Srečna  dežela.
Tam daleč ob morske čerl                         In glej, nekaj časa nato
valovi so barko razbili,                              se vrnejo z  barko mornarji
kar bilo rta njej je Ijudi,                           in vzamejo mater s sebo,
na pust se otok so rešili.                           obupna   otroka  Bog  varji!
Roditelja Mina, Andrej                             Čez čas pa so zopet priUi,
in dva nedorasla otroka                            po enega pa le otroka,
živeli so borno odslej                                v bridkosti se drugi topi
lestam med skalovjem otoka.                      >n milo, prav milo se joka ...
Hodili vsak dan so na breg,                      Naposled pa pridejo spet,
na morje široko so zrli,                             in drugi otrok se odpelje,
s solzami v otožnih očeh                            ubožček vesel je, razvnet,
po domu nekdanjem so mrli.                     izpolnile so se mu željel    .
»Sam Bog nam usliši prošnjo:                   Domš pa bo svojce objel,
Tod mimo nam ladjo privedi,                   od sreče vsi bodo jokali,
da vrnemo zopet se z njo                          zavrisnil  bo fantič in pel:
v domovje v pomorščanov sredi!«             »Zdaj bomo pa fukaj ostali!«
In res, neki dan, o poglej,                         Ni to naš pozemeljski dotn
priplava tam barčica mimo,                       in barka ni barka resilna,
poprosi   mornarje  Andrej:                         življenje — to je brodolom,
»S seboj nas vzemite; trpimo!«                 trpljenja je mera obilna!
»Posamno vas rešimo vse,                         Težav vseh odreši nas — smrt,
sicer se nezgode je bati,                            ki vodi nas v boljšo deželo,
zdaj oče le z nami naj gre,                       tam božji razteza se vrt,
drug pot pa na vrsti bo mati!«                 veselje bo tamkaj nam cvelo-
Ostali zaplakali so                                     Ta barka je krsta samč,
in roke v obupu so vili,                            pogrebci mornarji so vrli,
nestrpno vsi čakali so,                               ki z nami do groba gredo,
kdaj drugi se bodo rešili...                      ko bodemo tukaj umrli.
Vsi nekdaj se  vidimo tam v tej lepi in srečni deželi, luč večna svetila bo nam, neločno tam bomo živeli!
Janko Leban   .