7

V^7,

PAVEL niHALEK

IZ NIŽIN
ŽIVUENJ/I

IZbALI „N45I Z4FI5KI"

V LJUBLJANI

ZALOŽILI FR. RINALDO IN TOV
1503


z nižin življenja

Pavel Mihalek

Iz nižin življenja

Izdali ,,Naši zapiski" v Ljubljani
Založili Fr. Rinaldo in tov.

1903

o! 00*5 53

Tiskal R. Šeber v Postojni.

Vsebi na.

Stran

Iz mladih dni. 1

V rudnikih. 9

Ena in dva.

\? podstrešni sobici.38

Učenjak.47

Na gori.52

Tovariš Sebastijan.58

Stebri družbe . ...74

A


Iz mladih dni.

Na severovzhodni strani mesta stoji cerkev gotskega
sloga z jezuitskim samostanom. To je obširno štirioglato
poslopje z visokimi, ozkimi, vedno zaprtimi okni ter ne¬
moteno tihoto. Svoje dni smo ta samostanski mir kalili
le raztrgani in bosi paglavci, ki smo prihajali v samostan
po kruh. Sleharni dan smo dobili namreč ob peti uri
popoldne kos črnega kruha, katerega je skozi nizko
okno v veži delil tolsti, obriti jezuit. Vrstili smo se ob
dolgi visoki steni in prihajali drug za drugim k oknu,
približno tako, kakor se vrste ženske ob spovednici. Pri
tem smo se suvali in kričali, dokler ni pomolil jezuit
svojo tolsto in obrito glavo skozi okno in z žensko
nežnim glasom pojoče dejal: „Ce ne boste mirni, ne
dobite ničesar!" — Ko smo obstali kakor okameneli in
je za trenotek zavladala v veži smrtna tišina, je navadno
strožje pristavil: ,,Sramujte se!" Za tem je poklical
onega, katerega je baš videl kričati in suvati, k oknu
ter mu velel moliti očenaš. Tudi ostali smo se odkrili,
pokleknili na hladni barvani kamenih tlak in molili. Kaz¬
njenec pri oknu pa je molil glasno naprej. Če je znal
gladko moliti, je jezuit molčal in ga prvega obdaril, če
pa ni znal, mu je velel, se takoj naučiti ter je prišel šele
zadnji na vrsto ali pa sploh ne.

Tako smo časih molili po petkrat ali celo večkrat.

Pa ta črni kruh je bil sladak kot sladkor. Če sem
bil še tako sit in nepotreben „krajčka" — tako smo ime¬
novali ta samostanski kruh — ga vendar nisem nikoli za-

1

2

mudil. Še preden so se odprla samostanska vrata, smo
se suvali, pretepali in kričali na peščenem dvorišču.
Kadar je bil hrup posebno velik, se je nenadoma od¬
prlo nad nami eno tistih visokih in ozkih oken ter se
je izlil na naše glave dolg, mrzel voden curek. - Na¬
teplo se nas je skupaj od vseh strani. Največ jih je
prišlo iz šole. Nekateri so bili lepo oblečeni, imeli bele
ovratnike in rujave čreveljčke. Ti so ravno tako milo
prosili »krajčka" kakor mi, ki smo bili raztrgani, bosi
in brez srajce.

Te svoje gosposke tovariše smo sovražili iz vse
duše, jih čakali za ogli ter pretepavali, za kar smo se¬
deli v »oslovski klopi". Onemu debelemu in obritemu
jezuitu smo jih često tožili, češ, da niso lačni, da imajo
doma bel kruh in enako. Jezuit pa je bil za te naše
pritožbe gluh in je samo zmignil z rameni. Ko pa je
jezuit nekoč enega izmed nas krepko stresel za ušesa, ki
se je zopet bridko pritoževal nad »gosposkimi", smo-
se jenjali pritoževati, pa zato tem neusmiljeneje suvali,
dregali in pretepali svoje gosposke tekmece.

V šolo nismo zahajali redno. Najraje smo vokoličan-
skih vodah lovili ribe, se bili med seboj, pekli krompir
ali kuhali ukradena jajca. Če sta nas utrudila glad in
žeja, odšli smo v bližnji graščinski hrib po borovnice,
od katerih smo bili potem teden dni krog ust in po
prstih plavikasto črni.

Ob štirih smo se redno odpravili po »krajček". -
Naše šolske knjige so bile raztrgane. Hranili smo jih
navadno z vrvicami zvezane na golih prsih. Svoje go¬
sposke tekmece smo z njimi bili po glavah. Pri tem
so frčali posamezni listi po zraku ter se poizgubili.

Tako smo zlorabljali svobodo!

V šolo smo prihajali v trumah iz predmestja. Mestni
otroci so sedeli gladko počesani in umiti v sprednjih
klopeh, za njimi je sedelo nekaj kmetskih sinov v ne¬
rodnem kroju, v zadnjih vrstah pa smo se šopirili pred-
meščani z do krvi obtolčenimi nogami, z iztrganimi
stranmi v knjigah, ki jtak nikdar nismo imeli domačih

3

nalog. Glede izostajanja iz šole smo bili nekako orga¬
nizirani. Naš glavni princip je _ namreč bil, zahajati

kolikor mogoče malo v šolo. Če je učitelj vprašal:

„Kdo ve, kje stanuje Pipin?" je vstal le eden v zadnjih
klopeh. Ta je šel po učiteljevem naročilu na dom po¬
izvedeti „če je doma in kaj dela, kaj pravi oče, mati
ali varuh k temu, da ga že mesec dni ni v šolo?' 1  Sicer
se pa učitelj ni dosti brigal zato, koliko nas je v šoli.
V razredu nas je bilo navadno nad sto, tako, da vseh

niti poznal ni ter je bil vesel, če je imel malo miru

pred nami.

Po šoli smo se sešli v samostanski veži. Drugi
dan, ko je učitelj vprašal svojega odposlanca, zakaj je
Pipin izostal, mu je ta po navadi odgovoril: „Na telov¬
niku je imel odtrgan gumb, mati mu ga je prisila, on
pa je radi tega zamudil šolo!" Konec vsega je bil, da
sta odposlanec in Pipin stokrat pisala: „Ne laži!"

Pred samostan je prihajal skoraj tridesetletni Pevec.
To ime je imel od tod, ker je znal visoko peti. Bil je
mestni postopač z gnilimi rumenimi zobmi, zanemarje¬
nimi brki in smrdečimi ustmi. Hlače je imel široke,
narejene iz vreč, na katerih so se poznale še velike črne
črke tvrdke, ki je razpošiljala v njih krompir ali žito.
Srajce ni imel. Semtertja mu je zašla na zamazan te¬
lovnik celo kaka domača živalica, kar pa ni nikogar
motilo. S Pevcem smo se radi družili, ker nam je pri¬
povedoval čudovite stvari. Govoril je rezko in glas se
mu je zaletaval.

*

Tam od samostana dalje, skoraj čisto zunaj mesta,
je bil dolg zid, v katerega so se ob zahajanju upirali
solnčni žarki. Ob tem zidu smo navadno sedeli v Pev¬
čevi družbi. On je namreč prišel k nam po kruh.
Kdor ni bil smrtno lačen, je moral svoj »krajček" od¬
stopiti Pevcu. Časih smo mu ga dali vsi, da je imel
polne žepe kruha. Tupatam nam je zato potem dal
polovico cigarete, katero smo vsi kadili. En sam poteg,

1 *

4

majhen curek dima, je bil tako sladak kot nektar. Tako
smo se vadili kaditi ter smo pozneje mnogokrat ležali
ob tem zidu vsi omoteni in omamljeni od tobaka in
dima.

Nekega dne je prišel Pevec k nam malce pijan.
Iz ust mu je smrdelo žganje in kar je bilo za nas po¬
sebno čudno: Pevec ta dan ni maral kruha, marveč je
dal vsakemu posebej še eno celo cigareto. Prišel je k
nam iz bližnje nizke hiše, ki se je držala po strani,
kot stara devica; v tej hiši so prodajali navadno vino in
žganje.

„0 fantje, kako lepo je živeti!« je vzkliknil s so¬
nornim glasom, vtakne palca za rob umazanega telov¬
nika in bahasto s prsti potrkava po prsih. — Solnce se
je z zadnjo močjo oklepalo zidu, ob katerem smo sloneli
in sanjavo zrli na zapad, v sinjo brezdanjost. Nakrat se
obrne Pevec k nam in veli: »Sedite!«

Počenili smo v pesek, zrli še vedno v bleščeče
solnce, ki je viselo nad robom gora, in bili tihi kot
kamen. On pa nadaljuje:

»Fantje, povem vam, kaj sem včeraj doživel."

»Včeraj smo bili skupaj!« opomni nekdo izmed nas.

»Včeraj?" vpraša Pevec zamišljeno sam sebe, na-
gubanči čelo, kot bi se hotel nečesar domisliti in prižiga
žveplenko ob hrapave hlače. — »Ha, ha,« zasmeje se na
vsa usta in pokaže zgnite zobe.

Strmeli smo vanj kot v Boga. Bili smo neomajano
prepričani o njegovi vsevednosti in moči ter obžalovali,
da Pevec ni naš učitelj.

»Ali poznate Julko, ki je tam-le natakarica?« vpraša
zopet in potegne krepko iz cigarete.

»Seveda jo poznamo!« odvrneta dva glaska in vsi
se ozremo v ono nizko, staro hišo s kovinsko ploščo
na strani in z naslikano litersko steklenico.

»Veste, to je moje dekle!«

»A-a-a-a!« čudimo se glasno in krepko cmakamo
z jeziki, kakor bi baš pogoltnili sladek bonbonček.

5

Eden izmed nas — mali kruljavi Zevka — pa
skoči kvišku, prekriža roke na hrbtu in vpraša:

»Ti, zakaj pa se imajo radi moški in ženske?"

Pevec se nasmehne in glasno tleskne z jezikom,
mi drugi pa se zagrohotamo tej naivnosti in nevednosti.
Zevka se je zardel, pokazal jeziček in osramočen zopet
legel v pesek.

»Radi se imajo radi tega, da . . Pevec je znižal
svoj glas in robato povedal, na kar smo bušili v silovit
smeh, mencali z nogami in nervozno rili s prsti po
pesku.

»Ti pa Julka se ljubita, praviš. To je gotovo zelo
lepo!" reče zopet nekdo z zavistnim otroškim glasom.

»Seveda se ljubiva! Ali fantje - ženske so vrag.
•Vara te, če le more. To si zapomnite za poznejše čase."

»Bomo si!"

Zgnetli smo se okrog njega, legli po dolgem drug
poleg drugega, podprli glave z rokami in poslušali Pevca,
trepetajoči po celem telesu. On pa je sedel naslonjen
ob zid, kot naš učenik, krepko pripovedoval in živahno
gestikuliral.

»Enkrat hodim tam zunaj po glavni cesti. Ne spo¬
minjam se več natanko, kdaj je to bilo. Nisem vedel
kaj naj počnem, in bilo mi je dolgčas, kakor Adamu, ko
še ni imel Eve. Bila je spomlad, solnce je sijalo tako
ljubko in nežno, da bi je najraje poljubil. Tedaj mi pride
nasproti deklica s solzami v očeh. To je bila krepka
kmetiška punica z belim predpasnikom, lica so ji pa kar
gorela. Pravim ji: »Kaj pa jočete, gospodična, ali ste
mari kaj izgubili?" — Ruto je imela pomaknjeno glo¬
boko črez oči in pogledala me je izpod tiste pisane rute
tako nezaupljivo in pritajeno, da me je zabolelo srce.
Hotela je kar naprej, toda stopim prednjo in ji še
enkrat rečem: »Kaj pa se vam je pripetilo tako žalost¬
nega, gospodična?" Pri tem sem ji pogledal v solzne
oči ter jo pobožal po licu. Ona pa se žalostno nasmehne
in vzdihne:

6

»Nič nisem izgubila, gospod, toda brez službe
sem in se bojim policajev!" - „0," rečem ji vesel,
»to ni taka nesreča, da bi jokali. Glejte, vem za službo
kakor nalašč." Ko sem to izrekel, me je pogledala tako
svetlo kot solnce in drgetala velikega upanja po vsem
telesu. Veste, fantje, takrat nisem bil tako raztrgan in
umazan kot sedaj in imel sem še nekaj denarja od ma¬
terine dedščine. Bil sem pri vojakih narednik, moj brat
pa je oficir. Pa pijača in ženske in solnce in prijatelji...
to je pekel. Če bi bil jaz pameten — o fantje, o, o!

Ker sem bil torej lepo oblečen, mi je vse zaupala
in povedal sem ji, da gre lahko za natakarico. Ona
je sicer rekla, da še ni bila nikoli v taki službi, pa sem
jo hitro potolažil. Tam, kjer sem bil takrat na hrani,
so slučajno potrebovali eno natakarico. Hotela je, da jo
precej popeljem tja. Toda tolažil sem jo, naj počaka
večera, ko grem k večerji. »Sedaj pa pojdiva v gozd,
tu na cesti je prevroče!" rečem ji končno.

Sla sva. Po poti mi je ona pravila, da je že dve
noči spala v gozdu, ker nima nikamor iti, jaz pa sem
ji razodeval svojo ljubezen. Ona ni rekla na to ne bev
ne mev in ko jo ulovim za roko, sem opazil, da se ji
trese, ali razburjenosti ali slabosti, ne vem. Na vrhu
hriba sedeva na tisti lepi zeleni mah, ona je rekla, da
je zadovoljna z mojo ljubeznijo, in dovolila je vse . .

Mi smo se krčevito valjali drug po drugem, zarde¬
vali, kot nedolžne device v cerkvi, nervozno grabili po
peseku in stiskali ter odpirali pesti . . .

»Zvečer pa sem jo res vzel seboj in dobila je službo.
Odslej sem čakal Julko vsak dan ob polnoči na stopni¬
cah. "

»Zakaj?" vmeša se zopet krivonogi Zevka.

Pevec vrže ostanek cigarete v jarek, debelo pljune
v pesek in jezen nad tem motenjem kratko izjavi:

»Zakaj? Spala je pod streho v nekem velikem
zaboju."

7

Na to je pomolčal in ko je videl, da vsi težko pri¬
čakujemo nadaljevanja, je pripovedoval dalje:

,/In tako je šlo vse leto. Nekega spomladnega dne
pa je izginila. Spomlad jo je dala in vzela. Ljudje so
pravili, da je zaprta, ker je neki drugi natakarici ukradla
nogavice. Meni je bilo zelo težko ali to se je prebolelo,
dokler je imel Pevec še kaj cesarskega v žepu. Vidite
sedaj nisem več zmožen vrniti se med one, ki so bili
nekdaj moji prijatelji. Zaničujem jih in sovražim ravno
tako, kakor sovražite vi one gosposke požeruhe, ki jedo
črn kruh, dasi nisem opazil, kdaj se je ta prevrat prav¬
zaprav izvršil."

Nekaj malih pesti se je pokazalo nad glavami.

»Jaz vem, da so oni nezmožni iti tako daleč, kakor
sem šel jaz. Edino jaz sem bil dosleden. Pridejo časi,
ko se človek kesa, toda kadar pride do pijače in punic,
vrže ta kes v staro železje. Pijača, to je edino na svetu,
ki je nekaj vredno!"

Tedaj še nismo razumeli vsega tega ali smejali smo
se. Le tam zadej se je oglasil dekliški glas bledega
dečka brez obrvij.

»Jaz pa rečem, da je pijača za nič. Kadar je moj
oče pijan, pretepava mater in mene ter zdrobi vso ku¬
hinjsko posodo."

»Ti si premlečen, da bi to razumel!" zavrne ga
ošabno Pevec. Drugi smo se mu režali in nekdo je
sunil mladega protivnika pijače v rebra.

»Ali kaj je bilo potem?" vpraševali so nestrpno
nekateri in odpirali usta.

»Sedaj bo takoj konec. Včeraj zvečer sem šel slu¬
čajno na glažek žganja tja-le in spoznal v natakarici —
Julko. Ona mene ni spoznala. Grda je postala od takrat
in trebuh ima mnogo večji. Obraz njen je zabuhel in
mazolast, da sili kri iz njega — njen glas pa — tfu!
Pri sebi je imela nekega gosposkega človeka z očali, ki
jo je neprestano objemal in lizal in slinil po licih. Mene
je popadla jeza, da bi kdo mojega dekleta objemal tako¬
le vpričo mene. Vstanem in grem.

8

Ravno tukaj-le pa sem se vsedel in ga počakal.
Dolgo ga ni bilo. Zeblo me je nekoliko, da sem začel
šklepetati z zobmi. Proti polnoči začujem negotove sto¬
pinje. Bila je brezmesečna noč in videl nisem ničesar.
Kdo je? Postava črna kakor hudič, se mi je bližala.
Sedel sem mirno, kot bi se bil izpremenil v kamen. On
je govoril sam s seboj, kakor imajo navado sploh vsi
pijanci Že je bil skoro tik mene, ko spoznam ptiča. Ko
pride vštric mene, vzpem se tiho po koncu, kakor bi
zrasel iz tal, in preden se je zavedel, sem mu priložil
eno, da se je opotekel in mu je padel klobuk v pesek.

. . .  Na pomoč ... na po-o-omoč!" je rjovel
nadčloveško in iskal klobuka.

„Na na pomoč!,, odgovorim in mu pripeljem še eno,
ga vržem na tla in pošteno obdelam. Lepo me je prosil,
naj ga pustim. Začuli so se nagli koraki; prihajali so
stražniki, katerih pa seveda nisem čakal. Danes povem
to Julki in ona me je bila vesela in objemala me je
brez konca in kraja. To sem vam imel povedati, fantje!
Sedaj pa moram iti, mislim, da sem v gostilni pustil na
mizi še nekaj pijače, in bojim se, da mi jo kdo ne po-
uzma."

Vstal je, napel prša, vtaknil zopet palce za telovnikov
rob in bahato s prsti potrkaval po njih. Njegova hoja,
je bila sigurna in zdel se nam je cel knez.

Ko so pričeli prihajati mimo tvorniški delavci s trud¬
nimi obrazi, mokrimi, počesanimi lasmi, pušeči iz dolgih
pip, smo vstali in se napotili proti domu. A ti tvorniški
obrazi, črni od dima in prahu, iz katerih so sijale oči
kakor bele porcelanaste krogle, so se nam zdeli strahoviti
in mrtvaški, brez krvi in življenja.

Drugi dan Pevca zopet ni bilo po kruh, zvedeli pa
smo, da so ga stražniki ujeli in zaprli, ker je nekoga
pobil in oropal.

A

V rudnikih.

i.

Ca ira, ca ira . . .
(Stara pesem.)

Na Posavju je postalo nenavadno živo.

Človek, ki je danes prvikrat prišel v ta neobljudeni
kraj, bi gotovo mislil, da se danes časti kakega svetnika,
ali pa bi stopil v prvo rudarsko kočo in vprašal, kaj se je
zgodilo v tej prijazni dolini. Morda pa bi se tudi začuden
oziral po rudarjih, ki so ta dan postajali po cestah v
večjih in manjših skupinah ter se živo razgovarjali. Neka¬
teri so bili oblečeni praznično, drugi v navadno, umazano
delavno obleko, zopet tretji pa so imeli na klobukih pripete
sveže cvetice. Tudi iz visokega dimnika tam doli se danes
ni kadilo, kakor navadno o tem času, in mala cerkev,
ki je stala na nizkem griču, z nekdaj rdeče pobarvano
zvonikovo streho je bila zaprta.

In kaj je bilo danes tu posebnega? Rudarji so
štrajkali.

Revne in stare ženice so hodile od hiše do hiše in
prinašale za majhen dar najnovejša poročila in ugibale,
kaj se bo še zgodilo. Med njimi jih je bilo mnogo, ki
so trdile, da so že davno vse vedele, zvedele so to baje
iz nebeških znamenj, ki so se ponavljala tisto leto izredno
mnogokrat.

Tisto leto je vzhajalo solnce tako krvavordeče in
videlo se je zvezd repatic, kadar je bilo nebo jasno, kolikor
že dolgo ne. Ob solnčnih zahodih je nebo rdevalo in

10

lastovice so odhajale tisto jesen kaj kmalu iz dežele.
Kadar se v prirodi porajajo taka znamenja, se gotovo
zgodi kaj slabega v deželi. Stare ženice so torej dobro
slutile zlo, ko so prorokovale o bližnji vojni, kugi,
puntih . . .

Res je prišlo!

V rudnikih na Posavju je zavrelo in zaslutilo se je,
da se bliža sodni dan. Ljudje so se ob večerih, ko je
nebo rdevalo in živina v hlevih tožno mukala, prestrašeni
zapirali v svoja zaduhla stanovanja. Letošnja jesen je
bila nad vse čudna in prihajala je v deželo s proroškim
licem.

Rudarji, siti trpinčenja, pokopani v večno bedo in
muko, so zatrjevali, da trpe grozno krivico in govorili
so o slabem življenju, o človeških pravicah in o gladu.
V njihovih praznih, temnih, pustih dušah je nenadoma
zablestela iskrica s tajno močjo vzpodbude ter jim netila
duha upornosti. In kri jim je vzkipela in zakoprnela po
nečem novem, neznanem; iz ust pa jim je često prihajala
trditev: „Ljudje smo".

Naposled se je pripetilo nekaj čudnega. Sredi jutra so
začeli rudarji ostavljati svoje delo in udarci kladiv v
jamah so ponehali. Zdelo se je, kakor da škratje zapuščajo
svoja podzemska skrivališča in svoje neizmerne zaklade
ter se podado na zemljo, gledat svetlo solnce in umi¬
rajočo naravo . . .

Rudarji so korakali k pisarnam rudniške družbe.
Ravnatelj je ravnokar prišel v svojo sobo in je, kadeč
dehtečo smodko, gledal skozi okno, ko so se pričela zbi¬
rati pred hišo mirno in brez šuma prva delavska krdela.
Prišlo jih je sto, dvesto, potem tristo, vedno več in
več, v umazanih jopičih in z bledimi upadlimi obrazi.
Kmalu je bil veliki prostor pred hišo napolnjen z ljudmi.

Ravnatelj pri oknu je prebledel in prestrašen po¬
klical iz sosedne sobe tajnika.

„Kaj hočejo ti ljudje?" ga vpraša z vznemirjenim
glasom in pokaže z roko na množico.

11

Tajnik se zagleda v množico pred hišo, skomizgne
z ramo ter reče:

„ Gotovo hočejo kaj prositi — ka-li?"

„Sedaj, ob tem času?"

Tajnik zopet zmigne z rameni in pristopi bliže k
oknu.

»Zvemo takoj, gospod ravnatelj!" reče. »Poslali so
ravnokar poslance gori."

Ravnatelj je še bolj prebledel. Preplašen se je ozrl
parkrat po sobi gor in dol, ostro pogledal tajnika ter
zaškripal z zobmi. Potem pa je nanagloma sedel za
svojo pisalno mizo, naredil otroško-nedolžen in ravnodušen
obraz in se navidezno zagledal v neko pisanje. Tajniku
se je zazdehalo in ironičen smehljaj mu je šinil po licu.
Obrnil se je od ravnatelja proti oknu in zrl na množico.

Tako sta pričakovala poslance.

Spočetka je bilo pred hišo še precej mirno. Toda
šum je polagoma naraščal in nemir se je širil bolj in
bolj. Tupatam so se zaslišali glasni klici in časih je
kdo zaklical s samovestnim glasom:

»Poslanstvo!"

Tedaj so vsi pogledali pr^ti hišnim vratom in vse
se je drenjalo v ospredje. A tam ni bilo ničesar, zakaj
poslanci se še niso vrnili. Naposled pa je zavladal nemir.
Vse je hotelo zvedeti, kaj se je zgodilo in zakaj se po¬
slanci toliko časa ne vrnejo. Iz bližnjih hiš so prihitele
žene z otroci, preplašena dekleta, dečki in starčki z zve¬
davim obrazom. Vse to se je pomešalo v veliko gručo.
Le tupatam se je začul cvileč otroški glas, kadar je
težek črevelj stopil na boso otroško nogo.

Končno je šum utihnil. Poslanci so se vračali.
Začulo se je vesele vzklice in za hip je frčalo tisoč
klobukov in čepic proti nebu. Poslanci so odzdravili.

Na desni strani vežnih vrat je bilo zazidano okno
tako, da je ostala tam precejšnja otlina. Tja se je povzpel
mlad mož, gologlav in z zavihanimi rokavi. Izpod črnih
brk so se vsak hip prikazovali beli, močni zobje. Nekoliko

12

časa je gledal tja v daljo proti rudnikom, potem pa z roko
dal znamenje, da hoče govoriti.

Med množico so se začuli pomirljivi klici: v Poslušajmo!
Poslušajmo! Marijan hoče govoriti!" In zopet so se vse
oči obrnile na govornika in razburjeni duhovi so se za
hip pomirili. Nastal je mir, tako da se je razločno čulo
vsako govornikovo besedo.

»Rudarji! Ravnateljstvo je pravične naše zahteve
odbilo ter zahteva, da se podamo koj zopet na delo."

Obrazi so postali resni. Videti je bilo, da je vest
množico silno presenetila. Saj so prišli vsi . . . da,
vsi . . . in vendar? Nekaterim so ustnice pobledele in
mrzel pot jim je stopil na čelo, drugim pa je vzkipela
kri, šinila v glavo ter porajala rdečico na licih. Obenem
pa se je začulo izmed množice krike: »Fej! Fej!" —
Drugi so skušali pomirjevati razjarjeno množico.

Ko je postal zopet mir, je Marijan nadaljeval s
povzdignenim glasom:

»Bratje! Vsi dobro veste, da tako, kakor doslej, ne
more iti več naprej! Mi zahtevamo le človeških pravic
in si jih bomo tudi pridobili. Mi ne gremo prej na
delo, dokler rudniška družba ne ugodi naših zahtev.. . .
Zakaj če uživa ona pravico, da spravlja dobiček naših
žuljev v svoje žepe, tedaj smo tudi mi opravičeni, zahte¬
vati vsakdanjega kruha. Mi bomo morali štrajkati! In
če bo treba vsled tega stradati in še bolj nego doslej,
bomo tudi stradali. Torej s pogumom v boj!"

Govornik je hitro izginil z okna. Med množico pa
je zopet zavrelo in zavladal je splošen šum in vrišč.
Nekateri so dajali svojim čutom duška s tem, da so glasno
kričali: »Bravo! Tako je! Mi štrajkamo!" Drugi pa so
se zbirali v skupine in živo razgovarjali, kaj treba sedaj
storiti.

Počasi so se razhajali; nekateri so hiteli domov,
mlajši, neoženjeni rudarji pa so se podali proti vaški
gostilni, kjer se je že vse trlo. Gostilniška soba je bila
natlačeno polna in na prostranem dvorišču je bila gneča
še večja. Tupatam je bilo Slišati vesele klice »Uha-a".

13

Tisti dan je vse Posavje stiskalo glave in ugibalo
in se razgovarjalo o štrajku. Ta dan je počivalo delo v
rudnikih prvikrat in orodje je mirno ležalo po kotih.
Enakega niso pomnili niti najstarejši ljudje daleč naokoli.

Zvečer pa je bil na občinskem travniku rudarski
shod. Svetili so si z bakljami in njih krvavordeči svit
je razsvetljeval rujave z brado obrasle obraze. Zdelo se
je, da so tuji, nadzemski duhovi prihiteli na zemljo, ki
baš sedaj odločujejo o njeni bodočnosti.

Sklenilo se je štrajkati.

II.

Večer. Mrzel jesenski veter je pihljal po zemlji.
Na jasnem nebu je migljalo tisočero lučic, svetlih in
bledih. Tam spodaj v ozki dolini, podobni velikanskemu
jarku, je štrlelo v zrak temno poslopje z dimnikom; tupatam
je trepetala revna lučica ali zevala črna okenska odprtina.
Nikogar ni bilo, ki bi jeknil, ki bi se premaknil, ki bi
izustil rezek ukaz, zažvižgal . . .

V leseni lopi za hišo na vrtu sta sedela Marijan in
Ana, sama, zatopljena drug v drugega. Ta dva bitja,
zapuščena od vsega sveta, brez roditeljev in prijateljev,
sta poznala ljubezen in njene globoke tajnosti in nedo¬
takljivosti kakor more to spoznati le blago, nesebično bitje.

Dve siroti.

Iz neznanih tujih krajev je prišel pred leti Marijan
kot rudar na Posavje in je s svojimi sotrpini prenašal
križe in težave bednega rudarskega življenja. Po rodu
Poljak, privadil se je kmalu novim razmeram in jeziku.
Bil je blag značaj; kje mu je tekla zibelka in ga dojila
mati — ni vedel nihče — niti Ana. Pa ga tudi ni
nikdar popraševala. Samo enkrat mu je omenila njegovo
domovino, a spoznala je, da mu to ne dene dobro. Odgo¬
voril ji je mrmraje, nerazločno ter jo poljubil in udušil
nadaljno vprašanje. Tudi svojim tovarišem sodelavcem
ni odgovarjal, če so ga o tem izpraševali. Iz tega, da
je čital poljske časopise, so sklepali, da je Poljak. Pre¬
bivalstvo na Posavju mu je bilo naklonjeno. Svojim

14

tovarišem je vedno pomagal, če je le mogel. V splošni
izobrazbi je daleč presegal domačine. Vsled tega je postal
nekak „vodja" rudarjev, ki so se pri vsaki priliki, pri
vsakem razporu z oblastvi ali med seboj sklicevali nanj.
To je tudi mnogo pripomoglo, da ga je ljubilo vse Posavje
in da so daleč naokoli govorili o tujcu.

Ana je bila zapuščena sirota. Mati ji je umrla na
porodu in oče rudar se je ponesrečil v jami. Umrl je
z razparanim telesom v strašnih mukah, ko je bila še dekle.
Usmiljeni ljudje so jo potem vzgojili. Vzrasla je v lepo,
visoko dekle. Imela je kakor oglje črne oči in ravno
take obrvi, ki so se na čelu skoraj zraščali skupaj. Njeno
polno, gibčno telo, njena samozavest in prikupno vedenje
ji je pridobilo mnogo prijateljev. — Pred letom se je
seznanila z Marijanom in pričela sta se ljubiti ter sta
nameravala v kratkem, po Božiču, stopiti v zakonski stan,
kajti njuna ljubezen ni ostala brez sledu.

Skoraj vsak večer sta sedevala v tej prijetni lopi z
leseno mizo v sredi in nizkimi klopmi okoli nje. Njuna
ljubezenska sreča je bila vredna zavisti.

» Bojim se, da se štrajk slabo konča", de Ana ter
se ozre^ v njegov zamišljen obraz.

»Cernu bi se bala? Ali ne obstoji vse iz večnega
prerivanja in pehanja? Končno pa je pravica na naši
strani", reče mirno in privzdigne glavo trgajoč z desnico
listje fižola, ki je raslo zunaj lope in sililo v njo.

»Pravica?" se začudi ona. »Saj si vedno pravil, da
pravice ni in da jo ne bo."

»Seveda", odvrne. »Oni, ki vlada ne bo dal onemu,
katerega tlači nikdar pravice, siromak si mora pravico
vzeti." Marijan udari pri tem s stegneno roko na
mizo.

»Vzeti pravice ne moremo," reče ona, naslonivša se
na leseno ograjo lope. — »Stari ljudje sploh pravijo, da
kdor je za črn kruh rojen, ne bo nikoli belega jedel, da
je tako vedno bilo in bo ... ."

Marijan mahne z roko in nikne z glavo. »Pravico
si lahko vzamemo. Če mi danes ne delamo in bo v

5

v mestih in tovarnah zmanjkalo premoga, bo vse obstalo,
in življenje bo jenjalo."

Ana je gledala ,v tla, drsala z nogo po klopi in
kazala pri tem belo nogavico na svoji nogi. Marijan je
gledal vanjo in se lahno, samozavestno nasmehnil.

„A čemu se to ne zgodi?" vpraša zopet ona, pre¬
pričana, da ga je spravila v zadrego.

„ Krivice se ne more odpraviti iz sveta, kajti potem
bi tudi pravice ne bilo. — Toda spremeni se lahko marsi¬
kaj, da se da lačnim kruha, žejnim vode, nagim obleke;
a pozabiti ne smeš, da niso samo oni lopovi, ki jih
sovražimo, temveč tudi oni, ki jih moramo ljubiti. Sedaj
se je bati najbolj slabih ljudi med nami, hinavcev, koristo¬
lovcev in izdajalcev."

,/Fej!" odvrne ona.

„Pustiva to, Anica," reče ljubeznivo, prime jo za
bradico, vždigne malce glavo in jo poljubi.

„Kako dober si mi," šepne ona ter si poravna obleko
in lase. On pa se nasloni na njena prša in gleda v nebo,
sanja o svoji bodoči sreči in ljubezni ter krasnem svetu.
Baš ta hip se je utrnila na vzhodni strani nebesnega
svoda svetla zvezda in padla na zemljo.

»Zvezda se je utrnila, Marijan!" reče ona; zroč s
široko odprtimi očmi na svetlo črto na nebu, ker je
mislila da Marijan miži.

«Videl sem jo, padla je na zemljo."

«  Pravijo, če bi zagledal svojo zvezdo na nebu, bi
umrl, zakaj vsak človek ima svojo zvezdo."

»Vraže!" sikne on. »Naivka!"

Nekdo je glasno zdihuje tekel skozi vrt. Na pragu
se prikaže deček desetih let, ves solzen, držeč v roki
kos kruha.

»Naš ata prosi, ... da bi prišli ... k nam" reče
ihteč, brisoč se z roko okoli oči.

»Kaj pa je Tonček?" vpraša ga Marijan smeje in
ga postavi na mizo. Dečku je preletel smeh lica, a takoj
se mu je obraz zopet skremžil.

16

»Mama . . . so-o bol . . . ni . . . Da bi šli v
po . . . zdravnika," reče v pretrganih zlogih.

Ana in Marijan sta se pomenljivo pogledala. »Porod
bo pri Hrastu," šepne Ana njemu na uho, na kar je Mari¬
jan lahno pomignil z roko. Hitro sta odšla k sosedu,
za njima pa je hitel ihteč in s polnimi usti Tonček.

V Hrastovi hiši je bilo vse narobe. Petintridesetletna
Hrastovka je ležala na postelji ob veliki zelenkasti peči.
Njeno čelo je bilo potno in bledo, ustnice so bile obledele,
a obraz je bil. mrliško koščen.

Hrast je potrt sedel na nizkem kovčegu in po sobi
okoli postelje je hodila babica, trebušnata ženska s su¬
rovim obrazom.

»Pojdi po zdravnika!" zaprosi Hrast solzen Marijana.
»Nikogar nimam, da bi ga poslal." Marijan je naglo
odšel, a Ana je ostala v sobi.

»Poglejte, kako težko je to. Sladkoba zahteva gren¬
kobe, veselje žalost," reče babica Ani tiho, z zoprnim
smehom na ustah, ter pokaže na njen trebuh. Potem se
je glasno zasmejala. Ano je postalo sram, zardela se
je po vsem obrazu in se obrnila proč; ta ženska se ji
je studila.

»Ne bodite žalostni," reče tiho Hrastu, ki sedi na
kovčegu, ter ga prime za ramena. ^

»Kaj bo?" jeclja ta potrt. »Štiri otroke, sedaj še
dva in če umre-e-e ..."

Hrast je glasno zajokal.

»Alo! Otroci ven!" zavpije babica ter prime deklico,
ki je pomolila glavico v sobo, za lase.

»Ata, kruha!" prosi deklica in upre plave oči v Ano.

»Ven, pamži. Vedno bi žrli!" Babica zaloputne vrata.
Bolnica pa vzdigne glavo in zastoka komaj slišno: »Dajte
ji kruha!" in omahne. Prišla je še ena ženska v škarpih,
z umazanim predpasnikom in podrecana.

»Po gospoda bo treba!" je rekla, sklonivša se nad
posteljo. Bolnica je cdprla oči in se nasmehnila. Ana
je med tem odprla okna.

17

Črez uro je res prišel zdravnik. Bil je to mož
štiridesetih let in je nosil naočnike. Med prebivalstvom
je slovel po svoji surovosti in velikih dohodkih.

Pregledal je bolnico, otipal žile in odredil nekaj
malenkosti. Hrast je stal za njim in pazil nanj kakor
na zenico svojega očesa. Nobena njegova kretnja, nobena
sprememba na obrazu mu ni ušla. Veroval je vanj
kakor v Boga.

Nenadoma so nekje v bližini zahreščale harmonike,
slišalo se je razbijanje po škafu in rezek, ubit glas ren.

»To so divjaki," se jezi zdravnik. Ana je hitela
zapirat okna, toda zdravnik jo je ustavil. »Podušimo se
tu notri, proč!" in ujezil se je še bolj.

»Pojdi . . . reci, naj jenjajo," je Hrast naprosil Ano.
Vrnila se je s poročilom, da jih je prosila, naj jenjajo, a
nekdo jo je zavrnil: »Ali boš ti dala za pijačo?"

— Vendar so kmalu jenjali.

Med tem je zdravnik sedel na stolu poleg postelje,
tipal bolničino roko, gledal na uro, opazoval njeno dihanje
in mrmral.

Ob enajstih je vstal, zmignil z glavo in rekel, naj
pošljejo po duhovnika.

»Doktor, pomagajte, prosim Vas," zavpije Hrast ter
se zgrudi pred njim na tla. — »Pomagajte!" solze so
se mu ulile po licih. Zdravnik ga je sunil na stran in
odšel, Hrast pa je tulil dalje.

Bolnici je prihajalo vedno slabeje. Njene notranje te¬
lesne bolečine so bile strašne. Šepetala je nekaj nerazumlji¬
vega, krčila roki in na njenem alabastrovem čelu so stale kaplje.

»Uprimo se!" vpije Hrast in objame Marijana črez
pas. »Uprem se vsemu! To je lumparija!" in solze so
mu zalivale lica.

Malo pred polnočjo je prišel duhovnik, stoječ na
koncu postelje je molil latinske molitve iz malih bukvic,
napravljajoč križe črez bolnico. Nekaj žensk je klečalo
za njim in molilo. Vsa soba se je ovila v dim in duh
voska utripajočih sveč se je mešal s svežim zrakom, ki je
prihajal skozi okno.

2

18

Hrast sedaj ni več veroval v ceremonije duhovniške.
Prša so se mu napolnila s sovraštvom do istega, ki mu
je poslal smrt v hišo. Naslonil se je na Marijana, ki
ga je tolažil, in ihtel. Otroci so se ga oprijeli in klicali:
„Ata! Ata!" in tulili in niso vedeli, da jih mamica zapušča
za vedno ... Iz tega tulenja se je čulo pretrgane stavke
latinske molitve in glasno odgovarjanje ministranta.

„Franca! Franca!" se je iztrgalo iz Hrastovih prsij.
V glavo mu je od nekod pritaval napev narodne pesmi
o smrti, solze so se mu iznova ulile iz oči in zgrudil
se je na tla.

Nanj so se zvalili tuleči otroci, stisnili glave skupaj kot
vrabci v mrazu in oklepajoč se drug drugega glasno jokali.

Na vzhodu se je že svitalo, ko se je vračala Ana
domov, žalostna vsled tega, kar je videla in slišala. Spomnila
se je sinočne padajoče zvezde in prša so se ji napolnila
neznane notranje bojazni. Koščeni obraz, obledele ustnice
in stekleni pogled odprtega očesa rajnice, vse to ji je
plavalo pred očmi.

Strah temne bodočnosti ji je pretresel telo in zaihtela
je in ni vedela zakaj.

III.

Drugo jutro je Marijan ležal v postelji, ko se je že
davno zdanilo. Spal ni; premetaval se je po postelji ter
premišljeval dogodke zadnjih dni. Kar nakrat se začuje
šum na cesti. Slišal je znane mu glasove in sodil, da
mora biti na cesti mnogo ljudi. Radovednost ga je
gnala, da je skočil iz postelje in pogledal skozi malo,
zamazano okno venkaj. Na cesti je stalo nekoliko skupin
starejših rudarjev v živahnem razgovoru. Marijan se je
naglo oblekel in, ne da bi se umil, kakor je imel navado,
pohitel na cesto.

„Kaj imate, kaj se je zgodilo?" je kriknil glasno
in se obrnil do prve skupine.

Koščakov Franc je stopil pred Marijana ter dejal:

„Ravnokar nam je ravnateljstvo dalo na znanje, da
morajo oni, ki stoje v štrajku, zapustiti in izprazniti

19

stanovanja, ki so last rudniške družbe, in sicer še danes.
A skoraj vsi stanujemo v rudniških kočah. Ravnateljstvo
trdi, da potrebuje naša stanovanja za delavce, ki ne
štrajkajo!"

Marijana je vest zelo presenetila. Srd, sovraštvo in
neka neznana bojazen se je zlila ta hip le v eno besedo.

„  Pes!"

„Kaj nam je torej storiti?" vpraša deset glasov
nakrat.

Marijan je pordel kakor pesa. Za nekoliko časa
se je vmislil, potem pa je dejal z neodločnim glasom:

»Dobro! Ravnateljstvo naj jih izprazni samo, če hoče.
Mi se ne moremo upirati sili. To mu pa ni mogoče,
ker nima ljudi za tako delo."

Obrazi navzočih so se hipoma razjasnili. Res: Kdo
neki bo opravil to delo? Po vsem Posavju se ne najde
človeka, ki bi mu v tem slučaju šel na roko. Marijan
ima prav! — V njih dušah se je zopet pričelo jasniti
in z obrazov jim je odsevala neka tiha škodoželjnost.
Skrb in bojazen, ki ju je vzbudil ravnateljev ukaz, sta se
hipoma umaknili prejšnji energiji in samozavesti: Da, mi
moramo zmagati in če bi sto vragov ... Na preje otožnih,
udrtih licih se je prikazalo veselje, in razšli so se.

Pa to veselje ni trajalo dolgo. Po Posavju se je
kakor strela raznesla neumljiva, skoraj neverjetna vest:

»Rudniško ravnateljstvo je poslalo v glavno mesto
po orožnike!"

Ta klic je deloval med mirnim prebivalstvom kakor
bomba. Ljudje so si pripovedovali grozne stvari; vse
se je balo in treslo. Matere so nagajajočim otrokom
žugale z orožniki. — Obenem pa je postalo jasno, da
bo boj s podjetništvom težak, in v marsikateri hiši so
že jeli dvomiti o zmagi delavcev. Razburjenost je naraščala
vsak trenotek. Marsikateri rudar je prvi hip izgubil po¬
gum in v glavi so se mu ponavljala vprašanja: Kaj bo,
če izgubimo? Kaj se zgodi z nami starejšimi, katere
ima podjetništvo samo še zaradi tega v službi, ker smo

2 *

20

v rudnikih onemogli? kaj z našimi družinami, z ženami,
otroci? kaj? . . . kaj? — —

V prej veselih prsih, v zmago verujočih očeh se je
zopet porajal strah, težak, obupen.

v Kaj se zgodi? kaj? kaj? . .

Tudi ta naval obupanosti ni vztrajal. Kajti v izmu¬
čenih prsih je kmalu z večjo silo vzplamtel ponos in
stari srd se je podeseteril. Od prejšnjih vprašanj se je
popolnoma abstrahiralo. Duhovi so se končno sami sebi
čudili, da jim je pogum le za trenotek začel padati.

Ko se je zvedelo, da prihajajo orožniki, je vse hitelo
na cesto, in na hišnih pragih so stale skrbne ženice in
umazani otroci ter gledali proti zapadu, odkoder bi
morali priti orožniki.

Proti poldnevu so res prišli. S trdimi, ponosnimi
koraki so stopali mimo hiš in ob strani stoječih rudarjev.
V primerni oddaljenosti so jim sledili otroci. Orožje se
je blestelo v solnčnem svitu, da jih je bilo opaziti že
od daleč.

Ko je legla tisti dan krasna, s svetlimi zvezdami
posejana noč na zemljo ter objela trudne zemljane in
jih vabila k blagodejnemu počitku, je v marsikateri koči
bdel reven rudar, ki je danes prvikrat v svojem življenju
začutil na svojih ramah strašno breme, zanj mnogo pre¬
težko, pod katerim gine in gine, dokler ga ne reši majka
smrt ... V izmučeni glavi pa mu je v enomer rojila
žalostna misel, ki mu je pravila, da je suženj in da ostane
na večno suženj, suženj! Na upadlem obrazu se je pojavila
biserna solza, ki se je hipoma skrila v posiveli bradi . .

Po cestah pa tisto noč ni bilo miru. Mladi fantje so
ukali in popevali, kakor da hočejo s tem pokazati, da se
ne boje orožnikov!

Drugo jutro je izza gorovja izšlo solnce krvavo,
kakor še nikdar; njegovi mogočni žarki so pozdravljali
rudarje.

Z novim dnevom pa so prišla tudi nova, za marsikatero
družino obupna poročila. Od hiše do hiše, od koče do
koče, ki so bila last rudniške družbe, so hodili orožniški

21

oddelki, ki so imeli nalogo, prisiliti družine štrajkujočih
rudarjev, da zapuste svoja dosedanja stanovanja. Skoraj pred
vsako kočo je na cesti stala hišna oprava: stare postelje,
stoli i. t. d. A po posteljnih opravah so se valjali na pol
nagi otroci kričeč in vpijoč. Možje pa so po žepih stiskali
pesti in škripali z zobmi.

Marijan je z drugimi miril razburjene ljudi in jih
tolažil. Tudi njemu so izpraznili stanovanje in znosili
hišno opravo na cesto. A on ni bil oženjen in ni imel
družine. Težje je bilo onim, ki so imeli ženo in kopo otrok
z lačnimi želodci. Tem so morali pomagati mlajši, ne-
oženjeni rudarji. In s splašenim obupom se je družilo
sovraštvo in srd. Obenem pa se je pojavil neizprosen
glad. Otroci so zanemarjali šolo ter pohajkali zmučeni
in lačni po potih in goščavah.

Naposled je razburjenost prikipela do vrhunca. To¬
liko časa so robotali ti družbi, toliko solz, vzdihov in
muk so ji žrtvovali, toliko svojih tovarišev darovali;
kolikor je človeku mogoče trpeti, so trpeli in gladovali,
— za plačilo pa žanjejo sedaj to brutalnost, to brez¬
srčnost, kakršna se more poroditi le v srcih, sorodnih
Cezarom Avgustom.

Ni čuda, če je brezumni odpor zmagoval nad razumom.

Popoldne se je zbralo na občinskem travniku polno
ljudstva. Na ponosnih obrazih z razmršenimi lasmi in
svetlimi očmi se je spajala neizrečna žalost. Culi so se
klici, kakor: „Maščevanja je treba!" in „Kruha nam
dajte!"

Sklenili so, da gredo vsi pred pisarno rudniške družbe
in tam glasno ugovarjajo proti počenjanju podjetništva.

In šli so zmedeno in hitro, v raztresenih vrstah.
Šlo je vse prebivalstvo. Delavci, žene, razcapani otroci,
pomešani in poživljeni. Zdelo se je, da se je vzdignilo
vse ljudstvo, ki hoče zapustiti svoja dosedanja bivališča
ter se naseliti drugje, daleč, daleč od tukaj. V srcih te
nepregledne, obupne množice je zopet prevladal stari
ponos in že črez hip je krepka samozavest pregnala obup
in veselje je zakipelo na potrtih obrazih. V nekaterih

22

vrstah se je začulo petje in v zraku je kmalu zaorila
pesem, ki je postajala močnejša in močnejša, glasnejša
in glasnejša. Slišala se je delavska pesem:

Vi milijoni brez števila
v roveh, v gozdeh, v mestih, v vaseh,
ki tlači vas sovražna sila,

ki tlači vas sovražna sila,

Prišli so do ovinka. Tu se cepi cesta. Ljudje pravijo
temu kraju Kamenec. Iz kakšnih vzrokov, ni znano.
Že najstarejši očanci so rekli temu kraju tako, ker so to
čuli od svojih prednikov. Množica je krenila na pot, ki
pelje proti rudnikom. Toda nadaljno pot ji je zaprla
četa orožnikov. Njihov poveljnik je zahteval, da naj se
množica takoj razide.

Predenj je stopil Marijan poudarjajoč, da rudarji
nimajo zlobnih namenov, da hočejo popolnoma mirno
izreči svoj ugovor ter zopet mirno oditi. Orožniki naj
se torej umaknejo, ker tudi nimajo pravice razganjati
mirnih ljudi. Odklanjal je končno vsako odgovornost,
če bi posredovalo orožništvo.

Zadaj pa je v množici _ rasel šum. Zadnje vrste so
hotele vedeti, kaj se godi spredaj, pa so silile naprej.
Sprednji, rinjeni naprej, se niso mogli ustavljati sili
zadnjih. Vse ustavljanje, rivanje ni pomagalo ničesar.
Šum je postal splošen. Ker se rudarji niso umaknili,
niti razšli, komandiral je orožniški poveljnik v orožje.
Takoj so molele smrtonosne cevi orožniških pušk rudarjem
nasproti ter ustvarjale grozno zmešnjavo. Prestrašene
žene in otroci so zagnali pretresujoč vik in čuli so se
obupni klici. Tupatam so se vzdignili možje mirnejše
krvi na ramena svojih obupanih in zmešanih tovarišev
v sprednjih vrstah ter dajali z roko in hripavim glasom
znamenja zadnjim, naj se umaknejo. Tam zadaj se za
ta znamenja niso zmenili ali pa so jih napačno umeli in
pritiskali so še huje. V raztresenih vrstah je bilo slišati
pojoče glasove . . .

23

In zopet so se začuli tam zadaj novi vzpodbujajoči
glasovi: »Naprej! Naprej!"

Ta hip je bil naval množice v zadnjih vrstah tako
silen in močan, da so sprednji morali naprej pehani na¬
ravnost smrti v žrelo. Nekateri , so se skušali preriti na
stran; a tam so stale hiše, zaprte in prazne, tako, da je
bil pritisk tam še huji. Zdelo se je, da bo ta siloviti
naskok množice pomendral orožnike v prah . . .

Na čelu množici je bil Marijan, bled, prepaden,
gologlav. V trenotku je spoznal, da je položaj nevaren,
da je življenje rudarjev v nevarnosti. Rešiti je hotel
množico. Rotil, prosil je s povzdignjenimi rokami orož¬
nike, naj se umaknejo.

Zaman.

Črez trenotek so doneli po dolini streli, enkrat, dva¬
krat . . . kakor bi trenil, je ležalo na tleh nekaj teles.
Zmešnjava je bila grozna in ljudje so mislili, da je sodnji
dan. Solnce se je z žalostnim svitom poslavljalo od
krvavega prizora.

Obupane in omedlele žene so se zgrudile pri svojih
mrtvih in ranjenih možeh na tla in žalostno, tako žalostno
ihtele . . .

Tam spredaj pa je ležal Marijan s krčevitim, oble¬
delim, mrtvaškim obrazom. Iz čela mu je počasi kapala
črnikasta kri in se mešala s cestnim prahom.

IV.

Drugi dan popoldne je bil pogreb.

Na čelu izprevoda včeraj ubitih, ki se je počasi
pomikal proti pokopališču, je stopal mlad človek, lepega
obraza, z rdečimi brki in s širokorobnim klobukom na
glavi. Nosil je črno zastavo, ozaljšano z zelenim vencem
in širokim, rdečim pajčolanom. Lahen, precej mrzel veter
se je poigraval z njegovimi dolgimi kodri, ki so mu padali
globoko doli po čelu in zadaj po tilniku.

Za njim je korakal star duhovnik s plešo, s tankimi,
posivelimi ustnicami in uklonjenim vratom. Usta so mu
šepetala mrtvaške pesmi; njegov glas se je stresal, se dvigal

24

pa zopet padal ter se izgubljal v vetru. Za njim pa se
je vrstilo šest krst, belih, nepobarvanih in v naglici stesanih.
Za vsako krsto pa je šla glasno ihteča žena ali stara,
upognjena ženica, mati mrtveca. Za eno pa so lezli trije
majhni, nezavedni otročički, praznično oblečeni. Vodil
jih je star rudar v slabi opravi. Čisto na koncu je šla
truma rudarjev s solznimi očmi. Na njihovih licih se je
bralo obup in strah.

Počasi se je bližal izprevod pokopališču, pustemu
in praznemu. Iz cerkvenih lin se je čulo klenkanje zvona,
spočetka precej tiho, potem glasneje in glasneje. Njegov
glas je bil mil in otožen in spominjal na smrt ....

Na pokopališču so bili izkopali veliko jamo. Iz nje je
dišalo po sveži zemlji. Zvonjenje je za hip prenehalo,
ko je duhovnik, stoječ ob grobu, glasno molil: »Iz prsti
si in v prst se boš spremenil! . . ." Tedaj so zaplakala
vsa srca te nepregledne množice, zaplakale so te utrujene,
izmučene oči ... . Veter je odnašal solze z razoranih
lic in se obenem ustavljal nad odkritimi glavami. Vsa mno¬
žica se je klanjala svojemu velikemu Bogu ter v silnem
trepetu prosila za svojce . . . Solnce, onemoglo in brez¬
močno, je plavalo na nebu ter svoj veličastni obraz obračalo
od pokopališča; orumenelo listje je padalo z dreves ter se
počasi in brez šuma, kakor tat, plazilo po tleh naprej, naprej
dokler ni ostalo tam v jarku pri svojih tovariših ....

Ko je minila navadna cerkvena ceremonija, je stopil
na svežo, izkopano prst Koščakov Ivan, ki je pričel govo¬
riti s tožnim, toda močnim glasom:

„Bratje! Prve žrtve boja naše osvoboditve so padle.
Ravnokar smo izročili majki zemlji njih trupla. Reveži
so dali vse svoje za nas: Svoje borno, bedno življenje.
Tu leži mrtev naš hrabri, požrtvovalni bojevnik, brat
Marijan . . . .«

Govornika je prekinil obupni, žalostni vzklik ženske,
ki se je onesvestila in zgrudila na tla. Rudarji so jo
dvignili: bila je Ana. Ubožica je vila roke v neizrečenem
trpljenju. Njen obraz je bil mrtvaško bled, bila je bolj

25

mrtva nego živa. Nesli so jo na stran ter jo položili v
travo . . . Govornik pa je nadaljeval:

„Bratje! Dolžnost naša je, da postavimo spomenik
tem žrtvam bede, zveste'družice našega življenja. V naša
srca si zapišimo z neizbrisnimi črkami njih imena, sveta in
častitljiva. Zapomnimo si, da naš boj ne sme biti preje
končan, dokler ni poravnana velika krivica! . . ."

Govornik je končal. Zapuščene žene in sirote pa
so zaplakale glasneje, tožneje. Človeški glasovi so se mešali
s petjem zvonov, ki so glasili zadnji pozdrav.

Otlo je bobnela težka prst, padajoča v jamo in na
vence z dehtečimi, svežimi rožami. Pokopališče se je
počasi praznilo. Ostali so le sorodniki in prijatelji rajnkih.
Le gomila Marijana je samevala, kakor bi tako plemenita
duša ne potrebovala sožalja.

Tisti večer so se hiše zapirale preje kakor navadno
in ljudje so se zgodaj spravljali k počitku. Ceste so bile
prazne in luna, ki je samevala na nebu, se je žalostna
ozirala po mrtvem Posavju, kakor bi vedela, da se je
tam suženj uprl svojemu krutemu gospodarju . . .

Črez nekoliko dni pa so prinesli velikomestni dnevniki
vest, da je orožništvo zaprlo nekaj oseb na Posavju, ki
so v svojih govorih baje ščuvale rudarje na štrajk. Tudi
glavnega vodjo so zaprli — Ivana Koščakovega.

Toda žaloigra rudarske usode se ni končala pri
Kamencih, niti jia pokopališču, niti se ni odločila s
preganjanjem. Štrajk je trajal še nekoliko tednov in
beda je gostovala na Posavju. Pa glad in bližajoča zima
sta prisilila rudarje, da so zopet pričeli delati. Družba
je izpolnila le na pol njih zahteve. Na Posavju je zopet
mrgolelo pridnih delavcev in slepci so hodili od hiše
do hiše ter brenkali na svoje harpe pesmi, ki so jih sami
v narečju zložili o ravnokar končanem štrajku.

V.

Bila je ena onih noči, ki so vsem popotnikom ne¬
prijetne. Nebo je sinjebelkasto in semtertja je opažati

26

celo obledelo zvezdico. Izpod neba naletava suh, droben
sneg, ki prši popotniku v obraz. Zemljo pokriva tanka
snežena mrežica, podobna ravnokar opranemu, tupatam
malo raztrganemu pajčolanu; iz otline gleda čudna lisa —
zemlja. — Na nekaterih krajih raznaša mrzli sever drobne
in trde snežinke po zraku, odkoder po dolgih ovinkih
zopet padajo na zemljo. Kamor veje sever, tja se pode
snežinke in ustvarjajo na tleh tu debelejšo, tam zopet
tanjšo odejo. — Človeku se zdi, da se vsa narava grozno
dolgočasi in da umirajoče, obledele zvezdice na zamazanem
nebu že težko pričakujejo solnca, ki jih reši pogleda na
zemljo, pusto, dolgočasno.

Po grapasti in izvoženi cesti je bežal zguban, stisnjen
človek; roke je tiščal v žepih. Videlo se mu je, da ga
njegova poletna obleka slabo varuje mraza. Na glavi mu
je čepela oguljena kapa in obut je bil v škornje; z enega
črevlja je mahala na pol odtrgana peta, ki se je pri vsakem
koraku oglašala z zadušenim »klop, klop". Prijazno, toda
razorano lice so pokrivali fini brki in zadaj so mu padali
črni lasje po ovratniku. Njegova hoja je bila zmedena
in zelo hitra: — to je bil Koščakov Ivan.

Dospel je do prvih rudarskih koč. Začel je pre¬
mišljevati, kam naj se obrne za prenočišče. Krenil je k
prvi koči. Preden vstopi, pomisli: Kdo stanuje tu notri?

Rudar Samec! Stopil je k oknu in poslušal. Vse
tiho. Z roko, ki se je tresla od mraza, je potrkal na
zamrzlo okensko šipo. — Iz izbe se je začulo mrko go¬
drnjanje in črez nekoliko časa vpraša zaspan glas:

»Kdo je?"

»Jaz, Koščakov Ivan."

Oni v izbi je hipoma obmolknil. Čulo se je, da
se z nekom posvetuje. Šele po dolgem vpraša zopet oni
v izbi:

»A kaj bi radi?"

Sedaj ga je oni notri vikal, kar med rudarji ni
navada. Koščakov je takoj čutil, da ni naletel prav, vendar
je odgovoril s tresočim glasom:

27

„ Prenočil bi rad. Zunaj naletava sneg . . . no, mraz
je. Zadovoljen bi bil ..."

»Bratec, verjemi mi, ne morem! Natlačeni smo kakor
svinje v mehu. Pomisli: Jaz, žena, njena bolna sestra in
pet otrok. Ne morem, ti ustreči, bratec.

»Grem tudi v hlev, na seno!"

»Sena nimam! Pojdite v božjem imenu!" — Sedaj
ga je zopet vikal.

»Sakre! — Zakaj me vičeš?"

»Hm!"

Koščakov je prišel do druge koče. V njej je slabo
brlela luč, toda skozi zamazana okenska stekla ni bilo
mogoče videti v izbo. Iz koče se je slišal dolgočasen
pojoč ženski glas. — Potrka. Petje v izbi je hipoma
utihnilo. Debel moški glas pa vpraša zapovedujoče:

»Kdo trka?"

»Koščakov Ivan!"

»Slišim li prav, Koščakov?"

»Da, da; jaz sem!"

Luč v izbi je izginila. — Črez trenotek je Koščakov
vstopil v majhno, zakajeno izbo. Tu je stanoval rudar
Grilc. Po kotih je ležalo polno zarjavelega in poprave
potrebnega gospodarskega orodja. Grilc je bil tudi polje¬
delec ali bolje rečeno: njegova žena jeobdelavala majhno
njivico. Pri peči je sedela ženska 30 let in zibala dete. Na
majhni, na oglih okrušeni in razpraskani mizi je ležala
odprta nemška brošura. Na nizki omari je slabo brlela
petrolejska svetilka.

Grilc se je obrnil na Koščakova z vprašujočim
pogledom, ko je le-ta sedel na klop ob peči poleg njegove
žene. Koščakov ga je razumel, zato ga je vprašal s
skrbnim glasom:

»Ali bi mogel prenočiti pri vama?"

»A, dobro! Lahko prenočiš!" odgovorila je naglo
Grilčeva žena in pogledala svojega moža. Grilc je zadovo¬
ljen prikimal in pridal po kratkem molku:

»Samo, prosim te, da jutri kmalu odrineš; ljudje ne
smejo zapaziti, da si bil pri meni. Saj veš kako je, a?"

28

Koščakov je zadovoljno prikimal in si prižgal kratko
pipico.

»Od kod prihajaš? Videl te nisem že celo večnost.
Odkar so te .... hm ....  no! . . . ." Grilc je prišel
v zadrego. Hotel je reči: »Od kar so te orožniki odvedli,
te še nisem videl!" Stavka ni hotel končati.

»Iz mesta prihajam, naravnost iz zapora, Grilc!"
Dolge tri mesece sem presedel v ječi."

»Res? Iz zapora — a?" vprašata oba hkratu.

»Da, da! — Pa povejta mi raje, kje se nahaja sedaj
Ana, ljubica ubitega Marijana." — Koščakov je pogledal
Grilcu naravnost v obraz. — Le-ta pa je nagrbančil čelo
v gube, se obrnil k svoji ženi ter dejal:

»Povej ti, Tona; ti znaš to bolje!"

»Kaj naj povem? Vsak otročaj na Posavju ve o
njej mnogo pripovedovati. Slepci pojo za groš pesmi o
njej. Oj, kolika sprememba v tem kratkem času. Zblaznela
je revica! Zblaznela . . ." Tona se je razžalostila in skrila
obraz v dlani svojih rok.

»Za Boga, kaj pravite? Zblaznela je?" vpraša pre¬
senečen Koščakov.

»Da! Odpeljali so jo v mesto, siroto! Saj veste . . .
tisti strašni dan ....  mojega bratranca so tudi ubili!
Saj ste poznali Nikolo? In Anica je zblaznela od tuge.
Zelo je bila bolna. Ko je ozdravela, pa se ji je začelo
mešati. Ponoči je hodila v tuje hiše in klicala Marijana.
Podnevu pa je begala po poljih in po gozdu, ali pa je
presedela po cele ure, dneve ob njegovi gomili. Njeno
stanje se je slabšalo in mnogokrat ves dan ni hotela
ničesar zavžiti. Potem so jo odvedli v mesto in videl
je ni nihče več."

Koščakova je ta vest pretresla. Molče in nepremično
je zrl v brlečo luč. Njegove oči so bile mokre. V izbi
je postalo tiho; slišal se je le enakomeren tiktak za¬
prašene^ stenske ure. Grilc pa se je zagledal v knjižico na
mizi. Črez dolgo časa prične zopet Tona:

29

»Čudno, da je bila tako zaljubljena v njega, tega
Marijana. Čuden človek je bil; nihče ni znal, kje je
pravzaprav doma. ..."

»Meni je le toliko znano, da je bil Poljak," reče
Grilc. »Bil je siromak, a imel je dobro, predobro srce
— to je bil vzrok njegove prezgodnje smrti."

»Ljudje pa so pravili, da je bil Nemec, a gaje
nemška vlada iztirala, ker ji je bil baje neljub. Se
mnogo drugega so ljudje govorili, pa jaz ne verjamem
vsega." Tona je zaspano zazehala.

Ura je kazala že na polnoč. Dete v zibeli je že
davno zaspalo. Ogenj v peči je ugasnil in pod stropom
se je pjazil mraz.

»Čuješ, bratec!** de Koščakov tiho, »kaj pa je kaj
novega v rudnikih? Je kaj bolje sedaj — a?"

»Ah, — kaj bi ti razkladal! Nič ni bolje. Res, v
začetku so pač nekaj zboljšali, toda s časom so zopet
zavili na staro pot. Komaj živimo ..."

»In ljudje so nezadovoljni?"

»Kolnejo, jeze se — pa to nič ne pomaga," Grilcu
se je zazehalo in z rokama si je podprl glavo.

»Kaj pa nameravaš ti sedaj? Ta zima . . ." vmeša
se Tona.

»Grem na Prusko. Jutri uredim še nekatere moje
stvari, ki jih takrat nisem utegnil!"

»Znam, znam!"

Drugo jutro je Koščakov zarano vstal in se poslovil
od Grilca prijateljsko. Bog zna, če se še kdaj snideta!

Tisti dan je padlo mnogo snega in mraz je pritiskal.
Zvečer so ljudje sedeli v kočah pri slabo zakurjenih pe¬
čeh in ptiči so zmrzovali v gozdu — — — —

Prihodnjo spomlad je bilo na železničnih progah
na Posavju zelo živahno. Rudarji so v velikem številu
zapuščali svojo domovino. Njih misli so hitele tja gori
na daljni sever, v Nemčijo, Westfalen.

30

Pod pritiskom prvih žarkov pomladnega solnca se
je tajal zadnji, umazano-rujavi sneg in izginjal s pogorja.
Tla so bila močvirnata in ceste polne blata. V deželo
je prihajala sveža, krasna pomlad z veselim licem in z
njo so se vračale lastovice in si iskale novih bivališč.

Oni pa so odhajali — za vedno, vedno.

Proletariat! ....

Ena in dva.

Nagajka si je obrisal z modrim predpasnikom mast¬
ne ustnice in obrito brado in se naslonil na mizo. Par
obrazov je gledalo vanj, in Nagajka je pričel naglo go¬
voriti :

Spominjam se prav jasno dni, o katerih vam hočem
pripovedati, dasi je minilo že dvajset let. Kako sem
zašel v ono dolgočasno in morilno gajbico, ni zanimivo.
Vstopil sem namreč pri knjigovezu Grimčarju v uk.
Mojster moj je bil človek velike postave s precejšnjim,
naprej molečim trebuhom. Bil je popolnoma obrit, ka¬
kor kak duhovnik, in surovega značaja. On je bil precej
imovit, ker je podedoval po svojih starših nekaj tisoča¬
kov, katere je vedel množiti na ta način, da je posojeval
denar na obresti od petdeset do sto odstotkov in za¬
ostalih obresti obresti.

Njegova delavnica je bila majhna, štirikotna luknja.
Na eni strani je bilo okno, ki je puščalo vanjo svetlobo,
toda tudi neprijetni duh, ki navdaja dvorišče. Na po¬
licah ob steni so ležali zaprašeni zaboji papirja in knjig,
največ molitvenikov z zlato obrezo. Grimčar je tudi
razpečaval molitvenike, velike in male, z zlato obrezo
in navadne, z božjimi podobami in s podobami svetnikov
ter slabe svinčnike in peresa.

Dela ni imel posebnega. Nobeden njegov učenec
ni postal knjigovez. Vezanje koledarjev, molitvenikov in
knjig nabožne vsebine — to je bilo vse. Vstajati sem
moral zarana ter pomesti delavnico in prodajalno, prinesti

32

vodo, umiti in obrisati okno, pripraviti pitno vodo ter
osnažiti orodje. Pometal in osnažil sem površno, ker me
ni nihče nadziral. Ob sedmi uri je prihajal mojster
smrdeč po brinjevcu, na kar sem moral po zajutrek.
Po zajutrek sem hodil v neko gostilniško kuhinjo, kjer
so me dobro poznali kot „malega knjigoveza" in se šalili
z menoj.

Potem sva delala do dvanajste ure. Imel sem poleg
okna dolgo, nepobarvano mizo, kjer sem zgibal tiskane
pole molitvenikov, ki so prihajale iz tiskarne. Mojster
je rezal z mašino, zlatil platnice ter barval. Navadno
sem bil tako truden in zaspan, da sem se komaj držal
na nogah. Delal sem vedno eno in isto. Najprvo sem
zgibal velike pole, potem sem jih sešival. Roke so se
mehanično premikale, oči strmele v mizo kakor otrple.
Časih se je glava utrujena nagnila na prša, oči so se
zatisnile in naslonil sem se na mizo. Roke so se pre¬
mikale še nekaj časa mehanično in potem tudi polagoma
obstale.

»Vidiš trota, zopet dremlje!" je zahrumel za mojim
hrbtom mojstrov glas. »Poglej, kako šivaš!" Iztrga mi
delo iz rok in para zrahljane šive.

»Vedno ti roji kaj neumnega po glavi, le delo ti
ne diši." Temu je sledilo par gorkih zaušnic, in potem
sem nadaljeval svoje delo hitro in neprestano. Pred
očmi se mi je vrtelo, roke so me v pregibih bolele in
glava mi je lezla navzdol.

Na ozkem dvorišču, tlakovanim z neenakimi kame¬
nimi kroglami je bilo pusto in prazno. Visoko zgoraj
na nasprotnem zelenkastem zidu se je lovil solnčni žarek.
Časih so se odprla bela vrata v nasprotnem zidu ter se
je pokazala starka s skledo pomij v rokah, ki jih je
zlila sredi dvorišča. Vsaka ura je bila večnost. Vlekla
se je brez konca in kraja. Vsak četrt ure sem slišal biti
v zvoniku cerkve tam nekje zadaj.

Ko je zazvonilo poldne, sem moral mojstru po
kosilo. V pol, časih četrt ure sem se vrnil, spehan in
lačen. Kadar sem bil zelo lačen, sem vstopil v kako

33

zaduhlo vežo, vzel od mojstrovega kosila dva, tri kose.
Juhe se nisem dotaknil, ker sem se bal onesnažiti žlico.
Potem sem trepetal po vsem telesu strahu. Časih je potem
mojster godrnjal, da je vedno manj kosila, rekel pa vendar
ni ničesar. — Jaz pa sem hodil kosit v gostilno. V veži
me je na okrogli mizi čakalo v veliki skledi malo juhe,
krompirja, časih tudi salata. Ob eni uri sem bil zopet v
delavnici, zroč na pusto in umazano dvorišče, zgibajoč
pole, šivajoč in zopet zgibajoč. Ob sedmi uri, časih tudi
pozneje, je mojster odšel, jaz pa sem prižgal luč in delal
naprej ....

Delal ?

Ne. Kadar ni bilo mojstra v delavnici, sem poskočil
veselja, odprl okno, vzel stol in sedel. Potem sem navadno
zaspal z odprtimi očmi kakor zajec. To mi je delo tako
dobro, da nisem želel ničesar drugega, misleč, da je to
najlepše na svetu. O, če bi smel vedno tako sedeti in
spati z odprtimi očmi! Ko se je vrnil mojster, me je
našel spečega na mizi; zato me je opsoval, in pretepal.

»Tako delaš? falot!" ... je zasoplo kričal
—- Moje življenje se je vrstilo vsak dan enako, tako da
sem postal pri živem telesu mrtev. Le trije trenutki v
dnevu so bili lepi.

Tam na dvorišču iz belih vrat, odkoder je prihajala
štirikrat na dan stara žena s pomijami, je hodila tudi
njena hči Mira ter šla mimo mojega okna. Ob osmi
uri zjutraj je odhajala, prišla opoldne zopet ter se potem
vrnila zvečer. To je bila visoka dama, blondinka, opravljena
vedno črno. Tudi njen slamnik je bil črn in obrobljen
s črnim trakom. Bila je zelo lepa ter imela polne kodre,
na katerih je po strani čepel slamnik. Njen obraz je bil
bled in njene oči plave in velike. Ko je šla mimo
mojega okna, se mi je vedno nasmehnila in lahno
pomigala z glavo. Mnogokrat je šla tudi brez tega
pozdrava, nemo mimo okna. Takrat sem bil neizmerno
žalosten. Vse je bilo tedaj ničevo, malenkostno in žalostno.
Opoldne sem jo čakal v veži, gredoč po kosilo. Prijela
me je za glavo in se nasmehnila:

3

34

»Greš po kosilo?"

»Da, gospodična Mira!" Potem sem šel tako lahno,
kakor srna in vsa utrujenost je izginila. Miro sem ljubil
najbolj izmed vseh žensk. Tedaj se te svoje ljubezni
nisem zavedal. Na njo sem čakal sleharni dan s težkim
srcem in njenega pozdrava sem bil vesel v dno duše
in raje bi prejel sto mojstrovih zaušnic, kakor izgubil
en sam njen pogled in nem pozdrav z glavo.

Mira je bila blagajničarka v manufakturni trgovini.
Oče ji je umrl pred meseci. Živela je z materjo od
svojega zaslužka, ki je znašal menda 30 kron mesečno.

Časih je prinesla svoje knjige vezat. Pri takih
prilikah je obstala pod oknom ter govorila z mojstrom,
in mojster je govoril z njo, toda vse drugače kakor z
menoj. Jaz sem jo gledal v bledi obraz z zaspanim
smehljajem, dokler ni zagrmel mojster:

»Zijalo neumno! Zopet lenariš?"

Žalost me je obdala in jeza, ker me je ponižal in
osramotil pred njo. Strašno bi se maščeval, če bi se
mogel. Mira pa me je zagovarjala: Pustite ga, naj malo

počije, revež!" in obrnila se k meni, stegnila roko skozi
okno in me pocukala za lase. In bilo me je potem še
bolj sram.

To so bili lepi trenutki in pozabil sem na vse
drugo. Nekoč je prišla Mira zvečer celo k meni v
delavnico in vprašala po mojstru. Sedla je in govorila sva.

«Kakšen je tvoj mojster?"

»Saj ga poznate, gospodična!"

Ugriznila se je v ustnice in rekla: »Dobro!" Pri
tem je zardela ter se igrala s kravato.

»Ali te pretepa?"

»Tudi!"

»Ali ima denar?" vpraša tišje ter vstane zroča črez
me na dvorišče.

»Seveda ga ima!"

Potem je šla. Vse trpljenje tistega dne je vzela s seboj
in mojo utrujenost, zaspanost in mojo nevoljo. Veroval
sem v njo kakor v Marijo. Kaj bi bil brez nje ? Moje

35

trpljenje — zgodnje vstajanje, pozno delo pri luči, meha¬
nično premikanje rok — je osladila ona in mi ga napravila
veliko in veličastno. Jasno se tega tedaj nisem zavedal.
Bil sem kakor človek, ki je zašel, ki ne zna razločevati
slabega od dobrega in ki ne čuti potrebe raziskavanja stvari
okrog sebe, temveč vzprejema vse po vrsti, kar polagajo
drugi predenj, grenko in sladko in pusto.

Nekega večera meje poslal mojster nenavadno zgodaj
domov, dasi smo imeli dosti dela. V veži sem čakal na
Miro, da jo pozdravim in vidim, in ker je ni bilo, sem
šel na ulico v smeri, od koder je prihajala. Ni je bilo.
Sel sem zopet nazaj in bil sem žalosten, ker je nisem
videl. Na dvorišču ni bilo nikogar. Tiho sem stopical
po kamenih kroglah in zadrževal sapo, da bi me ne
slišal mojster. V delavnici je gorela še vedno luč. Na
senci na dvorišču je bilo videti premikanje oseb in trkanje
velikih glav, spajajočih se v nepravilen kolobar. Vzel sem
tnalo, ki je stala v kotu na dvorišču med ubitimi poso¬
dami ter jo zvalil pod okno. Moj prvi pogled skozi
okno me je onemil.

V delavnici sta sedela drug nasproti drugemu Grim-
čar in Mira. Mojster mi je kazal hrbet. Potem je vstal,
nervozno se premikajoč, pokazal polovico svojega ostud¬
nega, obritega obraza ter jo poljubil. Hotel sem zakričati,
a nisem mogel. Ves sem otrpnil. Vse, kar sem nosil v
prsih, se je pogreznilo, je izginilo. Postalo je pusto in
prazno v moji duši. Zopet golo, suho trpljenje, prete-
pavanje, pometanje, mučna zaspanost, zgibavanje tiskanih
pol in šivanje in pretepavanje in pometanje.

Stal sem na tnali kakor kip. Oči so se izbulile in
postale težke kakor svinec, srce je bilo kakor kladivo,
vse žilice v glavi so se premikale in trepetale in bile.

« Lopov," sem si mislil. „Deliš mi zaušnice, dasi nisem
poleg." Telo mi je trepetalo in se treslo; od česa tedaj
še nisem vedel. Noge so se mi tresle kakor mrzlične . ..

Prijel je Miro in jo objel. Vzdignil jo lahno kakor
perje in položil na mojo mizo ter jo zakril s svojim
starim, brezkrvnim, nervozno trepetajočim telesom. Gledal

8 *

36

sem jih čisto od blizu, kakor bi jih imel na dlani. Tresel
sem se vedno bolj, gledajoč to borenje strasti, to sopenje
in njen resni obraz z zaprtimi velikimi očmi.

,,  Lopov! "

Ta trenutek mi je podrl vse. Z enim surovim, brez¬
obzirnim mahljajem je bilo podrto, kar je bilo sezidano
v tolikem trpljenju in v tolikih mukah, tako fino in lepo
in čisto, da se ni smela približati nobena tuja roka.

Hodil sem nestrpen po veži, hoteč jo počakati. —
Po stopnicah je pribežala tridesetletna ženska upadlega
lica in krvavih oči. To žensko sem sovražil najhuje v
življenju; ne prej ne pozneje nobene tako zelo.

„Kje je kak zdravnik?" je vprašala zasopla s prosečim,
ponižnim pogledom.

«Kaj hočete?" sem odvrnil hladno, gledoč jo satansko.

„Otrok mi umira! Kje je kak zdravnik tu okoli?"
ponovila je strastno svoje vprašanje ter me stresla za
jopič.

.,Cemu bo zdravnik, naj umre," sem rekel. Zenska
ni odvrnila ničesar, a njen pogled je bil tako strupen
in predirljiv, da me je pretresel. Pohitel sem za njo na
ulico in jo ulovil za roko.

„Peta hiša od tu na desni strani," povedal sem
osramočen, ne da bi se ji upal pogledati v obraz ter se
vrnil. Med tem so se vrata delavnice v veži nalahno
odprla, začul se je šepetajoči in grgrajoči glas mojstra
in zašumelo je žensko krilo.

„Mira!"

Gledal sem jo naravnost v oči. Bila je vsa razgreta
in rdeča v obraz, lasje so ji uhajali na ramena in na črni
obleki se je poznal prah moje mize ....

„Ti si videl ? 11  je vprašal mojster z osornim glasom
ter gledal v tla. Ona je postala še bolj rdeča in stekla
po dvorišču domov. Slišal sem vršenje njene obleke,
videl kako je zaloputnila vrata in izginila.

„Ali se ne spominjate ničesar, gospod mojster?"
vzkliknem nenadoma in mu pljunem na črevelj.

37

Stegnil je roko, prijel me za lase in krepko butnil
v zid.

„Hinavec!"

Opotekajoč sem taval skozi vežo na ulico z nešte¬
timi električnimi svetilkami in ravnim, gladkim tlakom
— a vrnil se nisem več v ono trpljenje.

V podstrešni sobici.

Septemberski večer je polagoma, neopaženo padal,
na glavno mesto X. in stari, prijazni mož v mesecu je
z dobrodušnim obrazom pošiljal svoje medle žarke na
mestne ulice. Prežal je na odprta okna dobro rejenih
meščanov in se tupatam utihotapil v njihova temna, z
mahagonijem preobložena skrivališča. In dobrodušni
mož v mesecu tudi ni pozabil na nizko okno, ki je nerodno
čepelo na strehi visoke hiše, kjer je stal s sklonjeno
glavo Bogdan Kulinov. Njegov obraz je bil polit s svetlo
mesečino. Z motnimi očmi je gledal na globoko in
mračno dvorišče, kamor nikdar ne zaide luč neba. Naslonjen
na staro pisalno mizo, se zdajpazdaj ozre v odprto pismo
in v zaprti zavitek, ki ležita pred njim na oknu.

Kulinov je bil lep človek s črnimi lasmi in nalahko
zakrivljenim nosom, črne brke mu zakrivajo zgornje
ustnice, a njegovo Hce je bilo tožno. Tak obraz imajo
ljudje, ki se prično smehljati šele na mrtvaškem odru.

Položil je roke na prša in se zagledal v belkasto,
jasno nebo. Duša je za trenotek zapustila njegovo telo
in je blodila v pol pozabljeni preteklosti. Njegove misli
so pohitele daleč, daleč doli na jug. On ne čuje vrišča
na ulici, ne čuje enakomernega cinglanja cestne železnice,
niti odmeva vpitja prodajalcev, niti šumnega ropota, ki ga
je provzročalo zapiranje prodajalnic; v sobi se veča mrak
in stare, po kotih razmetane knjige so podobne začrnelim,
razpokanim lesenim kladam.

„To pismo — to pismo! Roman, kako žalostna je
bila tvoja usoda!"

39

Kulinov sede na stol in težko sope. Kratki, črni
lasje mu stoje pokonci in brke se mu v žalosti pobešajo.

.Da, Roman, tvoja usoda je bila žalostna, kakor
zgodovina tvoje domovine. In vendar si bil plemenita
duša, skoraj brez napak, — a ti ljudje, ta večno zado¬
voljna družba, to je bila tvoja nesreča. Ti si ljubil, da,
oboževal te ljudi, ki ostanejo vedno hladni in zadovoljni
in ki izrekajo črez vsakega svoje prekletstvo, ki se odtrga
z njihove vrvice. Sedaj si padel in ne povrneš se
nikdar več!"

Z rokami si podpre težko glavo in zopet strmi v
pismo, ki ga je že vsaj desetkrat prebral. Bilo je z bledo
tinto površno pisano ter se je glasilo:

Dragi prijatelj moj!

Žalostno Vam tem potem javljam, da je včeraj
umrl najin prijatelj Roman. Znano Vam je najbrže, da
je hotel napraviti revolucijo, toda ponesrečilo se je
vse in skrivati se je moral pred zasledujočimi sovraž¬
niki; bival je že več tednov pri nekem tukajšnjem
kmetu, našem pristašu.

Včeraj sem bil pri njem v njegovem skrivališču.
O, prijatelj, to je bil žalosten sestanek. Bil je bled
in upal in dušil ga je kašelj. Na begu semkaj se je
namreč močno prehladil. Toda bil je miren in prosil
me je, naj mu čitam Bakunina. Ustregel sem nje¬
govi prošnji. Pri tem se je razgrel po stari navadi in
mnogo govoril. Razkladal mi je Bakuninov katekizem
ter rekel, da ostane do zadnjega dihljeja prepričan,
da je posvečen človek, ker je revolucijec. „jaz ne
poznam nobenega dobička zase ali svojih strasti j, ker
ne spoštujem ničesar, kar bi lahko imenoval svoje.
Samo eno misel gojim, stremim samo po: enem cilju;
poznam samo eno delo: revolucijo!"

K nama pride neki kmet in mu pove, da je opa¬
zil v bližini orožnike. To ga je vznemirilo in postal
je še bolj bled. Tolažil sem ga.

„Ne mislite, da sem malodušen!" del je črez nekaj
časa. „ Kakor vse, kar vidim, tako je tudi naše življenje

40

provizorno. Naposled je res vseeno, ali se pritavamo
do groba tako ali tako. Prepričan sem, da me bo ta
kmet, o katerega zvestobi si skoraj ne upava dvomiti,
za dobro plačilo ovadil preganjalcem." Končno mi
je razodel vse. Rekel mi je, naj Vas prosim, da mu
odpustite, če Vam je bil kdaj v nepriliko. „Ako me
ujamejo", je del ,,vzemite moja pisma in uničite jih.
To so listi prijateljev, nekateri so zanimivi — lehko
jih berete; tu imam nekaj svojih rokopisov, za katere
ni časa, da bi se natisnili, — in tu so pisma moje
ljubice. Dajte jih Kulinovu, da jih vrne Heleni. On
ve za njo. O, teh vam ni treba brati!" in zapečatil
jih je v zavitek. Pošiljam Vam jih obenem s tem
pismom.

„Ne govorite tako žalostno!" sem mu rekel. „,Še
ni vsega konec — morda se kmalo nudi prilika, da
ubežite odtod."

Tedaj me je pogledal s svojimi udrtimi očmi
tako žalostno, in lahko si mislite, kako mi je bilo pri
srcu, ko so se zasvetile solze v njegovih očeh!

Truden je stopal po sobici gor in dol, kakor bi
nekaj pričakoval. In res je nekaj pričakal. Ko je na¬
posled šel ven, se dolgo ni vrnil . . .

Cul sem strel, ki je potresel ozračje. Odkrito
povem: Vedel sem, kaj se je zgodilo. Nisem čutil v
sebi nikakega nagnjenja, da bi to neznano preprečil . . .
Mislim, da sem s tem koristil revolucijski reči. Sel sem
na vrt. Pod starim, razpokanim drevesom je na klopi
mirno sedel Roman z razmršenimi lasmi; eno oko je
imel na pol odprto in bilo je zalito s krvjo, a poleg
njega je na tleh ležal revolver.

Planil sem nazaj in poklical starega kmeta. Roman
je bil še nekoliko živ. Nesla sva ga v sobo in položila
na posteljo. Iz rane mu je tekla kri in se razlivala po
beli posteljni opravi.

„Grem k svojemu cilju . . .“ so bile njegove
zadnje besede. Kmalo potem je izdihnil. Na večer
so prišli orožniki — mnogo prepozno. Le s težavo

41

sem odnesel Romanova pisma. Orožniki so vse pregle¬
dali, še celo mrtvečevo obleko. Dobil sem vtisk, da
je bil kmet izdajalec.

Sedaj se držite doma in bodite pripravljeni na
vse. V kratkem Vas obišče neki naš človek. Oddal
Vam bo pismo z nadaljnimi navodili. Priloženo pismo
oddajte čim prej, ker tako je želel Roman.

Na Kulinova je to pismo silno delovalo. Roman,
njegov najboljši prijatelj, je končal. Taka bo tudi njegova
smrt. A to ga ne žalosti. Razburja ga le priloženo pismo
in misel na Romanovo ljubico.

„To je ona — Helena. To žensko sem nekdaj
ljubil, goreče ljubil, a potem ....  Za božjo voljo . ..
je prišla tista katastrofa . . . tedaj je bilo konec . . . .
O, Roman, kje si?"

Kulinov položi glavo na mizo. Tema je. V duši
se mu porajajo vsi dogodki, ki jih je doživel poslednji
čas. Neizmerna teža se mu naseli v prša.

Bila je lepa, jasna noč, kakor ta večer. Z Romanom
sta se peljala iz mesta v bližnji trg, da si izposodita pri
nekem somišljeniku denar za revolucijska podjetja. Tedaj
mu je Roman nenadoma odkritosrčno razodel, da ljubi
njegovo ljubico — Heleno. Kaj je Roman vedel o njegovi
ljubezni? Postal je silno vznemirjen, in da ni bil to
Roman — zabodel bi ga z nožem. Toda Roman je bil
prevelik človek, bil je nehote njegov duševni kurator. In
končno — zadnje čase bi bil lehko opazil, da Helena
njemu ni več tako zaupna, odkar jo je seznanil z Roma¬
nom. Bil je slep in videl ni ničesar.

Njegovo življenje je postala prazna posoda, ki je
doigrala svojo nalogo. A sila in ljubezen do tega življenja,
mu je pomagala zopet do moči. Z vso silo se je udal
revolucijski reči. Resignirati ni hotel in iz golega sovra¬
štva do življenja in ljudi se je bojeval proti njim, raz¬
dirajoč, smešeč, uničujoč vse, vse ... .

42

Radi političnih spletk proganjan, je moral bežati.
Daleč ni šel; v prvem bližnjem mestu se je nastanil.
Živel je življenje emigranta in pozabil docela na ljubezen.
Trdo, neusmiljeno življenje mu je vzelo srce in razum
in ostal mu je le srd.

Njegov tovariš Roman je bil strasten, podjeten človek.
Hotel je napraviti revolucijo, odstraniti kralja in vlado
ter se sam povzpeti na mesto predsednika nove republike,
Bogastvo bi razdal kmetom, naselil na rodovitni zemlji
nov ljud in tako preprečil vedno klanje in nezadovoljnost
in revščino in lenobo ....  Poizkusil je, a bil je ne¬
srečen . . . zelo nesrečen. Vse mu je izpodletelo in ga
vrglo v naročje obupu. Ljudstvo ga je sovražilo, bolj
nego vse druge tlačitelje, a če se je za trenotek sprijaznilo
z njim, so mu rekah: „Bratec, pij, drugače ti razbijemo
butico!" Po zadnjem Romanovem poizkusu, pa je vse
bežalo od njega — tudi Helena. Kaj se brigajo ženske!
Omožila se je z rejenim trgovcem, ki je prodajal zmleti
•fižol za moko.

In sedaj je končano. Kulinova se polašča obup.
Živci se mu vznemirjajo že leta, ki jih je preživel v
večni negotovosti in strahu. Njegova razdraženost in
njegova bolna fantazija narašča vsako minuto. A vkljub
temu dobro in natanko čuti, da je izginila zadnja pod¬
stava, na kateri je slonelo njegovo življenje.

Nekaj silno težkega se mu je naselilo v prša in
znoj mu je stopil na čelo. Hotel se je razvedriti in mirno
presoditi vse, kar se je dogodilo.

Odšel je na ulico.

Ko pogleda proti nebu, vidi hiteti temne, raztrgane
oblake mimo meseca. Ulice so prazne in le redkokje
je opaziti zakasnelega človeka. Gredoč mimo visokih hiš
z mračnimi okni, govori sam s seboj. Kaj govori? Pismo
laže! to povest o Romanu si je nedko izmislil iz hudob¬
nosti in nagajivosti. On ni lopov, a vendar mu naznanja
prijatelj, da je uničeno vse, v kar je veroval že celo vrsto
let. Da, to pismo laže. Lažje sope, lažje se zopet vzdi¬
gujejo in padajo njegova prša. Oblaki so med tem izgi-

43

nili in dobrodušni mož v mesecu je razlil bledo svetlobo
po samotni ulici. Neki doslej neznan strah se je Kulinova
polotil. Prijel se je za glavo in hotel razmišljati o vsem,
kar se je zgodilo.

„Za Boga!" je zastokal. „Nič, nič ni ostalo zame.
Končano!"

Zgodovina Helene se je zopet in zopet pojavljala
pred njegovimi očmi. Kaj se menijo ženske za idealna
stremljenja. Kruha ji je treba, polne mošnje, kope otrok. . .
Vlačuga! Skušal si je tolmačiti vse, kakor se je po vrsti
dogodilo, spraviti posamezne fragmente v zvezo. A ni
mu bilo mogoče. Pred njim se je drevil le kup malen¬
kostnih fragmentov brez vsake zveze, brez vsake prave
jasnosti. Spomnil se je posameznih slučajev, ki jih je
doživel z Romanom. Nekoč, ko je še ljubil Heleno, jo je
našel na njenem domu tako vznemirjeno, da mu ni mogla
odgovoriti na njegovo vprašanje; a v sosedni sobi se je
mudil Roman. Tedaj si tega ni mogel raztolmačiti. Postalo
mu je to jasno šele pozneje. Ali ni bil Roman vsa
njegova nesreča? Mesto nje mu je ponudil svojo idejo,
in on glupec je bil zadovoljen s tem. Pričele so ga
mučiti žive fantazije. Taval je po ulicah in pri tem bi
ga kmalo povozil izvošček, ki je pridrdral iz sosedne
ulice. Nakrat se je pojavila pred neko temno vežo ženska
in ga sunila v komolec. Šel je dalje. Videl je ozko
stezico, po kateri se je plazil skozi življenje; le en napačen
korak in pogrezne se v propad. Solze so mu zalile oči
in plazil se je naprej ob zidu nemih hiš.

„Nič mi ni ostalo. Vse sem izgubil, ko sem sanjal
z odprtimi očmi pri belem dnevu! Nič!"

Ginjenost nad samim seboj, ga je povsem obvladala.
Jokal je kakor otrok, da se je nevede naslonil na' vrata
tuje hiše in skril svoj obraz v dlanih. Prišli so ljudje
in ga zbudili. Delal se je mirnega in stopal dalje po
ulici, a v duši ga je bilo sram in strah pred ljudmi,
pred katerimi je bežal. Iz ene ulice v drugo je bežal
ves zasopel. Čul je biti z zvonika vsako četrt ure, in
ura je minevala za uro. „Kam bežim, kam grem?" je

44

vpraševal sam sebe in hitel dalje. Čutil je, da mora nekam
priti, a kam, tega ni vedel in zastonj se je mučil razlo¬
žiti si svoj cilj.

Mesec so prepregli raztrgani oblaki in sredi njih je
silila na dan razpokana mesečina. Kmalo se je ulil ledeno-
rnrzel dež in ga premočil do kože, da se je tresel kot
šiba na vodi. Rujavkasta megla je pričela padati na
cestne svetilke. Pogledal je kvišku in zapazil, da je doma.
Prijel je za bronasto kljuko in hotel odpreti; vrata so
bila zaprta. Naslonil se je na kamen in čakal, da kdo
pride in odpre.

Spomnil se je, da je nekoč pred zbranimi ljudmi
govoril, o ljudstvu, ki živi v bedi. Ono je podobno
človeku, ki se je zakasnil in sedaj čaka pred vratmi, da
se mu odpre. Treba je razbijati, vpiti, kričati, da se
zbude oni, ki so mirno in trdno zaspali v hiši . . . .

Dež je pričel liti v curkih. Ura je bila dve, bila
tri. A nikogar ni bilo. Prišli so stražniki in on se je
oddaljil. Ko so izginili, je prišel zopet nazaj, premočen
in tresoč se mraza. Blato je škropilo po njegovi
obleki. Dolgočasnost, čakati na vratih, ga je docela oma¬
mila in utrudila. Oči so se mu zaprle, a ko jih je zopet
odprl, se mu je vrtelo v glavi. Sel je zopet po samotnem
tlaku dalje. V glavi mu je nenadoma vstala misel, da
morda sanja; mel si je oči, trkal po prsih in se končno
docela prepričal, da bdi.

Dež je ponehal. Na vzhodu se je pričelo megleno
svitati. Napadla ga je grozna utrujenost. Ničesar več se
ni jasno spominjal.

„Čemu hodim tod? Zakaj ne grem spat, sedaj je
noč!"

Ozre se okrog sebe. Vse mu je. bilo neznano.
Pozabil je na vse. Le nekaj meglenega se je še spominjal.
Z zaprtimi očmi je taval dalje, noge so se utrujenosti
vlekle za njim. Prišli so pometači cest, ki so ga začudeni
ogledovali, a takoj za njimi zidarji, hiteči na delo. Za
njimi so prišli drugi delavci, vsi utrujeni in zaspani.
Obstal je. Nikamor več ni mogel. Prijel se je za železno

45

ograjo, od katere so se trgale posamezne kaplje. Njegova
utrujenost je dospela na vrhunec . . .

To je bila ograja neke cerkve. Spomnil se je na
Boga. Nove misli so mu preplule glavo. Dolgo je že
od tega, odkar ni več mislil nanj. Ideja božje vsemogoč¬
nosti, božje tolažbe ga je presenetila. To je bilo nekaj
posebnega, novega. V duši je videl Heleno in njenega
dobro rejenega moža — trgovca, ki molita k Bogu za
srečo. Zakaj bi ga ne prosil milosti in tolažbe!

In raztresenih misli je stopal proti cerkvenim vratom.
Ozrl se je kvišku: Zvonik je bil ogrnen z rujavkasto
meglo. Sohe svetnikov so stale p‘red vrati, nečimerno in
hladno. V cerkvi je vladala popolna tema. Nikogar ni
bilo, ki bi molil k Bogu. Le cerkovnik je hodil gor in
dol in prižigal sveče. Sedel je v zadnjo klop. Tu je
čutil strašno podrtijo svoje duše še bolj. Skušal je moliti,
a ni mogel. Razne prikazni so ga pričele zopet nadlegovati.
Njegov duh je taval še vedno zunaj po praznih ulicah
in brezmiselno je stokal:

„0 Bog! O Bog, odpusti . . . pomagaj!"

A praznota v njegovih prsih je ostala ista. Čul je
le glas cerkovnika, ki se je jezil nad svečami. Rdeči
žarki sveč razsvetljujejo Kulinovu obupani obraz. Oči ima
zaprte, podobne so debelim kroglam, na katere pada
senca gostih obrvi. V glavo mu šinejo različne slike:
Sedaj stopi pred njega Roman z razmršeno brado, z
velikimi, krvavimi očmi in visokim, bledim čelom. Obut
je v visoke škornje. V rokah nosi zaprt zavitek ....
Prestrašil se je te slike, ki mu je prišla nenadoma pred
oči. Čemu ga ne pušča v miru? Pomane si oči, odpre
jih široko ... O, saj je v cerkvi, zmotil se je. Kako
mu ta hip preseda življenje! Proč mora, proč ... Kaj
te slabosti! Hoče vstati, a se opoteče in pade nazaj v
klop.

Predenj stopi objokana Helena. Dolgi lasje ji padajo
po visokih ramah. Iz prsi ji prihajajo pretrgani vzdihi . . .

Globok vzdih se prerije iz širokih Kulinovih prsi.
Plane kvišku ter se opotekajoč priplazi k vratom. Odpre

46

jih. Hladen zrak ga objame. Roman je pred njim, Helena
je pred njim . . . Molče ga vabita k sebi, on pa steguje
roke, prijema . . . prime ga trdo, krčevito, ... „Ha . . .
ha!"

Pred njim je stal orožnik v nočnem plašču.

„Roman . . ."

„Jaz sem stražnik, ne vidite prav!"

„Roman . . . Helena . .

„Gospod vi ste premočeni. Ali ste bolni?"

Za. hip se mu razsvetli v duši, samo za hip in
potem ga zopet pokrije tema.

„Ah, vi ste. Dobro, prav dobro! Čujete, jaz sem
srbski kralj, a kje imate vašega kralja . . . Peljite me k
njemu ... Pst . . ."

Njegov dobrodušni izraz se izpremeni. V očeh mu
bega divji blešč strahu, a njegov obraz je obraz norca.

„Beživa! Ravnokar sem tu notri, v cerkvi, položil
bombo na oltar. Odstraniva se, preden se razpoči!"

Stražnik je široko odprl oči in se začuden ozrl
naokoli.

Učenjak.

Prebivalci Zelenega otoka — za pravilnost tega
imena ne morem jamčiti — ki leži sredi nepreglednega,
temnovišnjevega Južnega morja — če je to morje v
resnici temnovišnjevo, ne vem, ker ga še nisem videl —
kakor zelenica v puščavi, so poslali enega svojih uče¬
njakov s sijajnim spremstvom v Evropo da proučuje
življenje tega starega dela sveta. V njihovem državnem
življenju so se pričele kazati nevarne razpokline in po¬
sebno je državnikom Zelenega otoka manjkalo sredstev
zoper nezadovoljnost med prebivalstvom. Upali so torej
s proučevanjem stare in slavne Evrope dobiti pouka,
kako jim je ravnati, da postanejo srečnejši.

Ta učenjak je imel s seboj tudi deset pisarjev; ti
so zapisovali v velike knjige z rdečo obrezo, vezane v
svinjsko usnje, z ostrimi, zglajenimi robovi to, kar jim
je ukazal poslanec učenjak. Ta učenjak torej je prepotoval
vsa evropska carstva in kraljestva in je bil sprejet povsod
z največjim sijajem. Vse ga je neizrečno zanimalo in
vse je hotel vedeti.

Knjige z rdečo obrezo so bile skoraj popisane in
učenjak je še vedno proučeval razmere stare Evrope in
narekaval svojim pisarjem. Zanimali so ga posebno državni
zapori, in visok dostojanstvenik z zlatimi zaponkami na
ramenih, ga je vodil po njih.

Z železom okovana vrata celice so zaškripala, in
nasproti mu je bušil neprijeten, kisel duh. Poslanec
vpraša šaljivo jetnika, ki je v celici sedel:

48

„Kako se počutiš, gospod Zapornik?"

„Izborno! Gospod!" odvrne jetnik istotako veselo.
„Izkazujete mi preveliko čast; dvomim, da sem vreden
postati nesmrten v ozračju Južnega morja, zakaj baš pred
uro sem moral osnažiti celico in odstraniti pajčevine in
prah, da bi velecenjeni nos gospoda poslanca ne obregnil
nad kako nepotrebnostjo: Pozdravljam Vas!"

Jetnik je sedel sključen na tleh ter oklepal roke
okolo visokih svojih kolen,

Vsi so se smejali, da je otlo odmevalo po dolgih
hodnikih, a dolga kapa dostojanstvenikova se je zazibala
kakor ladja.

„Ti si vesel in dobrodušen!" reče naposled poslanec.

„Zakaj bi ne bil? Solnce se guglje na nebu kakor
balon in jaz ga gledam."

„Ali je solnce tako lepo?"

„Mari ne?" se začudi jetnik, „Vi ga gotovo še niste
nikoli videli!“ Vstane in prime poslanca za rokav in ga
pelje k zamreženemu oknu.

„Poglejte, sedaj se guglje ravno nad vrhnjim želez¬
nim drogom."

Učenjak je zmignil z rameni in odstopil, jetnik pa
se muje še bolj smejal.

„Čemu se smeješ?" ga vpraša poslanec srdito.

„Ker se vi srdite. Jezi vas, da ne morete solncu
do živega. Takim ljudem in njihovi jezi se smejem izza
svojega rojstva. Če gledam v solnce in vidim ljudi tam
spodaj v blatu, kako se vzpenjajo in vzpenjajo, da bi
dosegli solnce s klopotci in drugim svojim orožjem, sem
zelo vesel."

„Ali mečejo ljudje klopotce v solnce?"

„Vsi mečejo! ti bolj, oni manj srdito. Jeze se, da
sije solnce vsem enako in ne enemu prijetneje, drugemu
manj, in obratno. Zato ga hočejo umiti z blatom!"

Učenjak je odprl oči, kakor zajec in raztegnil

usta.

„Pripoveduj dalje, prosim!" Potem se obrne k svo¬
jemu spremstvu: „To je važno!" Zatrdi z resnobnim

49

obrazom mrko. Peresa pisarjev so pri tem gromko
zarožljala.

„Ljudje spoznavajo, da ne morejo doseči solnca, zato
zapirajo svoje sovražnike v celice. Jaz pa se smejem še
bolj, zakaj solnce mi sije vkljub naokenski mreži!"

Učenjak se je obrnil do spremstva in prosil, da ga
puste nekaj časa z jetnikom samega. Potem je sedel
poleg njega in napravil obraz, kakršnega imajo v Evropi
preiskovalni sodniki.

„l<ako ti je ime?"

„Pinkin 1“

„Zakaj so te zaprli?"

„Pravijo, da sem slepar!"

„Kaka obrt je to?"

„Prepovedana!"

Učenjak potegne iz žepa zapisnik in svinčnik in
prične pisati, med tem pa nadaljuje:

„Razloži mi to obrt, do sedaj so mi pravili, da je
obrt svobodna in prosta!"

„Moja obrt je, da vzamem ali pridobim, česar po¬
trebujem, tam kjer se najbolj nudi."

„Kako? Zakaj? Kaj vzameš? Čemu vzameš?"

Pinkin pogleda učenjaka črez ramo in odvrne malo-
dušno:

„Vzamem, da živim. Če mi dovolijo vzeti, tedaj je
to dovoljena obrt: beraštvo ali darovanje. Če vzamem
sam, je to tatvina. To pa je prepovedana obrt."

„V Evropi žive ljudje od dela," pripomni učenjak
hitro pišoč.

„Seveda, od dela, a ne vsi! Mnogo jih dela, drugi
vzamejo to delo za-se, ker imajo moč. Ako kdo izmed
nas vzame kaj nazaj, je to prepovedano ter se kaznuje.
Zato so postave," razlaga Pinkin gledoč skozi okence.

„Kako moč imajo oni, ki vse zase vzamejo, kako
odstranjujejo prepovedane obrti?"

„Zoper te prepovedane obrti imajo vojake, policiste,
duhovnike ... Ti imajo svoja ministrstva: Vojno mi¬
nistrstvo, ministrstvo za bogočastje . . .

4

DO

Učenjak začuden zmigne z rameni. »Vojno ministr¬
stvo . . . Čemu je to?"

»Skrbi, da se vadijo državljani v orožju, za vojno . .

»Kje se vadijo? V šolah?"

,,Ne, v kasarnah!"

»Kasarnah!" ponavlja učenjak. „Kaj še uče tam?"

»Streljati, mahati s sabljami!"

»Zato imamo pri nas telovadnice," pripomni poslanec.
Pinkina je nekaj vščipnilo; skoči kvišku in zakriči nanj:

„Lepa država to! Lep red imate!"

„Prosim dalje," odvrne mimo učenjak. „Kaj počno
po kasarnah?"

„Vadijo se. Tudi streljajo! Vi ste strahovit nevednež,
gospod!"

„Koga streljajo, zverino, ptiče, race . . .?“

„I<aj še, ljudi . .

Poslanec je nakrat jenjal pisati in upre svoj pogled
v Pinkina.

„Taki divjaki ste v Evropi!" Nemiren vstane, a
zopet sede.

»Zakaj streljajo?"

„Če delajo ljudje nemir, ko nimajo drugega posla
in jim želodci krulijo."

„In to vodi ministrstvo? Kakšno ministrstvo?"

„Vojno!“ zakriči Pinkin razdražen. „Zelo zaostal
človek!"

„A kaj počne ministrstvo za bogočastje?"

Pinkin zatuli in ruje lase. »Niti tega ve veste? Kakšen
učenjak pa ste? To ministrstvo skrbi za varnost in
moralo ljudi."

„Kako skrbi?" tuli prav tako učenjak.

»Nastavljajo duhovnike, ki oznanjujejo dobro in se
ustavljajo nizkim čutom človekovim."

»Ali ne skrbi vsak zase. Če n. pr. jaz spozam, da sem
grešil, potem to popravim in ničmenisramstorjenegagreha."

»Lep človek, ta gospodič." Pinkin je postal hripav,
o učenjaku se je pričelo kolcati. — »Mi plačujemo za
ta davek v gotovem denarju."

51

„To spada potem pod ministra industrije! In vkljub
vsemu temu izvršujete prepovedano obrt?" se učenjak
čudi in grize svinčnik.

„Ce smo pa reveži?"

„Zakaj ne delate?"

„Vi torej ne poznate najbolj preprostih zakonov
gospodarstva? Vsi ne morejo delati, ko je preveč ljudi.
Kdo bo pa plačeval?"

„VideI sem, da delajo ves dan. Zakaj delajo eni. preveč,
drugi pa vsled tega nič? To je vendar narobe svet."

„To je večen zakon," poučuje zopet Pinkin poslanca.

Poslanec se nasloni na zid in zre v strop. „Dragi
Pinkin," prične z globokim glasom. „Pri nas je vse
drugače. Vsi delamo in dobro živimo. Vkljub temu se
sovražimo med seboj in smo nezadovoljni. A če kdo
svojega bližnjega muči, se odda v poboljševalnico. Kasarn
nimamo, ker se vadimo v telovadnicah skakati in plezati.
Ministrstva za bogočastje ne poznamo, ker lahko vsakdo
misli, kar hoče. Prepovedanih obrti tudi nimamo. Kdor
obrekuje, dobi šest palic . . . Zaporov nimamo!"

Pinkin se prezirljivo nasmehne. „Vaš narod še dolgo
ne bo kulturen!" reče končno in se obrne proč.

„Ti se smatraš torej genialnega?" se začudi učenjak
in potrka Pinkina po rami.

„In Vi?" oba se neizmerno čudita.

Potem je sedel učenjak zopet in prečrtal, vse kar
je napisal. Potem pa zapiše na rob knjige:

„Pinkin se smatra za genialnega človeka v Evropi
ter izvršuje prepovedano obrt. Ta obrt ima dvoje mini¬
strstev."

4 *

Na gori.

Po vsej vasi in še daleč na okoli so ljudje pripo¬
vedovali, kako dolgočasno je pri županovih. In res so
pri Osolnikovih pogrešali vasovalcev. Pač, tudi k njim
je zahajal zdajpazdaj kak obiskovalec, a ta ni prihajal
radovoljno. To so bili berači, vaščani pa niso zahajali
k županovim.

Zupanova družina ni bila mnogoglava: oče župan,
njegova mlada žena Marica, hišni hlapec Juri in pastir
Janezek.

Kako je Blaž Osolnik postal župan, tega sam ni
vedel, niti njegovi sovaščani, zakaj splošno je bil zelo
nepriljubljen. Pripovedovalo se je, da v vasi ni bilo
človeka, ki bi bil hotel prevzeti ta nehvaležni posel —
in zato ga je prevzel Osolnik, ki je bil precej častihlepen.

On sam je bil pravi čudak. S svojo ženo ni mnogo
občeval, tudi brigal se ni mnogo zanjo. Poročil jo je le,
ker je imela precej dote, s katero je bil rešil svojo pro-
palo domovje. — Navadno je delal na polju ne meneč
se za nikogar, ali pa se je peljal v bližnji trg po župan¬
skih opravkih. Tudi pozdravljal ni nikogar, ker se mu
je zdelo, da bi to župansko dostojnost poniževalo.

Seveda je Marica opazila moževo nečimernost in
glupo lenost; ta jo je tiščala v duši. Vse, kar je navadno
govoril z njo, je bilo, da jo je na večer, ko se je druži¬
nica spravljala k počitku, vprašal, če se je črez dan v
gospodinjstvu kaj posebnega pripetilo. Nato je ona
navadno odgovarjala: „Nič, dragi mož!" Ali pa: „Da,

53

to in to se mi je pripetilo, Blaž!“ Takšno je bilo njiju
redno občevanje. On se je na tihem veselil nad tem
uradnim vedenjem svoje žene; pri tem je svojo pipo
potiskal v ustih iz kota v kot, da se je sedaj levi, sedaj
desni globoko povesil. Tako je videl delati svojega
prednika na županski stolici in je smatral to za važno
tradicijo svojega stanu.

*

Bil je krasen poleten večer. Na nebu so migljale
zvezde in luna se je pomikala navzgor po svoji dolgo¬
časni poti. S travnikov in bregov je dehtela pokošena
trava, z dalje pa se je čulo zamolklo zbrano fantovsko
petje.

Ta večer je sedela Marica na leseni klopi pred hišo
in zrla v dolino. Onstran doline so se dvigali visoki
snežniki, tupatam beli, kakor bi bili potreseni z moko.
Gola rebra so nosila krivičaste in neenake razpoke, ki so
se vile skoraj od tal do vrha ....  Marici je ležala
v naročju edina tovarišica — domača muca, ki je zaspano
gledala svojo gospodinjo. Danes je Marica čutila osame¬
lost, ki jo je sovražila iz vse svoje duše, še bolj kakor
sicer. Sedaj ko je čula fantovsko petje, se je spomnila
onih krasnih noči, ki jih je doživela kot prosto in svobodno
dekle. Takrat so fantje prihajali pod njeno okno in ji razo¬
devali svojo ljubezen, svoje .dušne bolečine, ona pa jih je
tolažila ali se je z njimi pošalila. Ah, kje so tisti lepi časi!

Oče župan je prišel nocoj nenavadno kmalo domov.
Bil je izredno dobre volje in obraz se mu je svetil
radosti. V trgu je bil izvedel, da so »merodajni krogi"
z njegovim županovanjem zelo zadovoljni. Sedel je na
klop poleg Marice, kar že dolgo ni bil storil. Osuplo
ga je pogledala, ko je pričel z osornim glasom pripo¬
vedovati o svojih vsakdanjih skrbeh. Poslušala ga je
srečna in vesela in porajalo se je v njej tiho, bojazljivo
upanje, da postane Blaž vendarle boljši človek. Ta sladek
občutek pa jo je objel le za trenotek; videvša njegov
mozolast, starikav obraz, jo je stresnilo in razsrdila se
je nad svojim možem.

54

II.

Pri županovih je bilo tisto noč že davno vse tiho.
Mirno noč je motilo le lajanje domačega psa in ponav¬
ljajoče se tožno mukanje krave v hlevu. V podstrešni
izbi, kjer je spala Marica, je bilo svetlo, zakaj mesec je
pošiljal skozi odprto strešno lino svojo sanjavo luč in
razsvetljeval temen prostor.

Bilo je že na polnoč, ko se je iz svislij povzpela
moška postava na mali, leseni hodnik, po katerem se
pride v podstrešje. Mož se oprezno ozre na vse strani.
Prišedši na hodnik nekoliko obstoji, potem pa se hoče
splaziti skozi odprto lino v podstrešje. Toda v tem hipu
se mož zadene z roko ob polico, na kateri so stale rože
v lončenih posodah. Močni sunek prevrne lončenice,
ki padejo z velikim ropotom na zemljo. Takoj zatuli
domači pes. Mož se hitro zlekne po tleh, tako da ga je
bilo težko zapaziti; očitno se je bal, da ropot koga zbudi.
Toda vse je ostalo tiho in naposled je tudi razjarjeni
pes odšel na drugo stran hiše.

Počasi in še oprezneje se plazi naprej. Prišedši do
vrat na lahno potrka nanje.

Vse tiho.

Nekoliko časa prisluškuje, potem pa potrka močneje.
Iz izbe se začuje nerazumljiv ženski glas.

»Odpri, Marica, jaz sem!"

Duri so zaškripale in na pragu se je prikazala
Marica, bela, kakor angel.

»Ah — ti si Juri?" šepnila je bojazljivo.

»Čudiš se? Dejal sem ti . . ."

»Mislila sem, da je Blaž ..."  Natihoma je zaprla
vrata za njim.

»Leži na vrtu, opazoval sem ga! Menda so se posode
razbile."

»Ali je kdo slišal?" vpraša prestrašena ter prekriža
roke na prsih.

»Menim, da nihče!"

55

„ Dobro! če bo jutri vprašal po rožah, mu rečem,
da jih je veter pometal na tla."

Marica odpre izbino okno. Na levo se razprostirajo
pokošeni travniki in ob svitu meseca je opaziti kopice,
ki so jih napravili črez dan. Semtertja se čujejo z bregov
zamolkli, pridušeni klici, „juju", znamenje, da vaški fantje
tam prenočujejo. Globoko iz doline pa je prihajalo ena¬
komerno žuborenje voda.

Ona se vrže v naročje Juriju. Disharmonija njene
duše je prikipela do vrha. Moralo je iz ozkih prsij, kar
se je nabralo v njih tekom leta. Samo trenotek in boj
je bil izbojevan. Njena želja po življenju, njena strast po
možu, njeno zaničevanje do legitimnega moža, se je
zedinilo v en sam, vroč in strasten vzdih:

»Juri, moj Juri!"

Blaž Osolnik je prebil ob ugodnem vremenu poletne
noči na vrtu. Tudi to noč je ležal v travi na vrtu. Roke
si je podložil pod glavo in strmel v nebo. — Od daleč
je bilo čuti glasno šumenje Save, in tam od nekje so se
oglašale žabe s svojim enakomernim regljanjem. Ob robeh
neba nad gorami so visele raztrgane, dolge, sive lise.

Take mirne noči, kakor današnja, so bile na gorah
zelo redke. Navadno so peli fantje ali so hodili »na
vas", tam konci sela pa je lovil star tat v potoku rake,
oprezno se ozirajoč na vse strani in pripravljen, da izgine
vsak hip v bližnjo goščo — ali pa se je mešalo lajanje
psov v glasno fantovsko petje. Časih pa je zahrumel
skozi mirno noč šum, vpitje, polom in vsakdo je bežal
na varno, vedoč, da so se žganja siti domači fantje stepli
2  onimi, ki so prišli iz sosednjih vasi ali celo iz doline
vasovat . . .

Vsega tega ni bilo današnjo noč. V zraku se je
siril nekak dvomljiv mir. Le Sava je, kakor vedno, v
dolini drvila svoje vzpenjajoče se valovje in pozdravljala
zibajoče trstje, ki je kakor za stražo raslo ob njej.

56

Osolniku so prihajale čudne misli v glavo. Ko so
včeraj na travniku kosili, jim je prinesla vaška Urša,
stara, revna ženica od doma južino. Za majhen kosec
ovsenjaka jim je pripovedovala pravljice o »Zakletem
gradu", »Črni kraljičini", »Razbojnikih" in še mnogo
drugih. Te pravljice so sedaj rojile Osolniku po glavi
in polglasno si jih je ponavljal. Naenkrat vzdigne glavo.
Neki šum mu je prišel na uho. Nepremično so mu zrle
oči tja, odkoder je prihajal ropot.

Naposled je zagledal nekoga, ki je tiho lezel po
lestvi iz svislij navzdol. Postava je za trenotek izginila,
pa se takoj zopet pojavila za vrtno ograjo, tik županovega
ležišča.

»Oče župan! Oče župan!" je klical nekdo s pri¬
držanim glasom.

Osolnik ni vedel, pri čem da je, zato je molčal.
Videl je samo gornji del glave in velike oči, ki so gledale
na vrt. - Končno se je pa ojunačil in skočil k ograji.

»Ah - ti si, Janezek?" vzklikne presenečen, videč
pred seboj svojega pastirja. Ta se prestrašen ozre proti
podstrešju.

»Oče župan, ne bodite hudi! Včeraj me je naš Juri
preuhljal, češ, da vam ne povem, da hodi vsako noč tja
gori — 'v podstrešje. Pred četrt ure je zopet šel in je
vrgel rože na dvorišče."

»Kdo, praviš, je šel tja gori?" Župan je silno iz-
bulil oči.

»Juri!"

»Praviš, da je šel k njej - k Marici?"

»Videl sem ga, kakor sem živ!" jeclja zardeli Janezek.
»Do sedaj se še ni vrnil."

Osolnika je spreletela strašna slutnja. Spomnil se je
obnašanja svoje žene in zdelo se mu je, da ta hip raz¬
ume razne trenotke, ki jih je doživel s svojo ženo in
ki so mu bili do sedaj temni in nerazumljivi.

Če je šel gor, to gotovo ni bilo prvič. Očital si
je, da je glupec, da je bil slep, ker tega ni zapazil. Za¬
rotil se je, da ubije to žensko.

57

Ne mene se dalje za pastirja, je odhitel proti hiši.
Odprl je vežna vrata in jih za seboj zopet zaprl; ključ
pa je vtaknil v žep. Tiho se je plazil po lesenih stop¬
nicah navzgor, kakor pijan. Kri mu je od srca tiščala v
grlo, da ga je dušilo in oči so mu otopele. Pred izbi-
nimi vrati je obstal in posluškoval. Dva glasova je bilo
čuti.

Potrka na vrata, potem udari s pestjo po njih in
zagrmi: »Marica, odpri!"

»Si ti, Blaž?" vpraša ona prestrašeno. Njen glas se
je tresel kakor struna na harfi.

„ Odpri, pravim! - Nesramnica!"

Pod pritiskom njegovega tolstega telesa je odjenjal
leseni zapah. Na pragu mu je zastala noga. — Pri od¬
prtem oknu je slonel Juri s sklonjeno glavo in nemo
strmel vanj. Na postelji pa je ležala Marica in v njenih
očeh se je svetil ogenj strasti in obupa.

„Marica . . . juri . . .," uide Osolniku iz ust. Nje¬
govo tolsto telo zdrkne ob zidu na tla. Po vseh štirih
se je plazil k njeni postelji, nepretrgano strmeč v svojega
tekmeca.

»Juri, zakrij me!" deje ona hladno. Ta hip se ji
je življenje neskončno gnusilo. Bilo ji je, kakor človeku,
ki je pogoltnil nekaj silno grenkega.

»Jujuju! “ je ukal pred hišo Janezek in metal pesek
skozi okno. »Včeraj si ti mene, danes bo župan tebe!
Juju! Ju — ju — ju!“

Tovariš Sebastijan.

Mislim, da je bilo to pozimi leta 189*. Tedaj sem
bil brezposeln. To se pravi, v gozdu se je odkrhnila
veja in je padla na tla in je zgnila.

Sneg je ležal dve pedi visoko na zaspani zemlji.
Noč in dan se je razprostirala na nebu dolgočasna siva
megla, tanka in skoraj prozorna, zamazano solnce brez
kontur je počasi drselo navzgor in suh, oster veter je
razsajal po državni cesti, ki se je vila v hrib, tupatam
ogibajoča se pritlikavih, belih gozdov; veter je gonil drobne,
brušene snežinke pred seboj, ki so se mi vbadale v zmrzel
obraz. Noge sem premikal brezčutno in enakomerno
kakor mašina. Polovica dolgočasnega dneva je že bila za
menoj in spominjal sem se je kakor v polsanjah. Malce
hribovita krajina je bila žalostna, tupatam porasla z nizkim
grmovjem in vmes posuta s sivim kamenjem, ki je gledal
iz snega. Z drevja so visele snežene pajčevine in se
lesketale v onemoglem solncu kakor srebrne.

Ozrl sem se nazaj. Ob cestnih jarkih so stale tihe
vrbe, zakopane v sneg, in njih siva barva se je stapljala
s sivim nebom. Po vsej krajini sta se ostro razločevali
le dve barvi, snežnobela in dimastosiva. Sirili sta se
v daljavo in se stekali druga v drugo v silni brez-
danjosti.

Obšlo me je nenadoma in bogve odkod. V ustih
sem začutil sline in postal sem lačen. Sežem v žep: dva
groša sta bila ondi, vse moje imetje. Sklonil sem
glavo in bil neizmerno žalosten.

Prišel sem do vrha.

59

Ravnina se je zalesketala v zlatem solncu in na ob¬
zorji: je zatrepetalo sneženo, popognjeno drevje. Cesta
je bila ravna, tupatam vegasta in zareze koles, napravljene
od vozov v umazanem snegu, so se izgubljale druga v

drugo.

V dalji se je nekaj gibalo, in umazana senca je za¬
migljala na obzorju in obstala. Zdelo se je, da stoji, a
počasi se je manjšala in pogrezala v zemljo. Človek je
bil, ki se je pomikal naprej, vihtel palico in se pogrezal
v daljo. Šel sem urneje, cesta mi je izginjala pod nogami
in sneg je cvilil. Nataknem nanosnik. Konture v naravi
so se poostrile, in čez vso krajino je legla svetla belina.
Srce mi je vztrepetalo, bil je potnik. Črez pleča mu je
malomarno bingljal okrogel zavitek na zeleni vrvici. Torej
»kolega"!

Začel sem teči. Noge so spodrsavale, sneg se mi
motal med nogami in škripalo je. Nekdo je zapiskal
tako, da mi je žvižg priletel na ušesa, zadel se je še ob
bližnji gozd in utihnil. Težko sem sopel, pred očmi mi
je vse migljalo in se treslo, a pot je obstala in ni več
izginjevala pod nogami; zdrkaval sem nazaj. Sedaj me
je potnik opazil; obrnil se je, naslonil na palico in me
počakal.

»Kdo si?" ga vprašam. Svoje male, sive oči je za
trenutek skril pod košate obrvi, nategnil usta, široko po¬
gledal in, motreč me, odvrnil.

»Približno tak človek kakor ti!" Prezirljiv in ob¬
enem zadovoljen nasmeh mu je legel na usta. Zamahnem
z roko.

»Dobro! greva skupaj. Samemu mi je dolgčas!"

Moj novi znanec je bil precej večji nego jaz. Gledal
je hudo in hudobno, obrvi so mu visele skoraj črez
oči, da je zrl njegov pogled kakor iz globoke kotline.
Njegova rdeča bradica je bila šilasta in več ledenih curkov
je viselo od nje.

»Prav!" reče črez nekaj časa, ko sva se nagledala
drug drugega. »Greva skupaj, ti imaš gotovo denarja!"
Stresel sem se in nehote sem se zopet spomnil vsega

60

svojega potikanja in beračenja in stara teža skrbi pred
temno bodočnostjo mi je zopet padla na prsi.

»Ne, prijatelj, denarja nimam!«

»Nimaš?« se začudi, obstane in pogleda v nebo.
Njegove obrvi so se nenaravno privzdignile in male nje¬
gove oči so se izbulile.

Moral sem se smejati. ,,Nič ga nimam, bratec!«
odvrnem čudeč se njegovemu presenečenju. Tudi sam
je kmalo bušil v divji smeh.

»Nimaš ga, nimaš? Ha-ha — daj mi roko! Tako! dva
bratca!« in smeje se še glasneje, pri čemer se mu pa
oči docela pogreznejo in ,skrijejo.

»Kam si namenjen?" ga vprašam. »V Trst?«

»Ne vem, morda pridem tudi tja. Prišli so in so
nas vzdignili in pognali: kvišku, lenobe lene, alo ven!
Začudili smo se, pomencali si oči, dvignili pest . . . .
Toda, kaj! kdo se bo pretepal! Pojdimo! pojdimo! Kaj
bi ti pravil — ali ni bilo tako?«

»Prav tako je bilo. Vzdignili smo roke in že od¬
hajali! In sedaj grem v Trst!"

»A, kaj počneš tam? Misliš, da čakajo na tebe in te
bodo lepo vzprejeli, ti nabasali želodec in rekli: Dobro,
da si prišel, gospodine!«

»Čakali me ne bodo in tudi pozdravili ne, ampak ...«

» ...  ti skočiš v morje ter napraviš ujedam v morju
vesel dan!« me je prekinil s surovim glasom, v katerem
se je skrivala jeza in zaničevanje.

Veter je potegnil, zatulil in bežal dalje, se vračal
in nosil drobne, trde snežinke, ki jih je pobral v jarkih,
vzdignil v zrak, se igral z njimi, spuščal jih na tla in
zopet podil dalje. Daleč za nama je zaropotalo in zvonci
so zapeli. Bližal se je voz.

Postala sva na kraju ceste in čakala nanj. Prišel
je, konjema je drselo in z glavama sta se skoro do¬
tikala tal.

»Vzemite naju gor!«

Porasel, oplašen obraz voznikov se je okrenil, to¬
variš pa je prijel naglo zadaj za voz in stekel za njim.

61

Bič je zacvilil po mrzlem vzduhu in se ovil, kakor mrzia
kača tovariševih rok, da se je spustil. Stal je sredi ceste,
sključen, premrt in vpil:

»Čakaj! lopov kmetski! Ali je to lepo? Prekleti..!"

Strahovito je naju zeblo, šklepetala sva z zobmi in
kolena so se nama šibila. Moj tovariš je šel počasi in
roke je imel pogreznjene v globoke žepe. Jaz sem hodil
hitro z drobnimi koraki ter ga moral čakati na vsakih
deset korakov, da me je došel.

»A, kako ti je ime? Pokaži mi knjižico!" ga za¬
prosim.

Veter je zatulil iznova, a on je govoril votlo, kakor
bi prihajali glasovi iz soda in se poizgubili v velikem
prostoru.

»Meni pravijo Sebastijan. Pa ni prav. Če bi jaz
odločeval o svojem imenu, bi si nadel kako boljše ime.
Imena s sodim številom črk so preveč korektna in sila
dolgočasna. Pravijo, da ima človek prosto voljo, pa mu
še ime njegovo diktirajo drugi!"

Prižge si pipo, potegne parkrat krepko iz nje in se
namuza:

»Sicer pa, vse na meni odgovarja mojemu imenu.
Črevlji na primer! Ne vem, ali je moj patron hodil
raztrgan ali lepo opravljen, ali je imel črevlje ali ne,
ampak grdo je, da me pušča tako zanemarjenega!" Obstane,
potegne hlačnico desne noge malce navzgor in pomoli
nogo naprej.

»Poglej!" reče, »moji čevlji so zvezani z žico ter
na spodaj oviti z žakljevino."

Molčal sem in se obrnil, da se je veter upiral bolj
v moj hrbet. Sebastijan je šel. sklonjen, kolena so se
mu izbočila in brke so se mu neenako povesile.

Stopala sva zopet v dolino. V kotu, v zakotju gora,
je ležala majhna vas. Par revežev je ušlo svetu in se
naselilo tu med kamenjem in čakalo na svojo smrt. Čisto
naravno. Kdo drugi bi se naselil tukaj, kakor izgnanec,
plazeč se po kamnu in živeč od kamna. Trpeli so in
žalostno živeli in žalostno umirali in nihče se ni zmenil

62

zanje. S slamo pokrite hiše, so bila borna, zverižena
poslopja, v katerih je zmrzovala suha živina, stradajoča
in mukajoča. Pri vhodu v vas je stal upognjen starec
z dolgimi, sivimi lasmi in visok mladenič s trdnimi,
kvišku štrlečimi ščetinami na zgornji ustnici.

»O, jaz bom tudi šel, vsi gredo in se vrnejo bogati!"

v Ne hodi!" je rekel starec. »Kdo ve, kaj te čaka
v Ameriki in če se ne izgubiš! Glej, Martov Janez se
je izgubil in ni ga več od nikoder!"

Mračilo se je in za nama je tulil in razsajal divji

veter.

»Tu morava prenočiti!“ reče Sebastijan in nagubičelo.

»Vsekakor!"

Ozrla sva se. Vse naokoli na pol podrtije in starina,
kakor kako zapuščeno grobišče. Iz nizkih vežnih vrat
se je kadilo, in dim se je vzdigoval počasi, dokler ga ni
zagrabil veter ter razpršil, da ni ostalo sledu po njem.
Vstopila sva v prvo hišo.

»Ali bi ne mogla prenočiti pri vas, dobri ljudje? ; ‘
je prosil Sebastijan.

Visok kmet je stal v veži v ozkih, razcapanih hlačah.
Smrdelo je v veži po žganju in gnoju. Motril naju je
nekaj časa, se popraskal za ušesi, vzel pipo iz ust in za¬
mahnil z roko. Prav nič ga ni veselil najin obisk.

»V hiši ne moreta prenočiti!" de po daljšem obo¬
tavljanju. — »Ne moreta!" ponovi trdo.

»Dobro, prenočiva pa v hlevu!" odvrnem vzne¬
mirjen.

»Ali v svinjaku, gospod!" doda ponižno Sebastijan
komaj zadržujoč smeh. Orzl se je name in neumen
obraz se mu je svetil, kakor bi bil namazan z mastjo.

Kmet je bil jako svojeglaven in naju je nezaupno
gledal. Končno pa se je vendar vdal najinim lepim be¬
sedam. Dati sva mu morala delavski knjižici in pipi ter
žveplenke, češ, da ne napraviva ognja. Potem naju je
peljal na dvorišče.

Bilo je že skoraj temno in nekje daleč je zapiskal
vlak, dolgočasno in zateglo. Nebo je potemnevalo in na

63

obzorju se je še enkrat zasvetilo, svetel trak je zatrepetal
in izginil. Noč se je bližala hitro in neprestano.

Vstopili smo v hlev. V svoji kratkovidnosti sem
videl le dolge noge kmetove, ki so se naglo premikale
v polutemi.

Objela nas je težka gorkota.

»Tu sem pojdita ... tu imam nekoliko slame . . .
mislim, da bo dobro za vaju . . je godrnjal kmet.
Ko sva sedla, je odšel. Obdala je naju temna noč.

»Ti», rečem tovarišu, »poglej, kaj vidiš? Jaz nič ne
vidim!"

»Na - jaz tudi ne!" odvrne ozlovoljen. »Prokleti
kmet!"

Nekoliko časa sva molčala, potem pa je Sebastijan
zopet pričel:

»Fej! Lačen sedeti v tej temni luknji, to bi pri voščil
kmetu. (Jšivec! Dobro je le to, da je gorko. Če bi se
hotel še moj želodec ogreti. Čakaj! . . . tamle je ograja."

Splazil se je tja ter tipal z roko. Slišal sem neki
šum in težko prestopanje.

»Tu so krave ali voli . . . morda biki," deje tiho
ter se priplazi nazaj, robato kolneč.

»Ali je to človeško življenje, bratec? Mislim, da ni!
Če pa je, pa jaz nisem človek ... Da bi bili vsaj na¬
pravili pošteno okno, da bi se kaj videlo!"

V tem je zopet vstopil kmet. Ko je odprl vrata,
se je hlev malo, zelo malo razsvetlil. Razločiti je bilo
dvoje krav, prestopajočih se po luži in na drugem koncu
za ograjo so ležali prašiči, ki so začeli kruliti.

»Moj Bog!" krikne Sebastijan. »Lepo druščino imava!
Dober tek!"

»Sta kaj lačna?" vpraša zateglo kmet.

»Hvala! Nisva!" odvrnem naglo, ko sem pomislil
na prašiče.

»Kdo pravi, da nisva? Jaz nisem?" je kričal Sebastijan.
»Bratec, tebi je menda trebuh otekel!" in me prične
suvati v rebra. Pri tem vpije, kakor besen:

»Le prinesi kaj, vse pojem, samo nič kislega!"

64

Neizmerno se je hudoval nad menoj. Črez kake
četrt ure nama je prinesel kmet v veliki lončeni posodi
neko trdo jed, ki ni imela nobenega okusa, ko sva jedla,
je pustil kmet vrata odprta in obstal na pragu. Pri tem
je vzdigoval sedaj eno, sedaj drugo nogo kakor kokoš.

Ko sva pojedla je vzel posodo, molil glasno Očenaš
in odšel. Nekaj časa je bilo tiho, potem se je pričel
Sebastijan premetavati ter tipati z rokama okolo sebe.

»Prokleti kmet, da nama niti pip ni pustil! Sedaj
bo vso noč kadil najin tobak. O - jaz jih poznam
te odurne slaboletnike! Dobiček hoče imeti od naju,
kakor od svojih pujskov!" se jezi Sebastijan.

Tiho sem se mu smejal.

Utihnila sva in slišati je bilo samo nemirno pre¬
mikanje po slami. Zdajpazdaj se je začul ropot verig in
trdo prestopanje krav po mehkem ležišču.

»Ali spiš?" vprašam po daljšem molku tovariša.

Leže na trebuhu se je obrnil, privzdignil glavo in
odvrnil: »Ne morem spati!"

Nekaj časa je bilo zopet tiho in Sebastijan se je
obračal sedaj na to, sedaj na drugo stran. Nakrat je vzne¬
mirjen skočil kvišku in skoraj zakričal z 'razdraženim
glasom: »Čuj, govori!" Potem je krepko cmoknil z jezikom
in me sunil v hrbet.

»Moje prokletstvo je," je nadaljeval, da ne morem
nikdar zaspati. Zato me strahovito muči, če sem priklenjen
na odmerjen prostorček, kakor kmetski pes na hišo."

Obrnil sem se tako, da sta se najini čeli dotikali
drugo drugega. »Kako to misliš?" ga vprašam.

Čutil sem kako je trepetalo njegovo lice in se mu
je tresla nervozno roka. Negove hipne razdraženosti si
nikakor nisem mogel razjasniti.

»Jaz ne morem strpeti dolgo na enem prostoru!"
je kričal kakor razjarjen. »Meni zadoščajo štiri ure spanja,
a danes sem šel spat ob šestih, pomisli bratec, trinajst
ur spati! Izključeno je, da bi zaspal pred četrto uro
zjutraj. V zemljo naj se pogreznem!"

65

Obmolknil je. Hotel sem ga pomiriti. A kako?
Nobene pametne besede se nisem spomnil. Med tem
je on pričel nekaj mirneje:

»Jaz živim hitro in zahtevam vednih sprememb. Novi
kraji, nov zrak, nove službe, vedno drugače, vedno naprej
— to je moja življenjska naloga. Moji živci so sila raz¬
vajeni, in jaz sam sem podoben žrelu, ki bi najraje po¬
žrlo ves svet. Nisem suženj ni dela, ni kraja, ni zraka,
ni ljudi. Ravnam^ se vedno tako, kakor ugaja to meni,
in samo meni. Če bi bil prisiljen dihati dalje časa isti
zrak, poginil bi kakor žival, kateri so natovorili preveliko
teže. Ali sedaj razumeš, kaka muka je zame, prebiti tu
vso dolgo noč?"

Mož me je pričel zanimati. Nikakor pa si nisem
mogel raztolmačiti tega velikega razločka med prejšnjim
in sedanjim Sebastijanom. Zaprosil sem ga torej, naj mi
kaj pove iz svojega življenja.

»Ti si pravi čudak!" mi odvrne ironično in sede,
naslonivši se na vlažni, kamenih zid. Potem pa takoj
doda: »Povedal bi že, a čemu bi te vznemirjal? Nečem!"

»Pa mi vsaj povej, kje si dobil te svoje lastnosti,
o katerih si mi govoril!" silim vanj. Ker že nisem mogel
spati, sem se hotel malo pozabavati.

»V vsakem človeku spe najčudovitejše lastnosti,"
je začel pripovedovati v pretrganih slogih. »Da se zbude,
je treba le kakega zunanjega povoda. Ta povod sam na
sebi je dostikrat ničeven, a če ni povoda, se te lastnosti
in ti nagibi ne zbude nikdar. Človek sam na sebi je
neizčrpen zaklad najčudovitejšega življenja, in. to speče
življenje je treba odkriti, da se pokaže človek v vsej
svoji gnilobi in nečimernosti in prenapetosti.

Priznati moram, da me je moj tovariš za hip oslepil
z bleščem svojega ognja, s katerim je to govoril. Molčal
sem nehote in čakal njegovega nadaljevanja. On je to
vedel in je takoj iznova pričel:

»Tako se je godilo z menoj in razložiti ti hočem
ta intermezzo v svojem življenju. Povod temu intermezzu
je dala moja dobra mati s svojo smrtjo. Nenadoma mi

o

66

je umrla in žaloval sem za njo dolgo časa, zakaj z njo
sem izgubil vse. Moj oče je bil velik čudak. Imel je na
primer čudno lastnost, da se je pustil vsak dan po kosilu
ščegetati za ušesi. Jaz mu nisem bil nikdar naklonjen in
on ne meni. - In v tej globoki žalosti po materi, se
mi je časih zavrtelo v glavi, da sem se opotekel in padel.
To se je ponavljalo večkrat, čudne slabosti so me pričele
napadati, in veselje do življenja je pešalo in počasi umiralo.
Ta preobrat mojega dosedanjega mirnega življenja se
je vršil počasi, tako da ga niti opazil nisem in da
sem postal nenadoma in brez zavesti docela drug
človek; postal sem ohlapen, len in nadležen samemu sebi.
Med tem se je moj šestdesetletni oče oženil drugič, in
je postalo še mlado dekle, nežno in drobno, da bi se
lahko skrilo v senci trebuha svojega moža, moja druga ma¬
mica. Življenje naše družinice je bilo tiho in enakomerno.
Počutili smo se dobro drug poleg drugega m živeli smo
brezskrbno, dokler nismo nekega jutra začudeni opazili,
da je Justina — tako je ime moji mačehi - upadla in
bleda. Kdo ve, kako se je to zgodilo? Mimogrede sem
se ozrl v njo in se skoraj ustrašil njenega obraza. Njen
drobni obraz je bil rumenkasto bled in oči so ji izstopile
in postale neprimerno velike, tako, da niso bile v nikakem
soglasju z njeno suho in drobno postavo. Njeni lasje
so nekako pobledeli, spodnja ustnica ji je izstopila in se
grdo povesila po suhi bradi. Odslej se mi je zdelo, da je
njeno stanje vsak dan slabše in gorje; sočutje do nje¬
nega neznanega trpljenja se mi je budilo v prsih.

Kadar sva bila sama, sem ji hotel reči par tolažilnih
besed. A grlo se mi je zadrgnilo in ni ene besede nisem
mogel spraviti na dan. Tako sem potem stal poleg nje
kakor mutec, in le roka se mi je silno tresla, ko sem jo
v zadregi pobožal po obledelih laseh. Ona je čutila to
moje silno nagnjenje do nje in postala je prav tako
otročja kakor jaz; naposled pa sta se ji vznemirjenosti
in zahvale zasvetili dve svetli solzi v očeh. Kdo je vedel,
na čem je trpela ta čista žena? Najino prijateljstvo
smatral sem jo za svojo sestro - je bilo vedno silneje

67

in močneje in negovala je skrbno vse, kar je bilo z
menoj v kaki zvezi. Marsikaj dobrega sem prejel iz njene
blage roke. In tako se je polagoma in neopaženo pri¬
tihotapila v našo družinico napetost, katera je bila vsem
tako mučna, da si skoraj nismo upali pogledati drug
drugemu v obraz. Če sem slučajno srečal z očmi oko
svojega očeta, sva bila oba v veliki zadregi in zardevala
sva drug pred drugim. Ta napetost med mojo bratsko
ljubeznijo do Justine in njegovo moževo nasilnostjo do
nje, je postajala z vsakim dnevom večja -in odurnejša.

Justina — se mi je zdelo — je strašno trpela pod
to nevidno težo in se je zaman trudila odstraniti s svojo
nežno roko, s svojim mehkim srcem nasprotje med menoj
in očetom. Starec je postajal vsak dan bolj ljubosumen,
in vsi smo čutili, da se veča to nemo sovraštvo, vkljub
napornemu prizadevanju Justininemu. Starec mi ni
več odgovarjal in me ogovarjal, niti pogledal, in jaz sem
se vedel, kakor bi njega ne bilo. Vsi smo čutili, da se
moramo zadušiti v zraku, ki je obdajal našo sobico.

Justino je oče neprestano sumničil, trpinčil in bil
kakor živino. Eden je bil preveč med nami, a kdo je
bil to? Nisem si upal misliti o tem, boječ se zverine,
ki je dremala v mojih prsih in katera se je že budila
in katero sem zastonj skušal zopet omamiti.

Ponoči so me mučile strašne sanje in moji živci
so postali sila razdraženi. Postal sem truden življenja.
In v tej razdraženosti živcev je izginjalo spanje in kmalu
je izginilo. Vedno nižje je padal oni dušeči vzduh, vedno
hujši je bil njegov pritisk. Kadar sem za trenotek za¬
tisnil oči, je legla nevidna teža na moja prša in me
tiščala na posteljo. Skušal sem se iznebiti te teže, a pri
vsem trpljenju in napenjanju se vzdigniti s postelje, sem
docela pogrešal vsake volje; kaj se je pripetilo? Hočem
pogledati, a ne morem. Trepalnice, se mi je zdelo, so
prilepljene, pribite in vrhu tega tako težke, kakor bi
bile železne. Noge so postale trde in težke in nikakor
jih nisem mogel premakniti. A v prša se je vgnezdila
tista neskončna teža, pritiskajoča na srce in vrat. Srce mi

68

je nehalo biti, v grlu me je dušilo — in tako sem ležal
na postelji kakor kepa mesa brez moči, brez življenja,
brez volje, brez misli — začasen mrtvec!

A vzlic temu, da sem mižal, sem nekaj videl. Ko¬
lobar zeleno-rdeče-rmenih utrinkov mi je migljal pred
zaprtimi očmi. Ta kolobar se je vrtil neprestano in tako
hitro, da sem naposled videl le razne barvane lise, ki
so v kolobaru hitele naprej ....

Bilo mi je kakor človeku, ki se' je močno, udaril
po očeh.

Časih se je sredi tega temnosveflega kolesa pričelo
nekaj svitati in neka prijetna rdečica je silila v ospredje.
Ta rdečica je bledela, čim bolj je rasla in dobila po¬
lagoma človeški obraz, A kak človek je to? Vedno
razločnejši je postajal ta obraz. Kako? Kako? Izbuljene,
velike oči so se svetile v svoji beli barvi v preozkih
votlinah in se upirale v mene. Bleda spodnja ustnica
se je povesila globoko na koščeno brado. Lica so bila
udrta in zadobila so naposled rumeno, voščeno barvo.
Tako sem nenadoma videl pred seboj suho človeško
glavo, prevlečeno z ohlapno kožo. A kaj hočejo te
kamenite oči? Čemu gledajo tako srepo, tako obtože-
valno v mene? Ali ni to Justina? Da, prav ona; te
oči so njene oči, ta lica so njena lica, ta povešena ustnica

je njena.Neznane bojazni in strahu sem hotel

zakričati, a nisem mogel. Ona nevidna teža mi je še
vedno ležala na prsih, tiščala vrat ....  Obenem sem
začutil, da mi je oblil telo vroč znoj. Smrtna slabost me
je objela in čutil nisem ničesar več. V sanjah, meglenih,
nezavestnih sanjah sem čutil, kako me je tista teža začela
počasi zapuščati, srce je zopet pričelo biti, noge so po¬
stale lažje in naposled sem občutil neko sladko lahkoto.

Oddahnil sem se!

Začel sem tipati okolo sebe. Kdo je bil pri meni?
Justina? Sedem na rob postelje, tresoč se po vsem telesu
notranje razburjenosti. Poslušam. Ne, ona ni bila. Prav
dobro čujem, kako lahno diha na svoji postelji. Ali je
bil oče? Ne, tudi on ni bil! Vidim ga v postelji ob

69

oknu. Mesec je prodrl skozi raztrgane oblake in sedaj
obsvetljuje s svojo tiho svetlobo njegovo zabuhlo lice,
a v temi je opaziti, kako se vzdigajo in padajo njegove
prsi. - Take sanje, če sem sploh zaspal, so me mučile
vsako noč, in zjutraj sem vstajal zmučen in pobit.

Znanci so mi svetovali iti k zdravniku. Prijatelji so
mi rekli, da sem nevrastenik, in ljudje so kazali za menoj,
češ, to je hud norec. A jaz sem vedel, da je to v  laž, in
izogibal sem se ljudem, kjerkoli sem mogel. Če sem
zašel v družbo, sem se vedel tako, kakor drugi, da ne
bi obudil suma na svojo bolezen, in govoril sem malo.
A vse je bilo kakor zakleto. Opazil sem, da so se ljudje
muzali, ko sem govoril z njimi, in se skrivoma dregali.
Sto nevidnih rezil mi je rezalo v meso in me ugrabljalo
z železno gotovostjo. Bil sem kakor utopljenec sredi
razljučenih valov, oprijemajoč se vsake bilke.

In pograbil sem z vso močjo za tako bilko, da sem
padel potem še globočje. Kdo ve, kako se je to zgodilo?
Jaz ne vem, ali je bil to gol slučaj! Zašel sem v eno
onih javnih hiš v predmestju, ki imajo okna vedno za¬
strta. Tam sem našel žensko, ki me je znala prikleniti
nase. A kadar sem najbolj želel po njej, tedaj me je
suvala od sebe, delala z menoj, kot ž ničvredno stvarjo,
da sem ji bil potem še gotovejši plen. To je bila ona
bilka, katere sem se oprijel z vso besnostjo propadajočega
življenja. Kar sem zamudil poprej, premetavajoč se cele
noči brez spanja po trdi postelji, to sem hotel dohiteti
sedaj . . . Zjutraj sem prihajal domov zaspan, telesno uničen
in duševno potrt. Dve uri nemirnega spanja je sledilo tem
ponočnim orgijam. Potem sem taval cel dan po ulicah,
brez cilja in brez življenja. Za delo sem bil popolnoma
nesposoben, in tako sem postal cel, popoln norec.

Moja bolezen je bolj in bolj naraščala. Nalezel sem
ostudno bolezen, katere sem se smrtno prestrašil. Sedaj
sem samo še dihal. Volje sem imel le toliko, da sem
svojo ostudno bolezen prikrival pred ljudmi, brezmiselno
prepuščajoč konec Neskončnemu. Tako je prišel pred¬
večer k popolnemu potopu naše družinice. Rešitve ni!

70

Okolo nas samo blato, vlažno močvirje, v katerega smo
se pogreznili že do vratu. Sin nečistnik, oče prekrasen
lopov, ki je zapustil službo in zavrgel dostojnost, da je
mogel brezskrbneje popivati po beznicah. Tedaj sem se
sramoval, kakor še nikdar v življenju pred malo, drobno,
a čisto Justino, ki je trpela v tem smradu zavoženega
družbinskega življenja nadčloveške muke. Nisem si ji
več upal pogledati v obraz, zakaj vkljub vsej propalosti
sem jasno videl njeno veliko nedolžnost, trpljenje in
muke in svojo ničevnost. Njeno upanje rešiti mene in
očeta pred pogubo, ki se je naglo bližala, je bila utopija,
ki se je končavala v jokavi ginjenosti in brezpogojnemu
udajanju vsemu.

Moja bolezen je napredovala rapidno. Po cele dneve
sem se valjal po postelji, kričal v strašnih bolečinah,
katerim se je pridružila i negotovost zavrženega verskega
prepričanja. Religija je pričela name delovati kakor v
najmlajših letih, in trpel sem strašne duševne muke. Za¬
tekal sem se k Bogu in molil. V svojih pustih fantazijah
sem trenotek pozabil na bolečine, na življenje, na sebe . . .
Vedno je vstajala pred mojimi očmi slika, ki sem jo
videl nekoč na neki razstavi in ki je predstavljala večno
pogubljenje . . . Kmalu pa me je zopet napadla besnost
bolezni in slike so izginile, druga za drugo. Krčevito
sem grizel blazine in strašne kletvine sem izustoval, ki
so me napravile še besnejšega. Tako so počasi prešli
dnevi, v katerih sem osamljen besnel dalje. Noči pa so
bile še strašnejše in morilska mrzlica me jeipretresala in
strašne fantazije so mi bučale po glavi. Časih sem ne¬
nadoma zaklical:

»Jaz sem nečistnik, ona pa je čista!"

Naposled se je oče ujezil in poklical ljudi. Ti so
me zvezali. „Njegova blaznost je popolna!" so rekali
drug drugemu in se pomilovalno ozirali name. A jaz
sem ležal tam kakor divja žival, in da bi bil tedaj prost,
bogve, kaj bi se bilo zgodilo. Divje misli so mi še
vedno polnile glavo in notranje razburjenosti sem se
tresel kakor mrzličen.

71

Naposled sem se nekoliko umiril in začel sem zopet
misliti. Zunaj je bila tema in od daleč se je culo za¬
molklo grmenje. V sobina mizi je gorela luč. Z glavo
sem se okrenil in se ozrl naokoli. Justina je napravljena,
na pol ležeč, na pol sedeč, utrujena zaspala na svoji po¬
stelji. Njena prša so se naglo vzdigovala in padala. Oče
je ležal znak. Od njega se je po celi sobi širil duh
preobilo zavžitega žganja. V pijanosti je mrmral pretrgane
stavke brez zveze in jasnosti.

Počasi sem vzdignil glavo. Zarek upanja mi je
preplul dušo. Sedaj sem spoznal, da pridem lahko z
usti v dotiko z vrvico na rokah. Višnjeve lise na roki so
izstopile in silno me je skelelo.

Nekoliko sem privzdignil roki, da so se vrvi napele
še bolj, z glavo pa sem se približal vozlu. Pričel sem
gristi. Od začetka se mi je zdelo, da grizem zaman. A
počasi sem vrv zglodal na več krajih. Tilnik me je bolel
od napenjanja, a tudi v čeljustih sem kmalo čutil bolečine.
Pol ure je minilo, preden sem prigrizel vrv na pol. A
bil sem obenem tudi tako truden, da so se mi pričele
zapirati oči in sem moral skoraj vsako minuto počivati.
A prost sem hotel biti, samo prost!

Čim bolj sem se bližal svojemu cilju, tem razgretejša
je postajala moja fantazija. Z njo pa se je zopet budila
besnost, ki se je za trenotek umaknila, da bruhne potem
še silovitejše na dan.

Vezi so odjenjale in globoko sem se oddahnil. Nekaj
grenkega se je pojavilo nekje v moji duši; to je bil
cinizem beštije, ki se je napravila na drzen naskok.

Bolna besnost me je omamila in zavila v gorko
temo, da sem se lovil in skušal gledati; oči, široko odprte,
so zrle v temo. Splazil sem se k mizi in prijel nekaj
trdega, mislim, da je bil kuhinjski nož. Nakrat se je
zasvetilo. Dva rdeče obrobljena očesa sta mi strmela
nasproti. Gledal sem zopet kakor skozi gosto meglo, za
katero so se vrstili mračni meblji.

Oče se je zbudil in me gledal s široko odprtimi
očmi kakor nezavedna žival. Vedel ni, ali je to istina,

72

kar vidi, ali so sanje, težke, nepotrebne sanje. Ob svoji
postelji je omahovala Justina in bila bleda kot smrt. Strah
je bil tako velik, da ni bilo čuti nobenega glasu. Dve
debeli meseni roki sta se stegnili proti meni, zopet je
nastala tema in dasi se mi je zdelo, da stojim mirno,
sem vendar hropel kakor konj. Tisoč igel se mi je za¬
bodlo v telo, po licih se mi je usula mokra vlaga in
obenem se mi je zdelo, da mi je nož prerezal glavo od
senca do senca. Nekaj se je prerivalo, hropelo, vzduh
se je nagibal semtertja, se vzdigaval in padal ....
Dalje: Nekaj trdega sem tiščal v roki, ki je bila kakor
bi bila lesena, in mi jo je neznana teža tiščala na život
Vzdignil sem jo, tisoč igel se je zopet zarilo v meso in
po glavi mi je zabobnelo kladivo.

Udaril sem, da je kar treskalo, nož se je ustavil,
zadel ob trdo kost in temno zazvonel, nekaj se je po¬
greznilo in padel sem na mehko stvar in se onesvestil..
- Oče je umiral pod mojim telesom."

»Kako? Morilec!" sem zakričal bolestno ves pre¬
strašen, Moj tovariš je pripovedoval to toli. hladno, da
me je njegov zadnji stavek vzdignil in da me je postalo
v temnem prostoru groza. Sedaj se mi je zdelo, da leži
poleg mene živčno silno bolan človek, in bilo mi je,
kakor bi bil zaprt med divjimi zvermi. On pa je ostal
miren in po kratkem odmoru votlo dodal:

»Taka je moja povest, in sedaj povej ti svojo. Končala
se je tako t  kakor se končujejo vse enake povesti — v
blaznici. Crez leto dni pa sem bil prost in povedali so
mi v veliko začudenje, da sem zdrav!"

Vso noč nisem zatisnil očesa in tresel sem se strahu
kakor bilka v jutranji rosi. Ko sem se slučajno dotaknil
njegove ostudno mrzle roke, sem začutil, da se mu trese.
Opazil je moj strah in se zlobno zasmejal in rekel: „Ne
boj se, ne storim ti nič žalega!"

Po dolgi večnosti teme sem končno opazil prvo
sanjavo svetlobo, ki se je plazila skozi špranje v hlev.
Sebastijan je baš zaspal in je hrupno smrčal. Odšel sem;
on me ni opazil. Šele na dvorišču sem se globoko od-

73

dahnil prečute groze in strahu. Vas je spala v globokem
miru, in snežilo je kakor bi padale cunje, in sneg je
zakril in zametal vsa pota.- Gazil sem po snegu na celem
dalje, hiteč proč od tega groznega kraja. Črez dva dni
pa sem srečal Sebastijana v tržaški prosti luki, kjer je
nosil vreče, tako težke, da so pokala njegova pleča.

Ustrašil sem se ga, a on se je zaničljivo nasmehnil,
beseda mu je zastala na ustnicah in obrnil se je proč.

Stebr? družbe

i.

Njena spalnica je bila temno tapetirana in svetla,
zglajena tla so bila pokrita s pisanimi preprogami. Ob
oknih so visele težke temnopisane zavese in oprava je
bila pokrita s svetlovišnjevim blagom. Po kotih so stale
visoke, ozke mizice in na njih je bilo vse polno fotografij
in malih umetalnih kipov. Po stenah je viselo nekaj slik,
predstavljajočih ljubezen in srečo in žalost v obliki
doprsno nagih žensk z bujnim prsjern in razvozljanimi
lasmi.

Po tej spalnici, napolnjeni z vzduhom parfuma, je
bodila ob pol deseti uri zjutraj Božena v obleki najno¬
vejšega kroja. Na glavi je imela slamnik, ki je bil obložen
s ptičjim perjem ter umetnimi cveticami.

Jezilo jo je, da mora čakati nanj tako dolgo. Postajala
je nemirna, časih se sklonila k oknu in pogledala po
ulici gor in dol, če se že ne bliža znana kočija.

Božena je bila ljubimka podpredsednika neke velike
in bogate delničarske družbe; ta družba je izdelovala v
mnogih tvornicah papir in imela uslužbenih mnogo tisoč
delavcev. Makso Valon je bil mož petdesetih let; vsled
svoje govorniške nadarjenosti je bil pred dvajsetimi leti
izvoljen v parlament. Ob svojem času se je silno zavzemal
za versko šolo. Po govoru, ki ga je imel v zbornici v
razpravah glede šol, je zaslovel v najvišjih krogih ter je
bil kmalo nato izvoljen podpredsednikom eni največjih
delničarskih družb države. Ta družba mu je prinašala
30000 kron dohodkov na leto.

75

Imel je nezakonskega- sina, katerega je oddal v si-
rotinski zavod ter vzdrževal tri priležnice v treh raznih
mestih in govoril je o vsaki kot o svoji nevesti in bodoči
ženi. Božena je bila prej igralka. Igrala je na različnih
odrih srednje Evrope, a dosegla ni posebnih uspehov.
Pred dvemi leti jo je videl Valon na nekem dunajskem
gledišču, se zaljubil v njeno polno, visoko telo, ji ponudil
nekaj sto kron mesečnih dohodkov ter jo vzel s seboj
na jug.

Božena je bila zadovoljna, dasi je bilo njeno živ¬
ljenje zelo enostavno. Od tedaj je redno prestopala božje
in človeške postave, tolažeča se s tem, da živi tako tudi
sto in sto tisoč zakonskih žena.

Vsak njen dan je bil urejen. Ponoči ali tudi podnevi
brezčutno leganje na grešno posteljo, vstajanje in umivanje
s seltersko vodo, potem kava in cigarete, opoldne slo-
nenje na oknu, potem mastno, težko kosilo; po kosilu
parfumovanje, barvanje lic in obrvij ter opravljanje in
izprehajanje. Zvečer večerja, nekaj steklenic piva, slačenje
in objemanje starega, osivelega Valona in zopetno brez¬
čutno grabenje, leganje in ponočne orgije.

To je bilo njeno v  življenje, v katerem se ji je redilo
telo in rasel trebuh. Časih se je zjutraj smejala, videvša
Valona ležati onemoglega na postelji z brezkrvnimi ustni¬
cami, tresočimi rokami in umirajočimi očmi. Začetkoma
se ji je gnusil, da je pljuvala kot jetična, a sčasoma se
je privadila takih prizorov in se samo smehljala ter zrla
proč.

„No vendar!" je vzdihnila Božena, gledajoča skozi
■okno. Pred hišo se je ustavila ekvipaža z visokimi belci.

Kmalo so se odprla vrata in Valon je vstopil. Ob¬
lečen je bil v črn, globoko izrezan frak. Na rokah je
imel bele rokavice. Njegov obraz je bil rumenkast in
njegova lica so bila udrta. Njegova, po francosko prikrojena
brada je bila rumenkasto-bela. Njegove oči so ležale
poševno in mu dajale mongolski obraz.

„Tako dolgo te ni!" reče ona z užaljenim glasom
in se namrdne.

76  -

»Nisem mogel preje, oprosti! Sedaj hitiva, da ne
bo zamude," opravičuje se Valon, gladeč svojo spičasto
bradico.

In zopet je drdrala kočija po blatu. Ona je bila
danes čmerna in pusta, a on je bil zamišljen.

Predsednik delničarske družbe, pri kateri je on oprav¬
ljal podpredsedniški posel, je obhajal ta dan svoj šest¬
deseti rojstni dan. V ta namen je bila ob deseti uri
velika maša v stolni cerkvi, zvečer pa soareja, h kateri
je povabil stari predsednik Rubenec, obenem cesarski
svetnik, mnogo odličnjakov.

Pred cerkvijo je bilo mnogo ljudstva, ki je zvedavo
gledalo prišedša Valona in Boženo. Valona je pozdravilo
nekaj znanih obrazov, na kar je zardel sramujoč se Bo¬
žene, o kateri so vedeli, da je njegova priležnica. On
se je sicer silno branil, vzeti jo seboj, toda ona je to
izrečno zahtevala in ni se mogel protiviti njeni svoje-
glavnosti. Nekaj hinavskih ljudi je pomenljivo mežikalo
z očmi ter kazalo za njim s prsti; slišal je pritajen smeh
in tajinstveno šepetanje. Postalo ga je sram in pustil je
pasti debelo roko Božene ter se grizel tihega srda v
ustnice.

Ko je Božena stopila na cerkveni prag in je za¬
dišalo kadilo, ji je zastala sapa v grlu in prša so se ji
krčila. Od nekod, iz meglene dalje, je prišla davna
mladost male in nedolžne Božene in ji je sedla na prša.

To je bilo nekaj zelo lepega in bala se je dihati,
da bi zopet ne izginil ljub spomin. Dolgo je že, kar
ni bila v cerkvi, in spomin na nekdanje čase jo je na¬
pravljal otožno in žalostno in skoraj bi zaihtela.

V cerkvi jo je objel mrzli vzduh visokih obokov,
poslikanih s svetniki, in razžalostila se je še bolj.

II.

Cerkev je bila natlačeno polna. Visoka okna s po¬
slikanim steklom so bila zagrnjena s črnimi pajčolani
in po cerkvi je blestelo polno lučic. Po sredi cerkve so
viseli veliki lestenci, lesketajoči se nebrojnih lučic, na-

77

lahno trepetajočih in goreče sedaj svetljeje, sedaj mračneje.
Veliki altar se je lesketal v lučicah in žarel tajinstveno
v lučini svetlobi pomešani z dnevnimi žarki, uhajajočimi
skozi redek črn naokenski pajčolan.

Na levi strani cerkve po klopeh so sedeli moški,
držeči moleke v rokah in nemo zroči v oltar; nekateri
so bili oblečeni praznično, in obdajal jih je smrad po
masti, s katero so bili namazani novi škornji; stiskali so
klobuke med kolena. Na desni so sedele ženske. Ne¬
katere so imele na glavi bele, druge pisane, črne rute
ali slamnike z dolgimi, širokimi trakovi in okitane z na¬
vadnimi rožami iz papirja. Po sredi je stalo polno mo¬
ških in žensk in otrok; prestopali so se, neprestano glasno
pokašljevali, pljuvali na tla in drsali s črevlji.

Spredaj pred oltarjem v nizkih, s pozlačenimi orna¬
menti okrašenih klopeh je sedela gospoda, uradništvo
in plemenitaštvo. Na desni strani prve klopi je sedel
predsednik Rubenecvčrni salonski obleki. Sivi brki so mu
štrleli navzgor in na nosu se mu je svetil zlai nanosnik.
Roke je prekladal nemirno semintja, naslanjal se vsak hip
naprej, malone vstajal in zopet poklekal, križajoč se in
trepetajoč z velimi ustnicami. Poleg njega je klečala
stara njegova žena, beroča iz malega molitvenika, gledaje
vsak hip na oltar in na svojega moža in postarno hčer
na levi strani; popravljala si je vsak hip sneženo bele
lase in hčeri ukazovala, kako se naj prekriža, kleči in
vstaja in zopet prekriža.

V drugi vrsti je sedel okrajni glavar baron Lahni,
v uradniški obleki; na prsih so mu veseli svetli redovi.
Navzočih je bilo še nekaj drugih višjih uradnikov, urad¬
niško osobje delničarske družbe, vsi v črnih oblekah, z
belimi naprsniki, gladko počesani in obriti.

Pred oltarjem se je kadilo, in ministrant v debelem,
rdečem površniku, prevlečenim z belo čipkasto srajco,
je neprestano gugal kadilnico in ropotal z verižicami,
na katerih je visela. Na levi strani oltarja so stali rdeče
preoblečeni stoli, od katerih je bil srednji najvišji, drugi
so bili vedno nižji in manjši. Mašo je pel sam škof,

78

stregli so mu kanoniki, katerim je tekel pot po mastnih
in rdečih licih. Zbran je bil tudi velik del nižje duhov¬
ščine v belih srajcah.

Zadaj na koru so bučale orgije in peli plačani
pevci in pevke. Visoki ženski tenor je ogluševal moški
bas in se odbijal ob visokih stenah.

Svečeniki so peli, se priklanjali, dotikajoči se z
desnim kolenom kamenih tal, se prekriževali, obračali
in delili blagoslove; izgovarjajoč latinske besede so sedali
na stole na levi strani oltarja, poslušali petje in orgljanje
na koru, zopet vstajali, se kretali pred oltarjem težko se
umikajoč drug drugemu. Škof je pel in bral iz velikih
knjig, ki so bile sedaj na desni, sedaj na levi strani
oltarjevi; poklekoval je in zopet vstajal in zopet sedal na
veliki rdeči stol.

Valon je začetek maše že zamudil in je zato ostal
pod stopnicami pred klopmi na desni strani, gledal sedaj
na oltar, sedaj v strop, se naslanjal na klop, otipajoč pri
tem ostre konture lesenega baroka in prekladajoč klak
iz ene roke v drugo.

Božena je stala nepremično poleg njega, gledala v
gospodo v klopeh, prekrižala se je, če je videla, da so
se drugi prekrižali, in zdehala, kazoč pri tem bele umetne
zobe.

Valon se je nagnil k njej. „Ta v drugi vrsti je
okrajni glavar. Pet redov ima. Enega iz vojne, druzega . .
Božena je niknila z glavo, se prekrižala in se obrnila
k njemu:

»To je Rubenceva žena ....  ta starka z belimi
lasmi ?"

„  Da!"

»In škof?' 1  šepnila je komaj slišno.

n  Oni mali, trebušasti človek z mozoli po obrazu, ta,
ki sedi sedaj na visokem stolu."

Božena se je začudila in zopet prekrižala, poklek¬
nila in takoj zopet vstala. Valon se je zopet nagnil k njej:

»Ta mož je pričel svojo kariero kot politikujoči
kaplan med Gorjanci, sedaj se odpočiva na škofovskem

79

stolu," reče in si gladi brado. Ona je stala nepremično
in gledala na oltar.

»A kdo je ona suha dama z velikimi zobmi poleg
sive starke?"

»Pričel je svojo kariero," začne iznova Valon, a
spomni se takoj, da je to že povedal in reče:

( »Nadarjen ni, ampak fanatik. V tem je gran' uomo!"

»Ona dama, vprašam", reče Božena jezno.

»Katera?"

»Poleg starke!"

To je Rubenceva hči Eva. — Zelo izobražena!"
pristavi. Božena se je ozrla v stran in zadaj je neki
trebušnat človek, očitno trgovec, s plešo pričel godrnjati
in tolči z molkom ob klop.

»Tu je cerkev!" je rekel z basom, da ga je slišala
vsa njegova okolica.

Maša je trajala celo uro, in Valon in Božena in
cela vrsta uradnikov je komaj čakalo konca. Med tem
so bučale orgije še glasneje, pevski zbor na koru je
podvojil glasove in iz kadilnice pred oltarjem se je ka¬
dilo bolj in bolj.

Ko je bilo opravilo končano, je bučalo še vedno
s kora in ljudje so se prekriževali, pokleknili in počasi,
z drsajočimi koraki odhajali, prekrižajoč se do vrat, kjer
so se še enkrat obrnili, se prekrižali ter poškropili z
blagoslovljeno vodo.

Med tem je škof molil glasno za predsednika, po¬
navljajoč skoraj pri vsaki drugi besedi »O Gospod!"
kar je predsednikovi ženi tako dobro delo, da se je pričela
solziti in ihteti, pri čemer je zadrževala sapo, kar je
provzročalo stok lasten jetičnim bolnikom.

Po maši je bilo v predsednikovem stanovanju česti¬
tanje in stari mož je bil neizmerno vesel, se zahvaljeval
in ginjen stiskal potne roke in vedno ponavljal iste besede:
»Prosim, hvala!"

Božena je ostala med tem v kočiji ter čakala na
Valona, ki je tudi odšel čestitat. Bila je trudna od dolgega
stanja v cerkvi. Kočijaž je stal pri kočiji, držal za vrata,.

80

pripravljen, da jih vsak hip odpre, in gledal skozi okno
v kočijo. Božena je vzdignila svoja krila s čipkami, da
je ne onesnaži in zmečka, tako da so se videle meče
njenih debelih nog; časih, kakor slučajno, je odprl ko-
čijaž vrata se pripognil in pogledal skozi linico, da je
videl njene noge skoraj do kolen; pri tem je zardel in
se tresel. Ona se je naslonila nazaj in mižala od
utrujenosti.

Valon se je vrnil in ekvipaža je zadrdrala po mest¬
nem tlaku. Bil je sedaj vesel in dobre volje in trikrat
je povedal, da je gospod predsednik izrečno povabil
tudi Boženo na soarejo, ter, da je on, Valon, obljubil,
da jo privede s seboj.

Na poti v neki ozki x  ulici je bil promet ustavljen,
ker težak tovoren voz ni mogel naprej. Nekaj ljudi je
porivalo voz naprej in voznik je vpil nad konji in jih
tepel z bičevim ročajem. Konji so se napenjali. Ostali
so ravno pred samostanom sester krščanske ljubezni.
Bilo je proti poldnevu. Pred samostanskimi vrati je
stalo kup ljudi, večinoma starih žensk in otrok, ki so
prihajali iz veže s polnimi lonci vroče jedi. Neka žena
je obrnena v zid hitela jesti iz lončene posode, ne me¬
neča se za konje. Druge ženske so devale polne posode
v jerbaščke in odhajale. Na pragu pa sta se suvala
bosonoga deček in deklica.

„Daj meni polovico kruha!" je zahtevala deklica,
nesoča v eni roki črn jerbas in silila v dečka, hoteča
mu iztrgati kruh.

v Nič ne dam!" je odvrnil mrko deček. Deklica ga
je sunila v prša, a deček, malo višji od deklice, jo je
udaril po obrazu, da je glasno zajokala. Stekla je po
tlaku varno nesoč jerbas in se brisala po umazanem obrazu.

„Smrtni greh imaš, če boš vse sam požrl!" je zavpila,
videča, da je deček sedel na kamenite stopnice in pričel
jesti. Potem je zopet jokala, sloneča ob zidu.

„Ta zgodaj pričenja!" je rekla Božena z mirnim
glasom, zroča skozi okno v deklico. Valon se je samo
nasmehnil igrajoč se z brado in tlačeč njen konec v usta.

81

III.

Stari predsednik Rubenec se je odločil svojo šest¬
desetletnico sijajno praznovati. Nad 200 vabil je bilo
razposlanih na vse sloje boljše družbe. Njegova žena je
zvečer, obdana od tapetnikov, mizarjev in delavcev, ner¬
vozna dajala zadnja povelja. Velik salon v pritličju s
tremi izhodi na prostoren vrt se je bil izpremenil v
bleščeč prostor, katerega stene so bile tapetirane s svetlimi
preprogami in pred katerimi so bile po kotih in poleg
vrat postavljene rože, razširjajoče po salonu sladek vonj.
Stopnice, ki so vodile na vrt, so bile preprežene s pre¬
grinjali, po katerih se je hodilo tiho in mehko. Sprednji
del vrta je žarel luči in odsevajočega plina, na koncu
vrta, čigar pota so bila novo nasuta z drobnim, belim
peskom, je stal bufet v obliki vojaškega šatora, napravljen
iz dragocenih draperij in sukna.

Predsednik in njegova žena sta vzprejemala goste, oča¬
rane blešča, ki jih je docela omamil. Stebri pred salonom
so bili pozlačeni in posrebreni. Na vrtu tik pred salonom
je bilo pripravljeno za ples in na desni strani pod belimi
stopnicami se je nastanil orkester.

Ko so se prižgale ulične svetiljke in je napočil popoln
mrak, je orkester zasviral valček. Gostje so se odzvali
polnoštevilno. Nekateri povabljenci so pripeljali s seboj
tudi svoje prijatelje. Gospodje so prišli v frakih, dva
državna uradnika sta prišla celo v uradniški obleki, očito
zato, da sta se ponašala z redovi. Nekaj višjih štabnih
častnikov z obilno družbo damic je sedlo okrog miz tik
orkestra. Dame so prišle v svetlih oblekah; imele so sveže
rože v laseh ali na klobukih. V svetlih žarkih plinovih luči
so odsevali diamanti in zlato in drago kamenje. Morje
polizanih glav in rož in bujnih ženskih las se je prerivalo
po salonu in vrtu. V salonu so stale posredi dolge mize,
tičoče se druga druge, obdane z rdeče prevlečenimi
stoli z zakrivljenimi nogami in okrašenimi s pozlačenimi
ornamenti. Na koncu mize je stal zvišen stol z ogrom¬
nim naslonjalom. To je bil prostor za starega predsednika.

6

82

Gospod Grum, mladi deželni svetnik s precejšnjim
trebuhom, se je približal dami v svetli obleki, gospe
Zbirovi.

»Kako je vendar krasno!"

»Presenečena sem," mu odvrne sladko ona. »Kaka
izprememba, gospod svetnik, ah!"

»Da, kaka izprememba milostljiva." Lahno se je do¬
taknil njene roke in jo počasi odvedel na vrt.

»O izborno! Naš predsednik nima slabega okusa",,
je govoril z basom stari nizki in široki prezidialni tajnik
z naočniki.

»In oni stol na koncu mize!" je pripomnil dvoumno
in pokazal s prstom pisarniški ravnatelj na predsednikov
stol.

Tajnik se je namuzal, sklenil roke na prsih in se
ozrl krog sebe. „Da, da!" mencal je in se sklonil do
ravnateljevih ušes: »To je ravno tako kakor službena
seja!" Ravnatelj se je namuznil in molčeč odšel, zopet
hvaleč veliko predsednikovo okusnost, govoreč na glas,
da so ga vsi slišali.

Ko je gospoda posedla ob mizo, se je pokazalo, da
velik del gostov v salonu nima prostora. Zato so hitro
prinesli novih miz in jih postavili po vrtu, da je bilo
med dolgo vrsto prostora samo med stopnicami iz salona
na vrt. Hotelir, ki je preskrboval gostijo z vsem, je dajal
ukazila natakarjem v črnih, izrezanih frakih v kuhinji in
bufetu. Raznašali so jedi na širokih podstavkih in kriče
oznanjevali ime prinašajoče jedi in takoj zopet odnašali
prazne posode, letali spehani in niso črhnili med seboj
besedice.

Gostje so se zabavali med seboj v skupinah. Valon
je sedel na desni strani predsednikovi, na levi pa debela
Božena v svetli svileni in na prsih izrezani obleki. Bela
roža je kitila njeno glavo in njeni polni udje so se težko
premikali v ozkem okviru, njena debela spodnja ustna
pa je visela navzdol kot zrela jagoda. Poleg Valona je
sedela predsednikova soproga, poleg Božene pa njegova
hči Eva. Potem so po vrsti sedeli višji dostojanstveniki

83

in tam naprej je bilo vse zmešano, kakor so ravno sedli.
Uradniki, njih žene, meščani, trgovci, bankirji in častniki.

Predsednik je med jedjo največ govoril z Boženo,
katero je zval svojo »ljubo prijateljico". Pripovedoval ji
je o zunanji politiki Rusije v Mandžuriji in Perziji, nazval
ruskega imperatorja idealistom in govoril o predstoječih
volitvah. Potem se je obrnil do Valona na levi strani.

»Kako bo letos pri volitvah?"

Valon, ki je ravnokar pravil svoji sivi sosedi o par-
lamentaričnih odnašajih, se je naglo okrenil, držeč srebrne
vilice v desnici.

»Hud bo boj, a mislim, da zmagamo," reče glasno,
da se je obrnilo nekaj glav proti njemu.

»Cul sem, da so radikalni elementi dobili že mnogo

tal."

»Zatrjuje se tako!"

»A kdo bo nasprotni kandidat!" vmeša se predsed¬
nikova žena malomarno.

»Josin!"

»Kdo je to?" vpraša radovedno predsednik, gle¬
dajoč srepo v strop, kakor bi se hotel nečesar domisliti.

Valon se pomilovalno nasmehne in hiti požirati,
potem pa zamahne z roko. »To je urednik »Organiza¬
torja"! Bil je svoje dni v naši tovarni uradnik."

»A-a-a," se začudi predsednik. »Zato se mi je zdelo
ime tako znano. Josin ....  Josin . . . ." ponovi zamišljen
sam za-se.

Božena, ki je med tem govorila s predsednikovo
hčerjo o gledališču in se zgražala nad provincialnostjo,
ki se godi v Talijinem hramu, se je, čuvša ime Josina,
obrnila do Valona:

»Kaj je z Josinom?"

»Ali ga poznate?" vpraša naglo predsednik, sklonivši
se skoraj do nje. Božena je za hip lahno zardela, toda
to je opazil samo Valon, ker jo je gledal

»Temno se ga spominjam," odvrne v zadregi. »To
je še mlad mož se mi zdi!" Božena se je spominjala
Josina prav dobro, ki je opravljal Valonu različna dela

6 *

84

ter ga je mnogokrat poslal k njej z naročilom, da ga
vsled opravkov ne bo na večer, ali pa je po njem poslal
kako pismo. Ta Josin je bil nekak »osebni tajnik" Valonov
in je Boženi celo enkrat zaupal, da ima Valon še dve
ljubimki, katerim pošilja vsak mesec denar. To ji je
najbrže povedal zato, ker jo je smatral za navadno prilež-
nico, katere naloga je izprešati iz svojih čestilcev kolikor
mogoče največ denarja. To pa je njo zelo užalilo ter
je očitala Valonu, da jo zanemarja; in zahtevala je povi¬
šanje svoje gaže ter odpustitev Josina. Sedaj se je jezila
sama nase, ker je bila tako neprevidna in se na pol izdala.
Valon pa je gledal nemo predse in se grizel v ustnice.

„Čudno je to!" mrmra predsednik, vihteč srebrn nož
v roki. »Uničujejo sami sebe. Moj daljni sorodnik, doktor
prava, je z obema nogama nakrat preskočil v socialistiški
tabor. “

»Zato pa je naša dolžnost, da tem bolj varujemo
koristi države in stare tradicije družbe," pripomni po-
kašljujoč baron Lahm.

Potem so zopet govorili o literaturi, poeziji in gle¬
dališču in koncertih, pri čemer je zelo mnogo govoril
baron Lahm, navdušujoč se za neko italijansko igralno
potujočo družbo, ki jo je nedavno čul v Primorju.

Po nagovoru prezidialnega tajnika, ki je povzdigoval
predsednikove zasluge za državo in deželo in narod in
armado (v čem so obstajale te zasluge, ni povedal), je
govoril in govoril. Poslušal ga ni nihče, dasi je vse
uprlo pogled v njegov tolsti obraz, ki se je svetil, kakor
oglajen. Vozil je in vozil. V pol ure je končal.

Zahvalil se mu je predsednik sam, ki je omenil
tudi predstoječih volitev, pri katerih se morajo stebri
države združiti in zabraniti nemoralnemu radikalizmu
napredek, kajti potem bi bilo vsako delo za narod nemo¬
goče. Viharnega ploskanja ni hotelo biti konec.

Pijača je pričela puščati sledove. Govorili so glasno
in trkali s kozarci, napivali, vstajali in zopet sedali ter
pili. O polnoči so odstranili mize in pričel se je ples.
Orkester je svojo delavnost podvojil. Ples se je raztegnil

85

iz salona do polovice vrta. Nekateri pari so se umaknili
v senco, šetajoči v krasni julijski noči, posejani z zvez¬
dami in mesecem, med napravami krasnega, duhtečega
parka.

V prostoru pred orkestrom se je ob presledkih gi¬
balo celo morje krasnih vitkih ženskih teles, posejanih z
rožami, diamanti in zlatom, kažočih skoraj naga prša in
roke; ženska telesa so trepetala v naročjih moških frakov
in trdih ovratnikov.

Trgovec Pompe, mož petdesetih let, z znatnim elip¬
sastim trebuhom, malo zanemarjeno brado in nenavadno
debelimi lici, je stal v kotu pod stopnicami in kadil
smotko. Približa se mu delničar narodne deželne banke
Pavšič. Ta Pavšič je bil slok, velik mož, čednega obraza
in še neoženjen.

»Ste čuli, gospod Pompe, kaj je rekel predsednik?"
vpraša, silno mahajoč z rokami. Pompe je vzel smotko
iz ust in še bolj napel trebuh, cmokal z usti kakor bi
česa lovil in rekel s težkim glasom:

»Ne spominjam se, gospod."

»Radi volitev!"

»Da, da, radi volitev."

»Treba bo napeti vse sile, da proderemo!" je silil
vanj. Pompe je bil očitno nevoljen, da ga je sedaj, ko
je pušil smotko, nadlegoval s takimi »prozaičnimi rečmi <•,
kakor je navadno rekel ob enakih prilikah.

»Da, hm . . . vse sile . . . gospod!" mrmra in
zopet dene smotko v usta. »Vrag vzemi volitve in tebe,"
si je mislil.

»Treba je, da sestavimo takoj odbor. Kandidata
imamo, kaj ne?" veselo nadaljuje Pavšič, drglajoč z ro¬
kama, kakor bi ga zeblo.

»Da, hm ... . seveda ga imamo!" je rekel jezen
trgovec.

»Na vas se lahko zanesemo, vsekakor, samo ob sebi
umljivo. Prosim pojdiva iskat še drugih!" Pavšič je
krepko prijel za debelo, mastno trgovčevo roko in ga
odgnal dalje po vrtu.

86

»Lep človek, ta Pavšič," pripomni baronica Lahni,
leno mahajoča s pahljačo.

»In bogat!" doda bankirjeva žena, gospa Majerjeva.

»A kdo je oni debeli gospod?" vpraša zopet baro¬
nica, zroč v neko visoko damo, ki je koketirala z majhnim
častnikom z enim redom.

»To je trgovec Pompe, tudi sila bogat človek."

»Bogat?" začudi se glavarjeva soproga, še vedno
mahajoča s pahljačo. Tudi gospa Majerjeva je razprostrla
svetlo pahljačo in pričela mahati z njo, nalahno pregiba¬
joča prste.

»O čem govorite?" vpraša približavša se advoka¬
tova soproga, gospa Zbirova.

»O trgovcu Pompu."

»Tfu! Ostuden človek. Svoje dni je bil majhen
branjevec, a je dobil potem srečko za 50000 lir. Njegova
žena je navadna kmetica. Zato hodi vedno sam. Doma,
pravijo, da jo strahovito pretepa!"

Vse tri so se smejale.

»Sedaj bo četvorka", reče zvoneče s svojim dekli¬
škim glasom približavša se gospa Grumova; prikloni se
damam ter naglo zopet odhiti. Njeno tolsto telo se je
treslo, kakor bi bilo iz testa. — Zatrobil se je poziv na
četvorko. Dame in gospodje so se drenjali v salon, a
pokazalo se je, da je premajhen za toliko število parov,
in odločili so se za vrt. Drenjali so se zopet navzdol.
Prišla je tudi Božena, ki je bila vsa mokra od vročine,
spremljana od Eve in mladega moža v sila dolgem fraku
in s črnimi brki.

Za njimi je prišlo nekaj mladih ljudi, ki so se sme¬
jali in šalili.

»Ah, was tur eine Dirne!" je rekel nekdo v družbi
in ostali so zopet bušili v smeh. Bili so že pijani in
ostali gostje so jih gledali mrmraje po strani.

Dame pred orkestrom so molčale in zardevale.
Orkester je zasviral, pari so stopili v vrste in ples se je
zopet pričel. Iz velike trobente pa se je čul enakomerni,
debeli ho-ho, ho-ho in se odbijal ob prvih parih . . . .

87

Ob štirih zjutraj se je Valon z Boženo poslovil in
odpeljal.

Bil je povse zmučen in pobit. Cel večer ga je mu¬
čila ljubosumnost na starega Rubenca, dasi si je skušal
izbiti to misel iz glave. »Na kandidata smrti ne bom
ljubosumen!" si je ponovil neštetokrat, dasi je bil sam
tudi star in je poznal Rubencevo vdanost do svoje žene.
Ko je videl, da sivi predsednik zelo lepo občuje z Boženo,
mu je bilo, kakor da bi sedel na iglah. Ozlovoljen pa
je bil tudi, ker je videl, da so se nekateri tiho zgražali
nad navzočnostjo Božene, katero so tudi omožene dame
prezirale, katere pa je on smatral za mnogo slabeje
kakor njo.

V ušesih pa mu je še vedno sanjavo šumel debeli
ho-ho, ho-ho — — — — — — — — — — —

IV.

Volilna doba se je pričela s političnimi shodi. Vse
stranke so tekmovale v delavnosti, izdajale oklice, oblju-
bovale in hvalile svoje kandidate na vse načine. Valon
je govoril na raznih shodih in njegovi govori so se
razširjevali v tisočih izvodih. Po shodih ga je spremljala
Božena. Valon je postal zmeden in strahovito nervozen
v tem boju, v katerem so z ene strani povzdigovali
njegovo osebo v nebesa, drugi jo zopet grdili. Bile so
tri stranke: konservativna je kandidirala Valona. Ta
stranka je bila najmočnejša. »Neodvisno meščanstvo":
Mali obrtniki, rokodelci in nekaj trgovcev je nastopalo
samostojno. To so bili ljudje, katerih pamet ni segala
tako daleč, da bi spoznavali gospodarske zakone, pod
katerimi so ginili; zahtevali so, da jih podpira država.
Tretja stranka je bila revolucijska. Njeni nauki še niso
bili znani ter so jih pojmih, ne izvzemši politične vodi¬
telje te struje, le nejasno in megleno. Ta revolucijska struja
je izdajala list »Organizator" in je kandidirala Josina,
mladega, površnega človeka, ki ni imel posebnega ugleda
in potrebnega znanja.

88

Na predvečer volitev se je ustavila pred hišo, kjer
je stanovala Božena kočija in skočil je iz nje ves zasopel
Pavšič v navadni obleki. Ta Pavšič je bil vodja agitacijskega
odbora konservativne stranke. Bil je kakor rojen za agita¬
torja, ter je pri vsakih volitvah žrtvoval tisočake za propa¬
gando, za kar so mu konservativni listi peli zahvalne pesmi.
Iskal je Valona povsod, a ga ni mogel najti, dokler
ni domislil Božene.

Valon in Božena sta sedela pri odprtem oknu. Ko
je Pavšič vstopil, je Valon naglo vstal, mu hitel naproti
in mu krepko stisnil roko. Pavšič se je globoko priklonil
Boženi ter na to prosil Valona, da bi na.samem govoril
z njim. Odšla sta v sosedno sobo.

Mrak je legal na zemljo. Vrhovje cestnih kostanjev
se je gibalo in vršelo. Na trgu je svirala godba in po¬
samezni zvoki so prihajali do Božene, sedeče pri oknu.
Postala je melanholična. Nekaj prijetno-žalostnega je
ležalo v zraku. Iz ulice so se čuli trdi koraki delavcev,
ki so stopali po tlaku. Nekateri so pušili pipe in časih
je ozek in dolg curek dima priplaval do okna, se malce
nagnil v sobo in se zopet plazil ob zidu navzgor.

Valon se je vrnil k njej bled.

»Kje je gospod Pavšič?" ga vpraša ona in ni opa¬
zila njegove potrtosti.

//Sedaj drdra kočija, čuj!" odvrne. »Odšel je po
malih stopnicah in se priporočil."

»Kaj ti je, Makso?" zavpije prestrašena, ko se je
ozrla v njegov bledi obraz. Zgrudil se je na zofo kakor
onemogel, držeč v roki časopis.

»Kaj je?" ponovi zopet. Molče ji je pomolil časopis
ter se nasmehnil kakor se nasmehujejo obsojenci.

Božena je vzela časopis. Bil je »Organizator". Tam
na sprednji strani je bilo nekaj debelo tiskanega in pod¬
črtanega z rdečim svinčnikom. Pri čitanju je njen obraz
vedno bolj bledel in ko je končala, so ji roke omahnile
in zrla je nemo v Valona, ki je podprl glavo. Ta ponosni
človek, ki je imel toliko ljudi podrejenih, ki je samozavestno
govoril na parlamentskem odru, je sedaj jokal. Skozi

89

prste so mu kapale solze in se zlivale v francosko
bradico.

„Lopovi!“ sikne Božena in pogleda zamišljeno skozi

okno.

»Organizator" je prinesel uvodnik: »Stebri družbe", v
katerem je bilo citati: Predvsem se kandidatova zmožnost
spoznava po njegovem življenju. Kdor stopa v politiko,
mora imeti čisto vest. Ali pa jo ima naš protikandidat,
Makso Valon. V imenu vere in države kandidira v
državni zbor. Na svojem zadnjem shodu v Dolgem dolu,
je pripovedoval, da je naša stranka za prosto ljubezen
in da hoče odpraviti zakon. To je govoril Valon, ki živi
v konkubinatu z neko bivšo igralko, kateri plačuje me¬
sečno 500 kron in še več in je tako brezobrazen, da
vodi svojo priležnico po političnih shodih s seboj ter
se ne sramuje govoriti o stvareh, katerih sam v življenju
ne zanika i. t. d. i. t. d. List je prinesel vse podrobnosti
iz njegovega življenja in razmerja med njim in Boženo.

Bil je uničen!

»Kaj hočejo sedaj od tebe?" vpraša Božena strahoma.

»Da tožim!"

»Josina?"

»Da!"

Zopet je nastala tišina. Po ulici je vpil mlad človek
z belim predpasnikom: »Sladoled! Slado-o-l-e-ed!" Od
trenotka do trenotka se je prikradel temen in pijan zvok
godbe v sobo in veter je potegnil, da so zašumeli
kostanji.

»Ali boš tožil?" vpraša ga zopet ona.

Ni se ganil. Zasmilil se ji je ta starec, uničen radi
nje. Kostanji so šumeli neprestano in od daleč je še
bilo slišati čisti glas prodajalca:

„Sla-do-led!“

Končno se je Valon zravnal. Oči so mu bile mokre,
a njegov obraz je zadobil izraz strogosti in odločnosti.
To je nji dalo nov pogum.

A govorila tisti večer nista več o tem.

*

* *

90

„Sedaj sem ubit!" reče drugo jutro Valon, ko je
vstal in se napravil. Zagledavši časopis na zofi, ga je
zmečkal in vrgel skozi okno.

Molče je sedla ona k zajutreku. Počasi je pomakala
kruh v kavo.

„I<aj bo sedaj s teboj, Božena?" vpraša tiho on in
gleda v kavo, kjer se je videla njegova ozka brada.

„Kako govoriš?" reče Božena ter jenja jesti.

„Ti vendar veš, da ni nobenega izhoda. Jaz nisem
strahopetnež. Umazan nočem biti med dostojnimi ljudmi."

Božena je prestrašena vstala in hodila po sobi; usta¬
vila se je pred oknom in zamišljena gledala v jasno nebo.

„Kaj bo z menoj?" vpraša zamišljeno, kakor sama

sebe.

Valon je gledal predse na tla in molčal.

Božena je obstala pred njim. Vsakovrstne misli so
ji švigale po glavi. Ona je še mlada, lepa, močna, on
pa ... . Želja povzpeti se višje, pomnožiti svoje sile
ter si še bolj utrditi eksistenco jo je prevladala. Trpeče
hrepenenje in neodločnost, pomešana z veselimi občutki,
ji je pretresala prša.

„Napravimo zadnje hudodelstvo!" reče naposled on.
Njegov obraz je imel zopet oni strogi in odločni izraz,
ki je tolikrat zmagal na govorniškem odru parlamenta.

„Ohrani me v dobrem spominu in ne zgražaj se
nad menoj," nadaljuje z zgubanim čelom gledoč v tla.
V grlu ga je dušil zatajeni jok - usmiljenje nad samim
seboj. „Ti veš, da nimam nič, kar bi ti mogel podariti
v slovo. Vse je šlo sproti, iz rok v usta. Le nekaj
malega imam — malenkost. To si vzemi!" Obrnil se
je v zid.

Ona je niknila z glavo. „Ti me zapuščaš brez vsega!"
odvrne jezovito in oči se ji razsvetle srda. „Vzel si mi
vse . . . sedaj pa . .

„Ti si mi vzela vse! Tvoj suženj sem bil, tvoj . . .“

Obrnila se je naglo proč. „Lep kavalir!" je šepnila
da jo je slišal.

91

»Napravimo zadnje hudodelstvo!" ponovi. Stari
njegov ponos se je zbudil in podvojil. »Prinesti ti
hočem iz družbine blagajne deset tisočakov. O kam si
zašel, Valon!"

Skočila je k njemu in obstala korak pred njim.
»Vedela sem, da si značaj," vzdihne, nagne glavico in
sklene roki. Valon je postal zmeden, sedel je na zofo
in zopet vstal, dvakrat se pričel napravljati in si nadel
rokavice. Stopil je k njej in jo poljubil. — Ni zdržal.
Obraz, ta kameniti birokratski obraz, se je zmehčal in
solze so se mu vlile kakor včeraj.

„Ti si strahopetnež," šepne Božena gladeča ga po
trdih laseh.

„To nisem," reče on in se oddalji. Božena mu je
sledila oddaljena za korak. Ko je prijel za medeno kljuko,
se mu je roka komaj vidno tresla.

»Zakaj se ti trese roka?" ga vpraša dvoumno ona.

Nasmehnil se je žalostno. »Sedaj se tam doli bijejo
zame!" Stari ponos mu je šinil v glavo. »Jedo in pijo
zame in v moje prokletstvo. Ali jaz sem Makso Valon!
Nobeden moje rodovine še ni umrl mirne smrti v po¬
stelji - in jaz?" nadaljeval je glasno, zroč v njene oči
in obledelo lice.

»Mi smo slabi, toda jaz nisem. Kako mal je prostor,
ki ga zavzemam v neskončnosti? Kako velik je čas, ko
me ni bilo in kako bo velik, ko me ne bo! Majhen
kos materije. Eno in isto, ali so te kosti Valon ali
salata!" V grlu ga je dušilo. Obup se ga je polaščal,
obup pred smrtjo. Bojazen pred smrtjo, samozavest in
ljubezen do življenja mu je trgala prša. Se nikdar ni
govoril tako, sedaj je izganjal ljubezen do življenja, do
katerega nima več pravice.

»Kako malenkostno je to, radi česar govoriš! Organi¬
zator — malenkost!" govoril mu je neki glas. Slabosti
so ga obhajale, roka se mu je počela zelo tresti.

»Roka se ti trese," deje zopet ona, stoječa kakor
kip pred njim. Ta zastrupljena in pokvarjena kepa mesa

92

ga je vrgla v propad, iz katerega ni izhoda. Ta hip ga
je prevzelo sovraštvo do nje, radi katere je uničen.

„!zvršitno zadnje hudodelstvo!" šumelo mu je v
ušesih. Naglo je odprl vrata ter izginil. Kakor divja je
planila ona k vratom, ne da bi jih odprla. Cula je
kako silno trdo je stopal po kamenitih stopnicah in
glasno ihtel. Vsedla se je na stol in hotela misliti . . .

Tisti dan zvečer je hodila po ulicah par sto broječa
truma mladih ljudi z godbo na čelu. Valon je zmagal.

„Živel Valon!" so se ponavljali navdušeni klici,
prevpijoči godbo. „Proč z obrekovalci!"

V.

Valon je odšel od Božene naravnost v pisarno.
Tam se je onemogel zgrudil na stol in pričel je plakati,
kakor majhen otrok. Po glavi pa so mu vršele divje misli
in ga napravljale telesno in duševno trudnega. Življenje
mu je nudilo toliko ugodnosti in on se mora odreči
vsemu. Neko neprijetno, mehko čustvo se je razlilo
po vsem njegovem telesu. A delal se je trdnega; po¬
poldne je hotel skleniti svoje življenje, dasi je v njegovi
notranjosti kričalo in upilo . . .

Naposled je vstal in pričel hoditi po sobi gor in
dol. Začel je trezneje razmišljati o v  vsem tem in segel
je daleč v svoje življenje nazaj. Čutil je svoj greh, a
spoznati ga razločno ni mogel več. Že dolgo, dolgo ga
je smatral za nekaj naravnega in potrebnega.

Odgojen v veliki družbi, je dobro poznal vse na¬
pake svoje okolice in se je trudil, da se jih ubrani.
Zato je hotel pred vsem biti pošten in pravičen in je
smatral to za predpogoj svojega življenja. Spočetka se
je po končanih študijah posvetil odvetništvu ter je hotel
na ta način koristiti družbi.

Držeč se strogo zakonov pa je kmalo spoznal, da
prihaja sam s seboj v nasprotje. Ko je zastopal svoje
klijente in zahteval razsodbe v duhu zakona, se mu je
mnogokrat urinila misel, če je to njegovo delovanje ko¬
ristno in pravično; na podlagi zakonov je zahteval ob-

93

sodbo svojega nasprotnika, dasi je bil mnogokrat prepričan
o njegovi nedolžnosti in je vedel, da je sodišče ugodilo
zahtevam samo zaradi formalnosti, katero je on kot advokat
varoval. Začetkoma je obsojal sam sebe in skušal je priti
tem protislovjem do dna ter jih proučiti. A še preden
je to mogel storiti, se je ustrašil zmede in nejasnosti, ki
jo je našel v svoji duši in svoji okolici. Zato si je do¬
volil malo - laž. Opravičeval je svoja dejanja na ta
način, da je povzdignil zakon in postavo na prestol pra¬
vice in resnice. S tem pa se je odrekel pravici do lastnega
prepričanja. To ga je opravičevalo samo na zunaj, v
njegovi notranjosti pa je rasla nezadovoljnost. Neprestano
je čutil, da ga njegova razlaga ni privedla do onega,
česar je pričakoval: do miru in zadovoljnosti. Vsled tega
je zanemarjal svoj odvetniški posel in se pečal s politiko
ter je bil izvoljen v parlament. Njegova prvotna laž se
je sedaj razširjala; sedaj je kot poslanec videl še mnogo
več nerednosti in nepravilnosti. Nekdanji Valon se je
počasi in neopaženo umikal novemu. Tedaj ni več mislil
na pravično in pošteno in resnično, temveč samo na to,
da se upraviči za svoja dejanja samemu sebi. Ni več
iskal resnice, temveč jo je le pokrival s čimer si bodi.
Povzdiga njegove osebe do uglednega politika in časti,
ki so zvezane s tem, so ugajale nižjim lastnostim nje¬
gove narave. Veselil se je svoje veljave pri nekaterih
ljudeh in kmalo je samo gledal na to, kako jo povečati.

Kot mlad, izšolan človek in pozneje kot advokat s
svojim razvijajočim se znanjem in razumom, se je osvo¬
bodil verskih dogem in je pozneje smatral te dogme
potrebne le za nižje ljudstvo. On sam ni skrival svoje
osvoboditve od oficielne vere in je smatral to za svojo
poštenost. Bil je celo na glasu kot svobodomislec in
radikalec. Toda z vstopom v politiko, ga je ta duševna
svoboda jela ovirati. Ko je postal podpredsednik delni¬
čarske družbe za izdelovanje popirja, pa je moral iz
družabnih ozirov, ali verovati zopet vse one brezmiselnosti,
v katere je veroval še kot otrok, se postiti, prisostovati
cerkvenim obredom — ali pa odstopiti od vsega, zopet

94

postati neznaten advokat in spremeniti svoje življenje.
Odločil se je za prvo, a ker je smatral hinavščino še
vedno za nepošteno dejanje, se je skušal ubraniti vseh
misli, ki bi ga vedle do razpravljanja o verskem vpra¬
šanju. Samo verovati je zopet hotel in da se je utrdil
v veri, katero je branil, je molil po cele ure, izgovarjajoč
ene in iste besede, dokler ni tekom let popolnoma otopel
in se mu sploh ni zdelo vredno več razmišljati o tem
vprašanju ter je videl vse to v redu.

Ali eno si je obdržal od svoje svobodomiselnosti:
Nazor, da je ženitev škodljiva za človeka, ki deluje javno
in koristno. Ta nazor je izviral iz egoizma, ki je pri
njem pravzaprav tvoril vso svobodomiselnost. Za potomci
ni hrepenel in ko se mu je slučajno rodil sin, ga je dal
tujim ljudem v vzgojo in se je brigal zanj samo toliko,
kolikor je to zahtevala od njega postava. Občevanje s
prostimi ženskami je smatral za potrebno in ni videl v
tem nobenega nasprotstva s svojo i,vero“. Poznavajoč
katolicizem, v katerem je bil vzgojen, je vedel, da se
grehi človeku odpuščajo že na zemlji in zato se ga je
oprijel krčevito ter ni opazil, da se je v  - on pošten in
resnicoljuben človek — utopil v laži. Citajoč spise angli¬
kanskega duhovnika Malthusa, se je v teh svojih nazorih
glede ženitve utrdil še bolj ter je naposled smatral to
svoje življenje za pravo in vse drugo za nepravo. Iz
male laži, ki si jo je dovolil še kot neznaten advokat,
je postal egoist najhujše vrste, kateremu je veljala lastna
samozavest za pravico in resnico. Seveda pri tem niti
zapazil ni, kdaj je odstranil vsako mejo svoji samozavesti.

In sedaj, ko je pregledal po dolgih letih ta svoj
razvoj, je z vsem svojim bistvom čutil, kako daleč je
zašel od poštenosti in pravičnosti, je imel otožne oči in
bilo mu je neizmerno težko. Suknja mu je postala pre¬
tesna in solze so se zasvetile iznova na njegovih licih.

Postajal je vedno bolj nemiren. Z ene strani se mu
je zdela stvar grozno smešna in malenkostna, z druge
pa strašna, neodložljiva. Ti dve naziranji sta bili samo
nadaljevanje njegovih temnih nazorov, katere je gojil

95

zadnja leta. V njem sta živela dva človeka, od katerih
je vedno nastopal tisti, ki se mu je zdel potreben. Iz
vsake neprijetne stvari se je ali norčeval, ali pa se je
srdil nad njo. Tretjega ni poznal, ni poznati hotel. Njegov
srd, ki ga je odeval v čut poštenosti, je žarel vedno
bolj. V sobi ni mogel več strpeti. Sel je na ulico, v
glavi se mu je vrtelo, kakor bolnemu človeku, nogi ste
se mu šibili in tresli in kolena so se mu izbočila. Ne-
izrečno truden se je naslanjal na zid.

Po ulici so pripeljali na odprtem vozu umazanega
človeka, oškropljenega z blatom. Valon je napel vse
moči in vprašal bližnjega človeka:

»Kaj se je zgodilo s tem človekom? Ali je bolan?"

»Kaj še! To je volilec, gospod! Napil se je, da
ubije glas svojega prepričanja!" mu odvrne nagovorjeni.

Valon se je nasmehnil in šel dalje. On se vendar
ni nikdar tako zelo napil, ni nikoli javno prodajal svojega
prepričanja in vendar ni čist, ampak umazan človek, si
je mislil. Tičal je že tako globoko v laži, da niti zapazil
ni, kdaj je pravzaprav prodal za lepo življenje sam
sebe.

Nasproti mu je prišla skupina ljudi. „Živel, Valon,
živel, poslanec!" kričali so vse vprek. „Zmaga, zmaga!"
vpili so zmučeni agitatorji in pozdravljali Valona. Vzeli
so ga v svojo sredo in odvedli v gostilnico. Njegov boj
je bil izbojevan. V njem se je ponovil lastni „jaz" v
vsej svoji surovosti. Tisoči so ga zahtevali, in on naj se
odreče življenju, sam sebi ? Ali imam toliko moči ? se
je vprašal.

Na večer se je vrnil pijan k Boženi, dišeč po vinu.
»O, Božena, Valon se ne vda tako hitro! Moje življenje
je več vredno kot cel svet in vsi ljudje!" Prijel je za¬
čudeno in zmešano Boženo za ramo in jo krepko stresel.
»Ti si močna ženska!" je rekel s pojočim glasom, ki je
lasten pijancem. Božena pa je bila vsa iz sebe in komaj
je krotila svoj srd. Gledala ga je z mrzlimi očmi in se
potem obrnila proč. On pa se je zavalil na zofo, si
prižgal smotko in pristavil z glasom, kakršnega imajo

96

ljudje, ki jim je postala kaka zamotana stvar hipoma
nenavadno jasna:

»Čemu pa imamo zakon in sodišča?“

Ta hip je videl veliko laž, za katero se je skrival,
čisto jasno in določno pred seboj, a opazil ni nič ne¬
pravilnega. Vse je bilo v redu. Bil je prepričan o potrebi
te laži. Pot, ki jo je nastopil pred davnim časom, mu
je bila zdaj bolj kot kdaj poprej jasna in naravna.

In na tej poti je Valon sedaj rešil svojo čast in
svoje življenje!


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA