NOVI TRG Z OKOLICO Arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana NOVI TRG Z OKOLICO Arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana Razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana atrij Mestne občine Ljubljana in avla Zgodovinskega arhiva Ljubljana Ljubljana, 2006 Strokovna priprava razstave in kataloga Uredniški odbor Oblikovanje razstave in kataloga Lektoriranje Prevod Fotografska dela in digitalizacija Mikrofihnanje in digitalizacija Računalniški prelom Tisk Naklada izdal in založil Jože Suhadolnik, mag. Sonja Anžič mag. Sonja Anžič, Nataša Budna Kodrič, Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik Mija Mravlja Vesna Črnivec Tatjana Rodošek Mikrofilm d.o.o., Ljubljana Medit d.o.o., Notranje Gorice Tiskarna Pleško d.o.o., Ljubljana 400 izvodov Zgodovinski arhiv Ljubljana, zanj direktorica Nataša Budna Kodrič Finančna sredstva sta zagotovila Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana. © Avtorske pravice ima Zgodovinski .arhiv Ljubljana. Na naslovni strani: Franz Deschmann, Načrt dela mesta Ljubljane, 1820, razširitev ulic na območju porušenega kapucinskega samostana in njemu pripadajočih vrtov, detajl, kolorirana matrica / 96,5 x.63,5; ZAL, Načrti (LJU 334), mapa 00/2, 2 Na hrbtni strani: Andreas Trost, Novi trg in Lontovž, 1679 (bakrorez iz Valvasorjeve Topographie Ducatus Carnioliae modernae), priredil V. Novak, reprodukcija o. 1930 /12,7 x 7; ZAL. Fototeka (LJU 342), POZ 11/A3 (1-392) CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 711.61(497.4 Ljubljana) SUHADOLNIK, Jože, 1954- Novi trg z okolico : arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana : razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana : atrij Mestne občine Ljubljana in avla Zgodovinskega arhiva Ljubljana / [priprava kataloga Jože Suhadolnik, Sonja Anžič : prevod Vesna Črnivec : fotografska dela Tatjana Rodošek]. - Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 2006 ISBN 961-6247-18-2 1, Gl. stv. nasi. 2. Anžič, Sonja 226483712 VSEBINA Uvod 5 Jože Suhadolnik Novi trg z okolico Arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela 7 Arhitekturni objekti - sprehod po lokacijah 15 Novi trg and surroundings - streets and most famous architectural objects 42 Starejše vedute obravnavanega predela Ljubljane 53 Starejše karte in načrti obravnavanega predela Ljubljane 55 Imena ulic, trgov in nabrežja 59 ________________ Vladislav Fabjančič, Hiše in njihovi lastniki_________________________ 66 Sonja Anžič Hiše na Novem trgu in okolici ter njihovi lastniki in prebivalci v 19. stoletju 151 The houses on Novi trg with surroundings their owners and inhabitants in the ________________ 19th century___________________________ 2____________________________ 188 Slikovno gradivo 191 Seznam razstavljenega gradiva 235 UVOD Zgodovinski arhiv Ljubljana s pričujočim projektom nadaljuje svoj triletni ciklus razstav s katalogi. Temeljijo na strokovnem delu, raziskavah arhivskega gradiva, ki ga hrani, to je gradbenih načrtih, urbanističnih in regulacijskih planih, fotografijah in razglednicah, grafikah in vedutah, knjigi hiš, listinah, rokopisnih in računskih knjigah in seznamih ter na dognanjih humanističnih ved. Vsebina in kontekst razstave in kataloga s poudarkom na reprodukcijah arhivskega gradiva in znanstvenim aparatom odsevata, združujeta in zaokrožujeta urbanistični, umetnostnozgodovinski, zgodovinski pregled in oris dogajanja na določenem prostoru v preteklosti. Razstavljeni in v katalogu reproducirani so starejši in mlajši arhivski dokumenti, ki jih hrani naš arhiv. Širši javnosti jih še nismo imeli priložnosti predstaviti in to je tudi naš temeljni cilj. Razstava in katalog predstavljata nadaljevanje umetnostno-zgodovinskih in zgodovinskih orisov določenih urbanih karejev, pomembnih mestnih trgov, tokrat Novega trga z okolico, ki v mejah srednjeveškega prostora zaokrožuje prostor od Cojzove ceste, nabrežja Ljubljanice z Bregom, Dvomim in Kongresnim trgom ter Vegovo ulico. Jože Suhadolnik 5 Urbanizem pomeni skrb za skladno sobivanje človeka in narave v najširšem smislu. Njegova osnovna naloga je vsestransko premišljeno načrtovanje človeških posegov v naravno okolje in urbani prostor, tako da se sistematično vnaša ekološka dognanja in osnovne prostorske zahteve v prakso. Smisel njegovega obstoja je, da ob upoštevanju naravnih in prostorskih danosti in sočasnih tehnoloških možnosti ustvarja temelje za sonaraven razvoj naselij in smotrno namestitev raznih potrebnih naprav sodobne civilizacije. Urbanizem postavlja temeljno izhodišče za vse dejavnosti, ki posegajo v okolje, to je za celotno gradbeništvo, stavbarstvo in zlasti arhitekturo kot njegovo najbolj eminentno umetniško vejo. Arhitektura daje urbanistično lociranim zgradbam estetsko in duhovno podobo tako, da poleg namembnosti in konkretne funkcije vsakega objekta upošteva tudi ekološke zahteve ter zgodovinske in druge značilnosti urbanega okolja, ki vanj posega s svojimi stvaritvami in ga dopolnjuje. Urbanizem je nepogrešljiva vez med ekologijo in stavbarstvom oz. arhitekturo, saj s svojimi izhodiščnimi premisami postavlja prvi pogoj za skladno, celostno uravnoteženo oblikovanje urbanega okolja in razvoja, za ustvarjanje zdravih, kulturnih bivalnih razmer, za večjo kvaliteto življenja. Draga Ahačič, SOS za ljubljanski urbanizem, Sobotna priloga Dela, december 200I 6 NOVI TRG Z OKOLICO ARHITEKTURNI IN ZGODOVINSKI ORIS MESTNEGA PREDELA Jože Suhadolnik Na območju današnje Ljubljane je najprej stala naselbina Venetov, nato Ilirov in še pozneje ilirsko-keltskih Japodov. V 3. stoletju pred našim štetjem so Ljubljansko kotlino poselili keltski Tavriski. Ti so se pozneje zlili z Rimljani, ki so v sotočju Gradaščice in Ljubljanice med letoma 100 in 50 pred našim štetjem ustanovili svojo utrjeno vojaško naselbino Julijo Emono. Ime je najbrž keltskega izvora. Naselbina je leta 15 našega štetja z odlokom cesarjev Avgusta in Tiberija dobila status civilnega mesta in postala prvo urbano naselje na naših tleh. V okviru rimske province Panonije oz. Gornje Panonije je bila upravno središče za današnjo Gorenjsko in za del Notranjske in Dolenjske. Rimljani so čez Ljubljanico zgradili most in regulirali njeno rečno strugo. Emona je bila utrjena z močnim obzidjem, njena vzhodna stranica je mejila na današnjo Vegovo ulico oziroma na srednjeveško mestno obzidje Novega trga. Kot strateška postojanka je odigrala pomembno vlogo v številnih vojnah. Štela je 5000 do 6000 prebivalcev, pretežno trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in voj ­ nih veteranov. Imela je tlakovane ulice, zidane hiše z javno kanalizacijo, centralnim ogrevanjem, mozaičnimi tlaki in ometanimi barvanimi stenami. Bila je tudi pomembno zgodnjekrščansko središče s cvetočo trgovino. Mesto je imelo tudi svoje božanstvo, boginjo Equmo, ki so jo častili na Barju. Emono so večkrat prizadele težke nezgode, vojne in navali raznih plemen. Leta 452 so mesto porušili Huni z Atilo na čelu. Dokončen pro ­ pad rimskega mesta je pomenila naselitev Slovanov v drugi polovici 6. stoletja. Ti so svojo naselbino raje gra­ dili v varnem zavetju grajskega griča. Srednjeveška naselbina je nastala v soseščini antične. Med letoma 1112 in 1125 je plemeniti Rudolf iz Tarcenta podaril oglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Dokument iz leta 1144, ki priča o 7 tem, velja za prvo omembo Ljubljane z nemškim imenom Laibach1 in nato leta 1146 zasledimo prvo omembo Ljubljane s slovanskim imenom Luwigana.2 3 Prvotna ribiško-čolnarska naselbina pod Gradom je neposredno povezana z nastankom sicer mlajše srednjeveške utrdbe. Sestavljali so jo najstarejši Stari trg, nekoliko mlajši Novi trg in Mestni trg, kije kot podaljšek prvega verjetno nastal v 12. stoletju. Novi trg, sprva večidel ribiško naselje, je bil naseljen že v 12. stoletju in ni bil podrejen mestni upravi. Mesto so v 13. stoletju tvorila tri jedra in vsako od njih je bilo ograjeno z obzidjem. Le-to je nastajalo postopno, tako da je bilo v 14. stoletju dom ­ nevno obzidano že vse mesto, Vanj je vodilo pet mestnih vrat. V obzidani Novi trg sta vodili Nemška vrata pri križnikih in Vicedomska ali Fištamska vrata pri Vicedomski palači. Povezovala pa sta ga Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski, nekoč imenovan Mesarski) most. Meščani, predvsem obrtniki, so bili združeni v cehe. Mesto je leta 1220 pridobilo mestne pravice, na gradu pa so kovali tudi lasten denar. V listini iz 13. aprila 1243, namenjeni takratnemu mestnemu gospodu, koroškemu vojvodi Bernardu Spannheimskemu, se Ljubljana posebej jasno prvič omenja kot utrjeno mesto. Leta 1270 je mesto zavzel češki kralj Otokar Premisi, osem let pozneje pa je v okviru Kranjske prišla pod habsburško oblast. Prostor, na katerem seje razprostirala rimska Emona, so naši predniki imenovali Gradišče (Purchstal) inje bilo v virih prvič omenjeno leta 1277. Od tedaj ga v zvezi z zemljiško posestjo nemškega viteškega reda križnikov omenja več listin. Ti so v mesto prišli že leta 1263. V samostanu so poleg cerkvenega poslanstva, dobrodelnosti in socialne pomoči skrbeli še za splošni in kulturni napredek mesta, pri njih je namreč delovala tudi pripravljalna šola za višje študije. ’ Komenda nem­ škega viteškega reda križnikov je s svojo gospoščinsko posestjo dajala mestnemu predelu Novega trga poseben 1 Peter Štih v svojem prispevku pomika najstarejšo omembo Ljubljane še nazaj. Zapis castrimi Leibach za ljubljanski grad v listini oglejskega kapitlja Nomina defunctorum je nastal med letoma 1112 in 1125, Zgodovinski časopis 56, št. 1—2, Ljubljana 2002, str. 11, 16. " 2 Zgodovinarji navajajo izvor imena Ljubljana različno: po prastarem mestnem božanstvu, ki so ga stari Slovani imenovali Laburus; po imenu latinskega izvora "aluviana" za poplavljajočo reko; po poimenovanju Laubach za mlačno reko, močvirje; po izvirni slovenski besedi "luba", "ljubljena", zato, ker jim je bilo mesto pri srcu. 3 Ivan Stopar, Sprehodi po Ljubljani, Kulturnozgodovinski vodnik, Ljubljana 1992, str. 6. 8 pomen. Nastanek nekaterih ljubljanskih, sprva vikariatnih cerkva in kapel, je mogoče postaviti v zgodnji, verjetno še predromanski čas, na kar bi sklepali po njihovih zgodnjih patrocinijih. Nastale so pod neposrednim vplivom Ogleja.4 Ljubljana je leta 1355 postala glavno mesto Kranjske pod oblastjo Habsburžanov. Na bregu Ljubljanice je v 14. stoletju med današnjim Šentjakobskim in Čevljarskim mostom nastalo pomembno pristanišče, poimeno ­ vano Breg (delovalo je vse do izgradnje železnice leta 1848). Ljubljana je bila tedaj že obzidana, na izpo ­ stavljenih mestih utrjena s stolpi ter povezana z grajsko utrdbo. Novi trg je oklepalo obzidje na črti sedanje Cojzove ceste, se zasukalo na vzhodni rob Vegove ulice in nato pri Univerzi, ob južnem robu parka Zvezde, znova k bregu Ljubljanice. Novo meščansko naselbino na levem bregu Ljubljanice je s starejšo naselbino pod Gradom povezoval Mesarski ali Zgornji, pozneje poimenovan Čevljarski most. Na zgornjem delu Brega je v virih omenjeno javno kopališče, balneum. V nekdanjem območju Novega trga se poleg okroglega obrambnega stolpa in Plečnikove predelave ostanka srednjeveškega obzidja v Vegovi ulici ter dela ohranjenega, nekaj metrov visokega obzidja v Križankah ob Cojzovi cesti ni ohranila nobena srednjeveška stavba. Mestni jarek, ki je potekal po večjem delu sedanje Vegove ulice in Cojzove ceste (še do danes je ohranila ime Na Grabnu), pa so kasneje zasuli. Novi trg je bil poleg Mestnega trga med najbolj prometnimi deli starega mestnega jedra Ljubljane, kjer so se prepletale trgovske poti in menjava različnega blaga. Reka Ljubljanica z živahnim rečnim prometom in prostor ob njej sta služila raznim dejavnostim. Mimo je vodila trgovska povezava med Primorjem in severom. Ljub­ ljana je bila v 15. stoletju eno najpomembnejših habsburških gospodarskih in trgovskih središč. V umetnosti sta se uveljavili slikarska delavnica Janeza Ljubljanskega in Ljubljanska kiparska delavnica. Po potresu leta 1511 so mesto obnovili v renesančnem slogu. Ugodna lega je mestu omogočila razcvet, ki so ga tedaj in v 16. stoletju začasno zavrli turški vpadi. 4 Ivan Stopar, op. 3, str. 6. 9 Mesto Ljubljana si je leta 1504 pridobilo pravico do posebnega predstojnika mestne avtonomije - župana, ni pa še imelo statuta. Poleg običajnega prava je imelo od leta 1320 naprej številne privilegije, potrjene od deželnega kneza. Z napredkom uprave in sprejemom rimskega prava je naraščal pomen mesta kot sedeža deželnoknežjih stanov in deželnih uradov. Podoba mesta seje začela spreminjati v drugi polovici 15. stoletja. Prevladujoč gradben material sta postala kamen in opeka. Videz srednjeveškega mesta z obzidjem je bil tak. da so poleg cerkva prevladovale pretežno nizke meščanske hiše, ki so kljub poznejšim prezidavam ohranile prvotno zasnovo in izgled. Vendar iz tega obdobja ni ohranjenih srednjeveških meščanskih stavb. Zasledimo le posamezne gotske arhitekturne elemente v interierih, gotske portale in druge detajle. Ljubljana se v 16. stoletju uveljavi v umetnosti in postane pomembno izobraževalno središče. Leta 1536 je dobila prvo latinsko šolo, ki so jo ustanovili protestanti (danes bi ustrezala gimnaziji), tiskarno in javno knjižnico. Katastrofalnemu potresu leta 151 ! je sledila nova pozidava obzidja, obnova stavb in preoblikovanje uličnih fasad v sklenjeno fasadno linijo oziroma večje palače z dvorišči. S tem so v renesančnem obdobju pričele do ­ bivati mestne ulice enotnejšo podobo. Novi trg je v 16. stoletju začel dobivati čedalje bolj plemiški značaj. Meščanske hiše so postajale zidane. Pri ljubljanskih dvorcih, katerih izvor je v domači poznogotski stavbni tradiciji, zasledimo nekatere soodločujoče italijanske prvine. Modernizaciji naj bi sledile tudi mestne obrambne utrdbe. Nicolo Angielini, Giovanni B. Pieroni in Martin Stier so ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja naredili načrte obsežnih novih utrdb, ki pa zaradi prenehanja neposredne nevarnosti turških vpadov niso bile več potrebne. Izgon protestantov iz Ljubljane na prelomu 16. v 17. stoletje je z odhodom stare, pretežno nemške gospode pustil vrzeli v upravnem aparatu in gospodarstvu. Nadomestili sojih italijanski, zlasti furlanski priseljenci in trgovci, ki so si kmalu pridobili plemstvo. To je bil Čas odpiranja proti Benetkam, gospodarske konjunkture, razvoja in zmage protireformacije. Zgodnjebaročne vplive sta posredovala katoliška verska obnova in prihod 10 jezuitov v mesto leta 1597. Zanje sta bili nesprejemljivi obliki gotika kot znak luteranstva in renesančna arhi­ tektura s človekom v svojem središču, Z ustanovitvijo gimnazije so dali pomen razvoju šolstva. Renesančno podobo Ljubljane je prekril barok in ji dal svoj pečat. Poleg palač so ga zlasti bahavo raz­ kazovale mestne cerkve, ki so lahko vernike prepričale s svojim mogočnim bliščem in obrednim prostorom. Baročna umetnost ni bila toliko stvar okusa kot simbol pripadnosti rimskokatoliški cerkvi. Mesto je dobivalo baročno podobo z združevanjem, nadzidavami in prezidavami meščanskih hiš, barokiziranjem fasad ter zdru­ ževanjem tipičnih triosnic v večje stavbne enote. Naglašati se torej prične vhodna stranica kot zametek fasade, ki se okoli leta 1630 obleče v italijanske pilastre. Uveljavljati se začne tip dvorca kot stanovanjskega objekta. Notranjščine so odslej krasila razgibana arkadna dvorišča in stopnišča. Svojo veljavo pridobi štukatura kot likovna zvrst. Prebivalci mestnega predela so bili premožnejši sloji, zlasti trgovci in obrtniki, pa tudi plemiči in duhovniki. V razmeroma ugodnem in cvetočem obdobju 17. in 18. stoletja so znotraj obzidja potekale preureditve starega mestnega dela in živahna stavbna dejavnost. Vrsta posameznikov, J. L. Schönleben, J. V. Valvasor, J. G. Dolničar, F. A. Pelzhoffer ter Academia operosorum in Academia philharmonicorum, je v Ljubljani izpri­ čala zelo visoko raven kozmopolitske, z zahodne, mediteranske in severne smeri oplojene kulture. V mesto so povabili ugledne italijanske umetnike, ki so v precejšnji meri sooblikovali današnjo podobo Stare Ljubljane oziroma zadostili njenim reprezentativnim potrebam. Pred sredino 18. stoletja so postale plodne nove, očitnejše zunanje, zlasti avstrijske pobude. Vseskozi pa je vidna sinteza importirane arhitekture z domačo tradicijo in udomačeno arhitekturo 17. stoletja. Razcvet je doživela obravnava lupine oziroma fasade od prvotno toge do lahkotnejše sheme ter direktnih odmevov avstrijskega baroka od petdesetih let dalje. "Ljubljanska šola" je do konca šestdesetih let uresničila ideal arhitekturi podrejenega sožitja vseh likovnih panog. Prvine celostne arhitekture so se od tedaj naprej osamosvajale, poenostavljali so se scenski elementi in rahljali odnosi med zmeraj bolj togo klasicistično stensko formo in razgibanim, geometrijskim ali naturalističnim detajlom. Vse­ kakor velja poudarili posebnost ljubljanskega baroka, ki se pod vplivom beneškega umetniškega razvoja ni 11 razvil v razkošni rokoko, ampak je prešel v umirjeni klasicizem. Barok je z novopozidano križevniško cerkvijo v arhitekturi visoko razpel krila, v družbi z vrhunskimi deli tujih mojstrov pa ustvaril najbolj aristokratsko zadržano celostno umetnino v Ljubljani. V 18. stoletju so prenovili fasade nekaterim meščanskim hišam v pre­ delu Novega trga. Tudi Kongresni trg je v osnovi nastal v času baroka. Nabrežja Ljubljanice so bila v preteklosti neurejena. Rečno strugo so že v 16. stoletju, a verjetno tudi že prej, zaman skušali regulirati. Mestni očetje so si zlasti v prvi polovici 18. stoletja močno prizadevali rešiti ta problem. V tridesetih letih srečamo pri urejanju rečne struge stavbnega mojstra Johanna Georga Schmidta in pomočnika Candida Zullianija, poznejšega ljubljanskega baročnega arhitekta. Sele laik, jezuit Gabrijel Gruber, je ob koncu 18. stoletja uspešneje rešil regulacijo Ljubljanice. Takrat so odstranili cerkvico sv. Klemena in Fridolina, imenovano tudi cerkev sv. Lovrenca na Bregu. Opustili so tudi kapelo Vseh svetnikov v nekdanji judovski sinagogi. Mestne oblasti so leta 1770 uvedle številčenje hiš. Leta 1797 pa je izšel prvi slovenski časopis Lublanske Novice od vsih krajov celiga sveta. Mesto seje lahko še svobodneje razvijalo ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja, v času razsvetljenstva, ki je ponovno odkrivalo antiko. Ljubljano so za kratek čas zasedli Francozi (1809-1813). Odprli so prvo visoko šolo, imenovano École centrale in zasadili prvi drevored. V upravi, šolstvu in kulturnem življenju se je uveljavil slovenski jezik. Postala je glavno mesto Ilirskih provinc. Leta 1843 je pričel izhajati prvi stalni slovenski časopis Bleiweisove Novice. Z Dunaja je leta 1849 pripeljal v Ljubljano prvi vlak in nato do leta 1857 železnica poveže Ljubljano še s Trstom. Po tem je začel upadati rečni promet in končno popolnoma presahnil. Prva polovica 19. stoletja v arhitekturi ni pustila vidnejših sledov. Podoba mesta se je vendarle nekoliko spremenila in dobila današnje poteze. V arhitekturi tedanji klasicizem ni izhajal iz renesanse kot barok, ampak seje neposredno naslonil na grško antiko. Tedaj so podrli mestno obzidje. Za kongres Svete alianse leta 1821 so kot celoto uredili Kongresni trg. Po njem je sledilo obdobje začetkov načrtnega urejanja mesta, ki so ga usmerjali številni predpisi. Uredili so nabrežja Ljubljanice ter postavili nove kamnite ali železne mostove. V umetnosti in kulturi seje uveljavil preprost in udoben slog dunajskega meščanstva - bidermajer. 12 V drugi polovici 19. stoletja sledimo hitri širitvi mesta iz starega srednjeveškega jedra ob glavnih prometnih žilah navzven. To je čas historicizma, ki je povzemal oblike iz bogate zakladnice preteklih arhitekturnih slogov. Ljubljana je leta 1875 dobila stavbni red za Kranjsko, ki je urejal gradbeni razvoj mesta, skrb za izvajanje njegovih določil in izdelavo regulacijskih načrtov pa je bila poverjena Mestnemu stavbnemu uradu. Prispevek k posodobitvi predvsem mestne infrastrukture so pomenili zagon plinarne leta 1861 in elektrarne leta 1897, elektrifikacija, nov vodovod leta 1890, splošni program kanalizacije leta 1898, leta 1901paje stekla tudi električna cestna železnica. Velikonočni potres leta 1895 je pomenil odločilno spremembo in prelomnico v urbanističnem načrtovanju in izgradnji mesta ter spodbudil številne zamisli o novem središču. Pobudnik in organizator obsežnega programa za pozidavo in prenovo mesta je bil ljubljanski občinski svet. Nove urbanistične zasnove in načrte so prispevali mestni arhitekt Anton Wolf in najvidnejša urbanista Čamilo Sitte in Maks Fabiani. Dosledno so spoštovali vrednote starega mestnega jedra in v obravnavanem predelu mesta niso načrtovali nobenih vidnih sprememb, le Fabiani je predlagal arkade na nezazidanih bregovih Ljubljanice. Mestne stavbe so obnovili ali pozidali večinoma avstrijski in češki arhitekti v historičnem in secesijskem slogu. Večjim predelavam so bili v začetku 20. stoletja izpostavljeni predvsem pritlični deli fasad. V osrčju mesta so leta 1908 pričeli z regulacijskimi deli nabrežij Ljubljanice in čez štiri teta še z poglabljanjem rečne struge. Izdelavo načrtov za ureditev bregov in obrežnih zidov so leta 1912 zaupali arhitektu Alfredu Kellerju. Vsa dela niso bila realizirana, zavrta jih je vojna. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je Ljubljana kot sedež Dravske banovine postala upravno, politično in kulturno središče Slovenije v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1919 je bila ustanovljena prva slovenska univerza s petimi fakultetami. Z regulacijo Ljubljanice so nadaljevali leta 1930, ko je inženir Matko Prelovšek k reševanju problema pritegnil tudi arhitekta Jožeta Plečnika. Ta je v letih 1932-1941 z dopolnitvijo in delnim preoblikovanjem pred prvo svetovno vojno pričetih regulacijskih del arhitekta Alfreda Kellerja dal sedanjo podobo strugi Ljubljanice. Uredil je njene bregove, oskrbel sprehajalne poti, preuredil je 13 nasade in drevorede. Leta 1936 je pričel z gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice. Dve leti pozneje je z delom začela Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Plečnikove mestne ureditve so bile sicer frag­ mentarne, vendar postopoma povezane v širše poteze. Urbanizem je razumel predvsem kot umetniško obli ­ kovanje urbanega prostora in kot urejanje mreže ulic in trgov, organiziranih po nekem logičnem redu. Njegov pečat je tako močan, da seje arhitektonskega obdobja prijelo kar ime Plečnikova Ljubljana. Po drugi svetovni vojni postane Ljubljana politično, kulturno in gospodarsko središče Slovenije. V mestu so se hitro razvijali industrija, obrt, trgovina, bančništvo, gostinstvo, turizem in druge panoge. To je bil čas sko ­ kovitega gospodarskega razvoja, ki je privabil številne nove prebivalce, in mesto se je hitro širilo. Danes je Ljubljana mesto kulture in živahnega utripa. 14 ARHITEKTURNI OBJEKTI Sprehod po lokacijah BREG Z imenom je Breg v virih prvič omenjen leta 1318, in sicer v kopialni knjigi kartuzijanskega samostana v Bistri, ki je imel na tem kraju hišno in zemljiško posest. Tu je nastalo pristanišče za mediteransko blago, les in sol, pripeljano ali odpeljano s čolni in ladjami po Ljubljanici. Poimenovanje po naravni legi, bregu reke. Breg 8 Med najstarejšimi javnimi stavbami v mestu je omenjena hiša na Bregu 6 (danes Breg 8), v kateri je bil od leta 1630 cesarsko-kraljevi nakladniški urad (v 18. stoletju glavni mitninski urad) za vse blago, pripeljano po vodi. V stavbi so bila stanovanja za uslužbence, k njej so pripadala skladišča za blago. Leta 1776 je Gabrijel Gruber predelal to in sosednjo stavbo (nekdanjo Drnovškovo hišo) v današnjo enotno stavbo. Pročelje stavbe je leta 1777 oblikoval njegov učenec, stavbar Leopold Hofer. Breg 10 Od leta 1887 do smrti 1923 je v hiši živel dr. Ivan Tavčar, pisatelj in ljubljanski župan v letih 1912 do 1921. To sporoča okrogla napisna plošča z bronastim medaljonskim portretom pisatelja. Ploščo je oblikoval arhitekt Vlasto Kopač, spomenik pa so odkrili leta 1987. Tavčarje bil znan tudi po tem, daje številnim revnim dijakom omogočil izposojo knjig iz svoje zasebne knjižnice in jim tako pomagal pri šolanju. Breg 14 V stavbi je bila od leta 1829 dalje znamenita Blasnikova tiskarna. Med drugimi je natisnila Kranjsko čbelico, Prešernove Poezije in Krst pri Savici, vrsto drugih literarnih prvencev naših klasikov in Bleiweissove Novice. 15 Leta 1989 so na pročelju odkrili spominsko ploščo in doprsni kip Jožefa Blasnika (1800-1872), delo kiparja Stojana Batiča iz leta 1983. Breg 18 CODELLIJEVA HIŠA V letih 1688 do 1748 so bili njeni lastniki plemiči Codelliji von Fahnenfeld. Zadnjega, Avguština Codellija, je cesarica Marija Terezija tik pred smrtjo leta 1749 povzdignila v barona. Breg 20 V hiši, danes Pri vitezu, je bila gostilna že leta 1574. Nekaj časa jo je posedoval tudi Prešernov prijatelj Andrej Smole. Znana je po imenitnem portalu z doprsno plastiko viteza s šletnom in perjanico v čelu. Pripisujejo jo Francescu Robbi, Original je bil že pred leti po nemarnosti razbit in ga sedaj nadomešča kopija. Triosna trinadstropna stavba ima baročno, pilastrsko členjeno fasado in balkon. V drugem nadstropju so v štukatumih medaljonih Jelovškove freske štirih elementov in štirih letnih časov. Na vogalu hiše je zelo zlizan robusten odbijač z nakazano bradato glavo, ki sodi v baročni čas. Breg 22 ZOISOVA HIŠA/PALAČA Zunaj njenega stavbišča sta ob Ljubljanici stala mestno poslopje z gostilno Pri zlati ladji (podrto leta 1827) in hiša bistriškega opata vzdolž mestnega zidu ob Cojzovi cesti (podrta leta 1826) ter med njima cerkvica sv. Lovrenca. Današnja palača je nastala na površini prvotnih osmih stavb. S kupno pogodbo za drugo hišo na vogalu Brega in Križevniške ulice, datirano 17. marca 1728, je tu postal lastnik menjalec in trgovec Michael Angelo (Michelangelo) Zois. Taje nato leta 1760 postal lastnik tretje hiše (v Križevniški ulici), leta 1764 četrte in leta 1771 še pete hiše. Zois je med letoma 1765 in 1770 združil stavbišče štirih manjših triosnih hiš (dveh patidenčnih in dveh križevniških) in jih prezidal v enotno stavbo, ki je že pri prvem številčenju dobila enotno 16 hišno številko 302. Njej je bila okoli leta 1805 priključena še ena križevniška hiša. Michelangelov sin Žiga je dal zasuti nekdanji mestni jarek in v njem urediti enega prvih parkov v Ljubljani. Dvanajstosno, s prej pilastrsko členjeno fasado so leta 1798 (letnica na portalu) prezidali v današnjo obliko, ki ima klasicistično ubrano zunanjščino z empirskimi poudarki. Notranjost stavbe je ostala večidel nedotaknjena. Na notranjem, podkvastem dvorišču stoji star vodnjak. Na zidu je vzidana litoželezna nagrobna plošča barona Žiga Zoisa iz leta 1818. Na vrtu, ob južnem krilu palače, stoji klasicistični tempietto. V palači je domoval mecen, baron Žiga Zois. Bila je zbirališče Zoisovega kroga razsvetljencev. V zadnji polovici prejšnjega stoletja je tu živel tudi mislec in dramatik Ivan Mrak. Pri njem so se zbirali učenci in prijatelji slovenske umetnosti in kulturne zgodovine. V pritličju stavbe je Galerija 22. Bližina Brega 22 CERVICA SV. KLEMENTA IN FRIDOLINA - SV. BRUNONA IN HUGONA - PRI SV. LOVRENCU Stala je na Bregu, južno od bistriškega dvorca. Zgrajena naj bi bila leta 1363 (po Dolničarju) oziroma šele leta 1449 (po Kosu). Henrik Stautheimer je na dan sv. Simona in Jude leta 1449 ob njej ustanovil kaplansko službo. Kaplanu je Stautheimerjeva sestra podarila hišo, 3. septembra 1453 pa mu je cesar podelil pravico imeti lastnega ribiča na Ljubljanici in Iški. Cesar Maksimilijan je 7. aprila 1504 izločil cerkvico iz. oglejske škofije in od tedaj naprej je s kaplanom vred prišla pod duhovsko oblast ljubljanskega škofa. Tu je v 16. stoletju pridigal pro ­ testantski superintendent Krištof Špindler. Od leta 1520 je cerkvico branil stolp z obzidjem in jarkom na njeni zahodni strani. Leta 1540 so tu in v okolici zgradili nove utrdbe. Razpadajočo cerkvico je dal podreti bistriški pri­ or Avguštin Brence (Brentius) in na njenih temeljih sezidal cerkvico sv. Brunona in Hugona, ki sta bila zaščitnika kartuzijanskega reda. Temeljni kamenje položil škof Hren in jo 10. septembra tudi blagoslovil. Obletnico po ­ svečenja so praznovali vedno na dan sv. Lovrenca, zato so ljudje cerkvico imenovali "pri sv. Lovrencu". Nekdanji bistriški dvorec s cerkvico vred je 6. junija 1793 kupil baron Žiga Zois. Dvorec je priključil svojim sosednjim hišam, cerkvico pa dal podreti. 17 ČEVLJARSKA ULICA Ime ulice se prvič pojavi leta 1770 v seznamu ljubljanskih hišnih posestnikov z dvema hišama, od katerih je bila ena na Novem trgu. Iz ulice je bil dohod na Čevljarski most. Ob sejmih so čevljarji postavljali svoje stojnice, lesene kolibe na bližnjem Novem trgu in v tej povezavi je ulica dobila ime po njih. Niz treh hiš ob Ljubljanici je ob potresu leta 1895 utrpel hude poškodbe in so jih morali v naslednjih letih porušiti. Na levi strani ulice je ostala samo še prva hiša z gostiščem Pri zlati ladjici. DVORNI TRG Pri današnjem Dvornem trgu so stala Vicedomska ali Fištamska mestna vrata. Trg je dobil ime po nekdanjem deželnem oziroma vicedomskem dvorcu, ki je stal na mestu sedanje palače univerze. Na tem pro ­ storu je bil v srednjem veku mestni jarek in okrogel stolp na bregu Ljubljanice. Sedanjo podobo je dobil v začetku 19. stoletja. Spomenik slovenskim vojakom Leta 1981 so v zgornjem delu trga postavili spomenik, posvečen slovenskim vojakom prostovoljcem in borcem za osvoboditev, združitev in enakopravnost jugoslovanskih narodov v letih 1912 do 1918. Kamniti podstavek arhitekta Nikolaja Bežka nosi bronast valj, ki gaje z reliefi okrasil kipar Janez Boljka. EMONSKA CESTA Območje Emonske ulice je nastalo v 19. stoletju, potem ko so zasuli jarek ob vzhodnem obzidju srednjeveške Ljubljane. 18 GOSPOSKA ULICA Prvotno ime za ulico je bilo Fistanska gasa, nemško Herrengasse. Ime je dobila po vicedomskem dvorcu (Fištamiji), ki je stal ob začetku ulice, kjer je sedaj univerza. Vrhovnik, ki se sklicuje na Vrhovca, trdi, da je ulica vodila od vicedomskega dvorca ob notranji strani mestnega zidu proti Židovski ulici, torej po današnjem Dvornem trgu. Valenčič pa pravi, da to gotovo ne drži, saj je v slovenskem besedilu tiskanega razglasa iz leta 1787 Fistanska gasa navedena na istem mestu kot Herrengasse v nemškem.1 Gosposko ulico omenja seznam ob štetju leta 1754 popisanega prebivalstva stolne župnije. V ulici so bile hiše najodličnejšega plemstva v deželi in sojo zato pričeli imenovati po vzoru drugih mest. V Vodnikovih Lublanskih Novicah iz leta 1797 se obenem z Gosposko ulico omenja tudi Fistomska ali Fistamska gasa. Gosposka ulica 1 KNJIGARNA - KA VARNA - MESTNA KNJIŽNICA V 19, stoletju je bila tu prva slovenska knjigarna. V nadstropju so leta 1898 odprli tedaj najlepšo kavarno v Ljubljani. Načrte zanjo je v secesijskem slogu izdelat arhitekt Janez Jager. Sedaj je v njej Mestna knjižnica. Gosposka ulica 3 BARBOVA PALAČA Barbovo palačo je za grofa Jošta Vajkarda Barbo-Waxensteina v letih 1755 do 1756 po zgledu dunajskih palač zgradil arhitekt Matija Persky. Stavba je postavljena povsem na novo, kar je bila tedaj redkost. Pravilno oblikovana fasada je poudarjena s pilastri, razkošnimi kapiteli in z okrasjem oken v treh oseh srednjega rizalita. Atika z nizkimi okni je kot poudarjen venec oblikovana po zgledu dunajskega baroka. Poleg njene zunanjosti je zanimiva notranjost z razkošnim triramnim stopniščem s polkrožnima ramama. Skozi v prvo nadstropje 1 Vlado Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, Ljubljana 1989, str. 26. 19 segajoči kamniti portal so vozile kočije do stopnišča in pod njim naprej na dvorišče s hlevi. V ohranjeni niši na nasprotni strani dvorišča je nekdaj stala plastika in poudarjala glavno os. Gosposka ulica 4 WIESENEDROVA HIŠA Prednjo fasado iz leta 1741 poudarja borrominijevski portal z masko Molka v temenu. V njenem začelnem traktu je skrit srednjeveški obrambni stolp. Gosposka ulica 6 in 8 Pomembni baročni hiši na mestu sedanje glasbene šole je poškodoval potres leta 1895, zato soju porušili. Gosposka ulica 7 V pritličju stavbe je Galerija Zala. Gosposka ulica 15 in 17, Salendrova 2 AUERSPERGOVDVOREC/TURJAŠKA PALAČA - MESTNI MUZEJ LJUBLJANA Auerspergi so imeli na mestu sedanjega portala Mestnega muzeja svoj dvorec že pred letom 1600. Pozidal naj bi ga kranjski deželni glavar, grof Herbard VIII. Auersperg pred letom 1575.2 Hiša je bila patidenčna, lastniška oz. prostolastna in so od nje plačevali 10 gld hišnega davka. Leta 1612 je baron Herba(e)rt Auersperg od Danijela Ramschissla kupil še sosednjo Ettendorferjevo hišo v Salendrovi ulici. Grof Janez Andrej Auersperg je verjetno leta 1642, koje bil povzdignjen v grofovski stan, obe meščanski hiši prezidal v eno. Leta 1651 je kupil oziroma dobil od v zameno križnikov tri hiše v Križevniški ulici. Eno od njih je verjetno vzidal k svoji palači, ki jo je temeljito prenovil v letih 1653 in 1659. Nekdanja renesančna palača je v glavnem taka še “ Ivan Stopar, Sprehodi po Ljubljani, Kulturnozgodovinski vodnik, Ljubljana 1992, str. 110. 20 danes. Njeno pročelje krasijo pilastri ter dva kamnita klasicistična portala v rusticiranem pritličju, v notranjosti pa baročno arkadno dvorišče. Današnjo klasicistično zunanjost je dobila šele na začetku 19. stoletja. Značilni visoki prostori z velikimi okni govorijo o plemiškem stanu lastnikov. Leta 1876 je nosila hišno številko (h. št.) 17, leta 1900 h. št. 17 in leta 1910 h. št. 15 in 17. Mestni muzej Ljubljana je leta 1935 ustanovila Mestna občina Ljubljana. V njeno last je palača prišla dve leti pozneje in od takrat naprej je v njej tudi muzej. V Turjaški palači so odkrili sledi in načine gradnje, v kleti pa so med drugimi najdbami odkrili cesto iz 1. stoletja, po kateri so korakale že rimske legije. V Mestnem muzeju je predstavljena zgodovina Ljubljane. Hranijo najstarejše leseno kolo z osjo na svetu iz leta 3500 pr. n. š., notranjo opremo starih meščanskih hiš, slike mesta, podobe ljubljanskih meščanov in županov, skratka, nekaj sto tisoč predmetov, ki so povezani z ljudmi, dogodki in kraji iz raznih časovnih obdobij. Turjaško palačo so leta 2004 popolnoma prenovili in po načrtih arhitektov Špele Videčnik in Roka Omana preuredili v sodobno muzejsko razstavišče. V Turjaški palači je od ustanovitve leta 1946 (do izselitve leta 2000) domovala tudi Slovanska knjižnica kot ljubljanska okrožna študijska knjižnica. Zbirala je slovanske jezikovne, literarne in kulturnozgodovinske knjige, revije, pokrajinske liste in časnike. Prvotno knjižnično zbirko je prevzela od nekdanje ljubljanske mestne knjižnice, ki jo je leta 1901 ustanovil takratni župan Ivan Hribar in je delovala pod okriljem mestnega arhiva. Z magistralnih prostorov seje v Turjaški dvorec izselila leta 1935 in v njej ostala do leta 2000. Gosposka ulica 19 V znani gostilni Pod skalco so se med obema vojnama in tudi pozneje zbirali zlasti profesorji humanističnih ved ljubljanske Univerze. Z njihovimi karikaturami so okrašeni gostinski prostori. Na pročelju hiše stoji na profilirani konzoli bronast doprsni portret slovenskega Nobelovca, kemika Friderika Pregla. Izdelal gaje kipar Boštjan Putrih, odkrili pa so ga leta 1981. 21 JURČIČEV TRG Trg je bil že v srednjem veku nekakšen predprostor pred lesenim Čevljarskim mostom. Jurčičev spomenik Na čelni stavbi Jurčičevega trga 2 stoji na volutni konzoli bronast doprsni potret Josipa Jurčiča, časnikarja in pisca prvega slovenskega romana. Portret je naredil kipar Stojan Batič leta 1980, odkrili pa so ga leto kasneje ob stoletnici pisateljeve smrti. Jurčičev trg 3 Hišo je v drugi polovici 16. stoletja sezidal Pavel de Cotaro na zemljišču, ki ga je kupil od Franca Leber- wursta. V njej sta v letih od 1585-1594 bivala deželni fizik dr, Egidi Stainfelder in Pavel Lochmair, KRIŽEVNIŠKA ULICA Prvotno je bila Ribiška ulica (Fischergazzen). V njej so živeli podložniki nemškega viteškega reda. Med njimi je bilo več ribičev, zato sojo prebivalci imenovali po njih. Do sredine 16. stoletja je bilo ime še v rabi, v drugi polovici pa zapisniki mestnega sveta že omenjajo Nemško ulico (Teudtsche Gasse). Staro ime ulice so začeli opuščati, zato ker so se ribiči odselili drugam, pa tudi zemljiški gospod hiš je bil nemški viteški red. Zato sojo kratko malo poimenovali Nemška ulica. KONGRESNI TRG V prvi frančiškanski oklicni knjigi za čas med letoma 1798 do 1815 najdemo tudi ime Kopcinarski plac (za današnji Kongresni trg). Zapis Kapucinski trg se pojavi v novem seznamu hišnih posestnikov iz leta 1802. Trg 22 je sprva nastal že v baroku. Ime je dobil po kongresu Svete alianse leta 1821 v Ljubljani, ko so ga kot celoto temeljito preuredili. Kongresni trg 12 FIŠTAMIJA/VICEDOMSKI DVOREC - DEŽELNI DVOREC - UNIVERZA Na najbolj reprezentativni lokaciji južnega konca trga dominira stavba Univerze. Prej je na njenem mestu, na severozahodnem vogalu Novega trga, stala stavba Fištamije - deželnoknežjega vicedomskega (tudi deželnega) dvorca, zgrajenega pred letom 1511. Avstrijska vladaje leta 1747 položaj deželnega upravitelja - vicedoma ukinila, palačo pa so uporabili za druge upravne namene. V njej so do leta 1791 uradovali in stanovali namestniki deželnega vladarja, stanoval pa je tudi vladar, ko je prišel v Ljubljano. Ob Fištamiji so stala Vicedomska ali Fištamska mestna vrata z zapori in vratarjevim stanovanjem. Leta 1529 sojih okrepili z bastijo iz rezanega kamna. Vrata so bila celo višja od dvorca in so imela na vrhu grajsko kapelo sv. Ahaca. V baroku so na fasado pridali stebrišče in poprsje Karla VI., ki ga je izdelal Francesco Robba in ga danes hrani Mestni muzej. Mestna vrata so po ukazu okrajne gosposke podrli leta 1793,3 dvorec pa je tedaj postal sedež kranjske deželne vlade in pozneje stanovski dvor. Tuje leta 1821 potekal znameniti kongres evropskih vladarjev kot politični zaključek napoleonskih vojn. Po potresu leta 1895 so poslopje podrli in naslednje leto razpisali javni natečaj, na katerem je bil izbran načrt deželnega inženirja Jana Vladimirja Hraskega. Zaradi varčevanja so dali njegove načrte predelati dunajskemu arhitektu Jožefu Hudetzu. Štiri različne fasade je oblikoval v slogu nem­ ške neorenesanse ter jih kombiniral z gotskimi arhitekturnimi prvinami. Mogočno poslopje deželnega dvorca (sedeža kranjskega deželnega zbora) z osrednjim dvoriščem so sezidali v letih 1899 do 1902. Glavni fasadi sta dve, prva s slavnostnim balkonom, kupolo in reprezentativnim dohodom z manjšim parkom proti Kongresnemu trgu in druga s stolpom z uro proti Vegovi ulici. Izrazita je rustika pritličja, fasade krasijo medaljoni z grbi štirinajstih nekdanjih kranjskih mest in trgov ter deželni grb na glavnem pročelju. Do konca prve svetovne 1 Ivan Stopar, op. 2, str. 97. 23 vojne je bil tu sedež kranjskega deželnega zbora, z ustanovitvijo leta 1919 pa je dobila svoje prostore slovenska Univerza. V vhodni park so leta 1992 postavili kip Evrope, delo kiparja Franceta Kralja. Ob dohodnih poteh stoje na podstavkih doprsni portretni kipi pomembnih univerzitetnih osebnosti. NOVI TRG Novi trg, širše Nekdanji Novi trg je bil kot zametek poznejšega dela srednjeveške Ljubljane znotraj obzidja prvotno ločena naselbina, samostojen del mesta. Naseljen je bil že v 12. stoletju, v 13. stoletju so ga zaščitili z obzidjem. V virih 13. in 14. stoletja je Novi trg poleg Starega trga in Mesta omenjen z latinskim in nemškim imenom. V širšem pomenu je ime omejeno na odprto površino v jedru gosposke četrti na levem bregu Ljubljanice med Križankami, Vegovo ulico in Dvomim trgom. Poleg Lontovža, palače kranjskih deželnih stanov, ki je stala na mestu današnje stavbe Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je na Novem trgu med ostalim stal tudi Auerspergov knežji dvorec. Ena najlepših ljubljanskih baročnih posvetnih palač iz šestdesetih let 17. stoletja je bila močno poškodovana v potresu leta 1895 in sojo ob popotresni obnovi podrli. Na njenem mestu je arhitekt Jože Plečnik v letih med 1936 in 1941 zgradil Narodno in univerzitetno knjižnico. Novi trg, ožje Ime Novi trg se je ohranilo do današnjih dni, ko pravzaprav nima več oblike trga, saj je videti bolj kot razširjena ulica. Do potresa leta 1895 so trg na njegovi vzhodni strani zapirale na Bregu ob Čevljarski ulici stoječe hiše. Na trgu, od 14. stoletja je bil srce ljubljanske noblese, stoje baročne palače najimenitnejših ple­ miških družin nekdanje Kranjske. Proti vzhodu se trg izteka na nabrežje Ljubljanice in proti Čevljarski ulici. 24 Vodnjak v vznožju Novega trga Ob vznožju Novega trga, ki gaje do prve svetovne vojne zapirala stavba (Obrezova hiša), je arhitekt Boris Kobe leta 1959 postavil vodnjak, sestavljen iz novejše sklede in zgornjih dveh skled/školjk baročnega vodnjaka iz sredine 17. stoletja. 4 Taje prvotno stal v nekdanjem vrtu knezov Auerspergov, po letu 1710 pa gaje dal me­ cen uršulinskega samostana, trgovec Jakob pl. Schellenburg, prestaviti na njihov vrt. Novi trg 2 BARBOVA PALAČA Nekdanja Barbova palača je bila barokizirana okoli leta 1740. Njena fasada se odlikuje s pilastrsko členjeno fasado, sočasnim kamnitim portalom in poudarjenim, izrednim štukom v fasadni osi. V njenih prostorih je bil od leta 1920 Delavski dom, sedež levih strank in uredništev njihovih časopisov. Med drugo svetovno vojno je tu oddajala skrivna radijska postaja Osvobodilne fronte slovenskega naroda Kričač, ki je okupator ni mogel odkriti. Tuje preživel zadnja leta do svoje smrti slikar Rihard Jakopič. Novi trg 3 LONTOVŽ, DEŽELNI DVOREC - SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Prvi deželni dvorec oziroma palača deželnih stanov (Landhaus, lontovž) je bil zgrajena leta 1467 in bil že ob potresu leta 1511 močno poškodovan. Kmalu so se lotili ponovne zidave, a je leta 1524 velik požar uničil pripravljeni les5 in pretežni del Novega trga. Novi Lontovž je bil leta 1529 verjetno že dograjen, vendar le kot provizorična stavba. Deželni stanovi - kot lastniki so omenjeni od leta 1476 dalje — so sčasoma nakupili štiri hiše v Salendrovi ulici in verjetno še nekaj hiš v Gosposki ulici ter postavili novi lontovž, kakršen je videti na Valvasorjevi grafiki. Prvotno je obsegal dva trakta oziroma celo fronto od Novega trga do Salendrove ulice in po njej navzdol do sedanje hišne številke 3. V 16. stoletju so deželni stanovi v poslopju skladiščili slovenske 4 Tretjo, največjo skledo/školjko tega vodnjaka so uporabili za vodnjak na Krekovem trgu. 5 Ivan Vrbovec, Hauptstadt Laibach, str. 138-139. 25 protestantske knjige in jih od tod razpečevali med predikante in vernike. V 17. in 18. stoletju je bila palača prizorišče bogate kulturne dejavnosti, saj so v njej deželni stanovi prirejali predstave potujočih gledaliških skupin6 in gojencev jezuitskega kolegija, namenjene predvsem izbranemu, vabljenemu občinstvu. Trakt Lontovža proti Novemu trgu so leta 1774 popolnoma prenovili. V letih 1786 do 1790 so ga po načrtih ljubljanskega stavbarja, deželnega arhitekta Jožefa Schemrla, prezidali v poznobaročnem slogu. Stavba je dobila sedanjo bogato baročno pilastrsko členjeno fasado. Poudarja jo rizalit s portalom in trikotno atiko, ki jo ob straneh opirata po dva stebra. Trakt v Gosposki ulici je ostal enak kot v Valvasorjevi dobi vse do potresa leta 1895. V stavbi je bila nastanjena večina uradov deželne vlade. Po potresu so trakt ob Gosposki in Salendrovi ulici odstranili in nekoliko prenovili samo trakt na Novem trgu. Odstranili so kitasto okrasje in povečali okna v pritličju. Stavba je s trikotnim strešnim čelom in prav takim na kamnitem portalu obdržala klasicistični izraz, ohranila pa je še elemente baročnega sloga, V palači od leta 1938 domuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti s petimi znanstvenimi in umetnostnimi razredi; ustanovljena je bila leto prej. Na dvorišču so arheologi odkrili najstarejšo halštatsko nekropolo v Sloveniji s 323 žarnimi grobovi iz 11. oziroma 12. stoletja pred našim štetjem. Kapelica sv. Ahacija Nahajala se je v deželni hiši na Novem trgu. Odstranili so jo v začetku 18. stoletja. Ponovno jo je leta 1737 dal zgraditi Franc Karol pl. Hohenwart s Kolovca, ki mu je deželno glavarstvo pod tem pogojem prepustilo v uporabo ulico med njegovo in deželno hišo. V kapelici sv. Ahacija so bili deželni stanovi vselej pri maši, preden so začeli zborovati. Maševal je prelat iz vrst deželnih stanov, ki je imel službo in dohodke stanovskega kaplana. Pozneje se je v prostorih kapelice nahajal vložni in ekspeditni urad deželne vlade. Posebno vlogo so imele v 1. polovici 18. stoletja operne predstave italijanskih potujočih gledališč in sredi tega stoletja v Evropi znane igralske družine. 6 26 Neptunov vodnjak Na dvorišču nasproti Turjaške palače, na vogalu Gosposke in Salendrove ulice, stoji zgodnjebaročni Neptunov vodnjak. Dolgo časa je za avtorja lesene plastike Neptuna, narejene pred obiskom cesarja Leopolda I. leta 1660, veljal kipar Gaspar Tolmesinger. Kamnito plastiko in steber je po njegovi smrti izklesal Janez Ko- mersteiner, vse drugo pa je poznejše, morda šele iz 19. stoletja. Do srede 18. stoletja je bilo njegovo prvotno mesto pred Magistratom. Pri njegovi novi postavitvi ob začetku 20. stoletja 7 je kamnosek Feliks Toman uporabil spolije dveh starejših vodnjakov. Tako sestavljen vodnjak so po koncu druge svetovne vojne postavili na dvorišče SAZU. Po načrtu arhitekta Milana Miheliča je dobil sedanje mesto leta 1991. Novi trg 4 KOBENCLJEVA PALAČA Nekdanja Kobencljeva palača z baročnim pročeljem iz sredine 18. stoletja in sočasnim stopniščem je sedaj sedež nekaterih inštitutov Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Novi trg 5 AUERSPERGOVA/LICHTENBERGOVA PALAČA Nekdanja Auerspergova/Lichtenbergova palača - odlikuje se s klasicistično členjeno fasado, poudarjeno rustiko v pritličju, stebriščnim portalom in pilastri v nadstropjih - je delo furlanskega mojstra Francesca Coconija. Veža, obokana s križnim svodom, se izteče v štirietažno stebmo stopnišče s triramno konstrukcijo. Po Šumiju eno naj lepših baročnih stopnišč v Ljubljani, je unikum tudi v slovenskem prostoru. V 19. stoletju je bila v stavbi kameralna prokuratura, kamor je kot brezplačni konceptni praktikant zahajal France Prešeren. ' Do tedaj je bil na del Cottovem vrtu pri Gimnaziji Poljane. 27 Novi trg 6 STRASSOLDOVA HIŠA Prva (r. 104) in tretja hiša (r.106) sta bili prezidani v eno še pod skupnim lastništvom grofa Orfeja Strassolda po letu 1731. Pri prvem številčenju hiš leta 1771 sta imeli že enotno hišno številko 343. Druga hiša (r. 105) je bila k enotni stavbi priključena pozneje inje imela pri prvem številčenju svojo hišno številko 295. Z letom 1805 pa imajo vse tri hiše kot enotna stavba eno samo hišno številko 221. Orfej Strassoldo, lastnik hiše, jo je po letu 1730 dal po načrtih ljubljanskega arhitekta Carla Martinuzzija prezidati v zrelem baročnem slogu. Imeniten portal v notranjščini s kamnito glavo moža s klobukom in baročno ovratnico sredi temena je leta 1712 izklesal kipar iz Mislejeve ljubljanske kamnoseške delavnice, Padovanec Angelo Pozzo - Putti. Značilna, s temnimi kamnitnimi prstani povezana stebrasta podboja kažeta na beneške zglede in sta kmalu našla svoj odmev ob prezidavah Magistrata.8 V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila hiša Naglasova. V pritličnih prostorih ob Čevljaski ulici je Galerija Hest 35. Nekdaj Novi trg 8 OBREZOVA HIŠA Ena najlepših renesančnih stavb v Ljubljani, Obrezova hiša, je bila poškodovana ob potresu leta 1895 in pozneje zaradi del pri regulaciji Ljubljanice, zato so jo leta 1913 ali verjetneje 1914 porušili. PETERNELOVA ULICA Po dograditvi novega deželnega dvorca, sedanje univerze, so uredili ulico za njim. Nova ulica je povezovala Gosposko z Vegovo ulico. Profesorski zbor nasproti stoječe realke je prosil mestno občino, naj jo imenuje po Mihaelu Peternelu, prvem ravnatelju in profesorju na realki. Občinski svet je prošnji ugodil leta 1901. 8 Ivan Stopar, op. 2, str. 106. 28 SALENDROVA ULICA O izvoru imena ulice je precej ugibanj in domnev. Po nekaterih je dobila ime po Nizozemcih iz pokrajine Zeeland (Seeländer), ki naj bi v času Marije Terezije prišli v Ljubljano zaradi osuševalnih del na Barju in so tu stanovali, ali pa naj bi bil ulični naziv popačen iz Zuländergasse. Zadnja domneva nima osnove. Izraz Zuelender in zuelenden so namreč uporabljali največkrat v zvezi z dovažanjem lesa po vodi, dovažanjem peska, popravili pri mostovih in mestnem mlinu ter prevažanjem mestnih funkcionarjev k razdeljevanju sena na travnikih ob Ljubljanici. Po nasprotni trditvi se ulica imenuje po družini Salitinger, tudi Solitinger, kije imela v zadnjih desetletjih 16. in v prvih desetletjih 17. stoletja ob njej svojo hišo. Tako je Salitingerjeva ulica omenjena leta 1575 v zapisniku mestnega sveta in v protestantski matični knjigi umrlih leta 1586. Adrian Sallitinger je bil v letih 1601 in 1602 ljubljanski župan. Ob štetju prebivalstva leta 1754 je v popisu prebivalstva navedena Salentigerjeva ulica. V tiskanem seznamu iz leta 1787 naletimo na Erlanderjevo gaso oziroma Se- lendergasse, to je sedanjo Salendrovo ulico. 9 Salendrova ulica je bila nekdaj pomembna povezava med pristaniščem ob Ljubljanici, Rimsko in Tržaško cesto. Salendrova ulica 6 STEINBERGOVA HIŠA Hiša je umeščena na ozki parceli nekdaj prometne mestne ulice. Nadzidati jo je dal Josef Lang(a)er verjetno okoli leta 1750. Ime je dobila po naslednjem lastniku, zemljemercu Franzu Antonu pl. Steinbergu, rudarskem inženiiju v Idriji, slikarju in popisovalcu Cerkniškega jezera, ki je najbrž sam naredil načrt za prenovo fasade. Rustikalno pritličje starejše hiše je iz kamna, nadstropja pa imajo bogato členjeno baročno fasado s pilastri. Simetralo hiše poudarja medaljon edikula v atiki in trikotno čelo. Nad okni so upodobitve antičnih bogov (v ■' Vlado Valenčič, op. 1, str. 16. 29 zgornji vrsti Kronosa, Merkurja in Jupitra, v spodnji vrsti Marsa, Apolona in Diane). Antična glava v štuko tehniki v niši dokazuje lastnikov humanistični nazor. TRG FRANCOSKE REVOLUCIJE Na tem prostoru so bila glavna vzhodna mestna vrata Emone, iz katerih je peljala cesta na most čez Ljubljanico. Sedanji Trg francoske revolucije je nastal iz srednjeveškega trga pred komendo nemškega viteškega reda križevnikov/križnikov in na prostoru srednjeveškega mestnega obrambnega jarka pred Nemškimi mestnimi vrati, ki sojih podrli leta 1793. Trga seje po letu 1600 prijelo ime Pred Nemškimi vrati (Vor dem Teutschen Thor). Leta 1750 so pri Nemških vratih zgradili glavno stražnico, ki je na tem mestu ostala približno 40 let. Tako je tudi bližnji trg, pred tem imenovan Nemški trg (Deutscher Platz), za krajši čas dobil • ”11 ' ... . .19 ime Trg glavne stražnice. Leta 1877 so ga preimenovali v Križevniški trg, nato je med letoma 1892 in 1930 nosil ime Valvasorjev trg ter do leta 1952 Napoleonov trg. NAPOLEONOV STEBER/SPOM EN IK ILIRIJI Leta 1929, ob 120. obletnici Ilirskih provinc, so na Trgu francoske revolucije, na mestu, kjer naj bi ob umiku Francozov leta 1813 padel francoski vojak, postavili spominski steber Napoleonovi Iliriji. Pobudo za obeležitev je dala Glasbena matica, da bi poudarila pomen Napoleonovih reform za razcvet slovenske kulture. V spodnji tretjini 13 metrov visokega stebra oziroma obeliska sta vpeti cesarjeva reliefna glava in glava Ilirije (Slovenke) ter izpisani Vodnikovi verzi iz ode Ilirija oživljena. Vanj so vzidali prah iz groba francoskega vojaka, ki je padel v bojih z Avstrijci. Palmovo vejo, darilo francoske republike, so pritrdili na steber po otvoritvi, vrh stebra 10 Nemška, ludi Križniška vrata so stala na prostoru spomenika Napoleonu in Ilirskim provincam. 11 Vlado Valenčič, op. 1, str. 25. 12 Ob proslavi 120-letnice Ilirije oživljene je odbor za proslavo prosil, naj bi se Valvasorjev trg pred križevniško cerkvijo, kjer stoji spomenik, preimenoval v Ilirski trg, a predlog ni bil sprejet. 30 pa je grb Ilirije (označuje poskus novega grba Slovenije). Spomenik sta leta 1929 oblikovala arhitekt Jože Plečnik in kipar Lojze Dolinar. Kamnoseško delo je opravilo podjetje Feliksa Tomana. Postavljenje v sečišče prostorskih osi. Plečnik je ob slovesnem odkritju istega leta zasnoval tudi dekoracijo trga. Trg francoske revolucije 1-2, Gosposka ulica 18 KRIŽANKE - KRIŽEVNIŠKI PRIORA T, KRIŽEVNIŠKA CERKEV MARIJE POMOČNICE - FESTIVAL LJUBLJANA, SREDNJA ŠOLA ZA OBLIKOVANJE IN FOTOGRAFIJO Ves jugozahodni del nekoč obzidanega dela Ljubljane - Novega trga - je obsegala posest Nemškega viteš ­ kega reda ali križnikov. Križanke še danes imenujemo ves kompleks med Trgom francoske revolucije, Gosposko ulico, Cojzovo in Emonsko cesto. Prvi naj bi se na tem mestu ustalili templarji, ki so leta 1167 prišli v Ljubljano in postavili cerkev v obliki križa. Za njimi so se okoli leta 1250 naselili križniki/križevniki. Postavili so redovno hišo z bolnišnico, šoto za vzgojo revnih otrok in kapelo, posvečeno Materi božji. Vsaj že leta 1282 je tu namesto kapele stala zgod- njegotska cerkev. Od nje seje ohranilo nekaj kamnoseških členov v lapidariju ob sedanji cerkvi in znameniti relief Krakovske Marije z detetom v naročju 1' z njenega glavnega portala. Relief je bil ustvarjen med letoma 1265 in 1270 in potrjuje oziroma sovpada z datacijo nastanka prvotne križniške cerkve in redovnega špitala. Leta 1307 je dal komtur Ortelin pl. Hertenberch postaviti mestni zid "na voglu svoje hiše pri sadovnjaku", to je v jugozahodnem delu Novega trga. Potres leta 1511 je poleg mnogih hiš porušil tudi vicedomski dvorec in križevniški samostan s cerkvijo. Današnjo stavbo samostana je dal leta 1579 postaviti komtur Lenart pl. Frumentin. Redovna hiša je bila povečana in prezidana v 18. stoletju in nato temeljito popravljena še leta 1906. Staro cerkev so leta 1713 podrli in v letih 1714 in 1715 sezidali sedanjo baročno. Komtur grof Guidobald Starhemberg je izdelavo načrtov zanjo zaupal enemu vodilnih beneških arhitektov tistega časa Domenicu Rossiju, kar priča, da je bila križevniška cerkev za viteški red izrednega pomena. Prvo cerkev s centralnim 13 Relief hrani Narodna galerija, njegova kopija pa je postavljena v kapelici na Emonski cesti. 31 tlorisom v obliki grškega križa na slovenskih tleh so pozidali domači stavbeniki, med katerimi slutimo tudi Gregorja Mačka. Razmeroma visoko dvorano prekriva križni listnati obok, ki nosi visoko streho valovite baročne oblike s podaljšano lanterno kot nadomestkom zvonika. Pročelje s pilastri je za baročni čas oblikovano zadržano in ustvarja klasični videz, značilno za tedanjo beneško arhitekturo. Notranjo opremo je daroval cesarski dvor. V stranskem oltarju visi podoba sv. Jurija slikarja Martina Altomonteja, podobo v oltarju sv, Elizabete pa je napravil flamski slikar Anton Schoonjans. Podobo Marije Pomočnice v glavnem oltarju je naslikal Johann Michael Rottmayr, a je v 19. stoletju zgorela. Nadomestilo jo je delo dunajskega slikarja Hansa Canona iz leta 1859. Prezidavo in prenovo samostanskega kompleksa, 14 ki je bil naslonjen na del rimskega in na vogal srednjeveškega mestnega obzidja, je v letih od 1952 do 1956 izvedel arhitekt Jože Plečnik. Zgledoval seje po načelih renesančnih arhitektov. V samostanski zid (ostanek srednjeveškega obrambnega sistema Novega trga), ki gaje interpretiral kot hišno fasado, je vgradil vrsto oken in s tem omogočil pogled v notranjost. Peklensko dvorišče za cerkvijo je predvidel za gledališče na prostem, za komorne prireditve in ga oblikoval v izrazit mediteranski prostor. Malo dvorišče ob cerkvi z bogatim renesančnim portalom nekdanje körnende je uredil kot intimen arheološki vrt z arkadami. Pod arkadami s stebri iz porušenega Knežjega dvorca so shranjeni ostanki nekdanje samostanske cerkve. Preuredil je dva samostanska atrija, kjer je izvirno oblikoval tlak, stenske svetilke na fasadah ter uporabil stare kipe, portale in druge arhitekturne fragmente porušenih mestnih stavb. K stari vzhodni fasadi osrednjega dvorišča je leta 1953 dozidal arkadni hodnik v obliki gledaliških lož in stebmo lopo, južno fasado pa je oblikoval v zaprt križni hodnik in vogalni stolp; vse skupaj je opremil s sgraffitno dekoracijo in s tem obudil renesančni način krašenja fasad. V trojni stebriščni slavolok za vhodom je postavil kamniti, alegorični figuri napredka in znanosti (moški) ter učenosti in industrije (ženska) dunajskega kiparja L. Kastnerja iz leta 1886, ki sta bili prej na fasadi nekdanjega učiteljišča na Resljevi cesti. V gostinski lokal je vnesel vrsto semperjevskih elementov, kot so sgraffitne preproge na stropu in tleh ter ornamenti iz umetnega 14 Zgodovino te hiše sta opisala Peter Radies (.Alte Häuser III, 58-93) in Ivan Vrhovec (Hauptstadt. Laibach, 142). 32 kamna. Na zeleni terasi ob dvorišču je še več različnih, predvsem arhitekturnih plastik, ki so jih na njihovem prvotnem mestu zamenjale kopije. Plečnikova učenca, arhitekta Anton Bitenc in Viktor Molka, sta po mojstrovi smrti v bivšem samostanskem vrtu uredila poletno gledališče, najbolj priljubljeno ljubljansko koncertno prizorišče na prostem. Z novimi prireditvenimi prostori je bila arhitekturno in programsko sklenjena Plečnikova zamisel, da bi Vegova ulica postala kulturna magistrala. Ureditev Križank je v tedanjem času veljala za problematično, strokovna javnost pa jo je dolgo odklanjala. V samostanu so v 19. stoletju prirejali koncerte Filharmoničnega društva, v njem je v letih 1850 do 1899 delovalo okrajno sodišče. Stavba je gostila tudi pomembne tujce in domače plemstvo. Po drugi svetovni vojni so oblasti redovnike izselile in Križanke dodelile Ljubljanskemu festivalu ter Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Spodnji prirezani vogali križevniškega obzidja zapolnjuje Marijino znamenje. V prvotni obliki ga je zasnoval budimpeštanski arhitekt Julius Schmidt, izklesali pa domači mojstri in kamnosek Peter Toman mlajši. Do leta 1918 (1919) je predstavljal spomenik pesniku in izrazito nemško usmerjenemu politiku Antonu Alexandra Auerspergu - Anastasiusu Grünnu. V spomin na prva Marijanski kongres leta 1924 so križniki izpraznjeno mesto prejšnjega spomenika nadomestili z zdajšnjim kamnitim reliefom Matere božje z detetom v naročju. Na zgornjem delu obzidja je vpeta spominska plošča, odkrita leta 1929 ob 120-letnici Ilirskih provinc. Tedaj je Plečnik ob ta del obzidja postavil tudi javno stranišče. Trg francoske revolucije 6 SPOMENIK PESNIKU SIMONU GREGORČIČU Na severozahodni strani trga, na čelu parka na obzidju, pred ostankom emonskega in srednjeveškega obzidja stoji ob vogalni hiši nekakšna antična odprta lopa, pergola, sodoben baldahinski oltar s hermo pesnika Simona Gregorčiča in sega iz stavbne črte v prostor trga. Spomenik so leta 1937 postavili Slovenci, ki so v času fašizma pobegnili s Slovenskega primorja (kulturno društvo Soča) in je delo arhitekta Jožeta Plečnika ter kiparja Zdenka Kalina iz let 1936 do 1937. Prvotno je imel leseno ostrešje, pergolo z obraslo trto, ki sojo v petdesetih 33 letih zaradi dotrajanosti zamenjali z loki iz umetnega kamna in betonsko vazo. S tem je spomeniku spremenil prvotni simbolni pomen. Trg francoske revolucije 7 V pritličju stavbe je Kultumo-informacijski center Mestnega muzeja Ljubljana. Trg francoske revolucije 7, Gosposka ulica 16 INŠTITUT ZA GEOGRAFIJO, ZEMLJEPISNI MUZEJ Zemljepisni muzej je posebna enota Geografskega inštituta Antona Melika, ki pridobiva, hrani in ureja kar­ tografsko, slikovno in arhivsko gradivo. Kot samostojna državna ustanova je bil ustanovljen leta 1946 in leta 1961 priključen inštitutu. Kartografska zbirka obsega karte različnih vsebin in meril (od 16. stoletja do danes); poleg splošnih in raz­ ličnih tematskih kart tudi topografske, šolske stenske karte in atlase. Večina gradiva se nanaša na slovensko ozemlje in sosednje dežele. Med ostalim so na ogled pomembni eksponati, kot so: prva izdaja Valvasorjeve Sla­ ve vojvodine Kranjske, Ministrova izdaja Ptolomejeve Geografije in Florijančičeva karta Kranjske iz leta 1744. V okvir muzeja sodi dvorana v pritličju stavbe na Gosposki ulici 16, namenjena občasnim domačim in gostujočim razstavam, delu s šolskimi skupinami in izvajanju raznovrstnih dejavnosti. TURJAŠKA ULICA Knežjo ulico (Fürstenhofgasse), poznejšo Turjaško ulico so odprli leta 1876. Skozi Knežji dvorec je vzpo ­ stavila povezavo med Novim trgom in Gradiščem. 34 Turjaška ulica 1, Gosposka ulica 14, Vegova ulica KNEŽJI DVOREC/PALAČA - EÜRSTENHOE - NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA Knežji dvorec - Fürstenhof- je na celotnem kompleksu že v poznih 30, letih 17. stoletja in verjetno skoraj do smrti15 začel zidati grof Volk (Wolf) Engelbert Auersperg (1610 -1673), Domnevno v letih 1640 do 1646 so Turjačani prezidavah tretjo in četrto hišo, katerih lastniki so bili tedaj. Volk Engelbert je leta 1660 kupil še sosednji dve hiši v Gosposki ulici; na povečanje tega krila v Gosposki ulici se nanaša najdena ploščica leta 193716 (glej op. 20). Prezidave, nadzidave, širitve in novo zidavo je (do leta 1652) vodil arhitekt Abondio Donino ml. Po letu 1653 je gradnja postajala bolj intenzivna. Ime njegovega naslednika na tem mestu še ni bilo ugotovljeno. Leta 1642 je palača imela štiri krila in se z vzhodnim naslonila na notranji pas mestnega obzidja. Volk Engelbert je okoli leta 1656 najel enega izmed mestnih stolpov in verjetno naslednje leto še del mestnega obzidja. Dvonadstropni prizidek, naslonjen k mestnemu obrambnemu stolpu na zaključku krila ob sedanji Tur­ jaški ulici, je nastal v osemdesetih letih 17. stoletja. V dvorcu so knezi Turjaški bivali, imeli svojo bogato knjižnico 17 in vrt. Dvonadstropna palača s stolpičasto poudarjeno osjo, razkošnim četverokotnim dvoriščem in z arkadami na elegantnih toskanskih stebričih je bila največja profana baročna arhitektura v Ljubljani. Od Novega trga je na zunaj delovala kot mogočen, dokaj neraz- členjeni blok z minimalno členitvijo fasade, s šivanimi robovi vogalov in venčnim zidcem s konzolami. V oseh nad dvema polkrožno zaključenima portaloma glavne fasade so bile bifore, v drugem nadstropju oblikovane kot balkonska vrata. Nad preprostim zidcem je bil mezzanin z dvema slepima oknoma in osrednjim ovalnim, ki je osvetljevalo zrcalni obok dvorane. Rizalit sta zaključevala večni zidec s konzolami in streha na zatrep. Slav ­ nostno dvorano v drugem nadstropju so nakazovala večja okna s trikotnimi razprtimi čeli, osrednje je nadome ­ ščala serliana z balkonom. Dvorana seje ponašala z imenitno iluzionistično, arhitekturno-figuralno poslikavo, 15 Igor Weigl, Ljubljanska palača knezov Auerspergov, Kronika 54, št. 1, Ljubljana 2006, str. 29, 45. 16 Igor Weigl, op. 15, str. 39. 1 ' Uredil in popisa! jo je leta 1655 in 1668 Janez Ludvik Schönleben, v popisuje naštetih 3257 del. 35 eno prvih tovrstnih na slovenskih tleh. Nastala je verjetno leta 1673. kot je bilo zapisano nad vhodnimi vrati. 18 19 * 21 Zanjo je najverjetneje poskrbel naročnikov brat in dedič knez Janez Vajkard Auersperg (1615-1677), saj je z upo ­ dobitvijo Faetonovega padca upodobil konec svoje politične kariere. Stranski krili palače sta segali do zunanjega pasu dvojnega mestnega obzidja. Obsežno notranje dvorišče so na treh straneh obdajali dvonadstropni arkadni hodniki. V pritličju so loke nosili slopi, v zgornjih nastropjih pa toskanski stebriči. Nižje krilo, naslonjeno na notranji pas mestnega obzidja, je bilo brez arkad. Zaključila gaje razgledna altana z balustradno ograjo, na njeni sredi pa je stal stebriščni paviljon z razgibano streho. Ob urejanju sedanjega Trga francoske revolucije leta 1812 so porušili del Auerspergove galerije, pritličnega arkadnega hodnika (na notranji strani zunanjega pasu obzidja), kije segala vse do Nemških vrat. Potres leta 1895 je palačo močno poškodoval, tako da sojo morali porušili. Projekt za novo palačo na mestu prejšnje turjaške je arhitekt Jože Plečnik začel pripravljati že leta 1927. Narodna in univerzitetna knjižnica (svetišče duhovnosti, kot jo je poimenoval avtor) je njegovo najpo ­ membnejše delo v Ljubljani in Sloveniji. Po njegovih načrtih iz let 1930 do 1940“ so štirinadstropno stavbo pričeli zidati leta 1936 in jo končali marca 1941. Gradnjo je izvajal stavbenik Matko Curk. Knjižnica ima v tlorisu obliko trapeza s štirimi trakti in notranjima dvoriščema. Značilna fasada v kom ­ binaciji opeke in različno obdelanih kamnitih klad" monumentalizira kmečko gradnjo na Krasu. Zasnovana je po zgledu italijanskih palač (firenške Medici-Ricardi, zgled hiše rimskega umetnika Federica Zuccarija), kompozicijsko pa gre za reinterpretacijo zunanjščine Zacherlove hiše z domačim gradivom. Izrazito plastično rešitev poudarjajo še izstopajoča angleška okna s svojo igro svetlobe in sence. Streha "antičnega templja" je 18 Letnica bi lahko označevala začetek freskiranja. Igor Weigl, op. 18, str. 44. 19 Ivan Stopar navaja rušenje leta 1937. Takrat so ob kopanju temeljev za NUK našli pozlačeno srebrno ploščico, ki sporoča začetek gradnje dvorca 20. aprila 1660 in graditelja Volka Engelberta grofa Auersperga. Glej: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, 1. Gorenjska, Ljubljana, grad in dvorci, str. 126. 2(1 Projektiranje so spremljale težave s kreditom, postopki za izgradnjo, Z lastniki sosednjih hiš, s konkurenčnim. Vurnikovim projektom, z novimi standardi in s spremembami pristojnosti za gradnjo. 21 Nekateri vgrajeni kamni so arheološki ostanki emonskega zidu oziroma prejšnjih gradenj na tem mestu. 36 nakazana z okrasnim vencem nad gladko atiko. Veliki navpični okni na obeh straneh čitalnice z antičnima stebroma s pločevinastima volutama ustvarjata presledek v enotnem fasadnem plašču in kažeta na notranji ustroj stavbe. Glavni in stranski portal se izvijeta iz ravnine fasade in je ne prekinjata. Kljuko vhodnih vrat krasita glavi konjičkov, ki ponazarjata mitološkega krilatega konja Pegaza oziroma simboličnega vodnika obiskovalcev v svet znanja. Nad stranskim vhodom stoji bronasta ekspresionistična plastika Mojzesa, delo ki­ parja Lojzeta Dolinarja iz leta 1927. Stavba ima monumentalno in simbolno notranjost, kjer je prišla do izraza Plečnikova sposobnost poustvarjanja antičnega duha in prezentiranja sijajnih arhitekturnih detajlov. Vmesni stopniščni trakt iz črnega marmorja ter 32 marmornih stebrov peristila povezujejo glavni vhod z veliko čitalnico (obredna pot iz teme proti svetlobi). Ta se ponaša z lepo, obrtniško izdelano opremo, izdelano po vojni po Plečnikovi zasnovi in se naslanja na industrijsko estetiko 19. stoletja. Posebej zanimivi so lestenci. Zanimanje zaslužijo stranska stopnišča s podesti v obliki balkonov. V svojih trezorjih hrani številne srednjeveške rokopise, inkunabule, renesančne tiske in kot posebnost tudi ilegalno literaturo, tiskano v okupirani Ljubljani v letih 1941 do 1945. Nesreča nemškega poštnega letala leta 1944, ki je poškodovalo čitalnico, je povzročila požar in uničenje 60.000 knjig. Po popravilih so knjižnico odprli leta 1947, tedaj je dobila ime Narodna in univerzitetna knjižnica. Stavbo so leta 2000 protipotresno utrdili, arhitekt Marko Mušič pa je preuredil kletne prostore. Proti zahodu knjižnica meji na ostanke rimskega in srednjeveškega obzidja. Arhitekt Plečnik je dal nad nekdanje obzidje ob Vegovi ulici postaviti spomeniške portrete literarnemu zgodovinarju Ivanu Prijatelju (mo ­ deliral gaje France Gorše, odkrili so ga leta 1942) in utemeljiteljem slavistike na ljubljanski Univerzi Rajku Nahtigalu, Franu Ramovšu in Francetu Kidriču (modeliral jih je Boris Kalin leta 1939, 1940 in 1961). Na desni strani glavnih vrat v Narodno in univerzitetno knjižnico je pritrjen mali medaljonski relief Matije Čopa. Delo medaljerja Staneta Dremlja so odkrili leta 1974 ob dvestoletnici predhodnice Narodne in univerzitetne knjižnice. 37 VEGOVA ULICA Ime Babja dolina (Weiberthalgasse) za del sedanje Vegove ulice22 se je v seznamu hišnih posestnikov pojavilo šele leta 1802. V takrat predmestni ulici so povečini stale lesene, z deskami in slamo krite revne hiše. Ime ji je gotovo dala ljudska šaljivost. Vegova ulica je nastala v 19. stoletju po zasutju jarka ob vzhodnem obzidju srednjeveške Ljubljane. Del ohranjenega obzidja je bil obnovljen že leta 1929 ob odkritju Napoleonovega spomenika. Območje ulice je leta 1932 pričel urejati arhitekt Jože Plečnik23 sočasno s preoblikovanjem fasade stavbe Glasbene matice. Arhitekt je ulico oblikoval postopno s povezovanjem spomeniške, arhitekturne in parkovne ureditve v kompozicijsko celoto. Plečnik je leta 1932 pred stavbo Glasbene matice oblikoval terase in galerijo desetih glasbenikov z brona ­ stimi portretnimi glavami - hermami na podstavkih - osmih priznanih slovenskih skladateljev in dveh jugo ­ slovanskih. 24 Vsi so delo kiparja Lojzeta Dolinarja iz let 1932, 1937 in 1938. Niz herm glasbenikov nakazuje potek srednejveškega obzidja, ki se je tu naslonilo na vzhodni obzidni krak rimske Emone. Spremljajo jo nizki vmesni konfini in drevesna kulisa. Ob gradnji Narodne in univerzitetne knjižnice je na ostankih mestnega obzidja - tega je kot relikt antike obdal s klasičnim vencem z zoborezom - v letih 1941 in 1942 uredil teraso s spomeniki - hermami - vidnih slovenskih jezikoslovcev. 25 Teraso je zaključil s spomenikom pesniku Simonu Gregorčiču že leta 1937. Vegova ulica se ob poslopju univerze izteče na Kongresni trg. Na robu parka Zvezda je Plečnik postavil vremensko hišico, ki zaključuje ureditev ulice in povezuje njeno os proti jugu z ilirskim 22 Vlado Valenčič, op. 1, str. 30. 23 Prva njegova stvaritev na tem območju je Ilirski steber iz leta 1929 na Trgu francoske revolucije. 24 Frana Gerbiča, Matije Hubada, Emila Adamiča (1938), Benjamina Ipavca, Jakoba Petelina Gallusa, Davorina Jenka, Hugolina Sattnerja, Antona Foersterja (1937) ter Hrvata Vatroslava Lisinskega in Srba Stevana Mokranjca. Kamnoseško delo je opravil Anton Vodnik. 25 Plečnikovo zamisel so nadaljevali po njegovi smrti in leta 1961 s postavitvijo herm še trem slavistom. 38 stebrom. Vegova ulica je najbolj zaokrožena Plečnikova urbanistična ureditev, izhajajoča iz zamisli o monumentalni mestni magistrali, ki bi se lahko nadaljevala čez park Zvezdo do Južnega trga. Vegova ulica 5 GLASBENA MATICA - GLASBENA ŠOLA CENTER Fasado je leta 1932 za prvi slovenski glasbeni festival uredil arhitekt Plečnik. Dodal ji je na štirih vitkih slopih stoječ balkon v drugem nadstropju in pod njim manjšega v prvem nadstropju, spremenil okenske okvire in pred vhod postavil dve svetilki, taki kot na Tromostovju. Ker so bili temelji na nasutju nekdanjega obramb ­ nega jarka, se je balkon začel posedati. Novo klasicistično fasado Glasbene matice s portrteti glasbenikov v medaljonih 20 pod okenskimi parapeti sta leta 1952 oblikovala arhitekta Janez Valentinčič in Tone Žnidaršič, njen portal pa v šestdesetih letih Plečnikov učenec Ciril Tavčar. Vegova ulica 7 V stavbi je Srednja glasbena in baletna šola Ljubljana. ZOISOVA CESTA V prvi frančiškanski oklicni knjigi za čas med letoma 1798 do 1815 najdemo za pot, kije peljala po zasutem jarku ob mestnem zidu, tudi novo ime na Grabnu Ternouske fare (sedaj Zoisova cesta). V seznamu hišnih posestnikov iz leta 1802 je navedena kot Ob grabnu (Am Graben). Za Graben, ki je potekal ob Zoisovem zemljišču, seje sčasoma uveljavili ime Zoisov graben. Ko so leta 1825 zgradili še šentjakobski most, so po Grabnu uredili glavno pot za prevoz, blaga za iztovarjanje in natovarjanje na Bregu. Novo pot so tedaj začeli imenovati Zoisova cesta. * Jakoba P. Gallusa, Kamila Maska, Miroslava Vilharja, Hrabroslava Volariča, Antona Itajdriha in Gregorja Riharja. 39 Cesto je leta 1927 preoblikoval arhitekt Jože Plečnik, ko je zasadit drevje, uredil pločnike in postavil spominsko piramido. Nato je v petdesetih letih uredil še prostor za obzidjem križevniškega samostana. Blizu križišča Zoisove in Emonske ulice, nad stranskim vhodom v Križanke, je Plečnik ob urejanju le-teh leta 1956 postavil portal v obliki piramide z okrasno kovano železno mrežo in spomenik v obliki herme pesniku Antonu Aškercu ob stoletnici njegovega rojstva. Za spomenik je uporabil slop in nanj vpel pesnikov reliefni portret, ki gaje izdelal kipar Nikolaj Pirnat že leta 1932. V izteku Križevniške soteske je v obzidje vgradil stari portal in spominsko ploščo s porušene Smoletove hiše na Ajdovščini. ŽIDOVSKA ULICA Ime Židovske ulice se je ohranilo kot srednjeveški spomin na bivanje Judov v Ljubljani. Prvi zanesljivi podatek o njihovi naselitvi je iz leta 1327, koje koroški vojvoda Henrik dovolil skupini Judov iz Čedada in Gorice naselitev v mestu in prevzem banke za posojila in zastave. Po vsej verjetnosti so od tedaj stanovali v posebni četrti Novega trga, ki obsega današnjo Židovsko ulico in Židovsko stezo. Tako Židovska ulica kot prečna Židovska steza sta bili del judovskega geta srednjeveške Ljubljane, ki seje pridruževal križniškemu in plemiškemu delu mesta na levem bregu Ljubljanice. Judje so imeli tudi nalogo vzdrževati del obzidja od Vicedomske palače do rečnega brega. Leta 1515 so po odloku cesarja Maksimilijana in na prošnjo mestne občine morali zapustiti Ljubljano. Vendar šele leta 1517 v trgovski knjigi iz zapuščine Žige Mospacherja prvič naletimo na ime Židovska ulica (Judengasse).27 Od prvotnega starega geta se razen imen ozkih ulic ni ohranilo ničesar. Stavbe na tem mestu so novejšega nastanka. 27 Vlado Valenčič, op. 1, str. 12. 40 ŽIDOVSKA STEZA Na mestu hišne številke 4 je po izročilu stala židovska sinagoga. Po izgonu Judov leta 1515 sojo spremenili v cerkev Vseh svetnikov, ki pa ni stala dolgo. Ime Židovske steze (Judensteig) za pot, ki vodi iz Židovske v Gosposko ulico, se je v seznamu hišnih posestnikov pojavilo šele leta 1802. Edino Valvasor jo omenja kot Reverentz-Gässlein, kar bi pomenilo uličico spoštovanja. Kako sojo domačini imenovali v slovenščini, ni znano. 2* Pozneje je ulica slovela po številnih gostilnah. V pritličju stavbe je Galerija Hest. Židovska steza 4 V pritličju stavbe je arhitekturna Galerija Dessa. 28 Vlado Valenčič, op. 1, str. 14. 41 NOVI TRG AND SURROUNDINGS - STREETS AND MOST FAMOUS ARCHITECTURAL OBJECTS Jože Suhadolnik BREG Breg (Bank of the river) was first mentioned in 1318. Here a river port for Mediterranean goods was built. Wood and salt were loaded on the boats and ships voyaging on the river Ljubljanica. Breg in Slovene language means the bank of the river and is named by its natural position. BREG 8 Breg 8 is one of the oldest secular buildings in the city. From 1630 it was empires' and kings' embarking place for all goods transported up the river. In the 18,h century it was the tax head office. There were apartments for the employees and a storehouse in the building. In 1776 it was rebuilt. The design for the new facade was made by Leopold Hofer. BREG 14 From the year 1829 on there was in the building the famous Blasnik's printing house which printed Bleiweissove novice (Bleiweiss' News) along with many new literary works of Slovene classics. BREG 20 In the same house as there is today an inn called Pri vitezu (Knight's Inn) there was a pub even in 1574. It is famous for the burst of a knight with a helmet and a plume. The statue is attributed to Francesco Robba, This three-storied house has Baroque frontage, with pilasters and a balcony. BREG 22 HOUSE OF ŽIGA ZOIS. ZOIS'PALACE In 1728 the money changer and merchant Michael Angelo Zois became the owner of the house. Between 1765 and 1770 he united more buildings by rebuilding them into one house. Around 1805 another house was added. From 1798 the 42 house was rebuilt into today ’s form with Classical urban exterior and empire accents. In a garden's southern part there is a tempietto. Michelangelo's son Žiga had the city's ditch which was situated next to the building filled with earth and arranged one of the first parks in Ljubljana there. ČEVLJARSKA ULICA The name of the street (Cobblers street) is first mentioned in 1770. During fairs the wooden huts were posted in the street by the shoemakers, and thus the street got its name. A series of three houses by the river Ljubljanica were severely demolished in the 1895's earthquake so the houses were destroyed in the following years. On the left side of the street the first house, with the restaurant Zlata ladjica (Little golden ship Inn), still exists. DVORNI TRG By today's Dvomi trg (County Hall Square) there were Fištamska vrata (Vicdom city gates). The square was named after ex county vicedom mansion which was situated at the location of today's University building. In medieval times this was the location of the city ditch and a round tower on the bank of the river Ljubljanica. The square got its present image in the 19th century. EMONSKA CESTA The Emonska cesta (Emona street) area was built after the ditch by the eastern city wall of Medieval Ljubljana had been filled with earth. GOSPOSKA ULICA Originally this street was named Fistanska gasa (Fistanska path) after vicedom ’s mansion which is situated at the beginning of the street. Its name is mentioned in 1754 register of inhabitants of the district perish. In this street there were houses of most prominent noblemen. GOSPOSKA ULICA 1 BOOKSHOP, CAFÉ. CITY LIBRARY In the 19'1 century there was the first Slovene bookshop in this building in Gosposka ulica (Noblemen street). In 1898 43 the most beautiful cafe was opened in the first floor. Its Fin de siècle style was planed by architect Janez Jager. Today the building is occupied by the Mestna knjižnica (Municipal Library). GOSPOSKA ULICA 3 BARBO'S PALACE According to plans by the architect Matija Persky Barbo's palace was built for count Jošt Vajkard Barbo-Waxenstein between 1755 and 1756 under the influence of the Viennese palaces. Its faqade is accentuated with pilasters, luxurious capitals and decorative windows situated in the three axes of the central risalii. The attic with low windows resembles a stressed garland designed under Viennese Baroque' influence. GOSPOSKA ULICA 15 and 17, SALENDROVA ULICA 2 AUERSPERG'S MANSION, TURJAK'S MANSION, MUNICIPAL MUSEUM LJUBLJANA Auersperg's mansion was built by the governor of Kranjska provinca (The Province of Carniola), earl Herbard the Vili Auersperg before year 1575. In 1612 baron Herbert Auersperg bought neighbouring house in Salender street. Earl Janez Andrej Auersperg rebuilt both houses in one, in 1651 boughL three more houses in KriževniŠka ulica (German knights' order street), added one of it to his palace and renovated the whole complex between ! 653 and 1659. The Renaissance palace stays nearly untouched. Its facade is decorated with pilasters and with two Classicistic portals in stone, situated in a rusticated ground-floor. In the interior there is a Baroque arcaded yard. It got its today's Classicist exterior only in the 19lh century. Mestni muzej (Municipal Museum) was established by Municipality of Ljubljana and shows city history. From its establishment till 2000 the palace was domicile for Slavic Library as a State Study Library. JURČIČEV TRG Even in medieval times this square was a kind of fore-space to the wooden Čevljarski most. KRIŽEVNIŠKA ULICA Originally it was called Fishermen' street. Here the servants of German knights' order lived along with fishermen. The name was used until the middle of the 16lh century, in second part of which it is already mentioned as German Street because the owner of the street was a German Knights' Order after which the street got its name later on. 44 KONGRESNI TRG Between 1798 and 1815 we can find today's Kongresni trg (Congress Square) called Kopcinarski plac. The name was first written in 1802. The square was originally built in Baroque style and got its today's name after the Congress of Holy Alliance held in Ljubljana in 1821 when it was thoroughly renovated. KONGRESNI TRG 12 FIŠTAMIJA, VIC EDO M'S MANSION, UNIVERSITY At this proper place in 1511 Fištamija was built. This building was vicedoms' county mansion. Until 1791 there were apartments and offices for county regents in it. In 1793 there was a headquarters of Kranjska provinca (Province of Carniola) and later on of class court. County mansion. Here the famous Congress of European rulers took place, denoting the political end of Napoleonian wars. After the earthquake in 1895 the decayed building was demolished and in a public competition the plan of country constructor Jan Vladimir Hrasky and his college from Vienna, architect Jozef Hudetz, was chosen. A county mansion, a mighty building with an inner yard, was added between 1899 to 1902. The facade is designed under influence of German Neo-Renaissance with Gothic architectural elements. The house has two facades: one with a balcony for celebrations and with a cupola representing an entrance with a small park towards Kongresni trg and the second facade with a tower and the watch on it facing Vegova ulica. The ground floor is explicitly rustic, the facades are decorated with medallions with fourteen shields of cities and markets and the courts' shield on the main facade. Until the end of the WW I. Kranjski deželni zbor (County Assembly of Carniola) was there. From the establishment in 1919 the University got its offices in it. NOVI TRG broad Originally Novi trg (New Square) was like a bud for later development of medieval Ljubljana, originally a separated settlement, an independent part of the town. It was inhabited already in the 12lh century, in the 13lh it was protected by the city wall. The name Novi trg is restricted to the area in the core of noblemen's quarter situated on the left bank of Ljubljanica between Križanke, Vegova ulica and Dvorni trg. NOVI TRG narrow The name of this place has been preserved till today. Until 1895 the eastern part of the square had been closed by the 45 houses on Breg and on Čevljarska ulica. From the 14lh century on the square was the heart of the city noblesse. There were Baroque mansions of most noblemen families of former Kranjska (Carniola). The square spreads towards the bank of Ljubljanica and towards Čevljarska ulica. NOVI TRG 2 BARBO'S PALACE Former Barbo's Palace was rebuild in a Baroque style around 1740. The house is distinguished by pilasters on a faqade, by stone portal from the same time and an additional sculptures in faqade axis. From 1920 this was the headquarters of Delavski dom, the seat of left wing parties and the their editorial offices. The painter Rihard Jakopič had lived in this house until his death. NOVI TRG 3 LONTOVŽ, COUNTY MANSION, SLOVENIAN ACADEMY OF SCIENCE AND ART Lontovž, the first mansion for the county class was built in 1467. In 151 Ts earthquake it was severely demolished, and in 1524 destroyed by fire. The new provisory Lontovž was probably completed in 1529. In the 16lh century the county class used the building as a storehouse for Protestant books and the place to distribute them to the predicants - protestant preachers and believers. County classes organised performances of travelling theatre groups and of the pupils of the Jesuit college in the 17th and 18th century. In 1774 the part of Lontovž facing Novi trg was totally renewed. Between 1786 and 1790 it was rebuilt in late Baroque style according to the plans of the county architect Jožef Schcmrl. The building got its contemporary rich Baroque linked faqade, It is stressed by risalit with a portal and triangular atica, supported by the side pillars. The house was inhabited by the majority of county rulers. After the earthquake the wing on crossing of Gosposka and Salendrova ulica was demolished and the wing in Novi trg was slightly redesigned. The overwhelming decoration was removed and the ground floor windows were enlarged. The building with triangular roofs frontage and similar stone portal retained Classicistic image, despite its Baroque style. From 1938 this is the domicile of Slovenian Academy of Science and Art (which was established before). 46 NOVI TRG 4 KOBENCL'S PALACE From the late Kobencl's Palace a Baroque frontage and a staircase next were retained. Today it is the seat of some Slovenian Academy of Science and Art (SAZU) institutes. NOVI TRG 5 AUERSPERG'S-LICHTENBERG'S PALACE The former Auersperg's-Lichtenberg’s Palace is the work of Furlanian master Francesco Coconia. The palace is distinguished by Classical facade, articulated rustica in the ground-floor, and by pillar portals and pilasters in the upper floors. The house has one of the most beautiful Baroque staircases in Ljubljana. In the 19th century this building was used as Camera] Proculariat. The greatest Slovene poet France Prešeren frequently visited this place as a non-payed conceptual practionar. NOVI TRG 6 STRASSOLDO'S HOUSE Til! 1805 more houses were united into the Strassoldo's House. After 1730 the owner Orfej Strassoldo renewed it in the high Baroque style according to the plans of Ljubljana's architect Carl Martinuzzi. In 1712 a splendid inner portal with the statue of a man with a hat and a high baroque collar was sculptured by Angelo Pozzo - Putti from Padova. In the characteristic dark rings made of stone which connect pillar like door posts Venetian influence is present. PETERNELOVA ULICA After having finished building a new county mansion, today's University, they regulated the street behind the building. The street got its name after Mihael Peternel who was the first director of Realka. SALENDROVA ULICA The street was named after the Dutchmen from Zeeland (Seelander) accommodated here. They probably came to Ljubljana to drainage Barje. It is presumed that the streets name was derived from Zulandergasse. The expressions ztilander and zulenden were used in wood and sand river transportation, in renovations of the bridges and the town mill. 47 and in transport for the city functionaries responsible for the distribution of hay at riverbank's meadows. Some claim that the street is named after the family Sali linger (also Soliti nger), which was in possession of this house in this lane in the end of the 16lh and in the beginning of 17auh. 35 Stavbi na Dvornem trgu 2 in 3 (levo), v ozadju Deželni dvorec/univerza, pred 1906, razglednica I 13,6 x 9; ZAL, Fototeka (UU 342). POZ II/G1-003-003 227 36 Deželni dvorec/univerza na Kongresnem trgu 12, v ozadju Pongratzova hiša in kavarna na Dvornem trgu 2,1910, fotografija / 22,4 x 16,2; Fototeka (LJU 342), POZ II/A01-027 228 37 Palače na Novem trgu proti Bregu, 1906, razglednica / 13,7 x 8,8; ZAL, Fototeka (LIV 342), POZ II/GI-OJ0-001 229 230 , 38 Lontovz/palaca Siovenske akademije znanosti in umetnosti na Novem trgu 3,1910, fotografija / 12,1 x 17; ZAL, Fololeka (UU 342), POZ /I/A2-014 39 Nekdanja Obrezova hiša na Novem trgu 8 (podrta o. 1913), o. 1910, fotografija / 17 x 12,1; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ U/A2-074 231 9 2 0 4 LAIBACH. Anastasius Grün Denkmal und Deutsche Rtiter-Ordenskirche. 3204 40 Del križevniškega samostana s cerkvijo na Trgu francoske revolucije (Križevniški soteski), pred 1915, razglednica / 13,9 x 9,1; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ II/G5-0/6-001 232 41 Popisna pola popisa prebivalstva iz leta 1900, zbirnik, ZAL, Mesto Ljubljana, statistični popisi (LJU 504), Breg 8 233 42 Popisna pola popisa prebivalstva iz leta 1900, ZAL, Mesto Ljubljana, statistični popisi (LJU 504), Breg S 234 Vedute SEZNAM RAZSTAVLJENEGA GRADIVA 1 Folpert van Ouden Allen, Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg na Perspektivični upodobitvi Ljubljane, o. 1660 (lavirana risba), detajl, repodukcija o. 1930 / 13 x 7,9 in 12,7 x 8,4; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ II/A1-001 in A1-002 2 Andreas Trost, Veduta Ljubljane, 1679 (bakrorez iz Valvasorjeve Topographie Dueatus Carnioliae modernae), detajl, reprodukcija /15 X 10; ZAL, Fototeka (LJU 342), Neg / 3 Andreas Trost, Velika veduta Ljubljane, 1681-1689 (bakrorez iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske), detajl, kopija o. 1955 / 47,2 x 25,5; ZAL, Risbe, slike in grafike (LJU 347) 4 Friedrich Bernhard Werner, Ljubljana, prestolnica Vojvodine Kranjske, 1732 (lavirana risba s tušem), detajl, kopija o. ! 960 / 27,4 x 15; ZAL, Risbe, slike in grafike (LJU 347) 5 Janez Dizma Florijančič, Veduta Ljubljane na Karti Ljubljane s predmestji, 1744 (iz Dueatus Carnioliae tabula chronographicae ...), detajl, kopija 1995 / 42,3 x 30,5; ZAL, Zemljevidi in karte (LJU 337), t. e. L 44 Karte 6 Giovanni Pieroni, Fortifikacijski načrt Ljubljane, 1639, detajl, barvna kopija na kartonu / 59,7 x 49,7; ZAL, Zemljevidi in karte (LJU 337), 619 235 7 Martin Stier, Fortifikacijski načrt Ljubljane iz Karlsruheja, 1654, kopija na kartonu 156,8 x 41,8; ZAL, Zemljevidi in karte (LJU 337), 624 8 Janez Dizma Florijančič, Karta Ljubljane s predmestji, 1744 (iz Ducatus Carnioliae tabula chronograph icae ...), detajl, kopija 1995 / 42,3 x 30,5. ZAL, Zemljevidi in karte (LJU 337), t. e. L 44 9 Franz Deschmann, Tloris glavnega mesta Ljubljane v Ilirskem kraljestvu, 1827, detajl, dopolnjena matrica / 78,5 x 76,4; ZAL, Načrti (LJU 334), mapa 00/3, 1 10 Ciril Metod Koch, Načrt mesta Ljubljana, 1902 (litografija), detajl, barvna kopija /41,2 x 43,1; ZAL, Zemljevidi in karte (LJU 337), 1225 Katastrski in regulacijski načrti 11 Katastrski in regulacijski načrt Ljubljane s predmestji, 1841, regulacija ulic, stavb in napeljava plinske razsvetljave, detajl, kolorirana matrica / 78,7 x 63,6; ZAL, Načrti (LJU 334), mapa 00/2, 8 12 Katastrski in regulacijski načrt Ljubljane s predmestji, reambuliran o, 1876, oštevilčene stavbe, vrisane regulacije nekaterih ulic, napeljava plinske razsvetljave, detajl, kolorirana matrica / 67,3 x 105,6; ZAL, Načrti (LJU 334), mapa 00/3, 2 13 Schrey, Plan mesta Ljubljane s projektirano Zoisovo cesto in Šentjakobskim mostom, 1821, detajl, kolorirana matrica/ 69,8 x 51,2; ZAL, Načrti (JJU334), Restavrirani in konserviraninačrti, mapa 10, 3 236 14 Schuh, Situacijski načrt dela mesta Ljubljane, 1838, izvedba prehoda med Knežjim dvorcem in Direkcijo policije oz. odprtje Turjaške ulice med Gosposko in Vegovo ulico, kolorirana matrica / 40,2 x 32,3; ZAL, Načrti (UU 334), mapa 00/2, 7 15 Byloff, Načrt gradnje obrežnega zidu ob Ljubljanici med Jurčičevim in Dvornim trgom, 1847, pogleda in prerezi, kolorirana matrica / 99,3 x 63,9; ZAL, Načrti (UU 334), mapa 01/2, 9 16 Katastrski in regulacijski načrt Ljubljane s predmestji, 1897, odobritev deželne vlade, kopija z originalnimi regulacijskimi popravki na kartonu 176,3 x 62,2; ZAL, Načrti (LJU 334), mapa 00/5, 3 12 Situacijski načrt obrežnega zidovja ob Ljubljanici v okolici Čevljarskega mostu, okoli 1910, neizvedena regulacija, kopija / 99,8 x 68,8; ZAL, Načrti (UU 334), mapa 01/4, 2 18 Alfred Keller, Regulacijski načrt obrežnega zidovja ob Ljubljanici med Jučičevim trgom in filharmonijo, 1913, pogled in delni tloris, detajl, kolorirana matrica / 525 x 57,1 ; ZAL, Načrti (LJU 334), mapa 01/4, 5 Načrti posameznih objektov 19 Stanovanjska hiša na Bregu 10 (prej 8), 1891, glavna fasada, delni prerez fasade in delna tlorisa, adaptacija, kolorirana matrica / 34,8 x 45; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg I, f 1136, fol. 526 20 Rudolf Treo, Blasnikova tiskarna na Bregu 12 in 14 (prej 10 in 12), 1920, tlorisa pritličja in 1. nadstropja, adaptacija, kopija / 73 X 48,8; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg I,f 1795, fol. 733 237 21 Blasnikova tiskarna na Bregu 12 in 14 (prej 10 in 12), 1931, glavna fasada, adaptacija, kopija /40,4 x 31,6; ZAL, Mesto Ljubljana, gradbena registratura (IJU 493), Reg IV 22 Stanovanjska hiša v Čevljarski ulici 1,1920, tlorisa pritličja in 1. nadstropja, fasadi, adaptacija, kolorirana kopija / 83,4 X. 33,5; ZAL, Mesto Ljubljana, gradbena registratura (UU 493), Reg IVa 23 Stanovanjska hiša v Čevljarski ulici 3, 1902, glavna fasada, prerez, adaptacija (podrta 1914-1918), kolorirana kopija / 53,6 X 33,7; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (LJU 489), Reg I,f 1511, fol. 183 24 Stanovanjska hiša v Čevljarski ulici 3, 1902, tlorisi etaž, prerez, situacija, adaptacija, kolorirana kopija / 54,2 x 43,7; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg I,f 1511, fol. 182 25 Stanovanjska hiša v Gosposki ulici 4, 1895, tlorisa 1. in 2. nadstropja, detajl, adaptacija, kolorirana kopija / 61,4 x 49,5; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg l,fl 141, fol. 613 26 Stanovanjska hiša v Gosposki ulici 6, 1896, fasada, situacija, prerez, gradnja 2. nadstropja, kolorirana kopija / 57,6 x 37,1; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg l,f. ! 144, fol. 577 27 Josip Platner, Glasbena matica v Gosposki ulici 8,1933, tlorisa 2. in 3, nadstropja, situacija, prerez, fasada, nadzidava, kolorirana kopija / 63,4 x 33,8; ZAL, Mesto Ljubljana, gradbena registratura (UU 493), Reg IV 28 B. Borkovec in O. Dvorak, Stanovanjska hiša v Gosposki ulici 9, 1896, tlorisi etaž, glavna fasada, prerez, situacija, adaptacija, kolorirana kopija / 76,7 x 56,9; ZAL, Načrti (UU 334), restavrirani in konservirani načrti, mapa I, 59 (fol. 35) 29 Robert Smielowski, Stanovanjska hiša v Gosposki ulici 10 (Vegovi ulici 5a), 1939, situacija, fasada, adaptacija, kolorirana kopija / 34,3 x 41,9; ZAL, Mesto Ljubljana, gradbena registratura (UU 493), Reg IV 238 30 Vladimir Hrasky, Banka Slavija v Gosposki ulici 12,1887, tlorisa pritličja in I. nadstropja, adaptacija, kolorirani matrici / 58,8 x 32 in 57,9 x 31,4; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg I, f. 994, fol. 485 in 483 31 Wilhelm Treo, Auerspergova palača/Mestni muzej v Gosposki ulici 15 in 17, 1895, tloris pritličja, adaptacija, kolorirana matrica / 53,4 x 44,3; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (LJU 489), Reg L fol. 60 32 Stanovanjska hiša v Križevniški ulici 7, 1854, del fasade, delni prerez, tlorisi etaž, adaptacija, kolorirana matrica / 45 x 58,4; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (LJU 489), Reg I.f 533, fol. 126 33 Jože Plečnik, Narodna in univerzitetna knjižnica v Turjaški ulici 1, 1936, tloris/situacija z okolico, legenda, variante zazidave, matrica / 14,2 x 14,8; ZAL. Mesto Ljubljana, gradbena registratura (LJU 493), Reg IV, Sp.f. 13 34 Seminar Jožeta Plečnika, Narodna in univerzitetna knjižnica v Turjaški ulici 1, 1936, podolžna prereza, gradnja, kolorirana kopija / 62,7 x 65; ZAL Mesto Ljubljana, gradbena registratura (LIU 493), Reg IV, Sp. f. 13 35 Seminar Jožeta Plečnika, Narodna in univerzitetna knjižnica v Turjaški ulici 1, 1936. fasade, gradnja, kopija / 59 x 89,6; ZAL, Mesto Ljubljana, gradbena registratura (LIU 493), Reg IV, Sp.f. 13 36 Glasbena matica v Vegovi ulici 7, 1908, tlorisi etaž, situacija, prerez, prerez z dvoriščno fasado, adaptacija šolskega poslopja in gradnja prizidka, kolorirana kopija / 81,4 x 56,6; Z4/„ Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (LJU 489), Reg Lf 1532, fol. 234 37 Katra Grasselli, Park pred Glasbeno matico v Vegovi ulici 7, 1931. tloris, pogledi, prerez, osnutek za ureditev, matrica / 93,4 X 40; ZAL, Načrti (UU 334), mapa 00/23, 2 239 38 Stanovanjska hiša na Židovski stezi 2 (Gosposki ulici 7), 1896, fasadi, prerez, situacija, tlorisi etaž, gradnja/adaptacija, kolorirana matrica / 64,4 x 54; 7,4 A, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg l,fl145, fol. 682 39 Stanovanjska hiša na Židovski stezi 4,1896, fasada, prerez, tlorisi etaž, situacija, gradnja/adaptacija, kolorirana matrica / 60,9 X 57,2; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg I,f. 1145, fol. 296 40 Brunner, Stanovanjska hiša v Židovski ulici 1, 1865, tlorisi etaž, delni prerez, adaptacija, kolorirana matrica / 54,9 x 36,5; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg I, f 753, fol. 240 41 Brunner, Stanovanjska hiša v Židovski ulici 3, 1868, prerez in fasada na Hribarjevo nabrežje, adaptacija, matrici / 37,1 X 51,4 in 37 x 51,7; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg 1, f. 754 42 Stanovanjska hiša na Dvornem trgu 2,1896, fasade, prereza, situacija, pogled na ograjo, gradnja zgornjega nadstropja, kolorirana matrica / 68,2 x 50,3; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg l, f. 1144, fol. 342 43 Stanovanjska hiša na Dvornem trgu 2,1896, tlorisi etaž in ostrešja, gradnja zgornjega nadstropja, kolorirana matrica / 72,5 X 50,2; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg f,f. 1144, fol. 343 44 Stanovanjska hiša na Jurčičevem trgu 1, 1892, fasada, tloris pritličja, delni prerez, adaptacija, kolorirana kopija / 42,1 x 43,5; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg I,f 1137, fol. 189 45 Seminar Jož.eta Plečnika, Jurčičev trg, 1929, tloris, detajl tlaka, osnutek za ureditev tlaka, kopija / 26,2 x 23,6; ZAL. Načrti (UU 334), mapa 00/23, 1 46 Gradbena inšpekcija, Deželni/Vicedomski dvorec na Kongresnem trgu 12, 1818, tloris pritličja, adaptacija in dozidava, kolorirana matrica/ 64 x 45; ZAL, Načrti (LJU334), mapa 10/9, 1 240 47 Univerza v Ljubljani na Kongresnem trgu 12, po 1930, tloris pritličja, adaptacija, kopija / 75 x 53,1; ZAL, Načrti (UU 334), mapa 10/9, 50 48 Katoliški dom na Novem trgu 1, 1896, fasada, gradnja zgornjega nadstropja, kopija / 38,6 x 35,7; ZAL, Mesta Ljubljana, splošna mestna registratura (LJU 489), Reg L,f. 1147, fol. 62 49 Katoliški dom na Novem trgu 1, 1896, tloris pritličja, gradnja zgornjega nadstropja, kopija / 36 x 39; Z4L, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg L, f. ! 147, fol. 64 50 Stanovanjska hiša na Novem trgu 5,1939, fasada, situacija, tloris pritličja, delni prerez, adaptacija v pritličju, kolorirana kopija / 62,7 x 41,1 ; ZAL, Mesto Ljubljana, gradbena registratura (UU 493), Reg IV 51 Stanovanjska hiša na Novem trgu 7,1903, tlorisi etaž, prerez, situacija, naprava stranišč (pozneje podrta), kolorirana kopija / 57,6 x 50,8; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg L, f. 1266, fol. 255 52 Stanovanjska hiša na Novem trgu 8, 1895, delni tlorisi etaž, prerez, adaptacija (pozneje podrta), kolorirana matrica / 49.4 X 53,1; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg 1, f. 1142, fol. 59 53 Komenda nemškega viteškega reda/Križanke na Trgu francoske revolucije 1, 1896, tloris 1. nadstropja, situacija, prerez s fasado, adaptacija stanovanjske hiše, kolorirana kopija / 85 x 35,4; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg I,.f 1147, fol. 119 54 Komenda nemškega viteškega reda/Križanke na Trgu francoske revolucije 1 (Gosposka ulica), 1905, delna tlorisa ostrešja in pritličja, prerez verande, fasadi na vrtni strani, situacija, del vhodne fasade in tloris dela pritličja, adaptacija, kolorirana kopija / 84,3 x 35,4; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (UU 489), Reg l,f 1153, fol. 115 241 55 Seminar Jožeta Plečnika, Križevniški priorat/Križanke na Trgu francoske revolucije 2, 1935/1936, tlorisi etaž, prerez, fasade, situacija, adaptacija dvoriščnega poslopja, kolorirana kopija / 104,8 x 47,1; ZAL, Mesto Ljubljana, gradbena registratura (LJU 493), Reg IV 56 Seminar Jožeta Plečnika, Križanke na Trgu francoske revolucije 2, 1953, pogled, tloris galerije in sanitarij vzhodnega trakta velikega dvorišča ter paviljona, izvršni/idejni načrt obnovitvenih del, kopija / 53,8 x 49,4; ZAL, Mestni ljudski odbor Ljubljana, komunala in gradnje (LJU 474) 57 Seminar Jožeta Plečnika, Križanke na Trgu francoske revolucije 2, 1953, južna fasada velikega dvorišča, fasada s proscenijem in tloris, idejni načrt, kopija / 29,9 x 64,5; ZAL, Mestni ljudski odbor Ljubljana, komunala in gradnje (LJU 474) 58 Seminar Jožeta Plečnika, Križanke na Trgu francoske revolucije 2, 1952, zid na Trgu francoske revolucije, razvita pergola in vhodna partija velikega dvorišča, tloris velikega dvorišča, situacija, idejni načrt, kopija / 94 x 66,9; ZAL, Mestni ljudski odbor Ljubljana, komunala in gradnje (LJU 474) 59 Stanovanjska hiša na Trgu francoske revolucije 6,1908, delni glavni fasadi, prereza, delni tloris pritličja, situacija, adaptacija fasade oken in tal pritličja, kolorirana kopija / 50 x 47,6; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (LJU 489), Reg I, f 1532, fol. 183 60 Stanovanjska hiša na Trgu francoske revolucije 7 (Gosposka ulica 16), 1896, delni tlorisi etaž, prečni prerez, de! fasade na Trg francoske revolucije, situacija, varianta adaptacije, kolorirana matrica / 67 x 46,8; ZAL, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura (LJU 489), Reg I,f 1143, fol. 263 242 Fotografije 61 Leopold Wiser, Prospekt Brega v Ljubljani (del), 1760-1765 (lavirana risba s tušem iz Mestnega muzeja Ljubljana), reprodukcija o. 1965 /24,1 x 14,7; ZAL, Fototeka (UU 342), POZII/D7, /038 1- gostilna Pri zlati ladjici, 2 - cerkev sv. Lovrencija, 3 - Bistriški dvor, 4 - Erbergova hiša, 5 - Zoisova hiša, 6 in 7 - Gasparinijev! hiši, 8 - Schemerlova hiša, 9 - Kochova hiša, 10 - Andriolijeva hiša 62 Hiše na Bregu 10,12, 14, 16, 18, 20 in 22,1895, reprodukcija o. 1925 / 16,3 x 1 1.4; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ II/A/-200 63 Zoisova hiša na Bregu 22 in Šentjakobski most, 1895, reprodukcija o. 1925 / 15,9 x 17,5; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ n/Al-201 64 Hiše na Bregu 14, 16, 18, 20, o. 1937, fotografija / 12,8 x 7,8; ZAL, Fototeka (UU 342), POZU/A5, 1190 65 Wilhelm Helfer, Hiše na Bregu pred Hradeckega mostom in na delu Hribarjevega nabrežja, 1895, fotografija / 36,8 X 26,7; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZII/A1-073 66 Stari Deželni dvorec v nekdanji Vicedomski palači v Gosposki ulici 2 (sedaj univerza), 1895, reprodukcija po 1945 / 29,9 X 24,3; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ U/Al-233 67 Barbova hiša v Gosposki ulici 3, o. 1930, fotografija / 15,7 x 22,8; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ 1I/A3 68 Hiše v Gosposki ulici 4, 6 in 8 (Glasbena matica), po 1895, reprodukcija o. 1925 / 12,4 x 8,1; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ II/Al-236 243 69 Nekdanji Knežji dvorec v Gosposki ulici 14 in ruševine nekdanje stavbe za Lontovženi v Gosposki ulici 13,1895, fotografija / 16,3 x 12; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ Il/Al-095 70 Dvoriščni arkadni trakt Knežjega dvorca v Turjaški ulici I (Gosposki ulici 14), o. 1910, fotografija / 17 x 12,1; ZAL, Fototeka (UU 342), POZII/A2-065 71 Krilo Narodne in univerzitetne knjižnice v Gosposki ulici 14, 1941, fotografija / 12,8 x 7,8; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ II/A5, 1295a 72 Tone Mlakar, Neptunov vodnjak na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob Gosposki ulici, o. 1960, fotografija / 12,8 x 16,8; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ11/D7, 133 73 Turjaška palača/Mestni muzej Ljubljana v Gosposki ulici 15 in 17,1910, fotografija / 17 x 11,9; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ II/A2-025 74 Hiše v Križevniški ulici (2) proti Bregu, 1910, fotografija / 12 x 16,9; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ H/A2-028 75 Rechbachova hiša s srednjeveškim stolpom na vogalu Peternelove in Vegove ulice, 1929, fotografija / 16,4 x 12; ZAL, Fototeka (UU 342), POZU/E16, 14 76 Ante Kornič (verjetno). Stavbe v Salendrovi ulici proti Bregu, po 1933, fotografija / 5,5 x 5,8, ZAL, Fototeka (UU 342), POZ 11/A3 (A!,471 ) 77 Deželni dvorec/U n Sverza in stavbe v Vegovi ulici 1, 3, 5 (Glasbena matica) in 7 (banka Slavija), 1910, detajl, fotografija / 22,5 x 16,5; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ Il/A-01-029 244 78 Obnovljena fasada Glasbene matice v Vegovi ulici 5,1932, fotografija / 17,1 x 10,6; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ II/A5, 647 79 Gostilna Pri Šikcu (nekdaj pred Knežjim dvorcem) v Vegovi ulici 9, 1895, reprodukcija o. 1925 I 12,2 x 8,3; ZAL, Fototeka (UU 342), POZII/A1-369 80 Stavbe v Vegovi ulici, stavbišče bodoče Narodne in univerzitetne knjižnice, zadnja stran stavb ob Trgu francoske revolucije in del križevniškega samostana, 1922. razglednica / 14 x 8,9; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ I1/G2-025-005 81 Krilo Narodne in univerzitetne knjižnice v Vegovi ulici 9, 1941, fotografija / 12,8 x 7,8; ZAL, Fototeka (UU342), POZII/A5, 1295b 82 Hiše ob Zoisovi cesti, tempietto in piramida, o. 1932. fotografija / 22 x 16,3: ZAL, Fototeka (UU 342), POZ I1/A3 83 Hiše na Židovski stezi na križišču z Židovsko ulico, o. 1955, fotografija / 23,9 x 35,9; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ, ll/F, 294 84 Stavbi na Dvornem trgu 2 in 3 (levo), v ozadju Deželni dvorec/univerza, pred 1906, razglednica / 13,6 x 9; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ II/GI-003-003 85 Čevljarski most in Jurčičev trg, o. 1925, reprodukcija o. 1970 / 14,4, x 9,7; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ, 11/A3 86 Deželni dvorec/univerza na Kongresnem trgu 12, v ozadju Pogratzova hiša in kavarna na Dvornem trgu 2, 1910, fotografija / 22,4 x 16,2; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ II/AO1-O27 87 Kongresni trg, park Zvezda in univerza z okolico, 1933. detajl, fotografija / 22,8 x 17; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ II/A3, 204 245 88 Palače na Novem trgu proti Bregu, 1906, razglednica / 13,7 x 8,8; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ II/G1-010-001 89 Reharjeva palača, barokizirana s štukom v osrednji osi, na Novem trgu 2, o. 1935, fotografija Z 16,3 x 20,3; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ11/A3 90 Lontovž/palača Slovenske akademije znanosti in umetnosti na Novem trgu 3,1910, fotografija / 12,1 x 17; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZII/A2-014 91 Palači na Novem trgu 4 (Kobencljeva) in 5 (Auersperg-Lichtenbergova), v ozadju banka Slavija, o. 1935, fotografija / 7,8 x 11 ; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ 11/A3 (A2, 25) 92 Auerspergova-Lichtenbergova palača na Novem trgu 5, 1939, fotografija / J 6,9 x 23,2; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ Il/E, 64 93 Nekdanja Obrezova hiša na Novem trgu 8 (podrta o. 1913), o. 1910, fotografija / 17 x 12,1; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ 1I/A2-074 94 Pogled na Novi trg ter Narodno in univerzitetno knjižnico z grajskega hriba, o. 1940, fotografija / 17,3 x 23; Z4L, Fototeka (UU 342), POZI1/D7, 173 95 Del križevniškega samostana s cerkvijo na Trgu francoske revolucije (Križevniški soteski), pred 1915, razglednica/ 13,9 X 9,1 ; ZAL, Fototeka (UU 342), POZ II/G5-016-001 96 Križevniški samostan v Križevniški soteski, o. 1915, fotografija / 6,4 x 6,3; ZAL, Fototeka (UU 342), POZI1/A5, 1360 97 Križevniški samostan in cerkev z Emonske ceste, o. 1920, fotografija / 7,4 x 9,3; ZAL, Fototeka (LJU 342), POZ II/A5, 1361 246 98 Hugon Hibšer, Slovesnost ob odkritju Napoleonovega spomenika na Trgu francoske revolucije 13. oktobra 1929, fotografija / 22,8 x 16,7; ZAL, Fototeka (UV 342), POZ11/A5, 513 99 Tone Mlakar, Križevniški samostan/Križanke s cerkvijo, Gregorčičevim in Napoleonovim spomenikom, o. 1960, fotografija / 17,4 x 12,4; ZAL, Fototeka {LJU 342), POZ H/D8, 685 100 Marjan Pfeifer, Arkadni trakt velikega dvorišča križevniškega samostana/Križank na Trgu francoske revolucije, o. 1965. fotografija /23.5 x 16,9; ZAL, Fototeka (UU 342), POZI1/D8, 694 S p i s o v n o gradivo 101 Popisna pola popisa prebivalstva iz leta 183(1, ZAL, Mesto Ljubljana, statistični popisi (LJU 504), Mesto 187 102 Popisna pola popisa prebivalstva iz leta 1857, ZAL, Mesto Ljubljana, statistični popisi (LJU 504), Mesto 192 103 Popisna pola popisa prebivalstva iz leta 1869, Z4Z., Mesto Ljubljana, statistični popisi (LJU 504). Mesto 193 104 Popisna pola popisa prebivalstva iz leta 1880. ZAL, Mesto Ljubljana, statistični popisi (UU 504), Gosposka ulica 4 105 Popisna pola popisa prebivalstva iz leta 1890, ZAL, Mesto Ljubljana, statistični popisi (UU 504), Židovska steza 3 106 Popisna pola popisa prebivalstva iz leta 1900, ZAL, Mesto Ljubljana, statistični popisi (LJU 504), Breg 8 247