Porabskoslovensko ovca 'osa'.
Praslovanska sinonima *(v)osva : *(v)osa v slovenščini
Metka Furlan
Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Novi trg 4, Ljubljana, metka.furlan@zrc-.sazu. si
- SCN III/1 [2010], 205-213 -
V porabskoslovenskem ovca 'osa' se ohranja psl. leksem *(v)osva 'osa', ki je bil sinonimen in soroden s psl. *(v)osa > sln. osa.
In a Slovene dialect ovca 'wasp' (Porabje) the PSlav. *(v)osva 'idem' is preserved. This Proto-Slavic word was homonymous with and related to the PSlav. *(v)osa > Sln. osa.
Ključne besede: slovenska leksika, porabsko narečje, etimologija, balto-slovanske paralele
Key words: Slovene lexicon, Slovene dialect of Porabje, etymology, Balto-Slavic parallels
1 Splošnoslovensko osa in porabskoslovensko ôvca
V knjižni slovenščini se tako kot v večini slovenskih narečij za pojem osa uporablja refleks splošnoslovanskega poimenovanja indoevropske dediščine. Beseda osa ima namreč svoje ožje sorodnike v večini slovanskih jezikov, širši, kot so lit. vapsà 'osa, brencelj', lat. vespa 'osa', nvn. Wespe 'isto' (tudi Wepse), stvn. wefsa, wafsa, pa kažejo na izvor iz praindoevropske besede *uobhseH2,1 na podlagi katere se zaradi glagolskega korena *uebh- 'tkati', ki ga potrjuje na primer stvn. weban 'tkati, plesti', sklepa, da je bila osa s to besedo označena po svoji značilnosti, da tako kot nekateri drugi insekti tke, plete, ko ustvarja pasti
1 Ob ajevskem samostalniku litovščina pozna tudi ojevskega vapsas 'osa'. Sporadično se v slovanskem svetu prav tako najde samostalnik moškega spola *osi>, sln. o/, tudi uef (Jarnik), d/(m.) (Murko), hrv., srb. ôs (m.), g. -a (ARj: 9, 183), dl. wos, g. -a 'osa' (Schuster-Šewc: 1663), stč. vos, g. -a (MSS: 268).
— 205 —
Metka Furlan
(npr. pajek, prim. sti. urna-vabhi- (m.) 'pajek' < *'tkalec volne') ali pa gnezda, podobna tkaninam oz. pleteninam. Ker je osišče prava tkalska mojstrovina, sta tak poimenovalni princip in izvajanje iz praide. oblike *uobh-seH2 za omenjena poimenovanja za oso kljub dvomom nekaterih2 sprejemljiva, kar za slovansko poimenovanje pomeni, da je medglasni -s- nastal po poenostavitvi iz -ps- in da je vzglasni *v-, ki je dobro ohranjen še v baltskih jezikih, prim. ob lit. vapsà tudi let. vapsene 'osa',3 izpadel, kot ponazarjajo slovanski vokalno vzglasni primeri, prim. sln. osa, hrv. àsa, čak. osa, mak. osa, blg. osà, r. osa, ukr. osa, br. osà. Ker pa izpada vzglasnega predvokalnega * v- ni mogoče utemeljiti z delovanjem sistemskega fonetičnega razvoja, se pogosto citira Meilletova domneva (Meillet 1895: 333), da je v praslovanščini izpadel pod vplivom pridevnika *ostr-b (Va-smer: III, 156; Skok: II, 568; Bezlaj: II, 255 idr.): *vosa ^ *osa.
Toda v Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskem slovarju iz leta 2005 naletimo na zanimiv narečni sinonim, ko avtor Francek Mukič sporoča, da sta v porabskem narečju, ki spada h goričkemu prekmurskemu narečju panonske narečne skupine, besedi za ovco in oso enakozvočni in se glasita ovca (Mukič 2005: 245). Ker je izvor porabskega ovca 'ovis' jasen, saj je refleks splošno-slovanskega poimenovanja *ovbca indoevropske dediščine *H2eui-kéH2 = sti. avika- (f.) 'ovca', se postavlja vprašanje, od kod v porabskem narečju ovca v pomenu 'osa'. Ker med obema živalima ni mogoče ugotavljati skupnih značilnosti, ni verjetno, da bi bila ta ozko narečna homonimija posledica pomenskega razvoja in zato rezultat prenosa poimenovanja za ovco na poimenovanje za oso. Mnenje, da je poimenovanjima skupno le, da sta zoonima, se potrdi takoj, ko se na vprašanje nastanka homonimije vključi širše slovensko, kaj šele slovansko in baltsko gradivo. Tako preverjanje namreč pokaže, da je homonimija ovca 'ovca' : ovca 'osa' posledica fonetičnega razvoja, da je mlada in da je do nje verjetno prišlo šele v porabskem mikrosistemu.
2 Prekmursko ovca : ofca : ofsa
Vpogled v gradivo za SLA razkriva, da je bila pomensko enaka, fonetično pa minimalno različna beseda z razvojem predsoglasniškega v > f zabeležena v porabskem Gornjem Seniku kot ofca, pl. ofce, znotraj slovenske državne meje pa tudi v goričkoprekmurskih Markovcih ofca, Gornjih Petrovcih ofca, pl. ofce, Šalovcih lo:fca in Križevcih ofca, pl. ofcei, Ob vseh teh petih edninskih oblikah, ki so - gledano z razvojne perspektive - identične Mukičevi ovca 'os', pa je bila v najbolj zahodni goričkoprekmurski narečni točki, tj. v Gradu, ob spošnoslovenskem osa = knjiž. osa < psl. *osa, zabeležena tudi oblika ofsa, pl. ofse, g. pl. ofsi.
2	Npr. v Kluge (1995: 887), kjer se trdi, da osa niti ne tke in niti umetelno ne gradi.
3	Sekundarno tudi let. lapsene.
206	SëaviiO. Centra.
— Porabskoslovensko ôvca 'osa'. Praslovanska .sinonima *(v)osva : *(v)osa v slovenščini —
V	vseh omenjenih narečnih točkah pa za pomen 'ovca' ni bil zabeležen refleks splošnoslovenskega samostalnika ovca < psl. *ovbca, ampak ovci pravijo ^i:rka. Ker Mukič za Porabje omenja rabo obeh, tj. ovca in birka, je bil v Markovcih, Gornjih Petrovcih, Šalovcih, Križevcih in Gradu refleks psl. *ovbca iz rabe verjetno izpodrinjen prav zaradi homonimije s poimenovanjem za oso.
V	Gradu zabeleženo ofsa 'osa' kaže, da je afrikata c v prekmurskih refleksih tipa ovca 'osa' in ofca 'isto' v neposrednem stiku z v nastala iz spiranta s. Primerljive fonetične razvoje zaradi ojačanja artikulacije dveh neposrednih pripornikov srečamo tudi drugod na slovenskem območju. Tako se za sln. svéder < *sv(r)êdrb v narečjih najdejo tudi fonetične variante z vzglasjem cv-.4 Omenjene narečne besede ovca ofca) in ofsa so zato združljive v prvotno slovensko *ovsa, ki se je pred akcentskim umikom glasila *ovsa in bila od splošnoslovenske osa < psl. *osa različna le v fonemu *-v-.
3 Prekmursko ôfsa in psl. *osva
Ramovš prekmurskih besed za oso tipa ovca in ofca ni poznal, vedel pa je za prekmursko pfsa in o njej v Ramovš 1924: 1585 zapisal:
»Prek. [tj. prekmursko, op. M. F.] pfsa (poleg psa) kaže na *ovsa; skupina -vs- bi lahko nastala tudi iz -ps- in tako bi v tej obliki mogli videti še prvotno slovansko *opsa (prim. lit. vapsà, stvn. wafsa), ki se je že v psl. običajno asimiliralo v osa; tako misli Rešetar, Štok. Dial. 152, ko navaja iz črnogorskih govorov v Prčanju in Djuricih ovsa, ovsa. Jaz ne bi oblike ovsa navezoval na neko psl. dial *opsa, marveč menim, da je osa po substantivih s sufiksom -va preobraženo v osva (osva najdemo v češ., mlr. in belor. narečjih), to pa je po metatezi prešlo v ovsa.«
Ramovš je na tem mestu ob omembi drugega slovanskega gradiva (ob *ovsa tudi *osva) sln. narečno ovsa iz prvotnejšega slov. *osva razložil s premetom sv ^ vs in pokazal, da varianta *osva ne predstavlja morebitnega arhaičnega fonetičnega ostanka pred poenostavitvijo zgodnjega psl. *vopsa v *osa, kot je domneval Rešetar 1907: 152, ampak naj bi se izhodno psl. *osa pod vplivom samostalniških parov tipa *vbrsta : *vbrstva preoblikovalo v psl. *osva.
Ramovševa razlaga je kljub častitljivi starosti v temeljnih točkah še vedno sprejemljiva, zato preseneča, da nanjo ni bil pozoren nihče,6 čeprav se enako vprašanje, ki ga odpira prekmursko pfsa, postavlja tudi v nekaterih drugih slovanskih jezikih in tudi v litovščini, ki ima ob narečnem vapsà 'osa, brencelj' tudi v knjižni jezik sprejeto varianto vapsvà. Ta se od slovanskih tipa *osva
4	Prim. npr. cvîdar 'sveder' (Žiče; SLA), Cvédsr 'isto' (Spodnje Kraše; Weiss 2001: 337). O pojavu Ramovš 1924: 292.
5	Pri Ramovšu 1924: 158, navedene variante ovsä Rešetar 1907: 152, ne omenja, ampak je na istem mestu ob ovsä 'osa' zapisana ovsa 'isto'. Obe varianti povzema Skok: II, 568: ovsä 'osa' (Prčanj), ovsa 'isto' (Buriči).
6	Upoštevana ni bila niti v ESSJ.
— 207 —
Metka Furlan
razlikuje le v vzglasnem v-. Paralelnost *osa : *osva in lit. vapsà : vapsvà pa nakazuje, da je vzglasni *v- v *osva lahko izpadel po disimilaciji: psl. **vosva ^ *osva, nato pa je novonastalo *osva lahko vplivalo na izgubo istega vzgla-snega konzonanta v *vosa ^ *osa. Vzrok za vokalno vzglasje psl. *osa je torej lahko fonetične in ne analoške narave, kot je menil Meillet 1895: 333.
Ne poznavajoč Ramovševo razlago, je Skok: II, 568, brez navedbe Rešetar-jeve razlage črnogorsko ovsa 'osa' (Prčanj) in ovsa 'isto' (Burici) neprepričljivo pojasnil, da različica predstavlja preoblikovano prvotno hrv. osa oz. hrv. nar. osa pod vplivom it. vespa 'osa'. Vasmer: III, 156, pa rusko varianto osva 'osa', tudi ôsva 'isto' (SRNG: 23, 353, 354) ob br. osva 'osa' le omenja. Bolj pozoren je bil Suprun v beloruskem etimološkem slovarju, ki je br. asva 'osa', tudi ôsva 'isto' in vôsva (ŽS: 81)7 povezal z r. osva in lit. vapsvà ter se pridružil Fraenklovi razlagi, da so variante z izglasjem -va stare (ÈSBM: I, 160; Fraenkel 1953: 102, 104; Fraenkel 1962-1965: 1196 s.). Nasprotno pa slovanska narečna in etimološka literatura, ki mi je na razpolago, Ramovševe navedbe, da bi bilo gradivo, ki kaže na psl. variantno razmerje *osa : *osva (tudi lit. vapsà : vapsvà), znano tudi v češčini in ukrajinščini (Ramovš 1924: 158), ne potrjuje.
4 Psl. *osva in hrvaško osovlji 'osji' ter slovensko osovni 'osji' (Gutsmann)
V širšem slovanskem in baltoslovanskem kontekstu je Ramovševo izvajanje prekmurskega gfsa iz *osva nedvomno bolj prepričljivo kot pa Skokova razlaga črnogor. övsä in ovsa, zato je verjetno, da so tudi črnogorske oblike nastale po enakem premetu iz *osva. Potrdilo, da je premet *osva ^ *ovsa v slovenskih in črnogorskih oblikah verjetno paralelen in da je vsaj ožje južno slovansko območje še poznalo varianto *osva, se namreč še ohranja v pridevnikih.
Iz slovarja Vuka Karadžica Skok: II, 568, omenja hrv. pridevnik osovlji 'Wespen-', za katerega pa meni, da vsebuje »dva sufiksa -ov + -j« in da je bil tvorjen iz hrv. dsa. Če bi Skok poznal slov. razmerje *osa : *osva, bi na podlagi besedotvornega razmerja med hrv. samostalniki tipa crkva (f.) 'cerkev' in pridevniki tipa crkövni(adj.) 'cerkven', čak. cerkovni/crikovnt v svojo razlago verjetno podvomil. Pridevniška pripona *-jb, ki je znana npr. tudi v sln. sinovlji (adj.) 'sinov, sinovski' in hrv. sinovlji 'isto' < *synov 'b(-jb) = *synov-jb(-jb)9, se je na samostalniško osnovo *osov- iz *osva namreč lahko pritaknila po vzorcu hrv. crkva ^ crkövni < *cbrkov-bn-b(jb):
*osva ^ *osov- + *-jb(-jb) ^ hrv. osovlji
7	V viru je navedena še kopica variantnih poimenovanj za oso.
8	Od tod crkovina 'cerkveno posestvo, cerkvena zemlja' in crkovnjak 'cerkveni človek'.
9	Pridevnik *synov 'b < *suH-neu- + *-io- je od širše znanega sinonimnega *synovi> < *suH-neu-o- različen le zaradi različnega pridevniškega sufiksa, tj. praide. adjektivizirajočega *-io- in *-o-.
— 208 —

— Porabskoslovensko ôvca 'osa'. Praslovanska .sinonima *(v)osva : *(v)osa v slovenščini —
Primerljiv pridevnik s samostalniško osnovo *osov- k *osva je znan tudi v slovenščini. V Gutsmannovem slovarju iz 18. stoletja so med pridevniki k samostalniku ofa 'Wepfe' omenjeni ofen pa tudi ofouni in ofvoni: ofvoni mieh 'Wepfenneft, ofenu gniesdu, ofenifhe, ofinak' in ofvuni v zvezi ofvuni pik/pikez 'Wepfenftich'.
Pridevnik ofen [osen] je bil tvorjen iz ofa [osa], toda ofouni [osovni] je tipo-loško enak pridevniku cerkoven, f. -vna, pri Gutsmannu zirkoun 'Kirchen-', in zato lahko izpeljan iz sln. narečnega samostalnika *osva, še preden je iz njega po premetu nastalo *ovsa 'osa'.
Gutsmannova zapisa ofvoni in ofvuni v pomenu 'osji' sta bolj problematična, ker ne ustrezata niti izpeljavi tipa cerkoven, f. -vna niti tipa cerkven, f. -a. Ker sta v Gutsmannovem slovarju zabeleženi obe omenjeni izpeljavi, pri čemer je v njegovem gradivu tip cerkoven bolj pogost (zirkouni rop 'Kirchenraub') od tipa cerkven (npr. zirkvena tatvina 'Kirchenraub'), je možno, da Gutsmannova zapisa ofvuni/ofvoni 'osji' ohranjata podatek, da sta bili tudi iz sln. narečnega *osva tvorjeni obe pridevniški varianti, tj. *osoven < *osov-bm> in *osven < *osv-enb (prim. br. osvjanka 'osa' (ŽS: 81) < *osv-qn-b>kci). Zapisa ofvoni in ofvuni pa lahko odražata pridevnik, ki je nastal po križanju med obema tipoma:
ofouni + *osveni = ofvuni
Pri razlagi Gutsmannovih zapisov ofvuni/ofvoni bi sicer lahko tudi domnevali, da morda odražata fonetični refleks pridevnika na -bnb, tj. *osvbnb(jb), vendar se ta možnost zdi manj verjetna iz fonetičnih razlogov.
Kakor koli že, v Gutsmannovem pridevniku ofouni 'osji' < *osov-bnb(jb) in enakopomenskem hrvaškem osovlji je torej skupna osnova *osov- samostalni-ška, pridevniški priponi *-bnb in *-jb pa sinonimni.
4.1 Pridevniške variante tipa *cbrkovbn^ : *cbrk~bven~b ^ *cbrky, g. *cbrkwe
Pridevniške variante sln. tipa cerkov-ni : cerkv-eni oziroma hrv. tipa crkov-ni : crkv-eni lahko pričakujemo pri refleksih praslovanskih pridevnikov ženskega spola na *-y, za katere vemo, da so prehajali v ajevsko deklinacijo, npr.:
*cbrky, g. *cbrkwe 'cerkev'^ *cbrkwa;
*buky, g. *bukbve 'bukev' ^ *bukbva;
*smoky, g. *smokbve 'smokva' ^ *smokbva;
*svekry, g. *svekrbve 'moževa mati' ^ *svekrbva;
*žbrny, *žbrnbve 'mlinski kamen' ^ *žbrnbva ...
Ne glede na to, ali so bili pridevniki izpeljani iz prvotnejših samostalnikov tipa *cbrky, g. *cbrkbve (ali iz posplošenih akuzativov tipa *cbrkbvb = sln. cerkev, g. -kve) ali iz mlajših tipa *cbrkbva, se upravičeno pričakuje, da bo pri izpeljavi nastopala historično upravičena samostalniška predloga na *-v-, tj. *cbrkbv-, *bukbv-, *smokbv- itd. Tvorba pridevnikov iz samostalniške osnove na *-ov-, tj. *cbrkov-, *bukov-, *smokov- itd., je zato glede na prvi tip mlajša.
— 209 —
Metka Furlan
Nastala je namreč lahko šele, ko so se ob akuzativih tipa svekr-bvb < *-uu-m < *-u -m10 < *-uH-m začeli tvoriti novi s polnostopenjskim -ov-,11 npr. akz. ljubovb v Zografskem kodeksu, Asemanijevem evangeliju, Sinajskem evholo-giju in Glagoliti Clozianus. Sledi takih akuzativov se verjetno ohranjajo tudi v onomastičnem gradivu, prim. stsrb. Žrbnovb, slš. Žarnov = madž. Zsarno12 k psl. *žbrny, *žbrnbve 'mlinski kamen', predstavljajo pa neologistične oblike, ki so pri osnovah na *-y/bv- lahko nastale zaradi homonimnega izglasja -y z nazalnimi osnovami tipa kamy, kar je povzročilo, da se je polnostopenjskost sufiksa v akz. sg. s tipa kamenb začela prenašati tudi v akuzative osnov na *-y/bv-:
*-y : *-(m)enb = *-y : *-wb ^ *-ovb
*kamy : * kamenb = *l'uby : *l'ubbvb ^ *l'ubovb
Prav ti akuzativi so verjetno sprožili, da so ob pridevnikih s samostalniško osnovo tipa *cbrkbv-, npr. *cbrkbv-enb > sln. cerkven, f. -a, tudi *cbrkbv-bnb v č. cirkevni, p. cerkiewny, sln. toponimih tipa Cerkno (< *cbrkbvbno), Cerknica (< *cbrkbvbnica), začeli nastajati novi s samostalniško osnovo tipa *cbrkov-, npr.
a)	s pripono *-bnb *cbrkov-bnb = sln. cerkoven, f. -vna 'cerkven', hrv. črkovni;
b)	s pripono *-b13 *smokov-b = hrv. čak. smokov, f. smokova, n. smokovo 'smo-kvin' (Simunovic 2006: 534).
Novonastalo razmerje med starejšo samostalniško osnovo tipa *cbrkbv- in mlajšo tipa *cbrkov- se odraža tudi pri drugih izpeljavah, npr. samostalniških, prim. hrv. breskvik (m.) 'breskov sadovnjak' < *breskbv-ikb, toda hrv. mtpn. Smokdvik < *smokov-ikb, ob sln. tpn. Crklje (pl.) ^ *Cbrkbv'ane tudi tpn. Cirkulane (pl.) < *Cbrkov'ane.14 Izpeljava iz novih osnov tipa *cbrkov- je povzročila nastajanje pridevnikov tipa *bukovb < *bukov-b, na podlagi razmerij tipa *synovb (adj.) : *synb (m.) pa so zato začeli nastajati tudi novi nominativi tipa *bukb 'bukev'.
4.2 Pridevnika osàvlji 'osji' (črnogor.) in osovni 'isto' (sln.) in psl. *osva
Ob pridevnikih osdvljl 'osji' (črnogor.) in osovni 'isto' (sln.) samostalniške predloge tipa *cbrky niti tipa *cbrkbva niso potrjene. To pa pomeni, da v okviru besedne družine *osva 'osa' samostalniška osnova *osov- ni pričakovana. Nastala je zato lahko le kot posledica analoškega vzorca, ker je bil refleks psl. *osva v času izpada polglasnikov v šibki poziciji interpretiran kot samostalnik tipa *cbrkbva in se je zato na podlagi mladih parov tipa *cbrkbva : *cbrkov-bnb
10	Pika med vokaličnima fonemoma nakazuje zev, ki je nastal po izpadu laringala.
11	Na tako tvorbo je opozoril Rozwadowski (1914-1915: 14s).
12	Loma 2002 toponime izvaja iz pridevnikov.
13	Nanjo kaže tudi pridevnik *synovi> s samostalniško osnovo *synov-, prim. *sym>, g. *synu, toda nom. pl. *synov-i.
14	Na hrvaški strani temu prekmurskemu toponimu ustreza kajk. tpn. Cirkovljan, kar predstavlja g. pl. (Torkar 2007: 488) k nom. pl. *Cbrkov'ane.
— 210 —

— Porabskoslovensko ôvca 'osa'. Praslovanska .sinonima *(v)osva : *(v)osa v slovenščini —
tvorila samostalniška osnova *osov-, iz katere sta bila tvorjena pridevnika na *-jb (osàvlji) in *-bm, (osovni).
5 Sklep
V praslovanščini sta obstajali dve korensko sorodni poimenovanji za oso s paralelama v lit. vapsa in vapsva. V izhodiščnem psl. sinonimnem razmerju *vosa : *vosva 'vespa' je v členu *vosva delovala disimilacija v : v ^ 0 : v, zato je novonastali člen *osva (^*vosva) lahko vplival na izgubo vzglasnega konzonantna tudi v *vosa ^ *osa. Medtem ko je oblika *osa predominirala v večini slovanskih jezikov, se je refleks *osva ohranil še v ruščini in beloru-ščini, na južnoslovanskem prostoru pa je bil podvržen premetu (črnogor. ovsa, ovsa, sln. ofsa, ofca, ovca), še prej pa sta bila v času po izpadu polglasnikov v šibki poziciji po analogiji na podlagi razmerij osnov tipa *cbrk~bv- : *cbrkov- iz refleksa psl. *osva tvorjena pridevnika, ki se ohranjata le v sln. osovni 'osji' (Gutsmann) in hrv. osovlji 'isto'.
VIRI IN LITERATURA
ARj: Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. JAZU. Zagreb: Jugoslavenska Akademija znanosti i umjetnosti. 1880-1976.
France BEZLAJ, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika II. Ljubljana: Mladinska knjiga.
ESBM: Etymalagyčny sloünik belaruskaj movy I. Minsk: Navuka i texnika 1978.
Ernst FRAENKEL, 1953: Hypernormalismen besonders im Baltischen. Zeitschrift für slavische Philologie 22, 88-122.
Ernst FRAENKEL, 1962-1965: Litauisches etymologisches Wörterbuch I—II. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
Oswald GUTSMANN, 1789: Deutfch=windifches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutfchten windifchen Stammwörter, und einiger vorzüglichem abftammenden Wörter. Klagenfurt. [Obrnjeno izdajo slovarja je izdelal Ludwig Karničar in je leta 1999 v Gradcu izšla kot 3. zvezek serije Slowenistische Forschungsberichte.]
Urban JARNIK, 1832: Verfuch eines Etymologikons der Slowenifchen Mundart in Inner=Oefterreich. Klagenfurt: Gedruckt und verlegt von Ferdinand Edlen von Kleinmayr.
KLUGE, 1995: Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. Bearbeitet von E. Seebold. 23., erweiterte Auflage. Berlin - New York: Walter de Gruyter.
Aleksandar LOMA, 2002: Starosrpski toponim Byt i neka pitanja supstratnih ö-osnova. Onomatološki prilozi XV, 172-184.
— 211 —
Metka Furlan
Antoine MEILLET, 1895: Etymologies. Indogermanische Forschungen 5, 328-334.
MSS: J. Belič, A. Kamiš, K. Kučera, Maly staročesky slovnik. Praha: Statni peda-gogicke nakladatelstvi, 1978.
Francek MUKIČ, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathely: Zveza Slovencev na Madžarskem.
Anton Janez MURKO, 1833: Deutsch-slowenisches und slowenisch-deutsches Handwörterbuch. Grätz: Verlag der Franz Ferstl'schen Buchhandlung.
Fran RAMOVŠ, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika II. Konzonantizem. Ljubljana: Založila Učiteljska tiskarna.
Milan REŠETAR, 1907: Der štokavische Dialekt (= Schriften der Balkankomission. Linguistische Abteilung VIII). Wien: Buchhändler der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften.
Jan ROZWADOWSKI, 1914-1915: Przyczynki do historycznej fonetyki j?zyköw slowianskich. Rocznik slawistyczny VII, 9-21.
Heinz SCHUSTER-ŠEWC, 1983-1987: Historisch-etymologisches Wörterbuch der ober- und niedersorbischen Sprache. Bautzen: VEB Domowina-Verlag.
Petar SKOK, 1971-74: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I—IV. Zagreb: Jugoslavenska Akademija znanosti i umjetnosti.
SLA: Gradivo za Slovenski lingvistični atlas. Hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.
SRNG 1987: Slovar' russkich narodnych govorov 23. Leningrad: Izdateltstvo Nauka.
Petar ŠIMUNOVIC, 2006: Rječnik bračkih čakavskih govora. Supetar: Brevijar.
Silvo TORKAR, 2007: Toponim Preserje in slovansko-romansko prepletanje pripon -jane in -anum. Merkujev zbornik (= Jezikoslovni zapiski 13/1-2), 481-492.
Peter WEISS, 2001: Fonološki opis govora kraja Spodnje Kraše (SLA 314). Jezikoslovni zapiski 7/1-2, 321-347.
Max VASMER: Max Fasmer, Etimologičeskij slovarb russkogo jazyka I-IV. Perevod s nemeckogo i dopolnenija člena-korrespondenta AN SSSR O. N. Trubačeva. Izdanie vtoroe, stereotipnoe. Moskva: Progress, 1986-1987.
ŽS: Zyvel'ny svet. Tematyčny sloünik. Minsk: Belaruskaja navuka, 1999.
SLOVENE DIALECTAL OVCA 'WASP' (PORABJE). PROTO-SLAVIC SYNOMYMS *(V)OSVA : *(V)OSA IN SLOVENE
In Proto-Slavic there were two related words with the meaning 'wasp' with parallels in Lith. vapsa 'wasp' and vapsva 'idem'. In the original Proto-Slavic synonymous relation *vosa 'wasp' : *vosva 'idem' the dissimilation v : v ^ 0 : v in the form *vosva took place (i.e. *vosva ^ *osva) and the new word *osva influenced *vosa, which therefore lost
— 212 —

— Porabskoslovensko ôvca 'osa'. Praslovanska .sinonima *(v)osva : *(v)osa v slovenščini —
its initial consonant v-, i.e. *vosa ^ *osa. While the form *osa prevailed in most Slavic languages, the form *osva survived not only in Russian and Belarusian, but also in the South-Slavic area, where metathesis took place: PSlav. *osva ^ *ovsa, cf. Montenegrin ovsa, ovsa, Slovene ofsa, ofca, ovca. But previously - before the metathesis - after the jer-loss in weak positions by analogy on the pattern of relations of the type *cbrki>v- : *cbrkov- the adjectives from South-Slavic *osva were formed, that are maintained only in Sln. osovni 'wasp's' (Gutsmann) < *osov-bm>-jb 'wasp's' and Croat. osovlji 'idem' < * osov-jb-jb.
— 213 —