Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja VI/1 Znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna podrocja Glasilo Združenja za promocijo kulturne dedišcine, raziskav in novih tehnologij – Retrospektive Mednarodni uredniški odbor: dr. Peter Mikša (SI) (odgovorni urednik), dr. Kornelija Ajlec (SI) (glavna urednica), dr. Maja Vehar (SI) (tehnicna urednica), Žiga Smolic (SI) (tehnicni urednik), dr. Bojan Balkovec (SI), dr. Matija Zorn (SI), dr. Petra Testen (SI), dr. Božo Repe (SI), dr. Yoshitome Kota (JP), dr. Sanja Petrovic Todosijevic (SRB), dr. Slobodan Markovic (SRB), dr. Ivan Lakovic (MNE). Strokovna sodelavka: mag. Ana Marija Lamut Za znanstveno vsebino tekstov in tocnost podatkov odgovarjajo avtorji. Prav tako morajo poskrbeti za avtorske pravice za objavljeno slikovno in drugo gradivo, v kolikor je to potrebno. Ponatis clankov in slik je mogoc samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zakljucena 31. maja 2023. Prevodi: Furocat Lektura: Aleksandra Repe Naslovnica: Tjaša Krivec Oblikovanje in oprema: Jure Stušek Prelom in tisk: PODOBA d.o.o., Celjska cesta 7, SI-3250 Rogaška Slatina Naklada: 100 izvodov Cena izvoda: 20 € Letna narocnina: 30 € Izdaja: Združenje za promocijo kulturne dedišcine, raziskav in novih tehnologij – Retrospektive Slovenska cesta 9b, SI-1000 Ljubljana, Slovenija info@retrospektive-journal.org www.retrospektive-journal.org ISSN: 2630-3426 (tiskana izdaja) 2670-4013 (spletna izdaja) Kazalo vsebine Razprave 7 Anticni spomenik iz Crnomlja kot simbol fašisticne ideologije 9 Ilinka Todorovski Orel v Trbovljah (1907–1929) 39 Žiga Blaj Upam, da se mi je posrecilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za clovekom dober spomin. Vec pac ne moreš doseci v življenju!« 67 Kratek opis življenjske poti in (plezalnega) življenja Mire Marko Debelak Deržaj s poudarkom na plezanje v Direktni smeri v Špiku in nesreci v Triglavu ter seznamom njenih tur Julija Šuligoj, Peter Mikša Osnovnošolska berila na Primorskem v casu fašizma 115 Anton Arko Zaledje Milj v kolesju svetovne zgodovine: burna leta spreminjanja državnih meja 137 Blaž Ermenc Razvoj fotoreporterske službe na slovenskem na primeru Casopisne hiše Dnevnik 181 Zgodovina in razvoj casopisne hiše Dnevnik s poudarkom na fotoreporterski službi Monika Mocnik Nove tehnologije 255 Podatkovna in prostorska baza prikritih vojnih grobišc v spletnem okolju ArcGIS kot pripomocek za zgodovinsko in geografsko raziskovalno delo 257 Peter Mikša, Barbara Lampic Kontakti avtorjev 277 Razprave Anticni spomenik iz Crnomlja kot simbol fašisticne ideologije The Roman stone monument from Crnomelj as a Symbol of fascist ideology Ilinka Todorovski IZVLECEK V Crnomlju so doslej odkrili dvajset starorimskih spomenikov, ki pricajo o življenju v anticni naselbini na današnjem slovenskem jugovzhodu. Eden med njimi pa pripoveduje še eno zgodbo, in sicer o propadlih fašisticnih sanjah o oživitvi Rimskega imperija pod Mussolinijem. To je nagrobna stela Petronija Pavlijana. Leta 1942 so jo italijanske zasedbene oblasti v Crnomlju uporabile v spominski kompoziciji z vklesano fašisticno parolo Roma Doma (Rim kroti). Ko so jo po italijanski kapitulaciji leta 1943 podrli, je bila poško­dovana tudi stela. Ceprav so jo odvrgli, ni bila za vedno izgubljena. Danes si jo lahko ogledamo v Belokranjskem muzeju Metlika, in sicer kot spomenik rimskega obdobja v tem delu Slovenije, medtem ko obiskovalcem njena vloga simbola fašisticne ideologije ostaja prikrita. Kljucne besede: Nagrobna stela, Petronij Pavlijan, Rimski imperij, Crnomelj, fašisticni spomenik, Roma Doma, italijanska okupacija. ABSTRACT To date twenty Roman stone monuments have been discovered in Crnomelj. They testify about life in an antique colony in the southeast cor­ner of today‘s Slovenia. One of them however tells also the story of a fal­len fascist dream to rebuild the Roman Empire under Mussolini. This is the funerary stele of Petronius Paulianus. In 1942 the Italian occupying autho­rity in Crnomelj used it for constructing stone monument with an engraved fascist slogan Roma Doma (Rome Subdues). Following Italy’s capitulation in 1943, it was demolished. The stele was demaged and thrown away, but it wasn‘t lost. It‘s in display in the Bela krajina Museum in Metlika, where it‘s presented as a reminder of the Roman period in this part of Slovenia. However, it‘s role as a symbol of fascist ideology during the World War II, to visitors remains unknown. Keywords: Funerary stele, Petroniius Pavulianus, Roman Empire, Crnomelj, fascist monument, Roma Doma, Italian occupation. UVOD V lapidariju v dvorišcnih arkadah Belokranjskega muzeja Metlika (BMM) je od leta 1998 na ogled nagrobna stela Petronija Pavlijana in njegove dru­žine. Rimski spomenik z inventarno številko L 23 je tja uvršcen kot pricevalec anticnega obdobja na jugovzhodu Slovenije.1 Obiskovalcu pa ostane prik­rita njegova druga vloga, ki mu je bila namenjena vec stoletij kasneje, med italijansko okupacijo: zasedbene oblasti v Crnomlju so ga leta 1942 upora-bile v propagandne namene, ga vkljucile v kompozicijo s fašisticno parolo Roma Doma (Rim kroti) in ga predstavljale kot dokaz starodavne rimske nadvlade v teh krajih.2 O tem vedo malo in cedalje manj celo domacini, saj je cas popolnoma zabrisal povezave med »rimskim kamnom« v medvoj­nem Crnomlju in anticnim spomenikom v BMM. V clanku bom opisala pot Petronijeve stele od njenega prvega doku­mentiranja konec 19. stoletja, ko je bila še vzidana v grajski mlin v Crnomlju, do danes, ko je uvršcena v muzejsko zbirko kamnitih spomenikov v Metliki. Podrobneje bom obravnavala predvsem njen vmesni postanek, ko je med drugo svetovno vojno na crnomaljskem mestnem trgu opravljala vlogo simbola fašisticne ideologije. FAŠIZACIJA CRNOMLJA 1941–1943 Italijanske zasedbene oblasti so med aprilom 1941 in septembrom 1943 tudi Crnomlju skušale vtisniti italijanski pecat in ga – tako kot druge kraje v novi italijanski provinci Ljubljanski pokrajini – prikrojiti po svoji podobi: na drogovih so visele italijanske zastave, na stavbah in smerokazih so bili itali­janski ali dvojezicni napisi, ulice so dobivale klena italijanska in fašisticna imena, kot so Piazza Vittorio Emanuele III. (Trg Viktorja Emanuela III.), Via Benito Mussolini (Ulica Benita Mussolinija), Via Isonzo (Soška ulica) in 1 Lapidarij, spletna predstavitev Belokranjskega muzeja Metlika. https://belokranjski-muzej.si/post/292004/ lapidarij (dostop: maj 2023). 2 Geslo Roma Doma je bilo izvedeno iz izvirnega poimenovanja glavnega mesta Italije in italijanskega glagola domare, ki pomeni (u)krotiti, (o)brzdati, obvlad(ov)ati, podjarmiti, pokoriti, zadušiti ali premagati. V: Italijansko-slovenski prirocni slovar. Ljubljana:DZS, 1999, 158. Piazzale Littorio (Liktorski trg). Crnomaljske fasade so bile popisane z gra­fiti, kot so L‘Italia é cullo di civilta (Italija je zibelka civilizacije), Vinceremo! (Zmagali bomo!) in Roma Doma.3 Slika 1: Badovinceva hiša na Liktorskem trgu z grafitom L‘Italia é cullo di civilta (Italija je zibelka civilizacije), 1941–1943.4 Parole, ki so poudarjale italijanski znacaj pridobljenih in osvojenih oze­melj, so postale del nacrtne italijanske politike že kmalu po prvi svetovni vojni. Ko so velesile leta 1920 z Rapalsko pogodbo potegnili mejo med Kraljevino Italijo in novo jugoslovansko državo, od Peci nad Ratecami cez Triglav do Reke, je velik del slovenskega narodnostnega ozemlja ostal na italijanski strani. Decembra 1922 je izšel dekret, s katerim so v vsej Julijski Krajini predpisali propagandne napise v italijanšcini. Zlasti pas ob Rapalski meji je bil zato že pred novo vojno popisani z borbenimi parolami fašisticne 3 Postopni italijanizaciji mesta kronološko sledimo v medvojnem dnevniku, ki ga je pisal crnomaljski dav-cni uradnik Ivan Pirnat in ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, Novo mesto (SI ZAL NM, CRN/0024, Ivan Pirnat, Kronika 1941–1943). Pirnat je bil tudi ljubiteljski fotograf, zato mu pripisujejo avtorstvo nepodpisanih medvojnih fotografij, tudi fotografij fašisticnega spomenika. Po italijanski kapitulaciji in vzpostavitvi osvobojenega ozemlja v Beli krajini je postal clan fotosekcije Slovenskega naro­dnoosvobodilnega sveta (SNOS). 4 Avtor fotografije neznan. Vir: FB profil Crnomelj fcasih. Dosegljivo na: https://www.facebook.com/pho­to/?fbid=115885260317489&set=pb.100064871854874.-2207520000 (dostop: junij 2023). ideologije.5 Na eni od hiš v bližini nekdanjega mejnega prehoda v Planini je še danes mogoce prebrati tudi geslo Roma Doma.6 Kratko, rimajoce in udarno parolo Roma Doma pripisujejo Benitu Mussoliniju, zacetniku in vodji italijanskega fašizma, ki je bil na celu itali­janske države od pohoda na Rim leta 1922 do strmoglavljenja poleti 1943. Izrekel jo je po obisku poletnega tabora fašisticnega podmladka v Rimu, 5. septembra 1937.7 Po ogledu gimnasticno-vojaške vaje je mladim udele­žencem sporocil: Danes ste dokazali, da si zaslužite najvišji privilegij in najvišjo cast, ki si jo mora želeti in h kateremu stremi vsak clovek fašisticnega obdobja: nošenje orožja. Preprican sem, da lahko Italija, cesarstvo, fašizem racunajo na vas, na vašo mocno roko, na vašo neomajno vztrajnost, na vaše neustrašno srce. Zapomnite si, Rim kroti!8 Ponovno rojstvo in preporod nekdanjega rimskega imperija je duce razglasil dobro leto pred tem, ob praznovanju dvatisocletnice rojstva prvega rimskega cesarja Avgusta Oktavijana (63 pr. n. š.–14. n. š.). Obletnico je izkoristil za oživljanje anticne ikonografije, prikazovanje imperija kot novodobnega italijanskega ideala in tudi širjenje ideje o sebi kot novem rimskem cesarju. V govoru, ki ga je 9. maja 1936 prenašal radio, je prvic v zgošceni obliki uporabil besednjak novega imperializma – poudarjal je disciplino, energijo mladih, civilizacijsko poslanstvo, kri, orožje, a tudi delav­nost in rodnost, kot izrazite navezave na anticni Rim. Takšna retorika, mito­logija in propaganda so se usidrale v italijansko kolektivno zavest, tlakovale pot novemu kolonializmu in postale pomembno orodje v opravicevanju 5 Ferletic, Andrej. »Propagandni in politicno-propagandni napisi ter grafiti na Primorskem v letih pred, med in po drugi svetovni vojni.« Zgodovinski casopis, 61/1–2 (2007), 115, 117. 6 Zgodovinsko društvo Rapalska meja – Stran o rapalski meji: https://www.rapalskameja.si/planina--pot-5/ (dostop: maj 2023). 7 Opera omnia di Benito Mussolini, vol. XXVIII, Dalla proclamazione dell’impero al viaggio in Germania. 10 Maggio 1936–30. settembre 1937. Firenze: La Fenice, 1959, 243. Dosegljivo na: https://issuu.com/rivista. militare1/docs/opera_omnia_-_vol._28_-_benito_mussolini (dostop: maj 2023). 8 Prav tam. vojaških in osvajalnih akcij. Z njimi naj bi Italijani le širili in obujali rimsko kulturo.9 Med anticnimi simboli, ki so jih oživili, je bil najbolj znan liktorski sveženj (lat. fasces lictoriae, ital. fascio littorio). V starem Rimu je predstavljal moc rimskih uradnikov nad obsojenimi Rimljani. Liktorji, ki so nosili to šibjo seki­rico, so bili gospodarji življenja in smrti. V Mussolinijevi Italiji pa je snop lesenih palic, zvezanih z usnjenimi trakovi in s sekiro v sredini, postal simbol nove ideologije, fašizma. V besedi fascio (butarica) sicer tudi temelji beseda fašizem.10 Slika 2: Napis Roma Doma (Rim kroti) je videti nad oknoma Korenove hiše, ki je prva stavba po mostu desno, 1941–1943.11 9 Passetti, Matteo. »The rebirth of the Empire on the fatal hills of Rome. Imperial mythologies of Italian Fascism«. Dosaier: Ecos imperiales: diálogos sobre la imperio nostalgia,. Revista de Historia Jerónimo Zurita, 99 (2021), 105–130. Dosegljivo na: https://ifc.dpz.es/recursos/publicaciones/39/37/04pasetti.pdf (dostop: maj 2023). 10 Valentina Follo. »The Power of Images in the Age of Mussolini«. Dissertation : University of Pennsylvania, 2013 (Publicly Accessible Penn Dissertations, 858. Dosegljivo na: https://repository.upenn.edu/edissertati­ons/858) (dostop: maj 2023). 11 Hrani Župnija Crnomelj. Vir: FB profil Crnomelj fcasih. Dosegljivo na: https://www.facebook.com/pho­to/?fbid=115884826984199&set=pb.100064871854874.-2207520000 (dostop: junij 2023). Geslo fašisticne imperialne ideologije Roma Doma so Crnomaljci najprej spoznali kot grafit, ki so ga italijanske oblasti dale izpisati na imenitni hiši trgovca Korena – napisan je bil s tako velikimi crkami, da ga je bilo videti že z mosta na vhodu v mesto z viniške strani. Novembra 1942 pa so »samodopadljiv in obenem preteci napis«, kot ga je oznacil zgodovinar Janko Jarc, uporabile na nacin, ki mu ne najdemo pri-mere v kakšnem drugem okupiranem slovenskem kraju: vklesan v kamniti blok je postal središce kamnite spominske kompozicije, ki naj bi z vkljuce­nim anticnim nagrobnikom dokazovala dvatisocletno navzocnost rimske kulture v teh krajih.12 Fotografijo te kamnite kompozicije na robu osrednjega crnomaljskega trga sem prvic videla leta 2014, v posebni spominski prilogi Svobodne misli, ki je izšla ob 70. obletnici prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Crnomlju. Po mnenju avtorja pri-loge, zgodovinarja Janeza Weisa, je zasedbena oblast s takšno uporabo rimskega nagrobnika »nazorno pokazala barbarski odnos do anticne dedišcine«.13 Fašisticni spomenik se je mocno vtisnil v spomin domacinov – ne le kot simbol vojne groze, ampak tudi kot predmet posmeha protiitalijansko nastrojenih Crnomaljcev. Na oba nacina si ga je zapomnila tudi moja stara mama Franciška Senica, ko mi je pripovedovala, da so se iz parole na skri­vaj norcevali: »Roma ni tu doma. Roma bo šla doma.« O njegovi kasnejši usodi mi ni znala povedati drugega, kot da ga po osvoboditvi ni bilo vec.14 12 Jarc, Janko. Crnomelj. Ljubljana: CZDO Komunist, 1981, 10 (neoštevilcena stran). Avtor je netocno zapisal, da se je to zgodilo ob prvem obisku visokega komisarja Emilia Graziolija v Crnomlju, poleti 1941. Napako je pojasnil leta 1983. V:Jarc, Janko. »Roma Doma, pricevanje iz NOB.« Dolenjski list, 9. junij 1983, 38. 13 Weiss, Janez. »Temelj našemu narodu, Memento ob 70-letnici zasedanja SNOS v Crnomlju 19.–20. februarja 1944«; Priloga k reviji Svobodna misel, 1 (2014), 7. Fotografija je bila kasneje veckrat objavljena tudi na FB profilu Crnomelj fcasih, odprtem novembra 2020, na katerem domacini razpravljajo o crnomaljski preteklosti in objavljajo starejše dokumente in fotografije. 14 Vec o njenih spominih na medvojni Crnomelj glej: Todorovski, Ilinka. »Franciška Senica, gospodinja iz Crnomlja.« V: Osebnosti druge svetovne vojne. Življenja in dela, ur. Mateja Ratej, 231–250. Ljubljana: Založba ZRC, 2023. Slika 3: Fašisticna kompozicija s Petronijevo stelo in vklesanim geslom Roma Doma, 1942–1943.15 Slika 4 : Petronijeva stela v lapidariju Belokranjskega muzeja Metlika, 2023.16 15 Avtor fotografije neznan. Izvirnik hrani Tone Dernovšcek. V: Weiss, »Temelj našemu narodu«, 7. 16 Fotografija: Ilinka Todorovski. Ko sem pred dvema letoma iz nekega zapisa na družbenih omrežjih razbrala, da se je anticni nagrobnik, uporabljen v fašisticni kompoziciji, ohranil in da po italijanski kapitulaciji ni bil unicen, me je poizvedovanje kmalu pripeljalo do lapidarija BMM, kjer Petronijeva stela stoji v družbi drugih kamnitih spomenikov iz Bele krajine. Prelomljen in vnovic sestavljen kamniti blok z latinskim napisom in obrisi cloveških figur je na razlagalni tabli opisan kot rimski nagrobnik iz 2. ali 3. st. n. št., izdelan iz lokalnega materiala, verjetno v klesarski delavnici v Crnomlju ali bližini. Izvor: rimska naselbina na Lockem okljuku.17 ANTICNI CRNOMELJ IN RIMSKI SPOMENIKI Obmocje današnjega Crnomlja in belokranjske kotline je bilo rimskemu cesarstvu prikljuceno konec 1. stoletja pr. n. št.18 Postalo je del province Panonija in znotraj nje najverjetneje del municipija Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Prva in dalec najvecja latinska kolonija na širšem obmocju Crnomlja je zrasla na recnem okljuku pri Loki, ki ga obliva Doblicica. Od tam je bila v negotovih casih pozne antike (3.–6. stoletje n. š.) preseljena na pomol nad sotocjem Lahinje in Doblicice, na obmocje današnjega mestnega jedra. Ko so naselbino opasali z visokim obzidjem, je nastala pomembna rimska utrdba, ki je varovala severni del poti iz Panonije v Kvarner. Tako je bilo vse do 6. stoletja, ko je bila popolnoma unicena med prodorom Avarov in njim podrejenih Slovanov. O tej rimski utrdbi ni bilo zna­nega nic do leta 1988, ko so med arheološkimi izkopavanji nepricakovano naleteli na obzidje.19 Že vse od konca 19. stoletja, ko se je tudi na Kranjskem razmahnilo arheološko zanimanje za preteklost, pa so v Crnomlju vedeli za prvotno naselbino Na Lockem okljuku in bližnjo rimsko nekropolo. Prve anticne napisne kamne, ki so bili uporabljeni kot gradbeni material oz. spo­lije, so evidentirali leta 1888. Odtlej jih je bilo v Crnomlju dokumentiranih 17 Lapidarij, spletna predstavitev in napis na razlagalni tabli. 18 Šašel, Jaro. »K rimskim napisom v Beli krajini.« Arheološki vestnik, 35 (1985), 325. Dosegljivo na: https://ojs. zrc-sazu.si/av/article/view/9180 (dostop: julij 2023). 19 Povzeto po: Mason, Phil. »Arheološka podoba Crnomlja.« V: Crnomaljski zbornik. Zbornik historicnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Crnomlja kot mesta, ur. Janez Weiss, 49–74. Crnomelj: Obcina Crnomelj, 2008. dvajset, zadnji leta 2021.20 Vec jih je ostalo vzidanih tam, kjer so jih odkrili (grad, farna cerkev in cerkvica sv. Duha), nekaj najlepših primerkov hrani Narodni muzej Slovenije (NMS), trije so v BMM, šest jih je razstavljenih v notranjih hodnikih crnomaljskega gradu.21 Latinski napisi na kamnitih spomenikih oz. epigrafi (iz gr. epigrafé) so bili ena najvidnejših znacilnosti anticne kulture v deželah, ki so jih osvo­jili Rimljani. Najvec se je ohranilo nagrobnikov, saj jih je bilo tudi najvec. Epigrafiki lahko iz zapisanih imen pokojnika, njegovih družinskih clanov, družbenega položaja, vcasih tudi starosti in službe, ki jo je opravljal, iz nacina izdelave in leta, ko je nagrobnik nastal, rekonstruirajo tudi prebi­valstveno sliko in družbena razmerja na nekem obmocju, mdr. kdo ga je poseljeval in v katerem obdobju rimskega imperija.22 Epigrafska študija, v kateri je arheolog Jaro Šašel leta 1985 analiziral imena na dotlej znanih rimskih spomenikih v Beli krajini, je pokazala, da je na tem obmocju živel sloj socialno preprostih, a zanesljivih rimskih družin. Prvi rimski prebivalci so za nekaj vplivnih italskih rodbin, pretežno iz Akvileje (Ogleja), opravljali gospodarske in financne posle.23 Vidna posebnost belo­kranjskih spomenikov sta motivika (vecje število upodobljenih oseb, prikaz žrtvenikov in žrtvenih prizorov) in rustikalna izvedba, ki kažeta na tesnejšo navezanost tako na balkanski kot dolenjski prostor.24 Številne rimske kamne so v kasnejših zgodovinskih obdobjih reciklirali in uporabili pri gradnji, zato nam niso vec dostopni ali pa se razkrijejo le še 20 Lovenjak, Milan. Neviodunum, Inscriptiones Latinae Sloveniae 1. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1998, 281–329. V ta epigrafski korpus (ILSI 1) je vkljucenih 176 spomenikov iz Bele krajine, med njimi 18 iz Crnomlja. Slednjim sem prištela Jupitrovo aro, odkrito na nabrežju Lahinje leta 2015. Glej: Weiss, Janez in Lucija Grahek. , Grahek, Lucija. »[Spomenik] 20, EŠD 9257« V:, Varstvo spomenikov, Porocila, 50–51. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dedišcino, 2016, 43–44. In poznoanticni kamen, ki so ga odkrili ob prenovi zvonika župne cerkve leta 2021 (epigrafske ugotovitve o njem še niso publicirane). 21 Lovenjak, Milan. »Rimski nagrobniki iz Crnomlja.« V: Crnomaljski zbornik. Zbornik historicnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Crnomlja kot mesta, ur. Janez Weiss, 75–100. Crnomelj: Obcina Crnomelj, 2008. Jupitrovo aro so takoj po odkritju leta 2015 prepeljali v BMM, zadnji odkriti anticni spomenik je ostal vzidan v vznožje cerkvenega zvonika, kjer so ga tudi ustrezno zašcitili. 22 Robert Matijašic. Uvod u latinsku epigrafiju. Pula: Filozofski fakultet u Puli, 2022, 74–75. 23 Šašel, »K rimskim«, 326. 24 Lovenjak, »Rimski nagrobniki«, 95–96. redko, ob prenovah in gradbenih posegih. Vsako novo odkritje in vsak ohra­njen spomenik pa je pomemben vir za preucevanje zgodovine našega prostora v rimski dobi. Prvega so v Crnomlju dokumentirali leta 1888, ko je bil še uporabljen kot spolija v grajskem mlinu na Lahinji. To je bil prav nagrobnik Petronija Pavlijana, ki so ga med drugo svetovno vojno v propa­gandne in ideološke namene uporabili fašisti.25 PETRONIJEVA STELA V GRAJSKEM MLINU Mlin z jezom na Lahinji blizu crnomaljskega gradu je bil prvic omenjen leta 1381 in so ga v naslednjih stoletjih velikokrat prenovili.26 Anticno stelo so v njegov zunanji zid vgradili v 19. stoletju.27 Pripeljali so jo iz bližnjega nase­lja Loka, kjer je bila nekropola nekdanje rimske naselbine; to je bila tudi prvotna lokacija drugih rimskih spomenikov, ki so jih uporabili v prenovah crnomaljskih cerkva, staroveškega obzidja, gradu in zasebnih hiš.28 Prva omemba Petronijeve stele, vzidane v grajski mlin, je iz leta 1887, ko je nanjo opozoril starinokop iz Krškega Jernej Pecnik.29 Takrat je mlin naje­mal Josip Doltar, vzpenjajoci se belokranjski podjetnik, ki je že takrat, pred­vsem pa pred prvo svetovno vojno, sodeloval v številnih gradbenih in poli­ticnih podvigih v mestu.30 Ko je leta 1888 tik ob farni cerkvi gradil novo ljudsko šolo, so tam naleteli na vec skeletnih staroslovanskih grobov.31 Tega leta je Crnomelj obiskal Karl Dežman, tedanji ravnatelj Kranjskega dežel­ 25 Petronijeva stela je evidentirana v naslednjih korpusih latinskih napisov: CIL 3, 10825; AIJ 490; ILSI 1, 161. 26 Ksenija Khalil. Tako lepo je dišalo po kruhu. Pridelovanje žit, mletje in preskrba s kruhom v 19. in 20. stoletju v Crnomlju. Crnomelj: samozaložba, 2011, 101. 27 Lovenjak, »Rimski nagrobniki«, 85. 28 Prav tam, 95–96. 29 Prav tam, 76. 30 Todorovski, Ilinka. Josip Doltar in Crnomelj. Crnomaljski mlinar, žagar, livar in župan ter spreminjanje mesta med letoma 1880 in 1930. Crnomelj: Mestna muzejska zbirka, 2021. 31 Na tem obmocju so do leta 2019 odkrili prek 400 srednjeveških in novoveških grobov, med njimi nekaj staroslovanskih. Glej: Porocilo o arheoloških izkopavanjih pri cerkvi sv. Petra v Crnomlju. https://www.skupi­nastik.si/arheoloska-izkopavanja-pri-cerkvi-sv-petra-v-crnomlju/. (dostop: maj 2023). nega muzeja, predhodnika današnjega NMS. Po ogledu rimske stele v grajskem mlinu jo je dal fotografirati Johannu Stalzerju iz Novega mesta.32 Slika 5 : Prva fotografija Petronijeve stele, ko je še bila vzidana v grajski mlin na Lahinji, 1888.33 Dve leti pozneje je dunajski epigrafik Anton Premerstein napis na Petronijevem nagrobniku prvic objavil v strokovni lite-raturi, in sicer v korpusu latinskih napi­sov na obmocju današnje Slovenije (CIL 3, 10285).34 Spomenik in latinski napis je kasneje podrobneje epigrafsko preucil in opisal zgodovinar Milan Lovenjak (ILSI 1, 161).35 Petronijev nagrobnik je izdelan iz lokalnega apnenca, visok 140 cm, širok 55 cm in debel 30 cm. Zgornji del je oblikovan kot hiša, v katero so v dveh vrstah vklesane podobe sedmih družinskih clanov: v zgornji vrsti sta bra-data moška s svitkom v rokah, med njima pa ženski z domacim pokrivalom, ki objemata otrocica na sredini; v spodnji vrsti je levo stojeci decek v tuniki, ob njem pa moški s svitkom in dve ženski z domacim pokrivalom, med katerima je ponovno majhen otrok. Pod portreti je upodobljena trinožna 32 Lovenjak, »Rimski nagrobniki«, 76, 85. Fotografijo hrani NMS. 33 Vir: Arhiv Arheološkega oddelka NMS, inv. št. 254. 34 Lovenjak, »Rimski nagrobniki«, 76. Napis na Petronijevi steli in še trije crnomaljski epigrafi so bili obja­vljeni leta 1893,v suplementih k CIL 3. 35 Lovenjak, Neviodunum, 309–311. V tem clanku povzemamo Lovenjakov opis stele in transkripcijo napisa iz njegovega kataloga crnomaljskih rimskih spomenikov (Lovenjak, »Rimski nagrobniki«, 85–87.) žrtvena miza s tremi posodami. Vrh nagrobnika z zatrepom (streha »hiše«) je mocno poškodovan, vendar so razvidni konjenik in dve živali, iz cesar je sklepati, da gre za lovski prizor. Na levi stranski ploskvi so upodobljeni ženska, otroci in žival, verjetno merjasec. Na poškodovani napisni plošci v spodnjem delu so ohranjene in dobro vidne naslednje crke: D(is) M(anibus) Pet(ronius) Paullian(us) Pet(ronio) Veriano (filio) obito an(n)or(um) V et Apul[eio?] et Rufi-[no?] o[bito ann]orum [---] I [---] Božanskim Manom. Petronij Pavlijan Petroniju Verijanu (sinu), umrlemu v starosti 5 let, in (Petroniju) Apuleju (?) in (Petroniju) Rufinu (?) umrlima v starosti ... Prevod v slovenski jezik [] Domnevno besedilo, ki je bilo uniceno. () Dopolnilo skrajšane besede. Gre za enega tistih anticnih spomenikov iz Crnomlja, ki združuje vse posebnosti belokranjske epigrafske in kamnoseške prakse iz rimskega obdobja. Stela postane fašisticni spomenik Nagrobnik, ki ga je rimski državljan Petronij Pavlijan v casu rimskega imperija postavil sebi in svoji družini v nekropoli v Loki pri Crnomlju, in je od 19. stoletja opravljal vlogo spolije v grajskem mlinu, je med drugo svetovno vojno dobil novo vlogo: postal je nosilni clen fašisticnega spomenika in sim-bol fašisticne ideologije. Zgodilo se je jeseni 1942, ko je italijanski zasedbeni oblasti v Crnomlju prišel prav ne le kot živ dokaz, da je rimska kultura v te kraje prvic prodrla že pred dva tisoc leti, ampak tudi kot obliž za vojaški poraz, ki so ga utrpeli dva meseca prej. Poletje 1942 sta v Beli krajini zaznamovala roška ofenziva, ki je do konca razgalila okupatorjevo brutalnost, in povracilna partizanska akcija pri Kvasici, ki je omajala mit o nepremagljivosti italijanske vojske. Med ofen­zivo so Italijani požgali na desetine belokranjskih domacij in v koncentra­cijska taborišca, predvsem na Rab, odvedli 1336 Belokranjcev, tudi matere z otroki, nosecnice in starce.36 Ob cesti med Crnomljem in Vinico, nedalec od Kvasice, pa se je 22. septembra odvila najvecja bitka na italijanskem okupacijskem ozemlju dotlej. V zasedi hrvaških partizanov je padlo vec kot 60 pripadnikov pehotnega polka Como divizije Isonzo, 56 jih je bilo ranjenih, medtem ko je imela partizanska stran tri žrtve.37 Po tem porazu so zasedbene oblasti na širšem crnomaljskem obmocju poostrile nadzor in varnostne ukrepe ter okrepile propagando. Prizadevanja za povrnitev ugleda med domacini in dvig morale med vojaki so vrhunec dosegla 22. novembra, ko je »ta najoddaljenejši kot domovine« obiskal visoki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli, v spremstvu komandanta divizije Isonzo, generala Alessandra Maccaria.38 Z odra na osrednjem mestnem trgu, ki se je tedaj po italijanskem kralju imenoval Piazza Vittorio Emanuele III., je Grazioli Crnomaljcem sporocil, da se morajo pokazati vredni tega, kar je Italija prinesla slovenskemu ljudstvu. 36 SI AS (Arhiv Republike Slovenije), 1790, Okrajno glavarstvo Crnomelj, F 143, Mesecno porocilo voja­škega referenta o interniranih civilistih za december 1942. Najvecja italijanska operacija za unicenje upor­niškega gibanja, t. i. roška ofenziva, se je zacela 16. julija 1942 in koncala z zakljucnimi boji 5. novembra na Gorjancih. V mestu Crnomelj so aretacije družin banditov potekale na god sv. Ane, 26. julija. Vec o internaci­jah Crnomaljcev glej: Todorovski, »Franciška Senica«, 238–239. 37 Janez Weiss. »Povedal je tovarišem, da dobro zna, da bo padel«, Memento ob 80-letnici bitke pri Kvasici in Nerajcu 22. septembra 1942. Crnomelj: Mestna muzejska zbirka, 2022, 32, 35. 38 O dogodku so porocali vsi tedanji dnevniki: Slovenec, Slovenski dnevnik, Jutro (24. novembra 1942), Družinski tednik, (26. novembra 1942), Prima linea, (28. novembra 1942). Slika 6 : Obisk Emilia Graziolija v Crnomlju, 22. novembra 1942. Levo od komende je park, kjer so odkrili »rimski kamen«.39 Kot minimum, ki ga »lahko zahteva velik zmagovit narod od prebivalstva tega ozemlja«, je visoki komisar navedel lojalnost in spoštovanje do aktu­alnih oblasti.40 V nadaljevanju govora je Belokranjcem napovedal mirno prihodnost šele, ko bodo sami opravili z nasprotno propagando. Da so ji nekateri nasedli, je bilo po njegovem presenetljivo, saj bi »samo slepci lahko verjeli, da bi pešcica komunistov lahko ogrožala fašisticni imperij na tem ozemlju«.41 Obsodil je »zahrbten in izdajski napad« na italijanske vojake, ki so bili »širokogrudni v pomoci in razumevanju do slovenskega prebival­stva«.42 Besedo je dobil tudi župnik Pavlin Bitnar, ki je komisarja prosil, naj bodo milostni do nedolžnih, ki trpijo v internaciji. Domacini pa so ob teh 39 Vir: Prima linea, 7. december 1942, 7. 40 Clanek z enako vsebino, a z razlicnima naslovoma 24. novembra 1942 v Slovencu (»Ljudstvo Bele Krajine je izreklo prisrcno zahvalo Vis. komisarju za uspešno delavnost v vseh panogah«) in Slovenskem domu (»Ljudstvo Bele Krajine je prisrcno sprejelo Vis. komisarja in mu dokazalo hvaležnost ter zatrdilo zvestobo«). 41 Prav tam. 42 Prav tam. besedah zajokali.43 Program se je koncal streljaj od govorniškega odra, v parku ob komendi, nedalec od posojilnice, kjer so Grazioliju v cast odkrili »rimski kamen, kulturnozgodovinski spomenik«: »Je to star rimski nagrobnik, ki so ga našli v strugi Lahinje, ki tako zgovorno prica, kako zgodaj je že prodrla rimska kultura v te kraje. Ob kamnu je postavljen kamnit stebric z napisom „Roma doma“.«44 Po ogledu anticnega spomenika se je Grazioli odpravil na novo vojaško pokopališce, kjer se je poklonil spominu na padle italijanske vojake. Pokopališce za žrtve bitke pri Kvasici so uredili prav tam, kjer je nekoc stala prva rimska naselbina – na Lockem okljuku. Slika 7: Italijansko vojaško pokopališce na Lockem okljuku, leta 1942. Uredili so ga na obmocju, kjer je v 1. stoletju n. št. stala prva rimska naselbina na obmocju Crnomlja.45 Med obiskom Crnomlja si je visoki komisar Ljubljanske province ogledal še, kaj vse so »v tem delu rimske države« izvedli z javnimi deli. Peljali so 43 SI ZAL NM CRN/0024, Pirnat, str. 14, vpis za 22. november 1942. 44 Slovenec in Slovenski dom, 24. novembra 1942. V ostalih casopisnih porocilih o Graziolijevem obisku v Crnomlju »rimski kamen« ni omenjen. 45 Avtor fotografije neznan. Izvirnik hrani Tone Dernovšcek. Vir: Weiss, Povedal je tovarišem, 41. ga h karabinjerski in cestarski hiši ter v dva polepšana mestna predela, v Vio Isonzo v mestnem jedru in Piazzale Littorio pri nekdanjem sokolskem domu.46 Kar so mu razkazali in o cemer je tisk vzneseno porocal kot o veli­kih pridobitvah za Crnomaljce, je medvojni kronist Pirnat opisal kot veliko pretiravanje, ki je imelo komaj kaj zveze z resnicnostjo: »V resnici je bila le ena hiša dogotovljena, katero je bivša Jugoslavija vzdignila za eno nad­stropje – žandarmerijska kasarna. Tudi cesto zadaj za mešcansko šolo je zgradila bivša Jugoslavija. Javna dela: prostor med trgom in posojilnico je nasajen s kanadskimi topoli, rimski kamni prinešeni izpod Flekovega mlina pred kapelico.«47 Ta Pirnatov zapis, ki je nastal kot komentar casopisnih porocil iz Crnomlja, je tudi edina pisna sled o tem, kako je nastajal fašisticni spomenik. Iz njega lahko razberemo, da so prenos izvedli v okviru javnih del, v katera so bili vkljuceni brezposelni domacini, in da z recnega obrežja pri grajskem mlinu na osrednji mestni trg niso prenesli samo anticne stele, ampak vec rimskih kamnov. Ta podatek se sklada z videzom spominske kompozicije, kot je raz­vidna iz petih ohranjenih fotografij, ki smo jih uspeli najti.48 Samo sklepamo pa lahko, ali so prav takrat in s tem namenom iz grajskega mlina izzidali Petronijevo stelo in kje natanko so bili pred tem ostali rimski kamni, ali so jih morda dvignili izpod jezu, kjer so že prej našli anticne nagrobnike.49 Prav tako ne vemo, ali so domacine v okviru javnih del angažirali tudi za posta­vitev kompozicije in vklesanje parole Roma Doma ter kako je potekal pre-nos oziroma dvig. Ceprav je mlin stal le streljaj od mestnega trga, nedalec od gradu, ju je loceval visoki, strmi breg z obzidjem in kamnito ograjo. Novi 46 Povzeto po Slovencu, Jutru in Slovenskem domu, 24. novembra 1942. 47 SI ZAL NM CRN/0024, Pirnat, str. 15, vpis za 29. november 1942. Na podlagi te zabeležke so kasneje napacno sklepali, da so spominsko kompozicijo odkrili nekaj dni kasneje, kot se je to dejansko zgodilo. Glej : Jarc, »Roma Doma«; Grajski mlin je konec 19. stoletja kupil Julij Flek, zato se ga je prijelo ime Flekov mlin. Podrli so ga leta 2002. V: Khalil, Tako lepo, 128. 48 Po ena fotografija je objavljena ob Jarcevem clanku »Roma Doma ter v Weissovih publikacijah Povedal je tovarišem, 42 in »Temelj našemu narodu«, 7. Tri so objavljene ob clanku: Brešcak, Danilo. »[Spomenik] 17, EŠD 87«, Varstvo spomenikov: porocila, 48 (2013), 51–54. Slednje hranijo v arhivu Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Obmocna enota Novo mesto (ZVKDS). 49 Po zadnjih raziskavah bi bilo pod jezom lahko še vec anticnih kamnov. Glej: Andrej Gaspari, Miran Eric, »Zacetne raziskave arheološkega najdišca v strugi Lahinje pri Flekovem mlinu v Crnomlju.« V: Potopljena preteklost, 369–378. Radovljica : Didakta, 2012. V clanku je objavljena tudi fotografija dviga enega od nag-robnikov iz struge l. 1906, ki jo hrani Arhiv NMS. podporni zid so postavili ob gradnji posojilnice in širitvi trga konec 19. stole-tja, ko so na promenadi med komendo in suhim mostom tudi zgradili kape­lico, omenjeno v Pirnatovem zapisu.50 Slika 8 : Na fotografiji, posneti s crnomaljskega gradu, je pod kapelico in kamnito ograjo ob robu parka s fašisticnim spomenikom videti streho Flekovega mlina in reko Lahinjo.51 Glede fašisticne spominske kompozicije je arheolog Danilo Brešcak na podlagi fotografij ugotovil, da jo je sestavljalo sedem kamnitih in betonskih blokov.52 Osnova so bili trije kvadratni betonski podstavki razlicnih velikosti, na katerih je stal masiven kamnit blok. Nanj so bili položeni trije kamni: Petronijeva stela ter prelomljen in ponovno sestavljen kvader, ki je imel na stranski ploskvi s tiskanimi crkami vklesano geslo Roma doma. V notranji kot med te kamne je bil – verjetno zaradi statike – postavljen še eden, ki na fotografijah deluje kot vlit betonski blok. Na kvadru z vklesano fašisticno parolo je na dveh fotografijah tudi s sprednje strani videti reliefe in obrise crke, vendar ne dovolj razlocno, da bi lahko z gotovostjo trdili, da je bil 50 Todorovski, Josip Doltar, 66. 51 Avtor neznan. Vir: Arhiv ZVKDS, inv. št. 123. 52 Brešcak, »[Spomenik] 17«, 51–54. tudi to anticni nagrobnik. Ker je bil po italijanski okupaciji unicen, koncnega odgovora verjetno ne bo mogoce najti. Kup kamenja po umiku okupatorjev Brisanje fašisticnih sledi v Crnomlju se je zacelo še pod zasedbeno oblastjo, takoj po padcu fašisticnega režima in Mussolinijevi odvedbi v zapor – kar se je zgodilo 26. julija 1943, prav na dan, ko so se Crnomaljci na skrivaj spominjali žalostne obletnice množicnih internacij. Do takrat se je vecina interniranih žensk in otrok že vrnila iz italijanskih taborišc. Doma pa se je zanje zacela nova kalvarija – životarjenje od milošcine, saj so jih doma pricakale izropane ali požgane hiše, neobdelane njive, izpraznjene kašce in hlevi.53 Slika 9: Trg Viktorja Emanuela III., s parkom, posojilniško stavbo (na kateri je dvojezicni napis Casa di credito – Posojilnica) in mladimi olistanimi kanadskimi topoli, ki so jih leta 1942 zasadili v okviru javnih del, 1943.54 53 SI AS 1790, Okrajno glavarstvo Crnomelj, F 148, seznami pogorelih hiš, pozivi k zbiranju pomoci za nek­danje internirance in evidenca razdeljenih podpor (april–avgust 1943). O stiskah se je avtorica med letoma 2022 in 2023 pogovarjala z 11 interniranci iz Crnomlja in Metlike, ki so bili takrat še otroci. 54 Avtor neznan. Izvirnik hrani Tone Dernovšcek. V: Weiss, Povedal je tovarišem, 42. Ob novici o Mussolinijevi aretaciji se je civilno in vojaško vodstvo v Crnomlju zavilo v molk, navadni vojaki pa so proslavljali ducejev padec. Na cesto so prinesli njegovo sliko, vanjo zabadali bajonete in jo zažgali.55 Po uvodni zmedenosti je bila izdana uredba, da se »ukinejo crne srajce, liktorski svežnji, rimski pozdrav, simboli, znaki, traki in znaki za fašisticne zasluge, zastave, prapori, zastavice, nazivi, gesla, himne, koracnice, liki, razglasi, stenski napisi«. 56 Po Crnomlju so prebelili fašisticne parole, odstra­nili napise fašisticnih organizacij ter vec ulicnih oznak, denimo z Liktorskega trga, in sežigali dokumente.57 Poldrugi mesec pozneje, 8. septembra 1943, je Italija kapitulirala. Naslednji dan so se iz Crnomlja valile kolone italijan­skih uradnikov, castnikov in vojakov, med katere se je pomešalo tudi nekaj domobrancev in drugih domacih podpornikov, med njimi župnik Bitnar. V Crnomelj pa so ob vsesplošnem vriskanju in veselju vkorakali partizani.58 Cez nekaj mesecev je mesto postalo središce svobodnega ozemlja, kjer je 19. februarja 1944 prvic zasedal SNOS, vrhovni predstavniški in zakonodajni organ slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja, in kjer so se postavljali kulturni in politicni temelji nove države, družbe in gospodarstva.59 Prvo pisno sled o tem, kakšna usoda je takrat doletela fašisticni spome­nik, najdemo v casopisnem clanku, ki pa je nastal štiri desetletja po italijanski vdaji in prestopu na zavezniško stran, leta 1983.60 Napisal ga je v Crnomlju rojeni zgodovinar Janko Jarc, ki se je po vrnitvi iz internacije v taborišcu Gonars pridružil partizanom in bil od leta 1944 arhivar Znanstvenega inšti­tuta pri Predsedstvu SNOS.61 Jarc je pobudo za postavitev spominske kom­pozicije pripisal crnomaljskemu okrajnemu komisarju Emiliu Cassanegi. S tem ko so vanjo vklesali parolo Roma Doma, naj bi želel izpricati, da Rim tudi v tedanjem casu »kroti nepokorne in velica svojo zmago nad njimi«. Po 55 Lojze Jože Žabkar. Izpovedi. Ljubljana: Križniški priorat, 1991, 87. 56 ZAL NM CRN/24_01 Pirnat, str. 32, vpis za 29. julij 1942. 57 ZAL NM CRN/24_01 Pirnat, str. 32, vpis za 29. julij in 2. in 3. avgust 1942. 58 Prav tam, 35; vpis za 8., 9. in 10. september 1942; Žabkar, Izpovedi, 95. 59 Vec o tem glej Weiss, »Temelj našemu narodu«. 60 Jarc, »Roma Doma«. 61 Bacer, Karel. »JARC, Janko (1903-1995)«. Obrazi slovenskih pokrajin. Spletni biografski leksikon. Mestna knjižnica Kranj, 2020. Dosegljivo na: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/jarc-janko/ (dostop: maj 2023). Jarcevih besedah takšno prepricanje ne bi moglo biti dlje od resnice, saj je v »ukroceni« Beli krajini zacelo spet grmeti le štiri dni po Graziolijevem obisku v Crnomlju, ko so »premagani partizani« v silovitem napadu zavzeli in porušili belogardisticno postojanko na Suhorju.62 »In ko sem sredi novembra 1943 prišel v Crnomelj, ni bilo o «znamenju zmage» skoraj nobenega sledu vec. Le ob zunanji steni Laknerjevega salona je bil kup zdrobljenega kamenja, med katerimi sem videl nekaj fragmentov rimskega nagrobnika. Cez cas pa je izginil tudi ta kup.«63 Jarcev zapis, da od spomenika ni ostalo nic, je cez dva meseca, avgu­sta 1983, v Dolenjskem listu popravil metliški zgodovinar in muzealec Jože Dular. Sporocil je, da Petronijeva nagrobna stela ni izgubljena, da je bila do leta 1952 v Crnomlju, potem pa so jo prenesli v Metliko: Kamen z vklesanim napisom ROMA DOMA (Rim kroti, oziroma pokori), ki so ga bili izklesali in postavili italijanski okupatorji, so Crnomaljci takoj po kapitulaciji Italije v septembru 1943 razbili, medtem ko so drugemu kamnu, rimskemu nag-robniku, prizanesli. Zanimivo je, da so mešcani kljub vojnemu casu dobro locili, kaj so ostanki njihove kulturne dedišcine in kaj je vsiljena fašisticna kultura.64 Nejasno pa ostaja, ali je bila Petronijeva stela edini rimski kamen, vklju-cen v kompozicijo. S fotografij fašisticnega spomenika, Pirnatove kronike in Jarceve zabeležke o anticnih fragmentih na kupu kamenja je mogoce skle­pati, da bi bili rimskega izvora lahko tudi podstavek kompozicije, kamniti kvader z vklesano parolo in prilegajoci blok pod njim. Nagrobnik naposled v muzeju Preden so Petronijev nagrobnik prenesli iz Crnomlja v Metliko, kjer so takoj po osvoboditvi zaceli uresnicevati predvojno zamisel o belokranj­skem muzeju, je minilo še skoraj desetletje. To etapo v potovanju anticnega 62 Jarc, »Roma Doma«. 63 Prav tam. Laknerjev salon je bil gostinski lokal v prizidku h grajski stavbi v središcu mesta, nasproti parka s fašisticno kompozicijo. 64 Dular, Jože. »Rimski nagrobnik je v muzeju.« Dolenjski list, 4. avgust 1983, 20. spomenika na kraj današnje hrambe je Dular, eden pobudnikov in ocetov BMM, opisal takole: Ta nagrobnik, ki je bil že prej poškodovan in prelomljen, je po zadnji vojni vec let stal v spodnjem hodniku crnomaljske gimnazije (prejšnje mešcanske šole) pod Sadežem. Od tod ga je uprava Belokranjskega muzeja spomladi 1952 prepe­ljala v Metliko v novo osnovani arheološki oddelek, ki je bil 25. maja istega leta odprt v nekdanji Martinovi cerkvi.65 Kdaj natanko je bila nagrobna stela poškodovana in prelomljena, ni popolnoma jasno. Ko je bila vkljucena v kompozicijo, je bila še cela in je imela enak videz kot leta 1888, ko so jo prvic fotografirali. Poškodovana je torej morala biti po italijanski kapitulaciji, bodisi med podiranjem spome­nika bodisi med prenašanjem ostankov na kup kamenja za crnomaljskim gradom. Z najstarejše fotografije prelomljenega rimskega nagrobnika ni mogoce razbrati, kdaj in kje natanko je nastala.66 Prav tako se niso ohranili podatki o tem, kdaj in na cigavo pobudo so nagrobnik prenesli v gimna­zijsko stavbo pod Sadežem, ali je imel pred tem še kakšen postanek, kako je bilo zanj poskrbljeno na šolskem hodniku in kako je potekal prevoz v Metliko. 65 Prav tam. Prejšnja mešcanska šola je stavba nasproti današnje OŠ Mirana Jarca, današnja Knjižnica Crnomelj. 66 Zapušcina Ivana Pirnata, fototeka BMM, list 18, fotografija 3. 67 Prav tam. Cerkvica sv. Martina, kamor so jo prepeljali, je bila pred vojno predvi­dena za muzejski prostor, vendar so med okupacijo vanjo zaceli shranjevati deske in seno, zato bi jo bilo treba najprej prenoviti in za prenovo pridobiti dodaten denar.68 Prizadevanja so potekala pod okriljem Belokranjskega muzejskega društva, ki je prevzelo tudi spomeniško-varstveno vlogo in poskrbelo, da so v Metliko zaceli iz vse Bele krajine prinašati arheološko in etnološko gradivo. Leta 1954 so mu metliške mestne oblasti v uporabo pre-dale grajsko stavbo, po tem, ko so iz nje izselili dijaški internat. Še isto leto so tja zaceli seliti vse zbirke, ki so bile pred tem posejane v razlicnih stavbah v Metliki. Arheološko zbirko in vecino lapidarnih spomenikov so iz Martinove cerkvice v muzej prenesli leta 1961.69 Petronijeva stela pa je na to selitev morala pocakati še dobra tri desetletja, do naslednje prenove muzeja leta 1998.70 Od takrat stoji v lapidariju, pod grajskimi arkadami. SKLEP Nagrobna stela Petronija Pavlijana s konca 2. ali 3. st. n. š. je edini anticni kamen iz Crnomlja in verjetno tudi iz Slovenije, ki na dolgi poti od nekdanje starorimske nekropole ni bil uporabljen samo kot spolija oz. gradbeni mate­rial, ampak tudi kot simbol fašisticne ideologije med drugo svetovno vojno. Clanek opisuje unikatno vlogo Petronijeve stele, ki prica tako o propadlem poskusu fašisticnega režima, da bi oživil Rimski imperij, kot o razburkani belokranjski zgodovini in porazu okupacijskih oblasti. Ta vloga je slabo znana tako med domacini kot v zgodovinskih krogih, kakor med obiskovalci BMM, kjer je stela razstavljena. Škoda bi bilo, ce bi utonila v pozabo. 68 Dular, Jože. »V Metliki bodo v cetrtek odprli Arheološki oddelek Belokranjskega muzeja.« Dolenjski list, 25. april 1952, 14. 69 Dular, Jože. »Dvajset let Belokranjskega muzejskega društva.« Dolenjski razgledi, priloga Dolenjskega lista, 14. maj 1970, 15–16. 70 Brešcak, »[Spomenik] 17«, 54. LITERATURA IN VIRI Arhivski viri Arhiv Slovenije, SI AS 1790, Okrajno glavarstvo Crnomelj, 1941–1943, F 143 in F 148. Zgodovinski arhiv Slovenije, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, Novo mesto, SI ZAL NM CRN/0024, Pirnat Ivan (1895–1976), Kronika 1941–1943. Arhiv Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, foto inv. št. 254. Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Obmocna enota Novo mesto, foto inv. št. 128. Belokranjski muzej Metlika, fototeka, zapušcina Ivana Pirnata, list 18, slika 3. Monografije Khalil, Ksenija. Tako lepo je dišalo po kruhu : pridelovanje žit, mletje in preskrba s kruhom v 19. in 20. stoletju v Crnomlju. Crnomelj : samozaložba, 2011. Jarc, Janko. Crnomelj. Ljubljana : CZDO Komunist, 1981. Lovenjak, Milan. Neviodunum, Inscriptiones Latinae Sloveniae 1. Ljubljana : Narodni muzej Slovenije, 1998. Matijašic, Robert. Uvod u latinsku epigrafiju. Pula: Filozofski fakultet u Puli, 2022. Todorovski, Ilinka. Josip Doltar in Crnomelj : Crnomaljski mlinar, žagar, livar in župan ter spreminjanje mesta med letoma 1880 in 1930. Crnomelj : Mestna muzejska zbirka, 2021. Žabkar, Lojze Jože. Izpovedi. Ljubljana : Križniški priorat, 1991. Weiss, Janez. Povedal je tovarišem, da dobro zna, da bo padel. Memento ob 80-letnici bitke pri Kvasici in Nerajcu 22. septembra 1942. Crnomelj : Mestna muzejska zbirka, 2022. Poglavja v zbornikih Lovenjak, Milan. »Rimski nagrobniki iz Crnomlja.« V: Crnomaljski zbornik : zbornik historic­nih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Crnomlja kot mesta, ur. Janez Weiss, 49–74. Crnomelj: Obcina Crnomelj, 2008. Mason, Phil. »Bela krajina v prazgodovinskem in rimskem obdobju.« V: Crnomaljski zbor­nik : zbornik historicnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Crnomlja kot mesta, ur. Janez Weiss, 49–74. Crnomelj: Obcina Crnomelj, 2008. Todorovski, Ilinka. »Franciška Senica, gospodinja iz Crnomlja, Osebnosti druge svetovne vojne, Življenja in dela, biografske študije, ur. Mateja Ratej (Ljubljana: Založba ZRC, 2023. Clanki Brešcak, Danilo. »[Spomenik] 17, EŠD 87«, Varstvo spomenikov, Porocila, 48 (2013). Ferletic, Andrej. »Propagandni in politicno-propagandni napisi ter grafiti na Primorskem v letih pred, med in po drugi svetovni vojni«, Zgodovinski casopis, 61 (2007). Passetti, Matteo. »The rebirth of the Empire on the fatal hills of Rome. Imperial mythologies of Italian Fascism«. Dosaier: Ecos imperiales: diálogos sobre la imperio nostalgia. Revista de Historia Jerónimo Zurita, 99 (2021). Dosegljivo na: https://ifc.dpz.es/recursos/publica­ciones/39/37/04pasetti.pdf. Šašel, Jaro. »K rimskim napisom v Beli krajini«, Arheološki vestnik, 35 (1985). Dosegljivo na: https://ojs.zrc-sazu.si/av/article/view/9180. Weiss, Janez. »Temelj našemu narodu«, Memento ob 70-letnici zasedanja SNOS v Crnomlju 19.–20. februarja 1944, priloga k reviji Svobodna misel, 1 (2014). Weiss, Janez in Lucija Grahek. »[Spomenik] 20, EŠD 9257« V: Varstvo spomenikov, Porocila, 50–51. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dedišcino, 2016. Casopisni viri Dolenjski list, 1952, 1970, 1983. Družinski tednik, 1942. Jutro, 1942. Prima linea, 1942. Slovenec, 1942. Slovenski dom, 1942. Ostali viri Follo, Valentina. »The Power of Images in the Age of Mussolini«. University of Pennsilvanya, dissertation, 2013, Publicly Accessible Penn Dissertations. Dosegljivo na: (https://repository. upenn.edu/edissertations/858). Italijansko-slovenski prirocni slovar. Ljubljana: DZS, 1999. Opera omnia di Benito Mussolini, vol. XXVIII, Dalla proclamazione dell'impero al viaggio in Germania. 10 Maggio 1936–30. settembre 1937 (1959). Dosegljivo na: https://issuu.com/ rivista.militare1/docs/opera_omnia_-_vol._28_-_benito_mussolini. Spletni viri Bacer, Karel. »JARC, Janko (1903-1995)«. Obrazi slovenskih pokrajin. Spletni biografski leksi­kon. Mestna knjižnica Kranj, 2020. Dosegljivo na: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/ oseba/jarc-janko/. Lapidarij, spletna predstavitev Belokranjskega muzeja metlika, https://belokranjski-muzej. si/post/292004/lapidarij. FB profil Crnomelj fcasih, https://www.facebook.com/CrnomeljFcasih/. Zgodovinsko društvo Rapalska meja – Stran o rapalski meji, https://www.rapalskameja. si/planina-pot-5/. Spletna stran Skupine Stik, https://www.skupinastik.si/ arheoloska-izkopavanja-pri-cerkvi-sv-petra-v-crnomlju/. POVZETEK Avtorica je raziskala okolišcine, ki so jeseni 1942 okupacijske oblasti v Crnomlju spodbudile k postavitvi fašisticnega spomenika, v katerega so vgradili starorimski nagrobnik in vklesali priljubljeno ducejevo imperialno geslo Roma Doma (Rim kroti). Uporabili so ga v propagandne namene in za povrnitev morale vojaškim silam, ki so nekaj tednov prej nedalec od Crnomlja, v partizanskem obrocu pri Kvasici, izgubile prek 60 vojakov. Spomenik so predstavljali kot dokaz starodavne rimske nadvlade v teh kra­jih. Za domacine, ki so tisto poletje izkusili brutalno obliko fašisticnega »kro­tenja« slovenskega prebivalstva z množicnimi internacijami v italijanska koncentracijska taborišca, je pomenil vse kaj drugega. Zato so po kapitu­laciji Italije in umiku italijanskih sil jeseni 1943 spomenik odstranili, razbili in odvrgli na kup kamenja. Spomin nanj je utonil v pozabo. Avtorica je rekon­struirala nadaljnjo pot anticnega nagrobnika, ki je od leta 1998 razstavljen v lapidariju Belokranjskega muzeja Metlika. Gre za nagrobno stelo Petronija Pavlijana iz 2. ali 3. stoletja, ko je na obmocju Crnomlja stala mocna sta­rorimska utrdba. V muzejski lapidarij je uvršcena kot pricevalka anticnega obdobja na jugovzhodu Slovenije, obiskovalcem pa ostane prikrita njena druga vloga – vloga simbola fašisticne ideologije, ki so ji jo namenile itali­janske okupacijske oblasti med drugo svetovno vojno. Orel v Trbovljah (1907–1929) Orel in Trbovlje (1907 1929) Žiga Blaj IZVLECEK V prispevku skušam prikazati razvoj trboveljskega odseka katoliške teles­novzgojne organizacije Orel in njegovo delovanje do razpustitve. Orlovska društva so vecinoma vodili duhovniki, za telovadne vaje pa so bili zadolženi strokovni vaditelji. Pred prvo svetovno vojno je bil slavnostno otvorjen in blagoslovljen Društveni dom, ki je postal kulturni in družabni center zgor­njih Trbovelj. Med prvo svetovno vojno je trboveljsko društvo obstajalo kot tamburaški odsek in je prirejalo predstave, leta 1917 pa obhajalo desetle­tnico obstanka. Oktobra 1918 je slavnostno razvilo lasten prapor. Vrhunec delovanja trboveljskega Orla predstavlja otvoritev novega prenovljenega modernega Društvenega doma leta 1925. Kljucne besede: telovadba, Orel, Trbovlje, lokalna zgodovina ABSTRACT In this paper, I try to show the development of the Trbovlje section of the Catholic physical education organization Orel and its operation until its dissolution. Orel societies were mostly led by priests, and professional trainers were in charge of the gym exercises. Before the First World War, the Community Center was ceremoniously opened and blessed, which became the cultural and social center of the upper Trbovlje. During the First World War, the Trbovlje society existed as a tambourine section and organized performances, and in 1917 celebrated the 10th anniversary of its existence. In October 1918, it ceremonially unfurled its own banner. The peak of the activities of the Orel Trbovlje is represented by the opening of a new, modern, renovated Community Center in 1925. Keywords gymnastics, Orel, Trbovlje, local history UVOD Prve zametke športne društvene dejavnosti v Zasavju sta predstavljala katoliški Orel in liberalni Sokol.1 Vzgoja fantov in deklet v telesno in duhovno zdrave ter disciplinirane clane katoliške družbe je bilo glavno poslanstvo orlovskih organizacij.2 V prispevku skušam prikazati razvoj trboveljskega odseka katoliške telesnovzgojne organizacije Orel in njegovo delovanje do razpustitve. Dolga leta je bil sicer Sokol edino slovensko društvo, v katerem so morali pripadniki razlicnih nazorskih pogledov zadovoljiti svoje telovadne potrebe in narodno dolžnost.3 Orlovska telovadba je dobila idejno osnovo po letu 1892, ko je v Ljubljani potekal I. slovenski katoliški shod. Ta je dokoncno raz­bil tako imenovano slogaštvo, ki naj bi ohranjalo politicno enotnost sloven-skega narodnega gibanja, kljub idejnim nasprotjem. Klerikalna stranka je širila svoje politicne nazore in povezovala ljudi prek razlicnih dejavnosti. Ustanavljali so katoliška delavska društva in si na ta nacin hoteli pridobiti slovensko delavstvo. Društva so se leta 1897 združila v Slovensko kršcan­sko-socialno zvezo (SKSZ). Pet let kasneje so zvezo iz ožje delavske spre­menili v splošno katoliško ljudskoprosvetno zvezo z istim imenom. Ta je postala glavni organizacijski temelj telovadnemu, orlovskemu gibanju na Slovenskem.4 »Telovadba je jako primerna in koristna zabava zlasti za mla­denice; pospešuje zdravje, navadijo se krepkega in ponosnega nastopa, obnašanje se jim ogladi itd., vse to jim tudi pri vojakih prav pride« je dejal Smolnikar, porocevalec s I. shoda katoliških slovenskih nepoliticnih društev v Ljubljani, ki se je odvijal 7. septembra 1902.5 1 Hacin, Nevenka, Irena Ivancic Lebar idr. Srecno… crne doline. Trbovlje: Zasavski muzej, 2001, 53–56. 2 Osjak, Ljudmila. »Množicne oblike družabnega življenja sokolov in orlov.« V: Podobe družabnosti, ur. Monika Kokalj Kocevar, 58. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2005. 3 Šafaric, Aleš. »Nastanek slovenske katoliške telesnovzgojne organizacije Orel.« Kronika: casopis za sloven-sko krajevno zgodovino. 65/2 (2017), 177. 4 Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968, 129-132. 5 »Orel in slovensko kršcansko-socialno delavstvo.« Mladost, 26. avgust 1911, 128. Prevlada narodno-liberalne politicne usmeritve pri do takrat vsenaro­dnem Sokolu je spodbudila ustanavljanje telovadnih odsekov pri osrednji katoliški društveni zvezi. Prvi telovadni odsek se je ustanovil februarja 1906 na Jesenicah, pri krovni SKSZ v Ljubljani pa je bil odsek, ustanovljen marca 1906.6 »Dolga leta zaželjena in pripravljana telovadna organizacija«7 se je tako hitro širila, da se je 10. novembra 1907 vzpostavila krovna organiza­cija Zveza telovadnih odsekov (ZTO), ki je delovala v okviru SKSZ. 8 Eden izmed prvih clanov nove zveze je bil tudi Telovadni odsek katoliške delavske družbe Trbovlje.9 TELOVADNI ODSEK KATOLIŠKEGA DELAVSKEGA DRUŠTVATRBOVLJE / OREL TRBOVLJE Telovadni odsek katoliško delavskega društva Trbovlje je bil ustanovljen 22. septembra 1907. V Slovencu so naslednji dan zapisali, da »so kranjskim /…/ telovadcem postale preozke meje ožje naše domovine, zaceli so prodirati naprej in vcerajšnji ustanovni zbor telovadnega odseka kat. del. družbe v Trbovljah je njih prva postojanka na zeleni Štajerski. Vrli mlade­nici trboveljskega katoliškega delavskega društva so tudi zacutili potrebo po tesnejši mladeniški organizaciji ter naprosili ljubljanski telovadni odsek, da jim da potrebna navodila za ustanovitev telovadnega odseka. Vceraj popoldne se je zbralo lepo število mladenicev, katerim je predsednik ljubljanskega odseka brat Ivan Podlesnik v navdušenih besedah razložil pomen telovadbe in pokazal lepe cilje mladeniške organizacije. Poudarjal je v svojih izvajanjih zlasti pomen harmonicne telesne in duševne izobrazbe. Navduševal je dalje mladenice do neustrašenega, pogumnega boja proti razlicnim nasprotnikom in kazal na dosedanje lepe uspehe skupnega dela. Nato se je volil odbor. Predsednikom je bil izvoljen enoglasno in z navdušenjem za organizatoricno delo navdušeni 6 Enciklopedija Slovenije, s.v. »Orel«.; Stepišnik, Drago. Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974, 207–208. 7 Hafner, Jernej. »Orel.« Cas: znanstvena revija Leonove družbe. 17, zv. 1 (1922/1923), 19. 8 Šafaric, »Prepletenost politike in telesne kulture ...«, 151–162. 9 Zvezo telovadnih odsekov (ZTO) so 10. novembra 1907 ustanovili v telovadnici v Unionu odseki: Ljubljana, Št. Vid, Škofja Loka, Tržic, Jesenice, Trbovlje, Kamnik, D. M. v Polju, Horjul, Idrija, Metlika. Navzocih je bilo 140 clanov. (Hafner, Jernej. »Prvenci orlovskega gibanja.« Mladost, julij, avgust 1920, 124.) mladenic Ivan Zupan. Tudi ostali odborniki so sami vrli mladenici, clani katoli­škega delavskega društva. Prihodnjo nedeljo že pricno z redno telovadbo. Tudi najpotrebnejše telovadno orodje si nabavijo takoj. Prepricani smo, da se bo stvar lepo razvila, kar je velikega pomena za Trbovlje, kjer razen katoliškega delavskega društva ni društva, kjer bi se mogla zbirati pošteno in resno misleca mladina. Liberalizem je unicil Pazniško in delavsko društvo, socialni demokratje, potrti po neuspehih zadnjih let hirajo, v katoliškem delavskem društvu pa se organizira mladina, kateri klicemo krepak: »Na zdar!« Pogumno, neustrašeno naprej za cilji do uspehov!10 Šestega aprila 1908 je imel telovadni odsek v Trbovljah prvi javni nastop. Spored je obsegal »rajalni nastop, orodno telovadbo na drogu, skok in vzdi­govanje rock ter redovne vaje.«11 Porocevalec je med drugim še zapisal: »Kako lepo je bilo videti polno, lepo okrašeno telovadnico samih mladih, krepkih fantov enako oblecenih v telovadne obleke. Že nastop je vzbudil obcno pozornost.«12 Nekaj mesecev po nastopu se je odsek zacel spopadati s prostorskimi težavami. »Prvi odsek na Štajerskem je bil naš, z izredno vnemo je deloval, dokler je imel lastno sobo. A usoda ga je vrgla na cesto. Placeval je 20 K stanarine mesecno, a vendar ima gostilnicar zdaj rajši prazno sobo, kakor da bi jo prepustil nam« so porocali iz Trbovelj in obenem pozvali vse prija­telje, naj pomagajo društvu do lastne strehe.13 Rivalstvo s Sokolom ima korenine že nekje v letu 1908, ko je 19. novem-bra potekal prvi sestanek z namenom ustanovitve lokalnega sokolskega društva.14 V Mladosti so ustanavljanje konkurencnega društva pospremili z naslednjimi besedami: »Naši liberalci snujejo ‹›Sokola››. zaprisegajo, da ne sprejmejo v svoje društvo nobenega ‹›cuka››. Ubožci! Ali ste že pozabili, da sta šele pred kratkim nagovarjali ‹›cuke›› in jim obetali bogvekaj. Ce pres­ 10 »Telovadni odsek v Trbovljah.« Slovenec, 23. september 1907, 5. 11 »Iz Trbovelj.« Mladost, 18. april 1908, 14. 12 Prav tam, 14. 13 »Cesa nam manjka.« Mladost, 7. november 1908, 142. 14 »Trbovlje.« Narodni list, 26. november 1908, 3. topijo k vam. Ker so vam pa ti odlocno povedali, da liberalci ne postanejo nikoli, pišete sedaj, da jih ne marate.«15 Novembra 1908 je Mladost ponudila statisticne podatke telovadnih odsekov. Odbor trboveljskega odseka so sestavljali: predsednik Ivan Zupan, tajnik Ivan Cerne, blagajnik Josip Loncaric, odbornik Ivan Germadnik in odbornik Josip Katovec. Vaditeljski zbor sta vodila nacelnik Ivan Cerne in podnacelnik Avgust Jordan. Telovadcev je bilo dvanajst, od tega se jih je povprecno deset udeleževalo telovadnih ur. Odsek je telovadil ob sredah in petkih »poleti na prostem, pozimi v sobi,« pri tem pa je uporabljal naslednje orodje: drog, skok, rocke, palice, krogi. Dvanajst clanov je bilo naroceno na glasilo Mladost. Odsek je priredil v letu 1908 eno javno telovadbo, štiri izlete in tri predavanja. Društvo je sestavljal tudi en trobentac, v lasti pa je imelo osem uniform. Društvo je podpiralo pet podpornih clanov. Napovedala se je tudi gradnja lastnega društvenega doma, ki bi rešil prostorske težave.16 Prelomen dogodek je potekal 19. marca 1909, ko so se na seji odbora ZTO v Bohinjski Bistrici zgodile najbolj vidne organizacijske spremembe. Zaradi rasti števila odsekov so uvedli okrožja, ki so bila vmesni clen med odseki in Zvezo. Tvorila so se glede na lego in prometne povezave, sprva pa so bile meje zacasne in so se z razvojem spreminjale. Imensko spre­membo je doživela tudi zveza, ki je postala Zveza Orlov (ZO), odseki so dobili pripono orlovski, clani pa so bili po novem Orli.17 Orel je bil poleg kršcanskega in slovenskega tudi ime, ki je po lastnem mnenju clane najbolj oznaceval. Zapisali so, da »pomenja, da hocemo biti silni in visoko vzleteti, da cuvamo našo domovino in nam ne uide nic, kar bi utegnilo našemu ljudstvu škodovati. In ravno na to hocejo bistrooki Orli gledati, da nihce naroda ne prevari za Kršcanstvo in Slovenstvo.«18 Na seji so dodelali zuna­nji videz orlovstva, ki je dobil nove znake, kroj in telovadno obleko, skoraj identicno sokolskemu. Organizacijsko sledenje Sokolom se je pokazalo še z 15 »Med nasprotniki. — Brez bojazni!« Mladost, 19. december 1908, 170. 16 »Naša statistika.« Mladost, 21. november 1908, 148–153. 17 Šafaric, »Prepletenost politike in telesne kulture ...«, 151–162. 18 »Orel.« Mladost, 3. april 1909, 53. vpeljavo že omenjenih okrožij in telovadbe, kjer so morali vaditelji opraviti preizkus usposobljenosti.19 Po porocanju Mladosti se je 20. februarja 1910 odvijal sestanek bralnega društva v Trbovljah, kjer se je ustanovil novi telovadni odsek Orel, stari pa se je razpustil. Po tem sodec je šele tedaj prišlo do uradnega preimenova­nja telovadnega odseka katoliškega delavskega društva Trbovlje. K odseku je pristopilo 31 clanov. V odbor so se izvolili sledeci: za predsednika Josip Pecnak, za podpredsednika Ignacij Štravs, za tajnika Avgust Jordan, za namestnika Vekoslav Govejšek, za blagajnika Vinko Jamšek, za namestnika Fran Lorber, za odbornike Kolenc, Rahne ter Ivan Zupan starejši. Vaditeljski zbor sta sestavljala nacelnik Ivan Cerne in podnacelnik Avgust Jordan, oskr­bnik orodja pa je bil Ivan Germadnik. Vest o novi oz. preimenovani orga­nizacijski celici se zakljuci z navdihujocimi besedami: »Mi pa, dragi bratje Orli, se pridružimo s pogumnim srcem ogromni ceti, ki stoji noc in dan v bran vere svete in domovine drage. Na zdar! 20« 21 Nekaj mesecev kasneje je potekal verjetno najpomembnejši dogodek v delovanju trboveljskega Orla pred prvo svetovno vojno. Meseca septembra je trboveljski Orel razposlal vabila, s katerimi je vabil na slavnost, ki se je vršila 11. septembra 1910 v Trbovljah ob priliki blagoslovljenja Društvenega doma,22 združenega z javno telovadbo štajerskih in kranjskih Orlov ter z veliko ljudsko veselico. Mnoge hiše so bile okrašene z zastavami in z mlajev so vihrale trobojnice.23 Prišlo je veliko število Orlov iz razlicnih slovenskih krajev, vecinoma s Kranjske. Po zahvali predsednika trboveljskega Orla in politicnih govorih nekaterih vidnejših predstavnikov SKSZ se je izvršila blagoslovitev doma. Sledila je javna telovadba in kasneje ljudska veselica. Približno 3000 do 19 Šafaric, »Prepletenost politike in telesne kulture ...«, 151–162. 20 Orli so sprva imeli enak društveni pozdrav kot pri Sokolu »Na zdar!«, a so ga po prvi svetovni vojni zamenjali z Bog živi!« »Orlovski pozdrav.« Mladost, oktober-december 1919, 123–124. 21 »Trbovlje.« Mladost, 5. marec 1910, 132. 22 Slavnostna otvoritev Društvenega doma je bila sprva napovedana za 28. avgust 1910. (»Trbovlje.« Mladost, 13. avgust 1910, 111.; »Otvoritev ''Doma'' v Trbovljah.« Slovenec, 12. september 1910, 2.) 23 »Trbovlje.« Mladost, 12. november 1910, 154. 4000 ljudi se je udeležilo slavnosti, ki je »uspela popolnoma in bo imela blagodejen vpliv na prospeh slovenske kršc.-socialne organizacije v Trbovljah. Slovenska kršcansko-socialna zveza je /…/ zopet dokazala, kako resno deluje za izobrazbo ljudstva« so zapisali v Slovencu.24 Društveni dom z »lepo in prešerno dvorano«25 je bil kulturni in družabni center zgornjih Trbovelj.26 Orel Trbovlje je imel v letu 1910 48 clanov, narocnikov na Mladost je bilo dvanajst, izvedlo se je pet predavanj, društvo pa je imelo 18 uniformiran­cev.27 Naslednje leto je imelo društvo še vedno 48 clanov (najvec clanov na Štajerskem), od tega je bilo 24 telovadcev, 20 uniformirancev, 20 narocnikov na Mladost, 24 podpornih clanov, v okviru društva pa se je izvedlo 15 pre­davanj.28 Leta 1912 je društvo štelo 33 clanov, od tega 21 telovadcev. Imelo je 28 uniformirancev, enega trobentaca in pet narocnikov na Mladost. Izvedlo je dve predavanji.29 Poleg naštetega je trboveljski Orel pogosto prirejal tudi veselice in gledališke igre, s katerimi si je priskrbel dodaten dohodek.30 Leta 1913 je trboveljski Orel dobil potrditev svoje vidne vloge v katoliškem telovadnem podrocju. Sedež Savinjskega okrožja v okviru Štajerske pod-zveze se je na obcnem zboru maja 1913 iz Št. Pavla pri Preboldu prestavil v Trbovlje. Tik pred zacetkom prve svetovne vojne, 29. marca 1914, se je v pro-storih Društvenega doma vršil cetrti redni obcni zbor, kjer so izvolili nove oz. potrdili že obstojece odbornike. Odsek je štel leta 1913 30 clanov, od tega jih je bilo 15 narocnikov na Mladost. Priredil je vec izletov in 37 telovadnih vaj, ki se jih je redno udeleževalo 15 clanov. Januarja 1913 je ustanovil narašcaj, ki je telovadil do meseca maja, ko je šolska oblast gojitev narašcaja pre­povedala. Nekoliko pozneje se je narašcaj po dovoljenju šolske oblasti spet vpeljal in imel 44 telovadnih vaj. Vadile so se proste vaje, vaje s palicami ter 24 »Otvoritev ''Doma'' v Trbovljah.« Slovenec, 12. september 1910, 2. 25 »Trbovlje.« Mladost, 12. november 1910, 154. 26 Lenarcic, Tine. Trbovlje – po dolgem in pocez. Trbovlje: Tiskarna Tori, 2009, 73. 27 »Telovadni odseki Orla leta 1910.« Mladost, 17. december 1910, 167. 28 »Statistika zveze Orlov.« Mladost, 16. december 1911, 175–177. 29 »Statistika zveze Orlov.« Mladost, 7. december 1912, 167. 30 »Trbovlje.« Mladost, 26. avgust 1911, 131.; »Trbovlje.« Mladost, 11. maj 1912, 83. skok v višino.31 Tik pred zacetkom prve svetovne vojne, 26. julija 1914, je imel trboveljski Orel namen slavnostno blagosloviti društveno zastavo.32 Zaradi negotovih razmer je krovna zveza iz Ljubljane optimisticno sklenila, da slo­vesnost prestavi »na veselo svidenje dne 16. avgusta Trbovljah,«33 kar pa se zaradi vojne vihre34 ni udejanjilo. Trboveljski Orel je v tistem obdobju deloval kot tamburaški odsek in je prirejal predstave, leta 1917 pa obhajal desetletnico obstanka. Društvo, ki ga je sestavljalo okrog 40 clanov, se je spomladi 1918 poživilo in avgusta spet zacelo telovadbo. 35 V nedeljo, 13. oktobra 1918 se je (koncno) odvilo slavnostno blagoslov­ljenje zastave trboveljskega Orla. Dopoldne se je vršila sveta maša na prostem, pri kateri je g. župnik Casl imel cerkveni govor in blagoslovil zas­tavo. Botra zastave je bila gospa dr. Benkovic. Popoldne se je na vrtu za Društvenim domom vršila javna telovadba, zatem pa se je ob navzocnosti tisocere množice vršilo javno zborovanje, na katerem so govorili poslanec dr. Benkovic, poslanec Verstovšek in župnik Casl. Ta manifestacija je bila popoln nadomestek za prepovedano binkoštno zborovanje. Porocevalec za Slovenca je še zapisal, da »orožništva ni bilo blizu — znak casa« in da je ljudstvo z radostjo vzelo na znanje politicne novice, ki sta jih prinesla pos­lanca z Dunaja. Po govorih je sledila zabava.36 TRBOVELJSKI OREL PO PRVI SVETOVNI VOJNI Šest dni po uradnem koncu prve svetovne vojne se je prvic sestala Zveza Orlov (ZO). Sestanka se je udeležilo nad sto clanov iz devetnajstih odsekov. Po porocanju o ciljih in prakticnem delu ZO so navzoci sprejeli 31 »Trbovlje.« Mladost, junij 1914, 85. 32 »Pozor Orli!« Slovenec, 24. julij 1914, 4. 33 »Slavlje v Trbovljah.« Slovenec, 25. julij 1914, 4. 34 Prva svetovna vojna je bila totalna vojna, ki je uradno trajala od 28. julija 1914 do 11. novembra 1918. 35 »Trbovlje.« Mladost, november, december 1918, 106.; »Trbovlje.« Mladost, januar, februar 1919, 28. 36 »Jugoslovanska manifestacija v Trbovljah.« Slovenec, 16. oktober 1918, 4. vrsto resolucij za prihodnje delovanje.37 Leta 1918 je oživljena ZO štela 1948 orlov in 1822 orlic, skupaj 3770 clanov in clanic.38 Prvi povojni obcni zbor ZO je potekal 16. marca 1919, kjer so se med drugim zavezali k podpori ženske telovadbe. Dolocili so vpeljavo ženske telovadbe v krajih, kjer je to iz »zdravstvenih in nravnih ozirov« potrebno. Obenem so sprejeli sklep, da bo ženska telovadba locena od moške, prav tako bodo vaditeljice ženske. Ženska telovadba naj bi težila h kršcanskemu ženskemu idealu v »zdra­vstvenem, nravnem, verskem in družabnem smislu.«39 Žensko telovadbo in vclanjevanje so dotlej v ZO odklanjali, vendar so mnenje spremenili v izo­gib povecanemu clanstvu žensk v sokolska društva.40 Orlice so bile dejavne tudi v Trbovljah, kar je razvidno iz dopisovanja41 v casopis Orlic42, in objav v casopisu Vigred43. V zacetku septembra 1919 je Zveza Orlic organizirala vaditeljski tecaj v hotelu Union v Ljubljani, ki se ga je udeležilo nad sto Orlic med njimi tudi trboveljske Orlice. Ob zakljucku vaditeljskega tecaja je bila na ustanovnem obcnem zboru 6. septembra 1919 osnovana Orliška zveza.44 V prvih letih45 po prvi svetovni vojni je spet zaživelo rivalstvo med Sokoli in Orli. Orlovske organizacije so zato v veliki meri zacele poudarjati svoja vodila in težnje. Nastopilo je proti liberalizmu, socialni demokraciji in njunemu boljševizmu.46 Na tabor Orlov v Trbovljah septembra 1919 so pozivali vse bratske odseke, vse odseke Orlic in vsa prosvetna in izobraže­valna društva, ker bo »manifestacija orlovske misli najsijajnejša.« 47 Res se 37 »Skupšcina zveze Orlov.« Mladost, november, december 1918, 105. 38 Pernišek, France. Zgodovina slovenskega orla. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1989, 109. 39 »Obcni zbor Orlovske Zveze.« Mladost, maj, junij 1919, 81. 40 Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, 222. 41 »Trbovlje.« Orlic, april, maj 1923, 95.; »Trbovlje.« Orlic, april 1927/28, 126. 42 Orlic je bil namenjen deckom in deklicam, torej orlovskemu narašcaju v ZO. (»Vaše glasilo.« Orlic, maj 1921, 2.) 43 Vigred je bil dekliški list namenjen Orlicam. (Žirovnik, Minka. »''Vigredi'' na pot.« Vigred, julij, avgust 1923, 1-2.) 44 »Pozdravni vecer Orlic v Unionu.« Slovenec, 2. september 1919, 3.; »'Orlice'.« Slovenec, 3. september 1919, 1.; Vaditeljski tecaj in obcni zbor Orliške zveze.« Slovenka, 15. december 1919, 167. 45 Leta 1919 se je med drugim dolocilo Trbovlje za sedež obsavskega orlovskega okrožja. »Iz obsavskega orlovskega okrožja.« Mladost, oktober, november, december 1919, 130. 46 Šafaric, »Prepletenost politike in telesne kulture ...«, 266. 47 »Orlovski tabor v Trbovljah.« Slovenec, 2. september 1919, 3. je zbralo na stotine kršcanskega ljudstva, ki je manifestiralo »/…/ za svo­bodo združevanja in prepricanja in povedalo na glas kam in kako obsoja vsakršno nasilje in da hoce res svobodo v svobodni državi« in »popolno enakopravnost s kateri kolim drugim prepricanjem.«48 Po taboru, govorih in javni telovadbi so ob vracanju na železniško postajo udeleženci dogodka sicer slišali provokativne »žvižge iz bližine in daljave, ki so se /…/ zdeli kakor prikriti klici nocnih ptic«, ampak se zato niso vznemirjali, saj so bili »orlovskega tabora v Trbovljah /…/ veseli vsi pošteni in pametni, orli in orlice pa so se radovali nad vzornostjo, ki so jo videli v svojih vrstah.« Porocevalec je izrazil prepricanje, da »bodo premagani najprej vsi predsodki, ki bi jih imel še kdo proti orlovstvu, in tu se bo združila vsa poštena kršcanska mladina.«49 Zveza Orlov je bila tudi po vojni še vkljucena v SKSZ, ki je bila nemocna v prilagajanju na nove razmere. Težnja po osamosvojitvi ZO se je uresnicila 23. oktobra 1921, ko je bila ustanovljena Jugoslovanska orlovska zveza (JOZ). Ta je na Slovenskem vkljucevala Orlovsko podzvezo (OP) in Orliško pod-zvezo (za ženske). Vec odsekov (do šest) je sestavljalo leta 1922 vpeljane srenje, ki naj bi skrbele za pomoc in nadzor. Vec srenj skupaj je tvorilo že leta 1909 osnovana okrožja.50 Novost domace orlovske telovadbe so bile tekme za prehodni orlovski prapor. Tekmovanje je vsebovalo peteroboj, ki so ga sestavljale redovne, obvezne in proste vaje, skok v višino in tek na 100 m51, o cemer prica foto­grafija, objavljena v Mladosti, januarja 1923. Septembra 1923 je potekala lokalna odsekovna prireditev, na kateri je nastopilo 24 clanov in 38 narašcaja. Tudi Orlice in gojenke so sodelovale. Nastopil je samo domac trboveljski odsek, porocevalec pa je za Mladost 48 »Orlovski tabor v Trbovljah.« Slovenec, 10. september 1919, 3. 49 »Orlovski tabor v Trbovljah.« Slovenec, 10. september 1919, 3. 50 Dolenc, Ervin. Kulturni boj: slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996, 316; Pernišek, Zgodovina slovenskega orla, 119–120. 51 Pernišek, Zgodovina slovenskega orla, 138. zapisal, da naj domacini društveni dom, orodje in novo letno telovadišce porabijo za »velik razmah orlovske misli v Trbovljah.«52 Slika 1: »Tekmovalci okrožja Trbovlje pred tekom na 100 m.« Mladost, januar 1923, 11. Slika 2: »Orlovsko letno telovadišce v Trbovljah.« Mladost, oktober 1923, 156. 52 »Trbovlje.« Mladost, oktober 1923, 158–159. Orel je imel lepo število nadarjenih in izurjenih telovadcev, ki so odhajali na mednarodna tekmovanja z drugimi katoliškimi telovadnimi organizaci­jami. Med drugim je avgusta 1921 slovenska orlovska vrsta v sodelovanju s francosko katoliško telovadno zvezo nastopila v Strasbourgu in osvojila prvo mesto. 53 Izlet v Strasbourg je bil pomemben tudi za Trbovlje, saj je odprava slovenskega Orla s seboj nesla zastavo trboveljskega društva. Med tekmovanjem je slovenska odprava »castno manifestirala z mogocno zastavo (iz Trbovelj) pri sprejemih in obhodih.«54 Slika 3: Jugoslovanska orlovska ceta v Strasbourgu. V: »Izlet Orlov v Strasbourg 2.—13. avgusta 1921.« Mladost, marec 1922, 43. Na lokalnih volitvah, ki so potekale istega leta (12. maja 1921) so pre­pricljivo zmagali trboveljski komunisti, kar je presenetilo vladajoce kroge. 53 Pernišek, Zgodovina slovenskega orla, 138. 54 »Prva udeležba Orlov na mednarodni tekmi in javni telovadbi francoske katol. telov. zveze v Strasbourgu dne 6. in 7. avgusta.« Mladost, september 1921, 122. Na prvi seji novega obcinskega odbora je bil za župana izvoljen komu­nisticni kandidat, rudar Jurij Hacin. Njegov mandat se je razveljavil, ker se je smatral za komunisticnega. Po razveljavitvi volitev se je zvrstilo nekaj gerentov, od vlade zacasno imenovanih predstojnikov obcinske uprave. Od 16. decembra 1924 do 14. novembra 1925 je funkcijo opravljal upokojeni železnicar Franc Kokalj.55 V obdobju gerenta Koklja je trboveljski Orel naslovil dve prošnji na trbo­veljsko županstvo za dotacijo za nabavo telovadnega orodja. Prva prošnja je bila napisana 12. maja 1925, pod njo pa sta se podpisala tajnik in pred­sednik trboveljskih Orlov, Jože Dimnik. Gerenstvu v Trbovljah! Podpisani orlovski odsek v Trbovljah prosi tukajšnje gerentstvo denarne podpore, da si more nabaviti nekaj telovadnega orodja predvsem konja in blazine, ki bi stalo vse skupaj okrog 10.000 dinarjev. Ker se naš odsek zaveda svoje važne naloge, ki jo ima kot telovadna organiza­cija, namrec narodu in državi dati dušno in telesno zdravih fantov in mož, zato se je tudi vedno resno trudil to svojo nalogo vestno vršiti. Tudi številne velike in male castne diplome, ki si jih je orlovski odsek pridobil tekom svojega sedem­najstletnega obstoja, pricajo o njegovem delu in napredku. Orlovski odsek je preprican, da tudi gerentstvo v Trbovljah ve ceniti to težavno kulturno delo, zato je pa tudi uverjen, da mu bo gerentstvo pomagalo pri tem delu s tem, da mu nakloni podporo, ker si orlovski odsek iz lastnih sredstev ne more nabaviti imenovanega za odsekovni prospeh neobhodno potrebnega orodja.56 Prošnja je prispela na gerentstvo 14. maja 1925, uraden odgovor gerenta Koklja in županstva obcine Trbovlje pa datira na 23. julij 1925 55 Rdeci revirji: zbornik fotografskih dokumentov o življenju in boju delavstva v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku v letih 1918-1941. Del 1, Obdobje 1918-1934. Trbovlje: Revirski muzej ljudske revolucije, 1970, 118–119.; Ivancic Lebar, Irena. Župani naših Trbovelj. Trbovlje: Zasavski muzej, 2009, 40–41. 56 SI ZAC 0065, Društvene zadeve obcine Trbovlje (1918-1941), TE 105, »Telovadni odsek Orel Trbovlje, dota­cija za nabavo telovadnega orodja.« »Na Vašo prošnjo z dne 12. maja t. l. Vas obvešcam, da je gerentski sosvet v svoji seji dne 20. t. m. sklenil, se pri sestavi proracuna za leto 1926 v zadevi podpore ozirati, ker nima obcina sedaj sredstev za podpore.«57 Odziv predsednika Jožeta Dimnika na obravnavo prošnje je sledil 7. oktobra 1925.58 Na vaš cenjeni dopis z dne 23. julija 1925 št. 3406/25 se podpisani orlovski odsek ponovno obraca s prošnjo na /…/ gerentstvo, da bi se pri sestavi proracuna za l. 1926, tudi v zadevi podpore ozirali na /…/ orlovski odsek, ker je to sklenil že gerentski sosvet v svoji seji z dne 20. julija 1925. Ker upamo, da boste prošnji ugodili, se Vam za uslugo že vnaprej zahvaljujemo. Bog živi!59 Razlog, zakaj gerentstvo obcine Trbovlje ni odobrilo denarne pomoci za nabavo telovadnega orodja, se skriva v obcinski financni krizi, o kateri je bilo med drugim porocano, da na sestavljen proracun za leto 1926 »izkazuje dohodkov 4,029.744 Din, stroškov 874.400 Din, torej 8,155.284 Din primanjkljaja.«60 Razlog za prošnjo za dotacijo za nabavo telovadnega orodja je bila najverjetneje gradnja novega društvenega doma v Trbovljah, ki je bil namenjen tudi telovadnim aktivnostim trboveljskega Orla. Ne glede na neuspelo prošnjo je bilo leto 1925 najpomembnejše za trboveljskega Orla po prvi svetovni vojni. Zgodovinsko pomemben dan je bil za Trbovlje 26. december 1925, ko so otvorili novi Društveni dom. Razmah in napredek društev je zahteval, da se zgradi novo poslopje, ki bo ustrezalo vsem zahtevam tedanjega casa. Naloge se je lotil stavbeni odbor stavbinske zadruge »Lastni dom«. Otvoritve se je udeležila velika množica ljudi, med drugim rudarska godba, odbor stavbinske zadruge, rudniški ravnatelj inž. Julius Pauer in minister n. r. gos­ 57 Prav tam. 58 Korespondenca se z oktobrsko prošnjo zakljuci, saj odgovora ni zabeleženega v arhivu. (op. a.) 59 SI ZAC 0065, Društvene zadeve obcine Trbovlje (1918-1941), TE 105, »Telovadni odsek Orel Trbovlje, dota­cija za nabavo telovadnega orodja.« 60 »Iz Trbovelj.« Slovenec, 5. december 1925, 4. pod Gostincar, Orli, Orlice in njihov narašcaj, uniformirani rudarji, Kmecka zveza in razlicni obrtniki.61 Slika 4: »Kuluk62 pri gradnji novega društvenega doma v Trbovljah.« Ilustrirani Slovenec, 19. julij 1925, 2. Krasna moderna stavba je ob otvoritvi obsegala veliko dvorano z vse­stransko galerijo, vse zidano iz železobetona. Dvorana je imela velik oder s prizidkom za žensko in moško garderobo, skladišce za kulise in še druge potrebne lokale. Pred dvorano je bila mala dvorana za oddih med preds­tavami in še ena velika soba za citalnico. Takoj ob vhodu so bile stopnice, ki so vodile na galerijo in v telovadnico. Cela stavba je bila opremljena moderno in z vsemi predpisanimi ustreznimi postranskimi napravami. Ob telovadnici je bila tudi kopalnica s prho. Pod odrom je bila klet in skladišce za premog itd. Zgradba je imela napeljano elektricno razsvetljavo in vodo­vod. Stara dvorana je bila prezidana in zgornji prostori so bili namenjeni 61 »Blagoslov in otvoritev novega Društvenega doma v Trbovljah.« Slovenec, 30. december 1925, 3–4. 62 Kuluk - v stari Jugoslaviji obvezno neplacano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti. (Kuluk. https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=kuluk (dostop: junij 2023). za posojilnico, posvetovalnico, za oskrbnikovo stanovanje, spodnji pa za trgovino in gostilno s kuhinjo. 63 Nacrte za zgradbo je pripravilo podjetje inženirja dr. Miroslava Kasala iz Ljubljane, ki je stavbo tudi zgradilo. Mizarska dela je vešce izvršil domaci mizarski mojster Valentin Cestnik. Kleparska dela je opravil domacin Rado Klenovšek. Vodovod je napeljal Preželj iz Novega mesta, za elektricno napeljavo pa je poskrbela domaca Zadružna elektrarna.64 Na dan otvoritve se je v novi dvorani Društvenega doma odvila tudi Orlovska akademija, za kar so Orli »želi burno aplavdiranje po vsaki tocki.«65 Slika 5: »Najmodernejši Društveni dom.« Mladost, julij 1926, 118. 63 »Blagoslov in otvoritev novega Društvenega doma v Trbovljah.« Slovenec, 30. december 1925, 3–4. 64 »Blagoslov in otvoritev novega Društvenega doma v Trbovljah.« Slovenec, 30. december 1925, 3–4. 65 »Orlovska akademija.« Slovenec, 30. december 1925, 4. Liberalno Jutro je porocalo, da se je otvoritev Društvenega doma »izvr­šila ob skromni udeležbi klerikalnega obcinstva. Nasprotno pa so bili korpo­rativno navzoci Sokoli, Orjunaši in drugo napredno obcinstvo, vsi s svojimi znaki.«66 Radovedno so se spraševali »kako bo poveliceval "Slovenec" otvo­ritev Društvenega doma«, saj naj bi prišlo do vec »malenkostnih incidentov, ki bi lahko izostali.«67 Katoliški Slovenec se je na zapisano odzval sledece: Popoldanska orlovska akademija na Štefanovo, ki je potekala tako nepricako­vano lepo in so telovadci pokazali uspeh, katerega druga nasprotna društva Orlu pac ne morejo odrekati, bode v oci nekatere prenapeteže, ki izzivajo v "Jutru", da je bila udeležba skromna, da so se Sokoli in Orjuna udeležili korpo­rativno proslave in to še celo z znaki. Kako ste naivni! Ali moremo mi kaj zato, ce rajše posecate Društveni dom kot Sokolskega. Mi celo radi vidimo, da pridete v naše prostore, kjer se clovek lahko prav pošteno zabava in dobi potrebne duševne hrane. Ce pa pokaže kdo znak, pozneje ga pa sramežljivo stisne v žep, taka sramežljivost pac ni castna. In Orjuna! Neki clan te organizacije je po aka-demiji svecano izjavil, da izstopa še z osmimi drugimi clani iz bataljona Orjune. Ali ni to uspeh vztrajnega dela Orlov? Torej le pridite še, gotovo se vas še kaj prime in postanete še naši clani. Znati morate pa, da je naš g. predsednik Orla strog, poskušnja doba bi bila trda. Incidentov mi pac ne ljubimo, rajši postavimo vsakega takega, ki hoce izzivati na zrak. Kar se pa tice "skromnega obiska" od strani naših pristašev, smo mi jako zadovoljni, želimo si še veckrat takega navala in ako je vsotica 10-12 navzocih Sokolov in par Orjunašev korporativna, potem je boljše, da se ne pokažete. Sicer pa še vec takih clankov, ljudje vsaj vedo, kje je resnica.68 Med sokolskimi in orlovskimi društvi se je mocna duhovna locitev odse­vala v vseh krajih na slovenskem obmocju, saj je bilo za vsakega prebivalca 66 »Otvoritev Društvenega doma.« Jutro, 29. december 1925, 4. 67 Prav tam.. 68 Iz otvoritve Društvenega doma.« Slovenec, 31. december 1925, 4. vasi ali trga jasno, ali obiskuje sokolski narodni dom ali katoliški prosvetni dom. Obiskovanje konkurencnih prireditev je bilo namrec nedovoljeno.69 Po otvoritvi je bila velika skrb vseh, zlasti Orlov poravnava dolga za gradnjo Društvenega doma. V ta namen nam jim je bila dovoljena velika efektna loterija z vec kot štiristo dobitki. Glavni dobitek je bila enodružinska hiša ob cesti, ki sicer med trajanjem srecelova še ni bila dograjena. Z orlo­vskim geslom »Vsi za enega, eden za vse!« so se trboveljski Orli obracali na svoje brate širom Jugoslavije, da tudi oni poklonijo »majhno žrtev v obliki srecke, ki stane 10 Din, za velicasten "Dom" v Trbovljah, ki je obenem dika vsega našega katoliškega dela.«70 Slika 6: »Nacrt za Društveni dom v Trbovljah.« Ilustrirani Slovenec, 25. julij 1926, 6. 69 Osjak, »Množicne oblike družabnega življenja sokolov in orlov,« 59–60. 70 »Trbovlje.« Mladost, julij 1926, 127. V novem domu so imeli Orli dvakrat tedensko telovadbo in enkrat na teden sestanek. Redno so obiskovali tudi tekme celjskega okrožja, kamor so spadali. Prvenstva celjskega okrožja leta 1928 se je udeležilo enajst odsekov in 96 clanov. Zmagovalec je postal trboveljski Orel in tako tekmoval za pre­hodni prapor.71 Slika 7: Orlovska družina v Trbovljah leta 1926. Foto Borušak. Arhiv ZMT.72 71 »Trbovlje.« Mladost, maj 1928, 103.; »Celjsko orlovsko okrožje.« Mladost, december 1928, 239. 72 Fotografija je objavljena tudi v Ilustriranem Slovencu, kjer je zapisano sledece. »Orlovska družina v Trbovljah, ki ima najvec zaslug na bujno se razvijajocem katoliškem prosvetnem gibanju v Trbovljah. Tudi velicastni novi prosvetni dom je v veliki meri sad njenega dela.« Ilustrirani Slovenec, 31. oktober 1926, 6. ZAKLJUCEK Z uvedbo šestojanuarske diktature je bil 5. decembra 1929 sprejet Zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije. Krovna orlovska organizacija je prenehala z delovanjem, ker se v to novo vsedržavno organizacijo Sokola ni hotela vclaniti. Ta sklep je bil sprejet 10. decembra 1929 na obcnem zboru. Clani Orla so se po prepovedi delovanja pridruževali katoliškim prosvetnim društvom. Leta 1935 je vlada dovolila obnovo Orla pod novim imenom. Nastala je vsedržavna samostojna organizacija Zveza fantovskih odse­kov – Slovenski fantje, dekleta pa so se povezala v dekliških krožkih znotraj katoliških prosvetnih društev.73 73 »Zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije.« Mladost, december 1929, 265–266.; Osjak, »Množicne oblike družabnega življenja sokolov in orlov,« 60. VIRI IN LITERATURA Arhiv SI ZAC 0065, Društvene zadeve obcine Trbovlje (1918-1941), TE 105, »Telovadni odsek Orel Trbovlje, dotacija za nabavo telovadnega orodja.« Casopisi (kronološko razvršceni) »Telovadni odsek v Trbovljah.« Slovenec, 23. september 1907, 5. »Iz Trbovelj.« Mladost, 18. april 1908, 14. »Cesa nam manjka.« Mladost, 7. november 1908, 142. »Naša statistika.« Mladost, 21. november 1908, 148. »Trbovlje.« Narodni list, 26. november 1908, 3. »Med nasprotniki. — Brez bojazni!« Mladost, 19. december 1908, 170. »Orel.« Mladost, 3. april 1909, 53. »Trbovlje.« Mladost, 5. marec 1910, 132. »Trbovlje.« Mladost, 13. avgust 1910, 111. »Otvoritev ''Doma'' v Trbovljah.« Slovenec, 12. september 1910, 2. »Telovadni odseki Orla leta 1910.« Mladost, 17. december 1910, 167. »Orel in slovensko kršcansko-socialno delavstvo.« Mladost, 26. avgust 1911, 128. »Trbovlje.« Mladost, 26. avgust 1911, 131. »Statistika zveze Orlov.« Mladost, 16. december 1911, 175–177. »Trbovlje.« Mladost, 11. maj 1912, 83. »Statistika zveze Orlov.« Mladost, 7. december 1912, 167. »Trbovlje.« Mladost, junij 1914, 85. »Pozor Orli!« Slovenec, 24. julij 1914, 4. »Slavlje v Trbovljah.« Slovenec, 25. julij 1914, 4. »Jugoslovanska manifestacija v Trbovljah.« Slovenec, 16. oktober 1918, 4. »Skupšcina zveze Orlov.« Mladost, november, december 1918, 105. »Trbovlje.« Mladost, november, december 1918, 106. »Obcni zbor Orlovske Zveze.« Mladost, maj, junij 1919, 81. »Orlovski tabor v Trbovljah.« Slovenec, 2. september 1919, 3. »Pozdravni vecer Orlic v Unionu.« Slovenec, 2. september 1919, 3 »'Orlice'.« Slovenec, 3. september 1919, 1. »Orlovski tabor v Trbovljah.« Slovenec, 10. september 1919, 3. »Orlovski pozdrav.« Mladost, oktober-december 1919, 123–124. »Vaditeljski tecaj in obcni zbor Orliške zveze.« Slovenka, 15. december 1919, 167. »Iz obsavskega orlovskega okrožja.« Mladost, oktober, november, december 1919, 130. Hafner, Jernej. »Prvenci orlovskega gibanja.« Mladost, julij, avgust 1920, 122–127. »Vaše glasilo.« Orlic, maj 1921, 2. »Prva udeležba Orlov na mednarodni tekmi in javni telovadbi francoske katol. telov. zveze v Strasbourgu dne 6. in 7. avgusta.« Mladost, september 1921, 122–123. »Izlet Orlov v Strasbourg 2.—13. avgusta 1921.« Mladost, marec 1922, 43–45. »Tekmovalci okrožja Trbovlje pred tekom na 100 m.« Mladost, januar 1923, 11. »Trbovlje.« Orlic, april, maj 1923, 95. Žirovnik, Minka. »''Vigredi'' na pot.« Vigred, julij, avgust 1923, 1–2. »Orlovsko letno telovadišce v Trbovljah.« Mladost, oktober 1923, 156. »Trbovlje.« Mladost, oktober 1923, 158–159. »Kuluk pri gradnji novega društvenega doma v Trbovljah.« Ilustrirani Slovenec, 19. julij 1925, 2. »Iz Trbovelj.« Slovenec, 5. december 1925, 4. »Otvoritev Društvenega doma.« Jutro, 29. december 1925, 4. »Blagoslov in otvoritev novega Društvenega doma v Trbovljah.« Slovenec, 30. december 1925, 3–4. »Orlovska akademija.« Slovenec, 30. december 1925, 4. »Iz otvoritve Društvenega doma.« Slovenec, 31. december 1925, 4. »Nacrt za Društveni dom v Trbovljah.« Ilustrirani Slovenec, 25. julij 1926, 6. »Najmodernejši Društveni dom.« Mladost, julij 1926, 118. »Trbovlje.« Mladost, julij 1926, 127. »Orlovska družina v Trbovljah.« Ilustrirani Slovenec, 31. oktober 1926, 6. »Trbovlje.« Orlic, april 1927/28, 126. »Trbovlje.« Mladost, maj 1928, 103. »Celjsko orlovsko okrožje.« Mladost, december 1928, 239. »Zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije.« Mladost, december 1929, 265–266. Literatura Dolenc, Ervin. Kulturni boj: slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2002. Hacin, Nevenka, Irena Ivancic Lebar idr. Srecno… crne doline. Trbovlje: Zasavski muzej, 2001. Hafner, Jernej. »Orel.« Cas: znanstvena revija Leonove družbe. 17, zv. 1 (1922/1923), 17–30. Ivancic Lebar, Irena. Župani naših Trbovelj. Trbovlje: Zasavski muzej, 2009. Lenarcic, Tine. Trbovlje – po dolgem in pocez. Trbovlje: Tiskarna Tori, 2009. Osjak, Ljudmila. »Množicne oblike družabnega življenja sokolov in orlov.« V: Podobe dru­ žabnosti, ur. Monika Kokalj Kocevar, 51–61. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2005. Pernišek, France. Zgodovina slovenskega orla. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1989. Rdeci revirji: zbornik fotografskih dokumentov o življenju in boju delavstva v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku v letih 1918-1941. Del 1, Obdobje 1918-1934. Trbovlje: Revirski muzej ljudske revolucije, 1970. Stepišnik, Drago. Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968. Stepišnik, Drago. Telovadba na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Šafaric, Aleš. »Prepletenost politike in telesne kulture na Slovenskem v letih 1891-1914 in 1919-1929.« Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta UL, 2016. Šafaric, Aleš. »Nastanek slovenske katoliške telesnovzgojne organizacije Orel.« Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino. 65/2 (2017), 175–194. Spletni viri Kuluk. https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=kuluk (dostop: junij 2023) POVZETEK Prispevek osvetli manj znana dejstva trboveljskega odseka katoliške telesnovzgojne organizacije Orel in njegovo delovanje do razpustitve. Telovadni odsek katoliško delavskega društva Trbovlje je bil ustanovljen 22. septembra 1907, tri leta kasneje pa je bil uradno preimenovan v Orla. Pred prvo svetovno vojno je bil slavnostno otvorjen in blagoslovljen Društveni dom, ki je postal kulturni in družabni center zgornjih Trbovelj. Med prvo svetovno vojno je trboveljsko društvo obstajalo kot tamburaški odsek, okto-bra 1918 pa je slavnostno razvilo lasten prapor. Na razlicnih tekmovanjih v okviru katoliških telovadnih organizacij so redno nastopali tako clani kot tudi clanice društva. Otvoritev novega prenovljenega modernega Društvenega doma leta 1925 predstavlja vrhunec delovanja trboveljskega Orla v obrav­navanem obdobju. Upam, da se mi je posrecilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za clovekom dober spomin. Vec pac ne moreš doseci v življenju!« Kratek opis življenjske poti in (plezalnega) življenja Mire Marko Debelak Deržaj s poudarkom na plezanje v Direktni smeri v Špiku in nesreci v Triglavu ter seznamom njenih tur „I hope I was lucky enough to create what is necessary to leave behind a good memory. You can‘t achieve more in life!“ A brief description of the life path and (climbing) life of Mira Marko Debelak Deržaj with an emphasis on climbing in the Direct Route in Špik and the accident in Triglav and a list of her tours Julija Šuligoj, Peter Mikša IZVLECEK Mira Marko Debelak - Deržaj (1904–1948) je bila izjemna alpinistka, ki je s svojimi dosežki pomembno zaznamovala slovenski alpinizem. Njen izje-men vzpon v navidezno nepreplezljivi severni steni Špika, podvig, ki ga je leta 1926 opravila s Stankom Tominškom, je po kriticnem obdobju ponovno oživil slovenski alpinizem. Kot clanica TK Skala je z razlicnimi soplezalci plezala v slovenskih Alpah in sosedstvu. Kljub oviram, med katerimi je bila skoraj tragicna nesreca na Triglavu, je Mira Marko s predanostjo in odloc­nostjo utrdila svoj položaj med elitnimi alpinisti svojega casa. V clanku predstaviva alpinisticno življenje Debelak, ture, ki jih je opravila, in smeri, ki jih je preplezala. Poudarek je na uspehu v severni steni Špika ter na nesreci Eda Deržaja, ko sta skušala preplezati prvenstveno smer v Triglavu. Pri slednji preuciva porocanje slovenskih casnikov o nesreci, raz­pravo o strmi turistiki, ki se je ob tem razvila, in epilog na sodišcu. Kljucne besede: alpinizem, gorništvo, Mira Marko Debelak, Špik, Triglav. ABSTRACT Mira Marko Debelak-Deržaj (1904-1948) was an exceptional mounta­ineer who left a significant impact on Slovenian mountaineering through her remarkable achievements. Her extraordinary ascent of the seemingly unclimbable north face of Špik, which she accomplished in 1926 with Stanko Tominšek, revitalized Slovenian alpinism during a critical period. As a mem­ber of the TK Skala, she embarked on numerous climbing expeditions in the Slovenian Alps and beyond, overcoming various challenges along the way. Despite facing a near-tragic accident on Triglav, Mira Marko‘s unwavering dedication and determination solidified her position among the elite alpi­nists of her time. The article delves into the mountaineering journey of Debelak, documen­ting the tours she completed and the routes she conquered. Special emp­hasis is given to her triumph on the north face of Špik and the unfortunate accident involving Edo Deržaj while attempting the first route on Triglav. Furthermore, the article explores the media coverage of the accident by Slovenian newspapers, the ensuing discourse on alpinism, and the sub­sequent legal proceedings. Keywords: alpinism, mountaineering, Mira Marko Debelak, Špik, Triglav. UVOD Mira Marko1 Debelak - Deržaj (1904–1948) nedvomno sodi med naj­vecje ženske alpinistke svojega casa v svetovnem merilu in je za zgodo-vino in razvoj slovenskega alpinizma nasploh, ne le ženskega, izjemno pomembna. S svojim skoraj neverjetnim vzponom prek strme, skoraj kilometrske severne stene Špika, tisti cas na videz nepreplezljivega zidu, je mocno spodbudila razvoj takrat zaradi nesrece glavnega ideologa slo­venskega alpinizma Klementa Juga2 (leta 1924 v Triglavu, zastalega alpi­nizma v slovenskih gorah. Veliko delo pa je opravila tudi v našem kulturnem alpinizmu). Turistovskemu klubu Skala – TK Skala oz. TKS (prvi plezalni/alpinisticni klub na Slovenskem)3 se je pridružila že v letu njegovega nastanka – leta 1921, stara komaj dobrih šestnajst let.4 Kmalu je zacela plezati v navezi z razlicnimi skalaši, hitro se je lotila težavnejših podvigov, vse do ome­njenega vzpona v severni steni Špika, ki sta ga s soplezalcem Stankom Tominškom opravila leta 1926. Danes imenovana Direktna smer v Špiku velja za njen življenjski podvig, saj je devetstometrska prvenstvena smer imela velik odmev doma in v tujini. Stena je veljala za enega vecjih pro­1 Vzdevek Marko se je je prijel že zgodaj, v literaturi je vedno Mira Marko, v gorniških krogih pogosto samo Marko. Matjaž Deržaj je zgodovinarki dr. Ireni Selišnik v intervjuju (v Ljubljani, 30. aprila 2004 – prepis hrani P.M.) glede tega povedal sledece: »So ji rekli, ti nisi Mira ampak Marko, ker je bila tako nemirna.« Vec o tem na naslednji strani pri opombi 9. 2 Dr. Klement Jug (1898–1924), sistematicni in najaktivnejši plezalec v prvem obdobju Skale, ki je s svojo alpinisticno miselnostjo in plezalskimi dejanji najmocneje zaznamoval njen razvoj. Jug je leta 1922 s svojim prihodom med skalaše ustvaril prvo jasno alpinisticno ideologijo. Bil je prvi, ki je zacel nacrtno plezati tudi prvenstvene smeri in za drenovci prvi med slovenskimi alpinisti uporabljal sicer primitivne kline, ki jih je tudi sam izdeloval. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrecil med solo prvenstvenim vzponom prek zahodnega dela Triglavske severne stene, »desno od ledenega žleba«. Njegovo smer sta leta 1930 preplezala Pavla Jesih in Milan Gostiša in danes nosi ime Jugov steber. Vzpon, ce bi uspel, bi bil njegov najtežji in šele tretji v mogocni Triglavski severni steni. Vir: Mikša, Peter in Elizabeta Gradnik. Trden kakor skala. Kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2017. 3 Vec o TKS si lahko preberete v: Mikša, Peter. »Od Turistovskega do Alpinisticnega kluba Skala (1921-1941).« V: Kvišku kakor skala vodi naša pot : ob stoletnici nastanka turistovskega kluba Skala, ur. Mikša, Peter, et al, 9-27. Ljubljana: Združenje za promocijo kulturne dedišcine, raziskav in novih tehnologij - Retrospektive, 2021. ; Mikša in Gradnik, Trden kakor skala.. 4 Glede tocnega datiranja pristopa je vec nasprotujocih si podatkov npr. : Pogovor z Matjažem Deržajem Alpinisticni razgledi, 69; Kajzelj, Mirko. “Odlomki iz nezapisanih analov.” Planinski vestnik 79/5 (1979), 300, prav tako ni navedena med ustanovnimi in prvimi clani (Mikša in Gradnik, Trden kakor skala.) blemov (Vzhodnih) Alp. V njej je npr. veckrat poskušal tudi znan dolomitski plezalec, cortinški gorski vodnik Angelo Dibona, a mu ni uspelo. Mira je ves cas plezala kot prva v navezi, kar jo postavlja med najboljše alpinistke medvojnega obdobja v svetovnem merilu. Vredno je poudariti tudi, da je Mira Marko v celotni smeri le štirikrat zabila klin. Poglejmo si malo bolj podrobno življenjsko pot in plezalne dosežke po postavi drobne, a po dejanjih velike Mire Marko. Rodila se je 26. decembra leta 1904 v Sarajevu (danes Bosna in Hercegovina) ocetu Janku Debelaku iz Malih Roden pri Rogaški Slatini, pravniku in prvem ravnatelju sloven-skega Poštnega in brzojavnega ravnateljstva v novonastali Kraljevini SHS ter Tržacanki Marija Debelak, rojeni Kramar.5 Prva leta svojega življenja je zaradi ocetove službe preživela v Sarajevu in Zadru, po letu 1905 pa se je z družino preselila v Ljubljano. V ljubljanski Mladiki je koncala višjo dekliško šolo, študij pa je nadaljevala na Likovni akademiji v Zagrebu, ven­dar se slikarstvu ni intenzivno posvecala, razen ob koncu življenja, ko je za ljubljansko Agronomsko fakulteto risala anatomske ucne risbe. Krajše obdobje je bila porocena z Božom Pibernikom, vendar je dekliški priimek Debelak obdržala in se podpisovala kot Mira Pibernik Debelak.6 Leta 1933 ji je bila uradno dovoljena sprememba priimka iz Pibernik nazaj v Debelak. Ponovno se je porocila leta 1938, in sicer z alpinistom Edom Deržajem. Vzdevek Marko se je je prijel že zgodaj, v literaturi se jo omenja vedno kot Mira Marko, v gorniških krogih pogosto samo Marko.7 Vzdevek se je je držal še iz šolskih dni. Kot fantje je plezala, kjer se je dalo, po drevesih, robovih cerkvenega obzidja in ograjah.8 Nekrolog ob njeni smrti je dr. Josip Tominšek naslovil »Tovariš Mira Marko« in takoj v prvih vrsticah pojasnil, zakaj se je odlocil za moško obliko: 5 Pirš Maja in Peter Mikša. »Zakladi maticnih knjig. Janko Debelak in Malid Roden.« Rogaške novice, št1304, 19. november 2021, 10. 6 Neobjavljen intervju z Matjažem Deržajem, 30.4.2004, Irena Selišnik. 7 Mikša, Peter in Petra Krasnic. »Debelak Deržaj, Mira (1904–1948).« Slovenska biografija. Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi1024550/#novi-slovenski-biografski-leksikon (dostop: avgust 2023). 8 Štular, Natalija. Mala kraljica velikih sten. Mira Marko Debelak-Deržaj : (26. december 1904, Sarajevo - 27. september 1948, Ljubljana) : alpinistka, smucarka, publicistka, predavateljica, zbirateljica zgodovinskega in etnografskega gradiva, slikarka. Jesenice: Gornjesavski muzej, enota Slovenski planinski muzej, 2022, 17. »Tovariš? Mari ne tovarišica?« bi se vprašali. V resnici pa je bila dvoživka, v omejeno ženskih stvareh prava ženska in žena, v planinskem udejstvovanju pa kar možata, kos moškemu, a vendar z ženskim nagonom podpiranja, naslombe, kaj pada v polni in ocitni meri le v razmerju do enega, edinega, do Edota. Svojo žensko podzavestnost je nacelno do zadnjih let prikrivala in zatajevala; zato je najraje slišala na moško ime »Marko« ter ob pozivu in potrebi tovarištva v planinstvu je bila odlocno moški tovariš, ne le ženska, mehka tovarišica, nekako družica.9 Njena prva resnejša gorska tura je bil Stol leta 1922, naslednjega leta pa je precila Julijske Alpe in bila prvic na Triglavu.10 Februarja leta 1924 je izvedla prvo smucarsko turo iz Kamnika na Kriško planino in nazaj11 ter prvo alpinisticno plezalno turo na Rjavino.12 Med njene najvidnejše dosežke sodita prvenstvena vzpona v severni steni Špika (danes imenovana Direktna smer v Špiku) leta 1926 s soplezalcem Stanetom Tominškom,13 in Slovenska smer v severovzhodni steni Ben Nevisa na Škotskem, ki jo je leta 1934 preplezala skupaj z Edom Deržajem.14 Preplezala je še precej drugih prvenstvenih smeri, skupno petindvajset, npr. leta 1928 v Kanjavcu,15 leta 1929 Mangartu,16 leta 1931 v Špiku,17 leta 1932 pa v Veliki Mojstrovki in Višu.18 Plezala je tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah, v Zahodnih Julijcih, Karnijskih Alpah in Dolomitih. Leta 1929 je bila prvic v Karniji, kjer je prav tako nani­zala nekaj prvenstvenih smeri in bila med prvimi pristopniki na vrhove.19 Morda je bila celo prva oseba, ki se je na vrh gore Punta Mantica (2510 9 Tominšek, Jos. »Tovariš Mira Marko.« Planinski vestnik 49/5 (1949), 40. 10 SPM, Mira Marko Debelak, šk. 291, »Alpinisticni dnevnik Mire Marko Debelak 1922 – 1936,« 1. 11 Prav tam, 4. 12 Prav tam,5. 13 Prav tam,21. 14 Mikša, Peter in Urban Golob. Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana, 2013, 40; SPM, Mira Marko Debelak, šk. 291, »Alpinisticni dnevnik Mire Marko Debelak 1922 – 1936,« 58. 15 SPM, Mira Marko Debelak, šk. 291, »Alpinisticni dnevnik Mire Marko Debelak 1922 – 1936,« 34. 16 Prav tam, 35. 17 Prav tam, 43. 18 Prav tam, 48. 19 Prav tam, 36. m) povzpela prek južne stene;20 1895 se je na vrh vzpel Conte Mantica, ni pa znano, prek katere stene.21 Leta 1930 je stala na svojem prvem tritiso-caku, Monte Antelao.22 Vzpone in preplezane smeri je natancno beležila v svojem alpinisticnem dnevniku. Po njej je poimenovanih vec smeri – npr. prvenstvena Smer Debelakove iz leta 1932, ki jo je skupaj z Edom Deržajem, Sergejem Cernivcem in Živkom Šumerjem preplezala v severni steni Velike Mojstrovke v Julijskih Alpah in Smer Debelakove v zahodni steni Ojstrice v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki jo je sama prva preplezala leta 1926.23 Skupno je opravila približno sto alpinisticnih vzponov in mnoge pohodne ter smucarske ture.24 Leta 1930 je zaradi svojih plezalnih dejanj postala cla­nica elitnega avstrijskega alpinisticnega kluba Österreichische Alpenklub. Mira Marko je v svojem življenju plezala z razlicnimi soplezalci, veci­noma skalaši. V gore je zacela zahajati z bratrancem Mirkom Kramarjem in z njim opravila svoje prve pohodne gorske ture. Pri kasnejših resnejših plezalnih podvigih se Kramar ne pojavlja vec, je pa bil prisoten pri poho­dniških turah, na primer pri zimskem vzponu na Konja (ki je bil, mimogrede, prav tako prvnestven).25 Spremil in obiskal jo je tudi na planini Govnac, kjer je iskala mir za rehabilitacijo po operaciji leta 1928.26 V gore je zahajala tudi z Mirkom Pibernikom, s katerim je bila nato nekaj casa tudi porocena.27 Kot je razvidno iz njenega dnevnika, kamor je vestno zapisovala tudi, s kom je bila udeležena, in tudi, kako se je na isto vrv navezala tudi z Antonom (Tonetom) Guerro, Slavkom Prevcem, Jožo Copom, Sergijem Cernivcem, Živkom Šumerjem, Stankom Hudnikom, Lojzetom de Reggijem in Stankom 20 Prav tam, 36. 21 Spalti di Toro – Monfalconi. 22 SPM, Mira Marko Debelak, šk. 291, »Alpinisticni dnevnik Mire Marko Debelak 1922 – 1936,« 37. 23 Mikša in Krasnic, Debelak Deržaj, Mira (1904–1948). 24 Seznam opravljenih tur v prilogi narejen po alpinisticnem dnevniku Mire Marko Debelak, ki ga hrani Slovenski planinski muzej Mojstrana. 25 SPM, Mira Marko Debelak, šk. 291, »Alpinisticni dnevnik Mire Marko Debelak 1922–1936,« 39. 26 Prav tam, 33. 27 Mikša in Krasnic, Debelak Deržaj, Mira (1904–1948). Njen sin Matjaž Deržaj je v pogovoru z dr. Ireno Selišnik rekel, da je šlo bolj za dogovorjeno poroko s strani njenega oceta dr. Janka Debelaka (v Ljubljani, 30. aprila 2004 – prepis hrani P.M.). Tominškom.28 Velikokrat se pojavi vprašanje, ali je, glede na to, da sta si bili s Pavlo Jesih po zmožnostih blizu in sta izstopali kot slovenski ženski plezalki, plezala tudi z njo. Na seznamu Mirinih opravljenih plezalnih tur se Pavlino ime pojavi nekajkrat. Z drugimi Skalaši sta na primer opravili turo iz Vrat, za Cmirom, do Staniceve koce, mimo Kredarice do Mojstrane.29 Skalaši so prav tako imeli navado praznike slaviti skupaj v objemu gora, v planinskih ali lovskih kocah. Božic 1926 je »velika družba«, kot jo sama imenuje in imen ne našteva, na primer praznovali v lovski koci v Martuljku. Na fotografijah je mogoce prepoznati nekatere znane obraze alpinisticnega sveta, med dru­gim tudi Mirinega in Pavlinega, ki se družno smehljata ob igranju kitare.30 Skupaj, v družbi Guerre in Tominška, sta preplezali novo varianto Nemške smeri v Triglavski severni steni skozi Okno31. Najvec, v resnici vecino svojega življenja, pa je plezala s sopotnikom v življenju in v steni, Edom Deržajem. Prvic sta se videla v Martuljku avgusta 1926, ko ji je odpadla tura zaradi dežja.32 Prvic sta skupaj plezala že nasled­nji mesec. V alpinisticnem dnevniku je opazen vidni prelom, saj je navedla: »Ture Marko in Edo. Od septembra 1926 so vse ture skupne in navedla v oklepaju le druge spremljevalce. Kjer ni drugih imen sem turo izvedla sama z Edom.«33 DIREKTNAV ŠPIKU / »TAKO SVA OSVOJILA ŠPIK NAMA IN NAM.«34 Mogocna severa stena Špika, ki »kot osrednja figura ponosno obvladuje neprekosljivo panoramo Martuljka«,35 je videti na prvi pogled nepreplezljiva. 28 Razlicne smeri z razlicnimi soplezalci, za podrobnejše informacije glej sezam njenih tur v prilogi. 29 SPM, Mira Marko Debelak, šk. 291, »Alpinisticni dnevnik Mire Marko Debelak 1922–1936,« 27. 30 Prav tam, 25. 31 Prav tam, 13. 32 Prav tam. 33 Prav tam, 22. 34 Mira Marko. »Severna stena Špika (2472 m) – premagana.« Planinski vestnik 26/12 (1926), 276. 35 Mihelic, Tine in Rudi Zaman. Slovenske stene: sto najlepših plezalnih vzponov. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987, 204. Devetsto metrska zelo izpostavljena (strma) stena je odigrala kljucno vlogo v zgodovini slovenskega alpinizma.36 Še vec: pri vseh štirih smereh, preple­zanih v medvojnem obdobju, so sodelovale ženske!37 Od tega se Mirino ime pojavi celo dvakrat: pri sloviti Direktni smeri in pri smeri Debelak – Deržaj – Šumer, ki jo je preplezala leta 1931.38 Direktna smer tece v skorajda ravni crti proti vrhu Špika in še danes plezalcem predstavlja izziv zaradi svoje dolžine (900 m) in izpostavljenosti. Stavek »kdor se torej prvic odpravlja v Špik, naj se z vso resnostjo vpraša, ali mu je dorasel,« govori sam zase.39 Smer je bila življenjsko delo Debelak in zagotovo najpomembnejša smer, ki jo je preplezala, saj se je s tem uspe­hom zavihtela v vrh evropske alpinisticne elite – in ne le z ženskega vidika. Smer nosi oceno V+ in je prva preplezana smer te težavnostne stopnje pri nas.40 Še danes alpinistom predstavlja izziv posebne vrste, ob nastanku pa je bila ena izmed najzahtevnejših smeri v celotnih Alpah. Impozantna severna stena Špika je bila v dvajsetih letih precej oble­gana, vendar je še vedno cakala na prvo navezo, ki se ji bo uspelo povzpeti ceznjo. Leta 1924 sta se je lotila Angelo Dibona in njegova klientka Ana Escher,41 ki sta želela streti ta težak oreh. Zaman. Pri vršni vertikali sta obu­pala in prešla do severozahodnega raza na zahodni greben. Stena je zavrnila tudi Alojza de Reggija in Eda Deržaja; ustaviti sta se morala pri previsu na sredini stene. 36 Mikša in Golob, Zgodovina slovenskega alpinizma, 35. 37 Arih, Miha; Jelenc Aleš; Jelenc Anda in Korenini Drago Anda Jelenc in Drago Korenini. »Severno vzhodni raz.« Dosegljivo na: https://www.slovenskestene.si/smer/severno-vzhodni-raz/ (dostop: julij 2023). Skalaška smer, Pavla Jesih in Jože Lipovec 18.-21.07.1931. Mihelic in Zaman, Slovenske stene, 144. Debelak – Deržaj – Šumer, Mira Marko Debelak, Edo Deržaj in Živko Šumer, 04. - 05.07.1931. Mihelic in Zaman, Slovenske stene, 148. Direktna smer, Mira Marko Debelak in Stane Tominšek, 05.-06.09.1926. Mihelic in Zaman, Slovenske stene, 148. 38 Mihelic in Zaman, Slovenske stene, 148. 39 Prav tam, 204. 40 Mikša in Golob, Zgodovina slovenskega alpinizma, 35. 41 Rojena v Tržicu 11. novembra 1894 znanemu tržaškemu tovarnarju Edmundu Glanzmannu in Carolini Bazzoni. Takrat 22-letna Mira Marko se je 5. septembra 1926 podala pod steno skupaj s Stankom Tominškom in Jožo Copom. Slednji se je kmalu po zacetku plezanja vrnil, ker je bil bolan (vnetje slepica). Debelak in Tominšek sta ple­zala do vecera, nato pa sta si uredila bivak. Naslednjega jutra sta nadalje­vala. V clanku, ki ga je Debelak po uspehu napisala za Planinski vestnik, lahko beremo o vseh težavnih mestih, ki so si kar sledila v steni. Ko sta priplezala do velike zajede, sta spoznala, da so »vse okolišcine /…/ jasno kazale, da se zacne boj za „biti ali ne biti“. Klinov sva imela premalo s seboj, da bi se lahko sigurno vrnila preko stene — sploh pa o umiku ni bilo govora, ker smo steno naskocili z namenom, da moramo najti prehod, ce smo tudi tri dni v nji.«42 Iz smeri sta izplezala ob cetrti ure popoldne 6. septembra. »Krog in krog so se podile goste megle, le Špikova glava je bila cista, ožar­jena od zahajajocega solnca. /…/ Tako sva osvojila Špik nama in nam.«43 Slika 1: Severna stena Špika Foto: Aleš Zdešar 42 Mira Marko, »Severna stena Špika (2472 m) – premagana.« 273. 43 Prav tam, 276. NESRECAV TRIGLAVU Miro Marko danes najpogosteje povežemo z njeno mojstrovino v Špiku, zanimivo pa je, da jo je osebno najbolj zaznamovala smer, ki je ni preple­zala. Govora je o Skalaški smeri v Triglavu, zaradi katere je bila z Edom Držajem izkljucena iz TKS, vpeta v vecletne tožbe in pravdanja in je bila povod tudi za debate o strmi turistiki in njeni smotrnosti.44 Ta skorajšnja tra­gedija pa je bila tudi povod za njeno novo življenjsko partnerstvo. Poglejmo si zgodbo podrobneje. Najbolj oblegana smer v Steni v medvojnem obdobju je bila kombina­cija Skalaške (glej sliko 2, oznacba V 10b) in Gorenjske (glej sliko 2, oznacba V 10a) po levem razu Triglavskega oziroma Osrednjega stebra – kar danes v celoti poimenujemo Skalaška z Ladjo; to sta bili cetrta in peta smer v Steni in celostno gledano druga v osrednjem delu.45 Poskusi preplezati vso linijo so trajali tri leta. Smer naj bi obrnila petnajst navez, preden sta jo dokon-cala Pavla Jesih in Milan Gostiša leta 1929. Najprej so Joža Cop, Miha Potocnik in Stane Tominšek leta 1928 splezali zgornji del stebra in ga ime­novali Gorenjska. Tako je na preboj cakal še spodnji del. Junija leta 1927 je v nagledano linijo vstopil znani nemški alpinist z Dunaja Roman Szalay in na kljucnem mestu na zacetku smeri padel 15 metrov.46 Zacetek julija sta poskusila Mira Marko Debelak in Edo Deržaj. Deržaj je na istem mestu padel 25 metrov zaradi odlomljenega klina. Cez štirinajst dni je Szalay spet vstopil in spet padel na istem mestu. Naslednje leto, 1928, je Jesih splezala cez kljucno mesto, a sta se z Gostišo zaradi dežja obrnila. Leta 1929 je v Vrata spet prišel Szalay z novim soplezalcem, znanim Karlom Prusikom, prav tako Dunajcanom. Salay je o svojem nacrtu pisal »svojim ljubljanskim prijateljem«, zato sta ju Jesih in Gostiša za en dan prehitela; smer sta preplezala med 9. in 14. avgustom leta 1929. Szalay in Prusik sta tako vsto­ 44 Mikša in Golob, Zgodovina slovenskega alpinizma, 44. 45 Lovšin, Evgen. V Triglavu in v njegovi sosešcini. Planinske študije in doživetja. Ljubljana, 1944, 270. 46 Prav tam, 273. pila v Steno bolj desno in preplezala današnjo Prusik-Szalayevo smer (glej sliko 2, oznacba V 12).47 Slika 2: Severna stena Triglava. Slovenska smer V 8, Nemška smer V 9a, Varianta skozi Okno (Debelak, Jesih, Guerra, Tominšek) V 9d, Gorenjska smer V 10a, Skalaška smer V 10b, Prusik-Szalay (zapadni raz Triglava) V 12. Vir: Kajzelj, Naš alpinizem, 176-177. 5. julija sta v steno, da preplezata novo smer, torej vstopila Debelak in Deržaj. Težavnega mesta se je kot prvi lotil Deržaj. Ker je potreboval stop za nogo, da bi lahko dosegel naslednji oprimek nad sabo, je zabil klin. Ko pa je nanj stopil oz. ga obremenil, se je zgodila nesreca. Opis padca je Mira Marko šele leta 1930 objavila v knjigi Henrika Tume Pomen in razvoj alpinizma. Tisti znani odlomek je: 47 Bjelcevic, Aleksander. »Zgodovina plezanja v Triglavski severni steni.« V: Zgodovina slovenskega alpi­nizma, ur. Peter Mikša in Urban Golob. Ljubljana: Friko, Mikša in partnerji, 2013, 30. Povila sem vrv v kolobarje, da bi se pri plezanju ne zamotavala, ko zaslišim nad seboj žvenket kovine in zamolkel krik. Pogledam kvišku in vidim, da se Deržaj lovi po zraku. Prvi trenutek sem odrevenela in instinktivno povlekla vrv k sebi, da skrajšam padec. Deržaj se je takoj po par metrih padca prevesnil vznak. Brado je tišcal v prsi, noge je imel skrcene, le roke so krilile po zraku, široko odprte oci brez izraza.48 Debelak se je hitro zavedala nevarnosti in reagirala: »Ko je bil že pod menoj, sem se bliskoma streznila in presodila položaj. Videla sem, da prvi sunek tudi mene potegne v globocino. Z desno roko sem spustila vrv ter se krcevito oprijela prijemka v duplinici (na stojišcu ni imela klina, op.a.). Istocasno sem cutila, kako mi vrv žge dlan in prste leve roke, a izpustiti nisem smela.«49 Sreca v nesreci je bila, da je Deržaj padel na polico, ki je zadržala silo padca, nato pa padel v prepad in obvisel na vrvi. V opisu nadaljuje: Sledila je vecnost. Tovariša nisem klicala, saj je bil mrtev, razmesarjen! Na robu grede se je svetila velika mlaka krvi /…/ Razveži vozel in rešena boš! pravi mi pritajen glas. Ne, ne, skupaj v steno, skupaj v smrt! /…/ in moj Bog, vrv se je premaknila! ‚Edo! Edo! Živiš? Edo, najdi stop, ne morem vec držati /…/. Na robu grede se prikažeta dve s krvjo opipani roki, nato – glava. Moj Bog, je li to tovariš, ta rdeca gmota krvi in mesa? Zatisnila sem oci. Le s silo sem se obvladala, da nisem zakricala. Tovariš se je vzpel na gredo in na nji obležal nezavesten /…/‚ Edo!50, Deržaja naj bi po porocanju enega izmed casnikov »našla rešilna ekspedicija visecega v prepadu med nebom in zemljo.«51 V resnici se je Debelak zavedala, da pomoc ne bo prišla, ce pa že, pa bo za ponesre-cenca prepozno, se je odlocila, da morata sestopiti sama. Za to je bila pot-rebna dobršna mera poguma. Nje ni varoval nihce; zdrs bi pomenil gotovo smrt. Poleg fizicnih naporov in pridobljenih poškodb (ob padcu jo je sunek 48 Tuma, Henrik. Pomen in razvoj alpinizma. Ljubjana: Turisticni klub Skala, 1930, 180.. 49 Prav tam. 50 Prav tam, 181. 51 »18 ur v smrtni nevarnosti nad prepadom.« Slovenski narod, 8. julij 1927, 1. upognil v pasu, vrv ji je ožgala levo roko in prste, s katero je držala vrv) in izredne koncentracije jo je ves cas skrbelo in je bila v strahu za tovariša. Mira je takoj po nesreci zacela klicati na pomoc, vendar zaman. Iz smeri Luknje se ji je oglasila obmejna straža ceš »pa šta, nemoj da viceš!«52 po pomoc pa se niso odpravili. Ko se jima je uspelo s težavo spustiti na sneži-šce pod steno, se ji je oglasil oskrbnik Jože Torkar in uspela mu je pojasniti, kaj se je zgodilo. Ta je za pomoc prosil nekega nemškega plezalca, ki je tistega dne plezal na tem podrocju. Ko je prišel do njiju, ji je povedal, da je slišal njene klice že od dopoldneva, vendar pa jih ni razumel, ker je klicala v slovenšcini. Planinci so mu povedali, kaj klice, in šel je obvestit Torkarja v Aljažev dom, od koder so tudi poklicali reševalno postajo SPD v Mojstrani. Kmalu sta ju dosegla Mirin bratranec Mirko Kramar in Milan Gostiša. Ob pomoci štirih reševalcev iz Mojstrane so Eda naložili na nosila in hodili po gredi proti poti, ki vodi na Triglav cez Prag. Ker jim je zmanjkalo svec, so morali bivakirati do naslednjega jutra, ko so do njih prispeli nekateri skalaši (tudi Pavla Jesih in Jože Cop). Spustili so se do razpotja Prag-Luknja, kjer jih je že cakal dr. Šlajmer53 in mu oskrbel štiri rane na glavi. Poškodovana je imel tudi pleca in opraskane roke in noge.54 V Aljažev dom so prispeli ob 9. uri dopoldne; od vstopa v steno je preteklo 28 ur.55 Z Dovjega so ga z vlakom prepeljali v Ljubljano, kjer ga je prevzelo reševalno vozilo, ki ga je odpeljalo v sanatorij Leonišce.56 Naporno reševanje je torej potekalo do naslednjega jutra. Že istega dne pa je o nesreci prvi porocal casnik Jutro s sicer zelo skopimi informacijami 52 Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, 182. 53 Dr. Edvard Šlajmer (1864–1935) je bil pionir slovenske moderne kirurgije, ki je v slovensko medicino uve­del mnoge novosti, na primer asepso, lumbalno in lokalno anestezijo, rentgen, organiziral sodobno kirurško službo in zasnoval operacijsko sobo. Poleg tega je pomemben njegov prispevek k reševanju ponesrecencev v gorah. Z njegovo (financno) spodbudo je bila leta 1912 ustanovljena gorsko reševalno službo Slovenskega planinskega društva. V Vratih, v bližini Aljaževega doma, še danes obstaja Šlajmerjev dom, ki je prenovljena Šlajmerjeva planinska vila. V: Malešic, France, Zvonka Zupanic Slavec. »Zdravnik dr. Edo Šlajmer in reševanje v gorah.« Isis: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije 23/12 (2014), 42–44. 54 Malešic, France. Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesrec v slovenskih gorah. Radovljica: Didakta, 2005, 124. 55 Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, 179-188. 56 »Plezalceva sreca v nesreci nad prepadom.« Jutro, 7. julij 1927, 3. in vprašujoc se, ali je Deržaj nesreco sploh preživel.57 V naslednjih dneh so o nesreci porocali še ostali vidnejši slovenski casniki.58 Porocevalec Slovenca je napacno porocal, da se je »Deržaj v severni triglavski steni ubil«.59 Dobili naj bi »telefonicno sporocilo z Jesenic.«60 Sicer ni znano, kdo naj bi jim to sporocil. Debelak je namrec novico sporocila prek telefonskega sporocila iz Mojstrane, v Ljubljano naj bi bila poslana tudi brzojavka.61 Slovenec nas­lednji dan poroca, da telefonski klic ni odgovarjal resnici in da je Deržaj le težje poškodovan.62 Prve novice so še polne ugibanj o dejanskem poteku nesrece in reševanja. Casnika Jutro in Narodni dnevnik 7. julija prva prine­seta podroben potek plezanja, nesrece in reševanja, podatke pa sta crpala ocitno tudi iz udeležencev reševalne akcije, saj se dogajanje sklada z nje­nim kasnejšim porocanjem o nesreci. Nekaj je tudi napacnega porocanja; najprej dejstvo o Deržajevi smrti, brati pa je mogoce tudi o tem, da se je Debelak sama vrnila v dolino, kjer je poiskala pomoc.63 Clanki o nesreci prinašajo priznavanje vloge Debelak pri reševanju soplezalca: »drzna plezalka«,64 »neustrašna Mira Pibernikova«65. Veckrat je 57 »Prva planinska nesreca v triglavskem pogorju.« Jutro, 5. julij 1927, 3. 58 »Nesreca v triglavskem pogorju.« Narodni dnevnik, 6. julij 1927, 3; »Smrtna nesreca na triglavskem pogorju.« Slovenec, 6. julij 1927, 4. »K nesreci v triglavskem pogorju,« 3. »Na Triglavu ponesrecil,« 3. »Plezalceva sreca v nesreci nad prepadom,« 3. »Planinska nesreca na Triglavu.« Slovenski narod, 7. julij 1927, 1. »18 ur v smrtni nevarnosti nad prepadom,« 1. »Na severni steni Triglava.« Domoljub, 14. julij 1927, 7. 59 »Smrtna nesreca na triglavskem pogorju.« Slovenec, 6. julij 1927, 4. 60 Prav tam. 61 »Prva planinska nesreca v triglavskem pogorju.« Jutro, 5. julij 1927, 3.; »Smrtna nesreca na triglavskem pogorju«, 4. 62 »K nesreci na Triglavskem pogorju.« Slovenec, 7. julij 1927, 4. 63 »Planinska nesreca na Triglavu,« 1. 64 »Plezalceva sreca v nesreci nad prepadom,« 3. 65 »Smrtna nesreca na triglavskem pogorju,« 4. poudarjeno, da je Mira »naša najboljša in najsmelejša plezalka „Marko“.«66 Pisci ji »cestitajo /…/ k izjemnemu junaštvu«67 in poudarjajo, kako je situacijo rešila »junaška požrtvovalnost njegove spremljevalke.«68 Po drugi strani je na primer Jutro porocalo: »Le izredno srecnemu nakljucju se imata zahvaliti dva naša sedanja drzna turista in plezalca.«69 V resnici ni šlo toliko za nakljucje kot za izredno preudarno in smotrno rav­nanje. Že takoj, ko je zaslišala Deržajev krik, ko se mu je odlomil klin, je povlekla vrv, da jo je skrajšala in s tem tudi skrajšala padec soplezalcu.70 Opis, da je Debelak »v najtežjem položaju, s cudovito prisotnostjo duha in z nadcloveškim naporom ter s tisto spretnostjo, ki jo odlikuje pri vseh turah, rešila tovariša Edo Deržaja«,71 je realen sklep situacije. POLEMIKE ZARADI NESRECE, IZKLJUCITEV IN TOŽBA Kot že omenjeno, je nesreca prinesla polemike o smotrnosti alpinizma, kar se kaže tudi v porocanju o nesreci. Katoliško usmerjeni casniki bolj ali manj prikrito kritizirajo strmo turistiko in poudarjajo nevarnost te dejavnosti. Pisci navajajo smrtne žrtve v doticni steni (Jug, Topolovec)72. Bralci so lahko brali o »nevarni Severni steni sta jela plezati turista – kljub temu, da je zah­tevala že vec žrtev – v novi smeri, ki so jo smatrali dosedaj za nepristopno. Stena je tako strma – mestoma je skoraj navpicna, da sta morala turista, privezana na 30 metrov dolge vrvi, zabijati v njo kline.«73 Jutro, neodvisen politicen casnik, pa v svojem pisanju na primer ni kritiziral odlocitve turistov za podajanje v strme stene, pac pa je celo priznaval, da »kdor še ni hodil po planinah, nima pojma, kako so vabljive in skrivnostno zapeljive. Kogar je prijela strast plezanja po nevarnih stenah in mu je parkrat uspelo doseci 66 »18 ur v smrtni nevarnosti nad prepadom,« 1. 67 »Plezalceva sreca v nesreci nad prepadom,« 3. 68 »18 ur v smrtni nevarnosti nad prepadom,« 1. 69 »Plezalceva sreca v nesreci nad prepadom,« 3. 70 Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, 180. 71 »Nezgoda v triglavski steni.« Planinski vestnik 27/8 (1927), 189. . 72 »Smrtna nesreca na triglavskem pogorju,« 4. 73 »K nesreci v triglavskem pogorju,« 3. kraje, ki so navadnim zemljanom nedostopni, postane drzen planinski junak in kot tak prav lahko tudi žrtev svojega poguma.«74 Mira je o dogodku napisala clanek »v pouk in svarilo« in ga želela obja­viti v Planinskem vestniku.75 Tega je tudi napovedal takratni urednik Josip Tominšek: »Kako sta s srecnim junaštvom - ali z junaško sreco - za las pre­precila tragicen konec te ture, bo zapisano prihodnjic.«76 Vendar pa clanek nikoli ni izšel. Tominšek ga je, kot pravi, pripravil in dal v tisk za deveto število tistega letnika, vendar pa so mu »v Ljubljani /…/ zabranili, da ni izšel.«77 To je preprecil njegov brat, Fran Tominšek, predsednik Slovenskega planin­skega društva (SPD). Pojasnjuje, da ga je izlocil »ceš da je neresnicen in bi kvaril ugled planinskega društva, sploh pa, da se od vseh strani pojavlja odpor proti tej ženski in nacinu njenega nastopa, tokrat posebno nasproti reševalcem.«78 Kaj tocno je Fran Tominšek mislil glede odnosa do reševalcev? V clanku Debelak opisuje prihod reševalcev in res je posredno kriticna do njihovega ravnanja. Piše, da so »došli brez kapljice vode ali žganja; tudi niso imeli svetiljk, vsa oprema je bila picla. Na mojo prošnjo so prinesli nosilnico, ki so jo mislili pustiti pod steno.«79 Poleg, po njenem mnenju, nezadostne opreme, se tudi ni strinjala s tem, da bi za odhod v dolino pocakali, da se zdani. Na sreco je sama imela s sabo svece in »to jih je potolažilo.«80 Tu se njen pogled na situacijo razlikuje od pogleda reševalcev, verjetno tudi zato, ker je bila v situacijo bolj custveno vpletena; ne nazadnje je šlo za stanje njenega soplezalca in partnerja. Še pred tem opisuje prihod »Dunajcana«, nemškega plezalca, ki je prišel do grede in jima pomagal pri spustu. Ko je Deržaj obnemogel in nezavesten obležal na gredi, ga je Debelak prosila, 74 »Plezalceva sreca v nesreci nad prepadom,« 3. 75 »Nezgoda v triglavski steni,« 189. 76 »Opomba uredništva, Triglavske stene.« Planinski vestnik 27/8 (1927), 172. Josip Tominšek je bil sicer stric Stanka Tominška, skalaša in veckratnega plezalnega partnerja Mire. 77 Tominšek, »Dr. Henrik Tuma: Pomen in razvoj alpinizma,« 28. 78 Tominšek, »Tovariš Mira Marko,« 42. 79 Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, 187. 80 Prav tam, 187. naj mu položi glavo v svoje narocje, sama pa ga je pokrila s puloverjem. Dunajcan je komentiral, da bodo reševalci prišli šele ponoci in da bo do takrat ledeno mrzlo, Debelak pa je zabrusila, da mu bo dala svojo jakno.81 Morda se je kritikom tudi to zdelo neprimerno, saj jima je Dunajcan pri­šel na pomoc in bi morala Debelak izkazati vec hvaležnosti. Vendar pa ne smemo pozabiti na vse psihicne in fizicne muke, ki jih je od nesrece prestala. Utrujenost je gotovo vplivala na njeno odrezavost. Tega se je tudi sama zavedla: »Zato sem koj pristavila, da sem njegova dolžnica in prip­ravljena za vsako protiuslugo.«82 Clanek torej ni izšel, porocanje v casopisju in debata o strmi turistiki pa je hitro eskalirala. Debelak in Deržaj sta bila namrec pripadnika elitnega kluba TK Skala, katere clani so na vrh gora plezali po vedno težjih smereh, ideal, ki so ga konservativni planinci starejše generacije zavracali. Josip Ciril Oblak na primer pojasnjuje, da plezalstvo kot tako ne more biti nikaka specijelna panoga planinstva. Nimam nacelno nic proti plezanju, dokler ne postane samemu sebi namen in dokler se ne izrodi v navadno — rekorderstvo, ki je Kugyju zoprno, — ker je s tem ponižano planinarstvo na nivo — navadnega športa. /…./ Clovek, ki rije samo v stene ter oznanja svetu, da najde le tam vso lepoto, se mi zdi, kakor kipar, ki ne bi videl v idealno estetski podobi celega cloveka, nego bi istega razparal ter nam kazal njegovo drobovje /.../ To je morda sicer zanimivo delo, toda to ni umetniško doživljanje /…/.83 Tudi na urednika Planinskega vestnika so pritiskali, naj ne objavlja ple­zalnih clankov, saj da jih nihce ne bere. Verjetno pa ni šlo za to, da jih nihce ne bi bral, ampak da se je s temi clanki širila miselnost na nek nacin kon­kurencnega TK Skala, ki so jo »realni užitkarji in romanticni abstinenti« zav­racali.84 Josip Tominšek kasneje sicer poudarja, da je Planinski vestnik obja­ 81 »Na, die werden erst mit der Nacht heraufkommen. Es wird mordskalt werden.« »Ich werde Ihnen meine Jacke geben!« Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, 186. 82 Prav tam. 83 Ciril Oblak, Josip. »Poglavje o plezalstvu.« Jutro, 1. september 1927, 6. 84 Tominšek, »Tovariš Mira Marko,« 42. vljal vse relevantne clanke, tako bolj konservativno usmerjenih alpinistov starejše generacije kot mladih plezalcev, clanov TK Skala in »bodo mogli poslušati glasovi obeh zvonov, ce bodo blagoglasni; saj imata oba pravico do bitja.«85 Pa vendarle clanek Debelak ni bil objavljen. Vlogi kronista je bilo zadošceno z objavo novice o nesreci in obljubi o daljšem porocanju akterke, do cesar, kot smo videli, ni prišlo, ne v naslednji, ne v kateri od prihodnjih številk.86 Planinski vestnik se je tako popolnoma distanciral od dogajanja, s cimer v resnici ni dal »pravice do bitja« nobeni od drugace mislecih strani, kaj šele obema. Opis padca je Miri Marko, kot smo omenili že zgoraj, šele leta 1930 objavil Henrik Tuma v Pomenu in razvoju alpinizma. »Kdo pa je zabrano inspiriral? Baš tisti, ki so zdaj porocilo – izdali.«87 Tri leta po nesreci je omenjeno knjigo (in z njo Mirino porocilo) založil, zanimivo, Turisticni klub Skala, iz katerega sta bila ob dogodku Miro in Eda izkljucena. Tominšek se sprašuje, ali želijo s tem »izraziti, da so svojo nekdanjo tovarišico rehabili­tirali.«88 Kasneje, leta 1973, je bil objavljen tudi v Kugyjevi knjigi Pet stoletij Triglava. Da se Josip Tominšek z neobjavo ni strinjal, lahko beremo tudi v pismu bratu: Mari Ljubljancani res hocete iz brezpomembne, v bistvu zelo omejene osebne zadeve napraviti afero, ki prisoja tej mladi planinki važnost in vplivnost, katere sigurno nima? Saj se vendar motite, ako mislite, da o njej vse govori, ce o njej morda govori nekaj ožje prizadetih in številce brezposelnikov, ki živijo od šušte­nja o škandalckih! Mari je ona res tako vplivna, da naj se je naše planinsko društvo nekako boji? Bogme, da ne! In cimbolj zavlacujete likvidacijo spora, ki zares obstoji, tem slabše; potem bi res i širši krogi postali pozorni, docim doslej o kako aferi niti ne sanjajo.89 85 Prav tam, 43. 86 »Opomba uredništva, Triglavske stene,« 172. 87 Tominšek, »Dr. Henrik Tuma: Pomen in razvoj alpinizma,« 28. 88 Prav tam. 89 Tominšek, »Tovariš Mira Marko,« 43. Vendar pa se situacija s tem, ko se clanka ni objavilo, ni razrešila, temvec se je še dodatno . Ta padec je prinesel pravo tožbo. Zakaj? Poglejmo si razloge. Alojz Gšpan, novinar casopisa Jutro, je 22. avgusta 1927 v clanku, naslovljenem Izpod Triglavske stene kritiziral porocanja ostalih casnikov, ki so prinesli »podrobne opise tega dogodka v stilu žurnalisticnih senzacij polnih obcudovanja, meditacij in povzdigovanja. Ljudje, ki ljubijo in poži­rajo senzacije - a gora ne poznajo - so pri tej priliki doživljali hedonska ugodja. Zlasti tkzv. emancipiranke so imele svoj velesejem.«90 Poudarja, da »porocila o tem dogodku ne držijo popolnoma in da je zlasti pri navajanju daljave pada - po zanesljivem porocilu - narasla ta daljava od 5 na celih 50 metrov.«91 Katero je to zanesljivo porocilo, ki ga omenja, ni znano. Za konec doda še, da »priporocamo gospe Marko, da svoje prvotne izjave, ki so bile izpoevane najbrže v razburjenosti (sicer še dosti «stoicno»), resnici na ljubo korigira.«92 Planine, kot pravi, namrec »niso kraj za senzacije, pa tudi ne pot po kateri pride clovek najceneje do popularnosti in slave.«93 Mira Marko ga je tožila zaradi neresnicnega podajanja novic o nesreci in klevetanja. Pravda je bila tudi bolj med zagovornikoma – odvetnikoma vpletenih; na strani Mire Marko je bil alpinist Henrik Tuma, na Gšpanovi pa Josip Ciril Oblak, planinski funkcionar.94 Mira Marko je Gšpana tožila, da je v svojih clankih škodoval njenemu dobremu imenu in ugledu. Gšpan je poleg že navedenih citatov iz spornega clanka trdil, da tožiteljici dokaz resnice ni uspel, da se njene trditve ne ujemalo docela z realnostjo in da govori vsekakor to kocljivo mesto (v porocilu) o neresnicnosti informatorja in naravnost krici po razjasnitvi. »Naposled trdi toženec, da je plezalstvo tožiteljicine vrste neesteticno in nesocijalno, je planinsko kronometerstvo, ter pristavlja, da je proti igrackanju, neresnosti, castihlepnosti, srcni nekul­turi itd. Zagnal kamen in da se je ta kamen dotaknil ravno tožiteljice /…/.« Gšpan se je opiral na razlicne price, ki pa seveda niso bile price dogodka. Tako sta se udarila še oba zagovornika, sicer oba ljubitelja gora, a z raz­ 90 G. A., »Izpod Triglavske stene,« 6. 91 Prav tam. 92 Prav tam. 93 Prav tam. 94 Mikša in Golob, Zgodovina slovenskega alpinizma, 44–45. licnimi izhodišci do udejstvovanja v gorah: alpinist Henrik Tuma in planinec Josip Ciril Oblak. Prvi je trdil, da je turistika »najplemenitejši šport«, drugi pa, da je »nekaj vzvišenega«. Kot prica je nastopil tudi Stanko Tominšek, ki je z Miro leto prej preplezal zelo odmevno Direktno smer v Špiku, in se posta­vil v bran navedbam Debelak.95 Koncno je sodišce razsodilo v korist Mire Marko Debelak in spoznalo Gšpana za krivega klevetanja, ga obsodilo na teden dni zapora in placilo globe v višini takratnih 1000 dinarjev ter objavo sodbe v Slovenskem narodu, a le zaradi stavka, da je »plezalstvo tožite­ljicine vrste neesteticno in nesocijalno, da je planinsko kronometerstvo in da je proti igrackanju, neresnosti, castihlepnosti, srcni nekulturi itd. zagnal kamen in da se je ta kamen dotaknil ravno tožiteljice«, zaradi preostalega clanka pa je bil oprošcen. Menda je bilo olajševalna okolišcina dejstvo, da je Gšpanov clanek izviral bolj iz »drugacnega razumevanja pojma turistike kakor iz namena žalitve.«96 ŠE MALO O MIRI MARKO Slovensko gorništvo pa je zaznamovala tudi kot publicistka, raziskovalka izrocila, prevajalka in predavateljica. Od leta 1925 je v Planinskem vestniku objavljala svoje opise tur in plezalnih podvigov, svoje plezalne izkušnje pa je povzela v svojem prvem samostojnem delu, prirocniku Plezalna tehnika, ki je izšel leta 1933 in je prvi resnejši plezalni prirocnik pri nas. Zbirala je tudi podatke o vzponih v Triglavski steni za nacrtovano monografijo, ven­dar so slednji izšli (le) v obsežnem poglavju Kronika Triglava v Planinskem vestniku. Sodelovala je tudi v tuji planinski periodiki, med drugim je obja­vljala v Alpine Journal in v Österreichischer Alpen Zeitung. Tekoce je obvla­dala anglešcino, nemšcino, italijanšcino in francošcino. Vešca je bila tudi latinšcine, zato je slovela kot izvrstna prevajalka. Kot prevajalka je naj­bolj zaslovela s prevodom dela Juliusa Kugyja Iz mojega življenja v gorah: Julijske Alpe (1937). Veliko je pisala in prevajala v slovenšcino ali v tuje jezike, predavala je tudi doma in v tujini (na Dunaju, v Londonu, Münchnu in Salzburgu). V sodelovanju s Fanny Susan Copeland je leta 1936 izdala 95 Prav tam, 45. 96 Turistika in paragraf.« Jutro, 14. julij 1928, 3. . knjigo A short guide to the Slovene Alps for British and American Tourists. Po zgledu tujih vodnikov omenjena knjiga ponuja vec itinerarjev po slovenskih gorah in vrsto koristnih nasvetov. 97 Njeno življenje se je po dolgoletni bolezni zakljucilo 27. septembra leta 1948. Ni bilo dolgo, toda bilo je razgibano, polno dela, nacrtov in uspehov. Upraviceno je Mira Marko lahko zapisala v poslovilnem pismu, ki ga je nekaj tednov pred smrtjo poslala svojemu možu, ponosne, dasi skromne besede, ki sva jih izpostavila v naslovu in jih še enkrat poudarjava: »Upam, da se mi je posrecilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za clovekom dober spomin. Vec pac ne moreš doseci v življenju!«98 97 Mikša in Golob, Zgodovina slovenskega alpinizma, 40; Mikša in Krasnic, Debelak Deržaj, Mira (1904–1948). 98 Brilej, Arnošt. »Mira Marko Debelak-Deržaj«. Planinski vestnik 11-12/48 (1948), 363. VIRI IN LITERATURA Arhivski viri SPM, Mira Marko Debelak, šk. 291, »Alpinisticni dnevnik Mire Marko Debelak 1922 – 1936.« Casopisni viri »18 ur v smrtni nevarnosti nad prepadom.« Slovenski narod, 8. julij 1927, 1. Brilej, Arnošt. »Mira Marko Debelak-Deržaj«. Planinski vestnik 1948, 363. »K nesreci na Triglavskem pogorju.« Slovenec, 7. julij 1927, 4. »K nesreci v triglavskem pogorju.« Narodni dnevnik, 7. julij 1927, 3. »Na severni steni Triglava.« Domoljub, 14. julij 1927, 7. »Na Triglavu ponesrecil.« Pravica, 7. julij 1927, 3. »Nesreca v triglavskem pogorju.« Narodni dnevnik, 6. julij 1927, 3. »Nezgoda v triglavski steni.« Planinski vestnik 27/8 (1927), 189. »Opomba uredništva, Triglavske stene.« Planinski vestnik 27/8 (1927), 172. »Planinska nesreca na Triglavu.« Slovenski narod, 7. julij 1927, 1. »Plezalceva sreca v nesreci nad prepadom.« Jutro, 7. julij 1927, 3. »Prva planinska nesreca v triglavskem pogorju.« Jutro, 5. julij 1927, 3. »Smrtna nesreca na triglavskem pogorju.« Slovenec, 6. julij 1927, 4. Ciril Oblak, Josip. »Poglavje o plezalstvu.« Jutro, 1. september 1927, 6. G. A., »Izpod Triglavske stene.« Narodni dnevnik, 22. avgust 1927, 6. Mira Marko. »Severna stena Špika (2472 m) – premagana.« Planinski vestnik 26/12 (1926): 269-276. »Turistika in paragraf.« Jutro 14.julij 1928, 3. Tominšek, Josip. »Dr. Henrik Tuma: Pomen in razvoj alpinizma.« Planinski vestnik 31/1 (1931), 17-28. Tominšek, Josip. »Tovariš Mira Marko.« Planinski vestnik 49/5 (1949), 40-44. Intervju Neobjavljen intervju z Matjažem Deržajem, 30.4.2004, Irena Selišnik. Spletni viri Spalti di Toro – Monfalconi. https://www.summitpost.org/spalti-di-toro-monfal­coni/373083 (Dostop julij 2023). Severno vzhodni raz. https://www.slovenskestene.si/smer/severno-vzhodni-raz/ Dostop: julij 2023. Literatura Kajzelj, Mirko. Naš alpinizem. Ljubljana: Turistovski klub Skala, 1932. Malešic, France, Zvonka Zupanic Slavec. »Zdravnik dr. Edo Šlajmer in reševanje v gorah.« Isis: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije 23/12 (2014), 42-44. Malešic, France. Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesrec v slovenskih gorah. Radovljica: Didakta, 2005. Mihelic, Tine in Rudi Zaman. Slovenske stene. Sto najlepših plezalnih vzponov. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987. Štular, Natalija. Mala kraljica velikih sten. Mira Marko Debelak-Deržaj. (26. december 1904, Sarajevo - 27. september 1948, Ljubljana).Alpinistka, smucarka, publicistka, pre­davateljica, zbirateljica zgodovinskega in etnografskega gradiva, slikarka. Jesenice: Gornjesavski muzej, enota Slovenski planinski muzej, 2022. Tuma, Henrik. Pomen in razvoj alpinizma. Ljubljana: Turisticni klub Skala, 1930. POVZETEK Mira „Marko“ Debelak - Deržaj (1904–1948) je bila vidna slovenska alpi­nistka, ki je pomembno prispevala k razvoju slovenskega alpinizma in pus-tila trajen pecat v svetovnem športu. Ko se je leta 1921 pri šestnajstih pridru­žila prvemu plezalnemu klubu v Sloveniji, Turisticnemu društvu Skala (TK Skala), se je hitro izkazala z zahtevnimi vzponi ob boku razlicnih Skalašev. Eden njenih najodmevnejših dosežkov je skoraj neverjeten vzpon v strmi, skoraj kilometer dolgi severni steni Špika leta 1926, podvig, ki je prej veljal za nepreplezljivega. Ta drzen vzpon je mocno spodbudil razvoj alpinizma v slovenskih gorah. Dejstvo, da je vecino smeri plezala kot prva v navezi, jo postavlja med najboljše alpinistke medvojnega obdobja. Rodila se je v Sarajevu in zaradi ocetovega dela zgodnja leta preživela v Sarajevu in Zadru. Leta 1905 se je preselila v Ljubljano. Ceprav je kratek cas študirala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, je bil njena prava strast alpi­nizem. Kratek cas je bila porocena z Božom Pibernikom, vendar je obdržala svoj dekliški priimek in se naposled leta 1938 porocila z alpinistom Edom Deržajem. Mirin vzdevek »Marko« se je je oprijel v šolskih dneh zaradi »fan­tovskega« plezanja in je ostal njen vzdevek vse življenje. V svoji plezalni karieri je Mira dosegla številne odmevne vzpone doma in v tujini. Leta 1934 je z Edom Deržajem preplezala Slovensko smer v severovzhodni steni Ben Nevisa na Škotskem. Opravila je približno sto alpinisticnih vzponov ter šte­vilne pohodniške in smucarske ture. Bila je tudi clanica prestižnega avstrij­skega alpinisticnega kluba Österreichische Alpenklub in avtorica številnih besedil, povezanih z alpinizmom. Skupaj s Fanny Susan Copeland je leta 1936 napisala angleški vodnik, ki ponuja itinerarje in nasvete za raziskova­nje slovenskih gora. V severni steni Špika sta ji uspeli kar dve prvenstveni smeri (od štirih preplezanih v medvojnem obdobju). Direktna smer v Špiku je zaradi svoje dolžine in izpostavljenosti še danes zahtevna. Ta smer je bilo njeno življenjsko delo in je pomenilo njen vzpon v sam vrh evropske alpi­nisticne elite. Bila je prva preplezana smer te težavnosti (V+) v Sloveniji in v casu svojega nastanka ena najzahtevnejših v vseh Alpah. Poleg te smeri jo je osebno zelo zaznamovala nesreca v Triglavu, pri kateri se je poško­doval Edo Deržaj. S hitro reakcijo in pogumnim reševanjem je Miri uspelo rešiti soplezalca. Nesreca pa je sprožila polemike in razprave o tveganjih »strme turistike« in vsesplošni smotrnosti alpinizma. O nesreci je napisala tudi clanek, ki pa zaradi nasprotovanja konservativnih planinskih krogov ni bil objavljen. Sporno porocanje o nesreci in javne razprave so privedle do tožbe proti novinarju Alojzu Gšpanu zaradi klevetanja in blatenja Mirinega dobrega imena. Mirino življenje se je po dolgi bolezni koncalo leta 1948. V Slovenski zgo­dovini ostaja zapisana kot odlicna alpinistka, njen prispevek k alpinizmu pa neizpodbitno velik. Njena zgodba in dosežki upraviceno navdihujejo prihodnje generacije plezalcev. PRILOGA Seznam opravljenih tur Mire Marko Debelak Deržaj99 Odebeljeno so oznacene prvenstvene smeri. 99 SPM, Mira Marko Debelak, šk. 291, »Alpinisticni dnevnik Mire Marko Debelak 1922 – 1936,« Stol Mojstrana–Vrata–Tominškova pot–Stanicevakoca pod Triglavom Kamnik–Kamniška Bistrica–Kamniško sedlo–Okrešelj Precenje Julijskih Alp(Mojstrana–Bohinj) Kamniška Bistrica–Kamniškosedlo–Okrešelj–Turškižleb–Skuta–Mlinarskosedlo–Ceška koca–Jezersko Ksenija in JožeGorjup Štefka Mirko Kramarin Slavka Divica, Nada,Miran Ribar Manca Prva gorniška tura Prvic na Triglavu Planina Osredki Kamnik-Kriška planina Grintavec cez Kokrško sedlo Vrata–Tominškova pot–Staniceva koca–Rjavina–Kredarica–Triglav–Sedmerajezera–Bohinj–Orožnovakoca–Crna prst–Malnarjevakoca–Bohinjska Bistrica Vecja družba Prva smucarska tura Mirko,sestra Darinka Vzpon na Rjavinoje njena prva ple- Mirko Kramar zalna tura. Sestopprvenstven. Mira Marko.»Osredki.« Planinskivestnik 26/3(1926): 65–67. D.-ova, Marko.»Plezalna tura naRjavino.« Planinskivestnik 25/4(1925): 80–86. Kamniška Bistrica–Gamzovskret–Turški žleb–Okrešelj–Hudi prask–Mrzlagora–Okrešelj–Savinjskosedlo–Ceška koca–Kocna–Kokrsko sedlo–Bistrica Kriška planina Valvasorjeva koca–Stol­greben do Golice–Jesenice Kamniška Bistrica–Kamniškosedlo–Planjava–Korošica–Konj–Velika Planina–Kamnik Vrata–Kriška stena–Koca naGozdu–Vršic–Mojstrovka–Kriški podi–vzhodnastena Razorja–Vrata Mirko Kramar, Slavka Mirko Kramar Mirko Pibernik,MirkoKramar Mirko Pibernik Mirko Kramar, odVršica dalje tudiTone Guerra Planica–Kotovo sedlo–Koritnica–Strmec–Mangartska koca–poPlazeh–Ratece–cezSleme na Vršic–KranjskaGora–Mojstrana–cezKot na Kredarico–Triglav–Triglavska sed­mera jezera–Bohinj Mrzla gora Vzhodne ali NizkeTure (Avstrija) Razne ture: Velika planina,Martljeva planina pri Golici,Komna, Kamniška Bistrica Mirko Pibernik inMirko Kramar Mira Marko. »CrezMrzlo goro v – osmihurah.« Planinskivestnik 25/11(1925): 254–257. Vecja družba Vrata–Kriški–podi–Razor Kamniška Bistrica– Kokrško sedlo Vrata–Škrlatica–RdecaŠkrbina–Križ–Kriški podi–Pihavec–Luknja–Plemenice–Triglav–Aleksandrov dom(Planika)–Voje–Bohinj Planica–Kotovo sedlo–Predil–Rabeljsko jezero– koca Corsi–južna stenaDivje koze (Kaltwasser-Gamsmutter, Cima diRiofreddo)–Predil–Mangart–Ratece Planica–varianta Hornovesmeri, Jalovec, seve­rovzhodna stena Mirko Kramar,Tone Guerra Mirko Kramar,Tone Guerra Vecja družba:Stanko Tominšek,Tone Guerra,… Tone Guerra Tone Guerra Mira Marko.»Pihavec.« Planinskivestnik 26/9(1926): 195–197. Mira Marko.»Kaltwasser-Gamsmutter (2503m).« Planinski vestnik26/10 (1926): 217–219. Varianta potekanekoliko višje odHornove smeri. Kranjska Gora–Vršic– Prisojnik, severozahodnastena, varianta smeriCop–Kveder–Tominšek–Prisojnik–Vršic Planica–Hornovasmer–Jalovec–Vrata–Planica V Martuljku Triglav, severna stena, varianta Nemškesmeri, skozi Okno Cmir–Kugyjevagreda–Plemenice–Vrata Prisojnik Nemška smer v Triglavu Tone Guerra,Stanko Tominšek Tone Guerra, StankoTominšek, Joža Cop Tone Guerra,Pavla Jesih, StankoTominšek Tone Guerra,Joža Cop Tone Guerra, StankoTominšek, Joža Cop Zaradi dežja turaodpadla. Spoznatase z Edom Deržajem. Mira Marko.»Severozahodnastena Prisojnika.«Planinski vestnik26/11 (1926): 248–250. Mira Marko. »SkoziTriglavsko Okno.«Planinski vestnik 27/5(1927): 105–106. Špik, severna stena, Direktna smer Kamnik–Presedljaj–Korošica–Škarje– Ojstrica. Ojstrica, severozahodna stena, Smer Debelakove Kamniško sedlo–severo­zahodna stena Planjave Velika planina Vrata Vrata-za Cmirom–Staniceva koca–Kredarica–Krma–Mojstrana Stanko Tominšek sama Stanko Tominšek Vecja družba Vecja družba Pavla Jesih, StankoTominšek, Pirnat Prvi vzpon cezseverno steno Špika Istega dne (18.9.)Smer Debelakovekot prvi ponoviEdo Deržaj Zaradi snežnegameteža obrnili. Mira Marko.»Severna stena Špika(2472 m) - prema­gana.« Planinskivestnik 26/12(1926): 269–276. Mira Marko.»Severo-zahodnastena Ojstrice (2349m).« Planinski vestnik27/3 (1927): 61–62. Fužinske planine, dolinaSedmerih jezer Na Vodnikovi koci. Krma–Bohinjska vratca. Triglav, severna stena Triglav, zahodna stena:Kredarica–Kugyjevagreda–Zaplanja Triglav, južna stena Vrata–Severna trigla­vska stena, desno odCrnega grabna Vrata–Stenarjevavzhodna stena cezZeleno glavo-Vrata Pavla Jesih, Pirnat Pavla Jesih Edo Deržaj Edo Deržaj Edo Deržaj Edo Deržaj sama Prvi sestop poSlovenski smeri Prvi vzpon cez tri­glavsko južno steno. »Zaradi Edovegapadca 5.7. neizpe­ljana nova smer.« Debelak, »Tovariši.«Objavljeno v knjigiTuma, Pomen inrazvoj alpinizmain Kugy, Pet sto­letij Triglava Triglav, severna stena,Nemška smer Malnarjeva koca Krvavec Planina Govnac Poskus Gamzovega roba – neuspešno. Bela Pec-Ovcja vas–severna stena Divjekoze do izstopnegakamina – neuspešno. Cez triglavsko pogorje Pirnat Pirnat Vecja družba Spremili in obiskaliso jo Edo Deržaj,Mirko Kramar, Pirnat Edo Deržaj Edo Deržaj »Marko šla poslovo v gore predtežko operacijo.« Rehabilitacijapo operaciji. Debelakova, M.»Komna.« Planinskivestnik 32/2(1932): 55–58. Debelakova, Marko.»Severna stenaMangarta (2678m), Gamzov Rob.«Planinski vestnik30/2 (1930): 34–39. Prvi vzpon cezseverno stenoKanjavca Prvi zimski vzponna Mahavšcek. Mahavšcek aliMahavcek ime­nujemo tudiVeliki Bogatin. Prvi vzpon s severa,drugi na ta vrh sploh. Kanjavec, severna stena:Edo Deržaj Smer Debelakove Komna: Mahavšcek–Krn–Bogatinovo sedlo–Vrh Mirko Kramar, Pirnat Gracije–Lanževica–Govnaci Karnija, Cresta Brica, Edo Deržaj severna stena Debelakova, M.M. »Komna.«Planinski vestnik32/4 (1932): 65–72. Debelakova, Marko.»Cresta Brica (2038m).« Planinski vestnik29/12 (1929): 281–283 Debelak, »Carnicalps.« Alpinejournal 193. »Kota« (2165 m) brezimena blizu Cima Brice Dolina Roccolane–podPoliškim Špikom–Škrbinav Strmali (Forca deiDisteis 2172 m) Špik–sote-ska Clapadoria–pobocjeMieza–Riva de Clade–Rudni vrh–Somdogmasedlo–Volcja vas Edo Deržaj Peta naveza na vrhu Prvi sestop iz Škrbine v Edo Deržaj Clapodarie, prviprehod protiClappablancu Debelakova, Marko.»Cresta Brica (2038m).« Planinski vestnik29/12 (1929): 281–283 Debelak, »Carnicalps.« Alpinejournal 1931.. Debelakova,Marko. »Škrbinav Strmali (2172 m)– Clappadorie.«Planinski vestnik 30/5(1930): 102–109. Debelak, M. M. »Inthe Julian Alps; fromthe Forca dei Disteisto the Clappadorie.«Alpine Journal 1932. Trbiž–Predel-Mangartskakoca–cez Travniško škrbinopod severno steno–cez Gamzov rob na Mangart Planina Na Kraju–VrhKrnice–Kal–Na Kraju Oslova Škrbina–Lanževica-Srednjivrh–Planina Na Kraju Krma-Stanicevakoca-Kredarica Trbiž–Viš–Ovcja vas Edo Deržaj Vecja družba Smucanje Edo Deržaj Edo Deržaj Debelakova, Marko.»Severna stenaMangrta (2678m), Gamzov Rob.«Planinski vestnik30/2 (1930): 34-39. Debelakova, M.M. »Komna.«Planinski vestnik32/4 (1932): 65–72. Karnija, Dolomiti. 10 .8. 1930 Cima dellaValentina-Cima di Barba,severna stena – drugivzpon na Cima dellaValentina, prvo prece­nje do Cima di Barba. 12. 08. 1930 Cima d'Arade,- prvi vzpon cez južnosteno, peti pristop na vrh. 10 .8. 1930 Cima dellaValentina-Cima di Barba,severna stena – drugivzpon na Cima dellaValentina, prvo prece­nje do Cima di Barba. Edo Deržaj, Prvic nad 3000 m. Sergej Cernivec Debelakova, MiraMarko. »Carnia.«Planinski vestnik 32/8(1932): 221–225. Debelakova, MiraMarko. »Carnia.«Planinski vestnik32/12 (1932): 241–251. Debelak. »Carnicalps.« Alpinejournal, 1931. 8. Punta Mantica14.(2510 m) – južna stena.Drugi vzpon na vrh, morda prvenstvenipreko južne stene. PrekSV grebena do vrhaMonfalcon di Montanaia. 8. Campanile di15.Val Montanaia 16. 8. Antelao Kranjska Gora–Erjavcevakoca na Vršicu–severovzho­dni kamini Mojstrovke Razne ture: Planina Govnaci,Velika planina zimski vzpon na Konja, Sergij Cernivec,Fanny Copeland,Edo Deržaj Pirnat, Edo Deržaj,Debelakova, M.Mirko Kramar, »Komna.«M.Sergij Cernivec, Planinski vestnikŽivko Šumer 32/4 (1932): 65-72. Tekma iz Tržica na Zelenico Glava za bajto in Celo Špik, severozahodni raz Triglav, severna stena,Slovenska smer Pirnat, SergijCernivec, ŽivkoŠumer Mirko Kramar,Sergij Cernivec,Živko Šumer Edo Deržaj,Živko Šumer Edo Deržaj, ŽivkoŠumer, SergijCernivec Prvi zimski vzpon Prva ženska vseverni triglavskisteni pozimi. 56ur, s smucmi. Debelakova, MarkoM. »Špikova seve­rozahodna stena.«Planinski vestnik32/4 (1932): 153-156. Debelak, M. M. »Spik,by the N.W. face.«Alpine Journal, 1932. Debelak, M. M.»Triglav North facein winter.« AlpineJournal, 1939. Kamnik–Javoršcek–Tolski vrh–Kranjskirak–Velika Planina. Fužina–Velopolje–Mojstrana Vrata-cez Rušje–Križ Trbiž–Predel–Trenta Špik, severozaho­dni raz do Škrbine Karnija: 6.: Duran, vzho­26.dna stena 28.–30. 6.: Cima dei Preti,jugozahodni greben Fanny Copeland Sergij Cernivec,Mirko Kramar Sergij Cernivec Fanny Copeland Edo Deržaj, SergijCrnivec, Živko Šumer Edo Deržaj,Sergij Cernivec,Živko Šumer Neuspešno. Sestop vŠpikov graben, nap-rej do Velike Dnine. Smer v vzhodnismeri Durana jeprvenstvena, ven­dar ni izpeljana dovrha, ker so prešlina južni greben. Velika Mojstrovka,severna stena Trbiž–Rio Saline–Jofdi Miez–Ovcja vas Edo Deržaj,Sergij Cernivec,Živko Šumer Edo Deržaj,Sergij Cernivec,Živko Šumer Prvi direktni vzponpreko severne stene Debelak, Marko.»Velika Mojstrovka.«Alpine Journal, 1933. Debelakova, M.M. »Severna stenaVelike Mojstrovke.«Planinski vestnik34/1 (1934): 22-24. Viš, severna stena Mala Mojstrovka, severniraz v direktni vstopnivarianti cez plati Mala Mojstrovka,severnovzhodni raz Martuljek –za Ak-direktnasmer na Veliko Ponco,severna stena Edo Deržaj,Sergij Cernivec,Živko Šumer Edo Deržaj,Sergij Cernivec,Živko Šumer Miss Huges, FannyCopeland Edo Deržaj, FannyCopeland Debelakova, M.M. »Severna stenaVišnje Gore (2666m).« Planinskivestnik 33/6-7(1933): 232-236. Debelak, Marko.»Wischberg (JôfFuard, Višnja Gora).«Alpine Journal, 1933. Copeland, Fanny.»Velika Ponca(Martuljek).« AlpineJournal, 1933. Razne zimske ture Prokletije, Albanija: MajaRosit, Vizitor, Maja jezerce Rigljica,severovzhodna stena Kamnik–VelikaPlanina–Dol–Kamnik Razne zimske ture Ben Navis, Škotska,severovzhodna stena, slovenska smer Vecja družba Edo Deržaj, FannyCopeland, UmbertoGirometta Edo Deržaj,Sergej Cernivec Fanny Copeland Vecja družba Edo Deržaj, SandyWedderburn »Aus dem jugo­slawischen Teil derNordalbanischenAlpen: die Prokletije.«ÖsterreichischeAlpenzeitung, 1934. Debelakova, M.M. »Ben Nevis.«Planinski vestnik 37/9(1937): 278-280. Zadnja gorska tura.Rodi se sin Matjaž, Begunjšcica–Zelenica–konec plezalne poti. Sveta Ana–Tržic Isto turo ponovi1947 z Matjažem. Osnovnošolska berila na Primorskem v casu fašizma Anton Arko IZVLECEK Prispevek skuša na podlagi virov podati vpogled v poseganje propa­gandnega aparata v osnovnošolska berila v casu fašizma na Primorskem. Pozornost se posebej namenja tendencioznim besedilom, katerih namen je pri mladih bralcih oblikovati kult osebnosti obeh italijanskih voditeljev tistega casa: kralja Viktorja Emanuela III. in duceja Benita Mussolinija. Na konkretnih primerih so izpostavljeni spretni prijemi avtorjev, ki so svoja pri­zadevanja usmerili k oblikovanju besedil na nacin, da bralcu odkrito ali subtilno prek dolocene zgodbe posreduje ideološka sporocila. Besedila v prispevku so podkrepljena s slikovnim gradivom. Kljucne besede Berila, fašizem, Primorska, osnovna šola, kult osebnosti ABSTRACT The paper attempts to provide insight into the intervention of the pro­paganda apparatus in primary school reading materials during fascism in Primorska, based on sources. It focuses in particular on tendentious texts aimed at creating a cult of personality among young readers of the two Italian leaders of the time: King Victor Emmanuel III and the Duce Benito Mussolini. The authors' skilful approaches are highlighted through concrete examples, which focus their efforts on shaping the texts in such a way as to convey ideological messages to the reader, overtly or subtly, through a specific storyline. The texts in the paper are supported by pictorial material. Keywords School reader, fascism, Primorska region, primary school, cult of personality UVOD Ce se v retrospektivi ozremo 100 let nazaj in svojo pozornost usmerimo na Primorsko, ki je z Rapalsko pogodbo pripadla Italiji, se preslikamo v leto, ko je v veljavo stopila Gentilejeva šolska reforma. Slovenci so takrat postali tarca ostrih raznarodovalnih pritiskov. Slovenske ucitelje so zaceli premešcati ne glede na njihovo starost ali družinske razmere,1 otroke pa silili k clanstvu v organizacijah Balilla in Piccole Italiane.2 Slovenske napise so odstranili ali zamenjali z italijanskimi. Za vpis v italijanske šole so ponujali šolsko kosilo in obleko. V šolah so poucevali po italijanskih ucbenikih in tudi po nekaterih prirejenih ucbenikih slovenskih avtorjev. Italijanska zgodovi­narja Anna Ascenzi in Roberto Sani,3 ki se ukvarjata z zgodovino šolstva, ugotavljata naslednje: »Predvsem pri slovenskih knjigah je pri nekaterih bolj ocitna prilagoditev potrebam italijansko govorece šole znotraj meja Italije. V ucbeniku so le okvirne biografije italijanskih kraljev, Garibaldija, Mazzinija, vecinoma kronološki zapisi o italijanskih vojnah za neodvisnost in zelo malo besed, ki bi v ucencih vzbudile naklonjenost do Italije«4 Pogledali si bomo štiri berila, med njimi eno, ki je prirejeno po slovenskih avtorjih, ostala pa so italijanska, kot je bila takrat vecina beril. Pod drobnogled bomo vzeli tako slikovno gradivo kot tudi besedilne omembe voditeljev (duce, Benito Mussolini, kralj, Viktor Emanuel III.) in besedila, katerih avtor je voditelj, v berilih za prve tri razrede osnovne šole. 1 Lavrencic Pahor, Minka. Primorski ucitelji. Trst: Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino, 1994, 30. 2 Pahor, Drago. »Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja.« V: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, ur. Vlado Schmidt, et al. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970, 331. 3 Ascenzi, Anna in Roberto Sani. Il libro per la scuola tra idealismo e fascismo: l’opera della Commissione centrale per l’esame dei libri di testo da Giuseppe Lombardo Radice ad Alessandro Melchiori, 1923-1928, Vita e Pensiero, 2005, 181. 4 Per quel che riguarda i libri sloveni in particolare, č in alcuni piů evi dente l'adattamento alle esigenze di una scuola alloglotta entro i confini d'Italia: in altri lo spirito d'italianitŕ manca assolutamente. Vi si trovano scheletriche biografie dei re d'Italia, di Garibaldi, di Mazzini, appunti me ramente cronologici sulle guerre dell'indipendenza italiana, ben poche parole atte ad inspirare negli alunni l'affetto verso l'Italia. PRVO BERILO ZA PRVI RAZRED OBCIH LJUDSKIH ŠOL Po vzoru ucbenika Moje prvo berilo, ki ga je spisal Karel Wider, sta slo­venska ucitelja priredila berilo, ki je izšlo v 20. letih 20. stoletja v Milanu za Julijsko Benecijo. Vsa besedila so v slovenskem jeziku, na ilustracijah pa lahko vidimo mediteranski slog oz. pokrajino. Pod naslovom Naš kralj naj-demo sliko mladega Viktorja Emanuela III. in krajše besedilo. Otroci! Slika, ki jo vidite pred seboj, nam predstavlja našega ljubega kralja. Ime mu je Viktor Emanuel III. (Vittorio Emanuele III.). Navadno biva v starodavnem mestu Rimu (Roma). Naš kralj je dober, prijazen in usmiljenega srca. Zato pa ga tudi vsi imajo radi. Že kot decek se je rad ucil. Njegovi ucitelji so bili z njim jako zadovoljni. Naš kralj modro vlada svoje dežele. Mnogo ima skrbi in dela. Revežem in nesrecnikom rad pomaga. Mi vsi mu moramo biti za to hvaležni. Kakor ljubijo otroci svojega oceta, tako ljubimo tudi mi svojega dobrega kralja.5 Tu lahko vidimo vzgojo mladih bralcev do ljubezni in spoštovanju do kralja ter spodbudo k hvaležnosti. IL LIBRO DELLA PRIMA CLASSE Ce vzamemo v roko citanko za prvi razred, ki je izšla leta 1941, lahko na naslovnici opazimo rahlo obledel napis z rocno pisavo Razrednicarka: Venuti Silvana, Dobrovo. Ce pa pregledamo v arhiv šolske kronike osnovne šole iz kraja Dobrovo, najdemo podatek, da je omenjena uciteljica pouce­vala na šoli v tem kraju od leta 1924, torej leto po Gentilejevi šolski reformi pa do leta 1943, ko je Italija kapitulirala.6 Poglejmo si, kakšnim ideološkim vsebinam so bili izpostavljeni otroci iz tega kraja, sedeža Goriških brd. Približno na tretjini ucbenika nas pozdravi barvna ilustracija Viktorja Emanuela III. z zapisom, ki se je poldrugo desetletje kasneje pojavljal tudi v slovenskih berilih v t. i. Ljubljanski pokrajini. »To je kralj / Viktor Emanuel III. 5 Germek, Anton; Daneu, Ivan in Karel Wider. Prvo berilo za prvi razred obcih ljudskih šol. Milano: Lugi Trevisini, cca. 1920, 67. 6 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Dobrovo. Svojski / Kralj vojak / Zmagoviti kralj / Vsa Italija ga ljubi / Skupaj mu kli-cemo / Naj živi kralj!«7 Slika 1: Ilustracija Viktorja Emanuela III. (Vera Cottarelli Gaiba, Nerina Oddi: Il libro della prima classe, str. 52) Nekaj strani naprej sledi zgodba, ki je postavljena ob ilustracijo mla­dega balile in nosi naslov Una storia vera. Ta resnicna zgodba pripoveduje o življenju decka, ki je postal mogocen mož. Poglejmo si del, v katerem se babica in vnuk pogovarjata o tem decku, ki je zrasel v uspešnega in mogocnega cloveka. »Tako je vedno bolj ljubil svojo domovino in jo mislil narediti mocnejšo in mogocnejšo od drugih dežel /.../ in po njegovem delu je Italija mocna in mogocna. Vsi dobri Italijani ga imajo radi, vsi ponav- E il Re / Vittorio Emanuele III di Savoia / Il Re Soldato / Il Re Vittorioso. / Tutta l'Italia lo ama. / Salutiamo lo insieme: / Viva il Re! Cottarelli Gaiba, Vera in Nerina Oddi. Il libro della prima classe. Milano: La Libreria dello stato, 1941, 52. ljajo njegovo blagoslovljeno ime. - Tudi jaz vem, babica. Ime mu je Benito Mussolini.«8 Nadalje smo prica besedilu, ki nosi naslov Duce! Govori o otrocih, ki pri­dejo k Mussoliniju, ta pa jim narekuje življenjske nauke. Duce! Duce!..... Otroški glasovi segajo tja gor, v delovno sobo, kjer dela Duce. Duce to sliši in se nasmehne ter dela za njih. Duce pravi: Bodite dobri, otroci, in ubogajte. Ubogati je vaša prva dolžnost. Ucite se. Ucenje je vaše delo. Ljubite delo; naredilo vas bo cedalje boljše. Vsi delamo, dragi otroci, za našo Italijo. Ali otroci Italije slišijo Ducejev glas?9 Naslednje ideološko obarvano besedilo ne nosi naslova, temvec pred njim stoji ilustracija sedmih uniformiranih deckov, pri cemer prvi drži itali­jansko zastavo, ostali pa iztegnjeno desnico v pozdrav. Zapis se obraca na decke, ki jih imenuje mladi orli in jih naslavlja kot prihodnost Italije. Zadnji del se glasi: »za Italijo in za kralja«10 Na spodnjem delu strani pa beremo kratko besedilo, ki se neposredno obraca na otroke in jih spodbuja k zavesti in aktivnosti: »Verjeti, ubogati in se boriti, to je Ducejev ukaz. Ne pozabite tega, ce hocete biti pravi mali vojaki svoje domovine.«11 8 Allora amo sempre piu la sua Patria e penso di farla forte e potente piu delle altre Terre /…/. E per opera sua l'Italia e forte e potente. Tutti i buoni Italiani lo amano, tutti ripetono il suo nome benedetto. – Io pure lo so, nonna. Il suo nome e Benito Mussolini. Gaiba, Oddi, Il libro, 67. 9 - Duce! Duce! … La voce dei bimbi arriva lassu, nello studio dove il Duce lavora. Il Duce la sente e sor-ride e lavora per loro. Dice il Duce: -Siate buoni, bambini, e obbedite. Obbedire e il vostro primo dovere. Studiate. Lo studio e il vostro lavoro. Amate il lavoro; vi fara piu buoni e piu bravi. Lavoriamo tutti, o bambini, per la nostra Italia. – Odono i bimbi d'Italia la voce del Duce? Gaiba, Oddi, Il libro, 72. 10 Per l'Italia e peri il Re. Gaiba, Oddi, Il libro, 96. 11 Credere, obbedire, combattere, ecco il comando del DUCE. Non dimenticarlo, se vuoi essere un vero piccolo soldato della tua patria. Gaiba, Oddi, Il libro, 96.. Slika 2: Ilustracija sedmih deckov, t. i. mladih orlov. (Vera Cottarelli Gaiba, Nerina Oddi: Il libro della prima classe, str. 52) Najdaljše besedilo, ki govori o Mussoliniju, pa nosi naslov Il ritratto del Duce, torej Ducejev portret. Poglejmo, na kakšen nacin ga predstavlja. Ker je vse besedilo prepredeno z njegovimi omembami, si ga poglejmo v celoti. Alberto hodi po hiši in išce portret Duceja, da bi ga prilepil v svoj zvezek. Enega je našel v casopisu, vendar tisk ni jasen. Oce ima enega zelo lepega, a preve­likega. Mati gleda v paket razglednic: tukaj je ena z Ducejem na konju, ena z Ducejem, ki gleda na balkon Beneške palace, druga z Ducejem, ki pregleduje crnosrajcnike ..... Alberto nezadovoljno zmajuje z glavo in pravi: Ne, te ne. - Kako dolgocasen fant! - vzklikne mama. - Po drugi strani pa so ti portreti Duceja zelo lepi; zakaj ti niso všec? Zakaj ...; - ampak Alberto je na kupu našel razglednico: predstavlja Duceja sredi skupine Balil; enega poboža in se nasmehne. - Evo, - vzklikne Alberto, - tole bom vzel. - Prav imaš, res je lepa.12 Kot lahko vidimo, so imeli avtorji te citanke razvit smisel za psihologijo. Vedeli so, da ce želijo Mussolinija še bolj približati otrokom, ga morajo pri­kazovati kot prijatelja otrok. V tej zgodbi pa celo mladi Alberto sam izbere fotografijo, ki Mussolinija prikazuje v tej luci. Ob besedilu vidimo barvno ilustracijo Mussolinija, ki v rokah drži majhnega decka. Zanimivo pa je, da je nad sliko s svincnikom zapisano TITO. Lahko bi domne­vali, da uciteljici Venuti citanka tega ucenca ali ucenke ni prišla pod roko. Slika 3: Ilustracija Mussolinija med skupino Balil. (Vera Cottarelli Gaiba, Nerina Oddi: Il libro della prima classe, str. 103) Besedilo Il giuramento pa že ni vec pisano v slogu spodbude, ampak so besede že za spozna­nje trše in delujejo kot obligatorne. 12 Alberto va cercando per tutta la casa un ritratto del Duce per incollarlo sul suo quaderno. Ne ha trovato uno su un giornale, ma la stampa č poco chiara. Il babbo ne ha uno assai bello, ma troppo grande. La mamma sta cercando in un pacco di cartoline: eccone una col Duce a cavallo, una col Duce affacciato al balcone di Palazzo Venezia, un'altra col Duce che passa in rivista le Camicie Nere /.../. Alberto scuote la testa scontento e dice: - No, queste no. - Che ragazzo noioso! - Esclama la mama. - Sono assai belli, invece, questi ritratti ma. del Duce; perchč non ti piacciono? – Perchč /.../.; ma Alberto ha trovato, nel mucchio, una cartolina: rappresenta il Duce in mezzo ad un gruppo di Balilla; ne accarezza uno e sorride. – Ecco - esclama Alberto - prendo questa. - Hai ragione, č proprio bella. Gaiba, Oddi, Il libro, 103. Deklica Karla je prejela kartico Hci volkulje, na kateri je zapisano tudi njeno ime. Uciteljica je nato prebrala prisego. Poglejmo si jo: »V imenu Boga in Italije prisegam, da bom izvrševala Ducejeve ukaze ter z vsemi mocmi in, ce bo treba, s krvjo služila fašisticni revoluciji.«13 Dalje pravi zapis, da so vse deklice nato prisegle, Karla pa se je ob tem zavedala, da je treba takoj in v tišini ubogati Ducejeve ukaze, ker ima Mussolini vedno prav.14 Tu lahko vidimo, da je ta totalitaristicen apodikticni nacin pronical tudi že v ucbenike za zacetne razrede osnovne šole. LETTURE PER LE SCUOLE ELEMENTARI, SECONDA CLASSE Citanka, ki je namenjena drugemu razredu osnovnih šol, je izšla v Trstu in Milanu leta 1940. Ni toliko zanimivo dejstvo, da ne vsebuje barvnih ilustracij, temvec je nadvse presenetljivo, da ni na nobenem mestu omenjen Benito Mussolini. Precej lepih besed je namenjenih kralju pod naslovom Il Re. Zapis govori o dekletih, ki se pogovarjajo o kralju. Prvo dekle ga opisuje, kot ga je njej opisal oce, ki je bil med vojno v strelskem jarku: »Oblecen je bil kot oni, in tako preprost kot oni; in dober, pravi oce, dober, da lahko vidiš dobroto v njegovih oceh, ceprav je njegov obraz resen.«15 S temi besedami pa se dalje v zgodbi strinja tudi dekle Marjeta, ki pravi: Vem, da ima zelo rad svoja dekleta. Nekega dne je v Milanu obiskal dom tistih, ki so med vojno oslepeli in bil do vseh tako ljubezniv, a vedno resen, saj se je zdelo, da je težko ne jokati ob vseh teh ubogih mladih ljudeh, ki so bili za vedno 13 Nel nome di Dio e dell'Italia giuro di eseguire gli ordini del Duce e di servire con tutte le mie forze e, se e necessario, col mio sangue la causa della Rivoluzione fascista Gaiba, Oddi, Il libro, 134. 14 Gaiba, Oddi, Il libro, 134. 15 e vestito come loro, e semplice come loro; e buono, dice il babbo, buono che gli si legge negli occhi la bontŕ, benchč abbia il viso serio serio. Camilla del Soldato, Milly Dandolo. Ad occhi aperti, Letture per le scuole elementari, seconda classe. Trst: La editoriale libraria, 1940, 102. zaprti v temi. Ko pa je šel skozi sobo, v kateri so bili portreti njegovih hcera, se je nasmehnil in s prsti poslal poljub tem lepim obrazom16 Bralcu se ustvari vtis o prijaznem, cutecem in dobrem kralju. Zadnje besedilo z vladarsko vsebino je Vittorio Emanuelle II., v katerem babica pripoveduje svojim vnukom o kralju Viktorju, dedku trenutnega kra­lja. Zapis se sicer zacne z besedami, da je aktualni kralj Viktor Emanuel III., potem pa se pozornost preusmeri na babico, ki po svojih spominih pravi, da jo je nekoc s svojim spremstvom srecal, ko je bila na polju, jo pozorno pogledal in se ji nasmehnil.17 IL LIBRO DELLATERZA CLASSE ELEMENTARE, LETTURE Citanka, ki je izšla leta 1936 v Rimu in Veroni, nam že v prvem poglavju Attesa prinaša zanimive vsebine. Opisuje šolski prostor, razpelo ter sliki kra­lja in Duceja. Pri prvem je zapisano le: »Tudi kralj vas opazuje«,18 kar bi pomenilo, da naj se otroci zavedajo in pazijo na svoje ravnanje, saj so ves cas pod budnim ocesom kralja. Vec pa je zapisano pri Mussoliniju. Ducejeve oci so tiste, ki vas natancno opazujejo. Kakšen je ta pogled, tega ne more nihce izraziti. To je orel, ki razpre svoja krila in se dvigne v vesolje. To je plamen, ki išce tvoje srce, da bi ga prižgal z rdecim (cinober) ognjem. Kdo se bo uprl temu gorecemu ocesu, oboroženemu s pušcicami? Pomirite se, za vas se 16 so che vuole un gran bene alle sue bambine. Un giorno, a Milano, andň a vedere la casa dei ciechi di guerra, e fu tanto affettuoso con tutti; ma sempre serio, chč anzi pareva durasse fa tica a non piangere, dinanzi a tutti quei po veri giovani chiusi per sempre nel buio. Ma passando da una sala dove erano stati messi i ritratti delle sue figliole, egli sorrise, e mandň con le dita un bacio a quei visini belli. del Soldato, Dandolo, Ad occhi, 102. 17 mi guardo attento, e sorrise. del Soldato, Dandolo, Ad occhi, 105. 18 Anche il Re vi guarda. Nazareno Padellaro, Carlo Testi. Il libro della terza classe elementare, 4. pušcice spremenijo v žarke veselja. Poslušaj besedo, ki jo On govori samo tebi. Ali slišiš? Ti si moje gorece jutro.19 V primerjavi s kraljem je avtor pri opisu Ducejeve slike šel še dlje v nameri vzbuditi pazljivost, predanost in strahospoštovanje. V prebranem besedilu lahko hitro prepoznamo gojenje kulta osebnosti, saj gre za figuro, ki v pozitivnem (vodi in varuje) in negativnem (opazuje in nadzira) smislu bdi nad ljudmi. Slika 4: Naslovnica berila, na kateri sta upodobljena vojak in simbol fašizma (Nazareno Padellaro, Carlo Testi: Il libro della terza classe elementare, naslovnica) 19 Sono di occhi del Duce che vi scrutano. Che cosa sia quello sguardo, nessuno sa dire. E un'aquila che apre le ali, e sale nello spazio. E una fiamma che cerca il vostro cuore per accenderlo d'un fuoco vermiglio. Chi resistera a quell'occhio ardente, armato di frecce? Rassicuratevi, per voi le frecce si mutano in raggi di gioia. Ascoltate la parola che solo a voi Egli dice. Avete udito? Voi siete il mio ardente mattino. Padellaro, Testi, Il libro, 4. Naslednje besedilo nosi naslov Il Re in govori o kralju Viktorju Emanuelu III. s spoštljivimi in mocnimi besedami, ki ga slikajo v lepi luci. Izpostavimo del besedila, ki to najbolj odraža. Viktorju Emanuelu III. je Previdnost (božja previdnost, op. a.) namenila najboljšo usodo, saj mu je namenila slavo, da je z besedo in zgledom vodil italijansko ljudstvo k zmagi. Bil je junaški in zanesljiv vodnik, ki je, ko je prišel cas, da odvrže mec, utišal glasove negotovih in znal iz src svojih ljudi izvabiti bojevniške vrline. Popoldne 23. maja 1915 je z balkona palace Kvirinal dvignil trobojnico nad ogromno množico ljudi. Od tistega dne je bila njegova palaca triinštirideset mesecev na ognjeni crti. Bil je preprost in neustrašen, imel je enako dušo kot borci.20 Tudi to besedilo s presežniki in opisovanjem izjemnih dogodkov sou-stvarja kult osebnosti pri mladih bralcih. Nekaj strani naprej pa je upodo­bljen Mussolinijev portret s pripisom »Benito Mussolini / voditelj fašizma / predsednik vlade«.21 Brez naslova pa je objavljeno besedilo, ki govori o kralju na Soški fronti. Poglejmo si odstavke, ki kralju pripisujejo izjemne lastnosti. »Mi v hišah, v strelskih jarkih in povsod, cutimo, da nas Kralj oživlja, da nam Kralj ukazuje, da nas Kralj vodi. Ko hitimo proti sovražniku, se zdi, da vidimo kralja na celu.«22 Naslednji relevanten odstavek se glasi: »Ker je živel enako kot borci, je poznal njihova srca. Zato je v žalostnih dneh s svojo vero nahranil vso 20 A Vittorio Emanuele III la Provvidenza assegnň la piů bella sorte, perchč a Lui riservň la gloria di con durre con la parola e con l'esempio il popolo italiano alla Vittoria. Guida eroica e sicura, quando fu giunta l'ora di snudare la spada, fece tacere le voci degl' incerti, e seppe fare scaturire dal cuore del Suo popolo le virtů guerriere. Nel pomeriggio del 23 maggio 1915 inalzň da un balcone del Quirinale sulla folla immensa il Tricolore. Da quel giorno, per quarantatrč mesi la Sua Reggia fu sulla linea del fuoco. Semplice ed intrepido, ebbe la stessa anima dei combattenti. Padellaro, Testi, Il libro, 6. 21 Benito Mussolini, Duce del fascismo, e capo del governo. Padellaro, Testi, Il libro, 7. 22 Noi nelle casette, nelle trincee e dovunque, sentiamo che il Re ci anima, che il Re ci commanda, che il Re ci guida. Quando ci slanciamo contro il nemico, ci pare di vedere il Re alla testa. Padellaro, Testi, Il libro, 8. Italijo. In ce so vojaki branili cast domovine, je kralj branil cast vojakov.«23 Besedilo se sklene z odstavkom: Kralj je z vami, dragi otroci, ce hodite po poti casti. On je z vami, ce si prizade­vate za lepo upanje. On je z vami, ce je v vaših srcih pogum in gorecnost. Z vami je, ce boste od zdaj naprej znali ohraniti besede naših junakov v svojih srcih in jih izgovarjati tako, kot so jih izgovarjali oni, s požrtvovalnostjo.24 Vsi ti odstavki so pisani na nacin, da bi otrokom vzbudili zavest in cut za pripadnost kralju in domovini, ter na nacin, da bi otroci vzljubili in spoštovali kralja, da bi nekoc pos-tali zvesti in ubogljivi državljani. Slika 5: Portret Benita Mussolinija (Nazareno Padellaro, Carlo Testi: Il libro della terza classe elementare, str. 7) 23 Vivendo la stessa vita dei combattenti, ne conobbe il cuore. Ecco perche nei giorni tristi nutri della Sua fede l'Italia tutta. E se i soldati difesero l'onore della Patria, il Re difese l'onore dei soldati. Padellaro, Testi, Il libro, 8. 24 Il Re č con voi, cari figliuoli, se camminate nella via dell'onore. Č con voi, se inseguite la bella speranza. Č con voi, se nel vostro petto c'č coraggio e ardi mento. Č con voi, se fin d'ora sapete conservare nel cuore le parole dei nostri eroi, per dirle come essi le dissero, con il sacrificio. Padellaro, Testi, Il libro, 9. Pod naslovom I due saggi, po slovensko Dva modreca, stoji krajši zapis, ki pripoveduje o dveh starcih, ki sta vsak na svoj nacin spreobracala mla­denica. Za zgled je postavljen starec, ki je mladenicu v nekaj besedah pojasnil zakon in ga s tem spreobrnil. A propos temu se zapis sklene s trdi­tvijo: »Tudi mi vam lahko v trenutku razkrijemo ves svoj zakon in vso svojo fašisticno vero. Dovolj je ena beseda: DUCE!«25 Iz tega ideološko angaži­ranega sestavka razberemo, da je v eni osebi zaobjet odgovor in razlaga vseh zakonov in politicnih usmeritev. In da je to vrednoteno kot pozitivno. V nadaljevanju si poglejmo besedilo La prima fatica di Romano, ki govori o šolarju Romanu, ki v sebi nosi skrito misel, ki je nihce od sošolcev ne more uganiti. Proti koncu zgodbe se ta skrivnost razkrije. Spoštujem žulje na rokah. So izraz plemenitosti, saj je plemenit tisti, ki ustvarja, tisti, ki v zgradbo domovine vgradi svoj kamen, pa naj bo še tako skromen. Tu je skrivnost razkrita. Roman želi pridobiti Mussolinijevo spoštovanje. Mussolinijevo spoštovanje! Ali je lahko vecja ambicija od te? In kako se lahko takšna ambicija rodi v otrokovi duši? Ne obsojajte ga. Roman je še otrok, ne razlikuje med ljubez­nijo in spoštovanjem. Za trenutek je pomislil, da so žulji na njegovih rokah znak priznanja, da spada med tiste, ki jih Mussolini ljubi.26 Tu lahko vidimo, kako je kot zgled postavljen decek Roman, cigar naj­vecja želja je, da bi ga Mussolini spoštoval in ljubil. Obenem deluje spre­mno besedilo kot pohvala Romanu, da ima tako lepo željo. V zgoraj nave-denem vzgibu pa bi lahko prepoznali tudi analogijo s kršcansko miselnostjo tistega casa, ki je prav tako predvidevala podobno držo cloveka v odnosu 25 Anche noi possiamo rivelarvi tutta la nostra legge e tutta la nostra fede di fascisti, in un instante. Basta una parola sola: DUCE! Padellaro, Testi, Il libro, 10. 26 Mussolini un giorno disse: ''Io rispetto i calli delle mani. Sono un titolo di nobiltŕ, perchč nobile č vera­mente colui che produce, colui che porta il suo sasso, sia pure modesto, all'edificio della Patria.'' Ecco svelato il segreto. Romano vuole guadagnare il rispetto di Mussolini. Il rispetto di Mussolini! Ci puň essere ambizione piů grande di questa? E come un'ambizione di que sta fatta, puň essere nata nell'animo di un fanciullo? Non condannatelo. Romano č ancora un fanciullo, non distingue bene l'amore dal rispetto. Ha pensato, per un momento, che i calli delle mani siano un segno di riconoscimento per appartenere al numero di coloro che Mussolini ama. Padellaro, Testi, Il libro, 47. do Boga. In tu se na otrokovi nezavedni ravni lahko vzpostavi dojemanje Benita Mussolinija kot neke vrste boga. La terra della Leggenda je zapis, ki govori o legendarni zgodovini Italije, proti koncu pa v njem zasledimo odstavek: »V cerkvi je bil kršcen otrok. Ime mu je Benito. /.../ Kruha ne bo manjkalo. /…/ z besedo visoko dvigne srca in gnete voljo vseh kot apno.« 27 Rojstvo Mussolinija je prikazano kot rojstvo odrešenika, ki bo vladal in postavil nov svet. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Non desiderare, ki pripove­duje o kongresu mladih iz tujine in mladenicu Romanu, ki je slišal njihov pogovor. Takole so se pogovarjali: »Ko bi le imeli Mussolinija! Da bi naša domovina postala velika, bi bil potreben Mussolini. Mussolinija hocemo za šefa.«28‘‘ Zgodba pa se presenetljivo zakljuci z Romanovimi besedami mladini: »Hvala za to, kar ste povedali o Mussoliniju. Ne pozabite pa, da zapoved pravi: „Ne želi Duceja... bližnjih.‘‘«29 Lahko nas preseneti avtorjeva neverjetna iznajdljivost, kako preplete kršcansko vero, religijo in fašizem s parafrazo devete božje zapovedi, ki pravi, ne želi žene svojega bližnjega. Še ena moralisticno obarvana zgodba je Romano vuole il petto di vetro. Zgodba pravi, da je Roman dober fant, ki pa ima težave z resnico. Veckrat se, ko pripoveduje, prepusti domišljiji, zaradi cesar ga oce pogosto graja. Zato si Romano želi, da bi imel steklene prsi in bi lahko videl v svoje srce ter govoril po resnici. Nekega dne mu oce pove, da bo pripeljal poseb­nega gosta v njegovo sobo. Ta gost bo videl naravnost v Romanovo srce. Zdaj pa poglejmo, kako se zgodba zakljuci. »Vsi ga poznate: Mussolini. 27 Nella chiesa č stato battezzato un bambino. Porta il nome di Benito. /…/ Il pane non mancherŕ. /…/ con una parola solleva i cuori tanto in alto, e impasta la volontŕ di tutti come la calce. Padellaro, Testi, Il libro, 72. 28 Se avessimo Mussolini! Ci vorrebbe Mussolini per far grande la nostra Patria. Vogliamo Mussolini per Capo. Padellaro, Testi, Il libro, 128. 29 Grazie per quanto avete detto di Mussolini. Ricordatevi, pero che un comandamento dice: ''Non desi­derare il Duce… d'altri.'' Padellaro, Testi, Il libro, 128. Nocoj Romanovo spalnico krasi velicasten portret Duceja v vojaški castniški uniformi.«30 Sklepno besedilo ucbenika nosi naslov L‘impero in je postavljeno na konec kot ideološki grande finale. Izpostavimo zanimivejše dele. Ena vera je ustvarila imperij, to je ta: „Mussolini ima vedno prav.‘‘ To je vera sto tisoc prostovoljcev, sto tisoc delavcev, padlih in preživelih legionarjev. Cesarski venec obdaja celo zmagovitega kralja, potomca najstarejšega in najzname­nitejšega rodu bojevnikov ter najmodrejše dinastije vladarjev ljudstev. „Italija je koncno dobila svoj imperij,“ v majski noci krici Mussolini osuplemu svetu. Na oltarju domovine so zablesteli bajoneti. Na trgih, kjer ima množica eno samo srce in en sam glas, se dviga krik ponosnega navdušenja.31 V tem delu smo prica samim presežnikom, ki opisujejo dinastijo Savojcev: najstarejši, najznamenitejši, najmodrejši. Vladar v tem primeru že meji na božanstvo, ceprav to ni nikjer izreceno. Naslednji del pravi: Oce cesarstva Mussolini je v noci na 9. maj leta 14, ko je svetu naznanil njegovo ustanovitev, dejal, da se odpirajo ogromna vrata prihodnosti. /…/ vi, na najbolj slavno noc, ste pozdravili cesarstvu in množicno vzklikali „da“ Duceju, ki je od Italijanov zahteval, naj bodo vredni cesarstva. /…/ Na majsko noc, ki je združila dva imperija, rimski in fašisticni, se je Beneška palaca spremenila v ogromen 30 Tutti lo sapete: Mussolini. Questa sera un magnifico ritratto del Duce, in divisa di caporale d' onore della Milizia, ornera la cameretta di Romano. Padellaro, Testi, Il libro, 210. 31 Una fede ha creato l'impero, questa: ''Mussolini ha sempre ragione.'' Questa č la fede dei centomila volontari, dei centomila operai, dei legionari caduti e superstiti. Il serto imperiale cinge la fronte del Re vitto­rioso, del discendente della piů antica e piů illustre stirpe di guerrieri e della piů saggia dinastia di reggitori di popoli. ''L'Italia ha finalmente il suo impero'' grida nella notte di maggio Mussolini al mondo attonito. Lampeg giano sull'Altare della Patria le baionette. Un grido di fiera esultanza si leva dalle piazze, dove la folla ha un cuore solo, una voce sola. Padellaro, Testi, Il libro, 221. zmagoslavni lok na Mussolinijevi glavi. Na oltarju domovine so se blešcali bajo­neti; na trgu so se živahne (ganjene) oci blešcale kot bajoneti.32 To besedilo, polno custvenih in slavilnih besed, se zakljuci z »Naj živi kralj cesar! Naj živi Duce!«33 Tovrstno opevanje asociira na svetopisemske psalme in tudi na pesmi drugih verstev, ki so posvecene slavljenju razlicnih božanstev. SKUPNI IMENOVALEC IN NJEGOVI ODTENKI Po pregledu treh beril, ki so se uporabljala na Primorskem od Gentilejeve šolske reforme pa do sredine druge svetovne vojne, lahko strnemo nekaj misli. Kasnejše, kot je leto izdaje berila, v vecji meri so v njem zastopane vsebine, ki se nanašajo na državna voditelja (Mussolini ali Viktor Emanuel III.). Ugotovimo, da Benito Mussolini v berilih nikoli ne nastopa sam, vedno je v berilu omenjen tudi Viktor Emanuel III. Dalje vidimo, da je voditelj v vseh primerih, kadar ni zgolj omenjen, predstavljen v lepi luci. Njegove znacaj­ske lastnosti so izjemno pozitivne. Prikazan je kot požrtvovalen, neustrašen, z mocno voljo in vizijo, a obenem prijazen, preprost, dostopen, ljudski, veli­kokrat tudi s posebnim cutom za otroke. Besedila, ki govorijo o voditelju, so spisana na nacin, ne le, da pri bralcu vzbujajo pozitivna custva, ampak da so ta custva izražena kolektivno. Tako se tudi bralec, ki predstavlja delcek te skupnosti, cuti udeleženega v izrazih hvaležnosti in povelicevanja voditelja. Nekatera besedila pa so zastavljena tako, da bralcu vzbudijo obcutek, da je dolžan ljubiti vladarja in mu biti hvaležen za vse, kar je storil za narod. Na vec mestih sta oba voditelja prikaza tako, da opisane lastnosti mejijo na lastnosti božanstev. 32 Il padre dell'impero, Mussolini, nella notte del 9 maggio dell'anno XIV, annunziandone al mondo la fondazione, disse che un immenso varco si apriva sulle possibilitŕ del futuro. /…/ voi, nella notte piů gloriosa, salutando l'impero, con la folla avete gridato ''si'' al Duce, che chiedeva agli Italiani di essere degni dell'im­pero. /…/ Nella notte di maggio che congiunse due imperi, l'impero romano e l'impero fascista, Palazzo Venezia si trasfigurň in un immenso arco di trionfo sul capo di Mussolini. Sull'Altare della Patria luccicavano le baionette; nella piazza gli occhi commossi luccicavano come le baionette. Padellaro, Testi, Il libro, 222. 33 Viva il Re Imperatore! Viva il Duce! Padellaro, Testi, Il libro, 222. Koliko so torej v našem primeru citanke oz. berila del propagandnega aparata oz. ali lahko po prebranem govorimo o kultu osebnosti v berilih na Primorskem med obema svetovnima vojnama? Precej besedil jima (sploh Mussoliniju) pripisuje vlogo rešitelja. Veckrat je omenjena Mussolinijeva nezmotljivost. Tudi o izraženih izjemnih duhovnih in organizacijskih spo­sobnostih lahko govorimo. Prakticna pravila za življenje, predvsem pa uve­ljavljanje morale, lahko najdemo v besedilih, katerih avtor je Mussolini, ter v njegovih citatih. Posledicno lahko govorimo tudi o citatomaniji. Nadalje ugotavljamo, da veliko besedil vsebuje elemente cašcenja. Tudi mimo zahteve po vdanosti in poslušnosti ne moremo, ne da bi jo potrdili. Lahko torej sklenemo, da vsebine pregledanih osnovnošolskih beril, ki govorijo o Viktorju Emanuelu III. in o Mussoliniju v veliki meri gradijo njuna kulta osebnosti. VIRI IN LITERATURA Ascenzi, Anna in Sani,Roberto. Il libro per la scuola tra idealismo e fascismo. l'opera della Commissione centrale per l'esame dei libri di testo da Giuseppe Lombardo Radice ad Alessandro Melchiori, 1923-1928, Vita e Pensiero, 2005, str. 181. Cottarelli Gaiba, Vera in Oddi Nerina. Il libro della prima classe. Milano: La Libreria dello stato, 1941, 52. del Soldato, Camilla in Dandolo, Milly. Ad occhi aperti, Letture per le scuole elementari, seconda classe. Trst: La editoriale libraria, 1940, 102. Germek, Anton in Daneu, Ivan. Prvo berilo za prvi razred obcih ljudskih šol. Milano: Lugi Trevisini, cca. 1920, 67. Lavrencic Pahor, Minka. Primorski ucitelji. Trst: Narodna in študijska knjižnica, Odsek za zgodovino, 1994, 30. Padellaro, Nazareno in Testi, Carlo. Il libro della terza classe elementare. Rim: La libreria dello stato, 1940, 4. Pahor, Drago. »Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja.« V: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, ur. Vlado Schmidt, et al. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970, 331. Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Dobrovo. POVZETEK Avtor obravnava šolstvo na Primorskem v casu med obema svetovnima vojnama, pri cemer se ukvarja s pregledom treh osnovnošolskih beril (za prvi, drugi in tretji razred) razlicnih piscev in razlicnih izdajateljev. Svojo pozornost posveca navzocnosti ideoloških vsebin in izpostavlja tista bese­dila oz. njihove dele, ki govorijo o kralju Viktorju Emanuelu III. in o Benitu Mussoliniju. V tej luci ugotavlja, ce besedila soustvarjajo njuna kulta oseb­nosti. V zakljucnem delu sklene svoje misli z ugotovitvami, da vsebine z omembami voditeljev z leti izdaje beril narašcajo, da vse omembe prika­zujejo voditelja pozitivno, da je voditelj na vec mestih imenovan kot nezmo­tljiv, da je opevan in slavljen ter prikazan kot odrešenik domovine. Avtor konca s temeljno ugotovitvijo, da tudi besedila v pregledanih berilih gradijo kulta osebnosti obeh voditeljev. Zaledje Milj v kolesju svetovne zgodovine: burna leta spreminjanja državnih meja The Hinterland of Muggia in the Wheel of World History: Tumultuous Years of Change of National Borders. Blaž Ermenc IZVLECEK Kraji v zaledju mesta Milje, na severozahodu istrskega polotoka, so zamenjali vec državnih tvorb, dokler niso bili leta 1954 prikljuceni tedanji Jugoslaviji. Še pred tem se je v prvi polovici 20. stoletja zgodila vrsta dogod­kov, ki so mocno vplivali na življenja tamkajšnjih ljudi, jih silili v izrekanje zvestobe razlicnim politicnim ideologijam in sistemom ter jim vcasih tudi v nasprotju z njihovimi željami pripenjali doloceno nacionalno identiteto. V clanku osvetljujem prelomne dogodke, ki so se zgodili v desetletjih pred pri­kljucitvijo manjšega dela nekdanje cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Jugoslaviji leta 1954, in ki so nato tudi vplivali na izredno težko odlocitev, s katero so se morali soociti domacini krajev miljskega zaledja: ali ostati ali se izseliti. Kljucne besede Jugoslavija, Italija, Svobodno tržaško ozemlje, jugoslovansko-italijanski odnosi, tržaška kriza, meja, Londonski memorandum, izseljevanje ABSTRACT The places in the hinterland of the town of Milje, in the northwest of the Istrian peninsula, changed several state formations until they were annexed to the former Yugoslavia in 1954. Before that, a series of events took place in the first half of the 20th century, which had a strong impact on the lives of the people there, forcing them to pledge allegiance to various political ideologies and systems, and sometimes even against their will attaching a certain national identity to them. In this article I shed light on the important events that took place in the decades before the annexation of a small part of the former zone A of the Free Territory of Trieste to Yugoslavia in 1954, and which subsequently influenced the extremely difficult decision that the inhabitants of the Milje hinterland had to make: whether to stay or to migrate. Keywords Yugoslavia, Italy, Free Territory of Trieste, Yugoslav-Italian Relations, Trieste Crisis, border, London Memorandum, Migration ZGODOVINSKI UVOD V MILJE IN MILJSKO ZALEDJE Plavje, Škofije, Hrvatini in drugi kraji, na katere se osredotocam v clanku, ležijo na skrajnem severozahodnem delu istrskega polotoka in so se zaradi svoje lege v preteklosti veckrat znašli na sticišcu razlicnih politicnih enot. Središce tega obmocja, naseljenega tako s slovenskimi kot italijanskimi prebivalci, je v razlicnih obdobjih predstavljalo mesto Milje, danes v Italiji.1 Ker se Milje nahajajo v neposredni bližini Trsta in Kopra, se zgodovina tega obmocja tesno prepleta z dogajanji tako v Trstu kot celotni Istri. Milje so staro naselje, saj so najstarejši ostanki iz prve polovice prvega tisocletja pred našim štetjem. Obmocje je bilo sprva naseljeno z roman-skim prebivalstvom. Leta 599 so Obri in Slovani skupaj vdrli v Istro, Slovani pa so se prav zaradi tega vdora prvic pojavili v ohranjenih zgodovinskih virih.2 Milje so bile dolga stoletja pod beneško oblastjo, za razliko od Trsta, ki se je leta 1382 odlocil, da preide pod okrilje Habsburžanov, da bi se tako rešil beneškega vpliva. Tržaška predaja Habsburžanom je imela velike dol­gorocne posledice, saj je predstavljala odlocilni pogoj za poznejši razvoj mesta od 18. stoletja dalje.3 V nasprotju z Miljami je Trst v minulih stoletjih doživel pravo demograf­sko eksplozijo. Konec 17. stoletja je skupaj z okolico štel približno 7.000 pre­bivalcev, sto let pozneje pa je zaradi uveljavitve proste plovbe po Jadranu kot tudi zaradi novih cestnih povezav dosegel že 30.000 prebivalcev. Zaradi ugodnosti proste luke, ki jo je ustanovil cesar Karel VI. leta 1719 v okviru svoje merkantilisticne politike, in zaradi razmaha trgovine, pozneje pa tudi industrije, je pristanišce postalo privlacna tocka za ljudi od vse­povsod, predvsem iz najbližjih dežel.4 Po popisu iz leta 1853 je imel Trst 95.000 prebivalcev, po tistem iz leta 1900 pa 178.599. V prvem desetletju 20. 1 Cok, Štefan. Novice z miljskega konca. O zgodovini Slovencev miljskega obmocja. Milje: Zadruga Vesna D.Z.o.O., 2012, 16. 2 Prav tam, 20–22. 3 Prav tam, 27. 4 Pirjevec, Jože. »Trst je naš!« Boj Slovencev za morje (1848–1954). Ljubljana: Nova revija, 2007, 17. stoletja, ki je zaznamovalo njegovo zlato dobo, je število prebivalcev zraslo že na 230.000.5 Ustanovitev Ilirskih provinc leta 1809 je spremenila politicno sliko sever-nojadranskega prostora. Habsburžani so (vsaj zacasno) po vec kot 400 letih izgubili dostop do morja, ki so ga dosegli leta 1382 prek Trsta. Za seve­rozahodno Istro je ustanovitev Ilirskih provinc pomenila konec politicne vezi s severno Italijo, predvsem z Benetkami. Spomniti velja še na ukaz maršala Marmonta iz leta 1810 o ureditvi šolstva. Ta je pomemben iz dveh razlogov: duhovšcini je odvzemal skrb in nadzorstvo nad šolstvom, predvsem pa je prvic zakonsko priznal slovenšcino kot ucni jezik v naših krajih.6 Od takrat se je za to obmocje in torej tudi za Milje zacelo obdobje tesnejše vezi s Trstom, ki jo je poznejša uveljavitev habsburške oblasti leta 1813 le še okrepila.7 Trst je postal poleg Milj najpomembnejše gospodarsko, trgovsko in zaposlit­veno središce tudi za prebivalce miljskega zaledja. NACIONALNO PREBUJANJE V 19. STOLETJU Revolucionarno leto 1848 je imelo pomembne posledice tudi v Trstu, Miljah in okolici.8 Slovenšcina je pocasi pridobivala na veljavi, tudi seve­rozahodni del Istre pa je vse bolj zaznamovalo nacionalno vprašanje v sodobnem smislu, kjer sta si nasproti stala dva tabora: italijanski, ki je užival družbeno, gospodarsko in politicno premoc, ter slovenski, ki se je najprej s težavo, potem pa vse bolj odlocno zacel uveljavljati na razlicnih podrocjih.9 Kljub prvim nacionalnim iskricam pa obmocja Milj, ki so v 19. stoletju spa-dale pod Istro, ni zaznamoval takojšnji izbruh narodnega konflikta, ki se je razvil v drugih predelih tega polotoka. O tem prica tudi dejstvo, da nastaja­joci slovenski tržaški tisk ni posvecal veliko pozornosti miljski stvarnosti, kjer je bila obcinska oblast trdno v italijanskih rokah: 5 Prav tam. 6 Cok, Novice z miljskega konca, 35. 7 Prav tam, 36. 8 Gombac, Boris M. Slovenija, Italija. Od preziranja do priznanja. Ljubljana: Debora, 1996, 24–32. 9 Cok, Novice z miljskega konca, 39. Obcina Milje. Ta obcina ima pod seboj toliko vasi, da imajo te vec prebivalcev, nego mesto Milje, po kojem se imenuje. Imenitniše so Plavija, razlicne Škofije in Hrvatini, v kojih sami Slovenci stanujejo. /…/ Naš narod se bolj in bolj zavzema za obcne zadeve, v njem se goji politicni cut in narodna zavest. Oni upoznavajo, da so državljani v ustavnej državi, v kojej ljudstvo skupaj z vladarjem zakone dela. Ko enkrat to vsi Slovenci in Hrvati Istre upoznajo, potem bode konec itali­janskega gospodstva nad njimi. Dal Bog, da se to cim prej zgodi.10 Kot kažejo podatki ljudskega štetja iz leta 1880, je v samih Miljah tistega leta živelo 3043 prebivalcev (od teh naj bi bilo Slovencev le 58), v okoliških vaseh pa 3619. Takratni popis prebivalstva, ki je bil tudi prvi, ki je vseboval vprašanje o jeziku, je dajal za miljsko obcino sledece rezultate: od skupnih 6662 prebivalcev je bilo 62 odstotkov oz. 4117 Italijanov in 32 odstotkov oz. 2159 Slovencev.11 Tudi s pomocjo slovenskega tiska in nacionalno zavednih slovenskih politikov iz Trsta in okolice je nacionalna identiteta v desetletju pred prelo-mom stoletja postajala vse bolj pomembna, kar se je vse bolj odražalo tudi na lokalnih volitvah. Iz Plavij se nam piše: Vzbudili smo se tudi mi; spali smo dolgo, a sedaj se radujemo na svoji prebuditvi. Leto 1891 ostane za nas velepomembno za vse bodoce case, leto to vzbudilo je v nas zavest, da smo sinovi slovenskega naroda. Prerojeni smo – in kot taki šli smo dvakrat na volišce v Milje. Vspeh sicer ni bil popolen, ker smo prvikrat propali za jeden celi glas, a držali smo se trdno kakor skale: naše zvestobe ni moglo omajati vse nasilstvo z nasprotne strani. Zacetek je storjen, sedaj pa bodemo neumorno nadaljevali sveto narodno delo in je – na tem ne dvomimo – tudi dovršili. Veselje na zmagi z dne 30. oktobra bilo je mej nami neopisno, kajti sedaj vemo, koliko veljamo mi isterski Slovenci.12 10 »Volitve deželnih poslancev v koperskem okraju 1884. Obcina Milje.« Edinost: glasilo slovenskega politic­nega društva tržaške okolice. Trst, 24. maj 1884, 2. 11 Perselli, Guerino. I censimenti della popolazione dell`Istria, con Fiume e Trieste, e di alcune cittŕ della Dalmazia fra il 1850 e il 1936. Trst-Rovinj-Reka: Universita Popolare-Trieste-Centro di Ricerche Storiche­Rovigno-Unione Italijana-Fiume, 1993, 174–176. 12 »Razlicne vesti.« Edinost: glasilo slovenskega politicnega društva tržaške okolice. Trst, 11. november 1891, 3. Pomembno prelomnico pomeni ustanovitev šol v teh krajih. V letih 1894/95 so si vašcani na Plavjah sami zgradili šolsko poslopje, pouk v njem je potekal v slovenšcini. Leta 1899 so šolsko stavbo dokoncali tudi na Škofijah, pouk se je zacel naslednje leto, šola je bila dvojezicna. V kraju Korošci na miljskih hribih prizadevanja za odprtje javne šole niso obrodila sadov, zato so domacini navezali stik z Družbo Sv. Cirila in Metoda, ki je leta 1911 tam odprla slovensko šolo.13 Zadnja desetletja 19. in zacetek 20. stoletja so predstavljala obdobje velikega razvoja za Slovence miljske obcine.14 Zadnjo štetje, ki so ga opra-vile avstroogrske oblasti, je v miljski obcini zabeležilo 11.578 prebivalcev, od katerih je 2.299 uporabljalo slovenšcino. Na Škofijah je od 1.675 prebivalcev 1.042 uporabljalo slovenšcino, na Plavjah pa 604 od 771. Bolj narodnostno mešani so bili Hrvatini, Korošci in drugi kraji na miljskih hribih, kjer je italijan-šcino uporabljalo 800 in slovenšcino 548 prebivalcev. 15 PRIHOD ITALIJE IN FAŠIZMA Leta 1920 sta Italija in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev podpisala Rapalsko pogodbo, s katero je bila nova italijanska meja premaknjena na vzhod vse do Postojne in Reke. S podpisom te pogodbe je znotraj italijan­skih meja ostalo veliko število Slovencev in Hrvatov. Italija ni bila sposobna vzpostaviti pravega dialoga s temi novimi državljani, kljub obljubam, ki so bile izrecene takoj po koncu prve svetovne vojne.16 Popolna uveljavitev fašisticnega režima je tako kot za vse primorske Slovence tudi za Slovence v obcini Milje (Miljski hribi, Škofije, Plavje in nekateri drugi kraji) pomenila hudo preizkušnjo. Zaprtje slovenskih šol, pre­poved rabe slovenskega jezika in slovenskih knjig, poitalijancevanje oseb­nih in krajevnih lastnih imen so se podobno kot v ostalih krajih Primorske 13 Cok, Novice z miljskega konca,54–55. 14 Prav tam, 55. 15 Perselli, Guerino. I censimenti della popolazione dell`Istria, con Fiume e Trieste, e di alcune cittŕ della Dalmazia fra il 1850 e il 1936,174–176. 16 Cok, Novice z miljskega konca,57. uveljavili tudi na tržaškem in miljskem obmocju.17 Do konca dvajsetih let je fašisticnemu režimu uspelo zatreti vsakršno zakonito dejavnost manjšine.18 V tridesetih letih je Primorsko prepregla gosta mreža fašisticnih organizacij, v katere so bili ljudje vecinoma prisiljeni vstopiti, šolska mladina obvezno. Nevarnejša kot prisila je bila mehka asimilacija, penetracija v vse pore narodnega tkiva prek organizmov, ki so bili hkrati tudi instrument nadzora nad ljudmi.19 Ne le fašizem, Milje z okolico je v svoj vrtinec z vso silo potegnila tudi svetovna gospodarska kriza. Revšcina, ki je zaznamovala pretekle genera-cije, se je še poglobila in ogrožala samo preživetje. Tovarne so upocasnile proizvodnjo, pogosto so prenehale obratovati in so odslavljale delavce. Proti koncu leta 1931 je miljska ladjedelnica spet odprla vrata, a od delavcev so zdaj še bolj odlocno zahtevali, da se pokorijo novim delovnim pogojem in da se vpišejo v fašisticno stranko, ce hocejo spet na delo.20 Gospodarska kriza in državna politika sta mocno prizadeli tudi kmecko prebivalstvo. Številni manjši kmetje so šli na boben, razpušcene so bile mnoge zadruge in posojilnice, odtujevanje kmecke zemlje je potekalo z dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Vse to je vplivalo na to, da je dela­vskorevolucionarno gibanje dobivalo svoj polet v Istri in Trstu.21 Zaradi naci­onalnega zatiranja in drugih ukrepov fašisticnih oblasti se je tudi na obmo-cju Milj vse bolj razrašcalo protifašisticno gibanje. IZBRUH DRUGE SVETOVNE VOJNE Novo hudo preizkušnjo je za Istro in Trst prinesel izbruh druge svetovne vojne. Komunisticna partija Slovenije in OF sta konec leta 1941 organizi­rali prve celice OF tudi v Istri, tako kot drugod po slovenskem ozemlju. Na 17 Prav tam, 58. 18 Kacin-Wohinz, Milica in Jože Pirjevec. Zgodovina Slovencev v Italiji. 1866- 2000. Ljubljana: Nova revija, 2000, 61-62. 19 Prav tam, 63. 20 Cok, Novice z miljskega konca, 77–78. 21 Prav tam, 78–79. Primorskem sta formiranje prvih odborov OF v in zacetek partizanskega gibanja pomenila le nadaljevanje dotedanjega protifašisticnega ilegal­nega boja, ki je potekal že od konca dvajsetih let 20. stoletja.22 Do širše množicne mobilizacije ljudi v osvobodilno gibanje pa je prišlo po kapitula­ciji Italije septembra 1943, ko so se v partizanske enote vkljucili tudi primor-ski povratniki iz razpušcene italijanske vojske.23 Mocno protifašisticno partizansko gibanje se je oblikovalo tudi v Miljah in okolici. Število borcev in aktivistov osvobodilnega gibanja iz miljskih kra­jev gre v vec stotin.24 Drugace kot v Trstu sta se v Miljah slovenska NOB in italijanska Restistenza srecali, povezali in sodelovali v partizanskih akcijah.25 CILJ: TRST! Med pripravami na osvoboditev je bila na Primorskem, pa tudi dru-god po Sloveniji, osrednja pozornost sicer namenjena Trstu, ki je bil kljuc za prikljucitev celotne Julijske krajine. Trst je bil za Slovenijo in celo Jugoslavijo pomemben tudi kot eno od gospodarskih središc, zato bi njegova prikljuci­tev omogocila hitrejšo obnovo Slovenije.26 IV. armada NOV Jugoslavije je spomladi 1945 v hitrem in zmagovitem pohodu za umikajoco se nemško vojsko iz Dalmacije prek Reke, Ilirske Bistrice, Pivke in Divace prodrla do Bazovice in Opcin in 1. maja 1945 prišla v Trst in okolico. Naslednjega dne so v mesto vstopile še zavezniške novoze­landske enote. Zavezniške sile so izvršeno dejstvo o jugoslovanski zasedbi Trsta in ozemlja do avstrijske meje sicer sprejele, toda ostale so v Trstu v pricakovanju višjih ukazov.27 22 Cunja, Leander. Škofije na Morganovi liniji. Koper: Založba Lipa, Škofije: Krajevna skupnost, 2004, 21. 23 Prav tam. 24 Cok, Novice z miljskega konca, 98–99. 25 Prav tam, 103–104. 26 Troha, Nevenka. Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999, 20. 27 Cunja, Leander. Škofije na Morganovi liniji. Koper: Založba Lipa, Škofije: Krajevna skupnost, 2004, 19–20. Jugoslovanske oblasti so kmalu po zasedbi Trsta v mestu in okolici zacele izvajati cistko. Ta je po nekaterih podatkih zajela približno 18.000 ljudi, veci­noma pripadnikov vojaških enot v uniformi ali civilu. Vecina je bila takoj izpušcena. Od tistih, ki so jih zadržali, je nekaj sto koncalo v kraških jamah, imenovanih tudi fojbe.28 Jugoslovanska vojska je 1. maja 1945 zasedla tudi Milje in okolico. Na obcinski palaci v Miljah sta zaplapolali italijanska in jugoslovanska troboj­nica z rdeco peterokrako zvezdo. V naseljih okoli Milj so nastali krajevni narodnoosvobodilni odbori, ki so jih oznacevali tudi pogosti množicni zbori in ljudske skupšcine.29 V miljskih vaseh se je od prvih dni osvoboditve in konca vojne razvijala zagnana in živahna dejavnost omenjenih odborov, v katerih so vodilno vlogo imeli komunisti. Prebivalstvo je najširše sode­lovalo s temi odbori, predanost in zavzetost sta bili na višku. V ospredju je bila vprašanje povojne obnove in oskrbe prebivalstva ter tudi skrb za razvoj kmetijstva in industrije, za razcvet kulturnega življenja, zdravstvo in socialo.30 Ves cas je bilo v ospredju tudi vprašanje državne pripadnosti in izražanje najširše podpore Jugoslaviji.31 PARTIZANI MORAJO ZAPUSTITI TRST IN OKOLICO Sprva so bili odnosi med jugoslovansko zasedbeno oblastjo in zavezniki dobri, kasneje pa so se spremenili zaradi represije jugoslovanske oblasti, ki jo je spremljala mocna protijugoslovanska propaganda, in odklonilnega stališca britanske in ameriške vlade.32 Na zavezniški poziv, naj umakne svoje enote, je Tito odgovoril samozavestno, med drugim z depešo, pos­lano 9. maja IV. Armadi, v kateri je zapisal, »da smo te kraje osvobodili, ker etnicno pripadajo naši domovini«.33 Napetost je rasla in rasla in zavezniške 28 Pirjevec, »Trst je naš!«, 303. 29 Cok, Novice z miljskega konca, 110–112. 30 Prav tam, 114. 31 Prav tam, 115. 32 Troha, Komu Trst, 22. 33 Prav tam; AS, f. Edvard Kardelj, šk. 35/16, depeša J. Broza 4. armadi, 9. maj 1945. vojaške oblasti so že pripravljale nacrte za oboroženi spopad z Jugoslavijo. V nasprotju z jugoslovanskimi pricakovanji Stalin ni bil pripravljen podpreti Tita v njegovem boju za Trst niti na diplomatskem polju, kaj šele, da bi ga spodbujal k vojaškem merjenju sil z zahodnimi zavezniki.34 Ob ultimatu Velike Britanije in ZDA se je Jugoslavija znašla sama in 9. junija 1945 sta jugoslovanski general Arso Jovanovic in britanski general William D. Morgan, nacelniku štaba pri vrhovnem koman­dantu za Sredozemlje, Beogradu pod-pisala sporazum, v skladu s katerim naj bi se jugoslovanske enote umaknile iz Trsta, Gorice in drugih obmocij zahodnega dela Julijske krajine za tako imenovano Morganovo linijo, poi-menovano po ome­njenem generalu.35 Slika 1: Morganova linija. Karta je delo GIAM ZRC SAZU.. 34 Pirjevec, »Trst je naš!«, 313–315. 35 Prav tam. RAZDELITEV PRIMORSKE IN ISTRE NA CONO A IN B JULIJSKE KRAJINE Jugoslovanska armada se je 12. junija 1945 umaknila na obmocje vzhodno od Morganove linije. V coni A, ki je obsegala obmocje med Morganovo linijo in italijansko-avstro-ogrsko mejo iz leta 1915 ter Pulj z bližnjo okolico, je bila vzpostavljena anglo-ameriška zavezniška vojaška uprava (ZVU). Cona B med Morganovo linijo in rapalsko mejo pa je bila pod upravo Vojaške uprave Jugoslovanske armade za Slovensko primorje, Istro in Reko (VUJA) s sedežem v Opatiji.36 Morganova linija je presekala miljsko zaledje in ga razdelila na dva dela. Demarkacijska crta je potekala od morja po sredini Debelega rtica po jugozahodnem in nato južnem pobocju Miljskih hribov nad Valdoltro in Ankaranom. Naselje Škofije je razdelila na dva dela, en del je pristal v coni A, drug v coni B Julijske krajine. Plavje je pristalo v coni A, bližnji zaselki nad Plavjami (Urbanci in Tinjan) pa so sodili pod cono B Julijske krajine.37 Obe zavezniški upravi sta sicer imeli pristojnosti, ki jih za zasedbeno obmocje predpisuje mednarodno pravo, a sta se v svojem delovanju pre­cej razlikovali. Prva je vzpostavila sistem uprave, kakršnega je uvedla na drugih zasedenih obmocjih, v okviru zahodne demokracije, a obenem z vse bolj izraženim protikomunizmom, VUJA pa je del pristojnosti prenesla na novo ljudsko oblast.38 ZVU, ki je v coni A vzpostavila svojo popolno oblast, naj bi delovala tako, da ne bi podpirala ali dajala prednosti nobeni od držav, ki sta obmocje zahtevali zase. Toda pri tej nalogi ni bila dosledna in je veckrat dajala prednost italijanski opciji.39 V zacetku sta bila gibanje ljudi in prenos blaga prek demarkacijske crte med conama A in B Julijske krajine dokaj sprošcena, ker je prevladoval obcutek zacasnosti razmejitve. Kmalu pa je zacela postajati demarkacijska 36 Troha, Komu Trst, 73. 37 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 99. 38 Troha,Komu Trst, 73. 39 Prav tam. crta vse bolj ovira gibanju ljudi in blaga, zlasti kmeckih pridelkov, ki so v Trstu imeli ustrezno tržno ceno, medtem ko so jih v coni B pridelovalci lahko prodajali le na odkupnih mestih državnih kmetijskih zadrug, kjer so jim v skladu s socialisticno politiko ceno dolocali administrativno.40 Zaradi razlicnih družbenih ureditev v vsaki od obeh zasedbenih cono so bili tako odnosi med novimi oblastmi na obeh straneh demarkacijske crte težki. Obcasno so se odnosi med zdaj že nekdanjimi zavezniki še dodatno zaostrovali in povzrocali obcasne zapore prehoda »meje«. Ta je postala nekakšen južni podaljšek železne zavese, ki je od Baltika do Jadrana pre­sekala Evropo in ob kateri je vladalo napeto vzdušje hladne vojne med Vzhodom in Zahodom.41 POVOJNE NAPETOSTI MED DOTEDANJIMI ZAVEZNIKI SE ZAOSTRUJEJO Bolj ko se je vojno obdobje oddaljevalo, bolj so tako v mednarodnem okviru kot tudi na obmocju Julijske krajine prihajala na dan nova nasprotja in odnosi med dotedanjimi zavezniki so se zaostrovali.42 Po podpisu beog­rajskega sporazuma o vzpostavitvi cone A in B Julijske krajine so se nada­ljevali kontakti med jugoslovansko in sovjetsko stranjo v iskanju najboljše strategije na prihodnji mirovni konferenci. Pod pritiskom sovjetskega zuna­njega ministra Vjaceslava Molotova je Edvard Kardelj že v govoru 18. sep­tembra 1945 omenil možnost, da Trst z okolico postane sedma republika v Demokraticni federativni Jugoslaviji s svobodnim statutom za pristani­šce.43 V prvih povojnih letih je bila velika vecina Slovencev in tudi levicarsko usmerjenih Italijanov naklonjena prikljucitvi celotne Julijske krajine skupaj s Trstom Jugoslaviji. V njej so prepoznavali državo, ki jih bo socialno osvo­ 40 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 33. 41 Prav tam, 34. 42 Prav tam. 43 Pirjevec, »Trst je naš!«, 327. bodila, socializem pa naj bi že samodejno pomenil konec narodnostnega zatiranja.44 Tako jugoslovanska kot italijanska vlada sta mirovni konferenci zunanjih ministrov štirih velikih sil med 11. septembrom in 2. oktobrom 1945 v Londonu poslali memoranduma o svojih ozemeljskih zahtevah, ki sta jih vladna zastopnika 18. septembra 1945 ministrom tudi predstavila.45 Konferenca zunanjih ministrov štirih velesil se je nadaljevala decembra 1945 v Moskvi, v zacetku leta 1946 pa spet v Londonu, kjer je bila imenovana komisija izvedencev štirih strani, da bi v Julijski krajini preucila etnicne, zgodovinske, kulturne, geografske, gospodarske in druge znacilnosti ter pripravila pred-log za novo razmejitev med Italijo in Jugoslavijo, ki bi pušcala cim manj Italijanov v Jugoslaviji in obratno.46 Marca in aprila 1946 je komisija obiskala Trst, Gorico in druga obmocja na Primorskem ter v Istri. Njen obisk so pov-sod spremljale velike ljudske manifestacije, ki sta jih organizirali nasprotni strani.47 Clani komisije, ki so morali upoštevati navodila svojih vlad, se ob koncu obiska niso mogli poenotiti. Zato so pripravili štiri koncna porocila z locenimi predlogi za razmejitev in jih predložili svojim vladam.48 Zunanji ministri velesil so se med 15. aprilom in 16. majem 1946 vnovic sešli v Parizu in povabili na posvet tudi predstavnike jugoslovanske in itali­janske vlade, da se izrecejo o vseh štirih predlogih. Za Jugoslovane bi bil 44 Troha, Nevenka. V: Vojna in mir na Primorskem. Od kapitulacije Italije leta 19433 do Londonskega mem­oranduma leta 1954, ur. Jože Pirjevec, Jože idr. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales, 2005, 202. 45 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 35. 46 Prav tam, 39. 47 Prav tam, 40; glej tudi Pirjevec, »Trst je naš!«, 333–334. 48 Ruski predlog je predvideval prikljucitev k Jugoslaviji celotnega ozemlja Primorske do Furlanske nižine, vkljucno s Trstom, Gorico in Tržicem. Francoski, britanski in ameriški predlogi so sledili poteku stare avstrij­sko-italijanske meje med Kaninom in reko Idrijco v goratem delu Primorske; mejo so predvidevali na vzpe­tinah ob desnem bregu Soce, tako kot poteka danes. Angleški in ameriški predlog sta dodeljevala Gorico in Goriška Brda Italiji, francoski predlog pa je prepušcal Brda in vecji del Goriškega Krasa Jugoslaviji. Na odseku Goriškega in Tržaškega Krasa do Socerba so vsi trije zahodni predlogi potekali približno po zdajšnji mejni trasi. Naprej v Istri pa so se predlogi zahodnih sil razlikovali: Francozi so predlagali dodelitev Italiji koprskega in bujskega okraja vse do ustja Mirne pri Novigradu. Angleži so temu dodajali še preostalo zahodno istrsko obalo, vkljucno s Puljem. Ameriški predlog pa je predvideval, da se poleg navedenega Italiji da še obmocje Raše in Labina, vkljucujoc še Oprtalj in Motovun. sprejemljiv nekoliko popravljen sovjetski predlog, italijanskim zahtevam je najbolj sledil ameriški predlog. Dogovori med štirimi velikim silami tedaj niso obrodili sadov. Ko so se 15. junija 1946 zunanji ministri štirih velikih vno­vic sešli v Parizu, je prodrl kompromisni predlog francoskega zunanjega ministra Georgesa Bidaulta, ki je slonel na nacelu etnicne delitve spornega ozemlja pa tudi etnicnega ravnovesja med obema državama.49 V Jugoslaviji in Italiji naj bi ostalo cim manj »tujerodnega prebivalstva«, Trst in njegovo okolico pa bi interna­cionalizirali in posta­vili pod zašcito Organizacije združe­nih narodov.50 Slika 2: Predlogi velikih štirih sil za razdeli­tev Julijske krajine. Karta je delo GIAM ZRC SAZU. Po nadaljnjih pogajanjih so se štiri velesile 3. julija 1946 koncno sporazumele za ta skupni predlog razmejitve, ki naj bi bil nato sprejet tudi na mirovni konferenci. V skladu s kompro­misnim predlogom so 49 Pirjevec, »Trst je naš!«, 337. 50 Prav tam. predlagali ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja kot samostojnega tamponskega demilitariziranega ozemlja pod zašcito Združenih narodov in z guvernerjem na celu, ki naj bi bil odgovoren Varnostnemu svetu OZN.51 PARIŠKA MIROVNA POGODBA Ustanovitev STO so formalno potrdili v Pariški mirovni pogodbi, ki sta jo Jugoslavijo in Italija pod mocnim pritiskom velikih sil podpisali 10. februarja 1947; v veljavo je stopila 16. septembra 1947.52 Italija je pogodbo podpisala v zavesti, da kot poraženka nima druge izbire, ce se hoce vkljuciti v Organizacijo združenih narodov.53 Jugoslavija pa z razpletom pogajanj ni bila najbolj zadovoljna. Beograjska vlada je iz Pariza celo umaknila svojo delegacijo in dolgo grozila, da pogodbe ne bo podpisala, ce ne bo bistveno spremenjena. Šele zadnji trenutek, 9. febru­arja 1947, jo je vendarle sprejela; v nasprotnem primeru bi anglo-ameriške cete ostale na Primorskem.54 Kot piše Šušmelj, bi gledano iz današnjega zornega kota najbrž ta meja z dolocenimi korekcijami pozneje postala jugoslovansko-italijanska meja, podobno, kot se je to pozneje zgodilo z razdelitvijo STO med Italijo in Jugoslavijo.55 Razocaranje je bilo veliko predvsem v Sloveniji, ki je edina morala nositi breme mirovne pogodbe, saj je Hrvaška dobila Istro (razen bujskega okraja) in v Italiji ni imela vec manjšine. Zunaj jugoslovanske države je ostal velik del slovenskega etnicnega ozemlja, tudi mesto Gorica, pomembno gospodarsko, kulturno in politicno središce primorskih Slovencev. Slovenija 51 Tenca Montini, Federico. Trst ne damo. Jugoslavija i Tršcansko pitanje 1945–1954. Zagreb: Srednja Europa, 2021, 41. 52 Pariška mirovna pogodba: integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10. februarja 1947 in faksimilni kartografski prikaz pogodbeno dolocenih mej med Italijo, FLRF in STO. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1997. 53 Pirjevec, »Trst je naš!«, 368. 54 Prav tam, 370. 55 Šušmelj, Jože. Trpko sosedstvo. Nekateri vidiki odnosov med sosednjima državama v obdobju 1946­2001. Trst: Založništvo tržaškega tiska ZTT-EST, 2009, 28. s pariško mirovno pogodbo tudi ni dobila tako želenega mesta Trst oziroma dostopa do morja.56 Svobodno tržaško ozemlje, o katerem je govoril 21. clen mirovne pogod­be,57 je merilo 738 kvadratnih kilometrov in je štelo 370.000 prebivalcev. Kot piše Pirjevec, je bilo med njimi po nekaterih ocenah 270.000 Italijanov, 80.000 Slovencev in zgolj 3.000 Hrvatov.58 Mirovna pogodba je zagota­vljala enakopravnost vseh narodnosti na svojem ozemlju, poleg tega je v clenu 7 priloge VI kot uradna jezika dolocila italijanšcino in slovenšcino ter v nekaterih okolišcinah kot tretji uradni jezik tudi hrvašcino.59 56 Kot je v avtobiografiji zapisal clan jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu Aleš Bebler: »Meja tržaškega ozemlja jemlje Jugoslaviji, poleg samega Trsta, koridor od Devina, okolico Trsta in pa slo­vensko in hrvaško ozemlje tja do Buj.« Bebler, Aleš. Cez drn in strn. Spomini. Koper: Založba Lipa, 1981, 171. 57 Pariška mirovna pogodba: integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10. februarja 1947 in faksimilni kartografski prikaz pogodbeno dolocenih mej med Italijo, FLRF in STO. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1997. 58 Pirjevec, »Trst je naš!«, 370. 59 Pariška mirovna pogodba: integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10. februarja 1947 in faksimilni kartografski prikaz pogodbeno dolocenih mej med Italijo, FLRF in STO. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1997, 65. USTANOVITEV SVOBODNEGATRŽAŠKEGA OZEMLJA Slika 3: Svobodno tržaško ozemlje. Karta je delo GIAM ZRC SAZU. STO naj bi kot nekakšna vmesna državica med Italijo in Jugoslavijo postala gospodarska posrednica med Zahodom in jugovzhodno Evropo, s cimer bi dobila tudi možnost za preživetje.60 Ocitno je bilo namrec, da sicer ne bi mogla obstajati, saj ni imela na razpolago dovolj hrane za svoje prebivalstvo, ni imela goriva pa tudi ne industrijske proizvodnje blaga za široko potrošnjo. Poleg tega so bile njene poslovne zveze z zaledjem v Srednji Evropi pretrgane zaradi uveljavitve socialisticnega gospodarstva v tamkajšnjih državah.61 NEIMENOVANJE GUVERNERJA STO STO naj bi upravljal guverner (skupaj z Vladnim svetom, Ljudsko skup-šcino, ki naj bi jo izvolili prebivalci Svobodnega ozemlja, in Sodnim zbo­rom).62 Že s skupnim protokolom, podpisanim 12. decembra 1946, so se predstavniki štirih velikih sil obvezali, da bo Varnostni svet cimprej imenoval guvernerja STO. Poleg tega so se tudi dogovorili, da bo do njegovega ime­novanja za STO veljal zacasni režim, ki naj bi ga v coni A izvajala anglo-a­meriška, v coni B pa jugoslovanska vojaška uprava.63 Tudi v skladu s Pariško mirovno pogodbo naj bi do imenovanja guver­nerja STO angleške, ameriške in jugoslovanske zasedbene cete ostale v 60 Pirjevec, »Trst je naš!«, 373. 61 Prav tam. 62 Kot piše v 11. clenu priloge VI Pariške mirovne pogodbe »/g/uvernerja imenuje Varnostni svet po posve­tovanju z vladama Jugoslavije in Italije. Guverner ne sme biti državljan Jugoslavije ali Italije ali Svobodnega ozemlja. Imenuje se za pet let in je lahko ponovno imenovan. Njegovo placo in stroške krijejo Združeni narodi.« V: Pariška mirovna pogodba: integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10. februarja 1947 in faksimilni kartografski prikaz pogodbeno dolocenih mej med Italijo, FLRF in STO. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1997, 65. 63 Pirjevec, »Trst je naš!«, 373. coni A in v coni B.64 Jugoslovanske vojaške oblasti so ta odlok tolmacile dokaj ohlapno in skušale v noci med 15. in 16. septembrom 1947 (vsaj tako kažejo angleški in ameriški viri) vkorakati v Trst z 2000 možmi. General Airey, poveljnik zavezniških sil v coni A, jih je po ukazu predsednika Trumana z vso odlocnostjo ustavil in Jugoslovani so sklenili, da ne bodo streljali ter se brez protestov umaknili za Morganovo crto. Ta neuspeli poizkus je utrdil nezaupljivost zahodnih zaveznikov do Jugoslavije in okrepil njihovo prepri-canje, da se namerava Beograd polastiti celotnega STO, brž ko se bodo iz cone A umaknile anglo-ameriške cete.65 Trst bi tako postal odskocna deska za revolucionarno akcijo v Italiji, Franciji in Španiji, o kateri so bili v Washingtonu in Rimu prepricani, da jo nacrtuje jugoslovanska stran.66 Velike manifestacije v Ljubljani in drugih slovenskih krajih, izbruh neofa­šisticnih sil v Trstu, ki so se jim bojevito postavili po robu levicarsko usmerjeni Slovenci in Italijani, predvsem pa odkrita sovražnost do Titovega režima, vse to je Angleže in Americane prepricalo v to, da je treba že v zacetku pre­preciti obstoj STO.67 Tega sklepa niso narekovali samo lokalni dogodki, tem­vec tudi mednarodne razmere, ki so se v drugi polovici leta 1947 izredno poslabšale. Spor med Vzhodom in Zahodom se je izostril v hladno vojno in narekoval vladama v Washingtonu in Londonu, da »zajezita« sovjetsko nevarnost.68 Po mnenju Washingtona in Londona je obstoj 5000 ameriških in 5000 britanskih cet v Trstu odlocilno prepreceval razvoj sovjetske politike v Italiji. Zahodni zavezniki so se zato odlocili, da bodo preprecili imenovanje guver­ 64 V skladu s 5. clenom Priloge VII Pariške mirovne pogodbe »vojaštvo, stacionirano na Svobodnem ozem­lju, ne sme presegati števila 5000 mož za Združeno kraljestvo, 5000 mož za Združene države Amerike in 5000 mož za Jugoslavijo. To vojaštvo ima guverner na voljo 90 dni po prevzemu svojih dolžnosti na Svobodnem ozemlju. Po koncu tega obdobja ne bo vec na voljo guvernerju in se bo v 45 dneh umaknilo z Ozemlja, razen ce guverner svetuje Varnostnemu svetu, da se po njegovem mnenju v interesu Ozemlja del ali celota vojske ne bi smela umakniti«. V: Pariška mirovna pogodba: integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, podpisane v Parizu 10. februarja 1947 in faksimilni kartografski prikaz pogodbeno dolo-cenih mej med Italijo, FLRF in STO. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1997, 73. 65 Pirjevec, Jože. Tržaški vozel. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1985, 19–20. 66 Pirjevec, »Trst je naš!«, 376. 67 Pirjevec, Tržaški vozel, 19–20. 68 Prav tam. nerja STO, brez katerega ni bilo mogoce spraviti v tek zakonodajnega, upravnega in sodnega ustroja nove države STO. Pirjevec navaja britanske diplomatske vire, ki pišejo, da bi se v primeru imenovanja tržaškega guver­nerja »totalitarni policijski in upravljalni ustroj, ki že deluje v jugoslovanski coni, raztegnil na celo ozemlje in si zagotovil kljucne položaje v trenutku, ko guverner ne bi imel vec na razpolago anglo-ameriških sil«.69 Jugoslovansko stališce glede imenovanja guvernerja STO je bilo bolj niansirano. Po eni strani bi imenovanje guvernerja izboljšalo položaj Slovencev v coni A STO.70 Po drugi strani pa je neimenovanje guvernerja omogocalo Jugoslaviji, da zadrži cono B v svojih rokah in da se ne odrece aspiracijam glede cone A. Jugoslavija je tako pristala na pogajanja glede imenovanja guvernerja v upanju, da bo krivda za neuspeh imenovanja guvernerja padla na druge.71 Ko je proti koncu leta 1947 prišla na dnevni red Varnostnega sveta tocka o imenovanju tržaškega guvernerja, ni bilo težko te tocke prepreciti: nobeno od imen, ki so jih predlagali vzhodnjaki, ni bilo všec zahodnjakom in narobe. Ker se velesile niso mogle sporazumeti, je 18. decembra 1947 Varnostni svet pozval Jugoslavijo in Italijo, da se neposredno dogovorita o najprimernejši osebi, in sicer do 5. februarja 1948.72 Jugoslovanski veleposlanik v Rimu Mladen Ivekovic je decembra 1947 italijanskim oblastem izrocil seznam kandidatov, ki jih je predlagala vlada FLRJ. Na njem so bili ceškoslovaški pravnik, vodja ceškoslovaške delegacije pri mednarodnem vojnem sodišcu v Nuernbergu dr. Bohuslav Ecer, švedski senator Georg Branting in predsednik vrhovnega sodišca Norveške Emil Slang. Kot je odgovorila italijanska stran, so kandidati, ki jih je predlagala jugoslovanska vlada, nesprejemljivi za italijansko vlado.73 Ta je nato predla­ 69 Pirjevec, Tržaški vozel, 21. 70 Ce bi STO postalo neodvisna država, bi se v skladu s pariško mirovno pogodbo pravno izenacil status italijanskih in slovenskih prebivalcev STO, slovenšcina in italijanšcina bi postala enakopravna uradna jezika. 71 Tenca Montini, Federico. Trst ne damo. Jugoslavija i Tršcansko pitanje 1945 – 1954. Zagreb: Srednja Europa, 2021, 52. 72 Prav tam, 53-54. 73 »Badnjevic o guvernerju.« Ljudski tednik. Trst, 15. januar 1948, 3. gala dva kandidata za guvernerja, švicarskega generala Henryja Guisana in švicarskega diplomata Walterja Otta Stuckija, kar je jugoslovanska stran zavrnila. Tudi vsi ostali poskusi iskanja kandidata, sprejemljivega za obe strani, so padli v vodo.74 Italijanski zunanji minister Carlo Sforza je pozneje govoril o svojem strahu, da bi Jugoslovani sprejeli enega od rimskih kandidatov, le da bi uresnicili STO in zaceli z njegovo slavizacijo.75 Ni pa pomislil, da tudi Jugoslavija ni bila zainteresirana za uresnicitev STO, pac pa v pricakovanju ugodnejšega razpleta dogodkov.76 TRISTRANSKA IZJAVA ZAHODNIH VLAD GLEDE STO IN POSLEDICE ZA LOKALNO PREBIVALSTVO Vlade ZDA, Velike Britanije in Francije so 20. marca 1948, na predve-cer italijanskih volitev in kmalu po komunisticnem državnem udaru na Ceškoslovaškem, še zadnjem v vzhodni Evropi, s tristransko izjavo sporocile Sovjetski zvezi, da priznavajo Italiji pravico, da si prikljuci celotno STO.77 Ce bi Zahodu to uspelo, bi STO v celoti prešlo v domeno zahodnega bloka. Pri tem je ostajalo odprto vprašanje, kako pripraviti Jugoslavijo do tega, da zapusti cono B STO.78 Zahodne države so s to izjavo skušale izkoristiti poslabšane odnose Jugoslavije s Sovjetsko zvezo, kolikor so zanje vedele.79 S predlogom o dode­litvi STO Italiji so zahodne sile verjetno hotele vplivati tudi na izid volitev v Italiji, ki je bil precej negotov zaradi nezadovoljstva ljudi z demokršcansko vecino v parlamentu. Ta naj bi namrec s podpisom mirovne pogodbe z Jugoslavijo v oceh volivcev postala sokriva za izgubo ozemlja nekdanje 74 Tenca Montini, Trst ne damo, 48–57. 75 Pirjevec, »Trst je naš!«, 376. 76 Prav tam. 77 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 49. 78 Prav tam. 79 Bebler, Aleš. Cez drn in strn. Spomini. Koper: Založba Lipa, 1981, 173. Julijske krajine.80 Zaradi težkih gospodarskih razmer, ki so vladale v državi, je bilo pricakovati, da se bo na volitvah mocno uveljavila Ljudska fronta, v kateri so bili povezani komunisti in socialisti, prozahodne sile s Kršcansko demokracijo na celu pa, da se bodo znašle v stiski, ce ne celo v opoziciji.81 Zahodni zavezniki so tristransko izjavo utemeljevali s tem, da je ideja o STO propadla tudi zaradi tega, ker je Jugoslavija v coni B STO uvedla take upravne spremembe, ki ne spoštujejo neodvisnega in demokraticnega sta­tusa tega teritorija, in ga je prakticno vkljucila v svojo državno in politicno ureditev.82 Kot je še pisalo v noti, je zaradi tega najbolje priznati italijansko suverenost nad vsem podrocjem, nad cono A in cono B.83 Italijanske mešcanske stranke so odlocitev pozdravile, jugoslovanska vlada pa je že dva dni pozneje ostro protestirala. »Namesto zmagoviti Jugoslaviji daje predlog zadošcenje poraženi Italiji,« je o odgovoru vlade FLRJ porocal Primorski dnevnik.84 Novi predlog ZDA, Velike Britanije in Francije še bolj otežkoca pomirjenje duhov na Svobodnem tržaškem ozemlju, ker ne upošteva demokraticne volje tržaškega prebivalstva in z druge strani še bolj otežkoca sporazum med FLR Jugoslavijo in italijansko republiko glede tržaškega vprašanja… Koncno smatra vlada FLR Jugoslavije, da dejstvo, da se je predlog postavil med volivno kampanjo v Italiji, ne služi drugemu nego podžiganju šovinisticnega sovraštva proti jugoslovan-skim narodom in zastrupljanju notranjih politicnih odnosov v Italiji, kar ni ne v interesu italijanskega ljudstva, ne v interesu utrditve miru v tem delu Evrope.85 Na volitvah v Italiji je nato zmagala Kršcanska demokracija. Omenjena tristranska izjava zaveznikov je tako imela pomemben ucinek na italijansko notranjo politiko in tudi na notranje razmere v coni A STO ter na odnose 80 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 49. 81 Pirjevec, »Trst je naš!«, 378–379. 82 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 49. 83 Pirjevec, »Trst je naš!«, 378–379. 84 »Namesto zmagoviti Jugoslaviji daje predlog zadošcenje poraženi Italiji.« Primorski dnevnik. Trst, 23. marec 1948, 1. 85 Prav tam. med zahodnimi zavezniki in Italijo.86 Ker je cono A upravljala ZVU, ni bilo ovir, da bi usmeritve tristranske izjave za zacetek lahko izvajali vsaj v coni A STO. Tako so to cono zaceli postopoma vkljucevati v italijanski zakonodajni, pravni, politicni in gospodarski sistem.87 Na sprejetje omenjene tristranske note Jugoslavija ni odgovorila le s silovitim protestom pri zahodnih vladah, temvec tudi na lokalni ravni, kjer je z raznimi vladnimi in tudi neuradnimi ali pa poluradnimi ukrepi hotela poudariti svojo dejansko oblast nad obmocjem cone B.88 »MEJA« MED CONAMAA IN B STO SE VSE BOLJ ZAPIRA Ukrep so še kako cutili prebivalci STO, še posebej ob prehajanju iz cone B v cono A. Organi jugoslovanske Narodne zašcite so na mejnih blokih zaceli omejevati osebni promet v cono A s tem, da so spušcali cez demar­kacijsko crto le po nekaj ljudi na uro ali pa tudi nobenega.89 Prizadeti so bili ljudje s koprskega obmocja, ki so nosili prodajat kmecke pridelke v Trst in tam kupovali stvari, ki se v coni B niso dobili. Prizadeti pa so bili tudi delavci iz cone B, ki so hodili delat v Trst. Mejni blok Škofije je v tem casu ceda­lje bolj postajal neke vrste lokalno prizorišce za politicno konfrontacijo z zahodnimi državami in demonstracijo jugoslovanske pravice do prikljucitve cone B STO.90 Jugoslovanske oblasti v coni B niso bile naklonjene množicnemu zapo­slovanju delavcev v coni A, predvsem v Trstu. Kot piše Julij Beltram91 v poro-cilu za leto 1947: 86 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 49–50. 87 Prav tam. 88 Prav tam, 122. 89 Prav tam, 123. 90 Prav tam. 91 Beltram, Julij. Pomlad v Istri: Istrsko okrožje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947-1952. Koper: Založba Lipa; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1986, 263. Še vedno je hodilo na delo v Trst 2000 delavcev in delavk, ki so se vracali vsak dan ali pa konec tedna… Vse to je zelo negativno vplivalo na gospodarstvo cone B, zlasti pa politicno , kajti ti ljudje so dnevno prinašali iz Trsta vse mogoce vplive skupaj z luksuznimi predmeti in lirami, kar je po eni strani omogocilo tihotapstvo, po drugi pa kvarilo politicno mobilizacijo delovnih množic v coni B /…/. Zaradi omejevanja in oviranja prometa med conama je prihajalo do uradnih in politicnih protestov iz cone A. Oblasti v coni B so se pogosto izgo­varjale tako, da morajo obmejni organi v boju proti tihotapstvu in špekula­cijam službo pac opravljati vestno in natancno. Dejansko pa je Jugoslavijo z oviranjem gibanja med conama posredno reagirala na razne obcasne izjave, stališca ali politicne poteze vlad ZDA, velike Britanije in Italije ali na zahteve organizacij istrskih beguncev in proitalijanskih organizacij v Trstu.92 Lokalno prebivalstvo je bilo tako postavljeno pred odlocitev: sprejeti državno politiko glede cone B in raje odpovedati odhajanju na delo v cono A ali pa se izseliti. OBVEZNA MENJAVA LIR V JUGOLIRE, DAVEK NA DELO V CONI A IN GROŽNJA S PRISILNIM DELOM Jugoslovanska vojaška uprava v coni B (VUJA) je v zacetku maja 1948 izdala poseben odlok, po katerem je moral vsak rezident cone B, zapo­slen v coni A, mesecno zamenjati pri Istrski banki 10.000 italijanskih lir in je v zameno dobil 5.000 jugolir. Kot trdi Cunja, je bila dejanska vrednost obeh valut taka, da bi moral v zameno za italijanske lire dobiti trikrat vec jugolir.93 Delavci seveda nad takim ukrepom niso bili navdušeni, a ne samo zaradi slabe menjave, temvec tudi zato, ker se v trgovinah na jugoslovanski strani ni dalo kaj prida kupiti. Ker niso izpolnjevali predpisanih obvezno­sti, so morali nekateri delavci iz cone B na »družbeno koristno poboljše­valno delo«.94 Avgusta 1950 je VUJA spet oživila ukaz iz maja 1948 in vsem delavcem, ki so delali v coni A, poslala pisno obvestilo o obvezni mesecni 92 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 125. 93 Prav tam, 123. 94 Prav tam. zamenjavi 10.000 italijanskih lir, z grožnjo, da bodo v nasprotnem primeru izgnani iz cone B.95 Številnim se je ta ukrep zdel izjemno krivicen; povzrocil je jezo in razocaranje nad novo ljudsko oblastjo ter pomembno vplival na spremembo dotlej pozitivnega odnosa do jugoslovanskih oblasti. Številni prebivalci Škofij in drugih krajev cone B, zaposleni v coni A, so se že tedaj odselili, mnogi so sledili v naslednjih letih.96 RESOLUCIJA INFORMBIROJA POVZROCI RAZKOLTUDI MED TRŽAŠKIMI LEVICARJI Istega leta kot tristranska izjava zavezniških držav o tem, da priznavajo Italiji pravico do prikljucitve celotnega STO, je sledil še en prelomen dogo­dek, ki je razburkal mednarodno politiko, odnose med Italijo in Jugoslavijo ter odnose znotraj STO. 28. junija 1948 je Kominform (Informacijski urad komunisticnih strank) pod vodstvom sovjetske partije in Stalina izdal resolucijo, v kateri je obso­dil ožje vodstvo Centralnega komiteja KPJ zaradi »nacionalizma, protisov­jetskih in filokapitalisticnih teženj«.97 Zaradi te obsodbe je KPJ izstopila iz Kominforma, vse druge komunisticne partije pa so se postavile na Stalinovo stran. Izobcenje je bilo predvsem posledica samoiniciativnosti jugoslovan­skega vodstva in njegove neodvisnosti od kremeljskih navodil glede druž­benopoliticne ureditve v Jugoslaviji.98 V Jugoslaviji se je velika vecina komunistov opredelila za Tita, ki se je kmalu otresel katerega koli odpora v državi in popolnoma uveljavil svojo oblast. Drugace je bilo v Trstu in Istri. Zaradi Kominforma je nastal razkol v KP STO, kjer sta iz prej enotne nastali dve organizaciji: prosovjetska z veliko vecino somišljenikov in projugoslovanska z majhnim številom pristašev. Razdelile so se tudi množicne organizacije: sindikati, ženske in mladinske 95 Prav tam, 125. 96 Pecchiari Pecaric, Silvio. Fuori dai confini. Memorie di un bambino sulla Linea Morgan. Trst: Battello stampatore, 2020, 87–92. 97 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 123. 98 Prav tam. organizacije. Tako ena kot druga stran je sicer podpirala uresnicitev STO skupaj z independisticnim gibanjem, a tako razdeljeni sta izgubili prejšnji družbeni vpliv v Trstu.99 V Istri se je za sovjetsko linijo opredelilo znatno število komunistov, med njimi tudi pripadniki italijanske narodnosti, še posebej tisti, ki so kot pristaši socialisticne Jugoslavije prišli po vojni iz Trsta in Tržica in so sledili prosov­jetski liniji KP v Trstu in Italiji. Nekateri so se zaradi tega skupaj s somišljeniki znašli na Golem otoku in v raznih zaporih po Jugoslaviji. Razmere po reso­luciji Kominforma so predstavljale nov vzrok za izseljevanje iz cone B STO in širše iz Istre.100 KP STO, ki je dotlej slonela na prepricanju ljudskih množic, da stoji za Jugoslavijo Sovjetska zveza, se je razcepila na dve nasprotni frakciji, od katerih je ena prisegala na internacionalizem moskovskega kova, druga pa nenadoma zacenjala odkrivati revolucionarni naboj slovenskih nacionalnih vrednot.101 Vecina tržaškega in miljskega proletariata se je odlocila za stalinisticno frakcijo, ki jo je vodil miljski komunist Vittorio Vidali. Informbirojevski raz­kol pa je tudi usodno zarezal v tkivo slovenskega naroda na Tržaškem in s tem tudi v miljskem zaledju.102 Poleg vecine italijanskih levicarjev se je namrec pa Vidalija oziroma za Stalina opredelila tudi vecina slovenskih, delno zaradi tradicionalne privrženosti Rusiji oziroma Sovjetski zvezi, delno pa tudi, ker bi odlocitev za Tita pomenila nacionalno opredelitev, ki so se je široki sloji prebivalstva bali, ker so bili še vedno travmatirzirani od fašisticne izkušnje.103 Pretežna vecina tržaških komunistov se je torej postavila na stran Kominforma. V Škofijah pa je bilo razmerje kar 63 : 7 v škodo projugoslo­ 99 Prav tam, 51. 100 Prav tam. 101 Pirjevec, »Trst je naš!«, 390. 102 Pirjevec, »Trst je naš!«, 392. 103 Prav tam. vanske komunisticne partije. Za Škofije je to pomenilo konec delavskega bratenja med cono A in cono B.104 Razkol v komunisticni internacionali je tako imel daljnosežne posle-dice za usodo STO, Trsta in tudi za usodo obmocja cone A STO, ki je leta 1954 pripadlo Jugoslaviji. Vse do usodne resolucije Informbiroja leta 1948 je socialisticna Jugoslavija v Trstu in na obmocju STO lahko racunala na podporo vplivne Komunisticne partije Julijske krajine, ki se je po podpisu mirovne pogodbe preimenovala v Komunisticno partijo Svobodnega trža­škega ozemlja (KP STO).105 Komunisticna stranka Julijske krajine je vodila politiko, ki je bila popolnoma naklonjena novi Jugoslaviji. Sprva so zagovar­jali so prikljucitev Trsta Jugoslaviji in se nato po podpisu mirovne pogodbe potegovali za uresnicitev Svobodnega tržaškega ozemlja.106 Po resoluciji Informbiroja se je to spremenilo: pomemben del množice, ki se je prej zav­zemal za jugoslovanski ali svobodni Trst, je sedaj demonstriral ne samo za italijanski Trst, ampak tudi za italijansko Istro.107 RAZPIS OBCINSKIH VOLITEV LETA 1949 IN POGLABLJANJE RAZKOLA MED KOMUNISTI Razkol v komunisticnih vrstah je omogocil zavezniški vojaški upravi, da je spomladi 1949 razpisala obcinske volitve. Zavezniki si do takrat niso upali sklicati obcinskih volitev, ker jih je skrbela možnost, da bi se komuni­sti uveljavili v taki meri, da bi lahko odlocilno vplivali na prihodnost STO. Razkol v komunisticnih vrstah je zagotavljal, da se taka nevarnost ne bo uresnicila.108 Volitve leta 1949 so se v Trstu in okoliških obcinah, tudi Miljah, odvijale v izredno napetem ozracju, h kateremu je bistveno pripomogel zagrizen boj, ki se je razvil med samimi komunisti, o cemer pricajo tudi clanki Primorskega dnevnika. 104 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 117. 105 Cok, Novice z miljskega konca, 124–125. 106 Prav tam. 107 Pirjevec, »Trst je naš!«, 394. 108 Cok, Novice z miljskega konca, 127. Vidalijevska »gazzarra« v Miljah.109 V Miljah se zborovanje ni vršilo, ker se je zbrala na trgu Vidalijeva »gazzarra« in kot pobesnela vpila in razgrajala. Ko pa sta tov. Štoka in Laurenti hotela govoriti, se je pokvaril zvocnik brez katerega pa ni bilo mogoce govoriti. Vsi Miljcani brez ozira na politicno pripadnost pa so ugotovili, da so se Vidalijevi razgrajaci striktno držali »volivnega sporazuma«, ko so bila v Miljah zborovanja Kršcanske demokracije in drugih šovinisticnih in fašisticnih strank , ko noben Vidalijev pristaš ni crhnil niti besedice. K o pa imajo zborovanje dosledni revolucionarji in hrabri partizanski borci kot sta tovariša Štoka in Laurenti, potem Vidali organizira specialne ekipe za preprecevanje in motenje /…/.110 Volitve v Miljah so se odvile 19. junija 1949, na njih pa je premocno zmagala kominformisticna KP STO, ki je prejela 4182 glasov, Slovensko­italijanska ljudska fronta, v kateri so kandidirali projugoslovanski komunisti, pa je prejela le 323 glasov.111 O popolnem razkolu v komunisticnih vrstah, tudi med Slovenci, pricajo naslovi v kominformisticnem slovenskem casniku Delo, ki je tedaj izhajal v Trstu: »Nedeljske volitve so pokazale visoko politicno zrelost Slovencev. Zmagalo je slovansko-italijansko bratstvo. Polnoštevilna udeležba na vseh volišcih. Ljudski prezir do Titovih hlapcev«.112 Vzdušje med kominformisti in Titovimi pristaši je ostalo napeto tudi po volitvah, obicajna so bila tudi fizicna obracunavanja med obema struja­ma.113 Do napetosti je v tistih letih pogosto prihajalo na razdeljenih Škofijah. Domaci kominformisti so ob volitvah in raznih proslavah tik ob Morganovi linij, ki je delila Škofije, prirejali politicna zborovanja s prisotnostjo najvišjih predstavnikov komunisticne partije in Trsta, Milj in okolice Takrat so zvocnike navijali do najvišjih zmogljivosti, da so se glasba, ognjeviti govori kominfor­misticnih voditeljev, ploskanje in vzklikanje poslušalstva slišali dalec naok­ 109 Besedo gazzarra bi lahko prevedli kot predvolilna zmešnjava. 110 »Vidalijevska “gazzarra” v Miljah.« Primorski dnevnik, Trst, 16. junij 1949, 1. 111 »Zmagalo je slovansko-italijansko bratstvo.« Delo. Glasilo Osvobodilne fronte slovenskega naroda Svobodnega tržaškega ozemlja, Trst, 23. junij 1949, 1. 112 Prav tam. 113 Cok, Novice z miljskega konca, 127–128. rog v cono B pod jugoslovansko upravo. 114 Ker je elektrika prihajala prek Morganove linije iz dekanskega transformatorja, so tam ob takih zborova­njih izklapljali elektricni tok za cono A, da bi nagajali politicnim nasprotni­kom. V bližini mejnega bloka na Škofijah je prihajalo tudi do prepirov, pre­rivanja in pretepov privržencev obeh strani, pogosto razvnetih od pijace.115 Razprtije in napetosti med obema komunisticnima strujama so se nadaljevale tudi v naslednjih letih. Na volitvah leta 1952 sta bila postavljena volilna sedeža tudi na Plavjah oziroma Škofijah. Kominformisticna lista je v obcini Milje še povecala svojo vecino, saj je prejela 4685 oziroma 58 odstotkov glasov, projugoslovanska Titovska fronta pa je prejela 502 ozi­roma 6 odstotkov glasov.116 V Škofijah so kominformisti prejeli 337 glasov, titoisti pa 81. Na Plavjah pa so se po tesnem boju uveljavili titoisti; ti so prejeli 206 glasov proti 198, ki so jih prejeli kominformisti.117 Kot piše Cok,118 so dobri rezultati projugoslovanske struje na Plavjah posledica njene vecje zasidranosti v tem okolju, saj so se tu v prejšnih letih odvijale tudi kulturne prireditve, ki jih je prirejalo kulturno društvo Straža. Denimo 29. novembra so prebivalci praznovali obletnico drugega zasedanja AVNOJ-a. TRENJA ZARADI TRSTA SE PRIBLIŽUJEJO VRELIŠCU Med letoma 1948 in 1951 je bilo z jugoslovanske oziroma italijanske strani kar nekaj poskusov zavracanja Pariškega mirovnega sporazuma; na italijanski strani sklicevanje na tristransko izjavo treh zahodnih sil, s katero 114 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 119. 115 Prav tam. 116 »Volilni izidi v podeželskih obcinah.« Delo. Glasilo Osvobodilne fronte slovenskega naroda Svobodnega tržaškega ozemlja, Trst, 31. maj 1952, 3. 117 Prav tam. 118 Cok, Novice z miljskega konca, 128. so priznavale Italiji pravico, da si prikljuci celotno STO ter na jugoslovanski strani razglasitev carinske unije med Jugoslavijo in Cono B STO.119 Napetosti so se do neke mere umirile 13. marca 1951, ko je britanska vlada odpoklicala dotedanjega vojaškega poveljnika ZVU Cone A generala Aireya in na njegovo mesto postavile generala Johna Wintertona. S tem se je koncala etapa v zgodovini STO, v kateri so zavezniki rešitev tržaškega vozla gledali skozi prizmo tristranske izjave. Odtlej so se napori osredoto-cili v smer neposrednih pogajanj med Italijo in Jugoslavijo.120 K umirjanju situacije in zmanjšanju mednarodne pozornosti na tržaško vprašanje je prispevala tudi selitev konflikta med obema svetovnima blokoma dalec na vzhod, na korejski polotok, kjer je besnela vojna med komunisticnimi na eni in prozahodnimi silami na drugi strani.121 Dogodek, ki je sprožil plaz, zaradi katerega se je Trst vnovic znašel na prvih straneh svetovnih casopisov, so bile italijanske parlamentarne volitve sredi leta 1953. Premier Alcide De Gasperi je v predvolilnem boju mocno stavil na emocijo italijanskih množic, zahteval coni A in B Svobodnega trža­škega ozemlja in v pogovorih z zavezniki trdil, da bodo zmagali neofaši­sti in komunisti, ce Italija ne dobi vsaj necesa.122 Politicna atmosfera med Jugoslavijo in Italijo se je spet zacela mocno zaostrovati, tako zaradi caso­pisnih in publicisticnih polemik na eni in drugi strani kot tudi zaradi poli­ticnih izjav.123 Kljub izkorišcanju tržaškega vprašanja v predvolilne namene je kršcanska demokracija izgubila absolutno vecino v italijanskem parla­mentu pa tudi podporo Socialdemokratske stranke. De Gasperi, ki je krma­ril italjansko barko od leta 1945, je odstopil.124 Avgusta 1953 je uspelo vlado 119 Opacic, Vid Jakša. »Tršcanska kriza kroz odjeke u tisku.« V: Vojna in mir na Primorskem. Od kapitula­cije Italije leta 19433 do Londonskega memoranduma leta 1954,Ur.Jože Pirjevec et al..Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales, 2005, 214. 120 Prav tam. 121 Prav tam. 122 Pirjevec, Jože. »Londonski memorandum 1954.« V: Vojna in mir na Primorskem. Od kapitulacije Italije leta 19433 do Londonskega memoranduma leta 1954, ur.Jože Pirjevec et al. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales, 2005, 11. 123 Prav tam, 12. 124 Pirjevec, »Trst je naš!«, 428. sestaviti enemu od vodij desnega krila v demokristjanski stranki Giuseppeju Pelli. Njegovo vlado so v parlamentu podprle stranke skrajne desnice.125 Osnovna koncepcija De Gasperija je bila enostranska rešitev tržaškega vozla v smislu tristranske deklaracije, ki naj bi jo dosegli s pritiskom zaho­dnih sil, zlasti ZDA na Jugoslavijo. Pella je to politiko nadaljeval in jo še zaostril. V prvi etapi si je zdaj italijanska politika prizadevala doseci najprej tudi formalno prikljucitev con A, kar naj bi okrepilo italijanski položaj v drugi etapi, v borbi za cono B.126 Sporocilo tiskovne agencije Jugopress konec avgusta 1953, da bo Jugoslavija preucila svoje stališce glede tržaškega vprašanja, so italijanski uradni krogi interpretirali kot napoved prikljucitve cone B s strani Jugoslavije, pa ceprav je agencija Tanjug to zanikala. Italija je zacela koncentrirati vojsko vzdolž meje z Jugoslavijo in cono A.127 Vse bolj sovražna stališca vodilnih italijanskih in jugoslovanskih politikov glede lastništva nad STO so prepricala Anglo-Americane, da je »treba s kirurškim posegom cim prej izrezati tržaški cir, ki je ogrožal njihov celotni obrambni in politicni koncept v Sredozemlju«.128 Jasno je bilo, da v pred­vidljivi prihodnosti ni vec upati na sporazumno rešitev spora med Rimom in Beogradom.129 14. septembra 1953 so Americani izrocili Foreign Officeu podroben nacrt, ki je predvideval dokoncno razdelitev STO vzdolž locnice med obema conama. Britanci, ki so se že dolgo ogrevali za takšno rešitev, so predlog takoj sprejeli.130 8. oktobra 1953 sta ameriška in britanska vlada objavili uradno sporo-cilo, da nista vec pripravljeni nositi odgovornost za upravo v coni A in da sta se zato odlocili ukiniti zavezniško vojaško upravo, umakniti svoje cete in, upoštevajoc pretežno italijanski znacaj cone A, prepustiti upravo te cone 125 Jeri, Janko. Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni: tri faze diplomatskega boja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961, 261. 126 Prav tam, 262. 127 Prav tam, 262-263. 128 Pirjevec, »Trst je naš!«, 435. 129 Prav tam. 130 Prav tam, 437. italijanski vladi; o coni B STO so molcali.131 Sklep sta zahodni velesili sprejeli brez posvetovanja z Jugoslavijo. Še isti dan je podpredsednik jugoslovan­skega zveznega izvršnega sveta Edvard Kardelj izjavil, da se jugoslovanska vlada ni pripravljena sprijazniti s stanjem, ki ga je ustvaril anglo-ameriški sklep in da bo storila, kar ji je na razpolago, da bi zašcitila jugoslovanske interese v coni A. Istega dne so bile enote jugoslovanske vojske poslane kot okrepitev v cono B STO in na mejo med cono A in Jugoslavijo.132 Tržaška kriza se je zacela še bolj zaostrovati. MEJA MED CONAMA STO VSE BOLJ NEPREHODNA Na demarkacijski crti med conama A in B STO – ta je postopoma dobivala znacaj prave meddržavne meje – so se o menjavala obdobja popušcanja in zaostrovanja v režimu prehajanja vse do leta 1953.133 Po izjavi 8. oktobra 1953, da zahodni sili nameravata umakniti svoje vojaške enote iz cone A in jo izrociti v upravljanje Italiji, pa je Jugoslavija za dalj casa zaprla svoje bloke na demarkacijski crti med conama STO. Za promet ljudi sta demarkacijska crta in nato meja ostali zaprti vse do zacetka izdajanja maloobmejnih prepustnic ali skoraj dve leti. Po tem, ko se je vojska proti koncu leta 1953 umaknila z meja, so prebivalci cone B STO lahko potovali v Trst s potnim listom prek Sežane, seveda, ce ga je kdo sploh dobil za potovanje cez mejo.134 SKLEPNO DEJANJE TRŽAŠKE KRIZE – LABODJI SPEV STO Reševanje tržaškega vprašanja je jeseni 1953 prišlo v akutno sklepno fazo. Tito je predlagal konferenco, na kateri bi sodelovale ZDA, Velika Britanija, Jugoslavija in Italija.135 Jugoslovanski predsednik je v kontaktih z 131 Jeri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, 265. 132 Prav tam, 266-267. 133 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 127. 134 Prav tam. 135 Pirjevec, »Trst je naš!«, 443. britanskimi diplomati poudaril, da je pripravljen sprejeti razdelitev spor­nega ozemlja v skladu z že zacrtanimi mejami med cono A in B, pri tem pa zahteval za Jugoslavijo poleg ozemlja, ki ga je že imela, še Žavlje in Škedenj, kar naj bi ji med drugim zagotovilo primerno pristanišce.136 Ce sta si Italija in Jugoslavija v vsem nasprotovali, pa sta bili v necem enotni: da ne ena ne druga ne mara rešitve spora z vzpostavitvijo STO, zlasti zdaj, ko je kazalo, da vsaka dobi po en kos ozemlja.137 Anglo-Americani so zaceli pripravljati konferenco, na kateri naj bi našli skupno rešitev trža­škega vozla. Najprej so se zacela tajna pogajanja predstavnikov ameriške in angleške vlade z jugoslovanskim veleposlanikom v Londonu, ki so trajala od zacetka februarja do konca maja 1954.138 139 Pogajanja so pripeljala do razmejitve po obstojecih conah A in B, pri cemer je bila postavljena jugoslovanska zahteva, da naj bi dobila tudi manjši del cone A.140 V ta namen so Jugoslovani predlagali, da bi se dote-danja Morganova linija, ki je locila obe coni STO, od morja pri Lazaretu do Križpoti pri Ospu v dolžini 5 milji in pol pomaknila proti Miljam v širini pol do 1 milje in pol.141 Jugoslovanski veleposlanik je zahteval, da se sporazum izrecno prizna kot dokoncna rešitev, medtem ko so Anglo-Americani zaradi drugacnega stališca italijanske vlade vztrajali, da je ta dogovor »de facto«, sicer pa je zanje že tako dokoncen, ker v prihodnje ne nameravajo podpreti nobene dodatne zahteve ne Italije in ne Jugoslavije.142 136 Prav tam, 450. 137 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 79. 138 Prav tam. 139 Med pogajanji so bile obravnavane razlicne variantne rešitve, tudi prepustitev Kopra, Izole in Pirana Italiji, a samo kot ozemeljskih eksklav znotraj jugoslovanskega teritorija. V zameno je Jugoslavija zahtevala celotno slovensko zaledje Trsta v coni A in izhod na morje južno od Trsta, ki bi zajemal Škedenj in Žavlje. Predstavnika ameriške in angleške vlade sta slednje zavrnila in pristala samo na izmenjavo istrskih mestec za kraško zaledje Trsta, kar pa je jugoslovanski veleposlanik zavrnil. 140 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 79. 141 Prav tam. 142 Prav tam. Po štirih mesecih pogajanj so tako Britanci, Americani in Jugoslovani prišli do sporazuma. Zdaj sta morali velesili prepricati še Italijo. Ameriška in britanska vlada sta 1. junija 1954 izrocili besedilo sporazuma z Jugoslavijo italijanskemu veleposlaniku v Londonu.143 Nacrt dogovora, ki ga je italijanski veleposlanik predložil svoji vladi, je med drugim obsegal 7 tock, med drugim: vojaški upravi cone A in cone B nadomestita italijanska oziroma jugoslovanska civilna uprava, opravi se manjši popravek meje med conama v korist Jugoslavije, državi sprejmeta vzajemne obvezno­sti do narodnostnih manjšin.144 Vlada v Rimu je nacrt obravnavala in najprej izra­zila stališce, v katerem je poudarila svojo pravico do celotnega STO. Kljub ugovo­rom sta naposled angleški in ameriški predstavnik prego­vorila Italijo, da je dogovor sprejela z manjšimi terito­rialnimi spremembami v njen prid na odseku meje ob morju pri Lazaretu.145 Slika 4: Ozemeljske spremembe leta 1954 v prid Jugoslaviji. Karta je delo GIAM ZRC SAZU. 143 Prav tam, 80. 144 Prav tam. 145 Prav tam, 81. DEL CONE A STO PRIPADE JUGOSLAVIJI, PREBIVALCI PRED USODNO ODLOCITVIJO 5. oktobra 1954 so štirje pogajalci na sedežu Foreign Officea v Londonu koncno parafirali Memorandum o sporazumu.146 V njegovem uvodnem delu je bilo zapisano, da so se štiri države, ki so ga oblikovale, odlocile rešiti sporno vprašanje, saj se je izkazalo nemogoce udejanjiti dolocila mirovne pogodbe glede Svobodnega tržaškega ozemlja.147 Prebivalstvo v STO je tesnobno spremljalo pregovarjanja med Jugoslavijo in Italijo ter svetovnimi silami in nestrpno pricakovalo odlocitev o tem, v kateri državi in v kakšnem sistemu bo odslej živelo. Podpis Londonskega sporazuma in medijska razgrnitev nove razmejitve je tako oznacevala konec nekega obdobja, za katerega sta bila za prebivalce poleg upanja znacilna predvsem negotovost in strah.148 S podpisom sporazuma, delitvijo STO ter dokoncnim zacrtanjem meje med Jugoslavijo in Italijo je prišla ura resnice za prebivalstvo v regiji. Istrani, zlasti Italijani tostran in onstran meje, ki so že okusili državno uvedeni soci-alizem,149 so malo verjeli, da bo pogodba med Italijo in Jugoslavijo spreme­nila na bolje razmere v nekdanji coni B.150 Prebivalce ozemelj, ki so pripa­dla Jugoslaviji, tako Slovence kot Italijane, je posebej skrbela tudi možnost 146 Memorandum o sporazumu se pogosto uporablja tudi pod imenom Memorandum o soglasju oz. Londonski memorandum. Kot je navedeno v delu Slovenija, Italija. Bela knjiga o diplomatskih odnosih. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1996, str. 34, je v prvotnem slovenskem pre­vodu angleškega dokument poimenovan »Spomenica o soglasju med vladami Italije, Zedinjenega kra­ljestva, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju«. 147 Pirjevec, »Trst je naš!«, 478. 148 Gombac, Jure. Izseljevanje iz slovenskega dela Istre po letu 1955 v luci izseljenskih seznamov in izse­litvenih dovolilnic jugoslovanskih oblasti. V: Vojna in mir na Primorskem. Od kapitulacije Italije leta 19433 do Londonskega memoranduma leta 1954. Zbornik. Uredili Pirjevec, Jože; Bajc, Gorazd; Klabjan, Borut. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales, 2005, str. 295. 149 Kot piše Julij Beltram, vplivni povojni politik v coni B STO, je bila v Istrskem okrožju jasno opazna težnja, da se »kolikor mogoce gradi in utrjuje socialisticni družbeni red ter da ne uidejo socialisticne znacilnosti ljudske demokracije, ki si je postavila za cilj odpravo izkorišcanja in demokratizacijo življenja povsod in za vsako ceno«. Beltram, Julij. Pomlad v Istri: Istrsko okrožje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947-1952. Koper: Založba Lipa; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1986, str. 166. 150 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 86. zaprtja nove meje in preprecitve odhoda na delo v Trst oziroma Milje, kjer so bili številni zaposleni. V casih tržaške krize je jugoslovanska vojska veckrat zaprla mejo med conama A in B oziroma mocno otežila prehode v cono A. Zapora meje je tako številne prebivalce cone B STO postavila pred izbiro, ali brezposelni ostanejo doma ali pa zapustijo dom in gredo živet tja, kjer so zaposleni.151 Strah, da bodo ostali brez zaposlitve v Trstu oziroma Miljah, je zajel tudi številne prebivalce tistega dela cone A v miljskem zaledju, ki je leta 1954 pripadlo Jugoslaviji. Po podpisu Londonskega memoranduma se je triclanska komisija, v kateri so bili vojaški predstavniki angleške, ameriške in jugoslovanske vojske na terenu v okolici Milj lotila razmejevanja na terenu. Prebivalstvo v miljskih hribih je spremljalo dolocanje mejne crte in s strahom pricakovalo, kateri državi odslej pripadajo. Mejna crta je ponekod razdelila hiše, pol hiše je ostalo v Italiji, polovica je bila odslej na jugoslovanskem ozemlju.152 Podpisu Londonskega memoranduma in novi razmejitvi je sledil plaz migracij iz cone B in tudi iz drugih delov Istre. Vecina je bila italijanske narodnosti, a med njimi so bili tudi številni Istrani slovenskega in hrvaškega rodu.153 Begunskemu toku so se pridružili številni prebivalci dela cone A, ki je bilo z Londonskim memorandumom dodeljeno Jugoslaviji. Z Miljskih hribov, Škofij in Plavij je leta 1954 odšlo 2.748 prebivalcev ali 79 odstotkov od skupnega števila 3.492 naštetih ob popisu 1. oktobra 1945.154 Škofije, ki so bile predvojna in povojna leta razgibano naselje na poti med Trstom in Istro so bile oktobra 1954 opustele. Od 723 prebivalcev jih je ostalo le 138 ali 19 odstotkov.155 V naslednjih dveh letih se jih je še nekaj izselilo. 151 Gombac, Jure. Esuli ali optanti?: zgodovinski primer v luci sodobne teorije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, 64. 152 Fait, Francesco. Il piccolo esodo dei muggesani e il campo profughi delle Noghere. Trst: Circolo di cultura istro-veneta »Istria«, 2018, 25–29. 153 Cunja, Škofije na Morganovi liniji, 89. 154 Prav tam. 155 Prav tam, 129. Približno 80 odstotkov prebivalstva se je izselilo tudi iz Hrvatinov in okoliš­kih zaselkov na miljskih hribih. Le s Plavij, kjer je prevladovalo nacionalno zavedno slovensko kmecko prebivalstvo, se je izselilo mnogo manj ljudi, približno 20 odstotkov.156 V Trstu pa se je po odhodu zavezniških sil in s prihodom ogromne mno­žice istrskih beguncev gospodarska situacija poslabšala. Povecala se je brezposelnost in mnogo ljudi se je izselilo v cezoceanske države, posebej v Avstralijo. Samo v letu 1956 jih je tja odšlo nad 12.000. Na ladji, polni emi­grantov, je bil izobešen velik napis: »Mati se je vrnila, otroci odhajajo«.157 156 Prav tam. 157 Prav tam, 89. VIRI IN LITERATURA Knjige Bebler, Aleš. Cez drn in strn. Spomini. Koper: Založba Lipa, 1981. Beltram, Julij. Pomlad v Istri: Istrsko okrožje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947­1952. Koper: Založba Lipa; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1986. Catalan, Tullia et al. Dopoguerra di confine. Povojni cas ob meji. Zbornik. 2007. Trst: Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji Julijski krajini, Tržaška univerza, Oddelek za geografske in zgodovinske vede, Avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina, 2007. Cunja, Leander. Škofije na Morganovi liniji. Koper: Lipa; Škofije: Krajevna skupnost, 2004. Cok, Štefan, Ivašic, Marta in Ferluga Kiljan. Novice z miljskega konca. O zgodovini Slovencev miljskega obmocja. Milje: Zadruga Vesna, 2012. Fait, Francesco. Il piccolo esodo dei muggesani e il campo profughi delle Noghere. Trst: Circolo di cultura istro-veneta »Istria«, 2018. Gombac, Boris M. Slovenija, Italija. Od preziranja do priznanja. Ljubljana: Debora, 1996. Gombac, Jure. Esuli ali optanti?: zgodovinski primer v luci sodobne teorije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Hrobat Virloget, Katja. V tišini spomina : „eksodus“ in Istra. Koper: Založba Univerze na Primorskem; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 2021. Jeri, Janko. Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni: tri faze diplomatskega boja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1961. Kacin-Wohinz, Milica, Pirjevec, Jože. Zgodovina Slovencev v Italiji. 1866- 2000. Ljubljana: Nova revija, 2000. Pariška mirovna pogodba: integralno prevodno besedilo Mirovne pogodbe z Italijo, pod-pisane v Parizu 10. februarja 1947 in faksimilni kartografski prikaz pogodbeno dolocenih mej med Italijo, FLRF in STO. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1997. Pecchiari Pecaric, Silvio. Fuori dai confini. Memorie di un bambino sulla Linea Morgan. Trst: Battello stampatore, 2020. Perselli, Guerino. I censimenti della popolazione dell`Istria, con Fiume e Trieste, e di alcune citta della Dalmazia fra il 1850 e il 1936. Trst-Rovinj-Reka: Universita Popolare-Trieste-Centro di Ricerche Storiche-Rovigno-Unione Italijana-Fiume, 1993. Pirjevec, Jože. »Trst je naš!« Boj Slovencev za morje (1848 – 1954). Ljubljana: Nova revija, 2008. Pirjevec, Jože. Tržaški vozel: o zgodovinskih dogodkih in politicnem razvoju v letih 1945­1980. Trst: Založništvo tržaškega tiska; Ljubljana: ADIT, 1985. Pirjevec, Jože; Bajc, Gorazd; Klabjan, Borut. Vojna in mir na Primorskem. Od kapitulacije Italije leta 19433 do Londonskega memoranduma leta 1954. Zbornik. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales, 2005. Pupo, Raoul. Adriatico amarissimo – Una lunga storia di violenza. Bari, Rim: Laterza, 2021. Saksida, Anita. Moj Ankaran. Koper: Libris; Ankaran: Osnovna šola in vrtec, 2018. Slovenija, Italija. Bela knjiga o diplomatskih odnosih. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, 1996. Šušmelj, Jože. Trpko sosedstvo. Nekateri vidiki odnosov med sosednjima državama v obdobju 1946-2001. Trst: Založništvo tržaškega tiska ZTT-EST, 2009. Tenca Montini, Federico. Trst ne damo. Jugoslavija i Tršcansko pitanje 1945 – 1954. Zagreb: Srednja Europa, 2021. Troha, Nevenka. Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999. Turcinovich Giuricin, Rosanna. Esuli due volte. Genova: Oltre, 2022. Verginella, Marta; Volk, Sandi; Colja, Katja. Ljudje v vojni. Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1995. Volk, Sandi. Istra v Trstu: naselitev istrskih in dalmatinskih ezulov in nacionalna bonifikacija na Tržaškem 1945-1966. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno sre­dišce; Trst: Narodna in študijska knjižnica, 2003. Casopisi in periodika »Zmagalo je slovansko-italijansko bratstvo.« Delo. Glasilo Osvobodilne fronte slovenskega naroda Svobodnega tržaškega ozemlja, Trst, 23. junij 1949, 1. »Volilni izidi v podeželskih obcinah.« Delo. Glasilo Osvobodilne fronte slovenskega naroda Svobodnega tržaškega ozemlja, Trst, 31. maj 1952, 3. »Volitve deželnih poslancev v koperskem okraju 1884. Obcina Milje.« Edinost: glasilo slo­venskega politicnega društva tržaške okolice, Trst, 24. maj 1884, 2. »Razlicne vesti.« Edinost: glasilo slovenskega politicnega društva tržaške okolice, Trst, 11. november 1891, 1. »Badnjevic o guvernerju.« Ljudski tednik, Trst, 15. januar 1948, 3. »Namesto zmagoviti Jugoslaviji daje predlog zadošcenje poraženi Italiji.« Primorski dnev­nik, Trst, 23. marec 1948, 1. »Vidalijevska “gazzarra” v Miljah.« Primorski dnevnik, Trst, 16. junij 1949, 1. POVZETEK V clanku sem predstavil mednarodno okolje, meddržavne napetosti in nekatere kljucne dogodke, ki so vplivali na življenja ljudi na multikulturnem obmocju Istre in Trsta, še posebej v miljskem zaledju, vse do usodnega leta 1954, ko se je še zadnjic prestavila mejna crta med dvema državama in sistemoma. Po pretresih, ki so jih povzrocili fašizem, druga svetovna vojna ter pri-hod partizanov, je Morganova linija razdelila miljsko obmocje na dva dela; v vsakem je prevladovala ena od tedaj konkurencnih svetovnih ideologij: zahodni kapitalizem oziroma komunizem. Svobodno tržaško ozemlje, tamponska državica med Italijo in Jugoslavijo, je bilo že na zacetku obsojeno na neuspeh. Sedemletno obdobje so zazna­movale številne napetosti. Prebivalstvo, sprva mocno naklonjeno Titovi Jugoslaviji, je postopoma izgubljalo vero v jugoslovanski socialisticni sistem. Prehajanje meje med conama A in B Svobodnega tržaškega ozemlja je bilo vse težje, kar je posebej prizadelo številne domacine, ki so delali v miljski ladjedelnici in tržaškem industrijskem bazenu. Na odpor dela domacinov do Jugoslavije je vplival tudi razkol znotraj komunisticnega tabora, ki ga je leta 1948 povzrocil spor med Titovo Jugoslavijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo. Leta 1954 sta v skladu z Londonskim memorandumom Jugoslavija in Italija prevzeli nadzor nad conama A oziroma B STO, z manjšim poprav­kom mejne crte v korist Jugoslavije, kar je še zadnjic temeljito obrnilo na glavo življenja ljudi v miljskem zaledju. To je pripadlo socialisticni Jugoslaviji, odrezano od tradicionalnih gospodarskih, trgovskih in zaposlitvenih središc v Miljah in Trstu. Posledica je bila izselitev vecine prebivalstva, približno 80 odstotkov, tako italijanske kot tudi slovenske narodnosti. Razvoj fotoreporterske službe na slovenskem na primeru Casopisne hiše Dnevnik Zgodovina in razvoj casopisne hiše Dnevnik s poudarkom na fotoreporterski službi The Development of Photojournalism in Slovenia: Example of Newspaper Dnevnik The history and development of newspaper Dnevnik with an emphasis on photojournalism IZVLECEK Namen izvirnega znanstvenega clanka je predstavitev razvoja foto­reporterske službe na Slovenskem na primeru Casopisne hiše Dnevnik na vecplastnem nivoju. Ta se namrec navezuje na doktorsko disertacijo, ki bo posvecena Dnevnikovemu dolgoletnemu fotoreporterju Marjanu Ciglicu in njegovi izjemni fotografski zapušcini, ki se hrani v fototeki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Celotno vsebino bodo tako dopolnje-vale njegove fotografije ali pa fotografije, na katerih je Ciglic. S tem sem želela že znotraj opisa razvoja Casopisne hiše prikazati, da je Ciglic ras-tel z Dnevnikom in kasneje Nedeljskim dnevnikom ter ga hkrati umestiti v prostor in cas, v katerem je ustvaril neprecenljivo nacionalno fotografsko dedišcino. Cilj raziskovalnega dela, ki bo predstavljen v pricujocem clanku, je bil najti vzporednice med Ciglicem in Dnevnikom in pa med Ciglicem in drugimi fotoreporterji, ki so delali na Dnevniku in katerih fotografije prav tako hrani muzejska fototeka. V grobem je izvirni znanstveni clanek razde­ljen na dva poglavitna dela. V prvem delu sta natancneje prikazani zgodo­vina in razvoj Casopisne hiše Dnevnik, s posebej omenjenimi akcijami, ki so casniku in tedniku pomagale doseci vecjo prepoznavnost in znotraj katerih je imela pomembno vlogo tudi fotografija. V drugem delu so predstavljeni nekateri fotoreporterji, ki so na Dnevniku delali tudi s Ciglicem, še posebej pa so izpostavljeni vsi tisti, katerih fotografske fonde hrani najvecja slo­venska fototeka, cetudi so za Dnevnik delali le kratek cas. Pri raziskovanju, katerega rdeca nit je bil Marjan Ciglic, sem torej iskala skupne tocke med Dnevnikovimi fotoreporterji, casopisno hišo Dnevnik in muzejsko fototeko, pri raziskovalnem delu pa sem uporabila razlicne vire in literaturo; od knjižnih del, do strokovne literature, izvode casopisa, originalne Cigliceve dnevniške zapise, brošure, zloženke, ustne vire, spletne strani idr. Raznolikost zgodo­vinskih virov nakazuje, kako poteka raziskovanje za doktorsko disertacijo, nakazuje pa tudi smernice mojega dela v muzejski fototeki. Kot skrbnica Ciglicevega fotografskega fonda sem med drugim odgovorna tako za fizicno urejanje negativov in digitalizacijo kot tudi za raziskovanje njego­vega fonda in dopolnjevanje dokumentacije z namenom, da bo njegova fotografska zapušcina na voljo vsem kasnejšim generacijam. Kljucne besede zgodovina, casopis, Dnevnik, Nedeljski dnevnik, fotoreporterska služba, fototeka, muzej ABSTRACT The purpose of this original scientific article is to present the develo­pment of photojournalism in Slovenia on a multilayer level, on the example of newspaper Dnevnik. The article refers to the doctoral dissertation, which will focus on the work of Marjan Ciglic, a long-term photojournalist with the newspaper Dnevnik, and his legacy of photographs which are kept in Fototeka of the National Museum of Contemporary History. The content of the thesis will be complemented by his photographs or photographs of him. I wanted to present within the description of the development of the newspaper house Dnevnik the fact that Ciglic grew with Dnevnik and later Nedeljski dnevnik and at the same time place him in the space and time in which he created an invaluable national photographic heritage. The goal of the thesis, which is presented in this article, is to find parallels between Ciglic and newspaper Dnevnik, and Ciglic and other photojournalists that worked at Dnevnik, of which photographs are also kept in the museum. Roughly the article is divided into two parts. The first part is a detailed history of the newspaper house Dnevnik and its development, mentioned are specific campaigns that helped the newspaper and weekly newspa­per achieve greater visibility and photography played an important role in achieving this. In the second part both long and short-term photojourna­lists that worked besides Ciglic at Dnevnik are presented. A special empha­sis is made on the photojournalists of which fonds are kept in the Museum and represent the largest Slovenian photo collection. While researching the main point of the thesis, Marjan Ciglic, I was looking for common ground between photojournalists of newspaper Dnevnik, the newspaper house Dnevnik and the museum photo archive. I used various sources and lite­rature; books, professional literature, newspaper issues, original entries in the diary written by Ciglic, brochures, leaflets, oral sources, web pages etc. The diversity of historical sources indicates how the research work is con­ducted for a doctoral dissertation. It also indicates the guidelines regarding my work at the museum. As the custodian of the fond of photographs by Marjan Ciglic, I am responsible for the physical processing of negatives and their digitalisation and also for researching his fond and adding to the documentation with the purpose of presenting and preserving his photo­graphic legacy for future generations. Keywords history, newspaper, Dnevnik, Nedeljski dnevnik, photojournalism, Fototeka, Museum ROJSTVO NOVEGA CASOPISA – LJUBLJANSKI DNEVNIK Danes je prišla v vaše roke prva številka Ljubljanskega dnevnika. Mnogo je bilo že ugibanja, kakšen naj bo ta list, hkrati so pa narocniki, ki so se narocali nanj, povedali že tudi svoje želje, pisali so nam, kaj pricakujejo od novega sloven-skega dnevnika. /…/ vecina pravi, naj list prikazuje življenje naših dni, naj kaže vse dogodke v naši državi, naše velike napore, da si ustvarimo lepšo bodocnost in pa uspehe, ki jih dosegajo naši delovni ljudje po vsej domovini. Poleg tega pa je želja vseh, da bi novi list cim širše odprl bralcem okno v svet.1 Casopisno podjetje Dnevnik je leta 1951 ustanovila konferenca SZDL Ljubljana,2 2. julija 1951 pa je bila natisnjena 1. številka Ljubljanskega Dnevnika. Prvi dogovorni urednik je bil Ivan Šinkovec, ki je bil pred tem urednik Ljudske pravice. V uvodnem delu na naslovni strani je med drugim zapisal: »Naj bo kakšna stvar še tako huda in trpka in napake še takšne, nikdar ne smemo mimo resnice. Kajti resnica je naše najmocnejše orožje.«3 S to mislijo je želel nakazati smernice in ideje novega casopisa, ki je na trg prišel kot krajevni casopis in je v 50. letih zrastel v enega od treh vodilnih dnevnikovvse države.4 Prva številka Ljubljanskega dnevnika je izšla kot glasilo Socialisticne zveze delovnega ljudstva v Ljubljani. Imela je šest strani, glava je bila v crni barvi, cena pa je bila 5 dinarjev.5 Naslovno stran so pospremili naslovi, ki so bili razlicno izpostavljeni po velikosti: Kitajski in severnokorejski povelj­niki pristali na Ridgwayev predlog za pogajanja o prenehanju sovražnosti na Koreji, Zatišje na Korejski fronti v pricakovanju sporazuma o premirju, Tako nam odpirajo naravne zakladnice, Perzijska policija je odkrila doku­mente o zvezah med Angloperzijsko družbo in domacimi politiki, Narodnim 1 Ivan Šinkovec. »Ob prvi številki.« Ljubljanski dnevnik, 2. julij 1951. 2 »Predstavitev.« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/dd (dostop: 1. marec 2022). 3 Prav tam. 4 Tomaž Bukovec. »Casnik s piko na I. Kako je Dnevnik pritegnil Slovenijo.« V: 50 let Dnevnika, ur: Tone Janežic in Miran J. Lesjak. Ljubljana: Dnevnik, 2000, 8. 5 Prav tam, 8–9. manjšinam mora biti povsod zagotovljeno sodelovanje v družbenem živ­ljenju; Plenum UNESCO sprejel jugoslovanski predlog, Pomembni sklepi Mednarodne organizacije dela, V Zgornji Šleziji je organizirala SZ veliko oboroževalno industrijo, Vandenberg odpotoval v Evropo, VAngliji so izdelali atomsko turbino, Zasedanje Zadružnega sveta pri Glavni direkciji za zadru­ žno kmetijstvo, letalska nesreca (v Beogradu) in Huda Letalska nesreca v Ameriki ter Vremenska napoved. Naslovnico so pospremile tudi tri foto­grafije, in sicer fotogra­fija rotacijskega stroja, iz katerega so izšle prve številke Ljubljanskega dnevnika, fotografija ladje Jutlandija, ki so ji Nizozemci kot plava­joco bolnico poslali v Korejo in se navezuje na naslov Zatišje na korejski fronti … ter foto­grafija pripomockov in primerkov iz rudnika, ki se navezuje na clanek z naslovom Tako nam odpirajo naravne zak­ladnice, ki se nanaša na vsebino o rudarstvu in metalurgiji.6 Prva stran prve številke Ljubljanskega dnevnika Foto: Marjan Ciglic, junij 1971 6 Ljubljanski dnevnik, 2. julij 1951. Poleg tega, da so narocniki predhodno pisali, kakšen casopis si želijo, so podajali tudi predloge za njegovo ime. Sicer pa so si iz casopisa želeli raz­brati vsakdanje novice doma in po svetu, želeli so biti na tekocem z dogaja­njem v gospodarstvu, kulturi, športu, skratka želeli so casopis, prek katerega bi dobili razlicne informacije iz domacega in tujega okolja.7 Prva številka Ljubljanskega dnevnika je bila natisnjena v tiskarni Slovenskega porocevalca. Na dan izida je bilo v tretjem nadstropju caso­pisne hiše, kjer se je takrat nahajalo uredništvo novega dnevnika, izredno pestro. Slišali so se pisalni stroji, telefoni so ves cas zvonili, zaposleni so hiteli na vse konce, uredniki pa so se sestajali na kratkih »bojnih« posvetih kar v skladišcu, kjer so bile postavljene mize, saj uredniških prostorov še niso imeli. Tudi v ekspeditu je vladalo zanimivo vzdušje; zaposleni so hiteli z delom, kolporterji, ki navadno niso sami prihajali po casopise, ker jim ga je dostavil ekspedit, so cakali pred vrati v vrsti, nekateri so šli kar v prostore, nestrpni pa so bili tudi nekateri bralci, ki so skušali vdreti v ekspedit in so ponujali denar kolporterjem in raznašalkam, da bi si cim prej zagotovili svoj izvod casopisa. Dramaticna napetost je dosegla vrhunec. – »Kaj meckajo?« Na vseh ustnicah si bral mucno vprašanje. – »Menda nagaja rotacija.« – »Ne, uredništvo je koncalo prepozno.« – »Ni res že zdavnaj smo koncali.« Rotacija je tekla komaj dobre cetrt ure, pa se je ustavila. /…/ Med tiskanjem je neki skrbni bralec opazil, da je bil na prvi strani stavek zamešan, zato je bilo treba prvo stran ponovno pripraviti in rotacija je medtem pocivala pol ure.8 Kolporterji, ki so prodajali casopise na razlicnih lokacijah po Ljubljani, so nov casopis pograbili in se odpravili na svoje prodajno mesto. Kolporter, ki je prodajal casopise pred kolodvorom, je vzel 600 izdaj casopisa in hitel na lokacijo, da bi ljudje lahko kupili casopis, preden odidejo na pot. Kolporterka, ki je delala pred Emono, je vzela 200 izvodov, kolporterka, ki je imela svoje mesto pred pošto in Ajdovšcino pa jih je vzela 300, skratka, vsi so vzeli nekaj 7 Prav tam, 8-9. 8 »Rojstni dan ''Ljubljanskega dnevnika''. Ponatis clanka, ki je porocal o izidu novega casnika. Ljubljanski dnevnik, 3.7.1951.« V: 50 let Dnevnika, ur: Tone Janežic in Miran J. Lesjak. Ljubljana: Dnevnik, 2000, 18.–19.9 sto izvodov vec kot po navadi. Kolporterka pred Emono je svoje izvode pro-dala v pol ure, prodajalka na Ajdovšcini v eni uri 300 izvodov, kolporter na kolodvoru pa je prodal 600 izvodov v eni uri in petnajstih minutah.9 Ustvarjalci novega casopisa so bili kljub zamudi in stresu ki jih je spremljal, zadovoljni s prvimi rezultati, bili pa so si vsi med seboj tudi enotni: »To je bilo rojstvo z operacijo«.10 Ekspedit v casopisni hiši Dnevnik ob 20. obletnici delovanja Foto: Marjan Ciglic, junij 1971 9 Prav tam, 19. 10 Prav tam. Sicer pa je bil, po zapisu Milene Ule, najbolj poznan Dnevnikov tržni kolporter Darko Medved, ki se je pri casopisni hiši zaposlil leta 1967 in ostal zvest svojemu delu kar trideset let. Zjutraj je casopise prodajal na železniški postaji, svoj prodajni prostor pa je imel tudi na vogalu Miklošiceve in Trga OF, pri tovarni Litostroj, stalne stranke pa je imel tudi v kavarnah, restavra­cijah in gostilnah. Njegov osebni rekord je bil 1100 prodanih izvodov caso­pisa v enem dnevu. Kolporterji so imeli do konca 80. let pomembno vlogo pri prodaji casopisa, potem pa so imele casopisne hiše vedno vec stalnih narocnikov, poklic kolporterjev pa je pocasi zacel izumirati.11 Danes je tudi narocnikov na tiskani casopis vedno manj, te so namrec nadomestili še spletni casopisi in spletne aplikacije. Kolporter prodaja Nedeljski dnevnik na tržnici v Ljubljani. Foto: Marjan Ciglic, oktober 1963 11 Milena Ule. »Tržni kolporter. Darko Medved je bil najbolj znani kolporter Dnevnika v Ljubljani.« V: 50 let Dnevnika, ur: Tone Janežic in Miran J. Lesjak. Ljubljana: Dnevnik, 2000, 70–71. Novosti in razvoj casopisa Dve leti po nastanku prve številke Ljubljanskega dnevnika so uvedli prve novosti in jih potem ves cas dopolnjevali in dodajali. Dodali so crno kroniko, feljton, slikanico za otroke, karikature, ki jih je risal Milan Maver, humoreske oz. satire, ki so se norcevale iz vsakdanjega življenja in jih je pisal Lenard Baloh – Lentov Lenc ter druge razlicne podlistke.12 Dnevnik je imel najprej svoj sedež v Tomšicevi ulici v Ljubljani, Dnevnikova redakcija pa se je leta 1956 preselila na Kopitarjevo ulico13 in se kasneje združila z Ljudsko pravico. Poleg tiskarne Ljudske pravice so zaceli graditi novo Dnevnikovo poslovno stavbo, ki so jo zaradi njenega rumenega pro­celja poimenovali »Kanarcek.« Gradnja je potekala med letoma 1958 in 1961, leta 1979 pa so zaceli graditi še prizidek. Stavba Casopisne hiše Dnevnik na Kopitarjevi ulici Foto: Marjan Ciglic, marec 1967 Ko sta se leta 1959 združila Ljudska pravica in Slovenski porocevalec v Delo, se je Dnevnik podal na samostojnejšo pot in se 12 Tomaž Bukovec. »Castnik s piko na i. Kako je Dnevnik pritegnil Slovenijo.« V: 50 let Dnevnika, ur: Tone Janežic in Miran J. Lesjak. Ljubljana: Dnevnik, 2000, 19. 13 V Kopitarjevi ulici je imela tiskarska dejavnost že svojo dolgoletno tradicijo. Leta 1785 je bila tam Egerjeva tiskarna. V letih 1797 in 1800 so tam v uredništvu Valentina Vodnika tiskali prvi slovenski casopis »Lublanske novize«, leta 1883 pa so ustanovili majhno tiskarno za tiskanje casopisa Slovenec. Leta 1887 je bila tiskarna prodana katoliškemu tiskovnemu društvu, leta 1919 pa so jo spremenili v Jugoslovansko tiskarno. Z njeno tradicijo je nadaljevala Ljudska pravica. razvijal loceno od drugih. Iz casopisa Ljudska pravica se je Dnevniku prid­ružil Marjan Javornik, ki je prevzel uredništvo in hkrati postal direktor, sledile pa so tako vsebinske kot oblikovne spremembe pri Ljubljanskem dnevniku. Casopis so razdelili po tematikah, nastala je še danes dobro poznana rub-rika NN, spremenil se je tudi format. Takrat se je naklada vrtela okoli 18.000, doseg casopisa je bil odvisen od dostave in je takrat pokrival Ljubljansko kotlino ter del Gorenjske in Dolenjske.14 Istega leta je uredništvo Dnevnika prevzel Dušan Fortic, ki je bil pred tem zaposlen na Tedenski tribuni in v Tovarišu, z namenom, da spremeni podobo Ljubljanskega dnevnika, saj se je ta zaradi majhne naklade, formata in tudi z imenom ves cas soocal s težavami. Vecje spremembe je potem nareko­valo leto 1968 pod odgovornim urednikom Slavkom Breznikom. Tedaj je bil Ljubljanski dnevnik po formatu tabloid in mislim, da se ni prijel zaradi svojega formata kot tudi zato, ker je bil opoldnevnik. Redakcijo smo koncevali ob devetih dopoldne in se potem ubadali s težavno distribucijo, ki je omejevala naš doseg. Vse sveže novice, ki smo jih dobili kot opoldnevnik, so dejansko postale stare, ker so pogosto šele naslednji dan prišle do narocnikov.15 Pod vodstvom Beznika je casopis najprej postal jutranjik, kmalu pa so, brez vseh predhodnih soglasij, iz imena umaknili pridevnik ljubljanski. 1. aprila 1968 je tako postal casopis Dnevnik. Menili so, da bodo tako lahko dosegli širši krog bralcev in da se bo casopis lažje razvijal izven ustaljenega okvirja in tako uveljavil kot slovenski jutranjik. Spremenili so tudi format, kar je posledicno pripeljalo do posodobitve tiskarne, dvignili so naklado, in sicer na 40.000.16 14 Bukovec, Casnik s piko na I,10. 15 Prav tam, 12. 16 Prav tam, 13. Leta 1970 so mali format zamenjali z vecjim (50 cm x 31 cm), casnik pa so zaceli tiskati v ofsetni tehniki,17 ki jo je omogocila nova rotacija, katere glavni financer je bil Dnevnik. To je bil tudi prvi tiskarski stroj za ofsetno tehniko v Sloveniji, zacele pa so se tudi priprave za uvedbo opticnih cital­nikov – elektronske inpute. Ofsetna tehnika je casopisu omogocila jasnejše in boljše podobe, fotografije niso bile vec zamegljene, tega leta pa je bila v Dnevniku objavljena tudi prva barvna fotografija.18 Leta 1973 je Dnevnik zacel izhajati dopoldne, povecala pa se je tudi naklada – 46.000. Kljub temu da ni bil vec Ljubljanski dnevnik, so še vedno prodali vec kot 75 % vseh izvodov vecina v ljubljanskem in trboveljskem obmocju. Istega leta so gradili tudi Dom informativnega tiska (Delovo stolpnico), kamor naj bi se preselila vsa uredništva, vendar se je na koncu tja preselilo samo Delo. Ta casopis je bil nacionalni in ga je financirala država, Dnevnik in Vecer pa sta takrat še vedno veljala za lokalna casopisa mesta Ljubljane in Maribora.19 V 70. letih je Dnevnik prvi med casopisi uvedel kolumne, ki jih je pisal publicist Bojan Štih pod psevdonimom Martin Casagrande – Rihter in za katerega pravijo, da je prvi pravi slovenski kolumnist. Kolumne so bile zelo priljubljene, vendar je zaradi njene, za takratni cas radikalne vsebine, pogosto zasedal tiskovni svet pri SZDL Ljubljana.20 Leta 1979 je funkcijo glavnega urednika prevzel Milan Meden in jo opravljal do leta 1990. V tistem casu je imel Dnevnik okoli 40.000 naklade in se je še vedno »držal v okovih« obcinskega casopisa. Kljucna sprememba je bila, da so premaknili cas izida casopisa vse bolj proti jutru, spomladi leta 17 Offset tisk je tiskarska tehnika, ki vkljucuje prenos slike s kovinske plošce na gumijasto odejo ali valje, preden se natisne na sprejemnem mediju, obicajno na papirju. Pri tej metodi papir ne pride v neposreden stik s kovinskimi plošcami. Offset tisk pomaga pri ustvarjanju kakovostnega izpisa na razlicnih površinah, postopek pa je enako ucinkovit za majhno, srednje in obsežno proizvodnjo tiska zaradi visoke kakovosti, poceni in konsistentnih rezultatov. 18 Bukovec, Casnik s piko na I, 11, 13. 19 Prav tam, 13. 20 Prav tam, 14. 1988 pa so prešli na eno nocno izdajo casopisa. Na tak nacin so omogocili dovolj zgodnjo dostavo po vsej Sloveniji in za vse, namrec do takrat so tisti, ki so živeli izven ljubljanskega obmocja, prejeli manj informacij zaradi razlicnih izdaj.21 Nove spremembe je prineslo leto 1989, ko se je ljubljanska SZDL odpo­vedala ustanoviteljstvu Dnevnika. Že naslednje leto se je Dnevnik preime­noval v Neodvisni dnevnik, nadaljnje spremembe pa so narekovale takrat predvsem politicni pretresi in vojna za Slovenijo. Tako so bile tudi naklade odvisne od posameznih dogodkov, zaradi katerih so bile tiskane posebne izdaje. Prav v tem casu so se vse navezovale na križno žarišce, ki sta ga prinesla razpad Jugoslavije in vojna. Sicer pa so na dnevniku tiskali posebne izdaje predvsem takrat, ko se je zgodilo, kaj pomembnega, npr. naravne katastrofe, smrt uglednih državnikov, politicne spremembe idr. Posebna izdaja Dnevnika iz leta 1968, ko so potekale študentske demonstracije Foto: Marjan Ciglic, avgust 1968 21 Prav tam, 15. Posebna izdaja Dnevnika v casu desetdnevne vojne za Slovenijo Foto: Marjan Ciglic, junij 1991 Prvega oktobra 1991 je vlogo glavnega in odgovornega urednika prev­zel Zlatko Šetinc, ki je bil pred tem 10 let odgovorni urednik t. i. vlecnega konja – Nedeljskega dnevnika.22 Decembra istega leta se je Neodvisni dnevnik preimenoval v Dnevnik z zeleno piko na crki i.23 Naslednja novost, ki je nakazovala razvoj in napredek, so narekovale barve. 25. januarja 1995 je bila natisnjena prva številka Nedeljskega v bar-vah, leto dni kasneje je bil natisnjen Dnevnik z barvnimi stranmi, leta 1997 je nastal novi Dnevnikov casopis Hopla, leta 1998 pa se je Casopisna hiša pridružila svetovnemu spletu, namrec od takrat so Dnevnikove vsebine na voljo tudi na spletnih platformah.24 22 Z Nedeljskim dnevnikom so reševali dnevno izdajo Dnevnika. Njegova uspešnost je nemalokrat reševala casopisno hišo zaradi financnih težav, zato so ga imenovali »vlecni konj.« 23 Bukovec, Casnik s piko na I, 16. 24 Prav tam, 17. Sedma številka Dnevnika – Nedeljski dnevnik Dnevnik se je kar nekaj casa soocal s financnimi težavami, namrec stroški delovanja so bili precej visoki. Po besedah Milana Medena, ki je bil od leta 1979 tudi glavni urednik, so v casu njegovega prihoda k casopisu mestne subvencije za Dnevnik znašale nekje 0,5 % celotnega prihodka, tako da je v resnici casopis živel od svojega dela. Subvencije za osrednje repu­bliško glasilo je zagotavljala republika, za Dnevnik in Vecer pa obcine, ki so bile bolj zainteresirane za financiranje obcinskih casopisov kot regionalnih, ki sta se vedno bolj premikala navzgor po lestvici v medijskem prostoru.25 Leta 1962 je bil Dnevnik v precejšnjih financnih težavah. Takrat je bil odgovorni urednik Miloš Mikeln in je v želji, da uredi financne zagate ves cas hodil na sedež ustanovitelja in prosil za subvencijo, hkrati pa je želel uvesti spremembe, ki bi casopis Dnevnik dopolnil, in ga tako locil od osta­lih casopisov. Ob prebiranju tujih dnevnikov je dobil idejo o sedmi številki Dnevnika,26 Miranu Sattlerju, uredniku osrednje redakcije pa je narocil, naj uredniško pripravi casopis na 16 straneh, »ki bo nekaj posebnega in ki ga bodo ljudje sprejeli za svojega«.27 Tako je nastal tednik Nedeljski dnevnik.28 Mikeln pa se je takole spominjal zacetkov: Hoteli smo ustvariti casopis, ki ne bi bil samo zabaven, kot je bil na primer takratni TT,29 in ne spet ves problemski in resen, kakršno je bilo takratno dnevno casopisje. Menili smo, da bi moral novi casopis prinašati aktualne, a hkrati tudi zabavne teme, predvsem pa naj bi objavljal preproste, vsem razumljivo napi-sane clanke o politicnih, gospodarskih, kulturnih in drugih vprašanjih, vendar na strokovno dognan nacin. To so bile glavne pobude. Poljudno napisan pro­ 25 Prav tam, 15. 26 Nedeljski dnevnik so poimenovali sedma številka Dnevnika, ker bi v primeru, da bi tednik oznacili za poseben casopis, morali placati vec dajatev, kot so jih potem za sedmo izdajo navadnega Dnevnika. 27 »47 let prijetnega branja. Danes je izšla jubilejna, 2500. številka Nedeljskega dnevnika.« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042323752 (dostop: 12. junij 2022). 28 Korespondenca po elektronski pošti z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom, dne, 9. avgusta 2018 29 TT – Tedenska tribuna blemski clanek je bil pravzaprav temeljni izum tega novega casopisa in to jedro je bilo tudi njegova dalec najpomembnejša naloga.30 Preden je 7. januarja 1962 uradno izšla prva številka Nedeljskega dnev­nika, so pri Dnevniku decembra 1961 pripravili tri razlicne verzije casopisa in jih tudi natisnili, hkrati pa so se dogovorili s sociološkim oddelkom Filozofske fakultete, da so pod vodstvom Staneta Sakside opravili terensko tržno raz­iskavo, ki je bila prva tovrstna na Slovenskem. Na osnovi rezultatov in poiz­kusov so Nedeljski dnevnik opremili z razlicnimi rubrikami in tudi dolocili koncno zasnovo casopisa. Prvo številko so tiskali v tiskarni Ljudske pravice v nakladi 200 tisoc izvodov, vse izvode pa so v propagandni akciji razdelili, saj so želeli, da bi tednik dosegel cim vecje število bralcev. Drugo številko so natisnili v nakladi 40 tisoc izvodov. Že v prvi številki so bile številne rubrike, kot npr. Znanec iz sosednje ulice (rubrika je bila namenjena posameznikom, ki so izstopali po kakšni posebnosti; prvi gost Mirana Sattlerja je bil Peter Badovinac z Gorjancev, po poklicu gostilnicar), Crna karta (omenjeni sta bili dve smrtni žrtvi; Ignac Tomaž in Peter Logar), Državljani pišejo (pisma bralcev), roman Sledovi na zrcalu, križanke, Prepovedano za moške, avtomobilski test, Vaš zakaj, naš zato, Vrtiljak, ni pa manjkalo niti reportaž in drugih aktualnih clankov. Kasneje so dodali še popularno rubriko Vroci telefon, kjer so zaposleni na Dnevniku bralcem pomagali reševati razlicne zaplete iz vsakdanjika, rub-riko Odmevi, kjer so besedo dobili bralci, v rubriki Med vrsticami pa so bili enkrat na teden komentirani politicni dogodki. Priljubljeni so bili tudi paragrafi, pri katerih so bralci dobili nasvete s strani odvetnikov in pravnih strok, na enak nacin pa so dobivali razlicne nasvete tudi iz rubrike Kmetijski nasveti. Omeniti je treba še rubriko Pisma brez sramu in Domaca zdravila, ki je bila med bralci zelo priljubljena, ena najbolj popularnih rubrik pa je bil Klub šaljivcev, v katerem so bile objavljene šale bralcev, za objavo pa so prejeli tudi denarno nagrado.31 30 Bukovec, Casnik s piko na I, 11. 31 Nedeljski dnevnik, 7. januar 1962. Pisma bralcev za »Kljub šaljivcev« Foto: Marjan Ciglic, januar 1970 Prve številke Nedeljskega dnevnika so izhajale ob nedeljah, kmalu pa so zaceli izide casopisa pomikati nazaj, saj se je naklada pove-cevala in so potrebovali vec casa. V uredništvu Nedeljskega Dnevnika je bil na zacetku le Miran Sattler,32 potem se mu je pridružil France Stele, kot tehnicni urednik se jima je pridružil še Željko Anželj, ves cas pa so sodelovali z razlicnimi novinarji Dnevnika. Nekateri med njimi so se jim potem pridružili v uredništvu – Marjan Remic in Lojze Jakopic, ki je obravnaval kmecko politiko v rubriki Pik zigmar – ni pa šlo niti brez fotoreporterja Marjana Ciglica, ki je s svojim fotoaparatom vsakodnevno beležil razlicne dogodke, ter prve tajnice in Sonje Šolar.33 Dnevnik in Nedeljski dnevnik z roko v roki Eden najpomembnejših dogodkov za Casopisno hišo Dnevnik se je zgodil 5. marca 1972. Takrat je Nedeljski dnevnik presegel mejo 200.000 32 Miran Sattler je bil konec leta 1972 zamenjan s položaja zaradi zgodbe o Plevniku, ki ga je ustrelil vojak JLA, ko je bil na straži. Objaviti je uspel le prvi del, najbolj sporna pa je bila njegova objava, da bi verjetno marsikdo ravnal enako, ce bi se znašel v enakem položaju kot vojak, kar je »zmotilo« takratno oblast in jugoslovansko armado. Kljub vsemu je ostal zvest Nedeljskemu dnevniku vse do smrti s svojo rubriko Znanec iz sosednje ulice. 33 Korespondenca po elektronski pošti z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom z dne 9. 8. 2018. izvodov in tako kot tednik postal svetovni rekorder z najvišjo naklado na šte­vilo prebivalcev govornega podrocja. Do takega uspeha so Nedeljskemu dnevniku pomagali tako zaposleni kot tudi Dnevnikovi bralci, namrec tak-rat je imel tednik že 120.000 narocnikov. Ob tej priložnosti so skupaj izvedli vseslovensko akcijo.34 O svetovnem rekordu je prical tudi transparent na Kopitarjevi ulici, Miran Sattler, ki je bil takrat še odgovorni urednik, pa je teden dni kasneje napisal: Bi radi zlezli na vse izvode Nedeljca hkrati? Ni problema, 475-krat zlezite na Triglav, pa si boste lahko predstavljali višino, ki bi jo dosegel tako zložen tednik… Nebodigatreba je shodil, potem pa rasel in rasel ter dosegel 200 tisoc izvodov naklade. Takšna naklada pa ni nastala sama po sebi. Bral ga je tedaj vsak tretji Slovenec. Prejšnji cetrtek je upokojeni tiskarski strojnik Lojze Hartman nekaj pred osmo uro zjutraj pritisnil na gumb in ustavil naš rotacijski stroj. V tem trenutku smo natisnili 200.300 izvodov Nedeljskega.35 O uspehu Nedeljskega dnevnika so pisali tudi v drugih casopisih doma in v drugih republikah Jugoslavije, in sicer: beograjska Politika in beograjska Borba, Nova Makedonija, Oslobodjenje, Dnevnik iz Novega Sada, Vjesnik, Delo, mariborski Vecer idr., dogodek pa je pocastila tudi tiskovna agencija Tanjug.36 Transparent na Kopitarjevi ulici v Ljubljani Foto: Marjan Ciglic, marec 1972, hrani: MNSZS 34 Prav tam. 35 Prav tam. 36 Cestitke od Skopja do Trsta, Slovesnost ob 200.000 izvodih Nedeljskega. Nedeljski dnevnik, 12. marec 1972, 13. Ko je bil natisnjen 200.300 izvod, je Lojze Hartman ustavil stroj Foto: Marjan Ciglic, marec 1972, hrani: MNSZS Slavnostna seja v tiskarni Ljudske pravice ob 10. obletnici in svetovnem rekordu. Seje so se udeležili številni politicni, javni ter kulturni delavci. Foto: Marjan Ciglic, marec 1972, hrani: MNSZS Dnevnikov kombi za prevoz casopisov Foto: Marjan Ciglic, oktober 1973, hrani: MNSZS Akcije Casopisne hiše Dnevnik Dnevnik in Nedeljski dnevnik sta veljala za »ljudski casnik, ki vsakomur ponudi nekaj«.37 V casopisni hiši Dnevnik so se zavedali, da casopis in tednik rasteta skupaj s svojimi bralci in da morajo, ce želijo ohraniti šte­vilo zadovoljnih narocnikov in kupcev ter pritegniti nove bralce, ostati zvesti svoji publiki. Zato so vedno znova pripravljali razlicne akcije, s katerimi so razveseljevali najbolj zveste bralce in hkrati delali promocijo za Dnevnik in Nedeljski dnevnik. Naj omenim nekaj najpomembnejših akcij: Akcija Nedeljskega za inva­lide, Iskrica v žalostnih oceh Nedeljskega (v kateri so pomagali pomoci pot-rebnim otrokom in družinam), Dnevnikov Dedek mraz, Bela kuverta, Zlata ribica, Ali znate opazovati?, Ustni casopis, Slovenec leta, fotografiranje 37 Korespondenca po elektronski pošti z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom, dne, 9. avgusta 2018, in razlicni izvodi casopisa Dnevnik in Nedeljski dnevnik. novorojenckov na novega leta dan idr. Casopisna hiša Dnevnik je veckrat sodelovala tudi pri akcijah drugih podjetij, npr. pri bankah, trgovinah, šolah, sodelovala pa je tudi pri športnih dogodkih idr. Akcija Nedeljskega za invalide Foto: Marjan Ciglic, oktober 1966, hrani: MNSZS Akcija Nedeljskega za invalide je bila težko pricakovan dogodek, ki so se ga udeležili invalidi iz vse Slovenije. Navadno je bilo približno deset avto­busov, pri akciji pa so sodelovali številni posamezniki in podjetja. Leta 1966 se je Akcije Nedeljskega udeležilo okoli 300 invalidov. Osem avtobusov je pripeljalo udeležence iz Ljubljane, Novega mesta, Kopra, Maribora, Celja, Škofje Loke in okoliških krajev v Bohinj, kjer so zanje pripravili zabaven pro­gram za cel dan. Tam so jih najprej v narodni noši pred gostilno Pristavec pricakali domacini. Po kosilu je sledil koncert Beneških fantov, za dobro voljo pa je poskrbel tudi humorist Vanc. Nekateri med njimi so se odpeljali tudi k Savici, nekaj posameznikov pa se je z žicnico povzpelo tudi na Vogel. Tovrstni izleti so pripeljali do novih poznanstev, zato so bili še toliko bolj veseli vseh nadaljnjih akcij, prek katerih so se prijatelji zopet srecali.38 Velik dosežek tudi na humanitarni ravni predstavlja Dnevnikova akcija Iskrica v žalostnih oceh (kasneje Iskrica Nedeljskega dnevnika), ki pomaga socialno ogroženim otrokom in družinam. Zgodba se je zacela odvijati po tem, ko je starejši mornar prišel v prostore uredništva in izrazil željo, da bi daroval denar. Da bi denar prišel v prave roke, je nalogo zaupal Nedeljskemu dnevniku. Znesek je bil kar zajeten in ko je videl, kako je nje­gova financna pomoc pomagala družinam, je kasneje še veckrat daroval, ves ta cas pa je želel ostati anonimen. Tako se je razvila dobrodelna akcija, ki že vec kot 30 let pomaga družinam po vsej Sloveniji.39 Družinam so pomagali tako posamezniki kot tudi družine, podjetja in druge institucije, pomoc pa je prihajala v financni obliki, materialu, stori­tvah idr. Iskrico sta najprej vodila novinarja Juš Turk in Ladislav Lesar, vec kot dvajset let pa je nato za to skrbela Nada Mavric, kot fotoreporter pa jo je spremljal Marjan Ciglic. Navadno je potekala Iskrica takole: na pred-log ljudi, institucije ali koga drugega sta s Ciglicem obiskala družino, ki je potrebovala pomoc. Pripravila sta reportažo in to objavila v Nedeljskem, potem pa so se zacela zbirati sredstva. Ta so bila namenska, vcasih je bila to financna pomoc, drugic nova kopalnica in kuhinja, tretjic otroško kolo idr. Invalidni osebi so priskrbeli nov avto, ki je bil posebej prilagojen, nekaterim so uredili dvigalo na domu, skratka pomagali so po najboljših moceh.40 Na tak nacin je casopisna hiša Dnevnik žalostnim zgodbam dodala žarek upa­nja oz. iskrico v oceh, Nada pa je izkušnjo, ki je nemalokrat izvabila solze na njene oci, pospremila z besedami: »Vedno je bolj srecen tisti, ki pomaga, kakor tisti, ki dobi.«41 Dnevnikove akcije so poleg tega, da so prinašale razlicne nagrade, imele (in še vedno imajo) pomembno vlogo pri nekaterih tradicionalnih 38 »Veselje v Bohinju, Akcija 66-Nedeljski.« Dnevnik, 11. oktober 1966, 10–11. 39 »Nada Mavric: Nedeljski in dvajset let iskric srece v otroških oceh.« Dostopno na: https://www.dnevnik. si/289170 (dostop: 10. junij 2023). 40 Intervju z novinarsko Nado Mavric, dne, 7. aprila 2023 41 Prav tam. dogodkih. Posebej je treba omeniti Podoknico Nedeljskega in Kmecko ohcet. Poleg akcij in dogodkov, ki jih je Casopisna hiša organizirala ali pa pri njih kako drugace prisostvovala, pa je svojo zvesto publiko nagradila tudi ob vecjih jubilejih in praznovanjih. Najbolj slovesno praznovanje so pripravili leta 2002, ko so praznovali 40. obletnico Nedeljskega dnevnika. Ob tej priložnosti so prepotovali vso Slovenijo in organizirali kar deset kon­certov, slavje pa se je zakljucilo v Ljubljani v Hali Tivoli. Praznovali so tudi 2000. številko, kasneje tudi 2500. številko, ki so jo natisnili leta 2009.42 Ena prvih akcij, ki se je zacela kmalu po tem, ko je zacel izhajati Ljubljanski Dnevnik, je bilo novoletno obdarovanje milicnikov na ljubljanskih križišcih. Zaposleni so se oblekli v dedka Mraza in druge kostume ter obdarovali milicnike z lepo aranžiranimi steklenicami vina, Dedek mraz pa seveda ni pozabil tistih najmlajših, ki so ga vse leto komaj cakali, da jih razveseli z darili.43 Obdarovanje milicnika pred hotelom Slon v Ljubljani Foto: Marjan Ciglic, december 1963, hrani: MNSZS 42 Korespondenca po elektronski pošti z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom, dne, 9. avgusta 2018. 43 Prav tam. Kot že omenjeno, je Dnevnik sodeloval tudi na nekaterih športnih prire­ditvah. Tako je npr. na zakljucni slovesnosti v Planici, ki je potekala marca 1967, predstavnik Ljubljanskega Dnevnika vodji avstrijske reprezentance izrocil rocno uro, ki je bila namenjena najmlajšemu tekmovalcu v skokih v Planici. To je bil takrat 16-letni Karlheinz Jölly, ki je v koncnem seštevku zase­del 33. mesto.44 Dnevnikov predstavnik izroca rocno uro vodji avstrijske reprezentance Foto: Marjan Ciglic, marec 1967, hrani: MNSZS Dnevnik je mnogokrat organiziral literarne natecaje, ob dnevu repu­blike pa je podeljeval nagrade najboljšim ucencem. Leta 1963 je bil naslov natecaja Moje skrite želje, nagrado za najboljše eseje pa je prejelo pet sodelujocih ucencev. Prvo nagrado je prejela Inka Žvikart iz Kamnika, drugo Marija Štefancic iz Vasi-Fara, tretjo nagrado je prejela Majda Bernik iz Ljubljane, cetrto Bojan Žvikart iz Kamnika in peto Venika Gognjavec iz Iga pri Ljubljani.45 44 Ljubljanski dnevnik, 27. marec 1967, 17. 45 Originalen zapis iz dnevnika fotoreporterja Marjana Ciglica in Ljubljanski dnevnik; »Nagrajenci v naši sredi prisrcno pozdravljeni.« Ljubljanski dnevnik, 29. 11.1963, 10. Nagrajeni ucenci (razen decka46, ki stoji na sredini) na Dnevniku – zmagovalka Inka je druga z leve Foto: Marjan Ciglic, november 1963, hrani: MNSZS Akcij, povezanih s t. i. Belo kuverto, so na Dnevniku pripravili vec razlicnih in ob razlicnih priložnostih. Tako so npr. v posamezne casopise, ki so jih prodajali v kiosku vstavili belo kuverto, v kateri je bila denarna nagrada. V bližini je cakal Dnevnikov reporter, ki je opazoval kupce, ki so vedeli, da bo bela kuverta vložena. Srecnega nagrajenca je Dnevnikov reporter, ki je cakal v bližini, ustavil in ga intervjuval.47 Drugo denarno nagrado v beli kuverti je Dnevnik podeljeval na domu zvestih bralcev. T. i. leteci reporter je obiskal maticni urad v nekem dolo-cenem kraju in prosil maticarja, da izvlece 20 naslovov. Leteci reporter je potem potencialne kandidate za nagrado obiskal na domu, in sicer po 46 Prav tam; Marija Štefancic se zaradi bolezni ni mogla udeležiti slovesnosti 47 Korespondenca po elektronski pošti z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom, dne, 12. septembra 2018. vrstnem redu, kot je bil narejen seznam naslovov na uradu. Prvi, ki je imel pri sebi doma Nedeljski dnevnik, je dobil „belo“ kuverto“, v kateri je bilo 20.000 dinarjev. Ta akcija se je zacela že leta 1962 ob izidu prve številke Nedeljskega.48 Srecna dobitnica »Bele kuverte« Foto: Marjan Ciglic, marec 1962, hrani: MNSZS Ena od Dnevnikovih akcij, povezanih z belo kuverto, je bila tudi akcija z balonom. S strehe stavbe Ljubljanskega Dnevnika so spustili velik balon, na katerem je bila privezana tudi bela kuverta. Balon je letel do dolocene višine, za katero je navadno potreboval približno dobro uro, potem pa je pocil in padel na tla. Kdor je našel belo kuverto in upošteval navo­dila, ki so bila priložena notri ter 48 Korespondenca po elektronski pošti z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom, dne, 14. septembra 2018. jo poslal nazaj v uredni­štvo Dnevnika, je prejel denarno nagrado.49 Akcija z balonom Foto: Marjan Ciglic, julij 1967, hrani: MNSZS V Casopisni hiši Dnevnik so vcasih k sode­lovanju povabili tudi najmlajše. Ti so iz škatle, v kateri so bili navedeni zvesti Dnevnikovi narocniki, izvlekli kartoncke in osebe, katerih podatki so bili napisani na kartonckih, so prejele Belo kuverto z denarno nagrado. Žrebanje za »belo kuverto« Foto: Marjan Ciglic, februar 1964, hrani: MNSZS 49 Prav tam. Tudi rubrika Ali znate opazovati? je bila ena od uspešnih promocijskih akcij Nedeljskega dnevnika, ki je potekala takole: V Nedeljskem so objavili zakrit portret enega od Dnevnikovih novinarjev ali fotoreportejev in napi­sali, v katerem kraju v Sloveniji ter ob kateri uri se bo ta nahajal. Prvi, ki ga je prepoznal in je imel pri sebi Nedeljski dnevnik, je dobil denarno nagra­do.50 Decembra 1973 je bila v Nedeljskem objava, da bodo po novem letu bralci morali prepoznati Marjana Ciglica, ki se bo nahajal v Tržicu.51 Marjan Ciglic se je odlocil, da bo akcijo iskanja v Tržicu še malce otežil, zato se je zakamufliral v dedka, s seboj pa je vzel še ženo Danico in vnukinjo Vesno. Ljudje, stari in mladi, so po Tržicu hodili naokoli z Nedeljskim v roki in šli kar nekajkrat mimo »dedka«. Kmalu je Ciglica prepoznal Janez Hudobivnik doma iz Kranja, ki je bil nakljucno v Tržicu. Dogovorjen je bil s svojim dekletom, ki je bila tam v službi, in ko je slišal za akcijo Nedeljskega se je odlocil, da bo poskusil sreco. V Nedeljskem je bila o dogodku dne, 13. januarja 1974, objavljena reportaža z nas­lovom Tržicani ne verjamejo v dedka. Kljub polnemu mestu ljudi z Nedeljskim v roki je Tržicanom nagrado odnesel Kranjcan Janez Hudobivnik.52 Marjan Ciglic za rubriko Ali znate opazovati? Nedeljski dnevnik, 30. december 1973 50 Intervju z Vasom Gasarjem dolgoletnim Dnevnikovim urednikom, dne, 13. junija 2023. 51 »Ali znate opazovati? Zabavajte se z Nedeljskim.« Nedeljski dnevnik, 30. december 1973, 3. 52 »Tržicani ne verjamejo v dedka. Kljub polnemu mestu ljudi z Nedeljskim v roki je Tržicanom nagrado odnesel Kranjcan Janez Hudobivnik.« Nedeljski dnevnik,13. januar 1974, 7 Otroci z Nedeljskim išcejo Ciglica Foto: Marjan Ciglic, januar 1974, hrani: MNZSZ Ciglic z vnukinjo Vesno v pogovoru z dobitni­kom nagrade, žena Danica gleda izložbo Fotografija nastala s Ciglicevim fotoaparatom, 4. januar 1974, hrani: MNSZS Med zelo odmevnimi tradicionalnimi akcijami, ki se je zacela že leta 1956 in je trajala vec kot 40 let, je bilo obdarovanje prvega novorojencka v novem letu. »Otroci že tako prinašajo sreco, še posebna sreca za mater in oceta pa je, ce jima otrok prvic zaveka prav na novega leta dan. Prav zato je Dnevnik sklenil, da bo vsako leto obdaroval prvega novorojenca in novorojenko in zaželel sreco njima ter njunima materama in oceto­ma.«53 Casopis Dnevnik je bil takrat, ko se je zacela akcija, uradno še vedno Ljubljanski dnevnik, zato so se v redakciji odlocili, da bo ta akcija za otroke, rojene v Ljubljani. Marija Hocevar, obkrožena z Dnevnikovimi darili, v narocju drži novorojencka Francija, 1. 1. 1967 Foto: Marjan Ciglic, januar 1967, hrani: MNSZS Ime, ki ga danes še vedno povezujejo s to akcijo, je Marjan Ciglic. On je bil namrec tisti, ki je vsako leto 1. januarja hodil s svojim aparatom in ekipo po porodnišnici ter podarjal šopke rož novopecenim materam, ki jih je nato skupaj z novorojencki fotografiral. 53 Korespondenca po elektronski pošti z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom, dne, 9. avgusta 2018. To je bilo takrat nekaj posebnega. Rodila sem deset minut pred osmo zjutraj in v ljubljanski porodnišnici so posebej poskrbeli za prihod reporterjev. Pripravili so mi posebno sobo v pritlicju, vanjo postavili jelko in vsa porodnišnica je napeto cakala prihod novinarjev. Dnevnikova ekipa me je posebej presenetila z darili. Tako sem dobila športni vozicek, opremo za puncko in hranilno knjižico z deset tisoc dinarji na njej,54 to so bile besede Marije Majnaric iz Ljubljane, ki je 1. januarja 1956 rodila deklico Sonjo in je bila tudi prva predstavljena v Ljubljanskem dnev­niku. Prvi fantek, ki se je rodil tistega leta, pa je bil Cedomir Radivojevic.55 Obdarovanje je bilo tradicionalno in vedno bolj slovesno, akcija pa je potekala vse do leta 1997, naslednje leto ja namrec fotoreporter in posebni boter novorojenckov Marjan Ciglic umrl. »Boter« Marjan Ciglic fotografira mamico z njenim novorojenckom Foto: neznan, januar 1989, hrani: MNSZS 54 Ljubljanski dnevnik, 3. januar 1956, naslovna stran. 55 Prav tam. Novinarji Dnevnika so veckrat priredili Ustni casopis, zamisel za to akcijo pa je dal Miran Sattler: Z ustnim casopisom so novinarji obiskovali manjše slovenske kraje. Ko je bila televizija še v povojih, so ljudje radi videli v živo znane Slovence. Ce je bil v casopisu objavljen intervju z denimo Rafkom Irgolicem, ga je Dnevnik pripeljal na oder in ta je zapel svojega „Crnega konja.“ Ko je denimo Bled zmagal med turisticnimi kraji, so na blejskem odru pripravili zabavni vecer. Skratka, šlo je za potujoco propagandno akcijo, ki jo je Dnevnik pripravljal po Sloveniji.56 Ko so Dnevnikovi novinarji Lojze Jakopic, Marjan Raztresen, Edo Glavic, France Stele, Vlado Šlamberger, Marjan Ciglic in Miran Sattler – janu­arja 1967 pripravili Ustni casopis v sindikalni dvorani v Litiji, so sodelovali republiški poslanec Franc Gorenc, predsednik in podpredsednik obcinske skupšcine Stane Pungercar in Stane Volk. Imeli so tudi posebne goste, in sicer prof. Alberta Paplerja, Staneta Mancinija, Sonjo Gaberšek idr., dogo­dek pa sta organizirala Drago Bitenc in Tone Ogorevc.57 Istega meseca so Dnevnikovi novinarji organizirali Ustni casopis še v Škofji Loki in Žireh.58 Tudi na Ustnem casopisu, ki ga je Dnevnikovo uredništvo veckrat prire­dilo v razlicnih slovenskih mestih, so imeli nekajkrat akcijo z Belo kuverto. Ko je bil Ustni casopis v Ravnah na Koroškem, so izžrebali dve beli kuverti z imeni dveh srecnežev, ki sta kot prva dva potnika za nagrado prejela vecdnevno potovanje po Evropi. To sta bila Jože Cestnik in Cvetka Naglic. V avtobusu Dnevnika in Putnika, ki je imel na voljo 44 sedežev, je tako ostalo prostora še za 42 srecnežev, ki so jih izžrebali v drugih krajih po Sloveniji, kjer je bil organiziran Ustni casopis.59 56 Korespondenca z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom, dne 10. septembra 2018. 57 Ljubljanski dnevnik, sobota, 14. januarja 1967, 1. 58 Originalni dnevniški zapisi Dnevnikovega fotoreporterja Marjana Ciglica iz januarja 1967. 59 Ljubljanski dnevnik, 21. januar 1969, 3. Ustni casopis v Kinodvorani v Žireh Foto: Marjan Ciglic, januar 1967, hrani: MNSZS Ustni casopis v sindikalni dvorani v Litiji Foto: Marjan Ciglic, januar 1967, hrani: MNSZS Na podlagi Ustnega casopisa in pisma iz Prekmurja, v katerem je bralec predlagal, da bi oživili še kakšno slovensko tradicijo, se je julija 1987 razvila nova akcija Nedeljskega dnevnika - Podoknica Nedeljskega, ki se je najprej imenovala Osina Podoknica. Z akcijo na Dnevniku so mnoga leta in še danes obujajo spomine na stare case, ko so mladi fantje na skrivaj trkali na okna deklet, pri cemer so morali paziti, da jih niso zalotili starši. Vodilno vlogo podoknicarja je imel vec kot 30 let Franc Pestotnik.60 Podoknica poleg prikazovanja starih navad in vasovanja predstavi tudi posamezne kraje, kjer se dogodek dogaja, krajani pa se zabavajo ob muzikantih, prijetni družbi ter dobri hrani in pijaci.61 Podoknica je postala tradicionalna akcija Nedeljskega in je aktualna še danes, izvede pa se na pobudo skupine kra­janov ali posameznikov. Ti pošljejo na uredništvo, katero dekle/ženo predlagajo in zakaj, nato pa uredništvo Dnevnika izbere kandidatke. Pobudniki so o izboru obvešceni mesec dni vnaprej.62 Po spominu Pestotnika so izvedli najbolj nenavadno podoknico v nudisticnem avto­kampu Koversada na Hrvaškem, kjer so bili clani ansambla Krim in podoknicar obleceni, vsi ostali pa so bili na dogodku goli. Gola je bila tudi slavljenka Pupi, ki je prišla na dopust iz Nemcije.63 Podoknicar Franc Pestotnik iz Nedeljskega Dnevnika pri Jožici Prebarcevi v Podpadni pri Secovljah Foto: Marjan Ciglic, oktober 1993, hrani: MNSZS 61 »Veselje ob Napoleonovi reki.« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042269708 (dostop: 20. september.2018). 62 »Podoknica Nedeljskega.« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042499645 (dostop 20.september.2018). 63 »Naših 60 let.« Nedeljski dnevnik, 5. januar 2022; »Franc Pestotnik – podoknicar. Smeh in zabava na Podoknicah.« Nedeljski dnevnik,5. Zelo priljubljena je bila tudi tradicionalna Kmecka ohcet, ki jo je v sode­lovanju z ostalimi partnerji organiziral Dnevnik. Ideja o Kmecki ohceti se je porodila, ko sta se leta 1965 po starih slovenskih obicajih porocila Marija Petkovšek in Viktor Korošec. Okrašene kocije in svatje v narodnih nošah so vzbudili veliko pozornost pri Slovencih in tujih turistih. Tako je nastala pobuda, da bi organizirali kmecko ohcet, na kateri bi sodelovali pari iz Slovenije in tujine, dogodek pa bi postal tradicionalen in mednarodno izredno odmeven.64 Nevesti na prvi kmecki ohceti Fani in Berit Foto: Marjan Ciglic, marec 1966, hrani: MNSZS Že naslednje leto so se med seboj povezali Ljubljanski dnevnik, Kompas, hoteli Lev, Union, Slon in Turist, Slovenija vino, Gostinsko podjetje Ljubljana in Šestica ter uspešno organizirali prvo Kmecko ohcet. Na prvi Kmecki ohceti, ki je potekala 8. marca 1966 in je bila prava atrakcija tako za doma-cine kot turiste, sta se porocila dva para. Med 300 švedskimi kandidati je 64 Zidanšek, Marjeta. Zloženka ob razstavi Kmecka ohcet v objektivu Marjana Ciglica, Ljubljana 2008. stockholmski casnik Expressen izbral Berit in Everta Jakobssona, iz Slovenije pa je Ljubljanski dnevnik med 32 kandidati izbral Fani Kozinc in Janeza Potocnika. Berit in Evert sta se sicer uradno porocila že prej na Švedskem in je bila Kmecka ohcet zanju le simbolicna, za Fani in Janeza pa je bila to tudi uradna poroka.65 Na dan ohceti se je na ljubljanskih ulicah zbralo vec kot 50.000 ljudi, ki so z navdušenjem spremljali dogajanje. Še vec, gneca je bila tako velika, da je bilo poškodovanih kar nekaj izložbenih oken, ljudje pa so si utirali razgled tudi tako, da so splezali na nadstreške, balkone, javne luci idr. Kmecko ohcet je spremljalo tudi vec kot 50 domacih in tujih novinarjev in fotoreporterjev ter ljubljanska in stockholmska televizija.66 Posebne cestitke so slovenskemu paru Faniki in Janezu Potocniku med drugimi izrekli tudi košarkarji Olimpije – Janezovi sotekmovalci, Ivo Daneu pa je v imenu vseh igralcev nevesti izrocil šopek rož.67 Kmecka ohcet je bila tako uspešna, da je ljubljanski televizijski studio o njej pripravil 10-minutni dokumentarni film in ga predvajal med odmorom hokejske tekme med Švedsko in Ceškoslovaško na svetovnem prvenstvu v hokeju. Omenjeno tekmo so poleg Jugoslavije prenašali tudi v Avstriji, Švici, Belgiji, Vzhodni Nemciji, Ceškoslovaški, Bolgariji, Sovjetski zvezi, na Danskem in Švedskem. Med sedemtisocglavo množico, ki si je ogledala hokejsko tekmo, so bili tudi Janez, Fani, Berit in Evert.68 Kmecka ohcet je postala tradicionalna, prekinjena je bila samo med letoma 1975 in 1978. Vsako leto se je po ljudskih šegah in navadah želelo porociti vec domacih in tujih parov, vedno vec prireditev pa so pripravili tudi pred ohcetjo. Zadnjo kmecko ohcet so pripravili leta 1990. 65 Mocnik, Monika. »Prva kmecka ohcet skozi objektiv fotoreporterja Marjana Ciglica.« Fotoantika. Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije, 2018, 34; »Še trdi dni do kmecke ohceti.« Ljubljanski dnevnik, 5. marec 1966, 5. 66 Prav tam, 35. 67 Mocnik, Prva kmecka ohcet, 34;»Poroka, kakršne Ljubljana še ni videla. Pisani svatje.« Ljubljanski dnev­nik, 9. marec 1966, 5. 68 Mocnik, Prva kmecka ohcet, 34; »Torkova poroka v petek na TV.« Ljubljanski dnevnik, 10. marec 1966, 5. Zaradi gnece na prvi Kmecki ohceti so morali policisti za nemoten potek narediti »živi« zid. Foto: Marjan Ciglic, marec 1966, hrani: MNSZS Dnevnik in Nedeljski dnevnik v številkah Leta 2011 so v okviru projekta Revidirane prodane naklade tiskanih medi­jev, ki je potekal pod okriljem Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), nare­dili raziskave, ki so pokazale, da je bil tednik Nedeljski dnevnik na prvem mestu po prodani nakladi, medtem ko je casopis Dnevnik zasedel tretje mesto.69 Enaki so bili rezultati tudi naslednje leto.70 Za primerjavo naj nave-dem, da je imel Dnevnik leta 2016 v zadnjem trimesecju naklado 21.844, kar je 36.393 manj od najbolj prodajanega casopisa Slovenske novice z 69 »Najbolj prodajan tednik v Sloveniji je Nedeljski dnevnik.« Dostopno na: https://www.dnevnik. si/1042490072 (dostop: 18.september 2018). 70 »Najbolj prodajane ostajajo Slovenske novice.« Dostopno na: https://www.delo.si/novice/slovenija/naj­bolj-prodajane-ostajajo-slovenske-novice.html (dostop:18. september 2018). naklado 58.237 in 7.402 manj od drugo uvršcenega casopisa Delo, ki je imel 29.246 izvodov.71 Istega leta je imel Nedeljski dnevnik naklado 84.282, drugo uvršceni tednik Družina pa 28.432 izvodov. Razlika med prvo in drugo uvršcenim tednikom znaša 55.850 izvodov, kar je skoraj 20.000 vec, ce primerjamo razliko med casopisom Dnevnik in Slovenskimi novicami, ki izhajata vsak dan.72 Ce naredimo še primerjavo med drugo izdajo Nedeljskega dnevnika, ki je izšel leta 1962, katere naklada je znašala 40.000 (naklada prve številke, ki je znašala 200.000, je bila namenjena za promocijo), in naklado iz leta 2016 lahko vidimo, da se je naklada tednika ves cas povecevala in se v 44. letih vec kot podvojila, medtem ko je naklada Dnevnika padla v primerjavi z letom 2004 za skoraj polovico (47 %).73 Iz podatkov je razvidno, da je Nedeljski dnevnik uspešen že od zacetka kljub vmesnim »krcem«, pot do uspeha pa je Vaso Gasar, dolgoletni Dnevnikov urednik komentiral takole: Moja teorija je, da je Nedeljski uspel zaradi uspelih kombinacij pravih ljudje na pravem mestu in v pravem trenutku. Potem je sam odziv bralcev reproduciral uspešnost in s tem povezal tudi usmeritev casopisa. Eno brez drugega se ne da ponoviti. Nedeljskega brez bralcev in vseh ustvarjalcev in samo z urednikom ni, dobro ujemanje vseh in pisanje s pravo mero obcutka in brez hudobije pa je preprosta formula za uspeh.74 Da lahko casopis kot tak obstaja in se širi že dobrih 70 let, je treba imeti ljudi, ki z njim »živijo«. Ustvarjalci casopisa – uredniki, novinarji, fotorepor­terji, oblikovalci,tiskarji in tudi tisti, ki skrbijo, da je casopis vsak dan na pro­71 »Kateri slovenski casopis je najbolj bran?« Dostopno na: https://siol.net/novice/slovenija/kaksno-nakla­do-imajo-slovenski-casopisi-424981 (dostop: 18. september 2018). 72 Prav tam. 73 »Naklade slovenskih tiskanih casopisov v prostem padu. Takšni so trendi zadnjih dvanajstih let.« Dostopno na: https://www.domovina.je/naklade-slovenskih-tiskanih-casopisov-v-prostem-padu-taksni--so-trendi-zadnjih-dvanajstih-let/ (dostop: 18. september 2018). 74 Prav tam. dajnih mestih, da ta pride do narocnikov, ter tudi tisti, ki skrbijo za sodelova­nje s poslovnimi partnerji – oglaševalci, vse to so ustvarjalci in pomembni akterji pri nastanku in razvoju casopisa. Fotoreporterji pa so tisti, ki skrbijo za vizualno privlacne vsebine, ki dopolnjujejo reportaže, zato bo v nadalje­vanju poudarek na fotoreporterski službi pri Casopisni hiši Dnevnik. FOTOREPORTERSKA SLUŽBA PRI CASOPISNI HIŠI DNEVNIK »Photojournalism is the process of story telling using the medium of photo­graphy as your main story telling device. While a journalist will use their pen and paper to tell stories, a photojournalist will use their camera to capture the visual representation of a story.«75 (Fotoreporterstvo je proces pripovedovanja zgodb z uporabo fotografije kot glavnega medija. Medtem ko novinar za pripovedovanje zgodb uporabljala svoje pero in papir, fotoreporter za vizualno pripoved zgodbe uporablja svoj fotoaparat.) Leta 1951, ko je izšla prva številka casopisa Dnevnik, fotoreporterske službe kot take v casopisni hiši še ni bilo oz. bolje receno je bila še v »povo­jih«. Po nekaterih virih naj bi bil eden prvih fotoreporterjev Lojze Jurca, ki je skupaj z Miranom Sattlerjem na Dnevnik »privabil« tudi Marjana Ciglica. V 60. letih sta bila na Dnevniku dva fotoreporterja, in sicer Marjan Ciglic in Marjan Zaplatil. Konec 60. let se jima je pridružil še Nace Bizilj, vendar se je Zaplatil približno pol leta kasneje zaposlil pri casopisni hiši Delo. V 70. letih sta tako glavnino predstavljala Ciglic in Bizilj, sicer pa jih v tistem casu na splošno ni bilo veliko. Poleg dveh fotoreporterjev na Dnevniku je bil tudi en pri Gorenjskem glasu, dva pri casopisu Vecer, pri Delu pa so bili trije fotoreporterji.76 75 »Exploring the World of Photojournalism.« Dostopno na: https://photographyicon.com/photojourna­lism/ (dostop: 12. junij 2023). 76 Intervju s fotoreporterjem Nacetom Biziljem, dne 31. avgusta 2018. Prvi Dnevnikovi fotoreporterji, z leve Marjan Ciglic, Nace Bizilj in Marjan Zaplatil Foto: neznan, original hrani: Vesna Ciglic Marjan Ciglic, ki se je sicer upokojil leta 1983, za casopisno hišo nikoli ni nehal delati. Okvirno to sovpada s casom, ko je Bizilj prevzel vodilno vlogo fotoreporterske službe, Ciglic pa je imel na Dnevniku poseben status. Na Dnevniku so takrat imeli tri temnice – ena je bila za razvijanje negativov, ena pozitivov, ena pa je bila samo Cigliceva in v njej je lahko razvijal tako negative kot pozitive. Nace Bizilj je v zavedanju pomembnosti fotografij kot vizualnih priceval­cev na Dnevniku postopoma vzpostavil tudi pomemben element – odgo­vornega oz. glavnega urednika fotografije. To je pomenilo, da je skrbel za izbor fotografij, ki bodo objavljene ob posameznih clankih v casopisu (pri casopisu Delo je to vzpostavil Joco Žnidaršic, pri Mladini Tone Stojko).77 Danes je poklic urednika mocno ogrožen oz. izginja in za izbor fotografij skrbijo posamezni uredniki (npr. urednik za kulturo, urednik za športne vse­bine), kar znižuje standarde fotografij in zavira razvoj kadrov. To težavo so izpostavili tudi v Aktivu fotoreporterjev in fotografov (AFF),78 ki se je nedolgo nazaj vzpostavil v okviru Društva novinarjev Slovenije.79 Nace Bizilj je bil odgovorni urednik fotografije vse do leta 2003, nasledil ga je Tomaž Skale, zdaj pa okvirno deset let v casopisni hiši Dnevnik nimajo vec odgovornega urednika fotografije.80 Ko je Nace Bizilj zacel delati na Dnevniku, je primanjkovalo fotoapara­tov, saj so fotoreporterji vedno potrebovali vsaj dva, zato da ni bilo treba v morebitnih kljucnih trenutkih ravno zamenjati filma, pomembni pa so bili tudi zaradi tega, ker zooma še niso poznali. Takrat so imeli vsi službene aparate, danes pa je to prava redkost, namrec vecina fotoreporterjev si mora sama zagotoviti fotoaparate in material. Casopisna hiša Dnevnik jim je zagotavljala ves fotografski material, so pa fotoreporterji mesecno oddajali porocilo, koliko fotomateriala je bilo porabljenega. Najprej so upo­rabljali vzhodnonemški fotografski material, vendar se je izkazal za zelo obcutljivega. Potem so zaceli uporabljati Ilford in Efka filme in papir, ki jih je uvoznik pošiljal na dnevnik. Nemalokrat pa je šel fotoreporter Nace Bizilj v Avstrijo, kjer je bil Nikonov agent in tam kupil ves potreben material za vse fotoreporterje. V veliki meri so uporabljali dva razlicna formata papirja. Za portret so npr. uporabljali format 13 x 18, za dogodke 18 x 24 idr. Na vprašanje, ali se je kdaj zgodilo, da so ostali rez potrebnega fotografskega 77 Telefonski pogovor z Dnevnikovim fotoreporterjem Tomažem Skaletom, dne, 21. junija 2023. 78 Ustanovitev aktiva fotoreporterjev in fotografov je bila posledica slabšanja profesionalnih, pravnih in financnih razmer za ustvarjanje. Cilji Aktiva so: Združevanje in povezovanje fotoreporterjev, ki so sicer clani razlicnih uredništev oziroma delujejo samostojno; Izboljšanje delovnih, socialnih in profesionalnih pogojev za delo fotoreporterjev in fotografov; Zašcita avtorskih pravic in pristop k sistemom kolektivnega uveljavlja­nja avtorskih pravic; Poglabljanje strokovnega znanja in organizacija izobraževalnih vsebin s podrocja novi­narske in dokumentarne fotografije ter mednarodna sodelovanja 79 »Fotografi opozarjajo na ogroženost žanrov in poklica ter nestabilne pogoje dela« Dostopno na: https:// n1info.si/novice/slovenija/fotografi-opozarjajo-na-ogrozenost-zanrov-in-poklica-ter-nestabilne-pogoje--dela/ (dostop: 27. julij 2023). 80 Telefonski pogovor z Dnevnikovim fotoreporterjem Tomažem Skaletom, dne, 21. junija 2023. materiala, je odgovoril: »Vedno smo se nekako znašli, nikoli ni zmanjkalo gradiva.«81 Popis foto materiala Marjana Ciglica za junij 1967 Arhivsko gradivo Marjana Ciglica, hrani: MNSZS Podobno je bilo tudi z mate-riali in tekocinami, ki so jih pot-rebovali za razvijanje filmov v temnici. Pri tem so mnogokrat tudi improvizirali, Marjan Ciglic pa je imel tudi svojo formulo za razvijanje filmov.82 Ciglic je temnico uporabljal tudi na terenu, namrec, ko so z Dnevnikom potovali po Sloveniji in prirejali Ustni casopis, je imel posebno nalogo. S seboj je vzel skoraj ves laboratorij – povecevalnik, kemikalije idr. in fotografiral vse ljudi, ki so se udeležili dogodka, potem pa je šel med dogajanjem v poseben prostor in razvil fotografijo. Na tej fotografiji je nekoga obkrožil, to pa so potem prikazali na velikem filmskem platnu. Tisti, ki je bil obkrožen, je dobil nagrado.83 81 Intervju s fotoreporterjem Nacetom Biziljem, dne, 31. avgusta 2018. 82 Intervju s fotoreporterjem Tomijem Lombarjem, dne, 16. marca 2023. 83 Tone Janežic, »Clovek s stotimi življenji. Novoletni pogovor. Marjan Ciglic, fotoreporter Dnevnika in Nedeljskega je živa legenda.« Sobotna priloga, 28. december 1996, 16–17. Marjan Ciglic v temnici cisti steklo za povecevalnik Foto neznan: original hrani Vesna Ciglic Zelo velik preskok v razvoju fotoreporterske službe so narekovali digitalni fotoaparati. Ti so omogo-cili vecje število posnetkov, hitrejši dostop oz. prenos fotografij, hitrejšo obdelavo fotografij idr., nastavitve na digitalnih fotoaparatih pa so olajšale tudi fotografiranje v razlicnih situacijah in vre­menskih pogojih, predvsem pa ponoci. Na digitalnem fotoaparatu se danes za nocno fotografiranje nas­tavi parametre na 12.800 ISO.84 Rezultat takih nastavitev pomeni, da so nocne fotografije ostre in brez zrnatosti. Pri analognih fotoaparatih so imeli filmi takrat nastavitve med 400 do 1600 ASA in so se za boljše resolucijske nocne fotografije morali znajti drugace. Izvajali so t. i. nategovanje filma, pri cemer so film pri razvijanju v temnici za eno stopnjo podaljšali. To je pomenilo, ce se je film navadno razvijal 7 minut, so ga takrat morali razvi­jati 10 minut. Na tak nacin so npr. iz 1600 ASA lahko navili na 3200, 800 ASA pa npr. na 1600, torej za eno stopnjo se je dalo podaljšati razvijanje. Sicer 84 ISO (International Organization for Standardization) je lestvica, ki doloca obcutljivost filma na svetlobo in hitrost premikanja. Npr. ISO obcutljivost med 100 in 400 je namenjena za fotografiranje brez bliskavice zunaj na prostem v soncnem vremenu, med 400 in 1600 za zvecer in oblacnem vremenu, med 1600 in 6400 (lahko tudi vec) pa za nocne posnetke ali v temnem prostoru. Višja je ISO obcutljivost, vecji je razpon ucin­kovitosti bliskavice. Uporablja se tudi lestvica in standard ASA (American Standards Association), v Jugoslaviji pa se je za filme uporabljal tudi standard DIN (Deutsche Industrie Norme). pa je bila zadnja omejitev 3200 ASA, cez to niso smeli iti, ker jim tehnologija tega ni dopušcala.85 V casopisni hiši Dnevnik so informacije o dogodkih dobili po razlicnih kanalih. S pomocjo teleprinterja so ves dan sprejemal novice agencije Tanjug86 in jih prevajali, z njihovo pomocjo pa so tudi pošiljali in sprejemali sporocila ter fotografije (podobno kot danes racunalniki). Informacije so prejemali tudi po radiih, od gasilcev, gorskih reševalcev idr. Zaradi narave dela so bili policisti mnogokrat zelo razumevajoci do fotoreporterjev, ko so morali zaradi dela prekoraciti hitrostne omejitve. Nace Bizilj je misel pod-krepil z besedami: »Ko se je tiskalo casopis ob 9.00 uri zjutraj, okoli 8.00 zjutraj pa je na Brnik prispel pomemben državnik, si moral biti ob prihodu tam, narediti fotografije, se vrniti v Ljubljano, razviti filme, takrat še na vodni bazi, jih posušiti in do 8.45 ure fotografije dostaviti v uredništvo.« Za mar-sikoga bi bilo tako delo stresno, za Bizilja, fotoreporterja po srcu, pa je bil to izziv.87 Sicer pa delo fotoreporterja ni služba, ki bi jo opravljali osem ur na dan, ampak predstavlja nacin življenja. Za dobro pokrivnost so bili veliko casa na poti, vsak dan je bil delovni dan. Nace Bizilj se spominja, da je bil vsak drugi vikend dežuren in takrat je navadno dodatno naredil med 400 in 450 km, saj se je moral voziti po vsej Sloveniji, kjer se je kaj dogajalo. »Moram reci, da je bilo kar naporno, ampak jaz tega napora nisem nikoli cutil, jaz sem užival. To je bila moja sreca, moja svoboda.«88 Ko so bili fotoreporterji v tujini in so morali kar se da hitro dostaviti posnetke na uredništvo, da bodo fotografije, skupaj z reportažo objavljene, dokler so aktualne, so filme pošiljali v uredništvo na razlicne nacine, najvec­ 85 Intervju s fotoreporterjem Tomijem Lombarjem, dne, 16. marca 2023. 86 Tanjug – Telegrafska agencija nove Jugoslavije je bil ustanovljen novembra 1943 z namenom obve-šcanja jugoslovanske in tuje javnosti o protifašisticnem boju in narodnoosvobodilnem gibanju na obmocju Jugoslavije. Po vojni je pokrival dogodke na celotne obmocju Jugoslavije in v tujini. Od leta 1992 je bil Tanjug tiskovna agencija Zvezne republike Jugoslavije, od leta 2003 tiskovna agencija državne skupnosti Srbije in Crne gore, od leta 2006 pa nacionalna tiskovna agencija Srbije. 87 Intervju s fotoreporterjem Nacetom Biziljem, dne 31.avgusta 2018. 88 Prav tam. krat kar po avtobusu. Prosili so voznika ali sprevodnika, da ga je izrocil na avtobusni postaji v Ljubljani kurirju, ki ga je dostavil v uredništvo.89 Da je delo potekalo nemoteno, so imeli vsak dan dopoldanske seje, na katerih so dolocili prioritete za tisti dan, npr. dolocili so, katere dogodke bodo pokrivali in kdo. Ko je bil Nace Bizilj odgovorni urednik fotografije, je tudi dolocal, kateri fotoreporter bo pokrival kakšen dogodek, dolocal pa je po afiniteti posameznika, npr. na športne dogodke je poslal nekoga, ki se je dobro znašel na tekmah in podobno. Vsak dan popoldne pa so se v manj­šem številu na popoldanskih sejah zbrali samo izvršni uredniki. Ena od uredniških sej – fotoreporter Nace Bizilj stoji v ozadju in drži casopis Foto: Marjan Ciglic, junij 1971, hrani: MNSZS Ko je naklada casopisa rasla, se je pokazala tudi potreba po vecjem številu fotoreporterjev. Takrat so se Dnevnikovi ekipi za krajši cas pridružili 89 Korespondenca z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom, dne 14. septembra 2018. še fotoreporterji Jaka Adamic, Matej Povše in Edi Masnec ter Lado Cuk, ki je ostal na Dnevniku do upokojitve. V 80. letih so se pod mentorstvom Naceta Bizilja na Dnevniku oblikovala danes številna znana fotoreporterska imena; Tomaž Skale, ki je še danes zaposlen pri Dnevniku, ter Jože Suhadolnik in Tomi Lombar, ki sta bila na Dnevniku sicer le nekaj casa, malce kasneje pa še Rafael Marn, Luka Cjuha, Bojan Velikonja idr., sicer pa so imeli tudi honorarno zaposlene fotorepor­terje, saj je bilo treba pokrivati številne dogodke.90 Nace Bizilj, ki je bil med drugim tudi 23 let urednik fotografije pri casopisu Dnevnik, je veckrat poudarjal, da se fotografov in fotoreporterjev ne sme »metati v isti koš«. Leta 2011, ob 60. obletnici Dnevnika, so povzeli Nacetov intervju, ki so ga objavili leta 2003 ob njegovi upokojitvi v sobotni prilogi Dnevnika. Takrat je Bizilj dejal: »Spoštujem oba poklica, izredno cenim fotografe, ki se ukvarjajo recimo z indu­strijsko fotografijo, modno fotografijo med njimi so tudi moji prijatelji, toda moje fotoreporterko poslanstvo je drugacno od njihovega: jaz obvešcam ljudi, moja fotografija je informacija, ki je pomembna za javnost.« »Pa saj to bi trdil tudi fotograf.« »Ne, on obvešca le posredno. Vzemiva primer modne revije. Ce jo je zasnoval Armani, bo mene kot fotoreporterja zanimal on sam in vse, kar se bo dogajalo okoli njega, fotografa pa bodo zanimali detajli oblek, ki jih pred­stavljajo na tej modni reviji. Vcasih nas fotografi ocenjujejo za površneže s teh­nicnega vidika, ko gre za ocenjevanje kakovosti fotografije, svetlobo in sence, redakcije, za katere delamo, pa tega ne ocenjujejo, marvec od nas zahtevajo informacijo. In koncno svoboda fotoreporterja je vecja od svobode fotografa. Meni dajo nalogo, ki jo moram opraviti, to je res, toda pri realizaciji te naloge je fotoreporter povsem svoboden. Le od mene je odvisno, kako bom prikazal dolocen dogodek, zato fotoreporterjev izdelek pripoveduje ljudem, kako on vidi svet okoli sebe.«91 90 Telefonski pogovor s fotoreporterjem Tomažem Skaletom, dne, 21. julija 2023. 91 »60 let Dnevnika.« Dnevnik, 9. julij 2011, 3. Nace Bizilj je veljal za nepopustljivega in strogega mentorja z zanimi­vimi pristopi, hkrati pa je vedno znal pohvaliti dobro opravljeno delo. Vedno jih je primerjal s fotoreporterji konkurencnih medijskih hiš in jih tako opozar­jal na njihove šibkosti, od njih pa je zahteval tudi splošno razgledanost in spremljanje aktualnega dogajanja na razlicnih podrocjih. Nekoc, ko je bil razocaran nad mojo fotografijo, mi je na mizi pustil fotografijo istega dogodka, ki jo je posnel Delov fotoreporter – njegovo ime je precrtal, zra­ven pa pripisal mojega in mi dal jasno vedeti, da bi takšno sliko moral posneti jaz, da se pac nisem izkazal. Izgovori, zakaj nisem mogel posneti take fotogra­fije, ga niso niti najmanj zanimali.92 V zavedanju, da so fotoreporterji in novinarji zrcalo casopisa, za kate­rega delajo, je nakazovala tudi zanimivost, da so imeli na Dnevniku v rezervi suknjic za primer, ce so morali iti fotografirat pomemben dogodek, ki ni bil predviden. »Ce delaš za Dnevnik, pomeni, da predstavljaš ugledno casopi­sno hišo« so bile Biziljeve besede po tem, ko je Tomiju Lombarju narocil, naj se gre domov preoblec,93 ker sta šla fotografirati dogodek v Državni zbor.94 Kljub Biziljevi strogosti in nepopustljivosti, s katero je na podlagi svojih izkušenj koval pot mladim fotoreporterjem, pa se je znal tudi pošaliti. Takole se enega od zabavnih dogodkov z Biziljem spominja Dnevnikov novinar Miran Šubic, ko je kot eden izmed novinarjev pokrival dogajanje na olim­pijskih igrah v Sarajevu leta 1984: »Ti znaš reportaže delat in za Olimpijado v Sarajevu potrebujemo športnega in še enega, ki bo ta background pokrival.« »To je bila zame nagrada in priznanje. /…/ In dol je prišel en moj zelo dober kolega, seveda ni imel ne sobe ne nic. Sem rekel naj gre z menoj v novinarsko vas in ce to ne bi bilo v Sarajevu in ce ne bi bili Bosanci tako prijazni, naju verjetno nebi spustili. /…/ Mi smo imeli apartma in Nace kot šef je imel v spalnici zakonsko posteljo, mi pa smo spali v manjših 92 Bizilj, Nace. Nace Bizilj –, fotoreporter., Pomladni sij., Katalog retrospektivne razstave. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2019, 20. 93 Tomi Lombar je bil oblecen v farmerke - hlace/kavbojke z naramnicami. 94 Intervju s fotoreporterjem Tomijem Lombarjem, dne, 16. marca 2023. posteljah. In mu jaz ob ene štirih zjutraj pripeljem tega … saj Nace je razumel situacijo in ni bil nic jezen, ampak potem me je pa drugim predstavljal takole: »To je pa naš novinar z Gorenjske, Šubic, ki rad mlade fante drugim v posteljo vozi«. To so bile zajebancije, nesmrtne, in smo se imeli prav lepo /…/.«95 Sicer pa je bilo njegovo glavno vodilo za fotoreporterje pravilo, da ne fotografiraš samo tistega, kar ti je naroceno, ampak da spremljaš doga­janje okoli sebe. Enako je menil tudi fotoreporter Marjan Ciglic, ki je nekoc dejal: »Fotoreporter mora biti vedno na preži. Kakšna stvar se lahko zgodi hitro in je neponovljiva.« Casopisna hiša Dnevnik si je medijski prostor »delila« z drugimi caso­pisnimi hišami, v glavnem so v Sloveniji prevladovali trije vecji casopisi, in sicer Dnevnik (kamor spada tudi Nedeljski dnevnik), Delo in Vecer. Med temi tremi sta si (pozitivno) konkurencnost delila predvsem casopisa Delo in Dnevnik. Ta se je kazala predvsem v medsebojni primerjavi, ki je enega in drugega spodbujala k izboljšavam in izpopolnjevanju, hkrati pa so si med seboj tudi pomagali.96 Zgodilo se je, da je fotoreporter iz ene casopisne hiše posodil svojemu kolegu iz konkurencnega medija fotografijo in obratno.97 Fotoreporterji posameznih casopisnih hiš so se pogosto znašli na istih dogodkih, ki so jih želeli dobro medijsko pokriti in narediti ekskluzivne reportaže, kljub temu pa so spoštovali en drugega pri svojem delu. Eden od odmevnejših tovrstnih dogodkov je bila prvomajska parada leta 1961, ki je potekala v Ljubljani, in je bila zadnja v takih razsežnostih. Na paradi se je zbralo približno sto tisoc ljudi, na njej pa so sodelovali pripadniki JLA, predstavniki delovnih kolektivov, športnih organizacij, mladina, otroci idr. Udeležili so se je tudi najvišji predstavniki Slovenije, med njimi predsednik ljudske skupšcine LRS Miha Marinko, podpredsednik zvezne ljudske skup-šcine Franc Leskovšek, predsednik izvršnega sveta LRS Boris Kraigher, pod-predsednika republiškega izvršnega sveta dr. Joža Vilfan in Viktor Avbelj, clani republiškega izvršnega sveta, organizacijski CK ZKS Ivan Macek, 95 Intervju z Dnevnikovim novinarjem Miranom Šubicem, dne, 29. novembra 2022. 96 Intervju z fotoreporterjem Nacetom Biziljem, dne, 31. avgusta 2018. 97 Prav tam. predsednik republiškega sveta sindikatov Stane Kavcic, podpredsednik glavnega odbora SZDL Slovenije Franc Kimovec – Žiga, clani glavnega odbora SZDL, generalni podpolkovnik Rado Pehacek idr.98 Na paradi je nastala tudi ikonicna fotografija avtorja Edija Šelhausa,99 ki je bil v pravem trenutku na pravem mestu, namrec med stotisocglavo množico, iz katere se je del organiziral v krog, je tocno na sredini ujel fotoreporterja Marjana Ciglica.100 Zadnja prvomajska parada iz leta 1961 – na levi strani s fotoaparatom Marjan Ciglic, poleg njega Miloš Švabic, Delov fotoreporter ter ostali fotoreporterji Foto: Edi Šelhaus, maj 1961, hrani: MNSZS Marjan Ciglic na sredini kroga Foto: Edi Šelhaus, maj 1961, hrani: MNSZS 98 Casopis Dnevnik, »Prvomajska parada.« Dnevnik, 4. maj 1961, 6–7. 99 Po trenutno razpoložljivih virih je Šelhaus na tem dogodku posnel 80 fotografij, Ciglic pa 81. 100 Fotografski fond Edi Šelhaus in fotografski fond Marjan Ciglic, fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Fotografiranje dogodkov pa je za fotoreporterje lahko predstavljalo prave izzive, saj so se nemalokrat znašli v situacijah, ki so zahtevale iznaj­dljivost, izpostavljeni so bili nevarnostim, vcasih pa so jim preglavice delali glavni »akterji«, ki niso vedno želeli sodelovati. Eden takih primerov se je Šelhausu (in verjetno tudi komu drugemu) zgodil leta 1961, ko je na Bledu potekal šahovski turnir in na katerem je bil glavna zvezda svetovni šahovski prvak Bobby Fischer. Bobby Fischer (na levi) in fotoreporter Marjan Ciglic na šahovskem turnirju na Bledu Foto: Edi Šelhaus, september 1961, hrani: MNZSZ To srecanje mi je ostalo v spominu, ker je Bobby, komaj 15 let101 mu je bilo, imel precej težav z menoj, jaz pa z njim. V uredništvu Tovariša so mi narocili, naj o tem cudežnem, a muhastem decku, ki je postal središce šahovskega sveta, posnamem vec slik, a že v naprej so me opozorili, da je na moc samozavesten, veckrat celo »tecen«, skratka cudnih navad. /…/Prvic sem nameril nanj objektiv v recepciji hotela, in sicer v trenutku, ko je hotel zamenjati dolarje v dinarje. Ko je to opazil, se je name zadrl in mi obrnil hrbet. Seveda moja obveznost do casopisa še ni bila opravljena, sledil sem mu naprej. Ocitno nezadovoljen se 101 Gre za napacno informacijo, Bobby Fisher je bil takrat star 18 let, vendar tega v besedilu nisem popra­vljala, ker gre za dobeseden citat iz vira. je umaknil v svojo sobo./…/Za vecerjo se je pokazal v restavraciji, a se brž, ko me je opazil, umaknil v prostorcek okoli nje. Tudi sam se strinjam, »da ima pri jedi še pes rad mir«, pa kaj, takšni pregovori ne veljajo za ljudi mojega poklica. Stopil sem v sobico, poblisknil s flešem, a se še komaj umaknil, da me ni zadel del njegove vecerje. Naslednji dan pa, kot da se ni zgodilo nic. Fotografiral sem ga po mili volji /…/.102 Da so bili posnetki skokov v Planici cim bolj atraktivni, so se fotoreporteji posluževali tudi nekonvencionalnih taktik Foto: Marjan Ciglic, marec 1969, hrani: MNSZS Dnevnikovi fotoreporterji (in novinarji) so se srecevali še z dru­gimi izzivi. Decembra 1981 je na Korziki strmoglavilo jugoslovan­sko letalo. Že naslednji dan zjutraj je iz Ljubljane v Ajaccio poletelo posebno letalo, na katerem je bila poleg predstavnikov repu­bliške in državne skupšcine, Inex Adrie, Kompasa in jugoslovanske komisije za identifikacijo žrtev pod vodstvom prof. dr. Janeza Milcinskega tudi skupina novinar­jev iz vse države,103 Dnevnikovim novinarjem pa je udeležbo pre­povedal sam predsednik vlade 102 Edi Šelhaus. Fotoreporter. Avtobiografija. Ljubljana: Borec, 1982, 180. 103 Peric, Toni. »››Da ne vidim nikogar iz Nedeljskega!›› Novinarjev odhod na Korziko je hotel prepreciti sam predsednik vlade.«V: 50 let Dnevnika, ur: Tone Janežic in Miran J. Lesjak. Ljubljana: Dnevnik, 2000, 40. Janez Zemljaric. Prepoved se je navezovala na objavo v Nedeljskem dnev­niku, ko je novinar Iztok Lipovšek pisal o financnih nepravilnostih v nogo­metnem klubu Olimpija, ki je bilo povezano tudi z delovanjem Zemljarica. Zlatko Šetinc, takratni odgovorni urednik Nedeljskega, se s prepovedjo ni mogel sprijazniti in je narocil novinarju Toniju Pericu, naj se vseeno poskuša nekako »zriniti« na letalo. Pericu je bila dodeljena nezavidljiva naloga, dodatno breme pa je obcutil še ob narocilu, da »še kaj poslika«. Takrat mu je Nace Bizilj svetoval: »Ti si pac priznaj, da ne znaš slikati. Bo pa tam zanesljivo Joco Žnidaršic iz Dela. Hodi za njim in ko on "škljocne", se pos­tavi na isti kraj in "pritisni" še ti. Pa prej film vloži v fotoaparat.«104Novinarju Pericu je dejansko uspelo priti na letalo, dogajanje je uspešno fotografiral in tako je tudi Dnevniku uspelo pripraviti reportažo o tragicni nesreci, ki je vzela 179 življenj. Sicer pa fotografiranje tragicnih dogodkov fotoreporterjev niso pustili ravnodušne. V starejših izvodih casopisa Dnevnik in Nedeljski dnevnik lahko najdemo zelo nazorne fotografije nesrece, poleg tega pa so napisani tudi številni osebni podatki udeležencev. Ti so poleg imena, priimka in starosti lahko vsebovali še naslov, kje je bil udeleženec zaposlen idr. V Nedeljskem dnevniku so bile v rubriki Crni teden objavljene prometne nesrece s smrtnim izidom. Spremljal jih je zemljevid Slovenije z oznacenimi kraji in podatki o nesreci, nekatere nesrece pa so bile tudi posebej predstavljene. Fotoreporter Tomaž Skale se spominja tragedije, ki je mocno vplivala nanj in tudi na »politiko« tovrstnih objav v casopisju. Ko se je vracal s službene poti v Ljubljano, se je pri Medvodah zgodila prometna nesreca. Skale je kot profesionalni fotoreporter nesreco fotografiral, na poti domov pa se je zacel spraševati, zakaj zdravnik in drugo osebje, ki so bili na kraju dogodka, ne »hitijo«. Sledila je objava v casopisu, nekaj dni kasneje pa je Skale prejel pismo. Pisal mu je oce dekleta, ki je v nesreci izgubilo življenje, v pismu pa mu je napisal, da je bil njegov zadnji spomin na hcerko fotografija, na kateri umira. Pismo ga je mocno pretreslo, takrat pa je postalo tudi jasno, da zdravnik in drugi niso hiteli, ker so vedeli, da dekletu ni vec pomoci in so se osredotocali le nato, da ji omogocijo cim lažji »odhod«.105 104 Prav tam. 105 Intervju s Tomažem Skaletom z dne, 30. marca 2023. Razumem fotografije, ki spreminjajo potek in pomagajo pri izboljšanju /…/ foto­grafija fantka, ki se je utopil, je spremenil odnos Nemcije do migracij, tudi foto­grafija deklice, ki je nastala v casu korejske vojne ni ostala neopažena. Vojne fotografije lahko mocno spremenijo odnos do dogajanja, da jih želimo prepre-citi in služijo tudi kot opomin, da se vojne nebi vec dogajale /…/ tudi fotografije prometnih nesrec naceloma lahko tudi spremenijo odnos do vožnje, ampak ti se lahko znajdeš v nesreci kot krivec ali pa tudi udeleženec /…/ tovrstne objave zelo nazornih prometnih nesrec pa na nekoga sploh nimajo vpliva, nekdo pa je lahko zaradi tega zelo prizadet /…/.106 Sicer pa so Dnevnikovi fotoreporterji pokrivali številne dogodke doma in v tujini. Fotoreporter Jože Suhadolnik se iz casa, ko je delal za Dnevnik, najbolj spominja dogodkov v Romuniji, ko se je leta 1989 vršila množicna vstaja proti diktatorju Nicolau Ceau.escu, ki se je koncala z njegovo usmr­titvijo in usmrtitvijo njegove žene.107 Tomaž Skale, ki za Dnevnik dela že zavi­dljivih 40 let, je težko izpostavil samo na en dogodek, ki mu je bil prica kot Dnevnikov fotoreporter, je pa omenil dogodke iz casa osamosvojitve Slovenije, pogreb papeža Janeza Pavla in pogreb prvega predsednika Hrvaške Franja Tudmana, fotografiral je tudi dogajanje, ko so leta 2003 v atentatu v Beogradu ubili Zorana Đindica, prvega demokraticno izvolje­nega srbskega premierja po padcu režima Slobodana Miloševica, bil je tudi v Afganistanu, ko so ženske dobile volilno pravico, spremljal je otroke, ki so jih pripeljali iz Gaze (Palestine) na Soco v Ljubljani, kjer so jim pomagali pri njihovih telesnih poškodbah idr. Kot fotoreporter meni, da je pri tovrstnih dogodkih kljucno, da so na fotografijah ujete prave emocije posameznikov ali družbe, pa naj bo to veselje, sreca ali pa žalost, saj te odražajo pristno stanje in pripovedujejo pravo zgodbo.108 Tomi Lombar se je pri casopisni hiši zaposlil spomladi leta 1991, zacetki njegove fotoreporterke kariere pa sovpadajo z osamosvojitvijo Slovenije. Njegova prva najodmevnejša foto­grafija je nastala 27. junija 1991, ko se je zacela vojaška agresija. 106 Prav tam. 107 Korespondenca po elektronski pošti s fotoreporterjem Jožetom Suhadolnikom, dne, 20. julija 2023. 108 Telefonski pogovor s fotoreporterjem Tomažem Skaletom, dne, 21. junija 2023. Ko smo se v Podutiku peljali po makadamski cesti, je iz gozda zacelo rohneti kot sto hudicev. Ustavili smo se in skriti za drevesi pricakali prihod tankov. Ob istem casu so bili tam fantje, ki so osamosvojitev do zore proslavljali kar na kamionu. Ko so se prikazali tanki, je eden od fantov skocil s kamiona in se z dvignjenimi rokami postavil pred tank JLA. Takrat je nastala moja prva vojna fotografija. Tankist je peljal naprej in fant se je moral umakniti.109 Osamosvojitev Slovenije je na splošno pomenila razcvet oz. zlato obdobje fotoreporterstva, saj so se odvijali zgodovinsko pomembni dogodki, ki so morali biti dokumentirani. Pri casopisni hiši Dnevnik so bili na terenu vsi fotoreporterji in skoraj vsi novinarji. Pokrivali so razlicna dogaja­nja, pri cemer so morali dobro predvidevati in dobiti cim vec informacij o kljucnih premikih. Ceprav niso vedeli, kaj se bo zgodilo in so se izpostavljali razlicnim nevarnostim, se niso umaknili. Ko je Slovenijo preletelo vojaško letalo Mig in prebilo zvocni zid, so se oglasile sirene za zracni napad. Ljudje so zavetje iskali v zaklonišcih, nekateri so se skrili tudi v tunel pod gradom v Ljubljani. Vesna Ciglic, vnukinja fotoreporterja Marjana Ciglica se spo­minja, da se je takrat umaknila v zaklonišce v njihovi stolpnici, Marjana pa ni bilo od nikjer. Ko je nevarnost minila, je odšla nazaj v stanovanje in ko se je Marjan vrnil, ga je vprašala, kje je bil in zakaj ni prišel v zaklonišce. Odgovoril ji je, da je šel najprej na streho stolpnice, ce bo še kakšno letalo za fotografirat, potem pa je šel še malo naokrog.110 Tudi Nace Bizilj je v casu osamosvojitve kar nekajkrat zrl nevarnosti v oci, med drugim je bilo vanj veckrat uperjeno orožje, posnel pa je tudi kar nekaj ekskluzivnih fotografij.111 109 Uršic, Irena. »Oborožen s fotoaparatom in pogumom. Prve vojne fotografije Tomija Lombarja.« Dostopno na: https://www.muzej-nz.si/si/blog/1460-Oborozen-s-fotoaparatom-in-pogumom (dostop: 25. avgust 2023). 110 Intervju z Vesno Ciglic, vnukinjo fotoreporterja Marjana Ciglica, dne, 23. februarja 2023. 111 Intervju s fotoreporterjem Nacetom Biziljem, dne, 31. avgusta 2018. DNEVNIKOVI FOTOREPORTERJI IN NJIHOVI FOTOGRAFSKI FONDI, KI JIH HRANI FOTOTEKA MUZEJA NOVEJŠE IN SODOBNE ZGODOVINE SLOVENIJE V Fototeki Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije se hrani zelo raznoliko fotografsko gradivo, ki zajema cas od preloma v 20. stoletje pa vse do današnjih dni. Fototeka je nastala leta 1952, leto dni za tem, ko se je muzej preselil v Cekinov grad, kjer je lociran še danes. Takrat se je imenoval Muzej naro­dne osvoboditve,112 s tem pa je bilo povezano tudi zbiranje fotografskega gradiva. V prvih letih njenega obstoja je muzej pridobil predvsem gradivo iz obdobja 2. svetovne vojne, poudarek pa je bil na zbiranju, preucevanju in urejanju fotografskega gradiva partizanskih in zalednih enot, življenju na osvobojenem ozemlju, okupatorjevem terorju idr. Kasneje sta se spremenila poslanstvo in zbiralna politika muzeja, s tem pa je v muzej zacelo prihajati fotografsko gradivo iz razlicnih casovnih obdobij prejšnjega stoletja in celo iz 19. stoletja.113 Danes se v muzejski fototeki nahaja pravi fotografski opus, ki ilustrira vse pomembne dogodke in vsakdanje življenje Slovencev iz celot­nega 20. in zacetka 21. stoletja. Ponaša se s približno 3 milijoni fotografij na razlicnih nosilcih in velja za najvecjo nacionalno fotografsko dedišcino. Fotoreporter Marjan Ciglic Marjan Ciglic je svoje otroštvo preživel v Kranju, kjer se je kot 14-letni fant prvic srecal z delom fotografa pri Francu Jugu. Med 2. svetovno vojno je izkusil prisilno mobilizacijo v nemško vojsko, kasneje tudi Goli otok. Preden je Ciglic postal sinonim za casopis Dnevnik, je bil zaposlen v fotografskih studiih; najprej v Vipavi, potem v Ajdovšcini, od tam pa ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je najprej delal v Fotoliki, kjer se je najvec ukvarjal s por­ 112 Muzej se je leta 1948 ob ustanovitvi imenoval Muzej narodne osvoboditve. Leta 1962 se je preimeno-val v Muzej ljudske revolucije, leta 1994 v Muzej novejše zgodovine, leta 2003 v Muzej novejše zgodovine Slovenije, od letos pa se imenuje Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. 113 Vranicar, Ivo. »Fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije.« Foto antika. Slovenska revija za zgodo-vino in teorijo fotografije, 2012,. 46. treti. Svojo fotografsko pot je nadaljeval v fotostudiu Stane Potrc, kjer sta ga veckrat obiskala Miran Sattler in Lojze Jurca iz Dnevnika in ga povabila v svoj kolektiv.114 Marjan Ciglic je kot fotoreporter casopisne hiše Dnevnik delal od leta 1957 pa vse do leta 1997, ceprav se je uradno upokojil leta 1983. Marjan Ciglic je bil zašcitna znamka Dnevnika skoraj do zadnjega, dokler je le zmogel na pot in med ljudi. Povsod so ga prepoznavali in radi sprejemali kot moža, ki s starim in stolcenim Nikonom in s prstom nenehno na sprožilcu išce zanimive motive. /…/ Marjan Ciglic, clovek, ki ga je zagotovo imelo naj­raje najvec novinarjev na Dnevniku. Kajti bil je enostavno nekaj posebnega. Kot dnevnikovec in kot clovek.115 Tematika njegovega fotografskega opusa je izredno pestra in v grobem zajema politiko, kulturo, šport, gospodarstvo, pomembne dogodke in obiske, kmetijsko, promet, šolstvo, mednarodne odnose, NOB, izseljence, trgovino, Cerkev, zdravstvo, etnologijo, proslave, turizem in gostinstvo, crno kroniko, življenjski utrip v mestih in na podeželju, portrete ter razne akcije caso­pisa Dnevnik in Nedeljski dnevnik. Vsakoletno je fotografiral dogodke, kot npr. Kmecka ohcet, novorojencki, rojeni 1. januarja, Podoknica Nedeljskega, dedek Mraz, ni pa manjkal niti na modnih revijah, pogrebih, žalnih sejah … V fondu najdemo tudi kar nekaj fotografij televizijskega ekrana. Vedno, ko se je odvijal kakšen pomemben dogodek, ki se ga sam ni udeležil, je doga­janje spremljal po televiziji (ce je bil prenos) in fotografiral. Njegova zbirka je izjemna po kolicini in kakovosti, posebno vrednost pa predstavljajo fotografije preprostega cloveka in na videz nepomembnih dogodkov vsakdanjika, ki jih politicna zgodovina ni zabeležila, zato imajo neprecenljivo vrednost za presojo in vrednotenje tega casa. 114 Vranicar, Ivo. Fototeka. Fotografska zapušcina XX. Stoletja. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2017, 350. 115 Bukovec, Tomaž. »Transparent prek Kopitarjeve« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042457093 (dostop: 25. avgust 2023). Ciglic je bil eden tistih fotoreporterjev, ki mu je služba predstavljala nacin življenja in je bil vedno pripravljen, da naredi dobro fotografijo. Mnogokrat je bil mentor mlajšim sodelavcem, saj jim je s svojo prepoznavnostjo in dobro voljo nemalokrat utrl pot do informacij in posledicno do zanimivejših reportaž. »Tako smo ob njem zvedeli, da se svet ne dogaja le v politicnih palacah in javnih uradih, ampak predvsem drugje. Kako lahko je bilo, ce si se moral na težavno nalogo odpraviti v Marjanom Ciglicem.«116 Fotografski fond Marjana Ciglica je ocenjen na vec kot 300.000 ori­ginalnih, predvsem crno-belih negativov v formatu Leica, najdemo pa tudi barvne posnetke in druge formate, kot so 6 x 6 in 6 x 9. Ciglic je bil eden najbolj doslednih fotoreporterjev, saj je v dnevnike vsak dan zapiso-val osnovne podatke (datum, dogodek idr.) vseh sklopov fotografij, ki jih je naredil. Njegov najstarejši dnevnik je iz leta 1958, najmlajši iz leta 1997, in velja za pionirja arhiviranja fotografskih posnetkov in dokumentiranja. Ciglicevi dnevniški zapisi so danes izrednega pomena za raziskovalca, saj so pri preucevanju in raziskovanju izjemno pomemben in verodostojen vir.117 116 Brošura ob razstavi Marjan Ciglic 1924–1998 in 50. obletnici Dnevnika, Tone Janežic, urednik Dnevnika d.d., Ljubljana, 2001. 117 Mocnik, Monika. »Fotografski fond Marjana Ciglica v Fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Fond Marjana Ciglica kot primer arhivskega dela s fotografskim gradivom.« Revija Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 2020, 159–160. Marjan Ciglic Foto: neznan, hrani: MNSZS Originalni dnevniki Marjana Ciglica Foto: Monika Mocnik, osebni arhiv, hrani: MNZSZ Ciglic je poleg tega, da je skrbno zapisoval podatke o fotografijah, imel tudi svoj sistem hranjenja fotografskega arhiva. Negative je zlagal v manjše škatlice in v male kovinske embalaže s pokrovcki, v katerih se je prvotno nahaja fotografski material. Ciglic je v vsako škatlico vložil v kolute zvite negative posameznega meseca in na škatlico napisal mesec in leto. Ta nacin hranjenja, skupaj z njegovimi dnevniškimi zapisi danes omogoca lažje sistemsko urejanje, vendar obstajajo tudi filmi, ki niso posebej ozna-ceni, kar raziskovalcu zelo oteži raziskovanje. Negativi, shranjeni v originalni obliki, kot jih je hranil Marjan Ciglic Foto: Monika Mocnik, osebni arhiv, hrani: MNSZS Leta 2001, ko je Dnevnik praznoval svojo 50. obletnico obstoja, je Casopisna hiša takrat Muzeju novejše zgodovine podarila celoten fond, ki predstavlja neprecenljivo nacionalno dedišcino, ki se v grobem dotika vseh aspektov življenja Slovencev. Njegov fond se je izkazal za enega najbo­gatejših in nepogrešljivih virov fotografij, ki jih tako muzej kot širša javnost uporabljata za raziskovanje, prikazovanje in razumevanje življenja in dela posameznikov in družbe. Ob svecanem podpisu pogodbe med Muzejem in Dnevnikom so pripravili tudi prvo retrospektivno razstavo, kjer so v raz­licnih sklopih poskušali prikazati njegovo 40-letno delo. Takrat je nastala tudi rubrika Porumenela fotografija, ki predstavlja vez in sodelovanje med Muzejem in Dnevnikom. V njej je bila do leta 2020 vsak petek objavljena fotografija Marjana Ciglica, ki je prikazovala dogodke iz 50.- let nazaj. Ljudje so se radi spominjali dogodkov, ki jih je casopis Dnevnik porocal 50 let nazaj, nemalokrat pa so se našli tudi posamezniki, ki so na fotografi­jah prepoznali svoje prijatelje ali sorodnike. Ta vez se je prekinila v casu korone, ki je narekovala prilagoditve tudi pri medijih, sta pa muzej in caso-pis Dnevnik povezana na drugacne nacine. Fotoreporter Nace Bizilj Nace Bizilj se je s fotografijo prvic srecal v osnovi šoli in kmalu se je zacel z njo ukvarjati profesionalno. Že z osemnajstimi leti je zacel delati za ugledno fotografsko podjetje Foto Slovenija, kjer se je ukvarjal pred­vsem s komercialno fotografijo, vendar si je vedno želel delati za casopis kot fotoreporter. Ko je zasledil razpis, da v Casopisni hiši išcejo fotoreporterja, se je pri­javil in bil povabljen na razgovor. S seboj je prinesel portfolio fotografij in takratni urednik Slavko Beznik ga je sprejel v službo. Za Casopisno hišo Dnevnik je delal vse od leta 1968 do 2003 kot fotoreporter, od tega tudi 23 let kot urednik fotografije. Še tri leta po uradni upokojitvi je pisal satiricno rubriko z naslovom Fotografija ne laže, s katero je zacel leta 1993. Ta je bila objavljena vsak dan od petka do sobote, v njej pa je Bizilj s fotografijo in z besedilom odgovarjal na takratne gospodarske, politicne, kulturne in špor­tne razmere v Sloveniji. Rubrika je bila zelo priljubljena, Bizilja pa so zaradi komentarjev trikrat tožili.118 Nace Bizilj je v svojo fotoreportersko kariero dodal mnoge dogodke, na katerih je bil ekskluziven fotograf – bil je na srecanju nemškega kanclerja Helmuta Kohla s slovenskim metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem leta 1985, na praznovanju dvestoletnice padca Bastilje v Parizu leta 1989 s predse­dnikom predsedstva SFRJ Janezom Drnovškom, na srecanju predsednika predsedstva Slovenije Milana Kucana z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem med vojno za Slovenijo leta 1991 idr. To 118 Intervju s fotoreporterjem Nacetom Biziljem, dne 31. avgusta 2018. pa ni bil edini ekskluzivni dogodek v casu 10-dnevne vojne, namrec med drugim je bil le pet minut po tistem, ko je strmoglavilo letalo v Rožni dolini,119 na kraju dogodka. Nace Bizilj ni bil fotoreporter samo po službeni dolžnosti, ampak je delo opravljal povsod, kamor je šel. Tudi ko je šel na potovanja, je redno foto­grafiral in pisal clanke. Ce je šel na dopust za teden dni, je napisal eno reportažo, ce pa je šel na potovanje za dalj casa, je za Nedeljski dnevnik napisal od 5 do 10 nadaljevanj. Omeniti je treba, da je Bizilj med letoma 1996 in 2009 obiskal vseh pet celin in tako od dalec navduševal bralce s svojimi fotografijami in reportažami. Na potovanjih je izkusil veliko zanimi­vega in posnel marsikatero ekskluzivno fotografijo, kot npr. Nebeški pokop v Tibetu in pokop ljudi ob reki Ganges v Indiji. Potovanja pa so nemalokrat predstavljala prave izzive. Tako se spominja dogodka, ko so se s prijatelji z avtobusom vozili po Mehiki in so kar naenkrat na avtobus vstopili trije obo­roženi roparji. Najprej so streljali v zrak kot opozorilo, potem pa so zaceli ropati vse po vrsti. Bizilj je imel denar v fotoreporterskem jopicu, ki ga je previdno pomaknil pod sedež. Ko so prišli roparji do njega, se je premaknil in eden od roparjev ga je po glavi udaril s sivo pištolo Colt. Ko se je prijel za glavo, je ropar zagledal njegovo uro. Bizilj jim je izrocil uro in s tem rešil denar. Ko so roparji odšli, je pomislil, da mogoce sploh ni bila prava pištola, ko je enemu od potnikov na glavo zacel kapljati sok, namrec nad glavo je imel torbo, v katero je ropar ustrelil. Tako so se prepricali, da je bila pištola prava. Z uro pa je povezan še en dogodek iz Indije. Bizilj je družbo, s katero so potovali posebej opozoril, da naj v hotelu pustijo ves nakit, ker so ropi zelo pogosti. Zaradi nesporazuma je ena od njegovih kolegic ostala sama v hotelu, zato je prosila Naceta, da jo pospremi, saj ni bilo varno za žensko, da sama hodi naokoli. Ko sta se oddaljila od hotela, so ju obkrožili roparji in Bizilj je spet ostal brez ure. Svojo reportažo, ki je govorila o tem potovanju in je bila objavljena v Nedeljskem dnevniku, je zakljucil: » /…/ še dobro, da je bila takoj zraven trgovina z urami /…/«120 119 27. junija 1991, v casu desetdnevne vojne za Slovenijo je TO nad Rožno dolino razstrelila helikopter, ki je prevažal kruh enotam, ki so bile v vojašnici na Vrhniki. Umrla sta Tone Merlak, slovenski vojaški pilot in kopilot Bojancet Sibinovski. 120 Intervju s fotoreporterjem Nacetom Biziljem, dne 31. avgusta 2018. Nace Bizilj je leta 2010 svoje življenjsko delo, ki ga je ustvarjal od leta 198 do 2003 in vsebuje vec kot 300.000 posnetkov v celoti podaril Muzeju in predstavlja pomembno nacionalno kulturno dedišcino. Njegove fotografije vizualizirajo vse od politike do športa in kulture, od zgodovinsko kljucnih dejanj, pa vse do dogodkov z obrobja zgodovine. Biziljev fotografski fond se ponaša tudi z ekskluzivnimi reportažnimi fotografijami slovenskih in tujih politicnih osebnosti, posebno mesto v njegovi karieri pa ima obdobje slovenske politicne pomladi, ki se je zakljucilo z osamosvojitvijo Slovenije. Leta 2011 je Muzej na tiskovni konferenci z informativno razstavo predstavil javnosti njegovo zapušcino, Slovensko muzejsko društvo pa mu je podelilo castno Valvasorjevo priznanje.121 Nace Bizilj je redno prihajal v Muzej in s skrbnico njegovega fotografskega fonda, kustosinjo Ireno Uršic, dokumen­tiral fotografije, kar jim je dalo še dodatno zgodovinsko vrednost. Leta 2019 sta Nace Bizilj in Irena Uršic pripravila obsežno retrospektivno razstavo z naslovom Retrospektiva Nace Bizilj, Pomladni sij, na kateri je bil poudarek ravno na obdobju slovenske politicne pomladi, preobrazbe iz socializma v demokracijo in izpolnjene plebiscitarne volje naroda z osamosvojitvijo Slovenije. Ob razstavi je izšel tudi istoimenski katalog, ki odstira le del nje­gove bogate fotoreporterske kariere.122 Fotoreporter Edi Šelhaus Edi Šelhaus je bil partizanski in povojni fotoreporterjev, ki je na Slovenskem deloval na razlicnih podrocjih. Njegovi posnetki so bili obja­vljeni v številnih dnevnih casnikih in tednikih, med temi najvec v Slovenskem porocevalcu, Tovarišu in Delu, kjer je bil zaposlen med letoma 1957 in 1973, nekaj njegovih fotografij pa je bilo objavljenih tudi v casopisu Dnevnik. Del njegovega fotografskega opusa je bil objavljen tudi v dokumentarnem filmu Edi Šelhaus: »Bil sem zraven« režiserja Jurija Grudna.123 121 Vranicar, Fotografska zapušcina, 362. 122 Pogovor s skrbnico fotografskega fonda Naceta Bizilja Ireno Uršic, muzejsko svetovalko, dne 20. janu­arja 2022. 123 Gruden, Jurij: Edi Šelhaus: »Bil sem zraven«, Produkcija Arsmedia, 2007; premierno predvajan oktobra 2007 v Portorožu na filmskem festivalu dokumentarnega filma, v Teatro Miela, Trst, Italija, 21. 11. 2007; v Kinoateljeju v Gorici, Italija, 22. 11. 2007; v Kinu Dvor, Ljubljana, 11. 2. 2008; v Kosovelovem domu, Sežana, 16. 3. 2008 in na 10. mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani 31. 3. 2008. Sicer pa v njegovi fotografski zapušcini, ki se nanaša na cas 2. svetovne vojne in takoj po njej, najdemo razlicne motive; življenje partizanov, par-tizanske šole, evakuacije ranjencev s partizanskih letališc, partizanske izvi­dnice ter v življenje v zaledju, podobe preživelih internirancev po vrnitvi iz taborišca Rab, posnetke iz osvobojene Bele krajine, krajev ob Kolpi, pa tudi iz Dalmacije, Trsta in Gorice, idr. V fotografskem fondu, ki se nanaša na cas po vojni, pa najdemo vse vidike življenja posameznikov in družbe v Sloveniji, vse do njene osamosvojitve, nekaj posnetkov pa je bilo narejenih tudi v 20. stoletju. Šelhaus je posnel fotografije tudi v tujini.124 Edi Šelhaus je leta 2000 z darilno pogodbo Muzeju podaril vecino svo­jega fotografskega opusa, ki je štel približno 120.000 posnetkov. Kasneje, leta 2009, ko je casopis Delo, pri katerem je bil zaposlen tudi Šelhaus, Muzeju podaril svojo obsežno zbirko, je muzej dobil še preostali del nje­govega fonda. Delova zbirka šteje približno 600.000 posnetkov, od tega je bilo 40.000 posnetkov od Šelhausa. Skupno se tako v Muzeju hrani 160.000 njegovih posnetkov. Majhen del, približno 1200 njegovih posnetkov, se hrani še v Narodni in študijski knjižnici v Trstu, in sicer iz obdobja med letoma 1945 in 1948.125 Leta 2022 je skrbnica fonda Jožica Šparovec ob stoletnici njegovega rojstva pripravila obsežno retrospektivno razstavo z naslovom Edi Šelhaus, retrospektiva, ob razstavi pa je izšel istoimenski katalog. Muzej pa ima s Šelhausom še eno posebno vez, namrec ko se je upo­kojil, se je posebej posvetil raziskovanju zavezniških letalcev, ki so strmogla­vili med 2. svetovno vojno in preživeli. Iz muzeja so bili v projekt vkljuceni Matija Žgajnar, dr. Monika Kokalj Kocevar in Jožica Šparovec. Rezultat so bila številna nova spoznanja, mednarodna povezovanja, izdaje monografij in drugih knjižnih del, postavljena je bila tudi razstava, ki je nato gostovala v tujini, Matija Žganjar pa je izdal obsežno monografijo, v kateri je predsta­vil svoje življenjsko delo z naslovom Zlomljena krila, reševanje zavezniških 124 Vranicar, Fotografska zapušcina, 276. 125 Šparovec, Jožica. Edi Šelhaus, Retrospektiva, Razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Edija Šelhausa. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2022, 7 letalcev na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Posamezni odseki nji­hovega raziskovalnega dela so bili objavljeni tudi v Nedeljskem dnevniku.126 Fotoreporter Tomi Lombar Tomi Lombar je obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in že v tem casu je kazal velik interes za delo fotoreporterja. Tako se je marca 1988 izognil pouku in šel fotografirat zadnjega voditelja Sovjetske zveze, Mihaila Gorbacova, ki se je mudil v Ljubljani. Kmalu za tem je junija 1988 fotografiral množico, ki se je v podporo cetverici JBTZ in z zahtevami po spoštovanju clovekovih pravic zbrala na Kongresnem trgu. Lombar je pripravništvo najprej opravil pri Anteni, malo kasneje, spo­mladi 1991 pa je zacel honorarno delati za casopisno hišo Dnevnik. To je bil tudi cas osamosvojitve Slovenije, in ceprav je bil najmlajši fotoreporter v ekipi, se je dela lotil odlocno in pogumno. Po fotografiranju veselja ob osa­mosvojitvi je dan pozneje, 27. junija 1991, ustvaril serijo izjemno pomembnih, a tudi življenjsko tveganih fotografij – prodor oklepnih enot Jugoslovanske ljudske armade, ki so šle proti Brniku. Spomladi 1993 je zacel fotografirati za novi casopis Republika, spomladi 1994 za Delo Revije, jeseni 1995 pa je za najdaljše poklicno obdobje prišel v casopisno podjetje Delo pod okrilje urednika fotografije Joca Žnidaršica. Za Delo in njegove edicije je vse do januarja 2020 s fotografijami, posnetimi doma ali po svetu, dnevno nago­varjal bralce. Tomi Lombar je svoj izjemen fotografski opus, ki pokriva obdobje zad­njih trideset let in vsebujejo približno 200.000 analognih in digitalnih foto­grafij, Muzeju podaril leta 2020. Ob tej priložnosti je bila v Muzeju na ogled razstava njegovih fotografij v štirih razlicnih sklopih. V prvem in drugem delu je bilo predstavljeno obdobje po uradni osamosvojitvi Slovenije, ki se je zacelo z zmagoslavnim praznovanjem na Kongresnem trgu in v nas­lednjih dneh nadaljevalo z vojno agresijo. Lombar je bil tako predstavljen kot vojni fotograf, kar je bilo simbolicno prikazano tudi v nadaljevanju, namrec prve predstavljene fotografije na tleh razpadle Jugoslavije so bile 126 Pogovor s sodelavkama dr. Moniko Kokalj Kocevar in Jožico Šparovec, dne 21. junija 2023. iz Slovenije iz junija 1991, zadnje predstavljene pa iz leta 1999 na Kosovu. Sledil je sklop fotografij slovenskih športnikov na olimpijskih igrah, in sicer iz ZDA, Sydneyja, Aten in Torina, zadnji sklop pa je bil posvecen svetovno znanim osebnostim, ki so obiskale samostojno Slovenijo.127 ZAKLJUCEK Fotoreporterska služba pri Casopisni hiši Dnevnik se je razvijala pos­topoma in je »rasla« skupaj z Dnevnikom in Nedeljskim dnevnikom. Ko je fotografija kot medij dobivala vedno vecjo veljavo, je nastala tudi pot-reba po številnejšem kadru, ki je s fotoaparatom dokumentiral dogodke in s katerimi so obogatili besedila v casopisih. Dnevnik in Nedeljski sta se razvijala z roko v roko s svojimi zvestimi bralci, zato sta v promocijske in dobrodelne namene prirejala številne dogodke, ki so bili skrbno dokumen­tirani. Dnevnikovi fotoreporterji so pokrivali tudi številne dogodke iz tujine, zlata doba fotoreporterske službe pa je nastopila v casu demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, namrec šlo je za prelomne zgodovinske dogodke, ki so se odvijali na domacih tleh. Marjan Ciglic je bil del Dnevnikove ekipe skoraj od vsega zacetka in je bil vkljucen v vse vecje razvojne faze casopisa in fotoreporterske službe kot take, o cemer prica tudi njegov izjemen fotografski opus. Tudi Nace Bizilj je v svoji fotoreporterski karieri ustvaril izjemen fotografski fond, s svojim delom pri Dnevniku pa je postavil visoke standarde za vse nadaljnje fotoreporterje. Svoj pecat so nedvomno za vedno pustili tudi druga znana fotoreporterska imena, kot so Tomaž Skale, Lado Cuk, Tomi Lombar, Jože Suhadolnik, zagotovo pa so svoje prispevali svoje tudi številni drugi fotore­porterji. Skupaj so ustvarili vizualno pripoved zgodovine Slovencev v drugi polovici 20. stoletja, ki imajo neprecenljivo vrednost za razumevanje naci­onalne kulturne dedišcine. Naj za konec povzamem še kratko ugotovitev o fotoreporterjih: Dobri in karizmaticni fotoreporterji svojega dela ne opravljajo zgolj za denar, ampak 127 Videoposnetek Pogovor s Tomijem Lombarjem: Od rojstva samostojne Slovenije do obzorja njene tri­desetletnice, ki je nastal ob istoimenski razstavi, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 8. februar 2021. v tem uživajo, v njem najdejo izzive in so se hkrati pripravljeni postaviti v situacije, zaradi katerih lahko zaidejo v težave. Fotoreporterstvo je služba, ki zahteva celega cloveka in postane nacin življenja, zato se fotoreporterji tudi v prostem casu ne morejo izogniti »poklicni deformaciji«. Situacijo najbolje ponazori besedilo iz knjige Witness in our times: »»/…/ There, he once showed me his pictures from Afganistan and more recent photographs from a prison in Venezuela« /…/ »But there was no gold or glory to be gained from those prison photographs. Instead, they made me ask: Why would you spent your savings to go to a hellhole near Caracas where the guards and prison gangs, both armed, would just soon kill you and trade your camera for food?««128(/…/ »»Nekoc mi je pokazal svoje fotografije z Afganistana in nedolgo nazaj posnete fotografije iz zapora v Venezueli« /…/ »Ampak te fotografije iz zapora mi niso prinesle slave ali denarja. Namesto tega so me vprašali: Zakaj bi porabil vse prihranke za to, da greš v hudicevo luknjo blizu Caracasa, kjer te lahko varnostniki in zaporniške bande, vsi oboroženi, ubijejo in tvoj fotoaparat zamenjajo za hrano?««). Vsak fotoreporter pozna odgovor na to vprašanje … 128 Light in Tremain, Witness in our times, 3 VIRI IN LITERATURA Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije. Ljubljana, 2020, Letnik 43, št. 1 Brošura ob razstavi Marjan Ciglic 1924-1998 in 50. obletnici Dnevnika, Tone Janežic, ure­dnik Dnevnika d.d., Ljubljana, 2001 Šparovec, Jožica. Edi Šelhaus. Retrospektiva. Razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Edija Šelhausa Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2022. Edi Šelhaus. Fotoreporter. Ljubljana: Borec, 1982. Vranicar, Ivo. Fototeka. Fotografska zapušcina XX. Stoletja. Ljubljana: Muzej novejše zgo­ dovine Slovenije, 2017. Light, Ken in Kerry Tremain. Witness in our times. Working lives of documentary Photographers. Washington, New York: Smithsonian Books 2000. Bizilj, Nace. Nace Bizilj - fotoreporter. Pomladni sij. Katalog retrospektivne razstave. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2019. Zidanšek, Marjetka. Zloženka od razstavi Kmecka ohcet v objektivu Marjana Ciglica. Ljubljana, 2008. Janežic, Tone in Miran J. Lesjak. 50 let Dnevnika. Ljubljana: Dnevnik,, 2000. Arhivsko gradivo Originalni dnevniški zapisi Marjana Ciglica, hrani: MNSZS Fotografski fond Marjana Ciglica, fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Fotografski fond Edija Šelhausa, fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Ustni viri Intervju s fotoreporterjem Nacetom Biziljem, dne 31. avgusta 2018 Intervju in telefonski pogovor s fotoreporterjem Tomažem Skaletom, dne 30. marca 2023 in 21. junija 2023 Intervju s fotoreporterjem Tomijem Lombarjem, dne 16. marca 2023 Intervju in korespondenca po elektronski pošti s fotoreporterjem Jožetom Suhadolnikom, dne 19. in 21. julija 2023 Intervju z Dnevnikovim dolgoletnim urednikom Vasom Gasarjem, dne 6. julija 2023 Korespondenca z dolgoletnim Dnevnikovim novinarjem Dušanom Nograškom z dne 9. avgusta 2018 in 13., 14., in 20. septembra 2018 Intervju z Vesno Ciglic, dne 23. februarja 2023 Intervju z Dnevnikovim novinarjem Miranom Šubicem, dne 29. novembra 2022 Intervju z Dnevnikovo novinarko Nado Mavric, dne 7. aprila 2023 Pogovor s sodelavko, muzejsko svetovalko in skrbnico fotografskega fonda Naceta Bizilja in Tomija Lombarja Ireno Uršic, dne 20. januarja 2022 Pogovor s sodelavko, muzejsko svetovalko v pokoju Jožico Šparovec, nekdanjo skrbnico fotografskega fonda Edija Šelhausa, dne 21. julija 2023 Pogovor s sodelavko, muzejsko svetnico dr. Moniko Kokalj Kocevar, dne 21. julija 2023 Casopisi in revije Ljubljanski dnevnik, 2. julij 1951, leto 1, št. 1. Ljubljanski dnevnik, 3. januar 1956, leto VI., št. 1. Ljubljanski dnevnik, 4. maj 1961, leto XI, št. 102. Ljubljanski dnevnik, 27. marec 1967, leto XVII., št. 83. Ljubljanski dnevnik, 29. november 1963, leto XIII., št. 325. Ljubljanski dnevnik, 10. marec 1966, leto XVI., št. 66. Dnevnik, 21. januar 1969, leto XIX., št. 19. Dnevnik, 11. oktober 1966, leto XVI, št. 276. Dnevnik, Sobotna priloga, 28. december 1996, leto XLVI, št. 350. Dnevnik, 9. julij 2011, leto LXI, št. 157. Nedeljski dnevnik, 7. januar 1962, leto I, št. 1. Nedeljski dnevnik, 12. marec 1972, št. 70/XI. Nedeljski dnevnik, 30. december 1973, leto XII, št. 355. Nedeljski dnevnik, 13. januar 1974, št.11/XIII. Nedeljski dnevnik, 5. januar 2022, letnik 61, št. 1. Fotoantika. Slovenska revija za zgodovino in teorijo fotografije Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2018. Revija Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 2020. Internetni viri »Nada Mavric. Nedeljski in dvajset let iskric srece v otroških oceh.« Dostopno na: https:// www.dnevnik.si/289170 (dostop: 10. junij 2023). Bukovec, Tomaž. »Transparent prek Kopitarjeve.« Dostopno na: https://www.dnevnik. si/1042457093 (dostop: 6. julij 2017). »Naklade slovenskih tiskanih casopisov v prostem padu. Takšni so trendi zadnjih dva­najstih let.« Dostopno na: https://www.domovina.je/naklade-slovenskih-tiskanih-casopi­sov-v-prostem-padu- (dostop: 18. september 2018).»Najbolj prodajan tednik v Sloveniji je Nedeljski dnevnik.« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042490072 (dostop: 18. sep­tember 2018). »Najbolj prodajane ostajajo Slovenske novice.« Dostopno na: https://www.delo.si/novice/ slovenija/najbolj-prodajane-ostajajo-slovenske-novice.html (dostop: 18. september 2018). »Kateri slovenski casopis je najbolj bran?« Dostopno na: https://siol.net/novice/slovenija/ kaksno-naklado-imajo-slovenski-casopisi-424981 (dostop: 18. september 2018). »Veselje ob Napoleonovi reki.« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042269708 (dostop: 20. september 2018). »Podoknica Nedeljskega.« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042499645 (dostop: 20. september 2018). »Pogovor s Tomijem Lombarjem: Od rojstva samostojne Slovenije do obzorja njene tride­setletnice ki je nastal ob istoimenski razstavi.« Dostopno na: https://www.muzej-nz.si/si/ razstave/obcasne/1452-tomi-lombar-razstava-ob-donaciji-opusa-fotografij (dostop: 8. februar 2021). »Fotografi opozarjajo na ogroženost žanrov in poklica ter nestabilne pogoje dela« Dostopno na: https://n1info.si/novice/slovenija/fotografi-opozarjajo-na-ogrozenost-za­nrov-in-poklica-ter-nestabilne-pogoje-dela/ (dostop: 27. julij 2023). »Predstavitev.« Dostopno na: https://www.dnevnik.si/dd (dostop:1. marec 2022). POVZETEK Marjan Ciglic je bil eden od najpomembnejših fotoreporterjev v drugi polovici 20. stoletja. O tem ne prica samo njegov fotografski opus, ki je izjemen tako po kvaliteti kot kvantiteti, ampak tudi njegov nacin življenja in dela, ki se je prepletal in vplival na številne druge fotoreporterje in je odi­gral veliko vlogo pri ustvarjanju casopisa. Letos casopisna hiša Dnevnik, pri kateri je skoraj od vsega zacetka ustvarjal tudi Ciglic, praznuje zavidljivih 72 let. Leta 1951, ko je izšel prvi izvod casopisa Dnevnik, so porocali o zanimivih dogodkih doma in v tujini, pri cemer so upoštevali želje in nasvete zainte­resiranih posameznikov, ki so že pred izdajo podali mnenja, kakšen casopis si želijo. Ceprav je bil Dnevnik v zacetni fazi vezan bolj na lokalno raven in se je casopisna hiša soocala s financnimi težavami, se je uspela obdržati in širiti v slovenskem medijskem prostoru. Pri tem je imel kljucno vlogo tednik Nedeljski dnevnik, zaradi cesar so ga poimenovali tudi »vlecni konj« in letos obeležuje 61 let obstoja. Zaposleni pri casopisni hiši so si ves cas prizade­vali, da bi Dnevnik in Nedeljski dnevnik izpolnila cim vec želja svojih zvestih bralcev, zato so poleg zanimivih dogodkov objavljali tudi razlicne podlistke in rubrike, v katerih so bralci lahko našli nasvete za vsakdanja opravila, zabavne koticke, pripravili številne nagradne igre idr., hkrati pa so želeli dobiti tudi cim vec novih bralcev. V ta namen so organizirali številne pro-mocijske dogodke, ki so bili zelo uspešni. Tako so npr. izvajali Ustne casopise po Sloveniji, na katerih so približali aktualne teme in pripeljali znane goste ljudem iz razlicnih krajev po Sloveniji, za ohranjanje slovenskih tradicio­nalnih obicajev so organizirali Podokence, bili med glavnimi organizatorji Kmecke ohceti, kot prvi so v porodnišnici obiskali in obdarovali prve novo­rojencke, ki so se rodili na novega leta dan, decembra je Dnevnikov Dedek mraz obdaroval milicnike na ulici in otroke idr. Med najodmevnejše akcije pa zagotovo spadata akcija za invalide, ko so vsako leto za en dan na izlet peljali invalide iz cele Slovenije in humanitarna akcija Iskrica v žalostnih oceh, pri kateri so pomagali številnim socialno ogroženim družinam po vsej Sloveniji. Vse te dogodke in akcije je s svojim fotoaparatom spremljal tudi Marjan Ciglic, kar je razvidno iz spremljajocih fotografij v clanku. Sicer pa je bil uspeh casopisa odvisen od vseh ustvarjalcev, ki so z njim tako rekoc živeli. Poleg urednikov, novinarjev, oblikovalcev, tiskarjev, tis-tih, ki so skrbeli, da je bil casopis vsak dan na prodajnih mestih in da so prišli do narocnikov ter tudi tisti, ki so skrbeli za oglaševanje idr., so imeli pomembno vlogo (in jo imajo tudi danes) tudi Dnevnikovi fotoreporterji. Ti namrec skrbijo, da so vsebine vizualno privlacne za bralca že na prvi pogled, hkrati pa fotografije lahko povedo vec kot tisoc besed. Tako kot sam casopis se je tudi fotoreporetrska služba na Dnevniku razvijala postopoma in se je casovno pogojeno soocala s z razlicnimi dejavniki, kot so prenos fotografij s terena, razvijanje filmov idr. Velik napredek so prinesli digitalni fotoaparati, ki so mocno olajšali delo fotoreporterjem predvsem zato, ker so lahko naredili vec fotografij, ki jih ni bilo treba razvijati in so jih tudi lažje prenesli do uredništva. Ko je fotografija postajala vedno bolj zaželen medij v casopisih, se je tudi na Dnevniku pokazala potreba po vecjem kadru, da so lahko pokrivali razlicne dogodke po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Sicer pa so zlato obdobje fotoreporterske službe zaradi dogodkov, ki so se odvijali na domacih tleh, prinesla osemdeseta leta, višek pa je zaznamovala osa­mosvojitev Slovenije in osamosvojitvena vojna. Kljub temu, da se je fotoreporterska služba pri casopisni hiši Dnevnik razvijala postopoma, je imela že od zgodnjih zacetkov izvrstne fotorepor­terje. Eden od njih je bil Marjan Ciglic, ki je za casopisno hišo delal od leta 1957 in letos mineva že 40 let od njegove uradne upokojitve in 26 let, kar je nehal delati za casopisno hišo. Kasneje se je Ciglicu in Marjanu Zaplatilu, ki je bil tudi takrat na Dnevniku, pridružil še Nace Bizilj, ki je za Dnevnik foto­grafiral dobra tri desetletja in je bil tudi dolgoletni odgovorni urednik foto­grafije. Svoj pecat pri Dnevnikovi fotoreporterski službi sta zagotovo pustila tudi fotoreporter Lado Cuk ter Tomaž Skale, katerega fotografije še danes že cetrto desetletje spremljajo vsebine pri casopisni hiši Dnevnik. Poleg že omenjenih fotoreporterjev, so casopis s svojim delom zaznamovali tudi fotoreporterji, ki so zanj sicer delali manj casa ali pa samo honorarno, kot npr. Edi Šelhaus, Tomi Lombar, Jože Suhadolnik idr. Fotografski opusi, ki so nastajali vec desetletij pa danes niso pomembni samo za historiat casopisne hiše, ampak kot pricevalci preteklosti v cas in prostor umešcajo slovensko kulturno identiteto. V tem zavedanju je caso­pisna hiša Dnevnik in nekateri zgoraj omenjeni fotoreporterji prepoznala Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije kot institucijo, ki bo skrbela in hranila gradivo za vse prihodnje generacije. Vsi fondi, ki so bili zaupani Muzeju in se hranijo v muzejski fototeki, spadajo med nacionalno kulturno dedišcino in skupaj z ostalimi fondi in zbirkami tvorijo najvecjo nacionalno fotografsko zbirko v Sloveniji. V fototeki se nahaja približno tri milijone foto­grafij na razlicnih nosilcih, od tega se okvirno 300.000 posnetkov hrani v Ciglicevem fotografskem fondu. V fototeki se tako hrani neprecenljiva foto­grafska zapušcina in predstavlja nezamenljiv zgodovinski vir za prouceva­nje in razumevanje Slovencev v 20. stoletju oz. vse do današnjih dni. Nove tehnologije Podatkovna in prostorska baza prikritih vojnih grobišc v spletnem okolju ArcGIS kot pripomocek za zgodovinsko in geografsko raziskovalno delo The database of hidden war graves in the ArcGIS Online environment as a tool for historical and geographical research Peter Mikša, Barbara Lampic IZVLECEK Prispevek se navezuje na t. i. povojne poboje in z njimi prikrite lokacije pokopa žrtev, t. i. prikrita vojna grobišca na ozemlju današnje Slovenije in na podatkovno bazo potencialnih prikritih grobišc. Osredotoca se na mož­nost uporabe spletnega orodja ArcGIS online za raziskovanje te tematike, saj omogoca nove nacine urejanja podatkov, njihovega prikazovanja in izdelavo ter prikaze interaktivnih kart. Kljucne besede povojni poboji, prikrita vojna grobišca, podatkovna baza, spletno orodje ArcGIS online, interaktivni prostorski prikazi, Slovenija ABSTRACT The article is related to the so-called post-war killing and the hidden burial sites of the victims, the so-called hidden war graves on the terri­tory of today’s Slovenia, and to the database of potential hidden graves. It focuses on the possibility of using the ArcGIS online tool for research on this topic, as it allows new ways of editing and displaying data and creating and displaying interactive maps. Keywords post-war killings, hidden war graves, database, ArcGIS online tool, interactive spatial displays, Slovenia UVOD Usmrtitve in pokopi v t. i. povojnih pobojev so bili izvedeni na razlicnih lokacijah (gozd, jame, rudniki, izkopi ...), vecinoma dalec stran od oci javno­sti, vse z namenom njihovega prikritja. Zaradi zapletenosti teh dogodkov in politicnih razmer, ki so zaznamovale to obdobje, so bili ti dogodki pogosto zanikani ali omalovaževani. Sistematicno raziskovanje je bilo oteženo zaradi omejenega dostopa do arhivov in pricevanj ter politicnega pritiska. V zadnjih desetletjih sta se okrepilo (zgodovinsko) raziskovanje in doku­mentiranje teh dogodkov. V sklopu raziskav (po)vojnih pobojev se je med letoma 2002 in 2009 zasnovala in vzpostavila tudi obsežna podatkovna baza prikritih vojnih grobišc, ki je vsebovala približno 600 potencialnih lokacij. Velik del je bil opisan in kjer je bilo mogoce je bil tudi predstavljen zgodovinski kontekst dogodka. Vecinoma so bile lokacije terensko prever­jene in fotografirane. Po letu 2009 se je proces nadaljnjega evidentiranja in nadgradnje podatkovnega sloja skoraj ustavil, dodatno je bilo vpisanih le še 75 potencialnih lokacij prikritih vojnih grobišc. Okrepilo pa sta se sondira­nje in potrjevanje lokacij posameznih prikritih grobišc. Kljub številnim novim zgodovinskim dejstvom, posredovanim novim lokacijam potencialnih prik­ritih grobišc, ter rezultatom izkopavanj in sondiranj pa ni bil zagotovljen sistemski pristop za upravljanje s podatki. Slabšo ažurnost podatkovnega dela baze lahko pripišemu tudi spremembam pri odgovornosti za bazo podatkov, ki se je predhodno precej »selila« po ministrstvih, od leta 2021 pa je v upravljanju Uprave RS za vojaško dedišcino, Sektor za vojne gro­bove in grobišca (Ministrstvo za obrambo). Na širšo (ne)uporabo in javnost podatkov je vplivala tudi terminološka nepoenotenost, tehnološka okore-lost podatkovnega sloja ter nepovezljivost z drugimi bazami podatkov. Leta 2020 je na pobudo ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo v sklopu projekta Priprava elaborata in vsebinske nadgradnje obstojece baze in aplikacije prikritih vojnih grobišc prišlo do atributivne nadgradnje baze, v okviru katere so se dopolnili, uredili in posodobili podatki. Pripravil se je tudi predlog nadgradnje oziroma celovita posodobitev sistema delovanja podatkovne in prostorske baze prikritih vojnih grobišc, ki smo ga izvedli sodelavci Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Oddelek za geografijo in Oddelek za zgodovino). V pricujocem prispevku je predstavljena vsebinska struktura nadgrajene baze in funkcionalnosti aplikacije. Predlog posodobljenega sistema spre­mljanja prikritih vojnih grobišc smo vzpostavili s spletnim orodjem ArcGIS online. Interaktivni prikazi in vizualizacija dela podatkov ter prostorski pri­kazi omogocajo boljši pregled in interpretacijo nekaterih podatkov. V pri­spevku z vizualnim gradivom nazorno predstavljamo možnosti urejanja in pregledovanja podatkov ter druge funkcije pregledovalnika in urejevalnika kar je, ob predpostavki, da bo t. i. »Podatkovna in prostorska baza prikritih vojnih grobišc« vsaj v delu javno dostopna tudi prek spleta, lahko dober dodaten pripomocek pri raziskovah humanisticnih ved (npr. zgodovine, geografije). ODKRIVANJE IN JAVNO PRIZNANJE PRIKRITIH VOJNIH GROBIŠC V Zakonu o prikritih vojnih grobišcih in pokopu žrtev so prikrita vojna grobišca opredeljena kot »grobišca žrtev vojnega in povojnega nasilja ozi­roma po vojni usmrcenih oseb na oze mlju Republike Slovenije, ki so bila po drugi svetovni vojni prikrita«.1 O dogodkih maja leta 1945 je v zgodovinopisju nastalo ogromno knjig, clankov in raziskav, a vseeno o casu konca vojne še vedno nimamo odgovorov na mnoga vprašanja, tako v okviru svetovnega kot tudi slovenskega zgodovinopisja. To je bil cas zadnjih bojev za osvo­boditev države in za pregon okupatorjev ter njih (domacih) sodelavcev iz slovenskega ozemlja, hkrati pa je v tem casu potekalo tudi mašcevanje zmagovalcev nad tistimi, ki so jih smatrali za sovražnike. To ni potekalo le na slovenskem ozemlju, bilo je prisotno tudi drugod po Evropi, a vendar je bilo dogajanje pred in ob koncu vojne zaradi specificne geopolticne lege Slovenije pri nas precej bolj burno, množicno in krvavo. V prvih dnevih maja 1945 je nemška vojska zacela zapušcati Balkan v smeri današnje Avstrije, hkrati z njimi pa se je iz tega dela umikala tudi množica njenih kolaboraci- Zakon o vojnih grobišcih, Uradni list RS, št. 65/03, 72/09 in 32/17. onisticnih enot razlicnih narodnosti, z njo pa tudi veliko število civilistov, kjer so se želeli predati britanskim in ameriškim silam.2 14. maja so britanske enote dobile povelje, da Jugoslovane, ki so sodelovali z nacisticnim oku­patorjem, izrocijo nazaj novi jugoslovanski oblasti ter naj ne sprejemajo vec novih enot z ozemlja Jugoslavije.3 Z 18. majem so zaceli Angleži vra-cati najprej ustaše in hrvaške domobrane, za njimi ljoticevce, nedicevce in cetnike, kot zadnje pa še 27. maja pripadnike slovenskega domobranstva. Ujetnike je jugoslovanska oblast po kratkih zaslišanjih razdelila v skupine glede na starost in glede na cas sodelovanja z domobranskimi enotami. Razdelili so jih v skupine A, B in C, možnosti za preživetje pa so imeli le tisti iz skupine A in redki posamezniki iz skupine B.4 Poboji so sicer potekali že med vojno, a na Slovenskem je bila vecina izvedena od maja do julija 1945.5 Velika vecina usmrtitev v tem obdobju je bila izvršena brez sodnih postopkov, žrtve pa so bile nato izbrisane iz jav­nega spomina.6 Odvzeta jim je bila tudi pravica do dostojnega pogreba, groba in spomina, saj jih je velika vecina zakopanih v množicnih prikritih grobišcih – v protitankovskih jarkih, rudnikih, kraških jamah, breznih idr. Rudniške jarke so nato zalili z vodo in minirali vhode vanje, prav tako so minirali kraška brezna, v katera so nametali še les, skale, v kasnejših letih pa pogosto še smeti. Zasuti in zravnani so bili tudi protitankovski jarki in jame. Na ta nacin so odstranili velik del sledov morišc.7 Natancnega števila žrtev povojnih pobojev nimamo, zgodovinarka Deželak Baric v raziskavi »Pregled mrliških maticnih knjig za ugotovitev šte­vila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej« omenja 2 Repe, Božo. S puško in knjigo. Ljubljana, 2015, 268. 3 Mlakar, Boris. »Protirevolucionarni tabor in konec vojne.« V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1991, ur. Jasna Fisher et al., 773–778. Ljubljana: Mladinska knjiga; Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, 772. 4 Ferenc, Mitja. Prikrito in ocem zakrito. Prikrita grobišca 60 let po koncu druge svetovne vojne. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2005, 14. 5 Ferenc, Prikrito in ocem zakrito, 12–23. 6 Mlakar, Boris. »Usoda domobrancev.« V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1991, ur. Jasna Fisher et al., 773-778. Ljubljana: Mladinska knjiga; Inštitut za novejšo zgodovino, 2005,836. 7 Ferenc, Prikrito in ocem zakrito, 12–23. število 14.700 slovenskih žrtev, izmed katerih jih je bilo v maticnih mrliških knjigah mogoce najti le 6.678, preostali podatki pa temeljijo predvsem na arheoloških najdbah in dokumentih spominske narave.8 Poleg njih je bilo na slovenskem ozemlju ubitih še vec deset tisoc pripadnikov jugoslovanskih in drugih v vojni sodelujocih narodov (Nemci, Italijani, Madžari, Ukrajinci, Albanci itd), ki so ob koncu vojne želeli prek Slovenije prebežati v Avstrijo.9 Dolga leta je bila v Jugoslaviji glede te tematike zaukazana molcec­nost, mnogi svojci niso vedeli, kje so pokopani njihovi umorjeni sorodniki, ce pa so poznali lokacije, pa je bilo prepovedano oznacevati grobove. Svojci umorjenih so tako morali molce cakati na spremembe odnosa do umorje­nih, da bodo lahko te kraje dostojno oznacili in kjer bo mogoce prekopali ostanke. Sistematicno evidentiranje prikritih vojnih grobišc se je dejansko zacelo leta 2001. RAZVOJ PODATKOVNE IN PROSTORSKE BAZE PRIKRITIH VOJNIH GROBIŠC Med letoma 2002 in 2009 je potekalo obsežno raziskovalno delo in vzpostavljanje prve celovite podatkovne zbirke prikritih vojnih grobišc, saj je bilo prepoznanih, opisanih in vecinoma tudi terensko preverjenih 600 potencialnih lokacij grobišc. Glavnino dela je bilo opravljeno pod vodstvom dr. Mitje Ferenca. Podatki so bili urejeni v aplikaciji Prikrita vojna grobišca, ki jo je vse do januarja 2021 upravljalo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ni bila dostopna niti strokovni in tudi ne širši javnosti.10 Podatki o omenjenih cca. 600 lokacijah prikritih grobišc niso bili povsem uravnoteženo podani, opisi posameznih lokacij so se med seboj razlikovali po obsegu, kakovosti, natancnosti, obsegu uporabljenih viriov 8 Rezultati projekta V6-1035 Pregled mrliških maticnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej. Inštitut za novejšo zgodovino, 2012 2010-09 10. 9 Podatki razvidni iz Podatkovne in prostorske baze prikritih vojnih grobišc. 10 Lampic, Barbara; Vehar, Maja in Mikša, Peter. »Nova podatkovna in prostorska baza prikritih vojnih grobišc kot podlaga za upravljanje registra vseh vojnih grobišc.« V: Pravica do groba. Republika Slovenija in vojni grobovi. 5. porocilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišc, ur. Jože Dežman, 81–107. Ljubljana: Družina, 2021. ipd., vendar so, gledano v celoti, predstavljali izjemno obsežen in dragocen korpus podatkov, gradiv in fotografij.11 Po letu 2009 sta se sistematicno zbiranje in vsebinska nadgradnja podatkovnega sloja skoraj ustavili kljub novim zgodovinskim dejstvom in posredovanim novim lokacijam prikritih grobišc.12 V naslednjih letih je bilo dodatno vpisanih le še 75 lokacij prikritih vojnih grobišc. Izvajalo se je son-diranje in potrjevanje lokacij posameznih prikritih grobišc, za kar je skrbela Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišc pod vodstvom dr. Jožeta Dežmana. Prekinitev sistematicnega zbiranja in posodabljanja podatkov ter zastarela aplikacija za njihovo spremljanje je oteževalo nadalj­nji razvoj baze. Evidenca prikritih vojnih grobišc ni imela skrbnika za vnose in urejevalca podatkov, vzpostavljenega sistema za verifikacijo podatkov idr. Podatkovna baza prikritih vojnih grobišc je skozi leta spreminjala tudi »lastništvo« – t.j. odgovorno javno inštitucijo za njeno upravljanje. Leta 2015 sprejeti Zakon o prikritih grobišcih in pokopu žrtev13 je sicer omogocil nadaljevanje prekopov žrtev, raziskav in urejanje prikritih grobišc, težav z evidenco in samo podatkovno bazo pa ni izboljšal. Na pobudo ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo ter Komisije vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih vojnih grobišc je bil prek že omenjene pro-jektne naloge, ki smo jo izvajali raziskovalci Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v obdobju 2020–2021, na osnovi podatkov evidence prikritih vojnih grobišc nadgrajen prostorsko-podatkovni sloj prikritih vojnih grobišc z ugo­tovitvami porocil sondiranj. Socasno je bila vzpostavljena tudi aplikacija v okolju ArcGIS online, kar predstavlja pomemben korak za zagotavljanje celovitega sistema za spremljanje vojnih grobišc v Sloveniji.14 Dodatno je bila v letu 2021 izvedena manjša projektna naloga, ki je tehnicno dopolnila 11 Prav tam. 12 Ferenc, Mitja. »Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznacenih grobišc: i6ntervju z zgodovinarjem in clanom komisije za odkrivanje prikritih grobišc Mitjo Ferencem.« Dostopno na: https:// www.rtvslo.si/slovenija/huda-jama-je-bila-prehuda-po-drzavi-se-vedno-stotine-neoznacenih-gro­bisc/359553 (dostop: 19. avgust 2023). 13 Zakon o prikritih vojnih grobišcih in pokopu žrtev (ZPVGPŽ), Uradni list RS, št. 55/15 in 92/21 14 Lampic, Barbara; Mikša, Peter in Vehar, Maja. Priprava elaborata in vsebinske nadgradnje obstojece baze in aplikacije prikritih vojnih grobišc : zakljucno porocilo. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2020, 93. podatke v aplikaciji, zagotovila podatkovno dopolnitev ter terenske oglede izbranih prikritih grobišc.15 V okviru omenjenega projekta iz leta 2020 se je prvotno evidenco prik­ritih vojnih grobišc pregledalo in ovrednotilo tako po vsebinski kot tehnicni plati. Narejen je bil sistem spremljanja in posodabljanja podatkov, zasno­vana aplikacija in v skladu s potrebami upravljavca Evidence prikritih vojnih grobišc nadgrajena funkcionalnosti aplikacije, zasnovan pa tudi pregledo­valnik podatkov, ki bo v prihodnje moral delovati javno. Preverjeni, dopol­njeni ter posodobljeni podatki o posameznih grobišcih ter njihova ustrezna umestitev v prostor (preverjene lokacije) omogocajo povezljivost z drugimi prostorskimi sloji, vkljucevanje kartografskih prilog, fotografij in drugih gra-div, ki zagotavljajo ustrezno dokumentacijsko opremljenost vsake lokacije. Delo pri razvoju baze prikritih vojnih grobišc je potekalo v vecih vse­binsko zaokroženih sklopih. Podrobneje so vse izvedene aktivnosti pred­stavljene v porocilih projektnih nalog16 in porocilu komisije17, tu pa predsta­vljamo le kratek povzetek. a) Analiza prvotne tehnicne zasnove, strukture in delovanja baze in apli­kacije prikritih grobišc Analiza sistema delovanja prvotne aplikacije prikritih vojnih grobišc (funkcionalnosti aplikacije, ki jo jerazvilo podjetje COMLAND v casu vzpostavitve prve evvidence), povezljivost z drugimi bazami, iskalne možnosti idr. Analiza vsebinske zasnove baze ( preveritev možnosti nadgradnje v povezavi z aktualnimi potrebami uporabnikov). 15 Lampic, Barbara in Rebernik, Lea. Nadgradnja aplikacije prikrita vojna grobišca s podatki Registra voj­nih grobišc : zakljucno porocilo. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2021, 56.. 16 Lampic, Mikša, Vehar, Priprava elaborata in vsebinske nadgradnje obstojece baze in aplikacije prikritih vojnih grobišc; Lampic, Rebernik, Nadgradnja aplikacije prikrita vojna grobišca s podatki Registra vojnih grobišc. 17 Pravica do groba. Republika Slovenija in vojni grobovi. 5. porocilo Komisije Vlade RS za reševanje vpra­šanj prikritih grobišc, ur. Jože Dežman. Ljubljana: Družina, 2021. Vsebinska dopolnitev baze – posodobitev virov in literature, ki se nanašajo na že evidentirana grobišca. Pregled in sistematicna ureditev obstojece fotodokumentacije prik­ritih vojnih grobišc. Preveritev zanesljivosti obstojecih prostorskih podatkov – ustreznost lokacij posameznih grobišc. Pregled možnosti povezljivosti baze z drugimi podatkovnimi sloji. b) Vsebinska analiza prvotne baze podatkov in osnovna nadgradnja podatkov Predlogi za nadgradnjo in izboljšave – analiza potrebe po podat­kovni dopolnitvi ali izboljšavi pri vseh lokacijah (zapisih) in atribu­tih. Zaradi neaktivnosti baze je v vmesnem obdobju prišlo do novih odkritij in spoznanj, zato je vsebinska izboljšava nujna. Pregled in zbiranje dodatnih virov in literature o prikritih vojnih gro­bišcih skupaj s porocili o sondiranjih in izkopih ter vsebinskoza dopol­njevanje baze prikritih vojnih grobišc. Sistematicena posodobitev podatkov o lokacijah prikritih grobišc (koordinate, parcele, katastrske obcine …), posodobitev oznak loka­cij s sodobnimi kartografskimi orodji, posodobitev opisa lokacije in dostopa do nje. V letih, ko se baza ni posodabljala, so se v prostoru dogajale spremembe, nekaterih grobišc pa brez dodatnega opisa ni mogoce najti. Dodatna pProstorska identifikacije manjkajocih lokacij. c) Zasnova in izdelava aplikacije v okolju ARCGis Online Zasnova novega nabora atributov za spremljanje prikritih vojnih grobišc18 s podrobnejšim opisom atributov. Na novo definirani atri­buti predstavljajo osnovo za izdelavo aplikacije. Dopolnitev in sinhronizacija podatkov z novo zasnovano strukturo baze prikritih vojnih grobišc na nacin, da so podatki prenosljivi in povezljivi z drugimi prostorskimi bazami. Zasnova in izdelava pregledovalnika podatkov in urejevalnika podatkov v okolju ArcGIS Online. Uvoz posodobljenih podatkov in lokacij prikritih vojnih grobišc v novo vzpostavljeno platformo in povezava baze z nekaterimi izbranimi prostorskimi sloji.19 18 Lampic, Mikša, Vehar, Nova podatkovna in prostorska baza, 81–107. Slika 1: Osnovni prikaz v spletni platformi ArcGIS Online – pregledovalnik lokacij prikrtih vojnih grobiš z osnovnim graficnim analiticnim orodjem. PODATKOVNA IN PROSTORSKA BAZA PRIKRITIH VOJNIH GROBIŠC V OKOLJU ARCGIS ONLINE KOT PRIPOMOCEK ZA ZGODOVINSKO IN GEOGRAFSKO RAZISKOVALNO DELO Predhodno predstavljene aktivnosti so se izvajale v obdobju med letoma 2020 in 2021, v letu 2022 pa se je zacel izvajati tudi projekt Dopolnitev Evidence prikritih vojnih grobišc in Registra vojnih grobišc s podatki o prik­ritih vojnih grobišcih v podzemnih jamah v okviru Ciljnega raziskovalnega programa. S projektom bomo nadgradili spoznanja glede prisotnosti prik­ritih vojnih grobišc v podzemnih jamah (s pomocjo podrobnega pregleda 19 Prav tam. Katastra jam), pripravili protokol za za pregled in raziskovanje novih lokacij v jamah ter sistemsko uredili in dopolnili podatke Evidence prikritih vojnih grobišc (in posledicno Registra vojnih grobišc). Terensko bmo podrobneje raziskali tudi 20 potencialnih lokacij iz Katastra jam ter jih dopolniti z ugoto­vitvami terenskih raziskav. Posebej pa želimo predstaviti na novo vzpostavljeno orodje – spletno aplikacijo (ki vkljucuje tako izdelan urejevalnik podatkov kot tudi pregledo­valnik) in njeno uporabno vrednost za raziskovanje, ki smo jo zasnovali in sooblikovali geografi in zgodovinarji. Na primeru obravnave prikritih voj­nih grobišc predstavljamo rezultate interdisciplinarnega povezovanja, ki odpira možnosti za nadaljnje raziskovalno delo. Za potrebe preprostejšega, preglednejšega in hitrejšega pregledova­nja obstojecih in vnosa novih podatkov o prikritih grobišcih smo s pomocjo spletne platforme ArcGIS Online vzpostavili urejevalnik in pregledovalnik podatkovno-prostorske baze grobišc. Platforma ArcGIS omogoca urejanje in prikazovanje podatkovnih baz s pomocjo spleta ter dostop do podatkov vsakomur, ki ima pravice za njihov ogled ali urejanje. Omenjeno spletno orodje omogoca izdelavo in prikaze interaktivnih kart, preprost sprotni vnos sprememb, vnos novih podatkov in novih lokacij grobišc. Dodatno funkcio­nalnost predstavlja tudi preprosto dodajanje fotografij in drugih dokumen­tov k vsaki posamezni enoti – lokaciji. Pomembna prednost orodja je, da ga lahko uporabljamo tudi neposredno na terenu (pametni telefon, tablica) ter tako sproti bodisi preverjamo ali pa dopolnjujemo podatke. Prikazi v aplikaciji uporabniku omogocajo kakovostne prostorske predstave in s tem zagotavljajo dobro komunikacijo med razlicnimi sodelujocimi o znacilno­stih in prostorski sliki grobišc. Razlicni prostorski prikazi in osnovna analitika podatkov zagotavljajo kakovostnejšo strokovno in raziskovalno obravnavano širše problematike. Osnovo predstavlja izdelalan spletni zemljevid, ki ga sestavljajo številni prostorski sloji: prikrita vojna grobišca, parcele, na katerih se grobišca nahajajo, obcinske meje, meje regij. Prikazi grobišc so dodatno vizualizi-rani z barvo, kar dopolnjuje informacijo in kaže, npr. narodnost žrtev (npr. oranžna Hrvate, zelena Slovence ipd.). Velikost vsakega kroga prikazuje še ocenjeno število žrtev. Vse navedene prikaze lahko hitro spreminjamo in dopolnjujemo, prostorski in graficni prikazi se lahko prilagodijo potrebam uporabnikov. Slika 2: Spletni zemljevid sestavljajo tockovni sloj lokacij grobišc, dodana pa sta še linijska sloja regijskih in obcinskih mej. Primer spletnega zemljevida narodnosti žrtev. Za širšo strokovno javnost in komunikacijo vsebine je velikega pomena vzpostavljen pregledovalnik podatkov, s pomocjo katerega vsebine (v našem primeru podatke, gradiva, fotografije prikritih vojnih grobišc) pribli­žamo uporabniku. ArcGIS pregledovalniki so torej namenjen široki uporabi, saj omogocajo preprost in interaktiven pregled podatkov v obliki spletnega zemljevida in drugih graficnih prilog. Pregledovalnik za predstavitev prik­rith vojnih grobišc sestavljajo trije sklopi (Slika 1): spletni zemljevid (omogoca preglede na ravni države, regije, obcine ali pa posamezne lokacije grobišca), graficni prikazi (tortni in stolpicni grafikoni), ki omogocajo tudi osnovno analitiko podatkov na razlicnih prostorskih ravneh (Slika 3) in numericni prikazi (število lokacij grobišc, ocenjeno število žrtev, potr­jeno število žrtev). Kot omenjeno, lahko tako nacine in vrste prikazov spreminjamo (glede na razpoložljive podatke). Slika 3: Pregledovalnik omogoca hitro seznanitev s podatki na razlicnih prostorskih ravneh – primer prikaza števila grobišc za izbrano statisticno regijo. S klikom na lokacijo zemljevida si lahko ogledamo podatke (znacilnosti, opise) posameznega grobišca. Hkrati se nam na zemljevidu prikažeta tudi obmocje in številka parcele, na kateri se nahaja evidentirano grobišce. Prikazati je mogoce tudi število grobišc v obcini oziroma statisticni regiji v obliki pojavnega okna (Slika 3). Na koncu pogovornega okna se prikažejo tudi fotografije obmocja, s klikom na tematske karte pa lahko tudi prilaga­jamo podlago našega spletnega zemljevida. Slika 4: Na ravni posamezne lokacije pregledovalnik omogoca socasni ogled atributov fotografij posameznega grobišca, parcelo grobišca, omogoca pa tudi menjavo podlage prikaza 8topografska, satelitski posnetek, LIDAR ipd.). Graficni prikazi znotraj pregledovalnika ponujajo preglede, kot so npr. tipi grobišc, zanesljivost lokacije, status žrtev in status grobišc. Grafov za razlicne prikaze je vec in se prekrivajo (Slika 6). Socasno gra­ficni prikazi omogocajo interakcijo s prikazom grobišc na zemljevidu, prika­zom numericnih vrednosti in prikazi drugih grafov (Slika 5). S klikom na doloceno kategorijo graficnega prikaza izbrane kategorije izoliramo. S kli­kom na izbrano kategorijo tipa grobišca – npr. »naravna jama« ter izbrano narodnost žrtev, npr. »Slovenci« se nam skladno z našim ukazom na zemlje­vidu izriše želeno stanje – prikrita grobišca tipa naravna jama, kjer so žrtve Slovenci. Hkrati se prilagodi tudi numericni prikaz. Slika 5: Graficni prikazi omogocajo interakcijo s prikazom grobišc na zemljevidu, prikazom numericnih vrednosti in prikazi drugih grafov. Slika 6: Razlicni graficni prikazi omogocajo tako osnovno analitiko podatkov kot tudi interakcijo s prikazom grobišc na zemljevidu. Drugacna je vloga urejevalnika, ki je prvotno namenjen skrbniku baze, od leta 2021 je to Sektor za vojne grobove in grobišca Uprave RS za vojaško dedišcino na ministrstvu za obrambo. Urejevalnik aplikacije omogoca dopolnjevanje podatkov, dodajanje novih lokacij grobišcin tudi prilog (fotografij) k posameznim lokacijam. Nudi vec nacinov iskanja podatkov, dopušca pa tudi pregled osnovnih podatkov za posamezno obcino in sta­tisticno regijo. Osnovni nacin iskanjaje klik na grobišce ali obmocje (npr. obcina), izbrani element se obarva in odpre se pojavno okno, kjer lahko zacnemo z urejanjem podatkov (Slika 7). Slika 7: Oznaceni element – prikrito vojno grobišce se v urejevalniku obarva in odprto pojavno okno omogoca urejanje podatkov izbrane lokacije. Za iskanje dolocenega grobišca, želene obcine ali regije (kjer si želimo ogledati lokacije in število prikritih grobišc) lahko uporabimo tudi iskalno vrstico. Iskano grobišce lahko najdemo na podlagi vnesenega imena (ali samo dela imena), identifikatorja (ID), naslova ali obcine, v kateri se nahaja. Novo vsebinsko in tehnicno okolje platforme ArcGIS Online torej omo­goca spremljanje, dopolnjevanje in nadgrajevanje baze prikritih vojnih grobišc. Aplikacije se lahko tako tehnicno kot tudi vsebinsko nadgrajuje in dopolnjuje ter prilagaja potrebam razlicnih skupin uporabnikov. Podatki o prikritih vojnih grobišcih so prvic urejeni na nacin, ki poleg vsebinskega omogoca tudi prostorsko interpretacijo podatkov. Razširili smo obseg podatkov o grobišcih, ga vsebinsko izboljšali, predvsem pa poenostavili nacin spremljanja in evidentiranja podatkov. Namen lastnika in uprav-ljavca baze je, da bo del podatkov na voljo tudi javnosti, prav tu pa vidimo dodatne možnosti za raziskovanje tudi v zgodovini in geografiji. Uporabna vrednost te dragocene podatkovne in prostorske baze se bo okrepila tudi za raziskovalne namene, ce se bo podatkovno še dopolnila, predvsem pa jo je treba aktualizirati z izsledki novih raziskav, sondiranj, izkopov in urejanj. VIRI IN LITERATURA Deželak Baric, Vida. Rezultati projekta V6-1035. Pregled mrliških maticnih knjig za ugotovi­tev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Pravica do groba. Republika Slovenija in vojni grobovi : 5. porocilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišc, ur. Jože Dežman. Ljubljana: Družina, 2021. Ferenc, Mitja. »Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznacenih gro­bišc: intervju z zgodovinarjem in clanom komisije za odkrivanje prikritih grobišc Mitjo Ferencem.« Dostopno na: https://www.rtvslo.si/slovenija/huda-jama-je-bila-prehuda--po-drzavi-se-vedno-stotine-neoznacenih-grobisc/359553 (dostop: 25. avgust 2023). Ferenc, Mitja. Prikrito in ocem zakrito. Prikrita grobišca 60 let po koncu druge svetovne vojne. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2005. Lampic, Barbara, Mikša, Peter in Vehar, Maja. Priprava elaborata in vsebinske nadgradnje obstojece baze in aplikacije prikritih vojnih grobišc. Zakljucno porocilo. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2020. Lampic, Barbara, Mikša Peter, Vehar Maja. »Nova podatkovna in prostorska baza prik­ritih vojnih grobišc kot podlaga za upravljanje registra vseh vojnih grobišc.« V: Pravica do groba. 5. porocilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišc, ur. Jože Dežman, 81–100. Ljubljana: Družina, 2021. Lampic, Barbara, Rebernik, Lea. Nadgradnja aplikacije prikrita vojna grobišca s podatki Registra vojnih grobišc. Zakljucno porocilo. Ljubljana: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2021. Mlakar, Boris. »Protirevolucionarni tabor in konec vojne.« V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1991, ur. Jasna Fisher et al., 773–778. Ljubljana: Mladinska knjiga; Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Mlakar, Boris. »Usoda domobrancev.« V: Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848-1991, ur. Jasna Fisher et al., 773-778. Ljubljana: Mladinska knjiga; Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Repe, Božo. S puško in knjigo. Ljubljana: Cankarjeva založba 2015. Zakon o prikritih vojnih grobišcih in pokopu žrtev (ZPVGPŽ), Uradni list RS, št. 55/15 in 92/21. Dostopno na: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7211 (dostop: 25. avgust 2023). Zakon o vojnih grobišcih, Uradni list RS, št. 65/03, 72/09 in 32/17. Dostopno na: http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?sop=2003-01-3144 (dostop: 12. maj 2023). POVZETEK Prispevek se nanaša na t. i. povojne prikrite poboje in z njimi prikrite lokacije, kjer so bile žrtve pokopane – prikrita grobišca, ki so se v vecini zgodila po koncu druge svetovne vojne tudi na ozemlju današnje Slovenije. Prikriti povojni poboji so bili zaznamovani z nasiljem, mucenjem in masov­nimi umori, ki so bili izvedeni nad civilisti, politicnimi nasprotniki, vojaškimi ujetniki in drugimi, ki so bili oznaceni za sovražnike novega komunisticnega režima. Poboji so bili izvedeni na razlicnih lokacijah (gozd, jame, rudniki, izkopi ...), vecinoma dalec stran od oci javnosti, kar je prispevalo k njiho­vemu prikritju. Žrtve so bile lahko pokopane v masovnih grobišcih, kar je otežilo identifikacijo in dostop do informacij o tem, kaj se je dejansko zgodilo. Zaradi zapletenosti teh dogodkov in politicnih razmer, ki so zaznamovale to obdobje, so bili povojni prikriti poboji pogosto zanikani ali omalovaže­vani. Dolgo casa so ostali obcutljiva tema, saj je bila preiskovanja otežena zaradi omejenega dostopa do arhivov in pricevanj ter politicnega pritiska, ki je zadeval razkrivanje resnice. V zadnjih desetletjih so se zacela prizade­vanja za raziskovanje in dokumentiranje teh dogodkov, saj je pomembno, da se ohrani spomin na žrtve in resnico o preteklosti. Povojni prikriti poboji so še vedno predmet raziskovanj, zgodovinskega razpravljanja in prizade­vanj za spravo v družbi. V sklopu odkrivanja (po)vojnih pobojev leta 1945 (nekaj tudi že prej) se je med letoma 2002 in 2009 vzpostavila in urejala tudi obsežna podatkovna baza prikritih vojnih grobišc, ko je bilo prepozna­nih, opisanih in vecinoma tudi terensko preverjenih okoli 600 potencialnih lokacij. Po letu 2009 se je proces nadaljnjega evidentiranja, dopolnjeva­nja in nadgradnje podatkovnega sloja skoraj ustavil, kljub številnim novim zgodovinskim dejstvom, posredovanim novim lokacijam prikritih grobišc ter rezultatom izkopavanj in sondiranj. Poleg neažurnosti podatkovnega dela baze so na njeno širšo uporabnost vplivale tudi nepovezljivost z dru­gimi bazami podatkov, terminološka nepoenotenost, tehnološka okorelost aplikacije itd. Leta 2020 je prišlo do nadgradnje baze z analizo, sistemati­ziranjem in urejanjem obstojecih podatkov ter razvijanjem novega sistema spremljanja (prikritih) grobišc v okviru projektne naloge Priprava elaborata in vsebinske nadgradnje obstojece baze in aplikacije prikritih vojnih gro­bišc, kar je prineslo predlog nadgradnje oziroma posodobljen sistem za delovanje podatkovne in prostorske baze prikritih vojnih grobišc. Pri tem se je delo na novi bazi/aplikaciji osredotocilo predvsem na vidik obvlado­vanja in ucinkovitega prostorskega prikaza razlicnih podatkov. V prispevku je podrobneje predstavljena vsebinska struktura nove baze z definiranim protokolom pridobivanja ter vnosa podatkov v aplikacijo. Predlog poso­dobljenega sistema spremljanja prikritih vojnih grobišc je bil razvit v okolju ArcGIS online. Z vizualnim gradivom so nazorno predstavljeni tudi urejanje in pregledovanje podatkov ter druge funkcije pregledovalnika in urejeval­nika kar je – ob predpostavki, da bo t. i. »Podatkovna in prostorska baza prikritih vojnih grobišc« dostopna online – lahko dober pripomocek za zgo­dovinarje in geografe. Kontakti avtorjev Anton Arko, prof. rušcine in zgodovine, višji kustos, doktorski študent zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Slovenski šolski muzej Plecnikov trg 1, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija anton.arko@solskimuzej.si Žiga Blaj, magister zgodovine, kustos, doktorski študent zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Zasavski muzej Trbovlje, Ulica 1. junija 15, SI – 1420 Trbovlje, Slovenija ziga.blaj@muzejZMT.si Blaž Ermenc, mag. politologije - etnicnih študij, doktorski študent zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Cigaletova 11, 1000 Ljubljana blaz.ermenc@gmail.com Barbara Lampic, Izr. prof., doktor Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija barbara.lampic@ff.uni-lj.si Peter Mikša, izr. prof., doktor Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Aškerceva cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija peter.miksa@ff.uni-lj.si Monika Mocnik, muzejska svetovalka, doktorska študentka zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Celovška cesta 23, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija; monika.mocnik@muzej-nz.si Julija Šuligoj, mag. zgodovine, uni. dipl. francistka, doktorska študentka zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Trnjava 40, 1225 Lukovica, Slovenija julija.suligoj95@gmail.com Ilinka Todorovski, uni. dipl. novinarka, doktorska študentka zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani Pleteršnikova ulica 12, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija ilinka.t@live.com 279