preziru, temveč tudi javnemu posmehu.
Ta vrzel bi sicer lahko postala boleča.
V paragrafe o nečednosti, v predpise o konfiskaciji itd.
se ne bomo pobliže spuščali. Prekašajo smetano louis-
philippovske in restavracijske zakonodaje. Samo ena
določba: Državni odvetnik lahko po 21. paragrafu pred-
laga ne le zaplembo gotove tiskovine, konfiscirati da
lahko celo pravkar v tisk oddani rokopis, če vsebina
utemeljuje zločin ali prestopek, ki zahteva pregon.
Kako široko polje za človekoljubne prokuratorje! Kako
prijetna zabava, ob vsakem poljubnem času hoditi po
pisarnah časopisov in si dajati predlagati v mnenje »v
tisk oddani rokopis«, saj bi vendar bilo mogoče, da bi
utemeljeval zločin ali prestopek!
Kako šegavo se temu prilega praznična resnoba tistih
paragrafov osnutka ustave8 in »Temeljnih pravic nem-
škega ljudstva«, po katerih velja: Cenzura ne more biti
nikoli več vzpostavljena!
Opombe:
1.	Code civil des Français - francoski civilni zakonik iz lete
1804, leta 1807 poimenovan Code Napoléon. Veljal na zase-
denih področjih zahodne in jugozahodne Nemčije. V resnici
provinci ostal v veljavi tudi po priključitvi Prusiji leta 1815.
2.	»Splošno deželno pravo pruskih držav« iz leta 1794 je
povzetek meščanskega prava, trgovinskega, meničnega, po-
morskega in zavarovalnega prava, kazenskega, cerkvenega,
državnega in upravnega prava; zasidralo je zaostali karakter
fevdalne Prusije v sodstvu in je v bistvenih delih veljalo do
uvedbe meščanskega zakonika leta 1900.
3.	Septembrski zakoni - reakcionarni zakoni, ki jih je franco-
ska vlada razglasila septembra 1835 s sklicevanjem na atentat
na kralja Louisa-Philippa (28. julij 1835). Omejili so dejav-
nost porotnih sodišč in uvedli stroge ukrepe proti tisku, med
drugim višje kavcije za periodični tisk ter ječo in visoke
denarne kazni za izdajatelje publikacij, naperjenih proti last-
nini in obstoječemu državnemu redu.
4.	Duchâtel, Charles-Marie-Tanneguy (1803-1867) - franco-
ski državnik, orleanist; minister za trgovino, notranji minister;
maltuzijanee. - Bodelschwingh, Emst von (1794-1854) -
pruski državnik, predstavnik reakcionarnega junkerstva; fi-
nančni, notranji minister.
5.	Code pénal - kazenski zakonik, sprejet v Franciji leta 1810,
veljaven na zasedenih področjih v zahodni in jugozahodni
Nemčiji; v renski provinci prav tako kot Code civil veljal tudi
po priključitvi Prusiji. Pruska vlada si je prizadevala v tej
provinci ponovno uvesti prusko deželno pravo. Cela vrsta
zakonov, odredb in predpisov naj bi v renski provinci ponovno
vzpostavila fevdalne privilegije plemstva ter prusko kazensko-
zakonodajno ureditev, zakonodajo o zakonski zvezi itd. Ti
ukrepi, ki so sprožili v renski provinci odločno opozicijo, so bili
po marčni revoluciji ukinjeni (uredbe z dne 15. aprila 1848).
6.	Hansemann, David Justus (1790-1864) - velekapitalist,
eden od voditeljev renske liberalne buržoazije; 1847 član
združenega deželnega zbora, 1848 poslanec pruske nacionalne
skupščine in finančni minister.
7.	Pfuel, Ernst Heinrich Adol von (1799-1866) - pruski
general, predstavnik reakcionarne vojaške klike; guverner
Neuchâtela, marca 1848 poveljnik Berlina; aprila in maja
'1848 je vodil zadušitev upora v Poznanju; septembra - okto-
bra 1848 pruski ministrski predsednik in vojni minister.
8.	Osnutek ustave - »Osnutek ustavnega zakona pruske dr-
žave« z dne 20. maja 1848.
	časopis za kritiko znanosti/58/59/13
z Nicosem Poulantzasem
Vaše knjige so zdaj široko vplivne v VB, toda mislim, da
bi bilo za ljudi koristno, če poveste nekaj več o vašem
osebnem političnem in intelektualnem razvoju.
Prvič sem se srečal z marksizmom prek francoske kul-
ture in Sartra kot mnogi ljudje mojega razrednega
položaja in starosti v Grčiji. Tedaj sem postal zmožen
lastnega dela (pri 17 ali 18 letih). To je bilo obdobje po
državljanski vojni z ilegalno KP, ki je trajalo do leta
1974. Pogoji za širjenje marksističnih idej so bili izre-
dno težki. Nemogoče je bilo celo dobiti klasične tekste
marksizma, zato sem se srečal (soočil) z marksizmom
prek francoske filozofije, zlasti Sartra. Ko sem bil na
univerzi, sem se prvič vključil v politično aktivnost
levice-, v študentska združenja ali sindikate, nato pa sem
se priključil v EDA (Združena demokratska levica) -
široki legalni obliki KP. Tedaj nisem bil član KP.
Po študiju prava sem odšel v Zahodno Evropo in obe-
nem nadaljeval z aktivnostjo v EDA. Toda velik pro-
blem v EDA je bil v tem, da je bil del članov včlanjenih
v KP, drugi del pa ne. Bila je neke vrste ljudska frontna
organizacija, toda popolnoma pod dominacijo KP, brez
realne avtonomije.
Svoje zanimanje za marksizem sem razvijal prek Sartra,
vplivala pa sta name močno tudi Lucien Goldmann in
Lukács. Moja doktorska disertacija je bila iz filozofije
prava. V njej sem skušal razviti pojem prava, naslanja-
joč se ha Goldmanna in Lukacsa. Izšla je leta 1964;
toda od trenutka, ko je izšla, sem pričel čutiti omejitve
znotraj te usmeritve marksizma. V tistem času (takrat)
sem pričel brati Gramscija - »Critica Marxista«, ki je
bila tedaj najpomembnejša marksistična revija.
Pričel sem delati tudi z Althusserjem, medtem ko sem
bil še pod vplivom (kot sem tudi še danes) Gramscija.
Glede odnosa z Althusserjem: med nama je prišlo do
skupnih pojmovanj, pa tudi do razhajanj. Vzelo bi mi
preveč časa, če bi razlagal v čem so bile razlike med
mano in Althusserjem in pa zlasti med mano in Balibar-
jem. S prvimi Althusserjevimi teksti, ki so bili prven-
stveno filozofski in metodološki, sem globoko soglašal.
Vedno sem čutil da ima Althusser neke vrste zanimanje
za probleme razrednega boja. Problem strukturalizma
pa je bil bolj problem Balibarja kot Althusserja. V
knjigah »Politična oblast« in »Družbeni razredi« so
določene razlike med mano in Balibarjem. O teh razli-
kah sem govoril v knjigi »Družbeni razredi v sodobnem
kapitalizmu«.
KP Grčije sem se pridružil pred razcepom leta 1968, do
katerega je prišlo leto po vojaškem puču. Od tedaj sem
bil v »Notranji KP«, ki se je premikala k evrokomuni-
stični liniji. Grška »Zunanja KP« pa je na drugi strani
ena zadnjih stalinističnih partij v Evropi. V to sem trdno
prepričan v smislu teoretskega dogmatizma, popolne
odsotnosti notranje demokracije in popolne odvisnosti
od SZ.
Vaše teoretično delo sugerira prepričanje, da politične
zveze igrajo centralno vlogo v načrtu demokratičnega
socializma. Zveza med KP Francije in socialistično
stranko pa se je pokazala za zelo krhko.
Kaj mislite, kaj se da iz tega naučiti?
Mislim da glavni problem ni toliko v političnih zvezah
med političnimi organizacijami. Glavni problem je, kot
vemo, politična zveza med razredi in razrednimi frakci-
jami, ki jih predstavljajo te stranke. Glavna napaka
zveze v Franciji je, da je bila ustvarjena z vrha. Ne more
se reči, da je bila čisto volilna unija, to ni bila, kar pove
»Skupen program levice« - zelo značilno dejstvo v
zgodovini evropske levice. To ni bila čisto povezovalna
volilna unija. Zelo značilno je bilo, da nobena od partij
ni poskušala osnovati te zveze na masovni osnovi - prek
množičnih organizacij. Imeli smo nekakšen tip skupnih
akcij v nekaterih organizacijah, med tistimi, ki so orga-
nizirani v stranke in sindikate, toda nikoli nismo prišli
do originalnega ali specifičnega tipa masovne organiza-
cije. To je bila tudi tradicionalna napaka zvez »Narodno
frontnega« tipa (zvez). V 3. Internacionali je Dimitrov
poudarjal, da je potrebno imeti specifične tipe masov-
nih organizacij, ki bodo kristalizirale določene tipe zvez.
Tega pa niso sprejeli niti tedaj, niti kasneje KP Francije
ali socialistična stranka. Toda vseeno je vaše vprašanje
mnogo daljnosežnejše. Mislim da je realizacija tega tipa
zveze (socialisti + KP) možna edino s spremembo zno-
traj same KP. Jasno je, da dokler deluješ v skladu s
koncepcijo »diktature proletariata«, ne boš mogel
vzpostaviti trajnejše zveze s partnerjem, ki ve, da bo, ko
bo diktatura proletariata uresničena, eliminiran. Zato
mislim, da revolucionarna strategija nasproti demokra-
tičnemu socializmu zahteva spremembe, ki so se zgodile
v nekaterih KP Zahodne Evrope, to je eden od pogojev
za nove oblike političnih zvez.
Zdaj smo prišli do problema ^socialne demokracije«, ki
je specifičen problem, ki kaže na to, da je vprašanje
političnih zvez močno povezano z aktualnimi pogoji
določene dežele. V skladu s tem moramo biti vedno
pazljivi pri posploševanju, ker vidimo, da »socialna
demokracija« igra zelo različne politične vloge v različ-
nih deželah, kjer obstaja. Npr. ne vidim nobene možno-
sti politične zveze.s tipom social-demokracije v ZRN ali
na Švedskem. Situacija je drugačna v deželah, kjer
social-demokracija ni vladna stranka, kot tudi v Franciji
ni bila vrsto let. V sedanji strukturalni krizi kapitalizma
lahko vidimo premik social-demokracije proti levici in
to je eden od pogojev za daljšo zvezo med KP in
socialisti. Mislim, da ne moremo več govoriti o social-
demokraciji na splošno v času strukturalne krize kapita-
lizma. Mislim, da ne moremo zaslediti splošne tendence
buržuazije, da bi uporabila social-demokracijo za reše-
vanje iz krize. Buržoazija nima v vseh deželah take
ekonomske moči, da bi lahko ponudila delavskemu
razredu neke kompromise, ki so potrebni social-demo-
kraciji za izpolnjevanje njene politične (vloge) funkcije,
ko je v vladi, zlasti gledano v kontekstu programov, ki
jih imamo sedaj v Evropi. Sploh ni jasno, ali je mogoče
realizirati social-demokratsko rešitev, ki vključuje kom-
promise z delavskim razredom, s strani buržoazije prek'
socialne demokracije v določenih okoliščinah vsake po-
samezne evropske dežele. V teh okoliščinah social-
demokracija nima druge rešitve kot zvezo s KP. V tej
specifični situaciji (ki je zelo različna od drugih tipov)
lahko najdete integracijo social-demokracije v vladnem
aparatu, kot je primer v ZRN. Ne želim komentirati
situacije v VB toda v Nemčiji vlada zelo čudna situacija
zaradi tega, ker Nemčija igra dominantno vlogo na
mednarodnem tržišču in ima tako možnost za kompro-
mise s svojim delavskim razredom. To pa sploh ne velja
za Italijo in Francijo, najverjetneje tudi ne za Španijo.
Danes sploh ne bi smeli govoriti o socialdemokraciji na
splošno,
Ali mislite, da to pomeni, da ne obstaja več problem
reformizma nasploh za levico?
Ne, ne mislim tako, zlasti če upoštevamo dvojni značaj
socialdemokracije, ki je v tem, da na eni strani skuša
modernizirati kapitalizem, po drugi strani pa ima glo-
boke korenine v delavskem razredu. Problem za social-
demokracijo je najti kombinacijo obeh; in ob struktu-
ralni krizi kapitalizma, ob znotranjih (notranjih) impe-
rialističnih nasprotjih; ob neenakem razvoju situacija
social-demokracije v Evropi, ki je izredno različna od
dežele do dežele. Taka igra ima lahko prizorišče v
ekonomsko dominantnih deželah Evrope (ZRN, Šved-
ska), ne more pa to biti v Franciji in Italiji. Mislim, da je
ena od rešitev za social-demokratske stranke obrat proti
levici (zveza s KP). ,
Omenili ste že vprašanje evrokomunizma. Vedno bolj
postaja očitno, da 'evrokomunizem ni enoten pojav,
temveč da so znotraj njega različni trendi. Ali mislite,
da je koristno razlikovati med levimi in desnimi trendi?
Tu govorimo o splošnih tendencah. Ne sme se najprej
poosebljati in nato fetišizirati tega razlikovanja pri fe-
nomenu, ki je relativno nov.
V strategiji 3. internacionale, ki je bila strategija dvojne
oblasti in frontalnega rušenja države, je bil problem
reformizma v nekem smislu jasen in lahak. Refonni-
stično je bilo vse, kar ni vodilo k oblikovanju dvojne
oblasti in k pridobivanju možnosti za frontalno razbitje
države. Zdaj ko govorimo o demokratični poti k demo-
kratičnemu socializmu, se mora taka strategija ne le
globinsko preobraziti, temveč mora tudi obdržati oblike
. predstavniške demokracije in oblike svoboščin (kar smo
dolgo imenovali »formalne svoboščine«, ki pa niso le
»formalne«). Ta predstavniška demokracija mora ho-
diti z roko v roki z izgradnjo neposredne demokracije v
bazi. Toda prva točka je pomembna; če ne moremo več
govoriti o nenadnem razbitju države temveč o ohranje-
vanju in poglabljanju institucij predstavniške demokra-
cije v socializmu, potem razlikovanje med reformizmom
in revolucionarno potjo postane precej težje razum-
ljivo, čeprav vseeno še obstaja.
Zelo jasno je, da lahko v evrokomunizmu najdete refor-
mistične tendence in v tem smislu mislim, da se lahko
govori o levem in desnem krilu evrokomunizma. Npr.
mislim, da, ko Elleinstein govori o postopni, mirni in
legalni progresivni revoluciji, da je to natanko klasični
kautskyjanski način postavljanja teh vprašanj. Toda
kakšna naj bi bila distinkcija med levim in desnim
krilom evrokomunizma? Veliko jih je.
Prvič: vprašanje pozornosti, ki jo dajejo neposredni
demokraciji (delavskim svetom), kar je vedno bilo od-
ločujoč moment na kontinuumu reformistične in revo-
lucionarne poti v socializem. Levo krilo evrokomuni-
zma, daje mnogo Večji poudarek masovni (resnični)
demokraciji.
Drugi razlikovalni moment je vrsta preloma in vrsta
transformacije države - ker, čeprav ne govorimo o
»razbitju države«, se vseeno levica evrokomunizma zelo
zaveda problema nujnosti radikalne transformacije ne
le ideološkega aparata države, temveč tudi same repre-
sivne mašinerije. Desno krilo evrokomunizma pa se
nagiba k gledanju na državni aparat kot na nevtralen
aparat in v skladu s tem se ne zaveda problema njegove
transformacije. Levo krilo evrokomunizma ohranja
poudarjanje momenta zloma državnega aparata, ne go-
vori o postopni progresivni transformaciji države. Po-
polnoma se zaveda, da odločujoč moment preobrazbe
ne bo državljanska vojna, temveč globoka kriza države s
spremembo ravnotežja sil znotraj same države. Desno
krilo evrokomunizma pa ne raziskuje te alternative zelo
resno. Da sem konkreten: kadarkoli sem bral Carilla,
sem zasledil pri njem bolj pozicije desnega krila evroko-
munizma in kadarkoli sem bral Ingraa (KPI), sem zasle-
dil pozicije levega krila evrokomunizma.
Mislim, da je evrokomunizem vedno bolj specifičen
fenomen naprednih kapitalističnih družbenih formacij.
Vsa problematika demokratične poti v socializem, revo-
lucionarne poti v socializem, je tesno povezana s speci-
fično stopnjo kapitalističnega razvoja.
Za vas in za nas je italijanski eksperiment »zgodovin-
skega kompromisa« izrednega pomena. Zdaj v taki
situaciji: kakšno pomembnost pripisujete potrebi utrje-
vanja neke vrste nacionalnega konsenza '?
Nimam mnogo zaupanja v koncepcijo nacionalnega
konsenza. Italijanski komunisti sami niso nikoli uresni-
čevali zgodovinskega kompromisa kot tipa prehoda v
socializem. Včasih so se temu približali, toda večinoma
so ga imeli za specifično strategijo v pogojih, ki v Italiji
prinašajo ugodno priložnost, niso pa tega predočali kot
splošen model za prehod v socializem. Zdaj,pa se po-
stavlja drugo vprašanje, znamenito vprašanje, ki ga je
postavil Berlinguer po Čilskem udaru - o pomenu širo-
	časopis za kritiko znanosti/58/59/14
kega nacionalnega konsenza. Sam zelo dvomim o tem.
Obstaja neke vrste analiza, ki izhaja iz gramscijanske
tradicije in ki je ena izmed najbolj spornih Gramscije-
vih tez, ko predlaga, da ima delavski razred lahko
ideološko in politično hegemonijo preden pride do poli-
tične oblasti.
Po mojem mnenju je na vprašanje nacionalnega kon-
senza bolj nujno gledati kot na proces demokratičnega
socializma, kot pa da je to predpogoj za demokratični
socializem. Reči, da nekdo potrebuje 80% ljudi za to,
da bo ustanovil enotnost, potrebno za levo vlado, je
kontradiktorno.
Sfe član »Domovinske grške KP« in mogoče zdaj lahko
preusmerimo našo pozornost na situacijo v Grčiji. Ob
lanskoletnih volitvah je zveza, v kateri je sodelovala
vaša partija. doživela občutno nazadovanje (zlasti v
odnosu do ortodoksne Grške KP (za tujino)). Kakšen je
vaš pogled na to izkušnjo; v kolikšni meri računate na
privlačnost opozicijske strategije ortodoksne KP?
Kakšne nauke lahko iz\lečete iz tega?
Torej zato obstajajo neki splošni razlogi po eni strani,
po drugi pa so specifični za Grčijo. Splošni razlogi se
nanašajo na pomanjkljive analize in ne dovolj kohe-
rentno strategijo znotraj samega evrokomunizma. Če bi
KP prevzela evrokomunistično stališče, ne bi bilo spo-
rov, razen tistih v odnosu z ekstremno levico. Toda, če
imaš situacijo razcepa, ko je večina v partiji na ortodok-
snih pozicijah, potem pomanjkanje zadostne analize
revolucionarne strategije s strani evrokomunizma po-
stane mnogo bolj kritično, ko se moraš kosati z dogmat-
skimi frakcijami v partiji. Nato imamo razloge, ki so
specifično grški in ki se vežejo na vprašanje grške
državljanske vojne. Pripadam celotni predstavi in sim-
bolični poziciji revolucije med državljansko vojno. KP
Grčije (za tujino), katere večina članov je bila zelo
aktivna v državljanski vojni in so bili izgnani v tujino ter
so se po 1. 1974 vrnili, je bila tista, ki je bila najbolj
sposobna mobilizirati ljudske predstave o državljanski
vojni. Oni so uspeli v tistem, kar je spodletelo Listerju v
Španiji - ker, kot sem že rekel, Carrillo je bil sposoben
preobrata k evrokomunizmu v KPŠ. Ta problem se tiče
tudi družbenih pogojev v Grčiji.
Grški delavski razred je zelo šibak, zalo ker večina
grškega kapitala ni domačega, temveč je to buržoazija,
ki izvira iz Sredozemlja, to je veliki pomorski kapital.
Tako grški delavski razred nima visoke stopnje razre-
dne zavesti. V Grčiji zelo težko najdete družino, kjer sta
oče in sin delavca. Tu je družbena mobilnost v vrste
drobne buržoazije zelo visoka. Imamo del delavskega
razreda, ki se spreminja v drobno buržoazijo, migrira in
postane agent internacionalne grške buržoazije. Bodisi
da pridejo sem v London in delajo za ladijske kompa-
nije, ali pa gredo v Ameriko. Šibkost grškega delav-
skega razreda povezujem z uspešnostjo grškega dogma-
tizma dandanes.
Seveda ne smemo prezreti zveze z napakami grške KP -
npr. dejstvo, da smo dolgo poskušali iskati uradno
priznanje grške KP - ne da bi bili zmožni podati re-
snično kritiko SZ in se povezati s silami, ki se bojujejo
za demokratično pot v socializem, zato ker smo upali,
da bo SZ izbirala med dvema partijama. To je bil
negativen faktor v razvoju grške KP (za domovino).
Povrnimo se zopet k teoretičnim vprašanjem. Videti je,
kakor da je v nekem določenem trenutku prišlo do
preobrata glede leninizma. Bi radi to komentirali?
To je absolutno res. Mislim, da je bil ta preobrat izražen
v moji knjigi »Kriza diktature«. Tam izhajam iz zelo
določenih pozicij, ki sem jih vzel iz obdobja grške
diktature. V tistem obdobju smo imeli v KPG (za
domovino) dve liniji: prva linija je bila linija (bolj ali
manj) burne frontalne opozicije diktatorskemu režimu
zunanje frontalne opozicije; druga linija pa je gradila nà
notranjih nasprotjih med frakcijami dominantnega ra-
zreda in na notranjih nasprotjih vojaškega režima.
Po šestih ali sedmih letih diktature sem začel teoretično
in politično preučevati pojme vojaške diktature in sem
dojel, da so povezani z nekaterimi marksističnimi po-
gledi na državo. To je pojmovanje države kot vrsta
zaprta prostora, do katere se lahko prodre le z »zuna-
njim« tipom strategije ali gramscijanskim tipom obko-
ijevanja države. Pričel sem premišljevati o državi kot o
»zgostitvi« odnosov sil. To idejo sem razvijal v knjigi
»Razredi v sodobnem 'capitalizmu«. Istočasno sem se
začenjal zavedati pomena, ki bi ga to lahko imelo za
strategijo opozicije zoper vojaški režim. Pričel sem tudi
prenašati to pojmovanje države na problem prehoda v
socializem, ki je postal jasnejši v moji zadnji knjigi
»Država, oblast, socializem«. Jasno mi je, da obstaja
zdaj neka kriza, ki zajema tudi sam leninizem.
Mislim, da situacija glede na Lenina ni čisto takšna, kot
je moj odnos do leninizma. Mislim, da ne moremo
enostavno reči, da je Lenin imel prav le, kar se tiče SZ.
Mislim, da je treba poudariti, da je Lenin uvidel po-
membnost neposredne demokracije sovjetov, ne pa le
Leninov centralizem. Glede nasprotovanja Roze Lu-
xemburg do Lenina ni šlo za očitke, da je preveč centra-
lističen, ali preveč nasilen do delavskega razreda; šlo je
bolj za očitke gled; rušenja institucij predstavniške
demokracije in za vzpostavitev institucij neposredne
demokracije - sovjetov. To je tisto pri Leninu, kar še
vedno lahko dosti koristi. To je Lenin iz »Države in
revolucije« ... Mislim, da je to pozitiven aspekt Lenina.
Negativen vidik vključuje vprašanje aplikacije in teore-
tizacije diktature proletariata, pri čemer gre za totalno
rušenje predstavniške demokracije. Ni res. da zaradi
državljanske vojne Lenin ne bi mogel storiti ničesar več;
niti da ne bi mogel postopati drugače zaradi različnih
trendov znotraj partije. Mislim, da so neki teoretični
elementi pri leninizmu, ki se nanašajo tako na obdobje
Leninovega časa, kot tudi stalinističnega obdobja. Šlo je
za elemente centralizacije in za koncept partije, ki vnaša
zavest v delavski razred od zunaj. To vključuje »Kaj
delati?«, kar je vidik leninizma, v katerega ne verjamem
več. Nadalje mislim, da ta koncepcija partije vodi di-
rektno k pojmovanju »državne partije« in nato v »etati-
zem«.
Vrnimo se k problemu Althusserja. V knjigi »Fašizem
in diktatura« ste kritizirali Althusserja, da ne pripisuje
razrednemu boju tistega mesta, ki mu gre. Ali je v
marksističnem strukturalizmu althusserjanskega tipa
možno dati razrednemu boju tisto mesto, ki ga zasluži?
S tem, ko ste tako zastavili vprašanje, ste že podali tudi
odgovor, ker ste govorili o strukturalizmu. Jaz ga nisem.
Najprej bi morali sprejeti dejstvo, da obstaja globalno
althusserjansko pojmovanje, v katerega ne verjamem.
Med Balibarjem, Althusserjem in menoj je obstajalo v
začetku mnogo razlik.
Za Althusserja samega ali althusserjanstvo mislim, da je
problematika strukturalizma lažna. Mislim, da ni res, da
ima Althusser v svojih epistemoloških vodilnih smereh
lastno odsotnost zgodovine in razrednega boja (zaradi
teoretične nezmožnosti). Za ta problem gre tudi pri
Balibarju. Lahko rečem, da strukturalizem ni bil bistvo
althusserjanstva, temveč je bil »otroška bolezen«. Še
vedno obstajajo ostanki strukturalizma v althusserjan-
stvu in tudi v nas - v teoretični plimi, v kateri smo
delovali; to je bil strukturalizem nasproti historicizmu,
to je bil Levi Strauss nasproti Sartru. Za nas je bilo
izredno težko popolnoma prelomiti s tema dvema pro-
blematikama. Vztrajali smo pri trditvi, da je poglavitna
nevarnost za marksizem historicizem, ne pa strukturali-
zem, zato smo se z vsemi močmi obrnili nasproti histori-
cizmu, in sicer problematiki subjekta, nasproti proble-
matiki Sartra Lukácsa in kot rezultat tega smo »ukrivili
palico«, seveda je to učinkovalo na samo našo teorijo.
Npr. na moje knjige - to se je odrazilo v tem, da sem
uvedel razločevanje med »strukturami« in »praksami«
v delu »Politična oblast in družbeni razredi«, enake
usmeritve pa nisem zasledoval kasneje v »Družbeni
razredni in sodobni kapitalizem«.
Opomba, ki sem jo napisal v »Fašizem in diktatura« v
zvezi z Althusserjem, je zadevala ideološki državni apa-
rat; to je bil moj pristop k Althusserju v specifičnem
kontekstu diskusije o ideološkem državnem aparatu. Še
vedno trdim, da je althusserjanska pomembnost v kri-
tičnosti bolj kot v stvarnem analiziranju.
Mnogo vaših spisov je bilo posvečenih vprašanju države
in politike, temelječih na osnovi »relativne avtono-
mije«. Kakšna je vaša ocena zmožnosti teorije zgrajene
na konceptu »relativne avtonomije« v vlogi spopadanja
s problemi specifičnosti države in politike?
Na to vprašanje bom odgovoril zelo preprosto ravno
zato, ker bi o njem lahko razpravljali lèta. Zelo prepro-
sto je treba vedeti, da, če nekdo ostaja znotraj okvira
marksizma ali ne, če je, potem sprejema odločujočo
vlogo ekonomskega faktorja v zelo širokem smislu; ne
determinantne vloge produkcijskih sil, temveč produk-
cijskih odnosov in družbene delitve dela. V tem smislu
(če ostanem v tem pojmovnem krogu) mislim, da je
na jveč, kar lahko kdo stori za specifičnost politike, tisto,
kar sem storil jaz. Žal mi je, da moram tako govoriti.
Nisem popolnoma prepričan, glede sebe, da je pravilno,
ker sem marksist; človek ni nikoli prepričan. Toda, če je
nekdo marksist, mora determinantna vloga produkcij-
skih odnosov (v širšem smislu) pomeniti nekaj; in če
pomeni, se lahko govori le o »relativni avtonomiji« - to
je edina rešitev. Seveda obstaja tudi druga rešitev -
sploh ne govoriti o odločujoči vlogi ekonomike. Poj-
movni okvir marksizma se navezuje na to občutljivo reč
imenovano »produkcijski odnosi« in na njihovo odloču-
jočo vlogo. Če to opustimo, lahko govorimo o avtono-
miji politike ali o drugih tipih odnosov med politiko in
ekonomijo.
Toda domnevam, da je ena pot ostati nekje znotraj
marksističnega okvira za razumevanje odnosa med poli-
tiko in ekonomijo, ne da bi poskušal izvajati eno iz
drugega (tudi v zelo širokem smislu) tako: predpostaviti
mnenje o »eksistenčnih pogojih«. Kaj mislite o tej
alternativi?
Npr. če kdo ne govori o relativni avtonomiji temveč o
»eksistenčnih pogojih«; takšna pozicija ne more uiti
težavam; vse kar pridobiš z njo, pa je v tem, da se težave
prevedejo v druge besede. Če rečeš, da je nekaj eksi-
stenčni pogoj ali potreben predpogoj za obstoj nečesa
drugega, si še vedno znotraj okvira relativne avtono-
mije. Kakršenkoli tip formulacije podaš temu, gre za isti
problem. Ali verjamemo ali ne v determinirajočo vlogo
produkcijskih odnosov? Če ja (da), potem bo avtono-
mija politike vedno omejena. Problem ostaja: kako
najti specifičnost in avtonomijo, ne da bi zdrsnil v
absolutno avtonomijo politike. To je jedro marksistične
problematike. Mogoče bi to lahko formulirali bolje,
toda to vprašanje determiniranosti je jedro marksizma.
Vprašanje ste formulirali v zvezi z odnosom med »eko-
nomijo« in »politiko.« Toda vprašati se moramo kaj
sploh mislimo z »ekonomijo«. Enkrat vključimo razre-
dni boj in nato raziskujemo relativno avtonomijo dr-
žave z ozirom na vladajoče razrede in na razredni boj.
Potem je problem ekonomije drugačen. Vprašanje ima
dva vidika - politični in ekonomski, ki se morata že
vnaprej razjasniti. Ko govorimo o končni determinanti
ekonomije, tu vključujemo produkcijske odnose druž-
benih razredov in razrednega boja. Ne obstaja »ekono-
mija kot taka« in razredni loj na drugi strani. Torej: ko
govorim o »relativni avtonomiji ekonomije«, gre za
ekonomijo v smislu povezave z razrednim bojem.
Kot dodatek je potrebno zapisati, da obstaja nadaljnja
nevarnost. Če govorimo le s pojmom »aparat«, obstaja
nevarnost institutionalizacije. Konec koncev so ti »me-
hanizmi« materialni skupek odnosov. Znameniti pri-
mer: ni cerkev ustvarila religije, temveč obratno. Zato,
če govorimo o mehanizmih, seveda lahko razjasnimo
debato: toda lahko govorimo le o pojmih podjetništva
in mehanizmov, ki predpostavljajo produkcijske odnose
kot take.
V	vaši zadnji knjigi razvijate tezo »avtoritarnega etati-
zma«, kar razumem kot i nzi fi kacijo državne kontrole
povezane s spremembo glede politične demokracije. Ali
je ta teorija preprosto sofistična verzija tradicionalne
Leninove teze, da monopolni kapitalizem nujno vodi v
avtoritativnost? Ali ni res, da je politična realnost o
izkušnje evropskega in severnoameriškega kapitalizma
taka: intenzivirajoča se državna kontrola je razvila raz-
širjeno področje politične demokracije?
To vprašanje poraja mnogo splošnejši problem: ali
lahko najdemo znatne razlike med oblikami državnosti,
ki ustrezajo različnim stopnjam kapitalizma? Gotovo je,
da gre v monopolnem kapitalizmu po Leninu država
skozi občutne modifikacije, kar je bilo občutno v času
fašizma in tudi med New Dealom. Lahko najdemo
nekaj skupnih karakteristik brez iskanja identičnosti teh
različnih režimov. V tem smislu lahko govorimo na-
splošno o fašistični državi in parlamentarni državi kot
dveh oblikah kapitalistične države. Nekaj skupnih ka-
rakteristik najdemo ob siceršnjih bistvenih razlikah.
Kar sem hotel izraziti z »avtoritarnim etatizmom«, je
to: najti je treba splošne karakteristike nove faze dr-
žave, ker mislim da smo na točki preobrata, kar se tiče
organizacije kapitalistične države. Skušal sem najti for-
mulacijo, ki bi lahko to zajela na splošno, ne glede na
specifični režim. Torej: ko govorim o »avtoritarnem
etatizmu«, to ne pomeni, da bosta politična demokra-
cija ali predstavniška demokracija izginili. »Avtoritarni
etatizem« dobiva lahko zelo različne obliko. Lahko dobi
neoliberalne oblike kot v Franciji, lahko pa mnogo bolj
avtoritarno obliko, kot je to v Nemčiji. Kakorkoli že,
priča smo odstopanju predstavniške demokracije od
klasične forme, kar pa ne implicira dejstva, da gre trend
razvoja v smeri proti fašizmu. Zato sem poskušal loče-
vati med »avtoritarnim etatizmom« in fašizmom.
Mislim, da lahko politične implikacije, ki prihajajo iz
pojma »avtoritarnega etatizma« porajajo zaskrbljenost.
Demokratičen prehod v socializem, katerega »poverje-
nik« ste, zavisi od možnosti (pogoji za vsak napredek k
socializmu) ustvarjanja pogojev za razširjeno demokra-
cijo. Vendar pa postaja možnost demokratičnega na-
predka bolj oddaljena kot rezultat napredovanja »avto-
ritarnega etatizma«.
V	tem je problem. Gre za vprašanje preloma. Tisto, kar
hočem izpostaviti, je, da kar zahteva demokratični so-
cializem, je to poglabljanje in razširjanje svoboščin,
posredniških institucij, itd. Vse to pa ne more nastati
brez globoke transformacije družbenih in ekonomskih
pogojenosti. Iz vsega tega izvajam naslednji sklep: če se
ne boriš za razširitev političnih pravic in svoboščin, je to
defenzivna pozicija do avtoritarnih tendenc današnjega
kapitalizma. Toda verjamem, da ne moremo ohraniti
politične demokracije v prihodnje, ne da bi globoko
preobrazili družbene in ekonomske strukture kapitali-
zma.
Vas smem prositi, da razjasnite idejo »avtoritarnega
etatizma«. Ali je le faza »intervencionistične države«,
ali je to nov tip države, ki je nasledila liberalno in
intervencionistično državo?
Niti sam si nisem o tem čisto na jasnem, ker je splošna
težava glede določanja kapitalizma. Leninistični kon-
cept je obsegal dve fazi - prva je bila faza industrijskega
kapitalizma, druga pa faza monopolnega kapitalizma.
Moje stališče je, da imamo lahko znotraj teh faz še
razne druge faze, da pa ne moremo govoriti o tretji.
Toda to moje stališče ni več trdno. Znotraj tega okvira
»avtoritarnega etatizma« ne more biti nove faze. Toda
mislim, da so problemi mnogo bolj komplicirani. Moje
pretekle diskusije o tem so močno posegle v teorijo faz
monopolnega kapitalizma. Zdaj mislim, da, celo če
govorimo o fazah intervencionistične države, niso so-
dobne transformacije kapitalistične države preprosto le
faza; nekaj precej važnejšega je vključeno v nastanku
»avtoritarnega etatizma.«
Kar naprej govorite o oblikah »avtoritarnega etatizma«
v kontekstu intenzifikacije splošnih elementov politične
in ekonomske krize. To zveni, kot da sugerirate na to,
da je prišla zadnja faza kapitalizma.
Da, vidite v čem je problem. Gre za nevarnost, katere se
prej nisam zavedal, sedaj pa, ko govorite o njej, jo
vidim. Nevarnost vidim zelo jasno, vendar pa moram
poudariti, da ravno ta nevarnost zahteva, da se zami-
slimo o pomenu besed »strukturalna kriza kapitalizma«.
V svojem tekstu »Kriza države« sem poskušal analizi-
rati strukturalno krizo kapitalizma, upoštevajoč neke
pojme koncepcije francoske KP. Vztrajal sem na tem,
da obstoj te krize ne implicira njene nerešljivosti.
Kakšna je zveza med to diskusijo o državi in poudarku,
ki ga dajete vlogi edine dominantne masovne partije?
Poskušal sem rea, da, če nimate masovne vladajoče
vladne partije, najdete odnos med dvema partijama, ki
sta sposobni med seboj izmenjavati politično oblast. V
mislih imam nemški model ali celo britanski, kjer lahko
v jedru državnega aparata najdete mešanico sil laburi-
stov in konservativcev ali social-demokratov in krščan-
ske demokracije. Ta mešanica se nagiba k funkciji
enovite masovne buržoazne partije kljub razlikam, ki so
med partijama. Celo če imamo vladne spremembe, so te
dejansko plitve, površinske v luči institucionalnega je-
dra obeh partijskih sil.
Vrnimo se k vprašanju pojmovanja socializma. Zdaj
nasprotujete leninistični ali avantgardistični koncepciji
partije. V zadnjem poglavju »Država, oblast, sociali-
zem« govorite o potrebi združitve oblik neposredne
(direktne) demokracije in oblik posredne demokracije.
	časopis za kritiko znanosti/58/59/15
Toda ne eksplicirate direktno, kako sta ti dve različni
obliki lahko artikulirani oz. združeni.
Problem je v tem, da so vsa ta vprašanja nova in vedno
bolj se zavedamo, da nimamo nobene pozitivne teorije
demokracije pri Marxu. Imamo teorijo kapitalistične
demokracije in teorijo diktature prolctariata. Toda ni-
mamo prave pozitivne precenitve in teoretičnih osnov
za tip artikulacije med direktno in reprezentativno de-
mokracijo. Zdaj je jasno, (kolikor časa bomo govorili o
reprezentativni demokraciji) da bo še vedno obstajala
relativna izoliranost med javno in privatno sfero. To.
vodi k kompleksnejšemu problemu - relativne ločenosti
države - ne da bi se to vprašanje nanašalo le na kapitali-
stične produkcijske odnose. Če navezava na kapitali-
stične produkcijske odnose ni nujna, potem mogoče
vsako vprašanje relativne ločenosti kapitalističnih pro-
dukcijskih odnosov postane precej bolj problematično.
Drugi problem zadeva avantgardistično partijo. Mo-
ramo biti zelo jasni. Kakor hitro govorimo o pluralizmu
parti j v prehodnem obdobju v socializem in kolikor časa
sprejemal no take koncepcije, je jasno, da ne moreš
»kar pograbiti torte in jo jesti«. Povsem jasno je, da v
leninistični tradiciji (čeprav sam Lenin ni imel koncep-
cije enopartijskega sistema) koncept avantgardne par-
tije hodi z roko v roki s koncepcijo diktature proleta-
riats m enopartijskega sistema. Ne moreš istočasno
govoriti, da boste imeli pluralizem partij in hkrati obdr-
žati Seninski koncept avantgardistične partije, ker taka
koncepcija partije vsebuje oz. zahteva enopartijski si-
stem. Ne moreš pa imeti obeh.
Predstavljamo si politično partijo, nisem prepričan, da
je politična stranka najboljša organizacijska enota
sploh. Npr. nisem prepričan, da moramo zahtevati od
revolucionarne politične partije, da upošteva ekološki
problem, feministični problem, itd. Torej ni problem le
imeti dobro partijo, ki ne bo le politična, temveč se bo
udejstvovala tudi na družbenem in ekonomskem po-
dročju. Mislim, da taka koncepcija partije kot edinega
centra, čeprav gre za rahlo centralizacijo, ni nujno
najboljša rešitev. Vedno bolj sem prepričan, da mo-
ramo imeti avtonomna družbena gibanja, katerih tip
organizacije ne more biti isti kot pri politično partijskih
organi/arijah. Feministično gibanje more biti izven
idealne partije, zato ker ta ne more vključevati takih
tipov socialnih gibanj, celo če vztrajamo na tem, da
mora revolucionarna partija imeti trdna stališča o žen-
skem vprašanju.
Drugo: ali ima partija centralno vlogo? Seveda jo ima -
dokler verjame, da ima glavno vlogo politika in dokler
ima najvažnejšo vlogo država. Toda pozneje, v koliko
potrebujemo neke tipe organiziranosti, moramo imeti
tip centralizma ali tip homogenizacije razlik, če moramo
izvršiti artikulacijo med predstavniško demokracijo in
direktno demokracijo. Če je do zdaj to centralizatorsko
vlogo opravljala ena sama partija, morajo biti v priho-
dnosti nekateri aspekti te vloge iz same partije do
predstavniških organov, v katerih lahko svojo vlogo
igrajo mnoge partije. Obstajati mora ta diferenciacija in
neidentifikacija med partijo in državo. In če predstavni-
ške institucije lahko resnično igrajo svojo polno vlogo,
potem tipa odnosov ne bo potrebno prenašati tako kot v
preteklosti - skozi partijo samo. V Italiji npr. v pokra-
jinskih skupščinah s komunističnimi in socialističnimi
poslanci v manjšini, koordinacija med oblikami di-
rektne demokracije, gibanja občanov, ekološkimi giba-
nji na eni strani in med posredno (predstavniško) demo-
kracijo ne poteka prek centralizacije, ki bi jo vodila KP.
Zanimiv problem, ki mu ne vemo direktnega odgovora,
je, da pluralizem partij na demokratični poti v sociali-
zem pomeni du j no spremembe v funkcioniranju same
partije. Ne morete imeti istočasno tradicionalno lenini-
stično zasnovano partijo in hkrati trditi, da bi morale
biti tudi druge partije. Tako ne gre.
Kaj mora biti diferenciacija partije, kaj mora biti trans-
formacija partije? Moje prepričanje ni, da bi se morala
partija izgubiti ali potoniti v razne tipe družbenih gi-
banj. Toda niti partija ne more uspešno združevati
različnih družbenih in ekonomskih gibanj. Nujno je
ponovno preštudirati klasično stališče leninističnega
centralizma, v katerem je vse politično, primarno, vse
drugo pa sekundarno.
Kaj je feministično gibanje, kaj ekološko, kaj so drugi
tipi družbenih gibanj? To niso le drugotna gibanja v
odnosu na delavsko gibanje ali na partijo, ker sicer vse
postane drugotno. To vprašanje med primarnimi in
sekundarnimi relacijami je potrebno znova premisliti.
Če je evrokomunizem tako kot marksizem sam v krizi,
je to zaradi tega, ker se nahajamo v preizkusni fazi, ko
partije poskušajo izdelati različne tipe strategij. Vidimo
npr., kaj se dogaja v Španiji, kaj v Italiji; celo v Franciji
smo v krizi. V Franciji je mogoče težavnejše zato, ker
KPF deluje tako, kot so francoske stranke vedno delo-
vale. To je tudi partija, ki včasih dela velike premore in
nihaje nazaj; niha od najbolj odprte stranke (niste še
videli nobene KP, ki bi bila tako odprta do vprašanja
žensk kot KPF) do druge skrajnosti.
V tem procesu obstajajo zadržki - to se jasno vidi v
KPF. Spremenljiva koncepcija partije leži v srčiki teh
naporov. V različnih partijah so različni odgovori, kam
nas vodijo nove stranke. Tako celo v Italiji in v Španiji
ter v drugih partijah. To ni presenetljivo, dokler ne
obstajajo definitivne rešitve teh problemov. Toda to so
problemi, s katerimi se moramo spopasti; ne bodo
izginili, niti se ne moremo preprosto umakniti v staro
ortodoksnost.
Prevedla Verena Koruza
Aleksandre Archi penko »Dve ženski«, 1920
spreminjanje
delovnega CäSä
in proces podružbljanja prehranjevanja
Tanja Rener
Drago Kos
Proces podružbljanja prehranjevanja je v tesni zvezi s
procesom industrializacije oziroma z industrijsko deli-
tvijo dela. Prehranjevanje zunaj družine oziroma go-
spodinjstva pomeni prodiranje procesa delitve dela v
sfero reprodukcije delovne sile. Pogojno lahko rečemo,
da je to industrializacija pogojev za obnavljanje de-
lovne sposobnosti producentov. Glede na to, da je v
preteklosti to funkcijo domala v celoti opravljala dru-
žina oziroma gospodinjstvo, govorimo, da je uvajanje
družbene prehrane eden od procesov podružbljanja
funkcij družine. Z drugimi besedami to pomeni, da
postane pripravljanje hrane naloga specializiranih nosil-
cev-obratov oziroma restavracij družbene prehrane. To
je samo ena od »prelokacij«, ki jih je sprožil proces
industrializacije. Zelo značilen primer podobnega pro-
cesa je npr. izdelovanje oblačil, ki se je v pretekosti prav
tako odvijalo v okviru gospodinjstva, že precej časa pa
je to posebna industrijska panoga, ki skoraj v celoti
nadomešča tovrstno delo na domu. Podoben razvoj
nekateri napovedujejo tudi pripravljanju hrane, predv-
sem na osnovi opazovanj trendov v industrijsko razvitih
družbah. Toda delitev dela na tem področju še zdaleč ni
tako napredovala kot v tekstilni industriji. Vzrokov za
to je precej - od čisto objektivnih, ki izvirajo iz tehnolo-
gije pripravljanja hrane do čisto subjektivnih, med ka-
tere sodijo npr. negativne percepcije podružbljanja pre-
hranjevanja.
Tudi na osnovi rezultatov raziskave »Sociološki vidiki
razširjanja obstoječih in uvajanja novih oblik družbene
prehrane«, lahko rečemo, da se pri nas ta proces šele
začenja.
To dejstvo je treba upoštevati tudi pri uvajanju spre-
memb, ki bistveno posegajo v obstoječo strukturo deli-
tve dela v neposredni produkciji in pri zagotavljanju
pogojev za to produkcijo. Prav gotovo so spremembe v
časovni organizaciji življenja oziroma spremembe v
zvezi z delovnim časom posegi, ki močno vplivajo na
pogoje za obnavljanje delovne sposobnosti, kamor med
drugim sodi tudi prehranjevanje oz. način prehranjeva-
nja.
V zapisih, ki so spremljali že uvedene časovne spre-
membe, je bilo omenjeno, da naj bi vsak producent
opravljal le eno opravilo, kajti le taka specializacija naj
bi zagotavljala tudi uspešnost in kvaliteto tega dela. Pri
tem je bila mišljena dvojna zaposlitev npr. kmetov-
delavcev oz. popoldanska »dopolnilna« zaposlitev mno-
gih drugih kategorij zaposlenih, pri čemer se zanemarja
dejstvo, da obstajajo tudi take vrste »dopolnilnih« za-
poslitev, ki so nujno potrebne, ker za določene dejavno-
sti ni specializiranih nosilcev ali pa jih je premalo.
Skratka, pri kritikah na račun dvojne zaposlitve se
velikokrat pozablja na dejstvo, da na obstoječi stopnji
delitve dela pri nas veliko ljudi mora opravljati več
funkcij v celovitem reprodukcijskem ciklusu (ne nazad-
nje si na tak način pomemben delež prebivalstva sploh
zagotavlja lastno socialno varnost). Nedvomno velja
tudi, da je ena izmed dejavnosti, ki nima ustreznega
specializiranega nosilca, pripravljanje hrane in da je za
ta proces potreben čas, ki ga ni mogoče ignorirati.
Glede na dobro znano dejstvo, da so pri nas v večini
družine, kjer sta oba odrasla »produktivna« člana zapo-
slena, in glede na to, da se tudi druge funkcije družine
šele postopoma podružbljajo, moramo upoštevati čas,
ki je potreben za obnavljanje delovne sposobnosti in
seveda tudi način, kako to poteka. Zaradi obstoječe
»nerazvitosti« procesa delitve dela, pa tudi zaradi razlo-
gov drugačne narave, družina pri nas ni le potrošna,
ampak v precejšnji meri tudi produkcijska enota.
Vprašanje razmerja med družino (gospodinjstvom),
družbenim položajem žensk na eni strani in družbeno
prehrano na drugi, se je pri nas izpostavilo zlasti po II.
vojni in je bilo posledica dveh procesov:
1. v razmerah, intenzivne industrializacije in splošnega
razvoja, se je to vprašanje izpostavilo kot objektivna,
ekonomska nuja, predvsem spričo dejstva, da se je
zaposlovalo veliko število žensk, ki so tradicionalno
praviloma pripravljale hrano zase in za člane družin, ki
so jim pripadale;
2. družbenemu prehranjevanju (zaposlenih) članov
družbene skupnosti je bila močno naklonjena tudi so-
cialistična razvojna doktrina, ki je videla v širših proce-
sih podružbljanja (sprva trendi kolektivizacije) in v
ožjem smislu v procesih podružbljanja nekaterih funkcij
družine osnovo za spreminjanje (emancipacijo) članov
družbene skupnosti, posebej žensk.
V	razvoju, ki je sledil, je (bilo) mogoče spremljati
določeno diskontinuiteto med obema procesoma. Med-
tem ko je zaposlovanje v industriji in družbenem sek-
torju kmetijstva nenehno raslo, stopnja zaposlenosti
žensk je pri nas dosegla evropsko in svetovno povprečje
razvitih dežel in se ustalila pri skoraj 45% (v Sloveniji),
je zavestna, idejna naravnanost, ki je, na tem področju
vzpodbujala procese podružbljanja, postopoma upa-
dala. Zdelo se je, da je poudarjena družbena skrb za
družino (v neposredni povezavi z nerazvitimi ekonom-
skimi razmerami družbe, ko pa se ta izkoplje iz razmer
relativnega pomanjkanja, tovrstni subjektivni angažma
ni več tako potreben. Ali drugače, čeprav načelno, v
idejno političnem smislu pri nas ni večjih odstopanj v
razumevanju soodvisnosti in globalne družbene po-
membnosti obeh temeljnih sfer družbene produkcije,
sfere materialne, ekonomske proizvodnje (»produkcije
stvari«) in sfere biosocialne produkcije (»produkcije
ljudi«), že površno opazovanje pove, da je razkorak
med obema, posebej v zadnjem obdobju graditve naše
družbe, precejšen. Zdi se, da je zavestno, načrtovano
razvijanje različnih področij tako imenovane »socialne
sfere« bolj ali manj podrejeno tej ali oni logiki »pro-
dukcije stvari«. Vprašanje seveda presega okvire tega
razmišljanja, a se nam zdi pomembno tudi z vidika
odnosa družbene prehrane in družine.
S prehranjevalnega vidika, ki ga v tem tekstu izpostav-
ljamo, lahko na osnovi ugotovitev iz omenjene razi-
skave rečemo, da so obstajale motnje v obnavljanju
delovne sposobnosti že pred uvajanjem časovnih spre-
memb, kar je razvidno predvsem iz podatkov, da so
razen dopoldanske malice, ki se je redno ali občasno
poslužuje 61,4% anketiranih, vsi ostali obroki v okviru
podružbljene prehrane še zelo redki (zunaj gospo-
dinjstva zajtrkuje 4,9%, kosi 12,1% in večerja 2,8%
anketirancev). Težko si je predstavljati, da bi se te
številke mogle povečati brez ustreznih priprav (nove
naložbe v razširitev zmogljivosti). Prehranjevalna
praksa torej ni prilagojena potrebam industrijske orga-
nizacije dela. Zelo znane in tudi v množičnih medijih
večkrat obravnavane so ugotovitve o neustreznih pre-
hrambnih navadah oz. o neustreznem prehranjevanju,
kar je posledica te neusklajenosti. Obstoja stopnja za-
poslenosti in obstoječa časovna organiziranost proi-
zvodnje bi zahtevala bistveno višji nivo podružbljanja
prehranjevanja, kot smo ga pri nas dosegli. Kasnejši
začetek dela oz. približevanje takemu delovniku kot ga
imajo npr. industrijsko razvite dežele, predpostavlja še
višjo stopnjo podružbljanja prehrajevanja. Ugotovitve
iz raziskave kažejo, da v naših razmera obstajajo dokaj
močne subjektivne in objektivne prepreke za hiter ra-
zvoj tega področja, zaradi česar se pripravljanje hrane v
večji meri odvija po posameznih gospodinjstvih, kot bi
to sklepali npr. na podlagi visoke stopje zaposlenosti
žensk.
V	kontekstu našega raziskovanja so nas zanimali tudi
nekateri psihosocialni faktorji kot element prehranjeva-
nja oziroma njihov vpliv na odnos do družbene pre-
hrane. Enega od te smo v anketi izrazili z mnenjem:
»Veliko mi je do tega, da sem pri jedi v družbi s svojimi
najbližjimi (družino, prijatelji).« Anketiranci so imeli
na voljo petstopenjsko lestvico, s katero so izražali
(ne)strinjanje z navedenim mnenjem. 79,5 anketiranih
z mnenjem soglaša, kar potrjuje našo hipotezo, da je
posebno, družinsko intimno okolje velikega pomena pri
prehranjevanju posameznikov. V družini, kjer sta starša
zaposlena, pomeni skupno uživanje hrane pogosto edini
skupnostni moment dnevnega ritma družine. Prepričani
smo, da je specifična družinska klima kot posledica
odnosov med člani družine, močno deločujoč dejavnik v
razmerju do družbenega prehranjevanja. Obstoječe ra-
zmere v družbenem prehranjevanju gotovo te specifične
klime ne nadomeščajo in iluzorno bi bilo pričakovati, da
bi jo v bližnji prihodnosti lahko. V tem kontekstu so
neupravičene domneve, da bo (in celo, da je že) tradi-
cionalno kosilo »izginilo iz gospodinjstva« in da ga je
družbeno prehranjevanje v delovnem in bivalnem oko-
lju ustrezno nadomestilo.
Da je zveza, o kateri govorimo, resnično pomembna, je
pokazalo križanje zgornjega mnenja z naslednjim vpra-
šanjem: »Če bi bile razmere v družbeni prehrani zelo
dobre (dostopnost, primerna cena, kvalitetna hrana,
prijetno okolje), ali bi se odločili, da bi glavni dnevni
obrok jedli zunaj doma?«
58% vprašanih bi v idealnih razmerah prehranjeva-
nja zunaj gospodinjstva spremenilo svoje obnašanje,
kljub temu pa ostaja tudi visok odstotek (42%) tistih, ki
bi se kljub idealnim razmeram še zmeraj hranili doma,
kar kaže na dvoje:
-	»obremenjenost« idealne projekcije z obstoječimi,
neurejenimi razmerami na področju družbene pre-
hrane,
-	pomembnost psihosocialnih momentov v prehra-
njevanju (63,9% tistih, ki poudarjajo ob obedovanju
pomembnost stikov z najbližjimi, bi kljub idealnim ra-
zmeram še zmeraj kosilo doma).	^
Drugi vidik, ki ga je ob razmišljanjih o družbeni pre-
hrani pri nas potrebno upoštevati, zadeva dejstvo, da
pomembno število zaposlenih ljudi nekatera pomemb-
najša živila pridelajo sami ali jih dobijo kako drugače
(neposredna menjava, od sorodnikov, itd.). V naši razi-
skavi smo ugotovili, da 63,7% anketiranih delno ali v
celoti pridela ali dobi dnevno zelenjavo; ozimnico
(krompir, sadje) pa 46,3% vseh vprašanih. Nadaljnja
analiza je pokazala, da so to ljudje, ki se tudi v idealnih
razmeran ne bi posluževali družbene prehrane pri glav-
nem dnevnem obroku.
Vse to nerazpoloženje in pa seveda tudi dejansko
slabo razvite možnosti za prehranjevanje zunaj gospo-
dinjstva, je nujno upoštevati ob že uveljavljenih, še bolj
pa pri vsakem načrtovanju kakršnihkoli časovnih pre-
mikov. Visoko stopnjo zaposlenosti je delno omogočal
tudi tak delovni čas, ki je dopuščal opravljanje vrste
gospodinjskih opravil v popoldanskih urah oz. tak de-
lovni čas, ki je sploh dopuščal dvojno zaposlenost žena.
Že opravljene spremembe delovnega časa terjajo večjo
razvitost procesov podružbljanja funkcij družine. Ne da
bi se spuščali v vrednotenje take usmeritve, je bil naš
namen opozoriti, da vsaj prehranjevalna funkcija dru-
žine še ni toliko »podružbljena«, da bi načrtovane spre-
membe lahko potekale brez konkretnih negativnih po-
sledic za mnoge zaposlene (zlasti ženske) in seveda tudi
nezaposlene člane družine. Poskušali smo pokazati, da
sprememba delovnega časa povzroči spremembe na
drugih področjih, konkretno na področju prehranjeva-
nja in pripravljanja hrane. Na osnovi naših ugotovitev
lahko sklepamo, da to področje ni vsklajeno s spremi-
njanjem časovne organizacije dela. Lahko se zgodi, da \
določeni meri tudi zaradi tega neskladja namen spre-
memb (tj. boljša izraba delovnega časa) ne bo dosežen.
Na določeni stopnji razvitosti proizvodnje (trošenja de-
lovne sile) mora obstajati tudi ustrezna stopnja obnav-
ljanja delovne sile. Drugače povedano: težko si je pred-
stavljati zviševanje produktivnosti in produkcije z
zmanjševanjem kvalitete pogojev za to produktivnost in
produkcijo, kar se posredno lahko dogodi ob spremem-
bah delovnega časa.
Opomba:
Razisk avo izvajajo sodelavci RIFSPN — D. Kos, T. Rener, I.
Hojnik. P Gantar
	časopis za kritiko znanosti/58/59/16
	časopis 
za kritiko znanosti/58/59/17
UDK: 331.81/497.12
POMAKNITVE
DELOVNEGA
CASA
Liljana Vegnuti
Problem
V	raziskovalnih pripravah na temo »Možnosti po-
maknjenega delovnega časa« smo v izdelavi teoretič-
nega modela, ki je operiral s približnimi, na podlagi
določenih zakonitosti ocenjenimi podatki, ugotovili, da
pomaknitev delovnega časa vpliva na štiri splošna po-
dročja, katerih značaj je, da neposredno zadevajo:
1)	materialne možnosti naše delovne organizacije,
2)	organizacijsko tehnološko povezanost znotraj de-
lovne organizacije in tudi navzven,
3)	življenjski standard delavca in
4)	produktivnost dela.
Ad. 1
Vprašanje materialnih možnosti delovne organizacije
se najprej pojavlja v zvezi s prehrano delavcev na delu
in prevozi, ki jih organizira Železarna.
Ad. 2
Vključitev organizacijsko tehnološke povezanosti v
delovnem procesu Železarne pri pomaknitvi delovnega
časa narekuje, da moramo poiskati konkretne nosilce
sprememb, torej organizacijske enote z individualnim
sistemom dela, ter projekt pomaknjenega delovnega
časa na njih študijsko realizirati.
Ad. 3
Kakršnikoli premiki delovnega časa ne pomenijo
samo posega v ustaljen obrazec delovnega urnika, pač
pa tudi v prosti čas delavcev. Vloga družine pri vzgoji,
varstvu otrok in prehrani se z industrializacijo umika.
Te funkcije prevzema družbena organizacija varstva v
vrtcih in šolah ter deloma tudi že v obratih družbene
prehrane. Vendar je življenjski standard delavca in
njegove družine še vedno tisti, ki odloča ali naj naloge
varstva otrok in prehrarle družina opravlja sama doma,
čeprav morda bolj površno, pa zato ceneje, ali naj
sprejme eno od organiziranih možnosti. \
Ad. 4
Soočamo se torej na eni strani z dokaj kompleksnim
odnosom materialnih možnosti (glede na značaj pre-
hrane, varstva otrok, prevozov na delo) in § temeljnim
vprašanjem, ali je organizacija sedanjega delovnega
časa res najboljša. Produktivnost dela, ki je odvisna od
organizacije dela in motivacije delavca, je v upadanju
na nivoju delovne organizacije, v celotni državi pa
sploh.
Eden od razlogov je, da organizacija dela svojih
metod in postopkov delitve dela ne spreminja, pač pa
ostaja v svoji arhaični obliki klasična, tayloristicna, pov-
zroča z znanstveno delitvijo siromašenje dela samega in
s tem znižuje delavčevo motivacijo.
Šele posredni vpliv delovnega časa na produktivnost
dela preko organizacije dela, je vpliv potreb trga ozi-
roma trga potrošnikov. Prav s tega vidika je mogoče v
naši delovni organizaciji ugotavljati, ali je delovni čas
uporabnikov in potrošnikov enih in drugih resursev res
najbolj učinkovito usklajen.
Metoda
V	izdelavi modela »možnosti pomaknjenega delov-
nega časa« smo ugotovili, da se težnja k čim bolj točni
konfrontaciji sprememb delovnega časa z njihovimi cilji
ne more realizirati, če nimamo na razpolago vseh niti
ustreznih podatkov. Zato smo dne 13. 12. 1982 pričeli
zajemati podatke preko vprašalnika D-82, ki je bil
naslovljen na vse delavce Železarne Jesenice v datoteki
izplačanih OD na dan 15. 12. 1982.
Večji del osnovnih podatkov smo morali poiskati od
delavcev preko vprašalnikov, ali zato, ker jih sicer ne
zbiramo, ali pa zato, ker so z vidika aktualnosti moralno
zastareli.
Vprašalnik obsega naslednje variante:
-	sistem dela delavca,
-	način prehrane.
-	stan,
-	status,
-	status zakonca,
-	sistem dela zakonca,
-	časovno oddaljenost od doma do službe,
-	način prihoda na delo,
-	relacijo prihoda na delo,
-	popis nepreskrbljenih otrok,
-	datum rojstva,
-	način varstva.
Iz obstoječe datoteke pa preko delavske številke
izhajajo podatki o organizacijski razporeditvi (stroškov-
nem mestu), spolu delavca in naslovu prebivališča.
Dne 15. 12. 1982 je bilo v datoteki Železarne Jese-
nice 6.421 delavcev, ki so ta dan prejeli osebni dohodek
za november, kar predstavlja obseg opazovane popula-
cije. V tej datoteki niso izločeni tisti delavci, ki so bili v
decembru že obračunani, pač pa smo to storili nakna-
dno. Končno število upoštevanih vprašalnikov po več-
kratnih ročnih in računalniških kontrolah je 6210.
Glede na skupni delež izpolnjenih vprašalnikov lahko
zaključimo, da so dobljeni rezultati veljavni za popula-
cijo, ki je bila v datoteki Železarne dne 15. 12. 1982, in
jim lahko pripišemo vrednost posplošitve za vso Žele-
zarno.
Rezultati
I. Generalije
1. Sistem dela delavca:
Definirali smo 7 sistemov dela, po katerih so delavci
Železarne opredeljeni z naslednjo pogostostjo:
1	- samo dopoldan	2.618	42,16%
2	- samo popoldan	85	1,37%
3	- izmenično dopol., pop.	1.008	16.23%
4	- dop. pop. ponoči 5 + 2	760	12,24%
5	- dop. pop. ponoči 4+1	1.568	25,25%
6	- dop. pop. ponoči 6+2	83	1,33%
7	- drugačen od navedenih	88	1,42%
6.210 100,00%
Največ delavcev Železarne dela samo dopoldan. Drugi
individualni sistem dela, ki se navadno fizično navezuje
na prvega, je samo popoldan, ki je eden najmanj pogo-
stih sistemov dela.
Z majhno izjemo sedmega sistema dela, v katerega so se
pomotoma všteli tudi nekateri poslovodni delavci in jih
je kontrola tudi spregledala, dela v ostalih turnusih
56,5% delavcev. Sicer pa je sedmi sistem dela največ-
krat delo delavcev v družbeni prehrani.
Delež samo dopoldanskega dela po temeljnih organiza-
cijah in delovnih skupnostih:
TOZD ,	skup. št.	samo samo	% na
anketir. dop.	dop. skup. št.
% v	samo
TOZD	dop
01	Plavž 218 21	9^6	0^8
02	Jeklarna 651 90	13,8	3,4
06 Livarna 86 80	93,0	3,1
11 Valj. bloom.
steckel 375 71	18,9	2,7
13 Valj. žice 163 24	14,7	0,9
18 Valj. deb.ploč. 152 27	17,8	1,0
21 H V Bela 262 47	17,9 " 1,8
31	HV Jesenice 215 48	22,3	1,9
32	Žičarna 249 58	23,3	2,2
33	Profilarna 70 29	41,4	1,1
34	Vratni podboji 63 56	88,9	2,1
35	Jeklovlek 151 25	16,6	0,9
36	Elektrode 245 46	18,8	1,7
37 Žebljarna	85	35	41,2	1,3
81	Strojne delavnice	326	166	50,9	6,3
82	Remont, delav.	495	422	85,2	16,2
83	Vzdrževanje	540	271	50,2	10,4
87 Energetika	240	79	32,9	3,0
89 Transport	366	162	44,3	6,2
92 KO-FI	272	261	95,9	10,0
94 KSI	344	176	51,2	6,7
97	SEO-TKR-NG	477	345	72,3	13,3
98	Družb, prehrana	165	79	47,9	3,0
Skupaj	6210 2618 - 100,0
Način prehrane
Glede na način prehrane, od katere smo kosilo oprede-
lili kot edino karakteristiko tega načina, se delavci
Železarne razporejajo:
0,97% delavcev nima kosila,
86,68% delavcev kosilo skuha doma,
4,97% delavcem skuha kosilo nekdo drug,
7,38% delavcev jé v gostinski ustanovi.
V domnevni vlogi družine pri prehrani smo potrdili tudi
zvezo med zakonskim stanom delavcev in načinom pre-
hrane in sicer najbolj na račun samskih delavcev, ki se
hranijo bolj v gostinskih ustanovah ali pa ostajajo brez
kosila.
poročeni vdovec
samski razvezan
izvenzak.
nimam kosila	25 35 60
kosilo kuhamo doma	4318 1065 5383
kosilo skuha nekdo drug 160 149 309
v gostinski ustanovi	77 381 458
skupaj	4580 1630 6210
Z načinom prehrane v povezavi z zakonskim stanom, se
pojavi tudi druga dimenzija te zveze, ki je posredna s
sistemom dela. Test namreč pokaže, da so turnusni
sistemi bolj sistemi dela samskih dclavcev.
samo ostali
dopoldan sistemi
poročen živ. skup.	1853	2440	4293
poročen živ. ločeno	49	119	168
izvenzak. skupnost	56	63	119
samski	525	854	1379
vdovec	45	28	73
i azvez.	90	88	178
2618 3592 6210
Na način prehrane torej pomembno vpliva tudi sistem
dela. Značilno je, da delavci v turnusnih sistemih dela,
če se ne hranijo v gostinskih ustanovah, na kosilo ne
dajo nič, medtem ko delavci v individualnem sistemu
dela pretežno urejujejo kosilo in to v okviru družin.
samo turnusni
dopoldan sistemi
nimam kosila	25	35	60
kosilo kuhamo doma	2304	3Ö79	5383
kosilo kuha nekdo drug	189	120	309
v gostin. ustanovi	100	358	458
2618 3592 6210
	časopis za kritiko znanosti/58/59/18
Stan delavca
Po družinski oziroma zakonski vezanosti je stan delav-
cev Železarne naslednji:
69,13% delavcev je poročenih in živijo skupaj
2,70% delavcev je poročenih, živijo ločeno
1,92% delavcev živi v izvenzakonski skupnosti
22,21 delavcev je samskih
1,17% delavcev je vdovcev
2,87% delavcev je razvezanih
V nadaljnem prikazovanju teli podatkov bomo upošte-
vali dve kategoriji: poročeni in samski, vsako že z
obema modalitetama. Poročenih delavcev je torej v
Železarni 4580, samskih pa 1630.
Časovna oda!jenost
Definirali smo jo kot čas, ki ga delavec porabi za prihod
na delo od doma v minutah.
Povprečna časovna oddaljenost železarja je 27 minut,
glede na način prihoda na delo, na katerega se veže, pa
se časovna oddaljenost giblje od 17 do 66 minut. Ča-
sovno oddaljenost seveda determinira način prifuxla na
delo in obratno.
Delavci, ki hodijo na delo peš, porabijo povprečno 17
minut, s kolesom ali mopedom 24 minut,
z mestnim avtobusom 24 minut,
z osebnim avtom 27 minut,
z avtobusom organiziranega prevoza ŽJ 38 minut,
z rednim avtobusom 45 minut,
z vlakom 66 minut.
5. Način prihoda na
delo in obseg
dnevnih migracij
Največ delavcev prihaja na delo iz mestnega in primest-
nega okolja in sicer:
peš, s kolesom ali mopedom 2465 ljudi ali 39,3%,
z mestnim avtobusom	2090 ljudi ali 33.3%,
z organiziranim prevozom JŽ 814 ljudi ali 13,0%,
z rednimi avtobusi	523 ljudi ali 8,3%,
z vlaki	310 ljudi ali 4,9%,
z osebnimi avtomobili	69 ljudi ali 1,1%.
V	teh podatkih se kaže stopnja obremenjenosti posa-
meznih prometnih sredstev glede na to, da približno pol
odstotka delavcev svoj prihod na delo kombinira z
uporabo dveh ali več prometnih sredstev (redni avtobus
— vlak, osebni avto - organizirani prevoz ŽJ, itd.).
Način prihoda na delo je odvisen od fizične oddaljenosti
od Železarne. Z uporabo šifranta relacij in frekventno-
sti izkoriščenih relacij ter vstopnih postaj smo izdelali
sliko oddaljenosti oziroma obsega dnevnih migracij.
ŽJ
MESTNO IN PRIMESTNO OKOLJE
mestni avtob.
org. prevoz
redni avtobus
vlak
73,1%
23,1%
3,8%
30 km
50 km
27% delavcev Železarne je karakterističnih dnevnih
migrantov, katerih prihod na delo je odvisen od organi-
ziranega prevoza Železarne, rednih avtobusov in vla-
kov. O razvejenosti migracijskega dnevnega dotoka
pove obstoj 35 različnih relacij s 169 različnimi vstop-
nimi postajami.
S tem je pregled občih socialnih karakteristik, ki veljajo
za vse delavce Železarne, zaključen. V naslednjem pri-
kazu bomo obravnavali delavce z zakonsko in staršev-
sko odgovornostjo.
Medtem ko se starševska odgovornost potencialno na-
šana na vse delavce ne glede na obstoj zakonske obvez-
nosti, smo operacionalno obravnavali kot delavce z
zakonsko družinsko odgovornostjo tiste, ki so poročeni
in živijo skupaj ali narazen, ter tudi tiste, ki živijo v
izvenzakonskih skupnostih, kot samske pa prav tako vse
tri oblike: samski, vdovec in razvezan, pri katerih pa
starševska odgovornost ni izključena.
Status zakonca
V	veliko skupino s širše pojmovano družinsko odgovor-
nostjo spada 73,8% delavcev Železarne (4580).
Status zakoncev delavcev je naslednji:
721 15,7% zakoncev ni zaposlenih
2335 51,0% zakoncev je zaposlenih v drugih EX)
1524 33,3% zakoncev je zaposlenih v Železarni
kar pomeni, da je v Železarni Jesenice 762 zakonskih
parov, ki predstavljajo 24,5% (N = 6210) populacije
delavcev Železarne.
Primerjava sistema dela delavca s stopnjo nezaposleno-
sti njegovega zakonca je naslednja:
sistem dela delavca
3 izmene (4+1)	21,43%
3 izmene (6+2)	20,31%
3 izmene (5+2)	20,15%
drugi turnusni sistemi	13,63%
2 izmeni (5+2)	13,55%
samo dopoldan	12,31 %
samo popoldan	5,36%
Odstotek nezaposlenosti zakonca sicer ne pomeni isto
kot delež edinih hranilcev v družini, ker so v statusni
kategoriji »ni zaposlen« tudi zakonci, ki so bili zapo-
sleni in so že upokojeni: pove le kakšna je možna
funkcionalna nezaposlenost, ki se v družini lahko reali-
zira kot vloga gospodinje in matere.
V	skupini poročenih delavcev, ki delajo v turnusnih
sistemih s prisotnostjo nočnega dela, ima približno vsak
peti delavec svojega zakonca nezaposlenega. Zaposle-
nost moža in žene je v individualnih sistemih dela
največja. V družinah delavcev, ki v Železarni delajo
samo dopoldan sta v 88% primerov oba zakonca zapo-
slena.
Poseben primer so seveda zakonski pari v Železarni, ki
predstavljajo skoraj četrtino vse populacije delavcev
Železarne.
3859 delavcev Železarne živi v družinah s polno zapo-
slenostjo moža in žene.
Sistemi dela zakoncev so pogosto in pomembno bolj
različni kot enaki. Isti individualni sistem dela imata
zakonca v 17,9% primerih. Najpogostejša menjava med
zakoncema je v sistemu 5+2 na dve izmeni in 4+1 na tri
izmene.
Nepreskrbljeni
otroci, struktura,
varstvo
V	tej raziskavi smo registrirali 4771 nepreskrbljenih
otrok. Starost in število nepreskrbljenih otrok:
leto	___št. otrok____
1	246
2	278
3	287
4	278
5	277
6	288
7	280
8	276
9	250
10	255
11	248
12	209
13	222
14	206
15	219
16	in več	952
Povprečni letni prirastek otrok delavcev Železarne je
255.
Predšolskih otrok je 1912, šolskih pa 2859.
Otroci po stanu delavcev:
poročen, živi skupaj	4289 otrok 89,9%
poročen, živi ločeno	162 otrok 3,4%
IZS	86 otrok 1,8%
samski	61 otrok 1,3%
vdovec	51 otrok 1,1%
razvezan______122 otrok 2,5%
:	4771 otrok 100,0%
Otroci po načinu varstva:
a.	Predšolski otroci
Odnos med organiziranim načinom, ki ga v predšolski
dobi otrok predstavlja vrtec in neorganiziranimi načini,
gre v prid slednjim:
35,3% predšolskih otrok železarjev je v vrtcih in manjši
del - 0,5% otrok - je v drugih vzgojno varstvenih
ustanovah, izven registra petih občin (Jesenice, Tolmin,
Radovljica, Tržič, Kranj) oziroma v posebnih ustano-
vah.
Ostali načini, ki so oblike varstva za 64,2% otrok so:
-	10,4% (263) otrok: zakonec, ki ni zaposlen
-	2,0% (39) otrok: porodniški dopust
-	5,4% (105) otrok: privatno varstvo
-	21,0% (407) otrok: stari starši, sorodniki
-	22,9% (443) otrok: izmenično varstvo zakoncev
Razen načina varstva enega od staršev, ki ni zaposlen
(10,4%) so vse te oblike bolj ali manj nepopolne ali
nezanesljive.
Po pogostosti najbolj izstopa izmenično varstvo. Ostane
še 1,3% (24) predšolskih otrok, ki so brez varstva
oziroma, za katere delavci menijo, da varstvo zanje ni
potrebno.
b.	Šolski otroci
Pri šolskih otrocih sta obliki organiziranega varstva
celodnevna šola in podaljšano bivanje v šoli:
-	33,9% (972) - otrok je v celodnevni šoli,
-	6,8% (195) - otrók je v oddelkih podaljšanega
bivanja v šoli,	x
-	0,2% .- otrók je v drugih ustanovah, oziroma v šo-
lah izven območja petih občin.
Ostali šolski otroci v okviru šol niso udeleženci dodatnih
oblik vzgoje in varstva (51,9%), kot jo predstavlja že
stilski program sam, pač pa so izven rednih šolskih
programov prepuščeni neorganiziranim oblikam var-
stva, od katerih je.spet eden najzanesljivejših tedaj, ko
eden od staršev ni zaposlen. Vendar je teh primerov
relativno malo (76) - 2,7%. Šolski otroci so v času, ko
so njihovi starši še praviloma na delu, njihova šolska
prisotnost pa se je končala, deležni naslednjih oblik
varstva:
-	privatno varstvo	0,2% (7)
-	stari starši oz sorodniki	4,4% (127)
-	izmenično varstvo zakoncev	5,6% (161)
Enakomerno porazdeljeno ne glede na leto otrokove
starosti do petnajstega leta, je samo-varstvo otrok.
Otrók. ki so brez varstva, je 8,7% (249).
Za nepreskrbljene otroke od 15. leta dalje, ko se kon-
čuje osnovnošolska obveznsot in jih je 952, varstvo hi
potrebno (36,9% še vedno šolskih otrok), kar pa seveda
ne izključuje celotne vloge staršev tudi kot vzgojiteljev.
Pregled načinov varstva šolskih otrok ni popoln, pose-
bej ne zaradi organiziranih načinov, ki jih izvaja šola s
celodnevno šolo in podaljšanim bivanjem, kajti obdobje
šolskih počitnic pomeni razpust vseh vzgojno skrbstve-
nih programov za vse šolske otroke.
Vrtci, celodnevna
šola, podaljšano
bivanje
Organizirano varstvo zajema 39% nepreskrbljenih
otrok in se izvaja skupaj v 45 ustanovah v petih obči-
nah, ki so prebivališča delavcev Železarne in 21-krat
gre za ustanove izven teh občin, oziroma posebne usta-
nove tudi znotraj teh občin. 1863 otrok je porazdeljenih
v 8 celodnevnih šolah,
6 šolah z organiziranim podaljšanim bivanjem, in v 25
vrtcih.
Največ otrok, vključenih v oblike organiziranega var-
stva, je v jeseniški občini.
£ J* ^ Št. Šol
Občina	S > § 8 "g
o	«J £ ffi
^ «л KK Хв O — C
Jesenice	1680	12 612 4 929 4 139
Tolmin	6	1 3 1 3 - -
Radovljica	144	7 61 2 37 4 46
Tržič	3	13----
Kranj	9	4 6 1 1 2 2
Izven	21 _
1863 25 685 8 970 6 187
s .
Delavci Železarne imajo v jeseniški občini otroke v 20
ustanovah, v tolminski v 2, v radovljiški v 13 (in Zavod
Mateja Langusa v Kamni gorici, ki ga štejemo med
posebne ustanove), v tržiški v 1 in v kranjski občini v 7
ustanovah.
Otroci zakonskih
parov v Železarni
Jesenice
762 parov v Železarni ima 1001 nepreskrbljenega
otroka, ki imajo glede varstva, z ozirom na 100%
zaposlenost 762 družin, nekoliko značilnosti.
Predšolski:	Otroci samo
zakon, узј otroci
parov v ZJ%__
0	- porodniški dopust 3,0	2,C
1	- zakonec ni zaposlen -	10,4
2	- vrtec 38,9	35,3
3	- priv. neorg. varstvo 4,4	5,4
4	- stari starši 20,0	21,C
5	- izm. varstvo 33,2	22,9
8 - brez varstv a 0,5	0,£
Šolski:
1 - zakonec ni zaposlen -	2 J
3	- privatno neorg. varstvo 0,5	0,2
4	- stari starši 4,9	4,4
5	- izmenično varstvo 6,4	5,4
6	- celodnevna šola 37,3	33,S
7	- podaljšano bivanje 7,1	6,8
8	- brez varstva # 6,8	8,"
Za otroke zakonskih parov Železarne odpade načir
varstva, ko oče ali mati ni zaposlen. Zlasti varstvi
predšolskih otrok obeh v Železarni zaposlenih zakoncev
ne gre toliko na račun organiziranega varstva v vrtcih
kot na račun izmeničnega varstva zakoncev.
	časopis za kritiko znanosti/58/59/19
Načini varstva otrok
in sistemi dela
poročenih delavcev
ZJ
V	primerjavo med načini varstva otrok in sistema dela
poročenih delavcev Železarne smo vzeli 3130 nepre-
skrbljenih otrok do 15. leta starosti, za katere je varstvo
potrebno. Načini varstva, ki smo jih razdelili v dve
skupini, na organizirane (vrtec, COS, PB) in neorganizi-
rane (vse ostale oblike vključno z »brez varstva«), se
kažejo v zvezi s sistemi dela očetov in mater Železarne
pomembni.
varstvo
org. nač.neor. nač.
samo dopoldan	746 585	1331
samo popoldan	24	36	60
2	izmeni 5-1-2	236 250	486
3	izmene 5 + 2	181	165	346
3 izmene 4+1	417	390	807
3 izmene 6+2	23	25	48
ostalo	38	14	52
1665 1465 3130
2= 22,39
Zlasti prisotnost turnusnih sistemov v družinah pogo-
juje uvajanje bolj neorganiziranih načinov varstva.
Eden od razlogov za tako slojevitost je tudi obratovalni
čas vrtcev in šol, ki je prilagojen otrokom, katerih starši
delajo samo dopoldan.
Najboljši pogoji vzgoje in varstva otrok so, če prevzame
to vlogo eden od staršev, ki ni zaposlen. Te funkcio-
nalne nezaposlenosti med družinami železarjev skoraj
ni, oziroma je minimalna, posebej v družinah z nepre-
skrbljenimi otroki (10%), saj je stopnja zaposlenosti
obeh zakoncev zelo visoka.
Kompenzacijsko vlogo družine, v kateri je žena gospo-
dinja in vzgojiteljica svojih otrok, predstavlja izmenično
varstvo otrok obeh zaposlenih zakoncev. Verjetno temu
pojavu industrijske dobe ni vzrok toliko spoznanje o
pomenu staršev pri vzgoji otrok kot življenjski stan-
dard. Navzkrižni sistemi dela zakoncev in način neorga-
niziranega varstva so zato odvisni, glede na to kako drug
drugega pogojujejo. Ni pa mogoče teči, da prevladujejo
neorganizirani načini varstva zato, ker zakonci navz-
križno delajo in pri varstvu otrok tako nastajajo vrzeli,
ki jih kot je sedaj organizirano, nobeno varstvo v usta-
novah ne more zapolniti; možno je prav tako nasprotno,
zaradi varstva otrok je težnja zakoncev, da delajo tako,
da se pri varstvu otrók lahko menjajo. Ta navzkrižna
menjava je posebej značilna za tiste zakonce, katerih
otroci obiskujejo celodnevno šolo, ki jo v popoldan-
skem času zakonci nadaljujejo z izmeničnim varstvom.
V	skupini otrok, katerih eden od staršev, *ki je delavec
Železarne, dela samo dopoldan, je 10,4% otrok (138),
ki so brez varstva do 15. leta starosti.
»
Organizacijske
enote s samo
popoldanskim
delom
Organizacijske enote so na nivoju temeljnih organizacij
obrati in oddelki, na nivoju delovnih skupnosti pa sek-
torji. Struktura deležev samo dopoldanskega dela kaže,
da je individualni sistem dela pogostejši v temeljnih
organizacijah kot v delovnih skupnostih.
samo dopoldan (%)
delovne skupnosti	782 delavcev (29,87)
temeljne organizacije	1836 delavcev (70,13)
vendar je velika večina dopoldanskega dela v organiza-
cijskih enotah samo eden od večih sistemov dela, ki so v
njej prisotni. Enosistemskih, čistih organizacijskih enot
v Železarni je 21, s skupaj 583 delavci; samo v delovnih
skupnostih je 9 čistih (enosistemskih) organizacijskih
enot z 266 delavci.
Možnost pomaknitve delovnega časa za delavce, ki de-
lajo samo dopoldan, lahko proučimo na naslednjih sku-
pinah:
I.	vsi delavci, ki delajo samo dopoldan	2618
II.	vsi delavci v delovnih skupnostih, ki delajo
samo dopoldan	782
III.	samo delavci, ki delajo v čistih organizacij-
skih enotah ne glede na TO in DS	583
IV.	samo delavci, ki delajo v. čistih organizacij-
skih enotah delovnih skupnosti	266
V.	čiste organizacijske enote v TO s samo dopol-
danskim sistemom dela in vsi delavci v delovnih
skupnostih, ki delajo samo dopoldan	1099
I. Varianta:
V	celoti pomeni ta varianta uvedbo četrte izmene dela,
katere najpomembnejša razlika od ostalih treh je drug
pričetek in konec dela (poleg 6., 14. in 22. ure). Drug
pričetek in konec dela imata za posledico:
1.	pri prevozih na delo:
Slika migracijskega dnevnega dotoka se pri opazovanju
delavcev, ki delajo samo dopoldan glede na oddaljenost
prav nič ne zmanjša. Delavci, ki delajo samo dopoldan
se po oddaljenosti od Železane razporejajo prav tako
kot delavci, ki delajo v turnusih.
Od skupaj 3752 ljudi, ki so uporabniki javnih prevoznih
sredstev (odštetih je 69, ki se vozijo na delo z osebnim
avtomobilom) jih dela samo dopoldan 1715. Z organizi-
ranim prevozom Železarne Jesenice je omogočen pra-
vočasen prihod na delo 817 ljudem, ki tudi glede na
oddaljenost in razvejenost migracijskega dotoka pora-
bijo relativno malo časa za prihod na delo. Bistvo
organiziranega prevoza, ki ga organizira Železarna, je v
tem, da redne avtobusne linije teh relacij v taki meri ne
morejo pokrivati. Od vseh delavcev, ki so vozači organi-
ziranega prevoza, jih 393 dela samo dopoldan. Ti so
uporabniki vseh desetih relacij organiziranega prevoza
in tudi vseh vstopnih postaj.
Organiziran prevoz ŽJ:
04 СЧ — (N
+ + + +
.	¿ iT, rt VC
л	c o •= Ü « Sž
:=г	X c c c c
u	^ u" O o D o „
-2	ccEEEE-Š
D	£	E N _N N ,N	«
Cć.	~	ra ra	"" "" t/>
(Л	'S. <N	rr. ГЛ	O
Breznica	41	-	10	9	24	-	3
Podbrezje	29	-	12	8	11
Kropa	7	-	4	3	7	-1
Zasip	56	-	11	13	22	-	1
Krnica	46	-	16	12	21	2	3
Breg	30	-	17	6	17	2
Begunje	20	-	10	7	18	1	1
Radovljica	96	-	16	17	44	2	2
Sp. Gorje	47	-	13	6	19	-	3
Jav. Rovt	21	-	6	8	16-	-	-
_393 - 115 89 199 7 14
Pomaknitev delovnega časa za delavce, ki delajo samo
dopoldne in se vozijo z avtobusi organiziranega prevoza
Železarne Jesenice, zahteva:
-	spremembo v voznem redu teh avtobusov in sicer
tako, da bodo avtobusi poleg obstoječih prihodov in
odhodov ob 6., 14. in 22. uri vozili še dvakrat dnevno:
ob kasnejši uri samo prihod na delo in osem ur kasneje
samo odhod z dela. Po tej varianti jé zelo verjetno, da
bodo avtobusi ob 6. in 14. uri vozili precej prazni.
V stroških smo za leto 1982 planirali 36,410.044 dinar-
jev za organiziran prevoz. Upoštevajoč ponovitev vseh
linij ob dveh dodatnih časih, stroški narastejo za 33%.
Situacija, v kakršni smo, kar zadeva distribucijo bencina
in množično preorientacijo na uporabo javnih komuni-
kacijskih sredstev, pravzaprav ne dopušča iskanje dru-
gih prevoznih načinov in preorientacije ljudi iz organizi-
ranih prevozov na druga prometna sredstva, še posebej
ne zato, ker je iz razpredelnice organiziranih prevozov
in relacij razvidno, da ne gre za zanemarljivo malo ljudi,
ki bi se morali preusmeriti.
2.	pri načinih varstva:
Otroci delavcev, ki delajo samo dopoldne, so udeleženci
prav vseh vzgojnovarstvenih programov v šolah in
vrtcih v vseh petih občinah.
Sprememba delovnega časa njihovih staršev zadeva
spremembo urnika vzgojno-varstvenih programov v
vseh registriranih šolah in vrtcih. Pri tem je potrebno
zopet osvetliti odnos med organiziranimi oblikami var-
stva in sistemi dela staršev, ki je, da se organiziranih
oblik varstva udeležujejo bolj tisti otroci, katerih starši
delajo samo dopoldne, kot tisti, ki delajo v turnusnih
sistemih, tu gre zlasti za varstvo predšolskih otrok v
vrtcih.
Sprememba delovnega časa staršev, ki delajo samo
dopoldan pomeni:
1.	ustrezno prilagoditev urnika varstva v vrtcih že
vključenih otrok (306 otrok - v 12 vrtcih občine Jese-
nice, v 1 vrtcu občine Tolmin, v 7 vrtcih občine Radov-
ljica, v 1 vrtcu občine Tržič in v 2 vrtcih občine Kranj).
2.	dodaten pritisk na organizirano varstvo predšolskih
otrok zaradi zdaj neorganiziranih oblik varstva predšol-
skih 'otrok, ki postanejo nenadoma izredno nezanes-
ljive:
-	privatno, neorganizirano varstvo;
-	izmenično varstvo zakoncev za predšolske otroke, ko
se sedaj delavec s samo dopoldanskim delom menja z
zakoncem, ki dela v turnusu, v 128 primerih otrok.
3.	za šolske otroke podaljšanje delovnika oddelkov
podaljšanega bivanja za 84 otrok (od skupaj 136 otrok,
ki so udeleženci PB) v 9 različnih šolah v petih občinah.
4.	za tiste šolarje, ki sedaj niso vključeni v nobeno od
oblik varstva, ki jih izvaja šola in so v času, ko ni
šolskega pouka, do prihoda staršev z dela brez varstva,
se čas brez varstva poveča. Od 249 šolarjev, ki jih je
sedaj brez varstva, jih je več kot polovica (138) otrok
delavcev, ki delajo samo dopoldan. Ker je položaj
šolskih otrok brez varstva posebej značilen za delavce,
ki delajo samo dopoldan in ki so se očitno sprijaznili s
tem, da dnevno krajše samO-varstvo otrok ni nič poseb-
nega, se utegne ob spremembi njihovega delovnega časa
to spremeniti.
5.	za skupino 585 otrok do 15. leta starosti, ki so otroci
delavcev , ki delajo samo dopoldan in ki nimajo organi-
ziranega varstva (746 jih to ima), nastane relativno
večja (glede na pomik delovnega časa) vrzel v njihovem
varstvu, ki bi jo moralo v več kot polovici primerov
ustrezno nadomestiti družbeno organizirano varstvo, z
odpiranjem novih kapacitet v vrtcih in oddelkih podalj-
šanega bivanja ter z objektivno in nujno daljšim obrato-
vanjem teh kapacitet.
6. eden najtežavnejših problemov staršev šolarjev, je
čas šolskih počitnic, ko družbeno organizirana skrb za
šolanje docela usahne. Zato je struktura in prikazova-
nje organiziranega varstva šolskih otrok neprimerljiva z
varstvom predšolskih otrok v vrtcih. Tu odigrava po-
sebno vlogo podatek, da se starši 980 otrok, ki obisku-
jejo celodnevno šolo za 863 (88%) otrok, vsaj eden od
njih turnusno menja najbolj verjetno na način, ki odgo-
varja bolj izmenični prisotnosti pri otroku kot temu, da
bi bila zakonca odsotna od doma skupaj. S tendenco
sistemov dela delavcev in njihovih zakoncev, ki imajo
otroke, da so bolj ciklusno navzkrižni, kot istosmerni,
kot kaže tabela, bi kazalo verjeti, da so sistemi dela
starševsko odgovornih delavcev zelo občutljiva tema,
pri kateri ni mogoče več reči, da so objektivno dana
kategorija, ker če že gotovo niso poljubno izbrana,
potem so subjektivno korigirana.
Sistemi dela obeh staršev nepreskrbljenih otrok (izvzeti
so tisti otroci, za katere varstvo ni potrebno) je:
delavec zakonec	drugače,
samo	turnus
dop.
samo dop. 492	839 1331
drugače turnus 784	1015 1799
1276 1854 3130
Dejansko je mogoče pričakovati, da bo varstvo otrok ob
pomaknitvi delovnega časa, glede na pomen, ki ga ima
pri starševsko odgovornih delavcih, postalo zelo proble-
matično z vidika pritiskov na sedanje kapacitete pa tudi
oblike družbeno organiziranega varstva.
3. Prehrana med delom:
Variantni primer 2618 delavcev, ki delajo samo dopol-
dan in pomaknejo svoj delovni čas v dnevno svetlobo,
predvideva, da se bo najmanj za toliko časa pomaknil
tudi čas malic proti opoldanski uri. Najmanj za toliko
časa zlasti zato, ker bodo delavci pred prihodom na delo
uspeli doma zajtrkovati. Odvisno od velikosti časovnega
zamika lahko programiramo čas malic in tudi izbor
malice (delikatese, topli obrok).
Delavci po dninah na dan, računano na sistem dela:
dopoldan popoldan ponoči
samo dopoldan	2.618	-	-
samo popoldan	-	85	-
2/5+2	504	504
3/5+2	253	253	253
3/4+1	392	392	392
3/6+2	28	28	28
ostalo_44	44_-
3.839 1.306 673
+392 iz sistema 4+1, ki jih je prostih, skupaj 6.210.
Iz razpredelnice prisotnosti delavcev po dninah na obi-
čajni delovni dan ugotovimo, da poleg samo dopoldan-
skih delavcev dela dopoldan še 1.221 delavcev. Pregled
samo dopoldanskih delavcev po temeljnih organizacijah
in delovnih skupnostih ter dalje po oddelkih in sektorjih
kaže, da se ta sistem dela fizično oziroma lokacijsko ne
omejuje, kar pomeni, da sprememba delovnega časa
pomeni tudi spremembo v delitvi hrane prav v vseh
kantinah: prvič glede časa delitve malic in drugič glede
vrste malic.
Topli obrok sedaj uživa 2.300 delavcev dnevno v vseh
treh izmenah skupaj, kar predstavlja v številu vseh
prehranjevalnih načinov na delu 36%. Ta številka od-
govarja tudi kapacitetam kuhinje družbene prehrane. Iz
raziskave prehrambenih navad železarjev med delov-
nim časom dalje povzemamo, da je 72% delavcev Žele-
zarne zainteresiranih za topli obrok, vendar ob pogoju,
da bi se kvaliteta toplega obroka izboljšala. Pod kvali-
teto si železarji predstavljajo: raznolikost hrane (sedaj
enoličnost), okusnost (sedaj pravijo, ni okusna), svežo
hrano (sedaj postana) in daljše kolobarjenje jedilnika
sploh. V variantnem primeru pomaknitve delovnega
časa 1.618 delavcev, ki delajo samo dopoldan, se bb
odvisno od zgodnejšega do poznejšega pričetka delov-
nega dne, potreba po toplih obrokih, absolutno pove-
čala; pričetek dela ob 8. uri pa že postavlja zahtevo po
vlogi tople malice kot kosila. Ta dnevni obrok namreč
glede na poznopopoldanski prihod domov odpade. Pre-
mik delovnega časa zahteva v vseh kantinah časovno
daljšo distribucijo hrane, odvisno od razlike med prvim
in drugim pričetkom dela (obstoječih turnusnih delav-
cev in novih samo dopoldanske izmene) pa tudi novo
pripravo toplih obrokov in nov transport. Po tx'eni
deležev je za turnusne sisteme potrebno pripraviti pri-
bližno 436 toplih malic, za kasnejšo samo dopoldansko
izmeno pa od 1042 do 2461 toplih malic (odšteti so tisti,
ki v Železarni iz zdravstvenih razlogov toplih malic
nikoli ne jejo).
4. Vpliv na življenjski standard delavca:
Prevzemanje bolj organiziranih oblik varstva otrok, ki,
če bodo uspele zapolnjevati vrzeli v neorganiziranem
varstvu, ima najbolj direkten vpliv na družinski prora-
čun. Socialno ekonomski položaj naše družbe ni tak, da
bi bilo mogoče pričakovati od zaposlovanje žena, ki
njim in njihovim družinam pomeni realno ekonomsko
materialno varnost. V družinah železarjev je zaposle-
nost žensk, ki imajo nepreskrbljene otroke 90%, med-
tem ko je pri vseh družinah ta delež 2% nižji (88%). To
tudi nekako pomeni, da obstoj nepreskrbljenih otrok,
mlajših od 15. leta, nikakor ne znižuje deleža zaposle-
nih žena.
Indirekten vpliv na življenjski standard delavcev pred-
stavlja dejstvo, da bodo bremenitve čistega dohodka
(sklada sredstev splošne in skupne porabe) ter njego-
	časopis za kritiko znanosti/58/59/20
vega bruto osebnega dohodka večje. Vpliv na to ima
materialni značaj organiziranih prevozov na delo, pre-
hrane na delu, vzgojnovarstvenih kapacitet, katerim bo
potrebno razširiti vire financiranja.
5. Organizacijski vidik
Uvedba četrtega pričetka dela oziroma četrte izmene+,
ki deloma seže v prvo in deloma v drugo, vendar v
zmanjšanem obsegu, predstavlja na nivoju vodenja de-
lovnih procesov novi vidik koordinacije. Organizacijske
enote v Železarni imajo že sedaj nekatere po pet in tudi
šest sistemov dela, ki pa so troizmenske ali z manj
sistemi dela dvoizmenske, njihovi koordinatorji so v
prvem primeru trije izmenski vodje. Ne glede na si-
steme dela, v katerih delavci delajo, pripadejo odgovor-
nosti izmenskega vodje. V teh primerih se vodstvena
linija določa po izmeni in ne po različnih sistemih dela.
Ob uvedbi četrte, vmesne izmene v tistih mešanih orga-
nizacijskih enotah, obratih, oddelkih, ki že imajo štiri
oz. več sistemov dela in torej tri izmene, se pojavi
vprašanje koordinacije med izmenama in vodenje dela
kot tipično vodstveno vprašanje, ki ga bodo morali
razreševati obstoječi trije izmenski vodje, oziroma na
novo uvedeni 4. izmenski vodja.
II. Varianta:
Samo delovne skupnosti, vsi ki delajo samo dopoldan -
782 delavcev.
Samo dopoldansko delo v delovnih skupnostih pred-
stavlja manj kot 80% od vseh, ki delajo v Železarni
samo dopoldan.
1.	Prevozi na delo:
V delovnih skupnostih je 129 uporabnikov organizira-
nih prevozov Železarne, razporejenih po vseh 10 relaci-
jah.
Breznica	14
Podbrezje	15
Kropa	2
Zasip	14
Krnica	14
Breg	12
Begunje	8
Radovljica	41
Spodnje Gorje	12
Javorniški Rovt	.	3
Razen relacije iz Radovljice so vse druge maloštevilne,
tako da je vprašljiva racionalnost organiziranih prevo-
zov za te delavce. Vendarle bi bila smer prihodov iz
Radovljice pravzaprav edina, za katero obstajajo pogo-
sti redni avtobusi, kar pa prav za ostale relacije ni
mogoče reči. Prednosti organiziranega prevoza ŽJ so,
kot je že povedano v tem, da omogoča delavcem rela-
tivno hiter prihod na delo od tam, kjer sicer ni organizi-
ranih pogostih rednih avtobusov.
+ »Četrta izmena« je operativen izraz, ki smo ga uporabili
samo za namene te raziskave, pri čemer nam je klasifikacijski
vidik pričetek dela, torej: pričetek dela ob 6. - prva izmena, ob
14. - druga izmena, ob 22. - tretja izmena, kakršenkoli drug
pričetek dela med 6. in 8. uro - četrta izmena.
28,26% delavcev delovnih skupnosti hodi na delo peš,
ostali (71,74%) so vezani na eno od prometnih sredstev
(od tega 16,24% na organiziran prevoz Železarne,
35,42 na redni avtobus, mestni avtobus in vlak in 7,03
na osebni avto).
2.	Varstvo otrok v vrtcih in šolah
Delavci delovnih skupnosti imajo 267 nepreskrbljenih
otrok, ki obiskujejo 32 različnih šol in vrtcev in eno
ustanovo, ki je izven območja petih občin.
233 otrok obiskuje jeseniške vzgojnovarstvene usta-
nove ter oddelke podaljšanega bivanja in celodnevne
šole, 29 otrok obiskuje te ustanove v radovljiški občini
in pet otrok v občini Kranj.
Znotraj stihijske razporejenosti otrok po šolah in vrtcih
je še razporejenost teh otrok po različnih letih starosti,
ki ne daje misliti, da bi bilo možno prilagojen vzgojno-
varstveni program ob pomaknitvi delovnega časa njiho-
vih staršev skoncentrirati v nekaj manjših oddelkih.
Delavci delovnih skupnosti imajo poleg tega 209 nepre-
skrbljenih otrok do 15. leta, za katere varstvo ni organi-
zirano in ki so večinoma potencialni iskalci vzgojnovar-
stvenih uslug v šolah in vrtcih, v linearni zvezi s pomi-
kom delovnega časa.
3.	Prehrana na delu
Prehrana na delu za delavce delovnih skupnosti zahteva
manjše organizacijske spremembe glede distribucije
hrane in transporta, ker delavci delovnih skupnosti veči-
noma gravitirajo k eni sami kantini (v ŽIC).
Razlika je v tem, da bi morala kuhinja družbene pre-
hrane pripraviti od zdajšnjih 1500 toplih obrokov, za
dopoldansko izmeno 1.219 toplih obrokov za turnusne
sisteme dela, ki na običajen delovni dan delajo dopol-
dan in od 281 do 782 toplih obrokov za 4. izmeno
delavcev delovnih skupnosti nekaj ur kasneje.
4.	Organizacijski vidik
a)
Kvalifikacijska in izobrazbena struktura delavcev de-
lovnih skupnosti še zdaleč ni istovetna z delitvijo na
delavce in uslužbence. V bistvu je združevanje v te-
meljne organizacije in delovne skupnosti premagalo
arhaično obliko delitve na ene in druge. Na podlagi
podatkov lahko rečemo, da samo dopoldanski sistem
dela ni statusni simbol nekdanjih uslužbencev oziroma
njihov privilegij. Pomaknjeni delovni čas samo za de-
lovne skupnosti in to delavcev, ki delajo v individual-
nem sistemu dela, je lahko vir nove in umetne socialne
diferenciacije, ki prestopi mejo poglobljene delitve med
delavci temeljnih organizacij in delovnih skupnosti.
b)
Ker gre za relativno manjše število ljudi, ki so pretežno
organizirani v sektorje delovnih skupnosti in njihove
oddelke, četudi so znotraj 16 sektorjev delovnih skup-
nosti 4 organizacijske enote s po petimi sistemi dela, je
organizacija dela znotraj teh enot verjetno eden naj-
manjših problemov. Toda le tedaj, ko bi prestop kom-
pletnih organizacijskih enot s samo dopoldanskim siste-
mom dela postal pravilo, ki ne dopušča izjemnih situa-
cij, ki jih zahteva delovni proces v temeljnih organizaci-
jah. Sicer pa v kolikor delovni proces v temeljnih orga-
dnizacijah determinira obstoj prvega sistema dela ozi-
roma prve izmene v delovnih skupnostih, vendar samo
deloma, pomeni pomik delovnega časa znotraj ene or-
ganizacijske enote uvedbo 4. izmene dela, oziroma
drobljenje njene organizacijske strukture.
Individualni sistem dela samo dopoldan se fizično veže z
individualnim sistemom samo popoldan, v katerem dela
po podatkih raziskave 48 delavk v delovnih skupnostih.
Njihov delovni čas zahteva odločitev o skrajševanju,
dveurni obojni prisotnosti oziroma o fizični prerazpore-
ditvi del in nalog.
5. Produktivnost dela
Povzetek že večkrat ugotovljene povezave organizacije
dela in motivacije delavca s produktivnostjo dela kaže
na možnost zviševanja produktivnosti dela s pomikom
delovnega časa, kar pa nujno zahteva spremembe v
organizaciji delitve dela. Značaj dela v delovnih skup-
nostih je v zelo majhni meri namenjen individualnim
uslugam delavcev (oddelek za družbeni standard, qdde-
lek za zdravstveno in socialno varstvo, oddelek za kadre
in oddelek za osebne dohodke), kar pomeni, da argu-
menti za časovno neposredno zadovoljevaje individual-
nih potreb delavcev obeh izmen ne igrajo posebne
vloge.
III. Varianta:
Vse čiste organizacijse enote (s samo dopoldnskim de-
lom) v temeljnih organizacijah in delovnih skupnostih —
583 delavcev.
V tem variantnem primeru gre za 21 organizacijskih
enot, ki delajo samo dopoldan in sicer:
____obrati, oddelki št. delavcev
v TO Jeklarna	1	10 delavcev
v TO Livarna	3	71 delavcev
v TO Vratni podboji	2 ■ 16 delavcev
v TO Elektrode	1	8 delavcev
v TO Remontne del'.	2	102 delavcev
v TO Vzdrževanje	2	21 delavcev
v TO Transport	1	89 delavcev
v KO-FI	3	185 delavcev
v DS KSI	2	15 delavcev
v DS ETN	4	66 delavcev
583 delavcev
1.	Prevozi na delò
Pogostost uporabe prometnih sredstev:
33,7% ali 197 ljudi hodi na delo peš,
3.1,2% ali 182 ljudi z mestnim avtobusom,
16,2% ali 95 ljudi z avtobusi oganiziranega prevoza ŽJ,
11,6% ali 68 ljudi z rednimi avtobusi,
5,6% ali 33 ljudi z vlaki,
2,0% ali 12 ljudi z osebnim avtomobilom.
Štirje posamezniki svoj prihod na delo kombinirajo z
dvema načinoma.
Delavci, ki se vozijo z avtobusi organiziranega prevoza
ŽJ, so razporejeni po vseh 10 relacijah.
Breznica	11
Podbrezje	5
Kropa	2
Zasip -	14
Krnica	6
Breg	8
Begunje	3
Radovljica	30
Spodnje Gorje	11
Javorniški Rovt	5
Vstopajo na 31 različnih vstopnih postajah.
Z vlakom, ki vozi iz smeri Nova Gorica se pelje 23 ljudi,
s tistim iz Ljubljane pa 10 ljudi.
2.	Prehrana na delu
predstavlja manjše število dodatnih toplih obrokov, do
374. Problem ne zadeva bistveno kapacitet kuhinje, pač
pa distribucijo in transport. Glede na vključene te-
meljne organizacije gre za spremembo v predvidoma 6
kantinah.
3.	Varstvo otrok
Skupina delavcev, ki dela v enosistemskih organizacij--
skih enotah ima 450 otrok, od tega 344 otrok do
petnajstega leta starosti, za katere predvidevamo po-
trebo po varstvu.
Med 583 delavci je 460.poročenih (78,9%). Stopnja
nezaposlenih zakoncev je 12,38. V družinah z zaposle-
nostjo obeh staršev je 313 otrok do 15. leta starosti.
samo
oba samo dopoldan
dopoldan "fugace ^upaj
-oz.
turnus
vrtec 32 43	75
COŠ 17 61	78
PB 5 5	10
stari starši 36 39	75
privatno 6 9	15
izmen, varstvo - 16	16
brez 17 25	42
113 200	313
11 otrok, kar predstavlja komaj 3% vseh otrok te
skupine delavcev, varuje eden od staršev, ki ni zaposlen.
Tu imamo opravka z minimalno stopnjo funkcionalne
nezaposlenosti zakoncev.
Organizirano varstvo predšolskih otrok je tudi tu bolj
značilno za otroke delavcev, ki delajo skupaj s svojimi
zakonci samo dopoldan. Starši 113 otrok so zaposleni
samo dopoldan, medtem ko se starši 200 otrok popol-
noma nasprotno (samo dopoldan - samo popoldan) ali
deloma navzkrižno (samo dopoldan - dvoizmensko
delo) ali večinoma navzkrižno (sarno dopoldan - troi-
zmensko delo) menjajo. Kombinacijo samo dopoldan-
skega dela z enim turnusom v družini glede varstva
otrok pomeni možnost izmeničnega varstva; za predšol-
ske otroke kot pretežno obliko varstva, za šolske otroke
izmenično odsotnost staršev od doma.
43,23% predšolskih otrok te skupine delavcev je vklju-
čenih v vzgojnovarstvene programe v vrtcih, kar je v
primerjavi z deležem, ki ga imajo otroci železarjev v
organiziranem varstvu nasploh, nekoliko več.
Izmed neorganiziranih načinov varstva predšolskih
otrok lahko pričakujemo, odvisno od velikosti spre-
membe delovnega časa, od 6 do 22 otrok, ki se bodo
verjetno pojavili pred vrati vzgojnovarstvenih ustanov.
Šolskim otrokom bo potrebno prilagoditi vzgojnovar-
stvene programe vil ustanovah na območju jeseniške
in radovljiške občine.
V	skupini šolanja je 40 otrok zdaj brez varstva. Potreba
po vzgojnovarstvenih kapacitetah v šolah bo narasla za
približno 30% otrok, ki se jim dnevno krajše samovar-
stvo podaljša, oziroma ki jim izmenično varstvo staršev
odpade glede na dolžino pomaknjenega delovnega časa.
4. Organizacijski vidik
Na nivoju delovne organizacije pomeni pomik delov-
nega časa uvedbo 4. izmene dela, z vidika organizacij-
ske enote pa ta 4. izmena ne predstavlja novega režima
dela. V tem je prednost prestopa kompletnih organiza-
cijskih enot; v katerih vsi delavci delajo samo donoldan.
IV.	Varianta:
Samo organizacijske enote v delovnih skupnostih z
enim sistemom dela - 266 delavcev
1.	Prevozi na delo
Problemi organiziranih prevozov za 34 ljudi se lahko
rešujejo samo individualno.
2.	Prehrana med delom
Distribucija in transprot hrane zadeve samo eno kan-
tino. Kuhinja predvidoma pripravi največ 171 toplih
obrokov več za dopoldansko izmeno, ampak za ka-
snejšo uro.
3.	Varstvo otrok
Ta skupina delavcev ima, ugotovljeno po metodi inter-
polacije, 156 nepreskrbljenih otrok..
50 otrok je udeležencev organiziranega varstva v šolah
in vrtcih v 3 občinah: Jesenice, Radovljica, Kranj.
V	jeseniški občini je:
v 4 celodnevnih šolah	22 otrok
v 1 oddelku podaljšanega bivanja	1 otrok
v 7 WZ	'	16 otrok.
V	radovljiški občini je:
v 1 celovnevni šoli	2 otroka,
v 1 oddelku PB	1 otrok,
v 3 WZ	7 otrok.
V	kranjski občini je:
v 1 vrtcu	1 otrok
Neobhodno je individualno reševanje posameznih pri-
merov organiziranega varstva. Prvič, kar zadeva razšir-
janje obstoječih kapacitet varstva in drugič, nove kapa-
citete varstva po šolah in vrtcih za 30% nepreskrbljenih
otrok te skupine delavcev (46 otrok).
4.	Organizacijski vidik
Prednosti so v spremembi delovnega časa kompletnih
organizacijskih enot.
V.	Varianta:
Vsi delavci v delovnih skupnostih, ki delajo dopoldan,
in delavci v enosistemskih organizacijskih enotah v te-
meljnih organizacijah (1099)
1.	Prevozi na delo
370 delavcev hodi na delo peš,
343 delavcev se vozi z mestnim avtobusom,
-178 delavcev z avtobusi organiziranega prevoza Žele-
zarne,
128 delavcev z rednimi avtobusi,
62 delavcev z vlakom,
22 delavcev z osebnim avtomobilom.
Štirje posamezniki uporabljajo za svoj prihod na delo
dvoje prometnih sredstev.
Delavci, ki se vozijo z avtobusi organiziranega prevoza
ŽJ so razporejeni po vseh desetih relacijah.
Breznica	20
Podbrezje	16
Kropa	3
Zasip	20
Krnica	18
Breg	16
Begunje	9
Radovljica	52
Spodnje Gorje	18
Javorniški Rovt	6
Organiziran prevoz ŽJ in vlak, ki skupaj pripeljeta na
delo 240 delavcev, v največji meri odločata o začetku
delovnega časa te skupine delavcev, ki ne more biti pred
8. uro zjutraj. Nekoliko ugodnejši pričetek delovnega
dne zahteva spremembo voznih redov železniškega pro-
meta in nove avtobuse za organizirani prevoz ŽJ.
2.	Prehrana na delu
Kuhinja družbene prehrane pripravi deljeno enkrat
1204 tople obroke za turnusne delavce na dopoldanski
izmeni in od 396 do 1022 obrokov (odšteti so tisti
delavci, ki iz zdravstvenih razlogov ne jejo) za celo-
dnevno izmeno delavcev. Izhajajoč iz ovir, ki jih pred-
	časopis za kritiko znanosti/58/59/21
stavlja prevoz na delo, kar zadeva pričetek dela celo-
dnevne izmene je številka 1022 dodatnih toplih obro-
kov najbolj verjetna.
3. Varstvo otrok
V tej skupini je 615 nepreskrbljenih otrok do 15. leta
starosti.
162 predšolskih otrok je v 19 vrtcih na območju občin
Jesenice, Radovljica, Tržič in Kranj.
Razporejenost otrok po vrtcih in občinah je obsežna,
znotraj te razporejenosti je, upoštevajoč vzgojnovar-
stvene programe, razporejenost po starosti stihijska.
Poleg v organizirano varstvo v vrtcih vključenih otrok je
pri tej skupini delavcev še 240 otrok, za katere določene
oblike varstva, ki so pogojene z delovnim urnikom
staršev, odpadejo. Gre za približno 60 otrok, ki čakajo
na vzgojnovarstvene usluge v vrtcih.
267 otrok z neorganiziranimi načini varstvo do 15. leta
starosti varujejo:
-	v 15 primerih zakonec , ki ni zaposlen,
-	v 21 primerih privatno, neorganizirano,
-	v 58 primerih stari starši,
-	v 138 primerih zakonci, ki se izmenično menjajo,
-	35 otrok pa je brez varstva.
Pri tej skupini postane za 50% otrok način varstva manj
zanesljiv, oz. celo nezanesljiv.
Zaključki
Različne variante, ki se gibljejo po številu delavcev in
organizacijski razporeditvi, nakazujejo, da so stroški
uvedbe 4. izmene za večje skupine ljudi manjši, za
manjše skupine ljudi pa glede na posameznika hitro
naraščajo. Ob predpostavki, seveda, da je kvaliteta
zadovoljevanja enih in istih potreb enaka za vse skupine
delavcev. Vendar je mogoče nakazati dvoje problemov:
-	na eni strani organizirane družbene dejavnosti ozi-
roma splošno, terciarni sektor ni na tej stopnji material-
nega razvoja, da bi mogel brez bistvenih sprememb in
dodatnih kapacitet prevzeti zadovoljevanje potreb de-
lavcev, ki so jih sedaj reševali zasebno. Posebej na to
kaže I. variantni primer, ki zadeva celo skupino samo
dopoldanskih delavcev.
-	na drugi strani pa možnost manjših skupin za prestop
v novi delovni čas povzroča bojazen, da bomo katego-
rije kvalitete življenja zanemarili na račun previsokih
stroškov in jih še tiste, ki bi jih bilo mogoče organizi-
rano reševati, prepustiti stihijskemu reševanju posa-
meznikov kot njihovih zasebni problemov.
-	vprašanje koordinacije na občinskem nivoju glede
kapacitet varstva in prevozov.
Različne variante, ki so v analizi že podrobno opi-
sane, prikazujemo tudi v odločitveni tabeli. Z njo že-
limo na sistematičen način prikazati vse bistvene značil-
nosti posameznih variant. Želimo, da tabela pomaga
pri:
-	rezimiranju celotnega gradiva in
-	odločanju o premiku delovnega časa.
Pri tem naj opozorimo, da taka preglednica ne more
podajati vseh podatkov, njihovih povezav in izpeljav.
Zato je nujno, hkrati s svojo preglednostjo, tudi nepo-
polna. Torej si z njo lahko pomagamo le, če temeljito
poznamo celotno analizo. Odločanje samo na podlagi
preglednice, brez vpogleda v analizo, je lahko nevarno.
V zvezi z dokončno odločitvijo predlagamo nadaljnjo
evaluacijo podatkov in vprašanj s strani strokovnjakov
za:
-	prevoz,
-	družbeno prehrano,
-	otroško varstvo in
-	organizacijo.
Opomba:
Kot je iz definicije problema raziskave razvidno, je
predmet raziskave premik delovnega časa le določenih
delov Železarne (bolj ali manj številnih, to je pač odvi-
sno od dokončne odločitve), saj so kot potencialni
nosilci sprememb evidentirani vsi tisti delavci, ki delajo
samo dopoldan. Torej se raziskava ni ukvarjala z vpra-
šanjem enotnega premika pričetka dela za vse delavce,
kar je v Sloveniji pogost odgovor delovnih organizacij v
zvezi z znanim premikom ure 27. marca. Mislimo, da to
tudi ni bilo potrebno, saj je za takšno premaknitev
potrebno rešiti le nekaj tehničnih problemov v zvezi s
prevozi - natančni podatki o prevozih za vse delavce
Železarne pa so prav tako razvidni iz pričujoče analize.
Op. redakcije:
Raziskava je izdelana v Železarni Jesenice, Kadrovski
sektor, Odd. za ind. psihologijo, 1983
UDK: 331. 81/497.12
Jesenice, delovni čas, materialne možnosti, položaj de-
lavca
Liljana Vegnuti
Delovni čas (raziskava možnosti pomaknitve delovnega
časa v železarni Jesenice)
Pomakni tev delovnega časa vpliva na štiri splošna po-
dročja, ki neposredno zadevajo: materialne možnosti
delovne organizacije, organizacijsko tehnološko pove-
zanost znotraj delovne organizacije in navzven, življenj-
ski standard delavca in produktivnost dela. Soočili smo
se na eni strani z dokaj kompleksnim odnosom mate-
rialnih možnosti in s temeljnim vprašanjem, ali je orga-
nizacija sedanjega delovnega časa res najboljša. Na
osnovi raziskave je mogoče nakazati dvoje problemov.
Na eni strani organizirane družbene dejavnosti oziroma,
splošno, terciarni sektor ni na tej stopnji materialnega
razvoja, da bi mogel brez bistvenih sprememb in dodat-
nih kapacitet prevzeti zadovoljevanje potreb delavcev,
ki so jih sedaj reševali zasebno. Na drugi strani pa
možnost manjših skupin za prestop v novi delovni čas „
povzroča bojazen, da bomo kategorije kvalitete življe-
nja same merili na račun previsokih stroškov in jih še
tiste, ki bi jih bilo mogoče organizirano reševati, prepu-
stili stihijnemu reševanju posameznikov kot njihovih
zasebnih problemov.
UDK: 331.81/497.12
working hours, resources, status of worker
Liljana Vegnuti:
Working Hours (Study of possibilities to shift the wor-
king hours in Ironworks Jesenice).
Shifting of working hours influences four general sphe-
res which directly concern: work organization's resour-
ces, its internal and external organization of technology,
worker's standard od living, and the productivity of
work. We were confronted with the complexity of re-
sources on one hand and with basic question, whether
the present organisation of working hours was actually
most appropriate. The study points at two problems. On
one hand the organized social activities or generally the
tertiary sector (public services) has not reached such a
level of material development that would enable it to
meet the needs of workers which have been until now
resolved privately, without essential changes and addi-
tional capacities. On the other hand, the capability of
minor groups to accept the new working hours causes
some fear that the very categories of life's quality will be
measured through elevated expenditures and, moreo-
ver, those which could have been solved in an organized
way would be left over to individuals as their private
problems.
Vassili Kandinsky Violet, 1923
	časopis za kritiko znanosti/58/59/22
UDK: 723:333.32
Socialni in ekonomski vidiki
y stanovanjskem gospodarstvu
Srna Mandič
UVOD
Osnovni namen naloge * je bil vzpostaviti pojmovno
teoretski instrumentarij za analizo stanovanjskega po-
dročja v nekaterih njegovih socioloških implikacijah oz.
natančneje v tistih dimenzijah, ki zadevajo uveljavlja-
nje principa solidarnosti. Pri tem smo se soočili s pro-
blemom, da je stanovanjsko gospodarstvo kljub temu,
da je velikega družbenega pomena tako glede deleža, ki
ga predstavlja v celotnem družbenem proizvodu in v
strukturi nacionalne ekonomije, kakor tudi glede zago-
tavljanja socialne varnosti in sploh materialne osnove
bivanjskih pogojev oz. »kvalitete'življenja« posamezni-
kov in družbenih skupin in tudi socialne distribucije teh
pogojev, sámo teoretsko dokaj deficitarno koncipirano,
zlasti v svojih socioloških dimenzijah.
Večina kritičnih prispevkov naše urbane sociologije se
je v novejšem času usmerila h kritiki proizvodov so-
dobne arhitekture, še posebej novih sosesk, v smislu
njihove deficitarnosti. Kot ugotavlja I. Rogič gre v
pretežni meri za humanistično kritiko na fenomenološki
ravni (atomiziranost, uniformiranost, izoliranost življe-
nja v novih soseskah, odsotnost družabnih prostorov
kot pogojev socialne integracije v soseskah, neustrezna
zastopanost terciarnih dejavnosti kot posledica oninga
itd.), veliko manj in vsekakor ne dovolj pa za analizo
samega procesa proizvodnje, ki take proizvode tudi
pogojuje. Po drugi strani pa analize samega procesa
proizvodnje upoštevajo zlasti arhitekturne, geodetske,
urbanistične in nekatere ekonomske vidike, veliko manj
pa sociološke.
Na te probleme, ki zadevajo samo teorijo, smo uvo-
doma opozorili zato, ker so bistvenega pomena za kon-
ceptualizacijo in raziskovanje principa solidarnosti na
tem področju, kar je postavljeno kot osnovni smoter oz.
namen te raziskovalne naloge.
Če naj namreč konceptualiziramo in analiziramo celo-
vite učinke stanovanjskega gospodarstva in njegovih
posameznih elementov po kriterijih uveljavljanja prin-
cipa solidarnosti, je potrebno tudi ustrezno konceptuali-
zirati samo področje stanovanjskega gospodarstva v
njegovi dinamiki in odvisnosti od procesa celotne druž-
bene reprodukcije in tò tako, da bo možno celovito
sintetično sociološko raziskovanje tega sicer izredno
kompleksnega in razčlenjenega področja.
Po drugi strani pa je tudi princip solidarnosti, tako
teoretično konceptualno kot tudi empirično razisko-
valno dokaj deficitaren. V tej raziskavi izhajamo iz
konceptualne osnove, ki je bila postavljena v razisko-
valnem projektu »Solidarnost«, ki je v letih 1979 in
1980 na Inštitutu za sociologijo. Ta koncept loči tri
nivoje solidarnosti:
1.	solidarnost primarnih in sekundarnih grup,
2.	solidarnost na sistemski ravni: kot regulativ distribu-
cije presežnega dela zaradi izenačevanja določenih de-
lovnih in življenjskih pogojev vseh članov družbe,
3.	solidarnost na razvojni ravni kot proces konsolidacije
ljudi in skupinam v družbenem gibanju k dolgoročnim
globalnimi družbenim ciljem.
V	raziskavi upoštevamo vse tri nivoje, največji pa je
poudarek na drugem, torej nivoju sistemske solidarno-
sti.
Namen raziskave je opredeliti in operacionalizirati prin-
cip solidarnosti na področju stanovanjskega gospodar-
stva v taki meri, da bo dostopen empiričnemu sociolo-
škemu raziskovanju in reflektiranju ter s tem doprinesti
k celovitejšemu uvidu v to področje, zlasti pa k osvetlje-
vanju njegovih socialnih dimenzij.
Ti razlogi so pogojih tudi izbrano metodološko zastavi-
tev naloge. Zato se v prvem delu naloge usmerjamo v
konceptualizacijo stanovanjskega področja kot procesa
produkcije in reprodukcije prostorsko-socialnih struk-
tur za stanovanje in podajamo pojmovno teoretski mo-
del za analizo tega procesa.
V	drugem delu naloge na osnovi tega modela izvajamo
analize tega procesa ter izpostavimo nekaj bistvenih
problemskih sklopov.
Sele po tem se v tretjem delu naloge omejimo na princip
solidarnosti na tem področju. Izhajamo iz določenega
koncepta solidarnosti v stanovanjski reprodukciji. Na-
loga se zaključi z izpostavitvijo aktualne problematike
solidarnosti v stanovanjski reprodukciji ter ustrezno
operacionalizacijo za namene empiričnega raziskovanja
teh problemov v predvidenem nadaljevanju naloge.
PROCES
STANOVANJSKE
REPRODUKCIJE
- KONCEPTU-
ALIZACIJA
Produkcija in reprodukcija prostorsko-socialnih struk-
tur za stanovanje - model
Pri konceptualizaciji stanovanjskega področja kot pro-
cesa produkcije in reprodukcije prostorsko-socialnih
struktur za stanovanje se opiramo na koncept Vladi-
mir j a Laya.1
S prostorsko-socialnimi strukturami za stanovanje Lay
opredeljuje enote, ki tvorijo fizično predpostavko zado-
voljevanja stanovanjskih in sploh bivalnih potreb ljudi.
Bistvenega pomena je postavka, da so te strukture
hkrati že socialno strukturirane entitete (socialne enti-
tete) v tem, ko predstavljajo oblike prostorske organi-
zacije življenja ljudi. Te enote so: stanovanje, zagradba,
soseska ali del ter v določenem smislu tudi širše enote
kot so naselje, četrt, mesto itd.
Proces produkcije prostorsko-socialnih struktur Lay
opredeljuje kot celoto vseh tistih družbenih dejavnosti,
ki imajo v okviru obče delitve dela za cilj ustvarjati te
strukture. Ta proces nadalje razvija v posamezne faze:
aktivnosti splošnega usmerjanja urbanih procesov (ur-
bana politika), odločanje o ciljih in sredstvih proizvod-
nje teh struktur v konkretnih družbeno-političnih skup-
nostih (proces odločanja v urbani sferi), planiranje in
projektiranje ter aktivnosti izgradnje in vzdrževanja teh
struktur.
Te dejavnosti izvaja konglomerat kolektivnih subjek-
tov, ki so v določenem medsebojnem odnosu in v dolo-
čenem tipu odnosa s sedanjim oz. bodočim uporabni-
kom teh struktur.
Ob predpostavki, da je vladajoči način produkcije pro-
storsko socialnih struktur možno določiti glede na tip
dominantnega družbenega odnosa (etatizem, kapital,
samoupravljanje) oziroma glede na vladajoče oblike
družbene organizacije te produkcije Lay ob primeru
gradnje novih stanovanjskih sosesk nakazuje teore-
tično-hipotetični okvir analize tega odnosa.
Omenjeni koncept, prisoten resda šele v rudimentu,
omogoča neko bistveno prednost: sintetično, celovito
obravnavo stanovanjske reprodukcije. To pa je izredno
pomembno, saj je ta sfera zelo kompleksna, notranje
razčlenjena in heterogena ter fragmentarno obravna-
vana in gotovo sodi med tista področja družbenega
življenja, ki kljub nenehno deklariranim družbenim na-
porom čedalje bolj uhaja učinkoviti družbeni kontroli in
usmerjanju. Poleg tega, da je to že notorično sfera, kjer
so relativno pogosti pojavi kot protipravno prilaščanje,
korupcija, različne malverzacije, neupravičeni privile-
giji in je to sploh mesto kompromitiranja sicer moralno-
politično neoporočnih, se njen relativno velik del regu-
lira v t. i. sivi, nevidni ekonomiji, ki ni posredovana s
trgom in je neulovljiva za tržne in druge družbene
regulatorje. Tretji bistveni element »neulovljivosti«
dela stanovanjske reprodukcije je narava njenega di-
skurza. V njem dominirajo vprašanja gospodarjenja s
stanovanjskim fondom ter temu ustrezne samoupravne
organiziranosti, v novejšem času se pridružujejo tudi
vprašanja organiziranega vpliva »pričakovalcev stano-
vanj« na načrtovanje, izvedbo in predvsem finansiranja
novogradenj v okviru t. i. družbeno usmerjene stano-
vanjske gradnje, bistveno vprašanje distribucije stano-
vanj pa je izrinjeno oz. marginalizirano.
Predlagani koncept stanovanjske reprodukcije omo-
goča, da se posamezni elementi obravnave stanovanjske
reprodukcije povežejo v celovit kontekst, v katerega se
vključujejo tudi »izrinjene teme« stanovanjske repro-
dukcije.
Prav zaradi teh možnosti, ki jih koncept ponuja, smo se
odločili koncept nadalje razvijati za potrebe sociolo-
škega raziskovanja stanovanjske reprodukcije in njego-
vih socialnih implikacij.
Ker pojem prostorsko-socialne strukture za stanovanje
v bistvu zaobsega zbir heterogenih elementov in je torej
možno govoriti o (enovitem) procesu produkcije in
reprodukcije teh struktur le na visokem nivoju abstrak-
cije, samo se odločili omejiti se le na najenostavnejšo
strukturo - enoto stanovanje - ter še naprej razviti
proces produkcije in reprodukcije te strukture in sicer v
smislu temeljnih momentov produkcijskega procesa:
-	produkcija v ožjem smislu,
-	distribucija kot razdeljevanje ustvarjenih produktov
po družbenih zakonih in določitev posameznikovega
deleža v teh proizvodih,
-	potrošnja, v kateri produkti postanejo predmet uži-
vanja, zadovoljevanja potreb. Gre torej za momente
enovitega procesa produkcije in reprodukcije stano-
vanj, momente, ki se medsebojno pogojujejo.
V tem procesu so prisotni določeni elementi, ki jih
lahko izrazimo kot kategorije občega taksonomskega
modela. 2Te kategorije so:
-	ljudje, grupe (kot akterji v tem procesu, kot uporab-
niki),
-	institucije (kot akterji in uporabniki; različni tipi
institucij glede na področje, funkcije, nivoje),
-	aktivnosti (različni tipi, vsebine in nivoji aktivnosti),
-	proizvodi (stanovanja kot končni proizvodi, po-
membni pa so lahko tudi nekateri vmesni in stranski
proizvodi),
-	prostorski, materialni in finančni pogoji,
-	regulatorji (cilji, vrednote in norme - zakoni in iz
njih deducirana obvezna pravila, socialna pravila in
običaji).
Momenti procesa stanovanjske reprodukcije
Proces stanovanjske reprodukcije kot celoto vseh tistih
družbenih aktivnosti in dejavnosti, ki imajo v okviru
obče delitve dela za cilj ustvarjati prostorsko-socialne
strukture za stanovanje oz. če se omejimo le na najeno-
stavnejšo med njimi - stanovanje - lahko naprej razvi-
jemo v smislu temeljnih momentov produkcijskega pro-
cesa. Te momente bomo najprej obravnavali ločeno ter
se pri tem usmerili predvsem k tistim vsebinam, na
katere se navezuje centralna tema naloge - solidarnost
v stanovanjski reprodukciji, kasneje pa bomo skušali
pokazati na nekaterih za temo naloge najbolj relevant-
nih problemskih sklopih, kako se ti momenti medse-
bojno pogojujejo,
a) Produkcija v ožjem smislu
Sem sodijo proces planiranja, organizacije in izvedbe
izgradnje ter druge aktivnosti v smislu urbanistične
regulacije, kakor tudi vzdrževanja in prenove. V tem
momentu produkcije je v ospredju dimenzija stanova-
nja kot grajene strukture in v bistvu sovpada s tem, kar
običajno imenujemo stanovanjsko gradnjo in spremlja-
joče dejavnosti. Družbena oblika, v kateri ta proces
poteka, je v tem momentu šele drugorodna in ta proces
diferencira. Tako ne moremo govoriti o enovitem pro-
cesu produkcije, pač pa o treh tehnološko, investicijsko,
organizacijsko in izvedbeno dokaj različnih tipih, ki so
se pri nas uveljavili v povojnem razvoju. Gre za druž-
	časopis za kritiko znanosti/58/59/23
beno, zasebno ter zadružno gradnjo, kot nekakšen vme-
sni tip. O izoblikovanih značilnostih obeh skrajnih tipov
gradnje bomo govorili kasneje, tu naj omenimo le najo-
čitnejše razlike; če je za pretežni del proizvodov druž-
bene gradnje značilna dokaj visoka naselitvena gostota,
visoka cena ter dokajšnja ranost in tipiziranost, so za
proizvode zasebne gradnje značilni velika razdroblje-
nost in neracionalna izraba prostih f>ovršin, relativno
ugodnejša cena zaradi možne fleksibilnejše dinamike
gradnje in navezovanja na sivo ekonomijo. V zadnjem
času uveljavljajoči se koncept družbeno usmerjene sta-
novanjske gradnje je po svojih intencah usmerjen prav
k poenotenju obeh tipov gradnje kar zadeva urbani-
stično regulacijo,
b) Distribucija
Če je prvi moment - produkcija v ožjem smislu -
izpostavil proces proizvodnje stanovanja kot grajene
strukture, prihaja v tem momentu v ospredje proces
nastajanja stanovanja kot socialno strukturirane enti-
tete: gre za proces razdeljevanja ustvarjenih produktov
po družbenih zakonih in določitev posameznikovega
deleža v teh proizvodih.
Idealnotipsko je možno izolirati 5 različnih mehani-
zmov oz. načinov reguliranja distribucije stanovanj;
1.	regulacija preko trga:
V okviru tega mehanizma regulacije nastopa stanovanje
kot potrošna dobrina, blago, kot vsa ostala blaga, s tem,
da ima v primerjavi z ostalimi blagi izredno visoko
menjalno vrednost. Prav zato je ta oblika regulacije
podgrajena z nizom davčnih in kreditnih pogojev. Dolo-
čitev posameznikovega deleža v proizvodih - stanova-
njih - je v okviru tega tipa regulacije odvisna od nje-
gove ekonomske (ne)moči, ki subsumira poleg njego-
vega položaja v »distribuciji proizvodnih pogojev« in s
tem dohodka še možnost koriščenja kreditnih ugodnosti
ter — predvsem pri kupcih iz mlajše generacije - mož-
nost kanaliziranja finančnih sredstev starejše generacije
preko subsistema (razširjene) družine. Kar zadeva kre-
ditne pogoje so se v novejšem času dokaj okrepila
stališča, da gre v bistvu, kot to ugotavlja U. Andreev-
ski \ za »odkrit in intenziven proces denacionalizacije
družbenih sredstev v korist posameznikov«: od stano-
vanjskega kredita, ki ga je treba odplačati v 10 letih pri
30% letni inflaciji, se družbi realno vrne 23%, za 77%
realne vrednosti kredita pa je družba razlaščena.
2.	družbena interesna regulacija:
Če je v okviru tržne regulacije bistvena menjalna vre-
dnost stanovanja in gre torej za stanovanje kot eko-
nomsko kategorijo, pa je pri družbeni-interesni regula-
ciji bistvena neka druga dimenzija stanovanja: pogojno
rečeno stanovanje kot socialna kategorija. Skozi to
obliko regulacije naj bi se posamezniku zagotovilo »de-
lež v proizvodih« v skladu s širšimi družbeno definira-
nimi cilji in vrednotami: zagotavljanje določene kvali-
tete življenja in socialne varnosti posameznikom in
skupinam (sem sodi tudi zagotavljanje minimalnih eksi-
stenčnih pogojev socialno ogroženih skupin oz. t. i.
družbena pomoč oz. solidarnost) ter drugih ciljev, zlasti
ustrezne kadrovske politike.
Ta oblika regulacije je v procesu transformacije iz dr-
žavnoadministrativne v samoupravno-intresno. V čisti
obliki gre za politiko razdeljevanja družbenih stano-
vanj, ki subsumira tudi določeno politiko stanarin kot
regulatorja potrošnje družbenih stanovanj. Da se je ta
politika stanarin v praksi sprevrgla v antiregulator glede
na deklarirane cilje, je na tem mestu drugotnega po-
mena in se bomo k temu vprašanju vrnili kasneje.
3.	regulacija na osnovi solidarnosti primarnih in sekun-
darnih skupin:
Ta oblika, kot že ime pove, nastaja na osnovi solidar-
nostnega obnašanja skupin in posameznikov pri distri-
buciji stanovanj. Sem sodi že omenjena institucionalizi-
rana in formalizirna oblika t. i. družbene pomoči oz.
solidarnosti, ki je namenjena določenim socialno ogro-
ženim skupinam in v bistvu predstavlja obliko solidar-
nosti celotnega delavskega razreda do svojega socialno
ogroženega dela. Poleg te pa so dokaj pomembne in
prisotne tudi druge oblike solidarnostne pomoči pri
distribuciji stanovanj, nekatere formalizirane, kot npr.
nekateri pravilniki o dodeljevanju stanovanj v organiza-
cijah združenega dela, ki favorizirajo določene profe-
sionalne in statusne skupine, druge neformalizirane,
npr. pomoč članov ožje in širše družine bodisi pri grad-
nji ali zbiranju sredstev za nakup stanovanj. O tej obliki
vemo dokaj malo, gotovo pa ta oblika v veliki meri
podgrajuje tržno obliko regulacije kar zadeva mlajšo
generacijo: obliko bi lahko imenovali tudi intergenera-
cijsko solidarnost. V to obliko regulacije gotovo sodi
tudi zadružna gradnja, ki temelji na interesni solidarno-
sti članov zadruge za doseganje skupnega cilja.
4.	pravna regulacija:
Predmet te oblike regulacije je pravica uporabestanova-
nja-stanovanjska pravica in njen prenos. Po nekaterih
podatkih je po tej poti distribuirana skoraj tretjina vseh
stanovanj. Z vpeljavo te oblike regulacije seveda ne
trdimo, da so ostali tipi regulacije ne- ali proti-pravni
(obratno, so tako ali drugače pravno regulirani), pač pa
to, da na podlagi pozitivnega pravnega reda v določenih
situacijah pravna regulacija zadobi avtonomijo glede na
ostale tipe regulacije. Da se »vrniti družbeno stanova-
nje« (aktualna pa kaže kot problem, je posledica prav te
relativne avtonomije pravne regulacije napram druž-
beno-interesni.
5.	tip: posameznik stanovanje oz. hišo proizvede »sam«,
torej gre za zasebno gradnjo.
Realno tip tipi praviloma ne nastopajo v čisti obliki, pač
pa se delno dopolnjujejo, interferirajo in pogojujejo
drug drugega. Ne bomo se spuščali v vse logično možne
variante njihovih medsebojnih vplivov, ampak se bomo
omejili le na nekatere družbeno najrelevantnejše.
Prvi tip, tržna regulacija, prevladuje pri delu stanovanj-
skega fonda, ki je v zasebni lasti, vendar je tudi ta v
veliki meri določen z elementi družbene interesne regu-
lacije, s sistemsko kreditno politiko. Delovanje tržnih
zakonitosti pri distribuciji stanovanj poteka v najčistejši
obliki (z minimalno interferenco dejavne družbeno-
interesne regulacije) na trgu podnajemniških stanovanj.
Nekoliko tavtološko je, če ugotovimo, da drugi tip, t. j.
družbena interesna regulacija prevladuje pri fondu t. i.
družbenih stanovanj, saj prav pojem družbene lastnine
(stanovanja) implicira razpolaganje s stanovanjem tako,
da se dosegajo definirani družbeni cilji (npr. socialna
vrednost). Vendar se tudi znotraj tega tipa oz. kot
njegov pogoj znotraj obstoječega ekonomskega sistema
javljajo določeni elementi tržne regulacije (družbena
oseba kupi stanovanje na trgu; v določeni meri tudi
ekonomska stanarina in participacija kot regulatorja
potrošnje vnašata določene tržne elemente v sfero druž-
beno interesne regulacije stanovanjske distribucije).
Obstaja tudi povezava s pravnim tipom regulacije, saj se
realizira skozenj. Pomembna je tudi povezava s distri-
bucijo na osnovi solidarnosti primarnih in sekundarnih
grup, zlasti slednjih, saj se distribucija stanovanj na
osnovi profesionalne in statusne solidarnosti v veliki
meri relizira prav v fondu t. i. družbenih stanovanj.
Peti tip, pri katerem si posameznik zagotovi stanovanje
brez posredovanja, se lahko realizira bodisi le v končni
fazi, ob predhodnem temeljitem interferiranju določene
zanj bolj ali manj ugodne družbeno interesne regulacije
v smislu kreditne in zemljiške politike, bodisi dejansko
v čisti obliki, kot odstotnost možnosti uporabe drugih
tipov regulacije, kar se kaže v najčistejši obliki pri t. i.
črnih gradnjah.
c) Potrošnja
Ta moment izpostavlja uporabno vrednost že proizve-
denega in distribuiranega stanovanja, ki tako postane
predmet uživanja, rabe, uporabe. V ospredju je torej
kvaliteta stanovanja. Kakršen koli poskus nadaljnjega
razvijanja in vsebinskega opredeljevanja te »kvalitete«
(tudi preko kategorije potreb) nas privede do dejstva,
da je ta kvaliteta realno podvržena isti redukciji, ki (tudi
v prehodnem obdobju) človeka kot celovito bitje redu-
cira na delovno silo: stanovanje kot prostor celovitega
reproduciranja življenja človeka (seveda v historičnih
okvirih) se reducira, sicer socialno diferencirano, v »hi-
storično skladišče delovne sile«, ki naj zagotovi njeno
biološko-družbeno reprodukcijo. Ker pa ta reproduk-
cija delovne sile pomeni tudi trošenje drugih potrošnih
dobrin, nastopi stanovanje tudi v vlogi strukturanta
potrošnje, potrošni subsistema Stanovanje kot namesti-
tev delovne sile in njenega reproduciranja implicira
troje:
1.	zagotavljanje razpoložljivosti delovne sile z njenim
lociranjem v ustrezno bližino proizvodnih pogonov (ur-
banizacija) ter tam kjer je to potrebno z zagotavljanjem
njene gibljivosti (npr. samski domovi gradbenih delav-
cev),
2.	minimiziranje cene delovne sile oz. stroškov njene
reprodukcije s tem, da so v stanovanje pripuščene le
elementarne, v glavnem biološke človeške funkcije, ka-
terih zadovoljevanje se skuša racionalizirati in omejiti
na najnujnejše (stanovanje kot čisti funckionalni sklop
brez ostanka, torej kot stroj za stanovanje),
3.	pripoznavanje le tistih socialnih referenčnih enot, ki
so relevantne z vidika reproduciranja delovne sile; sta-
novanje kot prostorsko-socialna struktura predpostav-
lja in omogoča nuklearno družino (iz katere so starejši
neproduktivni člani izločeni) in samce in se zoperstavlja
drugim oblikam sociabilnosti.
Redukcije, kot smo jo nakazali, ne gre jemati kot
nekega dovršenega stanja pač pa kot določeno ten-
denco, kateri se v procesu celotne družbene reproduk-
cije v družbi prehodnega obdobja tako ali drugače
zoperstavljajo druge. S tem v zvezi pa gotovo velja
omeniti, da številne študije, za katere bi pogojno lahko
trdili, da predstavljajo nekakšno hipertrofirano vejo
naše urbane sociologije, vedno znova, žal pa pretežno le
na fenomenološki-impresionistični ravni, diagnostici-
rajo prisotnost elementov ter.redukcije v kvaliteti sta-
novanjske reprodukcije pri nas (npr. spalna naselja,
uniformiranost in nefleksibilnost stanovanj, odsotnost
prostorov družabnosti itd.) ter ugotavljajo odsotnost
dejavne specifično socialistične tendence, kar se ne
nazadnje izraža tudi v odsotnosti (dejavnega) sociali-
stičnega koncepta urbanizacije, rekonstrukcije vsakda-
njega življenja itd.
Omenili smo že, da je redukcija kvalitete stanovanja
socialno diferencirana, torej so jih različne strate skozi
proces distribucije stanovanj različno podvržene. Pro-
blematiko kvalitete stanovanja in možno naprej razvi-
jati in operacionalizirati v vprašanje stanovanjskega
standarda oz. še bolj natančno v vprašanje distribucije
stanovanjskega standarda.
Vsekakor pa je potrošnja v okviru procesa stanovanjske
reprodukcije samo en moment, ki ga pogojujejo tudi
ostali momenti, hkrati pa jo pogojujejo tudi elementi
procesa celotne družbene reprodukcije kot nivo razvito-
sti proizvajalnih sredstev, načini zagotavljanja in usmer-
janja družbene akumulacije ter način odločanja o tem,
podedovan stanovanjski fond itd.
Kako moment produkcije vpliva na potrošnjo? Tega
odnosa ne bomo razvijali, saj, prvič, obstaja malo virov,
na katere bi se lahko oprli in drugič, to presega zastav-
ljene tematske okvire naloge, našteli pa bomo samo
nekaj najbolj evidentiranih dimenzij tega odnosa.
Prevladujoča gradbena tehnologija v okviru t. i. druž-
bene gradnje, za katero je značilna nizka stopnja indu-
strializacije, pogojuje dokaj visoke gradbene stroške ter
hkrati veliko uniformnost in nefleksibilnost stanovanj
ter njihovo prostorsko kopičenje.
Monopolni oziroma oligopolni položaj gradbenih po-
djetij na trgu ob konstantno večjem povpraševanju od
ponudbe neprestano perpetuira dominacijo vprašanja
kvantitete nad kvaliteto stanovanj in temu ustrezno
ustvarja relativno nerazvite potrebe po stanovanju.
Zasebna gradnja le v minimalnem (elitnem) delu kvali-
tativno presega tipizirane proizvode gradbene indu-
strije. V pretežnem delu jo motivirajo nižji ekonomski
stroški, tehnološko pa v velikem delu predstavlja ana-
hronizem in bistveno ne presega kvalitativnih karakteri-
stik t. i. družbene gradnje, razen more biti lokacijsko ter
glede na možnost uporabe zunanjih površin.
Nekatere dimenzije
odnosa med
procesom
stanovanjske
reprodukcije in
celotne družbene
reprodukcije
Proces produkcije in reprodukcije prostorsko-socialnih
struktur za stanovanje s procesom celotne družbene
reprodukcije ni le pogojen, družbena protislovja ne le
odslikava, pač pa nanje v določenih okvirih tudi
vzvratno vpliva. Drugače povedano, proces produkcije
in reprodukcije prostorsko-socialnih stuktur za stanova-
nje ni družbeno nevtralen. Tukaj nikakor ne stojimo na
pozicijah ekološkega determinizma, pač pa skušamo
pritegniti v obravnavo medsebojni odnos med procesom
produkcije in reprodukcije prostorsko-socialnih struk-
tur za stanovanje in procesom celotne družbene repro-
dukcije in nekaterih posameznih delov.
V	najobčejšem smislu je ta odnos izražen že v znani tezi
o »arhitekturi kot kondenzatorju družbenih odnosov.«
Gre za trditev, da določene, v glavnem širše prostorsko
socialne strukture s svojimi elementi odražajo in omo-
gočajo oziroma stimulirajo razvoj nekaterih družbenih
odnosov in nekaterih elementov družbe, onemogočajo
pa ali ovirajo razvoj nekaterih drugih Castells6 to vpra-
šanje obravnava kot vprašanje dialektičnega odnosa
oblike (prostorska struktura) in vsebine (socialna struk-
tura). V tem smislu tudi Tonka7 opredeljuje urbano
problematiko kot »problematiko reprodukcijskega na-
čina produkcijskega načina.«
V	zvezi s tem se postavlja bistveno vprašanje o tem,
kakšni in kateri družbeni odnosi in elementi se pri nas
razvijajo skozi prevladujoče tipe prostorsko-socialnih
struktur oz. skozi organizacijo prostora in kaj to pomeni
z vidika uveljavitve, nekaterih temeljnih vrednot socia-
listične družbe na eni strani, z vidika gibanja družbe k
normativno zastavljenim ciljem. To vprašanje se je že
večkrat zastavilo ob ugotovitvah o odsotnosti socialistič-
nega koncepta urbanizacije. Tako Mlinar ugotavlja:
»Vrednote našega družbenopolitičnega sistema kažejo
na dolgoročno usmeritev, ki ji je treba izkati tudi
ustrezno prostorsko organizacijo in fizično strukturo
naselitve. Ta organizacija in struktura naj bi bile eno od
sredstev, ki prispevajo k hitrejšemu uresničevanju vre-
dnot socialistične družbe«8.
In naprej: »... S tem torej urbanistične rešitve ne bi
dobile značaj »konservatorja« obtoječega, temveč naj
bi vedno imele določeno stimulacijsko vlogo.. .«4.
Malo pa je poskusov konkretizacije in vsebinskega
opredeljevanja zahtev po socialističnem konceptu urba-
nizacije. Povzeli bomo nekatere ugotovitve dveh.
D. Seferagič10 kot postulat socialistične uporabe pro-
stora, socialističnega koncepta urbanizacije postavlja
tak koncept, ki bi imel značaj decentralizacije proizvo-
dnih resursov, moči, urbanih pridobitev. Te vrednote
skuša konkretizirati preko pojma »urbani kvalitet živ-
ljenja«, ki naj bi izražal in omogočal realizacijo temelj-
nih socialističnih vrednot, kot bistvene dejavnike tega
pa navaja: dvig urbanega standarda, socialna integracija
na lokalnem nivoju, planiranje zadovoljevanja člove-
ških potreb in vrednot, enakopravno zagotavljanje teh
elementov vsem družbenim grupam.
Z. Mlinar'1 pa izpostavlja nekatere temeljne vrednote -
zahteve, ki naj bi služile kot kriteriji usmerjanja pro-
storske organizacije, torej naj bi prostorska organizacija
omogočala njihovo realizacijo. Med takimi zahtevami -
•vrednotami navaja:
-	odpravljanje razlik med fizičnim in umskim delom
(torej zahteva po postopnem »preseganju tistih načinov
naselitve in prostorske organizacije življenja ljudi, ki
konec koncev izražajo ali pogojujejo to delitev,
-	preseganje nasprotij med mestom in podeželjem,
-	odpravljanje razlik med razvitimi in nerazvitimi ob-
močji,
-	integracija proizvodnje in upravljanja (»Medtem ko
je idejno-politična vsebina te zahteve povsem jasno
opredeljena, pa so prostorsko-urbanistične implikacije
takšne usmeritve še povsem nejasne.«),
-	reintegracija proizvodnje in potrošnje,
-	preseganje sektorske organizacije družbenega življe-
nja,
-	individualna in kolektivna potrošnja (»pri čemer bi
socialistični model prostorske organizacije dajal dolo-
čeno prednost kolektivnemu standardu»).
	časopis za kritiko znanosti/58/59/24
Poleg te možne smeri razprave, ki smo jo nakazali ob
tem, ko smo povzeli stališča nekaterih avtorjev, se
ponuja še širok spekter drugih možnih načinov odpira-
nja te tematike. Poleg vpliva procesa stanovanjske re-
produkcije na reproduciranje vertikalne družbene nee-
nakosti, s čimer se bomo podrobneje ukvarjali v nada-
ljevaju, naj tu le omenimo še en pomemben sklop: vpliv
procesa stanovanjske reprodukcije na nacionalno eko-
nomijo in njene subsisteme ter posamezne elemente.
Da so zaradi neracionalno nizkih stanarin sredstva dela
privilegiranih stanovalcev družbenih stanovanj odtekala
ne v ohranitev družbenega stanovanjskega fonda+, am-
pak v druge oblike potrošnje, tudi luksuzne, ali kot
zaseben kapital, oplojen z družbenimi sredstvi - ugo-
dnimi krediti, kot naložba stekala v zasebna stanovanja
in hiše, je konec koncev vprašanje prerazdeljevanja
dohodka v korist privilegiranih, vprašanje možnosti ne-
katerih, da si ustvarjajo dohodek, ki ni v nikakršni zvezi
z delom in konec koncev tudi vprašanje denacionaliza-
cije družbenega kapitala. Glede tega procesa denacio-
nalizacije družbenega kapitala, prehajanja denarnih in
drugih materialnih sredstev iz družbene v zasebno last
U. Andreevski ugotavlja:
»Ne vemo, kakšna je intenziteta (tega procesa - dodala
S. M..), toda bilo bi zanimivo ugotoviti njegov obseg in
ga primerjati z obsegom vrednosti izvedene nacionaliza-
cije stanovanjskih objektov t. i. bivše buržoazije po
drugi svetovni vojni.« 2
Proces stanovanjske reprodukcije in reproduciranje
vertikalne družbene neenakosti
Pri tem ne gre le za vprašanje obstoja in delovanja
mehanizmov, ki bi znotraj procesa stanovanjske repro-
dukcije delovali v smeri zmanjševanja socialnih razlik
oz. ki bi socialne razlike na tem področju spravljali v
družbeno sprejemljiv obseg, pač pa tudi za to, kakšen je
vpliv stanovanjske reprodukcije kot take na nastajanje
družbene neenakosti v globalni družbi. Ne gre torej le
za to, kako in koliko se družbene neenakosti v stano-
vanjski reprodukciji odražajo, ampak tudi za to, kako se
skoznjo reproducirajo, oz. multiplicirajo.
Stanovanje je namreč zaradi svoje dvojne narave - kot
socialne in ekonomske dobrine v specifičnem položaju v
odnosu do vprašanja družbenih neenakosti in tudi v
njegovem jedru.
Številne so ugotovitve o tem, da je omejevanje socialnih
razlik v sferi stanovanja kritično ter celo več, da je
stanovanje eno izmed žarišč socialnega razlikovanja.
Nenazadnje je te probleme obravnavala tudi tretja seja
konference ZKS o socialnem razlikovanju, kjer V. Haf-
ner v strnjeni obliki ugotavlja:
»Očitno je, da se je nekoč zelo dosledna in progresivna
socialna politika na tem področju postopno spremenila
v svoje pravo nasprotje, torej v povečevanje socialnih
razlik med ljudmi, ne pa v njihovo zmanjševanje. To se
kaže zlasti v sedanji neracionalni politiki stanarin ozi-
roma njihovega družbenega subvencioniranja, v dode-
ljevanju novozgrajenih družbenih stanovanj, v politiki
kreditiranja gradnje ali nakupa lstniških stanovanj, v
zadnjem obdobju pa tudi prodaje družbenih stanovanj
zasebnikom. Socialne razlike pa so prav na tém po-
dročju še posebno občutljive, saj gre pri stanovanju za
obliko premoženja, ki daje dolgoročne koristi. Zaradi
tega se razlike v začetnih ugodnostih pri pridobitvi
stanovanja postopno povečujejo in ustvarjajo čedalje
večjo socialno neenakost med ljudmi.*13
Vprašanje uspešnosti oz. neuspešnosti mehanizmov
omejevanja socialnih neenakosti v procesu stanovanj-
ske reprodukcije oz. njihovega ohranjanja v družbeno
sprejemljivih okvirih zahteva analizo socialnih učinkov
posameznih mehanizmov in ukrepov znotraj stanovanj-
ske reprodukcije, a ne le tistih, ki so omejevanju razlik
eksplicitno namenjeni (soclidarnotna stanovanja, sub-
vencioniranje stanarin itd.), ampak sploh celokupnih
učinkov vseh mehanizmov in njihovih elementov na
možnosti ostvarjanja pravice do stanovanja posamezni-
kov in družbenih skupin. Potrebna je analiza socialno
diferenciranih učinkov tako zemljiške in gradbene regu-
lative kot kreditne politike in distribucije družbenih
stanovanj v smislu socialno diferencirane dostopnosti
»bonitet« skoznje.
Vse te socialno diferencirane možnosti koriščenja ra-
zličnih mehanizmov reševanja stanovanjske problema-
tike postanejo kritične in prestopijo okvir - deklarirano
- družbeno sprejemljivih tedaj, ko ne nastajajo na
podlagi uporabe načel delitve po delu, pač pa temeljijo
na elementih, ki s temi načeli niso v zvezi ali so z njimi
celo v nasprotju, tako »nelegitimno« ustvarjene razlike
pa se skozi mehanizme stanovanjske reprodukcije na
legitimen način multiplicirajo.
Če je, denimo, v okviru kreditne stanovanjske politike
bank en izmed pomembnejših in ugodnejših mehani-
zmov pridobivanja kreditov prodaja ali vezava deviznih
sredstev, to diferencira možnosti koriščenja iz tega izvi-
rajočih bonitet ne (samo) glede na dohodek na podlagi
delitve po delu, pač pa (tudi) glede na možnost pridobi-
vanja tudi drugih oblik dohodka in predvsem možnosti
pretvorbe tega dohodka v devizna sredstva.
Zato, ko govorimo o socialno-izravnalnih mehanizmih v
okviru stanovanjske politike, nimamo v mislih uravni-
lovsko-egalitarističnih ukrepov izenačevanja možnosti
za stanovanje ne glede na delitev po delu, pač pa na
izenačevanje možnosti pridobitve stanovanj pri mehani-
zmih, ki s tem načelom niso direktno podgrajeni.
Takih »kritičnih« področij učinkov nekaterih mehani-
zmov znotraj procesa stanovanjske reprodukcije je več.
Omenili smo že, da stanovanjska kreditna politika za-
radi razlike v višini obrestne mere in inflacije deluje,
seveda za tiste, ki jo lahko koristijo, kot mehanizem
prelivanja sredstev iz družbene v zasebno lastnino. Ven-
dar pa celotno korist od tega ne gre pripisati samo
lastnikom stanovanj, pač pa tudi akterjem stanovanjske
gradnje; z omenjenimi ugodnostmi kreditne politike
lastniki stanovanj kompenzirajo izredno visoko stroške
nakupa stanovanj. Tako cena stanovanj ostaja v primer-
javi z ostlaimi proizvodi in rastjo poprečnega dohodka
nesorazmerno visoka, toda le še vzdržna.
Multipliciranja socialnih neenakosti na in preko po-
dročja stanovanjske reprodukcije je možno analizirati
tudi v naslednjih dveh aspektih. Prvi izhaja iz stanova-
nja kot grajene strukture in zasleduje proces kumulacije
različnih socialnih ugodnosti oz. neugodnosti na tej
podlagi. Prostorsko gledano predstavlja skrajno obliko
take kumulacije pojav segregacije, kjer se razlikam v
individualnem stanovanjskem standardu pridružujejo
tudi razlike v možnostih koriščenja t. i. družbenega
standarda, kar je glede na njegovo bistveno usmerje-
nost k izenačevanju porabe na nekaterih strateško po-
membnih področjih družbenega življenja še posebej
kritično.
Drugi aspekt, ki smo ga delno že nakazali, izhaja iz
stanovanja kot ekonomske kategorije. Ta aspekt vse-
buje cel spekter različnih oblik socialne neenakosti, ki
izhajajo oz. nastajajo na osnovi začetnih razlik pri neka-
terih ekonomskih dimenzijah reševanja stanovanjske
problematike.
K nadaljnji obravnavi m razdelavi teh obeh aspektov se
bomo vrnili kasneje, v zaključnem delu naloge.
Proces stanovanjske reprodukcije in vprašanje socjabil-
nosti
V tem delu bomo izhajali iz druge bistvene določitve
prostorsko-socialne strukture za stanovanje in sicer kot
socialno strukturirane entitete oz. še bolj kot socialno
strukturirajoče entitete.
Da je to zakonitost »oblast« v zgodovini s pridom
uporabljala, se je ideološko legitimiralo z različnimi
tehničnimi, higienskimi, estetskimi razlogi in s tem za-
krivalo nek drug razlog: socialno kontrolo.
Široke avenije z »buržoaznimi fasadami«, če prikličemo
velikokrat omenjano Haussmannovo regulacijo Pariza v
drugi polovici 19. stoletja, so poleg splošne izboljšave
prometa omogočile tudi dostop vojske in policije v prej
težko prehodne delavske naselbine ter tako zagotovile
večjo kontrolo teh potencialnih žarišč upora.
Povzeli bomo tudi nekaj ugotovitev dobro dokumenti-
rane študije R. Coinga1 o vplivu določenega tipa pro-
storske ureditve na socialno življenje skupnosti in skup-
nost samo.
V študiji so analizirani učinki prenove neke tradicio-
nalne delavske četrti v Parizu - 1'ilot 4 - na njeno
socialno vsebino, življenje in tipe sociabilnosti. Pred
prenovo je bila četrt dokaj homogene socialne struk-
ture. Prevladoval je dokaj nizek individualni stanovanj-
ski standard, ki ga pa je dopolnjevalo število spontano
nastalih oblik »kolektivne« potrošnje:
Številni caféji kot »salon du pauvre« - dnevne sobe
revnih, intenzivna izraba prostora ulice za različne dru-
žabne namene in komunikacije, skupne sanitarije in
pralnice. Razvile so se tudi oblike medsebojne pomoči
(skupno varstvo otrok, možnost kupovanja na up pri
lokalnih trgovcih itd.). Isti razredni položaj ob močnem
komunikacijskem potencialu je predstavljal osnovo za
razvoj dejavne in zavestne solidarnosti. Tako je četrt
navzven predstavljala nekako pravo, visoko zavedno
delavsko postojanko.
Prenova je,stanje bistveno spremenila. Prej številni
caféji kot komunikacijske točke in žarišča družabnosti
so bili skoraj povsem reducirani; namesto malih trgov-
cev, prav tako vozlišč socialnih mrež, so nastali veliki
trgovinski centri; prejšnje starejše stanovanjske hiše s
cenejšimi stanovanji so nadomestila sodobna poslopja z
dragimi stanovanji. Številni prejšnji prebivalci četrti so
se izselili, tisti pa, ki so ostali, so se znašli v izolaciji:
žarišča družabnosti v četrti so v glavnem izginila, so-
dobno novo pridobljeno stanovanje pa jih je priklenilo
vase, kajti ni jim ostalo dovolj denarja, da bi lahko
sodelovali v družabnem in kulturnem življenju novega
(meščanskega) tipa. Verjetno ni potrebno posebej izpo-
stavljati razkrajanja razredne delavske zavesti in soli-
darnosti, ki jo je tak tip »povsem tehničnih, arhitektur-
nih« posegov sprožil.
Na to se navezuje ugotovitev R. Butler in P. Noisette15
o »kapitalistični kolonizaciji vsakdanjega življenja,«
kjer vračanje obrokov kredita za stanovanje in njegovo
opremo deluje tako, da ob vsaki stavki delavca postavi
nasproti njegovemu razredu, krhajo oz. onemogočajo
njegovo konsolidacijo. Avtorja izpostavljata tudi drugo
plat različnih olajšav (kreditnih) za nabavo lastnega
stanovanja, saj jih gre jemati tudi v funkciji implemen-
tacije drobnoburžoazne zavesti v delavski razred.
Na voljo nam je tudi zanimiva primerjava s spoznanji
katoliške doktrine o vplivu lastništva stanovanja:
»Pravo« lastništvo »doma« izoblikuje zavest, ki vzpod-
buja delavca na delo, varčnost, zmernost, neguje rod-
binski čut in ga varuje prevratnih idej. Lastni dom je
tudi dom stalnosti in ljubezni do reda.«16
Na to se nanašajo tudi ugotovitve V. Hafnerja o vlogi
stanovanja pri zagotavljanju socialnega miru v smislu
načela »kruha in iger«.
»V današnjih razmerah bi to (uveljavljanje starorim-
skega načela »kruha in iger«, dodala S. M.) pomenilo,
da je treba delavca kar najbolj zasititi z gmotnimi
dobrinami, s hišico v cvetju, z avtomobilom in s televi-
zorjem, s ceneno zabavno plažo; obremeniti ga z dol-
govi, zmešati ga in zastrašiti z množico nasprotujočih si
obvestil in polresnic, skratka doseči, da bo delavec čez
glavo zaposlen sam s seboj, zaprt v svoje stanovanje in
družino ter sprt s sosedi in družbo, da bo tako čimbolj
nezainteresiran za organiziran odpor proti gospodar-
skemu in političnemu monopolu vladajočega sloja«.17
Ni nam do nostalgičnega idealiziranja razpadajočih tra-
dicionalnih tipov sociabilnosti v pogojih, ko se novi tipi
kažejo v vsej svoji neustreznosti (izolacija, atomizacija),
pač pa skušamo opozoriti na določene implikacije pro-
cesa produkcije in reprodukcije prostorsko-socialnih
struktur za stanovanje na proces družbene reprodukcije
in še posebej v tistem smislu, ki ga izpostavlja M.
Rihter:
»Nema toga globalnog sistema, koji bi mogao razviti
istinsku identifikaciju na višem nivou ako razara njene
predpostavke na konkretnom, životnom nivou.18
V zvezi s tem se seveda odpirajo vprašanja o možnosti
specifično socialistične uporabe prostora, ki bi presegla
kapitalistično (prostor v funkciji nvrednotenja kapitala)
na vseh nivojih, od strukture mest do nižjih enot kot so
soseske, stanovanjske hiše, stanovanja itd...
(se nadaljuje)
Opombe:
Raziskovalna naloga je izdelana na Inštitutu za sociologijo v
Ljubljani 19821 V. Lay: Prilog razumijevanju korijena posto-
jeće prakse u proizvodnji prostorno-socijalnih struktura za
• stanovanje; Iskustva 80, Zagreb 80. V. Lay: Proces proizvod-
nje novih stambenih naselja, Dometi 11/80.
"Opiramo se na taksonomski model, ki je bil razvit in uporab-
ljen v projektu »Slovenci v procesih preoblikovanja svoje
identitete«, nosilca R. Ščepanoviča: ISU 1979; model smo
nekoliko modificirali.
3 Uroš Andreevski: Ekonomska stanarina neophodnost - kon-
verzija kredita imperativ; Socijalizam, 1982, št. 1.
41. Rogič: Sociologijske odrednice stambene produkcije; Do-
meti 11/80.
5	Stanovanje kot potrošna enota je zlasti podprlo in omogočilo
propulzivno rast določenega tipa produkcije bele tehnike in
drugih električnih in elektronskih aparatov in druge gospodinj-
ske opreme, zlasti določenih tipov pohištva.
6	M. Castells: Mit urbane kulture. Časopis za kritiko in znanost,
št. 33-34, Ljubljana 1979.
prav tam
8 Z. Mlinar: Urbanistični kriteriji za urejanje stanovanjskih
območij, sociološki pristopi; UI SRS, Ljubljana 1978, str. 10.
4prav tam, str. 15.
" D. Seferagić: Socijalna segregacija u rezidencijalnom pro-
storu, Magistarski rad, Zagreb, 1977.
11 Z. Mlinar, op. cit., str. 18
*V zvezi s tem A. Andreevski ugotavlja: »Višina sedanjih
stanarin znaša 1% vrednosti stanovanjskih objektov. To je
jugoslovansko povprečje, ponekod je nižja. Za normalno vzdr-
ževanje stanovanj je potrebno dvđ in polkrat več. Obstoječe
stanje ne le, da ne omogoča oplajanja tega mamutskega kapi-
tala, vloženega v ta sektor, kot dela nacionalnega bogastva,
temveč sam sebe razjeda in iz leta v leto kopni.« V. Andreev-
ski, op. cit., str. 123.
:U. Andreevski- op. cit., 131
13 V. Hafner: Naloge Zveze komunistov pri obravnavanju so-
cialnih razlik, referat na tretji seji konference ZK Slovenije na
temo socialnega razlikovanja, novembra 1971; Komunist,
Ljubljana 1972, str. 24.
' Henri Coing: Renovation urbaine et changement social, Les
editions ouvrieres, Paris 1966.
1 Rémy Butler in Patrice Noisette: De la cité ouvrière au
grand ensemble; Maspero, Paris 1977.
Povzemamo po T. Mastnak: Stanovanjsko vprašanje pri
Marxu in Engeisu, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in
novo antropologijo št. 19-20, Ljubljana 1977;
17 V. Hafner: Ne le čast - tudi oblast!; prvomajska priloga
Dela, 30. april 1980
1M Melita Richter: Urbani praxis - koje vrijednosti? Pitanja
3/78	«
UDK: 723:333.32
Srna Mandič stanovanjska reprodukcija, princip soli-
darnosti Socialni in ekonomski vidiki solidarnosti v
stanovanjskem gospodarstvu
Na osnovi razvitega sociološkega koncepta procesa sta-
novanjske reprodukcije ter njegove analize, posebej v
odnosu do pojavov socialne neenakosti, je razvit poj-
movno teoretični model solidarnosti v stanovanski re-
produkciji. Princip solidarnosti je analiziran ter opera-
cionaliziran za potrebe empiričnega sociološkega razi-
skovanja.
UDK: 728:333.32
housing reproduction, solidarity principal
Srna Mandič
Solidarity's social and economic view-points in housing
After sociological conceptualization of the process of
housing reproduction was developed and it's analysis, a
theorthical conceptual model of solidarity principle in
housing reproduction is elaborated. The solidarity prin-
cipal is analysed and operationalized for the needs of
further empirical exploration.

	časopis za kritiko znanosti/58/59/25
UDK: 628.5: 301.152.4
PREŽIVELI Š
Andrej Klemene
Povprašan po svojem razmerju do narave, je gospod K.
rekel: »Rad bi od časa do časa, stopajoč iz hiše, videl
nekaj dreves. Posebno, ker zaradi njihov dnevnem in
letnem času ustrezajoči zgled dosegajo tako posebno
stopnjo realnosti. V mestih nas tudi zmede s časom, da
gledamo le uporabne predmete, hiše in poti, ki bi nepo-
seljene bile prazne, neporabno nesmiselne. Naš posebni
družbeni red dopušča, da se tudi ljudje štejemo k takš-
nim uporabnim predmetom in zato imajo drevesa, vsaj
zame, ker nisem mizar, nekaj pomirjujoče samostoj-
nega, od mene neupoštevanega, in upam celo, da imajo
celo za mizarja nekaj na sebi, česar ni mogoče uvredno-
titi.« »Zakaj se kdaj, če želite videti drevesa, enostavno
ne peljete v daljavo? »so ga vprašali. Gospod Keuner je
osuplo odgovoril: »Rekel sem, rad bi jih videl, stopajoč
iz hiše.«
(Gospod K. je še rekel: »Za nas je nujno, da naravo
varčno uporabljamo. Če se človek brez dela mudi v
naravi, zaide v bolezensko stanje, popade ga nekaj kot
vročice.«)
B. Brecht Zgodbe gospode Keunerja
Vitezi okrogle mize
Dne 17. 5. 1983, je bila na Fakulteti za sociologijo,
politične vede ni novinarstvo v organizaciji sociološke
katedre, okrogla miza z delovnim naslovom »Bomo
preživeli?« Povod za okroglo mizo je bila knjiga z istim
naslovom, ki so jo napisali: dr. Ivan Gams, dr. Kazimir
Torman, dr. Anton Trstenjak, dr. Jože Maček, dr. Bo-
gdan Povh. dr. Miklavž Grabnar, Viktor Blažič, Bojan
Stih, dr. Matjaž Kmecl, dr. Drago Klemenčič, dr. Franc
Perko, dr. Franc Bučar, dr. Tone Stres, dr. Alojzij
Šuster in dr. Vekoslav Grmič. Knjiga, ki jo je izdala
Mohorjeva družba v Celju, je poleg dela Mire Ružič:
Biti ali ne biti, že drugi projekt na temo ekologije v
zadnjem letu.
Veliko število avtorjev zagotavlja široko tematsko
obravnavo na strokovnem nivoju, po drugi strani pa
tudi širok »idejni pluralizem«, saj se v knjigi znajdejo
avtorji cd slovenskega »ministra« za kulturo do ljub-
ljanskega nadškofa. To tudi pomeni, da v knjigi ni
zaobsežena samo ožja ekološka problematika, pač pa je
ta prikazana v sklopu »onesnaženosti družbenega oko-
lja«.
Vendar ni moj namen pisati recenzije knjige, pač pa
povzeti in obravnavati probleme, ki so v veliko bolj
neposredni in koncentrirani obliki stopili v ospredje na
okrogli mizi, kjer so bili poleg nekaterih avtorjev knjige
prisotni tudi: dr. Andrej Kirn, dr. Peter Klinar, dr. Nada
Sfiligoj, mag. Ivan Bernik, dr. Maca Jogan, dr. Zdenko
Rotar, Boštjan Markič, dr. Leo Šešerko, Zdenka Biz-
jak, dr. Stane Kraševec in Tone Poljšak.
Videti je, da tudi pri nas t. i. ekološka problematika
pridobiva na teži, kar si lahko razlagamo na več načinov
- od paternalistično birokratskega strahu pred »modo z
Zahoda«, fobije pred nekakšno ekoopozicijo, pa tja do
spoznanja, da smo na prevesni točki razvoja, ko bo
vsako nadaljnje ozko profitniško poseganje v naravo
imelo nepopravljive posledice širšega obsega. Obenem
pa je okrogla miza pokazala, na kakšni ravni in v kakšni
obliki reflektirajo ekološko problematiko sile, ki imajo
zelo različno pozicijo znotraj naše družbe.
Čisti in praktični
um
Težko bi imenoval uvodni in glavni del okrogle mize
razprava, kajti, to ni primeren izraz za sosledje naprej
pripravljenih prispevkov, ki so se v nekem nezavednem
strahu pred možnimi ideološkimi nesporazumi in v bo-
jazni za demokratični potek razprave izčrpavali v svojih
lastnih okvirih in tako ostajali brez polemičnih izzivov.
Seveda s tem nočem reči, da sem pričakoval nekakšen
»idejni boj« med marksisti, katoliki in »ostalim sve-
tom«, povedati hočem le to, da nobena misel »čistega
uma« ni prebila lastnih predpostavk in da smo na tem
nivoju v glavnem ostali v gluhem dialogu v sebi sklenje-
nih miselnih krogov. Na srečo je bilo med prisotnimi
tudi nekaj praktičnih borcev za okolje in šele »praktični
um« je prebil strah pred nesporazumom v abstraktnih
pojmih in dokazal, da so interesi v konkretnih, neposre-
dnih zahtevah identični kljub svetovnonazorskim na-
sprotjem v »zadnjih« rečeh. Pluralizem samoupravnih
interesov se tako pokaže ne kot neko mnoštvo intere-
sov, pač pa kot en sam interes (zdravo okolje), ki pa
vzpostavlja pluralizem poti, ki vodijo do zadovoljevanja
tega interesa. Ker pa se vsak način, od birokratskega do
eko-fašističnega, javno prikazuje samo v svoji pološčeni
zunanji lupini (vsi se prikazujejo kot začitniki čistega in
zdravega okolja), je seveda potrebno teoretsko »razga-
ljenje« vseh teh pluralističnih interesov, kajti le tako se
lahko najde tisto pot, ki v svojem jedru nosi zametke za
dokončno razrešitev ekoloških problemov, ne v smislu
eliminacije problemov samih, pač pa v eliminaciji tistih
družbenih antagonizmov, ki dajejo tudi ekološkim pro-
blemom razredni značaj.
Filozofski aspekti
ekoloških
problemov
Filozofski aspekti človekovega razmerja do narave so v
sodobni filozofiji zapostavljeni. Predvsem bi se bilo
treba osredotočiti na ekološki status človekovega dela
in njegove tehnologije. Ali je človekovo delo v bistvu
destruktivno do okolja? Človek zavzema v naravi po-
sebno mesto, saj je edino živo bitje, ki nenehno povi-
šuje produktivnost dela, posega v naravne procese in
ima to možnost, da spreminja dejanskost, saj denimo,
proizvaja kemične elementé, ki jih v prvotni naravi ni.
Prav tako osnovne predpostavke življenja (voda, zrak)
človek troši polidimenzionalno (se pravi tudi za tran-
sport in tehnološke procese). Tako v vsej svoji dejavno-
sti človek posnema naravne procese, se obnaša selek-
tivno do narave, prekine krožnost naravne reprodukcije
v korist svoje produkcije in tako ustvarja umetne si-
steme, ki so bolj produktivni a manj stabilni od narav-
nih. Proces prisvajanja narave je tako protisloven pro-
ces, ki že sam v sebi naravo spreminja in v skrajnih
konsekvencah tudi uničuje. Vprašanje je, ali je že v
sami naravi človekovega dela ta destruktivna kompo-
nenta ali pa imajo vse negativne posledice tehnološkega
razvoja tak ali drugačen družben značaj.
Tako postavljena dilema jasno izpostavi družbeno pro-
tislovnost tehnološkega razvoja. Vprašanje se pravza-
prav glasi: »Kje so družbeni vzroki za ekološke pro-
bleme?«
Odgovori na zgoraj postavljeno vprašanje so predpo-
stavka za reševanje dilem človek tehnologija-okolje,
hkrati pa v sebi že razvijajo ključne predpostavke za
razreševanje teh dilem, se pravi, v sebi nosijo neko
družbeno težo.
Morala ali
moralizem?
Svet idealov in
pojmov
Zanimivo, lahko bi rekli simptomatično, je, da so skoraj
vsi sodelujoči ne glede na svetovnonazorske razlike,
takoj in enoglasno našli vzroke za destruktivne posle-
dice človekovega dela. Iz filozofije v širšem pomenu
tako preidemo na eno izmed filozofskih disciplin -
moralo. Pojmovna identičnost tega mesta pa nas ne sme
zapeljati tudi v pomensko, kajti morala nastopa v silno
različnih pomenskih zvezah, ki dostikrat pripeljejo do
amoralnosti ali pa moralizma.
Tako zvemo, da tudi v socializmu ni nobenega avtoma-
tizma, ki bi pripeljal do harmonije z naravo in vpostavil
ekološko ravnotežje, Rešitev je v novi etiki, v novih
odnosih med ljudmi.
Avtor tega zapisa meni, da je s tem socializem povzdig-
njen v kraljestvo pojmov z jasnim ideološkim predzna-
kom. In kakor hitro takole zapustimo tla dejanskega
družbenega dogajanja in zajadramo v svet pojmov (kar
je ustaljena praksa), se pač slej ko prej znajdemo v
položaju, ko lahko samo globoko zavzdihnemo in z
žalostjo v srcu retorično vprašamo: »Kako je mogoče,
da se to in to dogaja tudi v socializmu?«
Če je Bernstein pojmoval socializem kot nravstveno
gibanje brez spremembe lastninskih odnosov, se sedaj
socializem transponira v nravstveno gibanje po spre-
membi lastninskih odnosov, revizionizmu je treba samo
prestopiti pravno-fiktivni prag lastnine in že se očiščen
izvirnega greha znajde v boju za novo etiko in novo
moralo-socialistično moralo. Torej je po spremembi
lastninskih odnosov v zadnji instanci vprašanje sociali-
zma (in znotraj njega vprašanje ekologije) pravzaprav
vprašanje morale in etike.
Izluščimo lahko še en specifičen pogled na moralo.
Družbeno bogastvo je samo predpogoj za celovit razvoj
človeka, temeljna postavka tega razvoja pa je ideja.
Vera ima lahko hudo revolucionaren značaj, če se je
človek oklene in če mu jo kdo približa. Od verskih
predstav pa je odvisno , kako verniki reagirajo. Zato
mora biti že v sami ideji vsajen etični in moralni princip
za človekovo delovanje. Pomanjkanje moralnih princi-
pov je posledica splošnega pomanjkanja humanizma,
pomanjkanja človekove transcendence z Bogom. Mo-
ralni in etični princip mora biti vsebovan že v ideji sami,
v prvem gibalcu človekovega odnosa do sveta.
Če je bilo v obeh primerih vprašanje morale in etike
postavljeno v zadnjo instanco z vso svojo moralno težo,
pa pri vseh ostalih morala in etika delujeta v predzadnji
instanci.
Zaveden sem, torej
sem!
Družbeno okolje je onesnaženo, polno individualnega
in kolektivnega egoizma, kjer manjka kakršenkoli mo-
ralni princip, prevladuje pa mentaliteta poljubnosti. Iz
tega sledi, da vlada pomanjkanje zavesti, čeprav zavest
ni tako zaostala. Obstaja neki sloj, ki se zaveda proble-
mov! Treba je najprej pomesti pred svojim pragom in
zaostriti odgovornost! Osnovni problem današnje
družbe je porabniška mentaliteta. V njej je sla po
	časopis za kritiko znanosti/58/59/26
pridobivanju, ki nad človekovimi potrebami poraja
umetne potrebe.
Vzroki za »splošen razvrat«, za pomanjkanje etičnih
principov, so torej v družbi sami. Navidez se zdi, kot da
bi bili etika in morala samt) predzadnji instanci, ki ju
določa družba. Prvi hip tako mislimo, da smo zdaj bližje
temu, da iz kraljestva pojmov stopimo v kraljestvo
odnosov, da vzroke protislovij iščemo v družbi sami, v
vsej protislovnosti njenega dejanskega dogajanja.
Toda, to se ne zgodi, pač pa imamo opraviti z neko
abstraktno in v sebi neprotislovno družbo (ki je pokvar-
jena, brez moralnih principov in kjer si ljudje kar
poljubno izmišljajo destruktivne ideologije), in ker nam
tako zmanjka temelj, iz katerega bi izrasli etika in
morala, nam preostane konec koncev samo to, da si ta
temelj umislimo. Da pa bi bila družba moralna in etična,
si moramo umisliti prav moralne in etične principe,
odstraniti pa moramo nemoralne in neetične. V tej
tavtologiji se izkaže, da morala in etika nista, kot se na
videz prikazujeta, v predzadnji instanci, pač pa v zadnji
instanci, družbi sami, kjer se utelesita v zavednem sloju!
Gre seveda za to, da se etablirata etika in morala tega
sloja nasproti neetiki in nemorali drugih slojev, da se na
tak način v imenu ene ideologije odstrani »poljubnost
ideologij«. V takšni luči pa se pokaže ta moralizem kot
skrajno nemoralen.
Pregrehe
porabništva
Čeprav je ideologija porabništva v času, ko si naša vlada
z vsemi ukrepi prizadeva zmanjšati porabo, na tapeti
raznih kritik, pa so na okrogli mizi vendarle opozorili,
da porabništva ne gre enostransko obsojati, kajti, kljub
vsem negativnim posledicam ima pred vsemi restriktiv-
nimi in represivnimi ideologijami (ki bi rade delile po
potrebah - seveda tako, da bi te potrebe same določale)
eno prednost — omogoča namreč svobodo izbire. Ne
samo svobode izbire takšnih ali drugačnih življenjskih
potrebščin, pač pa v določeni meri tudi svobodo mišlje-
nja in delovanja. K temu naj še dodam, da H. M.
Enzensberger v svoji Kritiki politične ekologije opo-
zarja, da ne moremo od posameznika, ki lahko le preko
»umetnih« potreb zadovolji »naravne« potrebe, zahte-
vati, da ločuje med prvimi in drugimi.
Vzgojite nas!
Nekateri so imeli to srečo, da so odraščali na podeželju.
Njim je čut povezanosti z naravo, ki izhaja iz določe-
nega produkcijskega načina, tako rekoč prirojen. Drugi
pa so imeli to srečo, da so jim strogi očetje ta čut
privzgojili s palico. Včasih je bilo 90% vseh prebivalcev
kmetov, torej je tudi 90% prebivalstva imelo »prirojen
čut« o povezanosti z naravo. Ker je danes le še 10%
kmetov, produkcijski proces privzgoji odnos do narave
samo še 10% prebivalstva. Za ostale je torej druga
metoda - palica! Toda, ker danes ta ni ravno v modi,
poskrbijo za privzgajanje čuta ideološki aparati države,
med katerimi ima po Althusserju v današnjem času
dominantno vlogo šola. Če nas starši navajajo na kultu-
ren način opravljati naravne potrebe, in pri tem skušajo
čimbolj zatreti tiste, ki vodijo v »razvrat«, je nadaljnja
usoda naše vzgoje odvisna predvsem od šole. In ta nas
vzgaja v socialističnem duhu tudi kar se tiče odnosa do
narave in okolja. Mladi pionirčki ne hodijo po travi,
papirčke mečejo v koš in pišejo spise na temo : »Naša
dolžnost - čisto okolje!« To je vse! Vprašanje ekologije
je sprevertirano v estetsko-higienski dril. Mladi pio-
nirčki nikoli ne slišijo, da mogoče tik poleg njihove šole
stoji tovarna, ki producira konvertibilne devize in stru-
pene odplake, ki zastrupljajo vodo. Mladi pionirčki v
mestih tudi nikoli ne zvedo, da na poti v šolo vdihnejo
toliko strupov, da je konec koncev popolnoma vseeno,
ali kadijo ali ne. Iz pionirčkov zrastejo odrasli občani. Ti
se zavedajo, da je njihova prva dolžnost do domovine,
da so zdravi. Zato v ta namen gojijo jogging. Tečejo po
mestu. Tako vdihnejo še večje količine strupov. Toda
jogging je moderen. Še zlasti je všeč industriji športne
opreme. Ta proda zaradi želje, da bi bili zdravi, občutno
več.
Kot OO ZSMS smo nekoč na gimnaziji prejeli pobudo
»od zgoraj«, naj očistimo bregova Kamniške Bistrice.
In res smo se »ta zavedni« zbrali skupaj z nekaj profe-
sorji neko soboto dopoldne in čistili bregova. Pri tem pa
smo se držali za nosove, kajti motna in penasta reka je
smrdela po kemičnih odplakah. Toda mi smo kljub
temu opravili našo komsomolsko dolžnost in poskrbeli,
da je reka tekla v estetskem okolju, očiščenem papirjev
in polivinilastih vrečk. Problem je bil seveda v tem, ker
vsi niso bili tako »zavedni« in so zato višje inštance
nekaj časa premišljevale, s kakšnimi ukrepi bi spravili k
zavesti tudi tiste, ki se akcije niso udeležili.
Zato razumem sleherni moralistični, apel, naj se že
vendar enkrat privzgoji pravilen odnos do narave, kot
poziv dušebrižniškim vzgojiteljem, naj »zaostrijo odgo-
vornost« in ojačijo represivno funkcijo ideoloških apa-
ratov. V tem smislu razumem tudi vprašanje ekologije
samo kot vprašanje neke pastoralne estetike.
Ekologisti -
sovražniki sistema?
Kot sem že uvodoma omenil, je bilo na okrogli mizi na
srečo tudi nekaj praktičnih borcev za reševanje ekolo-
ških problemov in prav njim gre zasluga, da je okrogla
miza zaživela v veliko bolj sproščenem ozračju.
Ni še dolgo tega, kar so na ne ravno zaprtih sestankih,
pojavila mnenja zelo odgovornih ljudi, ki so svarili, da
se v društvih za zaščito okolja skriva nevarnost za
družbo! Podpisnike listin proti HE TREBUŠA so klicali
na odgovornost, opravka pa so imeli tudi z varnostnimi
organi. Posamezniki, ki se angažirajo za samoupravni
sistem in samoupravno reševanje problemov, se znaj-
dejo v paradoksalnih situacijah. Pred ljudmi nastopajo
kot zagovorniki samoupravnega sistema, za kar pa ne
veljajo nekaterim upravnim organom! Človek se
vpraša, kaj npr. lahko naredijo kmetje ob reki Reki,
katerega smradu poleti ni mogoče prenašati, ko pa
NIMAJO NOBENEGA VPLIVA. Ni res, da med
ljudmi ni zavesti! LJUDJE SO OSVEŠČENI, A NE-
MOČNI! Ker ljudje, ki jih profitniško birokratski inte-
resi najbolj prizadenejo nimajo nobenega vpliva potem
se zdi, kot, da problemi DEJANSKO SPLOH NE OB-
TAJ AJO! Na abstraktnih nivojih je potem seveda lahko
za vse kriviti pomankanje zavesti. Na Sv. Duhu pri
Škofji Loki že leta opozarjao na vse večje število astma-
tičnih obolenj pri otrocih, ki jih povzroča bližina to-
varne steklenih vlaken. Pa kaj, Termika uspešno po-
sluje celo na konvertibilnem tržišču in za višje interese
je treba tudi malo potrpeti. Atomska energija je naj-
dražja, vseskozi pa so nam jo prikazovali kot najce-
nejšo!
Sistem - sovražnik
ekologije?
Gradnja nuklearnih elektrarn je simptomatično mesto,
na katerem lahko razdelamo vsa protislovja družbenega
razvoja. Na eni strani se pojavi zahteva po »napredku«
in na drugi strani po zdravem okolju. Ze tako postav-
ljena dilema jasno kaže, da se bomo morali kljub vsemu
odločiti za »napredek.« Problem je seveda namerno
tako prikazan, kot da ni v obstoječi situaciji nobene
druge alternative. Če je na videz dilema demokratično
zastavljena v smislu ali-ali, pa je to samo umazana
ideološka finta. Jasno je, da se bodo ljudje odločili za
»napredek«, saj »napredek« brezpogojno pomeni boljši
jutri, nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov, še en
korak bilže k edenskemu vrtu komunizma itd.
Gradnja nuklearnih elektrarn na enem mestu koncen-
trira ogromna finančna sredstva, s tem pa dà birokraciji
izredno priložnost, da manipulira s temi sredstvi in pod
raznimi izgovori onemogoča kontrolo nad njimi. Javno-
sti se gradnja prikazuje z različnimi podtoni, ki enkrat
strašijo z ogrožajočim pomankanjem energije (»Naše
potrebe stalno rastejo, smo pa energetsko revni in nam
grozi pomanjkanje energije«), drugič spet igrajo na
karto nacionalne evforije (»Naša prva domača jedrska
elektrarna.« - Čeprav v njej ni niti domačega vijaka,
tretjič pa je v ospredju ideologija progresivizma
(»Končno smo tudi mi stopili v jedrski klub«). Dvomov
v upravičenost investicije ni, pisma strokovnjakov, ki
opozarjajo na te ali one pomankljivosti ali predlagajo
alternative, pa končajo v najboljšem primeru v rubriki
Pisma bralcev.
JE KRŠKO zdaj obratuje, toda v glavnem nikoli s polno
močjo. Večkrat jo tudi ustavijo. Vse, kar javnost zve o
tem, so pusta uradna obvestila o »rednih kontrolnih in
vzdrževalnih delih«.
»Skrb vzbuja pogosto nizko stanje vode v Savi, ker bo
nuklearka za hlajenje rabila 25m vode v sekundi, to pa
je 4xveč, kot porabijo vode vsa slovenska gospo-
dinjstva.
Razmišljali so tudi o gradnji novega zbiralnega jezera za
JE KRŠKO na planinskem polju ali Cerkniškem je-
zeru...1)
Letos je bil javnosti predstavljen načrt, po katerem naj
bi zajezili presihajoče Cerkniško jezero. Tako bi lahko
zgradili hidroelektrarni Bistra I in II, akumulacija bi
ponujala možen odvzem vode za Kras in Ljubljano,
nova cesta Unec Planina se bo skrajšala za 0,8 km, in
Cerkniško jezero bi tako postalo baje tudi turistično
bolj privlačno. Toda nekateri znanstveniki sumijo, da je
glavni namen akumulacije Cerkniškega jezera v sušnem
obdobju povečati pretok Save in s tem rešiti težave JE
KRŠKO, obenem pa zagotoviti tudi dovolj vode za
predvideno JE DOLSKO. Po njihovem mnenju je
predstavljeni načrt pesek v oči, kajti Cerkniško jezero
bi se spremenilo v navadno mlako, katere gladina bi
nihala za več kot 10 metrov, potopili bi se številni
naravni spomeniki, povrhu vsega pa ni gotovo, ali je
predvidena akumulacija sploh možna v takem obsegu,
kot je načrtovana. Kogar to bolj podrobno zanima naj si
prebere v Sobotni prilogi Dela, z dne 9. 4. 1983, v
rubriki Prejeli smo, pod naslovom: Nespamet ali tehno-
kratska miselnost?
Moč in nemoč
strokovnjakov
Na okrogli mizi je bilo tudi nekaj polemik v zvezi z
vlogo strokovnjakov. Mnenja so bila deljena - eni so
menili, da je ta vpliv dovolj velik, da pa se ga strokov-
njaki bojijo preveč zastaviti, drugi pa so dokazovali, da
imajo strokovnjaki premalo vpliva.
»Za načrtovano nuklearko v Dolskem pri Ljubljani je
Ljubljanski urbanistični zavod pri Raziskovalni skupno-
sti Slovenije denarno podprl raziskovalno nalogo o tej
lokaciji. Ekspertiza Inštituta Jožef Štefan je raziskala tri
možne mikrolokacije in jih glede na bližino slovenske
metropole zavrnila. Zato je Skupščina mesta Ljubljane
to lokacijo 1976 izbrisala iz Generalnega načrta, toda
novoizvoljena skupščina jo je 1980 spet sprejela. Bilo bi
mikavno videti, kateri od treh tehnologij je namenjena
(jedrskem reaktorju, naglemu reaktorju ali tovarni za
predelavo izrabljenih jedrskih goriv po hitrem postopku
- opomba A. K.). In ali ni s tem dokazano, kako naši
občani niso zadosti obveščeni o bistv u in nevarnosti tega
energetskega vira?«2
Vpliv strokovnjakov je seveda največji takrat, kadar je
zaradi lepšega videza in možnosti prelaganja odgovor-
nosti, mogoče birokratsko samovoljo tudi strokovno
utemeljiti. Kadar se tega kljub vsemu ne da, si birokra-
cij zaradi tega kaj dosti ne beli glave, saj je, kot nam
lep» prikaže primer Dolskega, argument moči še vedno
močnejši od moči argumenta. O vplivu strokovnjakov
nasploh torej ne moremo govoriti, jasno pa je, da je
najmočnejši takrat, kadar služi za apologijo progresi-
stičnim profitnim interesom. Pomen znanstvenega raz-
krinkavanja teh interesov pa je ogromen, saj se lahko le
ob moči znanstvenih argumentov dokaže, da je teža
negativnih parcialnih učinkov večja od »splošnega na-
predka«, pod katerim se prodaja sumljivo blago vseh
vrst.
Za zaključek dve iz Nemčije uvoženi ideologiji:
»BOLJE JE BITI AKTIVEN KOT RADIOAKTI-
VEN!« (geslo zelenih)
»RESNICA JE CELOTA (Hegel)
Opombe:
1.	Mira Ružič: Biti ali ne biti, Prešernova družba 1982, str. 65
2.	isto, str. 67
3.	isto, str. 65
UDK: 628.5 : 301.152.4
ekologija, ideologija, znanost
Andrej Klemene
Bomo Preživeli?
Okrogle mize v koncentrirani obliki izpostavijo dve
plati:
1.	Kakšna je vednost o obravnavanem problemu in
kako se ta reflektira v družbeni zavesti
2.	Kako ideologija omejuje vednost in le to sintetizira v
vladajočo dnižbeno zavest.
V primeru ekološke problamatike se jasno pokaže, da
ne obstaja nobena vez med abstraktno zavestjo in prak-
tično osveščenostjo. Ekološki problemi obstajajo tudi
pri nas, ljudje si prizadevajo za njihovo praktično reše-
vanje in se pri tem vrtijo v zaqaranih krogih, toda
vladajoča ideologija preprečuje sintezo te osveščenosti.
Vednost in praktična osveščenost se ne moreta sintetizi-
rati mimo tega kalupa in tako je abstraktna zavest tista,
ki bi rada pridigala tako vednosti kot tudi praktični
osveščenosti moralistične levite.
So ljudje res nezavedni? Obstaja res samo nek sloj
zavednih? Zakaj je sklicevanje na moralo vedno na
robu moralizma? Kakšna je vloga in vpliv znanstveni-
kov v reševanju ekološke problematike, ki se kljub svoji
»marginalnosti« pokaže kot strateška, saj neposredno
zadeva produkcijo v najbolj neposrednem p>omenu be-
sede? Bomo zaradi te marginalnosti utonili v dreku, ne
da bi zavohali, da nekaj smrdi?
UDK: 628.5: 301.152.4
ecology, ideology, science
Andrej Klemene:
Shall We Survive?
The round tables expose in concentrated form two
problems:
1.	What is the knowledge on the problem treated and
how does it reflect in social consciousness,
2.	How does the ideology confine the knowledge and
synthesizes it into teh dominating social consciousness.
In the case of ecologie problems it clearly turns out that
no connection exists between the abstract consciousness
and practical awareness. Ecological problems do exist
also in our country and the people endeavor for their
practical solution while whirling in vicious circles, yet
the ruling ideology obstructs the synthesis of this aware-
ness. The knowledge and practical awareness cannot
synthesize themselves against this mold and thus the
abstract consciousness is the one which would like to
preach a moralistic sermon to the knowledge as well as
to the practical awareness.
Are the people really not self-conscious? Does there
really exist only a certain stratum of the self-confident?
Why is it, that referring to the moral is always at the
verge of moralism? Which is the role played by the
scientists and their influence in solving ecologie pro-
blems that in spite of its own »marginality« proves itself
strategic, for it directly concerns the production in most
direct sense of the word? Shall we, due to this »margi-
nality« sink into excrements without smelling them
beforehand?
	časopis za kritiko znanosti/58/59/27

Quine in Carnap ne moreta v svoji ontologiji in gnoseo-
logiji shajati brez občega ali brez določenih abstraktnih
entitet. Te entitete so potrebne za izgradnjo znanstve-
nih sistemov (lahko bi rekli tudi modelov, če model
pojmujemo kot neko izvenjezikovno bitnost, v kateri se
realizira določena teorija). Te entitete pa se v teoriji
množic in tudi v semantiki kažejo kot vrednosti varia-
bel. V teoriji množic to pomeni, da morajo biti tudi
variable desno od predikata »C« kvantificirane. Z dru-
gimi besedami, teorija množic potrebuje več različnih
tipov entitet, da se lahko postavi na noge. (Če se pri tem
spomnimo disputov okrog občih bitnosti v srednjeveški
filozofiji, ki so tekli v okvirih nominalizma, konceptuali-
zma in realizma, nam bo bolj jasna zahteva po opredeli-
tvi, kaj naj pravzaprav predstavlja vrednosti variabel.
Pri tem bi lahko rekli, da sta Quine in Carnap bliže
realizmu, kajti oba priznata bivanje abstraktnih entitet,
na katere se nanašajo variable. V isto vrsto bi lahko
postavili tudi Fregea, Russella in Whiteheada. (Neka-
teri obtožujejo Quinea nominalizma, češ da noče kvan-
tificirati predikatov, vendar ta očitek ni točen saj kvan-
tificira nad bitnostmi, ki vsebujejo določene elemente v
teoriji množic). Po njihovem duh ne ustvarja abstraktiv-
nih entitet potrebnih za povezavo znotraj teorije, kot je
to v intuicionizmu - moderni varianti konceptualizmá*
temveč že naleti nanje, saj niso njegov produkt (po-
dobno je trdil Platon za bivanje idej).
Zahteva po različnih nivojih občosti v teoriji množic pa
se odraža tudi v drugih znanostih. Glavna razlika med
njimi in teorijo množic je v tem, da se pri njih poleg
različnih nivojev občosti - kar izraža predikat »biti
element« - zahtevajo še drugi predikati (tukaj se misli
pod predikatom na izraz, ki označuje retaci je med
entitetami, ki so vrednosti variabel in so to le skozi te
relacije in po njih), n. pr. »spominjanje podobnosti« ali
»v času...« ali »na mestu...« ali različne druge bitnosti
(»posits« kot pravi Quine), ki so potrebne Za postavitev
znanstvenih teorij. Če je teorija množic tista, ki prou-
čuje odnos med občim in posameznim v obliki predikata
»biti element«, potem je od njene zastavitve odvisna
tudi zastavitev in povezava ostalih znanstvenih ali filo-
zofskih sistemov. Od tod izhaja tudi zanimanje za Qui-
neovo logiko in teorijo množic. Če se bolje spozna
Quineovo gradnjo teorije množic in logike, potem se bo
lahko razumelo tudi njegove poglede na znanost in
filozofijo kot celoto. Isto velja tudi za Carnapovo se-
mantiko, katere osnova je teorija množic.
Teorija množic tudi Carnapu nekako »posodi« ab-
straktne entitete, da lahko s pomočjo njih zgradi dolo-
čen sistem pojmov, ki zajemajo posamezna področja
znanosti ali filozofije. Bitnosti iz teorije množic so po-
trebne za povezavo med pojmi, ki so dobljeni iz nepo-
srednega izkustva ali pa iz navadnega jezika. Tako se je
pokazala resnica, da ni nobenega izkustva, ki bi bilo
zgolj posamično, kot neki poseben, izoliran doživljaj, ki
nima v sebi nobenega momenta splošnosti. Glavni pre-
dikat, ki povezuje izkustvo posameznika je pravzaprav
relacija med tremi objekti: spoznavnim subjektom in
doživljanjem x ter doživljanjem y. To je relacija »zapo-
mniti si kot biti podoben« (»Ähnlichkeitserinnerung«).
Tako prav Carnap: »x in y sta elementarna doživljaja, ki
se ju skozi primerjavo spominske predstave x z y spozna
za podobna po delih; to pomeni, da se približno ujemata
v delu doživljanja.«1
Quine pri razlagi izkustva in njegove povezave v poj-
movni sfttem ostaja v bistvu na istih pozicijah kot
Carnap. Tudi pri njem imamo opravka najprej s čut-
nimi, konkretnimi objekti, ki imajo določene lastnosti,
ki jih lahko izkustveno preverimo. Toda, ko gradimo
znanstveni aparat so nam za povezavo izkustvenih dat
potrebne entitete iz teorije množic. Entitete so pač v
toliko, ker med njimi vlada odnos posamezno - obče
(ali predikat »biti element«) in eksistencialni kvantifi-
kator. Zaradi tega se Quine brani tudi očitkov, češ da je
nominalist (kar noče kvantificirati predikatov), saj ven-
dar priznava eksistenco občih objektov kot vrednosti
variabel. Kako bi izgledala povezava med entitetami iz
konkretnega sveta oziroma pojmi dobljenimi iz opazo-
vanja z logičnimi entitetami, se Quine ne spušča preveč
natančno. Ne poiskuša graditi nekega popolnega si-
stema, ki bi razlagal del kake znanosti ali filozofije v
tem smislu kot to dela Carnap (na primer v knjigi Der
Logische Aufbau der Welt ali Logical Foundations of
Probability). Vzrok temu bi lahko našli v tem, ker ne
priznava razdelitev sodb na analitične in sintetične.
Zaradi tega pa ne more dovolj dosledno izgraditi poj-
movnega aparata, s katerim bi lahko razložil izkustvo.
Quine je pravzaprav manj dosleden od Carnapa pri
razlagi izkustva, saj ne more najti prave povezave med
pragmatiko in znanostjo (med svetom, kot ga pojmuje
behavioristična psihologija, in trditvami zelo splošnega
značaja, ki jih postavlja znanost). Problem povezave
rešuje s principom »najmanjše spremembe«. (Maxim of
Minimum Mutilation). Če si predstavljamo znanost kot
polje, ki je definirano z določenimi robnimi pogoji (če
se ti pogoji spremenijo, postane polje nekaj drugega; n.
pr.: v algebri, če dodamo principom, ki vladajo nad
določeno množico reči, še nov princip, bomo lahko
dokazali neke lastnosti, ki vladajo nad rečmi te mno-
žice, ki jih sicer ne bi mogli) potem velja za to polje
princip najmanjše spremembe. To polje je pravzaprav
sestavljeno iz množice stavkov. Nekateri stavki so bolj
na robu, periferiji tega polja, drugi pa bolj v notranjosti
in v središču. Za stavke, ki leže v notranjosti in bliže
središču, velja, da jih zelo neradi spremenimo, če nam
to vsiljuje izkustvo. To so stavki logike in ontologije, na
periferiji pa so stavki, ki govore o posameznih čutnih
izkustvih. Nanašajo se na opazovanja določenih subjek-
tov. Če imamo stavke, ki so si po vsebini nasprotujoči,
govore o različnih izkustvih, bomo skušali naš sistem
tako spremeniti, da bodo stavki, ki so v središču in bolj v
notranjosti kar najmanj spremenjeni. Pač pa bomo
skušali spremeniti stavke, ki leže bliže periferije, da jih
bomo laže vzkladili med sabo. Tako bomo prenehali
govoriti o eksistenci kentavrov, da bomo spravili v sklad
stavke, ki govore o živih bitjih. Pri tem nam ne bo prišlo
na misel, da bi spreminjali ontologijo; n. pr.: da kenta-
vri na neki način so kot objekti našega uma - kot je to
storil Meinong.
Quine je mnenja, da ni mogoče izkustveno preveriti
samo enega stavka (prav tako kot ne posameznega
izraza), temveč samo stavke neke znanosti ali znanosti
sploh, v celoti. Tukaj se močno približa Heglu, češ da je
resnica zgolj v celoti. Kot smo že rekli, primerja Quine
znanost s poljem, ki se samo na robovih dotika izkusta.
Stavki, ki so bolj na robovih so bolj podvrženi spre-
membam, ki jih narekuje izkustvo. Vendar se lahko
spremenijo tudi stavki, ki leže bolj v notranjosti si-
stema. Merilo za to spremembo pa je enostavnost in da
se stavki v notranjosti kar najmanj spremenijo.
Pri tem moram reči, da ima Quine v grobem prav, ko
trdi, da je le znanost v celoti lahko preverljiva v izku-
stvu. Vendar pa bi lahko dodali, da imajo tudi posa-
mezni stavki svoj pomen in da se jih da v izkustvu vsaj
delno tudi posamično preveriti. To zagovarja Russell,
ko kritizira Heglovo misel, češ da je resnica le v celoti.
Seveda pa pri tem ne moremo biti preveč zahtevni pri
analizi izrazov," ki sestavljajo stavek. To je pač stavek, ki
govori o določenem čutnem objektu in da temu objektu
pripada ta ali ona lastnost ali da vlada med določenimi
čutnimi objekti ta ali ona relacija. Skratka tudi logični
atomizem ima svoj prav, če ga pravilno razumemo.
(Carnap je pri tem skušal iti dalje, ko je zasnoval tako
imenovani jezik opazovanja in povezav tega jezika s
teoretičnim - o čemer je bilo že prej govora).
Skratka, resnica bo verjetno v tem, da ima vsak stavek
tudi sam zase pomen in da se ga da do določene mere
konfrontirati z izkustvom (neposredno ali posredno s
pomočjo določenih redukcij, ki jih je bolj ali manj
uspešno izdelal Carnap in drugi neopozitivisti). Obe-
nem pa pri tem ne smemo nikoli pozabiti, da je stavek
stalno le stavek v določenem sistemu in da se njegov
pomen določa tudi z drugimi stavki. Če bi torej hoteli
reči kot Quine, da imajo stavki pomen samo kot celota
nekega znanstvenega sistema ali sploh sistema znanosti
v celoti, bi zašli v redukcionizem. Za stavke velja isto
kot za obče kategorije. Sicer pa obče kategorije nasto-
pajo ravno skozi stavke, s katerimi imata posla Carnap
in Quine. Če Carnap govori o kvaliteti Q na določenem
območju v času t, vidimo, da so ob tej določitvi prisotne
kategorije kvalitete, (da izraz »kvaliteta - Q« lahko
razumemo, ne pa da ga samo ločimo od drugih, moramo
vedeti, kaj je to, kvaliteta), prostora in časa (včasih tudi
prostor - čas). Tako vidimo, da smo zopet pristali pri
občih kategorijah, mimo katerih je skušal iti pozitivi-
zem. Velja pa za Quinea in Carnapa. da sta posvečala
premalo pozornosti občim kategorijam, ki so že impli-
citno prisotne v njunih razlagah pomena izrazov.
Quine pač meni, da mora znanost enostavno predpo-
stavljati nekatere pojme in da stvari, na katere se ti
nanašajo, tudi bivajo. »Fizične objekte pojmovno vpe-
ljemo v situacijo kot prikladne posredovalce - ne pa z
definicijo, ki bi izhajala iz izkustva, temveč enostavne
kot nezvedljive postavke (posits). Te postavke se epi-
stemološko dajo primerjati s Homerjevimi bogovi.« (2)
Quine torej enostavno predpostavlja, da je treba vpe-
ljati v ontologijo oziroma v znanost eksistenco nekate-
rih objektov, da se lahko s pomočjo njih razloži izkustvo
in ostali pojmovni aparat.
Izbira teh objektov je odvisna od znanosti in kulture.
Tako je Quine končal skoraj tam, od koder bi moral
začeti razlago. Namreč, zakaj govorimo o nekaterih
rečeh, da so, in da za nje veljajo taki ali drugačni
zakoni. Kako to da imamo tako ontologijo ne pa dru-
gačne.
Carnap je na svoj način bolje odgovoril na to vprašanje,
kljub temu, da je nekatere osnovne ontološke postavke
enostavno sprejel iz fizike in psihologije. Tako ima n.
pr. čisto fizikalni pojem individua kot nekaj, kar je
določeno zgolj s prostornimi in časovnimi koordinatami
in da se to da intersubjektivno preveriti. Vse drugo
razen tega, da je individuum nekaj enostavnega, od
česar se je vse abstrahiralo razen prostornih in časovnih
določitev, pa je pri tem pojmu izpustil. Pri tem ni
upoštevana nobena ugotovitev, do katere je prišla bolj
dialektična ontologija. Carnap je hotel pokazati pove-
zavo med čutnimi dati ali individui, ki jim pripadajo
določene kvalitete v prej opisanem smislu, in med teo-
retičnim jezikom oziroma pojmovnim aparatom znano-
sti. To je storil predvsem v delu Der Logische Aufbau
der Welt, Testability and Meaning, pa tudi v njegovih
semantičnih raziskovanjih kot sta Introduction to Se
mantise in Meaning and Necessity. Vendar pa ostane
veliko vprašanje, ali je bil Carnap pri tem uspešen
Izgleda, da so njegovi semantični sistemi pretesni, da bi
lahko v okviru njih razložil povezavo med čutnimi dati
in pojmovnim aparatom (na to stvar je opozar jal pred-
vsem Popper v svojem delu Logik der Forschung).
Verjetno je to zaradi tega, ker ni upošteval razvoja
filozofije pred njim, posebej še dialektike (pa tudi sicer
je to zelo težka naloga, saj vidimo, da tudi tisti, ki
govore, da upoštevajo filozofska dognanja iz vse filozo-
fije, ne pridejo kaj prida dlje kot Carnap).
Carnapu in Quineu bi lahko očitali, da sta izrabila
logiko, Carnap jo je izrabil s tem, ko je hotel s po-
močjo semantike razložiti in odpraviti vse filozofske
probleme. (Semantika bi brez logike ne bi bila mogoča,
saj so vsi osnovni termini in distinkcije, ki se ji v njej
uporablja, vzeti iz logike - n. pr. »predikat, »indivi-
duum«, »variabla«.) Podobno kot Carnap dela tudi
Quine, ko razlaga razne filozofske probleme, n. pr.
skuša odpraviti individualne izraze iz jezika s pomočjo
deskripcij, da se ne bi zašlo v ontološke težave, tudi
gledanje na predikat kot na stvar, ki ne more eksistirati
oziroma biti pod udarcem eksistencialnega kvantifika-
torja, izhaja iz logike oziroma gramatike (Quine se tudi
rad poslužuje gramatičnih distinkcij pri razlagi ontolo-
gije). Vendar v njuno opravičilo lahko tudi povemo, da
■■H
je pač večkrat tako, da se določena odkritja v posebnih
znanostih aplicirajo na reševanje filozofskih problemov.
Ti problemi se s to aplikacijo pravzaprav niso kdovekaj
razrešili, vendar so se mogoče vsaj bolj postavili in
razjasnili (n. pr., če Humovski problem aplikacije posa-
meznega termina v izkustvo preinterpretiramo kot apli-
kacijo stavka v izkustvo, kot je to storil logični atomi-
zem in neopozitivizem pod Fregejevim vplivom analize
stavka kot osnovne enote pomena).
Quine v svojih delih analizira pojme iz teorije množic v
zvezi s pojmom števila. Pri tem pokaže na to, da mo-
ramo pri analizi pojma števila imeti opravka edino z
logiko prve stopnje in z odnosom z občim in posamez-
nim. Odnos med občim in posameznim se kaže v predi -
katu »biti »element.« Pri tem je treba pohvaliti jasnost
in eleganco njegovega načina izražanja. Drugi del svoje
pozornosti nameni Quine pragmatiki, to je raziskovanju
terminov s stališča behaviorizma. Pri tem so najbolj
zanimive njegove ugotovitve o samostojnosti jezikov in
o ncmožnosti absolutno adekvatnega prevoda iz enega
jezika v drugega.
Quine tudi zelo dobro razlaga nastanek občih terminov
glede na razvoj pri otroku. Quine ima torej dve dokaj
ostro ločeni torišči dejavnosti, teorijo množic z logiko
na eni strani, na drugi pa pragmatiko. (Nasprotno, kot
bi lahko pričakovali, ker je tako zelo proti Carnapovi
razdelitvi stavkov v analitične in sintetične, kar ima za
posledico tudi razdelitev znanosti na lingvistične in em-
pirične). Vendar ima njegova teorija množic tudi vpliv
pri njegovi razlagi nastanka občih terminov (obči termin
»je resničen za to in to«). Vpliv ima tudi na njegovo
prepričanje, da brez občih terminov oziroma entitet ne
gre. Tako ne moremo izdelati teorije množic, ki ne bi
imela za vrednosti svojih variabel entitet, med katerimi
vlada predikat »biti element«, ki se ne da odpraviti.
Prav tako tudi ne moremo izdelati smiselne teorije o
svetu, ne da bi uporabljali obče termine.
Kot smo že povedali se Quine ne strinja s Carnapovo
ločitvijo znanstvenih sodb na analitične in sintetične.
Od tod pa izvira tudi Quineov odpor proti Carnapo-
vemu pojmovanju nujnosti kot L - resničnosti. Quine je
proti uvajanju pojma nujnosti in z njim povezanih
pojmov v logiko. Logika, ki upošteva operator za nuj-
nost ali možnost, namreč, mora kvantificirati samo nad
_časopis za kritiko znanosti/58/59/28
entitetami, ki so pravzaprav atributi ali lastnosti. Taka
logika pa ne more biti več ekstenzionalna. (Lastnosti, ki
se nanašata na iste objekte nista zaradi tega že identični,
kot to velja za množice v ekstenzionalni logiki. Quine
meni, da je pojem atributa ali lastnosti .zaradi pravkar
omenjenega zakona neprimeren za logiko, ker je neja-
sen. Nejasen je v tem smislu, ker bi za identiteto dveh
lastnosti bili potrebni močnejši pogoji, ki bi zahtevali
intenzionalen kontekst. Ta kontekst pa ne bi mogel
vsebovati vseh dognanj iz kvantifikacijske logike in
teorije množic.
Mislim, da ima tukaj Quine prav, saj podobni pojmi in
njihova obravnava na ta način kot to dela Carnap in
podobni, ne spada v logiko. Če se hoče raziskati pojem
nujnosti je bolje, če se ga razišče v kontekstu z drugimi
ontološkimi kategorijami, ne pa zgolj v okviru seman-
tičnega sistema. Ob tem pojmu se mora pokazati tudi
odnos subjekta do objekta s tem pa nastopi raziskava
tega pojma še v drugih vlogah (na primer v družbenih).
Isto velja tudi za tako imenovane dispozicionalne ter-
mine. Tudi zanje velja, da jih ne smemo obravnavati
zgolj kot operatorje v stavku (kar dela Carnap pod
Fregerjevim vplivom, za njim pa še cela plejada poziti-
vističnih piscev). V bistvu ravna Carnap s temi izrazi
podobno kot algebra s svojimi. Zanima ga le produkt
operacij s temi izrazi, ki je enolično določen. Bolje bi
bilo, če bi te izreze analiziral na podoben način kotje to
v navadi v marksistični ali kaki drugi filozofiji. Če pa se
že ravna z njimi na podoben način kot z algebrskimi
simboli, pa še mora vsaj opustiti misel na to, da je to
edino zveličavni znanstveni pristop.
Opombe:
1	R. Carnap: Der Logische Aufbau der Welt, str. 150 Ham-
burg, 1961
2	W. V. Quine: From the logical point of view, str. 99 Cam-
bridge, Massachusetts, 1962
UDK: 111,1
Quine, Carnap, teorija množic, znanstveni ali filozofski
sistem
Valter Motaln
Quinova in Carnapova ontologija
Quine in Carnap ne moreta v svoji ontologiji in gnoseo-
Iogiji shajati brez občega ali brez določenih abstraktnih
entitet, potrebnih za izgradnjo znanstvenih sistemov. Te
entitete se v teoriji množic in tudi v semantiki kažejo
kot vrednosti variabel. Zahteva po različnih nivojih
občosti v teoriji množic se odraža tudi v drugih znano-
stih. Glavne razlike med njimi in teorijo množic so v
tem, da se pri njih poleg različnih nivojev občosti zahte-
vajo še drugi predikati, ki so potrebni za postavitev
znanstvenih teorij. Če je teorija množic tista, ki prou-
čuje odnos med občim in posameznim v obliki predikata
»biti element«, potem je od njene zastavitve odvisna
tudi zastavitev in povezava ostalih znanstvenih ali filo-
zofskih sistemov. Od tod izhaja tudi zanimanje za Qui-
novo logiko in teorijo množic. Če se bolje spozna
Quinova gradnja teorije množic in logika, potem se bo
lahko razumelo tudi njegove poglede na znanost in
filozofijo kot celoto. Isto velja tudi za Carnapovo se-
mantiko, katere osnova ie teorija množic.
UDK: 111.1
Quine, Carnap, set theory, scientific or philosophic
system
Valter Motaln:
Ontology of Quine and Carnap.
In their ontology and gnoseology Quine and Carnap
cannot get along without the common nor without
certain abstract entities, needed for construction of
scientific systems. In the set theory as well as in seman-
tics these entities turn out as the values of variables. The
demand for different levels of the common in the set
theory is reflected also in other sciences. The main
difference between them and the set theory is that
besides the different levels of the common other predi-
cates are required, which are needed to construct scien-
tific theories. If the set theory is the one which investi-
gates the relationship between the common and the
particular in the form of a predicate »to be an element«
then also the construction and integration of other
scientific or philosophic systems depend on its set-up.
Hence the interest for Quine's logics and set theory.
Once Quine's construction of set theory and logics will
be more recognized, his views on science and philo-
sophy as a whole will also be comprehended. The same
holds true for Carnap's semantics which is based on the
set theory.
Jo Klek Vila Zenit, 1924
	časopis za kritiko znanosti/58/59/29

Uvod
Kje je danes svetloba in kje je ni, kje je še vedno mrak?
S to prispodobo se lahko vprašamo o prihodnosti neke
civilizacije, ki so jo obenem ali pa zaporedoma imeno-
vali moderno, industrijsko, kapitalistično, racionali-
stično in zahodno.
Da, mislimo, da ta civilizacija nima -več prihodnosti in
da je stopila v zadnje obdobje svojega zatona, kajti
zanjo značilni kapitalistični družbeni odnosi začenjajo
ovirati razvoj človekovega kreativnega potenciala. Dej-
stvo, da je delovanje svetovnega gospodarstva potisnilo
večji del človeštva v bedo in odvisnost, nezadostno
izkoriščanje naravnih in človeških potencialov ter te-
hničnih in znanstvenih možnosti za zadovoljevanje živ-
ljenjskih potreb, pospešeno rušenje starih ekoloških
ravnotežij, neobvladovanje prokreativnega procesa in
na kraju trajnost oboroženih spopadov, ki lahko prive-
dejo do planetarnega uničenja - vse to nam kaže, da je
čas kapitalističnega produkcijskega načina mimo in da
stojimo pred naslednjo alternativo: poginiti pod ruševi-
nami meščanske civilizacije ali pa se pridružiti revolu-
cionarnemu porajanju nove.
Ob tej perspektivi se kaže vrniti k prispodobi med
svetlobo in mrakom, ki jo je današnja civilizacija tako s
pridom uporabila v času svoje mladosti, to je v 18.
stoletju. Kajti nič ni bolj nazorno za razumevanje tega,
kar se danes dogaja v nas in okoli nas, kot je soočenje
med začetkom in koncem sveta.
Vsekakor pa niso bili revolucionarni intelektualci 18.
stoletja tisti, ki so izumili ideološko nasprotje med
svetlobo in mrakom, temveč so jo podedovali od židov-
sko-krščanske verske tradicije in od grško-latinske filo-
zofske in pravne tradicije, a so mu dali povsem nov
pomen in domet.
Raje kot bi se sklicevali na tako imenovano svetlobo
vere, so oznanjali dejanje svetlobe izhajajoče iz na-
predka tehničnega znanja in znanstvenih spoznanj...
In raje kot da bi na temo obsodili nekrščanska, celo
neevropska ljudstva, so v vseh oblikah religije videli vir
intelektualne obskurnosti, stališče odpora proti razsvet-
ljenstvu. Skratka, s to ideologijo poveličevanja razsvet-
ljenstva in obtoževanja obskurantizma, so evropske
buržoazije kot obskurantistično označevale vse, kar je
pripadalo staremu fevdalnemu svetu, in proglašale ža
razsvetljeno oziroma razsvetljujoče vse, kar je prispe-
valo k uničenju starega in k ustoličenju novega, to je
meščanskega sveta.
Jasno je, da dandanašnji ne kaže dobesedno jemati
tolikšnega intelektualnega razcveta, ki je na iznakažen
in narobe obrnjen ničin odražal pod seboj potekajoč
zgodovinski proces. Vendar pa se nam zdi koristno
zastaviti si vprašanje, ali je današnja buržoazija ostala
zvesta svojim lastnim osnovnim načelom ter ali njeni
intelektualci, ki jih sama najbolj priznava, še zmeraj
skušajo zagovarjati širjenje razsvetljenstva in zatreti
obskurantizem.
Seveda je znano, da so med obema svetovnima vojnama
fašistične diktature ponovno dvignile, če temu lahko
tako rečemo, zastavo obskurantizma, in proglasile, na-
čeloma v imenu rasizma, novo vladavino temin, ki je
končala pod svojimi ruševinami 1945. leta. Toda ali v
tem trenutku še kje obstaja, če izvzamemo ostanke
fašizma v Španiji, Čili' Južni Afriki, Argentini, Braziliji
in morda še kje, tak obskurantizem, ki bi ga bili treba
zatreti?
Kar se nas tiče, menimo, da tak abskurantizem res
obstaja, toda za razliko od monarho-klerikalizma za
časa Metternicha in za razliko od fašizma za časa Hit-
lerja in Mussolinija, se največkrat pojavlja zakrinkano,
skrito in spremenjeno do take mere, da ga ni mogoče
takoj prepoznati. Naša naloga v pričujočem delu pa je
prav v tem, da odkrijemo nekaj njegovih subtilnih
manifestacij ali tistih, ki veljajo za takšne.
Zaslediti je mogoče na primer neštevilne izjave o tem,
da so odslej množična sredstva obveščanja tista sila, ki
prenaša človekova znanja in stvaritve najširšemu krogu
občinstva. Toda obenem zapažamo, da film, radio in
televizija, ki so povsod v rokah vladajočih družbenih sil,
nikjer sistematično ne uporabljajo svoje moči, da bi
odpravili rasne predsodke, ki vsekakor predstavljajo
najmočnejšo in najbolj grobo obliko sodobnega obsku-
rantizma. Kaj ni videti, kot da interes teh vladajočih
družbenih sil ne le ni v težnji k odpravi rasizma, temveč
v njegovem vzdrževanju in izrabljanju? In, ali so poleg
tega sodobni rasizem, ki še zdaleč ni le ostanek pretekle
miselnosti, ne kaže kot specifični proizvod svetovnega
izkoriščanja celin, ki so bile pod vladavino imperializma
ter kot zatiranje neke določene narodnosti ali manjšine,
ki ga izvajajo obstoječe države?
Razen v rasizmu pa tako imenovani grob in rafiniran
obskurantizem najde dovolj snovi za svoje delovanje v
sorodnih predsodkih, ki pehajo človeške družbe v navi-
dez večno izkoriščanje, podrejenost in zatiranje, ki po-
stavljajo žensko v po naravi podrejen položaj moškemu
in ki opravičujejo, zaradi tako imenovane prirojene
napadalnosti, obstoj vojnih spopadov med posamezniki
in družbami.
Ali nam slavna in kar se da resna dela naravoslovcev,
ekonomistov, socilogov, etnologov, psihologov, geogra-
fov in zgodovinarjev nudijo sredstva, s katerimi bi bilo
moč zmanjšati rasno in spolno diskriminacijo, zaničeva-
nje množic in vojno usodnost? Žal moramo reči, da
temu še zdaleč ni tako.
Lahko je razumeti, da je buržoazija današnjega časa, ki
jo ogrožata njena lastna kriza in vzpon proletarske
revolucije, že davno zapustila humanizem 18. stoletja in
zdrsnila v ideološko zavarovan obskurantizem. Prav
tako ni težko razumeti, da despotska in zajedalska
birokracija v vzhodnih državah na svoj način podpira
obskurantizem, obenem pa proglaša svojo zvestobo
ideologiji, katere pojem si je sposodila od marksizma.
Kar pa je najteže priznati, je, da večina itelektualcev, ki
tukaj uživajo neko določeno svobodo izražanja, dela v
prid obskurantizma, noče se pridružiti razrednemu boju
v naših družbah in tako prispeva k izdelavi tém lastnih
vladajočih ideologiji. V tem pogledu se današnja zaho-
dna inteligenca v splošnem izkaže dosti manj opozicij-
ska kot je bila inteligenca v 1775 ali celo v 1875. letu.
Resnica je ta, da je neodvisnost mišljenja, toliko ope-
vana »svoboda duha«, povsem iluzorna, če že ne fanta-
zmična. Znanstveniki, literati, umetniki itd. so prav tako
kot množice, pod pritiskom vladajoče ideologije in nji-
hov »manevrski prostor« je samo v izbiri med različnimi
sredstvi izražanja te ideologije, ki jih ovira zunaj in
znotraj njih samih. Le organska udeležba v delavskem
gibanju omogoča peščici med njimi zrahljati obroč ideo-
loške zasužnjenosti.
Prav tako je treba priznati, da zaton in drsenje buržoa-
zije v obskurantizem nujno potegne za seboj tudi naj-
večji del buržoazne in maloburžoazne inteligence. Svojo
pozornost moramo posvetiti tudi oblikam, v katerih ta
inteligenca širi obskurantizem konca naše civilizacije.
Da bi to razumeli, moramo začeti z v intelektualnih
sredinah splošno sprejeto mislijo, da danes ne veljajo
več sinteze in sistematizacije 18. in 19. stoletja in da bi
moral pomen nianse in kompleksa zmagati nad pome-
nom generalizacije. Ta misel je osnova, da se začneta
zavračati revolucionarna ideologija 18. stoletja in zlasti
marksizem kot intelektualni proizvod 19. stoletja.
Treba bo torej misliti o drugih stvareh in se zadovoljiti z
detajlnim, parcialnim in sektorialnim, najčešće ne da bi
to poskušali vključiti v znanstveno generalizacijo. Tako
bo obskurantizem te propadajoče buržoazije uhranjen
pred revolucionarnimi sintezami in uvedene v zavest
sodobnih intelektualcev njegove inhibitorne in nazad-
njaške tendence.
Še natančneje, tako bo buržoazija prisilila inteligenco k
zavračanju znanstvenih osnov, ki ji jih pod imenom
zgodovinskega materializma že več kot sto let nudi
marksizem. Razvijala bo samo zase neko ekonomijo,
sociologijo, etnologijo, zgodovino, zemljepis, demogra-
fijo itd. in obenem skoraj čarovniško razglašala potrebo
po interdisciplinarnosti ter dopuščala, da ideologija pa-
razitira na znanstvenih raziskavah. Obskurantizem je
tukaj v nepravilni koncepciji znanosti, zreducirani na
njene teoretične aspekte in v nemoči, da bi spremenili,
izven osi zgodovinskega materializma, v tako imeno-
vane humanistične vede tiste ideološke discipline, ki naj
bi na svoj način izražale ne-družbeno in zgodovinsko
resničnost, marveč le bolj in bolj protiznanstvene inte-
rese vladajočega razreda.
II.
Vzpostavitev svetovnega trga in priključitev vseh obsto-
ječih ekonomij k temu trgu dajeta mednarodno dimen-
zijo ne le vsem vidnim ekonomskim procesom, temveč
tudi vsem družbenim procesom in vsem oblikam kultur-
nega izražanja teh procesov. Tudi inteligenca druge
polovice 20. stoletja se sooča s problemom pluralizma
kultur v njihovem odnosu do enovitosti človeštva. Tu se
pojavi področje raziskav, kjer se srečujejo znanstvene
in obskurantistične tendence.
Pod pojmom kultura je seveda treba razumeti načine
življenja, to je načine čutenja, dejanja in mišljenja, ki
prevladujejo v neki določeni družbeni skupnosti. Če
izhajamo od tod, je nemogoče izvesti študijo verstev,
filozofskih idej, znanstvenih odkritij in umetniških in
literarnih del, to se pravi kulture v ozkem in elitističnem
pomenu besede, ne da bi obenem upoštevali delovne,
stanovanjske in prehrambene navade, navade pri obla-
čenju, rekreativne aktivnosti, seksualne navade itd.,
skratka vse vidike vsakdanjega življenja značilne za
neko dano družbo.
Toda tako razumljeno kulturo je mogoče obravnavati
na dva načina: ali da predpostavljamo, da kultura pred-
stavlja svoje lastno področje, raziskava katerega za-
hteva le neke vrste razumevanje notranjosti, ali pa
vzamemo, da je kultura le nekakšen izraz družbenega
življenja, katerega resnična osnova je drugje, to je v
družbenih produkcijskih odnosih, ki pogojujejo nasta-
nek skupin in razredov, značilnih za takšno družbo, ki
smo jo izbrali kot predmet raziskave.
Tej alternativi se ne more izogniti noben raziskovalec,
ki deluje na tem področju. Poleg tega prisili vse stro-
kovnjake, da izberejo med kulturalistično koncepcijo,
po kateri kulturni elementi vsebujejo neko večjo ali
manjšo avtonomijo glede na proizvodne procese in
procese spopadov med skupinami in razredi, in med
koncepcijo zgodovinskega materializma po kateri kul-
turni pojavi izražajo skrite procese materialne pro-
izvodnje skozi prizmo, ki kaže napačno sliko konflikta
med skupinami in razredi.
Tak poznavalec zgodovine najstarejših religij nas na
primer lahko nauči, da so miti, ki so prevladovali pri
nekaterih ljudstvih, imeli zvezo z nebeškimi in sončnimi
temami in so zatorej imeli značaj Urana, da pa so miti
pri drugih ljudstvih zrasli iz zemeljskih tem do take
mere, da jih je mogoče označiti za ktonske. Toda prav
na tej točki se pred raziskovalcem pojavi prej omenjena
alternativa.
Ali naj priznamo, da so ljudstva dovolj definirana s tem,
da rečemo, da imajo ena tako imenovano uransko,
druga pa tako imenovano ktonskô mentaliteto in da je
tako mogoče razložiti različno obnašanje teh ljudstev v
toku zgodovine? Ali pa se je treba vprašati, če uranski
miti v bistvu niso v zvezi z nomadskimi živinorejskimi
ljudstvi, ktonski pa so lastni ljudstvom, ki so se ukvar-
jala bolj s poljedelskimi dejavnostmi?
Glede na to, kako bo raziskovalec bolj ali manj za-
vestno izbral, se odpre pot k obskurantizmu ali pa k
znanstveni študiji. Prva pot je tista, ki izhaja iz prepriča-
nja, da nekemu ljudstvu pripada kulturna dediščina,
	časopis za kritiko znanosti/58/59/30
pecifična mentaliteta enigmatičnih začetkov, ki
mogoče, ni' jih ne smemo kakorkoli preseči,
postane plu; izem kultur osrednja tema neke
mistične« u ogije, ki uči, da je vsaka družbena
Г'Л(„ cija zločir , ram ohranjeni ali ponovno najdeni
kultu ni avtenii i. Druga pot pa se začenja z znan-
stveno hipotezo. ravi, da verovanja, etnične vredno-
sti, institucije in ke bivanja še zdaleč niso enigma-
tične, ampak so • -vod produkcijskega načina vsake
posamezne dru; o je njenega načina proizvajanja
materialnih do1	materialnih proizvodnih instru-
mentov, ta nači stvarja določene družbene odnose
med posamezn iko je mogoče pluraliteto kultur
omisliti kot dive an izraz mnogoterih produkcijskih
načinov, sedanjo nost svetovnega trga pa je mogoče
spoznati kot osho volucionarnega procesa, ki stremi
k ustvarjenju bov enotnosti človeštva z novim, uni-
verzalnim produi-. kim načinom.
Povsem razumi j« j, da v okviru propadajočega kapi-
talističnega pro;. Jnega načina izrabljajo ljudstva, ki
jim vlada imperi /.em in etnične manjšine, ki jih zati-
rajo posamične d; :ve, svojo kulturno dediščino v boju
proti izkoriščanju atiranju in poniževanju. Toda to, za
kar resnično gre i vseh teh ljudstvih in manjšinah, in
kar je še bolj osik < no, pri vseh proizvajalcih sveta, ni le
pasivno in utopično varovanje neke mirujoče kulturne
dediščine, temveč osvobodilno uničenje svetovnega im-
perialističnega sistema in kapitalističnega načina proi-
zvodnje.
Odločili smo se napraviti radikalno kritično študijo dela
Clauda Lćvi-Straussa, ker je dejansko osredotočeno na
pluralističnost kultur in enovitosti človeštva in, ker se
nam zdi, da v sebi skriva obskurantizem, ki je toliko
nevarnejši kolikor bolj je zakrit, morda celo v očeh
samega avtorja.
Ob koncu druge svetovne vojne je etnografiji, etnolo-
giji, kulturni antropologiji, tem takozvanim znanstve-
nim pristopom k neevropskim, nezahodnim, neindu-
strijskim družbam pošla sapa zaradi prirojene, in lahko
bi dodali, epistemološke kompromitacije s koloniali-
zmom. Od tedaj dejansko gibanja azijskih in afriških
ljudstev uničujejo kolonialne imperije evropskih sil.
Kako naj bi torej še nadalje priznavali, da so zahodne
družbe predmet socioloških študij, druge pa nekih dru-
gih, tako imenovanih etnoloških in antropoloških?
Upati je bilo torej, da je etnološka in antropološka
ideologija, ki je služila za ščit kolonialističnemu delo-
vaju, že preživela, ko se je pojavil Lévi-Strauss. Ta je
dejansko prijazno razložil, da je neobhodno, da se vsa
ljudstva sveta medsebojno ne razumejo in tako spet
pomagal do sape etnolografiji, etnologiji in kulturni
antropologiji, ki so odtlej pod vseobsegajočim skrbniš-
tvom UNESCA.
Na videz je Lévi-Strauss ganljiv. Ko ga beremo, odkri-
vamo, da indijanske ameriške družbe in oceanijska,
afriška in azijska ljudstva, ki so med materialno najbolj
ubožnimi in izoliranimi, prikrivajo kulturna bogastva,
za katera so zahodnjaki, zaradi svoje mehanske civiliza-
cije, prikrajšani. Njegova antropologija se torej ne
ujema več s starim kolonialističnim gledajem tako ime-
novanega civiliziranega človeka o divjaku; nasprotno,
poveličuje primere avtentičnosti, ki jih vsemu svetu
nudijo tako imenovane primitivne družbe. Kako si torej
upajo pripisovati obskurantizem takemu mojstru?
Toda videz vara. Ko 18. stoletje razpravlja o temi
»dobrega divjaka«, je šlo za to, da so razkrili zatiranje,
ki je divjalo znotraj evropskih monarho-fevdalnih
družb ter da bi odprli pot tistemu, kar je postalo me-
ščanska revolucija. Ko se lévi-Strauss, goreč pristaš
Rousseauja, ponovno loti te teme, stori to zato, da bi
povzdignil preteklost, za katero meni, da je bila boljša
od sedanjosti, da nas posvari pred novim razvojem
produkcijskih sil, da odkloni sam tok zgodovine, tisti
tok, ki vodi k proletarski revoluciji.
Lévi-Straussova metoda podaljšuje, brez vsakršne pre-
kinitve, etnološko tradicijo. Sestoji iz preučevanja siste-
mov sorodnosti ali mitov, ne da bi skušala ugotoviti,
kakšni so za tem skriti produkcijski procesi, ki jih ti
sistemi sorodnosti in miti izražajo, niti s čim jih izražajo.
Kar je še slabše, Lévi-Straussova metoda od odnosa
sorodnosti in mitov obrdži le formalne zveze označene
kot strukture, ki naj bi v imenu znanosti prihranile
raziskovalcem z referencami na procese, ki smo jih
pravkar omenili.
¿ Končno se nam strukturalna antropologija zdi bolj ob-
skurantistična od stare kolonialistične etnologije tudi
zato, ker so bile niti slednje predebele, da jih ne bi bilo
moč takoj opaziti.
Nedvomno je dogmatizem Lévi-Straussa in njegove
šole že zbudil sovražne reakcije med tistimi, ki razisku-
jejo na področju tako imenovane antropologije. Vendar
pa te reakcije v glavnem ne postavljajo dvoma o ideji,
da je danes antropologija zamišljena kot znanstveni
projekt v okviru obstoječega produkcijskega načina.
Naš namen je bil, da pripomoremo k porušenju takšne
ideje in vsega, kar za njo stoji, in sicer iz naslednjih
razlogov: ideologija vsesplošnega poveličevanja sedanje
kulturne raznolikosti skriva najprej v sebi kontra-revo-
lucionamo željo, da bi obdržali svetovni status quo, ki je
neobhodno potreben imperializmu; drugič, predstavlja
težnja, da bi preučevali odnose sorodnosti, mite in
lingvistične pojave brez sistematičnega upoštevanja
skritih produkcijskih procesov, oviro znanstvenemu
preučevanju družb; tretjič, strukturalno reduciranje
preučevanih pojavov na tako imenovane modele naredi
za nerazumljive imanentne kontradikcije družbam kot
tudi revolucionarno dogajanje, ki iz njih rezultira.
III.
V zadnjih letih 19. stoletja je Freud z odkritjem psihoa-
nalize ne le uvedel nov način zdravljenja določenih
duševnih bolezni, ampak je tudi dal znanstvene temelje
preučevanju oblikovanja in razvoja osebnosti, ki odslej
velja za psihoseksualni proces. Upravičeno je torej go-
voriti o »freudovskem polju« pod pogojem, da takoj
ugotovimo, da se na tem polju srečujejo znanstvene in
obskurantistične težnje.
Neizmeren pomen Freudovega dela je v njegovem od-
kritju psihogenetske funkcije spolnosti. Pred njim je
veljalo, da je bistvo te spolnosti v zvezi s prokreativnim
procesom. Po eni strani je posameznik občutil užitek, ki
spremlja izvršitev spolnega akta, po drugi strani pa so si
religije prizadevale obdržati spolno aktivnost v okviru
institucionalizirane prokreacije. Toda nikomur ni prišlo
na misel, da sta iskanje in doseganje spolnega zado-
voljstva v tesni zvezi z duševnim življenjem in spočet-
jem jaza.
Tako je spolnost v veliki meri ostala v obskurnosti in •
obskurantizmu. Z ugotovitvijo, da človeški individuum
že v otroštvu vstopi v seksualno igro in s tem, da je
pokazal, da skozi posamezne faze te igre ta individuum
postane socializirani jaz, ki se imenuje njegova oseb-
nost, je Freud prelomil s tem večtisočletnim obskurànti-
zmom.
Gotovo, to je le zareza. Iz družbeno-zgodovinskih ra-
zlogov je Freud zadel tudi ob druga poglavitna vapraša-
nja, kot je to vprašanje ženske spolnosti. Prav tako je
res, da freudovska problematika danes vodi študij ge-
neze in razvoja osebnosti. To pomeni, da je treba
odkritja psiho-fiziologije, behavioristične, Gestalt, fe-
nomenološke in genetske psihologije ter socialne psiho-
logije, priznati za to kar so, to je parcialna ali sektorska
odkritja, ki dobijo svojo znanstveno vrednost šele z
integracijo v neko globalno problematiko - to je v
problematiko freudovske psihoanalize
Torej je definicija freudovske problematike tista, ki
omogoča, da ločimo pri preučevanju psihoseksualnega
razvoja človeškega indviduua znanstvene in obskuranti-
stične tendence.
Znotraj psihoanalize je zgodovina že potegnila ločnico
med Freudovo smerjo in izpeljavami, ki jih predstav-
ljajo Adlerjeva in Jungova smer in tako imenovani
ameriški kulturalizem
Značilno je, da je do zaporednih razhajanj med Adler-
jem, Jungom in ameriškimi kulturalisti na eni in Freu-
dom na drugi strani prihajalo zaradi interpretacije sek-
sualnega procesa. Medtem ko Freud dejansko vztraja
pri svoji koncepciji seksualne vsebine nezavednega in
da je ta vsebina najvažnejša pri razvoju osebnosti, se
Adler in kulturalisti izgubljajo v psihosocioloških špe-
kulacijah, ki niso dovolj povezane s terapevtsko prakso,
Jung pa se vrača v nekakšno metafiziko kolektivnega
nezavednega in arhetipov duševnega življenja. Te izpe-
ljave še zdaleč ne predstavljajo napredka glede na
freudovsko problematiko, temveč potrjujejo, da le-ta,
kljub svojim omejitvam, še vedno ostaja izhodišče so-
dobnih znanstvenih raziskav geneze in formiranja oseb-
nosti.
Ostaja torej, da freudovska problematika, naj je v
svojih ^snovah še tako potrebna, sama po sebi ne
zadošča. Kar se Freuda tiče, je v psihoanalizi videl
sredstvo, s katerim bi se dalo lotiti vprašanj seksualnosti
in mentalne patologije, v pričakovanju nadaljnjega na-
predka biokemije. In razumel je, čeravno še ne čisto
jasno, da ni mogoče, da ne bi simbolov psiho-seksual-
nega razvoja človeškega individuua vključili v družbeni
okvir, ki ga ni mogoče reducirati na njegove podobe in
razvoj.
Zato torej razjasnitev freudovske problematike zadene
na končno vprašanje artikulacije te problematike in
njene integracije v objektivno poznavanje družbeno-
zgodovinskega razvoja človeštva, na historični materia-
lizem. Na to vprašanje, ki ga je okoli leta 1923 postavil
tako imenovani freudo-marksizem, še vedno ni odgo-
vora, vendar pa po našem mnenju omogoča, bolj kot
vsako drugo, da ločimo, kar gre po poti znanosti in kar
po poti obskurantizma današnjih psihoanalitskih razi-
skavah.
Čeprav v tem trenutku večina psihoanalitikov ni spo-
sobna razumeti pomena svojega razmerja ali odsotnosti
zavestnega razmerja do historičnega materializma, smo
prepričani, da bo pritisk družbenega razvoja na njihovo
terapevtsko in teoretično raziskovalno delo v prihodnje
vse močnejši. Tako se nam je zdelo neizogibno pokazati
na najbolj značilen obskurantističen alibi v zvezi z na-
daljnjim znanstvenim razvojem freudovske dediščine,
to je lacanovstvo.
Pod tem pojmom razumemo sistem, ki ga je ustvaril
Jacques Lacan in ki je pretendiral, da bo dal freudovski
psihoanalizi edino zvesto interpretacijo. Namreč ideja
po kateri je nezavedno govorica in po kateri je realnost
človeškega bitja reducirana na razgrinjanje besede, de-
terminira interpretacijo Freuda, zelo hitro preide na
popravljanje in se organizira v skupek predlogov, ki so
po našem mnenju tuji psihoanalizi.
Točneje, Lacan je zgradil, poslužujoč se freudovske
terminologije, neko ideologijo, ki je sorodna Lévi-
Straussovi, na katerega pa se tudi sicer naravnost skli-
cuje. Ta ideologija se pojavlja med terapevti, ki so pod
vtisom sodobnega hiranja psihoanalitičnega gibanja, in
bilo je neogibno, da nekateri med njimi podlegajo njeni
formalni povezanosti in se tako izognejo soočanju s
problemi, ki smo jih prej omenili.
Nihče ni bolje kot Lacan prignal do skrajnosti ideološke
redukcije človeških pojavov na govorico, razumljeno ne
kot izrazni proces, ampak kot izvirno in obenem pov-
sem enigmatično realnost. Tako je dal obskurantizmu
skrajno obliko zgodovinsko pogojeno z razpadanjem in
trohnenjem kapitalističnega načina proizvodnje.
Pravzaprav so lacanovci maloštevilni in filolacanovci
ostajajo zaprti v nekatere, v glavnem pariške, intelek-
tualne kroge. Ne bi se nam torej bilo treba čez mero
vznemirjati zaradi te kulturne baročnosti brez prave
prihodnosti. Gre za to, da je po ideološkem ekstremi-
zmu, ki je lasten lacanovstvu, mogoče vzeti najbolj
natančno mero sodobnemu obskurantizmu - in to je bil
naš namen.
Da bi razumeli Lacana in tudi Lévi-Straussa, je treba
istočasno upoštevati zadnja dogajanja v lingvistiki in
zadnje spremembe v meščanski ideologiji.
Znano je, da se je lingvistika od Saussura dalje razvijala
k statusu formalne vede, sorodne logiki in matematiki.
Kar zadeva fonologijo, se je iztekla v študij vseh mogo-
čih kombinacij med fonemi; poleg tega je prej formalna
znanost vseh možnih jezikov kot pa znanost obstoječih
jezikov. Lingvistiki je torej uspelo ustvariti, zaradi to-
likšne formalizacije, na način, ki je v rabi pri matema-
tiki, zelo učinkovite načine učenja tujih jezikov, zlasti v
avdio-vizuelnimi sredstvi.
Kaže, da nam ta novi razvoj lingvistike potrjuje, da je s
postopkom formalizacije kriterij enotnosti teorije in
prakse na osnovi prakse tisti, ki omogoča, da razliku-
jemo med znanstvenim in tistim, kar to ni. Poleg tega je
sodobna lingvistika samozadostna in nikakor ne potre-
buje obrobnih in zunanjih špekulacij za razjasnitev
svojega lastnega napredka.
Če ne upoštevamo začetne povezave s potekom stvari v
lingvistiki, je treba ugotoviti, da je meščanska ideologija
v 20. stoletju neprestano capljala, se ponavljala in po-
stajala vedno bolj sterilna, a ves čas upala, dr: se bo
zgodilo nekaj, kar ji bo na neki čudežni način omogo-
čilo, da bo ponovno razdelila svoje karte. In prav to
nekaj naj bi nam bilo dano, kot trdijo Lévi Strauss,
Lacan in še nekateri, v sedanjem razvoju formalizirane
lingvistike. Poleg tega so se lotili tudi tipično ideološke
ekstrapolacije, po kateri naj bi bila vsaka, kolektivna in
individualna, človeška resničnost po svojem bistvu lin-
gvistična.
Videli smo, da Lévi-Straussova- ideologija teži k temu,
da nas odvrne od resničnega problema odnosov med
ljudstvi sodobnega sveta in da bi nas privedla k spekula-
ciji o neki misteriozni kombinatorični moči človeškega
duha, ki naj bi bila edini vir kulturnih raznolikosti.
Lacanova ideologija pa se loteva razmerja med zavestjo
in nezavednim v duševnem življenju. Obenem izolira to
razmerje od animalnega življenja organizma in od ko-
lektivnega življenja družbe, da iz njega napravi manife-
stacijo navsezadnje neizrekljive besede.
Če je res, kot mislimo, da je Freud odprl pot znanosti
pri študiju psiho-seksualnega razvoja posameznika, je
treba Lacanovo ideologijo, ki je začela parazitirati na
freudizmu, radikalno kritično preučiti. In ta pregled bo
omogočil odkriti, da se je tem področju soočanje med
znanstvenimi zahtevami in obskurantističnimi težnjami
moralo pokazati v svoji maksimalni obliki, ki jo poz-
namo.
IV.
V sredini 19. stoletja je Marx, ko je izrazil izbruh
revolucionarnega delavskega gibanja na prizorišču zgo-
dovine, položil temelje historičnemu materializmu, to je
znanstveni metodi študija družbenih procesov. Osnova
tej metodi je ideja, po kateri se človeška bitja, s tem da
ustvarjajo svoje materialne dobrine in materialna pro-
dukcijska sredstva, tudi sama ustvarjajo kot determini-
rana družbena bitja. Kar pa pomeni, da so se družbe z
nastankom produkcije nekega presežka začele deliti na
nasprotujoče si razrede in da boj med temi razredi v
celoti obvladuje zgodovinsko prihodnost teh družb. Na
tako določenem področju raziskav, in celo znotraj tega
področja samega, se spopadajo znanstvene in obskuran-
tistične tendence.
Ker so zavrnile problematiko zgodovinskega materiali-
zma kot epistemološki pogoj sine qua non znanstvenega
preučevanja družbe, se véde, kot so ekonomija, sociolo-
gija, zgodovina, geografija človeka, demografija, so-
cialna psihologija ali politologija danes še vedno bolj ali
manj brezuspešno poskušajo vzpostaviti kot znanosti in
se artikulirati na način, ki velja za naravoslovje. Po teh
poteh si je nek obskurantizem, bodisi konzervativen ali
reformističen, utiral svojo lastno pot med strokovnjaki,
ki niso sprejemali marksizma. •
Poleg tega pa ti strokovnjaki že kakih dvajset let vse
bolj pogosto trdijo, da niso odklonili zgodovinskega
materializma, temveč da so ga kot neke vrste prispevek
med ostalimi vključili v svoje vede.
Ta eklekticizem, o katerem pričajo številni novejši se-
stavki in priročniki, zlasti v sociologiji, zgodovini in
ekonomiji, ne rešuje nobenega od postavljenih proble-
mov, kajti med zgodovinskim materializmom in njemu
tujimi ali sovražnimi doktrinami ni mogoča nikakršna
znanstvena sinteza. Ta modni eklekticizem ni zatorej
nič drugega kot zadnja metamorfoza starega meščan-
skega obskurantizma, ki je sedaj prisiljen, da se na videz
povezuje z marksizmom, ker ga ne more še naprej
ignorirati.
Drži pa, da za sedanji položaj preučevanja družbenih
procesov ni dovolj značilna, na eni strani, prisotnost
obskurantizma antimarksističnega zavračanja in eklek-
tičnega obskurantizma, ki polovičarsko vključuje mark-
sizem v meščansko misel, in na drugi strani zgodovin-
sega materializma, ki se zmagovito razširja. Globlje
označujejo to situacijo debate znotraj tega, kar se ime-
	časopis za kritiko znanosti/58/59/31
nuje marksizem, in očitno razhajanje v divergentne
interpretacije.
Ne bo presenetljivo, če priznamo, da se marksizem kot
izraz revolucionarnega delavskega gibanja ne razvija
znotraj kake steklene zaščitne kletke, temveč znotraj
meščanskih družb ali družb, ki jim dominirajo birokrat-
ske države. Zato je marksistična dediščina preživljala in
še vedno preživlja vse preobrate sodobne zgodovine, za
katero je značilen nedokončan svetovni spor med silami
proletarske revolucije in kontrarevolucionarnimi
ostanki kapitalističnega razreda in njihovimi različnimi
zavezniki. Iz tega sledi, da je treba znotraj tistega, kar
danes imenujemo marksizem, iskati tako marksizem kot
izraz proletarskega revolucionarnega gibanja kot ra-
zlične oblike antimarksizma, ki izražajo meščanske
vplive v samem srcu delavskega gibanja, in zaradi nuje
uporabljajo terminologijo učiteljev dialektičnega in hi-
storičnega materializma.
Tu je še kriterij diskriminacije, to je kriterij enotnosti
teorije in prakse na osnovi prakse. Prav tako ne zado-
šča, da kakšen komentator pokaže neko določeno mero
izvirnosti v zvezi z marksizmom, da bi ga v skrajni sili
mogli označiti za marksista. Edina metoda pri tem je
metoda historičnega materializma, ki razodeva zvezo
tem ali onim komentarjem marksizma in z odgovarjajo-
čim tokom v delavskem gibanju. Tako bomo videli, če
je ta komentar dejansko marksističen, to je revolucio-
naren, ali pa je s tem, ko uporablja izraze sposojene pri
zgodovinskem materializmu ali znanstvenem sociali-
zmu, prej izraz kontra-revolucije.
Mislimo, da smo na tak način ugotovili, da je to, kar je
Lacan Freudu, Althusser Marxu; kar pomeni, da ni
althusserjanstvo v preobleki zveste interpretacije mark-
sizma in celo vrnitve k Marxu nič drugega kot kontra-
revolučionama ideologija pačenja marksizma v prid
tistemu, kar je treba imenovati stalinistična birokracija.
Član KPF Althusser je preživel, kot še mnogo drugih,
burno leto 1956. To leto se je pravzaprav začelo s
Hruščevovo oznanitvijo množičnih Stalinovih zločinov v
zadnjih dvajsetih letih njegovega despotskega vladanja,
in se končalo z uničenjem delavskih svetov na Madžar-
skem, ki jih je zatrla vojska SSSR. Na tej osnovi smemo
reči, da je nemogoče, da problem sovjetske države ne bi
bil tudi osrednji, najpomembnejši, odločilni problem
človeka, kot je Althusser. In navzlic temu je ta uporabil
vso svojo intelektualno iznajdljivost, da se je izognil
temu, da bi se soočil s tem problemom, in kar je huje, da
je prihranil drugim, da bi se soočili z njim.
Althuserjanstvo je sistem odvračanja, ki s tem, da se
pojavlja kot obramba marksistične teorije, ravno pre-
prečuje kritično, to je revolucionarno in znanstveno
uporabo te teorije pri obravnavi resničnih problemov
današnjega delavskega gibanja. Tako kot Lacan zataji
človeško prakso in reducira človeške pojave na govo-
rico, tako Alhusser reducira marksizem na tekste, ki bi
jih bilo treba, po njegovem, pravilno »brati«..
Značilno je za sodoben obskurantizem - namesto, da bi
nas navajal k temu, da praktično in teoretično vzamemo
v roke marksizem, bi nas althusserjanci želeli prepričati,
da je Marxovo delo ostalo v svojem bistvu tako" nepoz-
nato, da bi ga bilo treba pred tem akademsko razložiti.
Althusser poskuša poslati marksizem v imaginarni mu-
zej meščanske ideološke historiografije; tako meščanski
intelektualci prepoznavajo v althusserjantvu nek
končno »primeren« in dovolj sofističen marksizem,
tako da ni treba nikomur trepetati pred njim. Zato je
pravzaprav čudno, da se niti Althusser niti althusser-
janci niso še začeli varovati ali vsaj čuditi. Res je, da sta
birokraciji KPF in KP Sovjetske zveze videli v Althus-
serjevem diverzinizmu te prednosti in sta ga tako pod-
pirali, da je naša ideologija spoznavala omamni obču-
tek, kako končno vstopa v pravo politično igro. Vse je v
tem, da veš, za kakšno igro gre in da se vprašaš, če je
mogoče tako lahko pomešati interese mednarodnega
proletariata in interese stalinistične birokracije.
V resnici pa je, kot bomo videli, althusserjanska diver-
zija porodila neke vrste konceptualni balet, ki je defor-
miral osnovne kategorije dialektičnega in historičnega
materializma. Ker 1965. leta ni videl razrednega boja
kot procesa, ki določuje in vodi potek zgodovine, je
Althusser to svojo zaslepljenost, ki je sam antimarksi-
zem pozneje, priznal v samokritiki objavljeni 1972.
leta.
Tako je stalinistični aparat zmagal na dveh frontah: brez
sramu je uporabil althusserjansko diverzijo, da je pre-
prečil, da bi ga intelektualni krogi postavili pod vprašaj
je tega diverzijca pripeljal do samokritike, ki je navidez
izničila njegove najbolj vidne antimarksistične teže. Ta
igra se torej lahko nadaljuje še nekaj časa.
Althusserjanstvo končno ni nič drugega kot nova ina-
čica ideološke spekulacije tako imenovane avtonomije
superstrukture, zlasti ideološke superstrukture. V seda-
njih pogojih krize stalinizma ponovno povzema neka-
tere naključne in zmotne Gramscijeve koncepcije in
nekatere varljive Lukascove teoretizacije, ne da bi se
mogel ponašati niti z vojaškimi zaslugami italijanskega
komunista niti z relativno ideološko izvirnostjo madžar-
skega filozofa.
Radikalna kritika Althusserjevega spekulativnega si-
stema je danes torej neobhodna, če se hoče marksizem
ponovno uveljaviti v svoji zgodovinski resničnosti in
znanstveni resnici. Slednji pripadata razrednemu boju
kot procesu, v katerem in s katerim se ustvarja zgodo-
vina.
Kar pa zadeva razredni boj, razvoj proizvodnih sil ne
prinaša s seboj avtonomije, niti je ne prinaša gibanje
institucij in ideologij. Samo z zanikanjem razrednega
boja, to je z vrnitvijo v meščansko ideologijo, privede
do kritike domnevne redukcije ideološkega in institu-
cionalnega na ekonomsko. Vendar pa tu ne gre za
probleme marksizma, tu gre bolj za sholastična vpraša-
nja, ki si jih postavlja meščanska misel ko poskuša
zapopasti zgodovinski materializem s pomočjo svojih
lastnih kriterijev.
Althusserjanski obskurantizem je le ideološki prevod, v
psevdomarksističnih terminih, razkola med stalinistično
birokracijo in revolucionarnim delavskim gibanjem in
njenega zgodovinskega obračanja proti njemu.
V.
Spopad znanstvenih in obskurantističnih teženj v kulturi
je daleč od tega, da bi vodil objektivno gibanje zgodo-
vine, ampak jo le na svoj način izraža. Prav tako nismo
toliko naivni, da bi verjeli, da bi bila kritika obskuranti-
zma, ki velja za Lévi-Straussa, Lacana in Althusserja,
sama po sebi zmožna obskurantizem ustaviti.
Menimo, da bo obskurantizem kot značilnost deko-
dentne meščanske ideologije končno premagan šele z
nadaljnjim razvojem razrednega boja in z nepovratno
zmago proletarske revolucije. Preostane torej, da bodo
dokler do te zmage ne pride, dokler ni dobljena, obsku-
rantistične težnje pomagele preprečevati, da bi posa-
mezniki spoznali resnico marksizma, da bi se mu pridru-
žili in ga uporabljali. Zato boj za ustanovitev revolucio-
narne avantgarde implicira radikalno kritiko vladajoče
meščanske ideologije in njenih obskurantističnih proi-
zvodov, zlasti če se širijo znotraj ali na robu tega
gibanja.
Drugače povedano, ne verjamemo, da obstaja nek ideo-
loško sorazmerno avtonomen boj v primerjavi s politič-
nim in ekonomskim bojem. Pravzaprav se zgodovina
odvija glede na en sam boj, to je razredni boj in ta edini
boj vsebuje navidezne ekonomske vidike (upiranje pro-
letariata kapitalističnemu izkoriščanju), navidezne poli-
tične vidike (boj proletariata za porušenje buržoazne in
ustvaritev svoje lastne države) in še navidezne kulturne
vidike, ki se pojavljajo na nivoju izražanja prej omenje-
nih vidikov (razvoj marksizma.
V resnici je edini resnični boj boj proletariata proti
kapitalističnemu razredu, katerega cilj je uničiti obsto-
ječi način proizvodnje in ga nadomestiti s socialistično-
komunističnim načinom. Glede na stopnjo obsega in
stopnjo intenzivnosti razrednega boja govorimo o eko-
nomski ali politični stopnji, četudi je politično poten-
cialno prisotno v ekonomskem, in po Leninu je politika
koncentrirana ekonomija.
Kar pa se idej tiče, niso te tiste, ki vodijo ali ki spremi-
njajo svet. Bolje, ideje so elementi neke ideologije, ki je
ideologija vladajočega razreda in ki omogoča, da se ta
obdrži na svojem mestu ali pa izražajo zgodovinsko
gibanje revolucionarnega razreda in v tem primeru se
njihova resničnost prepleta z organizacijo, ki jo ta ra-
zred daje svojemu lastnemu gibanju. To pomeni, da je
povsem fantazmično verjeti, da katera koli ideologija
ima ali pa bi mogla imeti neko resničnost, ki bi bila
ločena od institucije, organizacije, katerih interese za-
vestno ali nezavestno izraža.
Na tej točki je nasprotje med vsemi verskimi in filozof-
skimi koncepcijami na eni in marksizmom na drugi
strani absolutno.
Za religije in filozofije je odločilno vprašanje bilo in
ostaja vprašanje širjenja idej med človeškimi bitji: pro-
pagiranje vere ali ekspanzija »luči«. Kajti pri njih gre za
spreminjanje načina mišljenja in spreminjanje duha z
upanjem, da če že ne pride do tega, bo prišlo vsaj do
spreminjanja in transformacije stvari. Toda krščanstvo,
ki je v tem pogledu lahko za primer, razglaša, da bodo
prizadevanja za širjenje vere in spreobračanje duš ve-
dno premalo učinkovita zaradi tako imenovanega inva-
rianta lastnega človeškemu bitju, to je izvirnega greha.
Tako religija in za njo filozofija učita, da vse tisto, kar je
za človeka odločilno, spada v okvir spiritualnega in da
duh tega človeka, borniranega in korumpiranega, sled-
njemu ne bo zadostoval, da bi opravil svojo nalogo, to
je, da bi zagotovil svojo odrešitev.
Marksizem se s tem, da zavrača in kritizira ideološko
koncepcijo, po kateri bi teorija prehodila in vodila
prakso, osvobaja in nas osvobaja starih aporij religije in
filozofije. Pri marksizmu ne gre za to, da bi širil svoje
ideje s ciljem, da spremeni svet. Gre za to, da odkrije,
da se v bistvu svet spreminja skozi zmago v razrednem
boju, in da se ta zagotovi, za boj, da se revolucionarni
razrecl organizira in s tem povzroči, da njegovi interesi,
ki so interesi revolucionarnega razreda, prevladajo nad
interesi vladajočega razreda, ki jih izražajo obstoječa
ideologija in institucije.
Nič ni manj marksističnega, bolj antimarksističnega, kot
formula, ki je v modi že nekaj let in po kateri bi bilo
treba »osvestiti« množice in posameznike, ki jih sestav-
ljajo. Ta formula namreč ostaja v osnovi religiozna,
filozofska in značilno krščanska v tem, da predvideva,
da bi se človek lahko osvobodil s pomočjo širjenja idej
in spremembe načina mišljenja. Za marksizem na-
sprotno revolucija ni rezultat vzgoje množic, ki jo je
posrečeno izvedla neka spiritualna aristokracija, ampak
je rezultat do skrajnosti zaostrenih protislovij med ra-
zvojem oziroma težnjo k razvoju produktivnih sil in
med proizvajalnimi družbenimi odnosi, ki v določenem
zgodovinskem trenutku začno zavirati ta razvoj. Na-
tančneje, do revolucije bo prišlo na osnovi tega proti-
slovja in zaradi spopada med razredom, ki hoče razširiti
produkcijske sile, in med drugim, ki hoče, nasprotno,
ohraniti obstoječe družbene odnose.
Ta revolucionarni spopad spočetka ni odvisen od niko-
garšnje volje. Toda dokončna zmaga revolucije in pre-
hod k novemu proizvodnemu načinu sta odvisna od
stopnje organiziranosti, ki jo je dosegel revolucionarni
razred in od avantgarde, ki se rodi iz tega razreda in ki
stopi na čelo revolucionarnega gibanja. Tako zamišljena
avantgarda postane dejansko zavestni izraz nezave-
dnega oziroma ne dovolj zavestnega gibanja, ki ga
vodijo in živijo množice. In tako razumemo, da ta zavest
ni nič drugega kot organizacija avantgarde, s tem, da ta
organizacija teži k temu, da bi sistematično prevladali
splošni interesi revolucionarnega razreda nad poseb-
nimi interesi vladajočega razreda, ki jih vladajoča ideo-
logija prenaša prav v srce izkoriščanih množic.
V tej perspektivi marksizem ne more obstajati kot
propaganda idej, ki so namenjene »osvestitvi« množic.
Te dejansko sploh ne potrebujejo takšne intelektualne
miloščine. Nasprotno, kar potrebujejo za zmago svojih
interesov in za uničenje vsega, kar nasprotuje njiho-
vemu zgodovinskemu napredku, je, da se kolikor mo-
goče nočno in sistematično organizirajo.
Revolucionarna avantgarda torej nikakor ni intelek-
tualna elita, ki trosi svoje pravične ideje med proletar-
skimi množicami; temveč je nasprotno zgodovinski
proizvod teh množic v procesu njihovega organiziranja,
to je organ, ki so si ga postavile same množice, da bi
nadaljevale svojo zgodovinsko pot. Končno je treba
obrniti na glavo zapoved o osveščanju in poudariti, da je
avantgarda tista, ki se mora osvestiti, da bi lahko nepo-
pustljivo in zvesto izražala osnovno gibanje množic,
izven katerih postane nemočna ali se spremeni v kontra-
revolucionarni birokratski aparat.
Naša kritika obskurantizma, ki je inherenten delom
Levi-Straussa, Lacana in Althusserja, se vpisuje v ce-
loto odnosov med današnjimi antagonističnimi razredi
in množicami, ki so v gibanju in avantgardo, ki skuša to
gibanje izraziti, da bi zagotovila njegovo dokončno
zmago. S sklicevanjem na tako imenovano perma-
nentno kombinatorno moč človeškega duha in na tako
imenovano geslo falične produktivnosti besed in z njimi
stvari ter na tekste, ki implicirajo tako imenovano simp-
tomalno branje, profilirajo naši trije avtorji sodobni
obskurantizem.
Ta obskurantizem tiči v izraznih oblikah, ki jih je me-
ščanska ideologija prisiljena prevzeti v jedru neke zgo-
dovinske atmosfere, ki je zanjo atmosfera konca sveta,
to je konca njenega sveta. S svojo kritiko ne namera-
vamo tej dekadentni in pogrebni ideologiji postaviti
nasproti kake druge osvobajajoče in revolucionarne
ideologije.
Dejansko ni in ne more biti ideologija kot taka, tista, ki
bi bila revolucionarna in osvobajajoča, ker je vsaka
ideologija obsojena na to, da iznakaženo in obrnjeno
izraža osnovne družbene odnose, ki se ji izmikajo.
Vsaka ideologija je torej po svoji naravi obskuranti-
stična; in ko se, kot je to primer danes, približa konec
nekega zgodovinskega načina proizvodnje, postane ta
mračna sila obskurantistični izraz kontrarevolucije.
Ideologiji na splošno in obskurantizmu sodobne me-
ščanske ideologije posebej postavljamo nasproti objek-
tivno množičnost razrednega boja ki nas preveva, in
napor revolucionarne avantgarde, da ga izrazi. Zatorej
naša kritika, pa naj bo še tako radikalna, sama po sebi ni
dovolj in jo je treba razumeti kot teoretični aspekt neke
globalne aktivnosti, obenem praktične in teoretične,
kolektivne"" in individualne, to je bojevite.
(Contre Lévi-Strauss, Lacan et Althusser Trois essais
sur l'obscurantisme contemporain Savelli, Paris 1976).
Prevedla Vika Premrl
Lazslo Moholy-Nagy skica za »Veliko kolo čutenja«,
1920/21
	časopis za kritiko znanosti/58/59/32
Kazalo
Naše gibanje je boj za socializem
2	(študentsko gibanje po svetu)
5	Ekonomski temelji birokracije
7	Vrednost in socializem
11	»Lokalna« zgodovina NOB in revolucija
12	Neue Rheinische Zeitung
13	Intervju z Nicosem Poulantzasem
16	Spreminjanje delovnega casa
17	Možnost pomaknitve delovnega časa
Socialni in ekonomski vidiki solidarnosti
22 v stanovanjskem gospodarstvu
25	Bomo preživeli?
27	Quinova in Carnapova ontologija
29	Proti Levi-Straussu, Lacan u in Althusserju
32	Zenit v Časopisu
EI Lissitzky Proun 2B, 1920/21
Obvestilo
Bralce obveščamo, da članka Igorja Bavčarja in Sreča
Kirna v 55., 56. številki Časopisa za kritiko znanosti
polemizirata z dokumenti ene od podkomisij obeh zvez-
nih družbenih svetov, ki jo je vodil Žarko Papié in, ki
organizacijsko ne spada pod t. i. Kraigherjevo komisijo.
Igor Bavčar
Srečo Kirn
Popravki k »Osnutku zakona o prisilnem posojilu«
Časopis za kritiko znanosti, številka 57/1983
str. 19, 3. stolpec, 9. odstavek, 8. vrsta
namesto »po dohodku, kakor po«, pravilno »po do-
hodku, več, kakor po«
str. 20,1. stolpec, 6. odstavek ter 3. stavek, 7. odstavek:
namesto »Osnovna razdelitev posojila« pravilno
»Osnova razdelitve posojila«
2. stolpec, 4. odstavek, 2. vrsta:
odveč je »nerazdružljiva«
2. stolpec, 6. odstavek, 13. vrsta:
namesto »komisija« pravilno »komisiji«
16. vrsta:
navaden tisk namesto krepkega od »prispevnega...« do
»... mora potem« v 8. odstavku.
Naročilnica
Naročam
Časopis za kritiko znanosti
Ime in priimek ---
Naslov ----
Podpis ----
Datum__—--
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn,
Andrej Klemene, Bogomir Kovač, Bojan Korsika, Lev
Kreft, Erna Kraševec, Mitja Maruško, Ranko Novak
(grafični urednik), Rudi Podgornik, Diana Sivec, Leo
Šešerko (odgovorni in glavni urednik), Nada Špolar-
Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik)
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Trg osvoboditve l/II, YU-61000 Ljubljana, uradne ure
(torek in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/214-372
Naročnina
Cena številke 30,00 din / celoletna naročnina 200,00
din, za tujino dvojno
Številka žiro računa: 50101-678-47303, UK ZSMS,
Predsedstvo, Trg osvoboditve l/II / za Časopis /
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov
Nenaročenih rokopisov ne vračamo
Zenit v Časopisu
Brane Kovic
Usoda razstave »Zenit in avantgarda dvajsetih let«, ki
sta jo za beogra j ski Narodni muzej pripravili Irina
Subotič (likovni del) in Vida Golubovič (literarni del),
je vsekakor simptomatična za čas, v katerem »vsi odlo-
čajo o vsem«, za trenutek, v katerem je tako v modi
lepljenje vsakršnih etiket, med katerimi je etiketa na-
cionalizma ena najbolj izstopajočih. Predstavitev zapu-
ščine Ljubomira Miciča, ustanovitelja in urednika me-
dnarodnega časopisa zenit (1921-1926), v kateri so
zajeta izjemno kvalitetna dela vrste pionirjev evropske
zgodovinske avantgarde, od Kandinskega do Arhi-
penka, od Chagalla do El Lissitzkega, vključno z red-
kimi pogumnimi inovatorji iz vrst jugoslovanskih likov-
nih ustvarjalcev od Mihajla S. Petrova do avgusta Čer-
nigoja, je žal namesto na strokovno argumentiran kriti-
ški diskurz naletela na serijo »polemičnih« natolcevanj,
ki so jih sprožili nekateri novinarji, po vsem sodeč
podaljšana roka beograjske čaršije. Ti lažni »homini
universales« so kot glavni argument proti razstavi pri-
vlekli na dan Micičev srbski nacionalizem in njegovo
indiferentnost do povojne jugoslovanske družbene re-
sničnosti (dve dejstvi, ki pa niti kronološko niti kako
drugače ne sovpadata z vsebinsko in idejno naravna-
nostjo Zenita in zenitizma) in s tem pečatom ožigosali -
ali že kar ekskomunicirali - tako razstavo samo kot
njene avtorje oziroma prireditelje. Posledice te na silo
sproducirane »protinacionalistične« gonje so znane: po-
stavitev razstave v Zagrebu je bila pod vprašajem prak-
tično do dneva otvoritve, Sarajevo kot tretji jugoslovan-
ski republiški center, ki naj bi jo sprejel, pa se je -
očitno v strahu pred možnostjo, tovrstne politične disk-
valifikacije - organizaciji prikaza razstavnega gradiva
odpovedalo.
Ni naš namen na tem mestu razpravljati o Micičevih
osebnih prepričanjih in njegovih nazorskih preobratih,
čeprav bi bilo morda smiselno osvetliti vzroke zanje in
razčleniti pritiske, ki jim je bil v sredini, v kateri je
deloval, izpostavljen, niti ne opravičevati njegove ka-
snejše konservativnosti z intimnimi razočaranji; nikakor
pa ne moremo zatisniti oči pred dejstvom, da je bil
Zenit po svoji idejno politični naravnanosti revolucio-
naren časopis, cenjen in znan v evropskem prostoru
(vključno z mlado sovjetsko državo), in da so likovne
stvaritve iz Micičeve zapuščine pravo odkritje za šte-
vilne poznavalce in zgodovinarje moderne umetnosti
(kar med drugim potrjuje izredno zanimanje, ki so ga za
to gradivo pokazali nekateri najuglednejši svetovni mu-
zeji). Politična nepismenost novinarjev, ki si hočejo svoj
domnevni prestiž in monopol nad možnostmi objavlja-
nja zagotoviti s senzacionalističnimi napadi ad perso-
nam - ker pač ne premorejo ne znanja ne strokovnega
inštrumentarija, da bi se problema lotili ad rem - se je
tako še enkrat pokazala v vsej svoji bedi, tako kot se je
v njej razkrinkalo tudi politikantsko žongliranje uredni-
kov, ki njihova besedila objavljajo, in ne nazadnje
neznačajnost dela tako imenovane kulturne javnosti, ki
je svoje strokovne kompetence (menda v boju za ljubi
kruhek) pripravljena prodati za prgišče dnevnopolitič-
nih parol.
Razstava sama, branje Zenita in pisanja, ki je polnilo
stolpce nekaterih jugoslovanskih dnevnikov in tednikov
od februarja do aprila, me je znova prepričalo, da so
ideje zenitizma »projekcija nove umetniške volje, zave-
sti in etike« (Miodrag B. Protič), da je zenitizem giba-
nje, ki je povsem enakopravno prodrlo na prizorišče
evropske avantgarde s svojo avtohtonostjo in interna-
cionalističnim duhom, pa naj bo varuhom tradicije in
mitologij to pogodu ali ne.
Naslovna stran Zenita št. 11, 1922