338
Fran Albrecht: Pričakovanje.
- Kar je misli, vse so v jutru razodete: 1 da spet vidim domovino našo,
naša polja, cerkve bele vrhu hribov,
naše gozde, brda vsa prisojna,
te dobrave z žametom nastlane,
rože, ki ravan jih nima bojna . . . ,  Da spet vidim njeno svetlo čelo, „ mehke roke in oči sanjave,
da naslonim glavo trudno svojo
*  tja na lice njeno mlado,
*  če od tuge ni že ovenelo . . .
Solnce vstaja . . . Krvavi nebo z mogočno rano, od obzorja do obzorja gredo misli svete: Zdaj umreti bilo bi prerano . . .
Fran Albrecht:
P
Pričakovanje.
od mano vas in solnce nad vasjo in v solncu ptički žalostno pojo.
Oj pesem tožno dalekih daljav pojo nad streho  sleherno v pozdrav.
— Kje, hiša, tvoj je gospodar, kaj ni mu domačije mar?
In kje je, mamica, tvoj sin,
je šel na vojsko — v smrt, v pogin?
Kje, deklica, je ženin tvoj,
da pojde pred altar s teboj? —
Glej, cerkev, hiša, polje, log: vse čaka kot odprtih rok . . .
m
nin