Oton Zupančič:
Naše luči.
(Motiv iz Upanišad.)
vJdgovori, Ciciban: Kaj je naša prva luč?
Naša prva luč je solnce: z zlato roko svet odgrinja, zlatih ciljev nas spominja.
Solnce je zašlo za goro, odgovori, Ciciban: Kaj je naša druga luč?
Naša druga luč je mesec: daleč smo se zanočili, v mesečini prav hodili.
Solnce je zašlo za goro, mesec je zašel za solncern; odgovori, Ciciban: Kaj je naša tretja luč?
Naša tretja luč je ogenj: gospodarja, vso družino zvabil v svojo je svetlino.
Solnce je zašlo za goro, mesec je odšel za solncern, ogenj v hiši je ugasnil; odgovori, Ciciban: Kaj nam je četrta luč?
»Lublianski zvon" XXX 1915. 12.
530
Fl. Golar: Zimska.
Luč četrta je beseda: jasna hodi med narodi, dušo k duši tajno vodi.
Solnce je zašlo za goro, mesec je odšel za solncem, ogenj v hiši je ugasnil, sam ostal si brez besede; odgovori, Ciciban: Kaj je naša zadnja luč?
Naša zadnja luč je duh:
vse je mračno, duh nam seva,
k Bogu pota razodeva.
m
Fl. Golar:
Zimska.
Pl.rn.eee in biesteee v Hca razkošno jutro se smehlja, da se leskeče do srca planica in sinja gorica.
In svetle moje so zenice vihrajo v vetru mi lasje in dalje hrepeni srce — naprej na tiste bi strmice,
kjer jutra zimskega sijaj
iz zlatih vrčev vino pije,
da z zlatim smehom svet oblije,
planino in blesteči gaj.
1