850 ZDRAV VESTN 2004; 73
odgnan v internacijo v Italijo. Po kapitulaciji Italije je pobe-
gnil v Švico, kjer je skupaj z vojnimi ujetniki sestavil izjavo o
podpori narodnoosvobodilnemu gibanju v domovini. Odšel
je v Francijo, kjer je sodeloval v skupini Slovencev, ki so po-
magali pri propagandnem in organizacijskem delu za pomoč
partizanom.
Po koncu druge svetovne vojne se je vrnil v domovino in po-
stal kriminalistični referent milice v Ljubljani. Med drugim je
tudi poučeval kriminalno psihologijo, napisal je obširen učni
pripomoček, ki se na žalost ni ohranil, ohranjen je le širši opo-
mnik za njegovo poučevanje. Kasneje je prostovoljno izsto-
pil iz te službe in si novo zaposlitev poiskal v bolnišnici, kjer
je bil ustvarjalen vse do upokojitve.«
Dragoceno delo Leopolda Rijavca za ljubljanske bolnišnice
in njegova izjemna osebnost se bosta neminovno ohranila v
spominu številnih »ljudi v belem«, ki smo ga srečevali, njego-
vo književno delo pa ga je vtkalo v nesmrten spomin vseh,
zavzetih za ohranjanje zgodovine zdravstvene kulture in hkrati
slovenskega naroda.
IN MEMORIAM
MAG. JOŽETU ŠAMUJU, DR. MED.,
SPEC. MED. DELA, PROMETA
IN ŠPORTA
(5. 3. 1942–3. 7. 2004)
Tatjana Šilc
Kako varljivo je lahko lepo sončno jutro, ko čez dan nenado-
ma zastre sonce teman oblak; izvedeli smo za kruto resnico,
da nam je smrt vzela sodelavca in prijatelja. V takšno sončno
jutro se je 3.7.2004 zbudil naš kolega Jože Šamu in se name-
nil, da ga bo preživel z delom v svojem vinogradu, kjer je ve-
dno pozabil na utrujenost in vsakodnevne težave. Pa mu ni
bilo dano, da bi delo dokončal; smrt ga je zatekla med brajda-
mi. Odpovedalo mu je srce, ki pa je takrat prav gotovo, poleg
bolečine, začutilo tudi prelest sonca, zelenih obronkov goric
in vonja prihajajočega poletja.
slovenščine. Morda so ga tudi zato v mladih letih zanimale
fizika, matematika in kemija, vendar se je na koncu le odločil
za študij medicine. Na Medicinski fakulteti – oddelek za splo-
šno medicino v Ljubljani je diplomiral leta 1968. Ob koncu
študija mu je umrl oče, sam pa si je že ustvaril družino.
Po diplomi in odsluženju vojaškega roka se je vrnil v domači
kraj, kjer je začel delati kot splošni zdravnik v Pomurskem
ZD, Enota Lendava, kjer je bil kmalu izvoljen za vodjo enote.
Po razdružitvi enot je postal leta 1973 direktor ZD Lendava.
To obdobje je v organizacijskem smislu posvetil izgradnji no-
vega zdravstvenega doma, hkrati pa je nadaljeval s podiplom-
skim študijem in specializacijo iz medicina dela, prometa in
športa, ki jo je zaključil leta 1978.
Leto kasneje se je redno zaposlil v KC Ljubljana na Inštitutu
za medicino dela, prometa in športa, prevzel je nalogo vodje
Dispanzerja za medicino dela KC. Sicer mlad specialist, ven-
dar že z izkušnjami na organizacijskem področju in s pozna-
vanjem problematike zdravja delavcev, se je začel ukvarjati z
občutljivo populacijo zdravstvenih delavcev in uvajati dispan-
zerske metode dela. Veliko je bilo sestankov in prepričevanj,
da so delavci KC sprejeli ambulanto za svojo in začutili potre-
bo po kompleksnem zdravstvenem varstvu.
Vendar so dr. Šamuja čakale še druge naloge, zato je bil leta
1982 imenovan za namestnika direktorja Inštituta. Osemde-
seta leta so bila najbolj intenzivna v razvoju inštituta kot tudi
področja medicine dela v Sloveniji. Inštitut se je kadrovsko
krepil, prihajali so novi in mladi zdravniki, ki jih je zanimala
specializacija iz medicine dela, prometa in športa in so imeli
voljo in elan za razvijanje te stroke. Takrat se je ustvarjala smela
vizija razvoja medicine dela in samega inštituta. Pogosto se je
slišal izrek »kadri, prostori, oprema«, kar se je smatralo za prvi
pogoj dela na vseh nivojih. Ustvarjali smo normative, standar-
de, strokovno doktrino in jo združevali v osnutke pravilnikov
in zakonov, ki pa niso vedno dosegli zakonodajnih teles oz.
njihovega odobravanja na ministrstvih.
Za to obdobje je bila značilna živahna inštitutska dejavnost,
ustvarjalna je bila Sekcija za medicino dela in kasneje Razšir-
jeni kolegij. Šamu je sodeloval na vseh nivojih, pogosto je ko-
misije tudi vodil. Inštitut je bil uspešen tudi na pedagoškem
področju, saj smo takrat dobili tudi največ novih specialistov.
1.1.1986 je bil imenovan za asistenta za predmet medicina de-
la na Medicinski fakulteti na Katedri za higieno, socialno me-
dicino in medicino dela. Sam je zagovarjal magistrsko nalogo
leta 1989 na Sveučilištu v Zagrebu. Kot predavatelj in nosilec
vaj se je vključil v celoten pedagoški proces, bodisi na dodi-
plomskem in podiplomskem študiju in postal mentor števil-
nim študentom in specializantom pri izdelavi diplomskih in
specialističnih nalog. Bil je tudi član izpitne komisije pri zago-
voru diplomskih nalog iz medicine dela.
Njegov pomemben delež ostaja tudi v delu raziskovalca in
sonosilca razvojno-raziskovalnih projektov, ki so bili v tistem
obdobju precej odmevni. Za njim ostaja obsežna bibliografi-
ja znanstvenoraziskovalnih in strokovnih člankov, ki dajejo
koristne strokovne ocene in usmeritve drugim strokovnjakom
pri nadaljnjem delu. Poleg tega je bil tudi sodni izvedenec za
področje medicine dela in opravljal je delo konzultanta.
Leta 1992 je postal direktor Inštituta za medicino dela, pro-
meta in športa, prejel je tudi nagrado »Delo in zdravje«, ki jo
podeljuje Sekcija za medicino dela Slovenskega zdravniške-
ga društva.
Leta 1993 ga je Vlada RS imenovala za glavnega sanitarnega
inšpektorja. Po reorganizaciji državne uprave 1. 1. 1995, ko
so bili delavci občinskih in medobčinskih inšpekcijskih služb
prevzeti na republiški nivo, je začel opravljati naloge glavne-
ga zdravstvenega inšpektorja RS. To delo je opravljal vestno,
natančno in s posluhom človeka, ki je imel za sabo bogate
izkušnje na vseh področjih medicine dela, zakonodaje in
prava. Ker se je zavedal pomembnosti izobraževanja, je v
tem času omogočil tudi došolanje večjemu številu zdravstve-
Jože Šamu se je rodil 5. 3. 1942 v Lendavi, v delavski družini s
petimi otroki. Starši so bili madžarske narodnosti in družina
je živela na dvojezičnem področju. Osnovno šolo in takratno
nižjo gimnazijo je obiskoval v Lendavi, kjer se je uporabljal
izključno madžarski učni jezik. Ko se je odločil za gimnazijo v
Murski Soboti, se je moral vzporedno z učno snovjo učiti še
851
nih inšpektorjev z višjo izobrazbo, da so pridobili visoko
stopnjo.
Na lastno željo mu je na inšpektoratu delovno razmerje pre-
nehalo 31. 8. 2001. Morda je čutil, da potrebuje za svoje delo
in tudi zadovoljstvo, nov izziv, morda pa si je želel tudi že
manj stresogeno delo. Zaposlil se je na Zavodu za pokojnin-
sko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot zdravnik izvede-
nec in se takoj vključil v delo senatov IK II. stopnje. Izveden-
sko delo je že poznal kot zunanji izvedenec na IK I. stopnje v
Murski Soboti. To delo ga je že od nekdaj zanimalo, saj je že
snov za svojo magistrsko nalogo zajemal iz gradiva izveden-
skih mnenj IK.
Vsa ta leta pa ni opustil pedagoškega dela. Do leta 1997 je bil
nosilec predmeta medicina dela na Medicinski fakulteti. Pre-
daval je tudi na podiplomskem študiju in bil občasno še član
izpitne komisije pri specialističnih izpitih. Leta 1995 je začel
predavati tudi na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani izrednim
študentom – smer sanitarno inženirstvo – področje higiene
dela. Leta 1998 je bil izvoljen v naziv višji predavatelj za pod-
ročje higiene dela. Prav tako je bil višji predavatelj na Fakulte-
ti za kemijo in kemijsko tehnologijo od leta 1999. Predaval je
varstvo pri delu in požarno varnost – predmet Medicina in
higiena dela. Med študenti je veljal za priljubljenega, vendar
strogega predavatelja, saj je vedel, kako pomembno je široko
znanje varnostnih inženirjev pri timskem delu varovanja
zdravja delavcev.
V času svojega službovanja je dr. Šamu delal v različnih služ-
bah, na različnih delovnih mestih, vendar pa je vedno kot
zdravnik deloval v prid zdravja delavcev. Od začetka v kurati-
vi, nato preventivi, pa potem z razvojnimi in raziskovalnimi
nalogami, inšpekcijskim nadzorom in nazadnje z ocenjeva-
njem preostale delovne zmožnosti v okviru invalidskih komi-
sij, je vse svoje znanje, izkušnje in delovni zagon ter ne nazad-
nje pedagoško dejavnost, posvetil zdravju delavcev. Poznali
smo ga delovni kolegi, varnostni inženirji v delovnih organi-
zacijah in tudi javnost preko občil – svoje mnenje je vedno
dosledno zagovarjal, ker ga je postavil pretehtano. Znal pa je
tudi prisluhniti novim idejam in časovnemu razvoju. Vedno
se je rad odzival na diskusijo, saj je bil vešč in razgledan tako v
svoji stroki kot v poljudnih temah.
Ni pa bila skrivnost, da je imel Jože še dodatno zanimanje, ki
je preraslo obseg navadnega hobija, to je vinogradništvo. Zad-
njih 10 let se je tej dejavnosti posvečal z največjim veseljem,
dodatnim izpopolnjevanjem in tudi trudom, ki mu ni bil ni-
koli odveč. Z ljubeznijo je govoril o svojih trtah in sezonskih
delih, ki se jim je posvečal ob prostih konicah tedna. Ničesar
ni prepuščal naključju, želel je, da so trte za svojo rodnost po-
plačane z dobro letino, zato je tudi pridelavi vina posvetil ve-
liko pozornost. Občasno je poslal vzorce vina tudi na oceno,
kar je imelo za posledico, da je prejel nekaj priznanj in me-
dalj. Pa se s tem ni hvalil, le vesel je bil, da je lahko prijatelje
počastil z zares dobro vinsko kapljico.
Dr. Jože Šamu je bil razgledan človek in zdravnik, po duši pa
je še vedno ostal ljudski zdravnik, saj ni ločil delovnega me-
sta in delovnega časa. Vsakemu je pomagal, pogosto samo z
nasvetom, kar pa včasih več zaleže kot recept s tabletami.
Pravzaprav je bil vsa leta službovanja vezan na relacijo Len-
dava-Ljubljana, vendar je svojim rojakom še vedno pomenil
zdravnika v pravem pomenu besede – pomagal je, ko so ga
prosili.
Pri delu na IK II. stopnje smo preživeli skupaj zadnji 2 leti in
pol. Med nas je prinesel sproščeno vzdušje, zato ga zelo po-
grešamo. Bolečina pa je prav gotovo še večja pri njegovi dru-
žini, ki mu je vsa leta stala ob strani, da se je lahko ob koncu
tedna vračal v njeno zavetje.
Sedaj je vse končano, nastopilo je žalovanje in mir. Tudi Jože-
tu želimo miren počitek na pokopališču pri Sveti Trojici v bli-
žini trt, ki jih je cenil in ljubil in mu bodo zato šumele v večno
pesem spomina.
BOGOMIR CELCER, DR. MED.
1930–2004
Saša Rainer
Dne 20. 9. 2004 nas je za vedno zapustil dr. Bogomir Celcer,
dolgoletni predstojnik Radiološkega oddelka Splošne bolni-
šnice Slovenj Gradec.
Dr. Celcer je eden tistih ljudi, ki za seboj pustijo neizbrisno
sled. Njegovo življenje, delo in osebnost ostajajo zapisani v
zavesti vseh, ki smo imeli to srečo, da smo ga poznali in ga
tako ali drugače spremljali na njegovi življenjski poti. Nemo-
goče je v nekaj odstavkih opisati življenje in osebnost člove-
ka, čigar delo in energija sta potekala hkrati na tako številnih
ravneh, na vseh intenzivno in ustvarjalno.
Rodil se je dne 27. 10. 1930 v Vršcu staršem slovenskega
rodu. Šolal se je v Adi (v Bački) in v Pančevu, kjer je med
vojno hodil v nižjo gimnazijo. Po vojni se je družina preselila
v Šentilj v Slovenskih goricah. Od tam je nadaljeval šolanje na
1. gimnaziji v Mariboru in maturiral leta 1948. V tem obdobju
je sodeloval v mladinskih delovnih akcijah pri regulaciji reke
Pesnice, pri gradnji avtoceste Zagreb–Beograd in pri izgrad-
nji študentskega naselja v Ljubljani.
Svojo poklicno pot je pričel leta 1955, ko je diplomiral na Me-
dicinski fakulteti v Ljubljani. Po stažu in opravljenem vojaškem
roku se je zaposlil kot vodja Obratne ambulante Železarne
Ravne. Delal je tudi v šolski ambulanti ter nadziral delo dia-
gnostičnega laboratorija in skrbel za uvajanje novih laborato-
rijskih preiskav. S svojo mladostno energijo in zagnanostjo je
zmogel še občasno delo v zdravstvenih postajah Mežica in
Prevalje in v športni ambulanti na Ravnah, po letu 1960 pa je
bil tudi predstojnik higienske postaje Ravne.
Mlajšim kolegom zdravnikom, ki so v tem obdobju prihajali
na Ravne, se je dr. Celcer s svojimi naprednimi, modernimi
nazori in silno energijo zdel nekaj posebnega; nesebično jim
je pomagal in jim posredoval svoje izkušnje. V obdobju, ko
so se zdravniki odpravljali na hišne obiske večinoma še peš
ali s kolesom, je dr. Celcer k svojim bolnikom brzel na motor-
ju s svojo staro zdravniško torbo na prtljažniku. Tudi to je bilo
za tiste čase nekaj posebnega.
Ves čas ga je vodila silna želja pomagati človeku, bolnik je bil
zanj vedno na prvem mestu. Njegovi bolniki so pri njem našli
mnogo več kot samo zdravnika, ki jim bo skušal ozdraviti bo-
lezen. Mnogi izmed njegovih bolnikov iz tega obdobja so ga
zato spremljali in iskali tudi kasneje, ko je bil že dolgo zapo-
slen v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Za svojega zdravni-
ka si ga je izbralo tudi mnogo zaposlenih v sami bolnišnici.
S specializacijo rentgenologije je pričel leta 1966 v Splošni
bolnišnici Maribor. V letih 1968 in 1969 se je izpopolnjeval
tudi v okrožni bolnišnici v Heidenheimu v Nemčiji, kjer se je
NEKROLOGI