Branko Miljković     TitO
I.     (Ni drugega dneva razen tistega ki bo prišel) Ko govori kot bi se zvezde utrinjale
v lepo vodo iz neke večnosti onstran spremenljivih oblakov vperi prst v neizmišljeni prostor toda v lažni čas kjer preteklost še ni minila
442
Acs Karolv, Branko Miljković
443                                                                                                                           Pesmi o Titu
in reče:
kdor gre tja bo prišel dan prej od dne   ko je šel
v nepodobno idilo nezvesto tistemu kar je za njo
kjer je neprijetni hrup tako hvaljenih ptic.
Ničesar ne zamolči on pokaže
vsak madež v očesu vsak oblak na duši:
prihodnost ni vse kar bo prišlo
marsikaj se bo preprosto ponovilo
preteklost ni vse kar se ne bo vrnilo
in del prihodnosti bo neizpolnjen.
Uči nas kako naj ne izgubimo podobnosti
s svojim upanjem s svojim lepim človeškim obrazom
uči nas kako prepoznamo prihodnost
v tistem kar delamo v tistem kar bo prišlo
ker gorje tistemu ki zgubi vso podobnost s tem mestom
gorje tistemu ki ne najde prostora na tem trgu
gorje tistemu ki se bo meril po svoji senca
kateri dan je v njegovi nerazsvetljeni krvi.
Prihodnost je tu treba jo je le prepoznati
in odbrati.
O belo mesto o rdeče mesto okrog katerega klije žito
enkrat vrženo v zemljo nikoli zavrženo
kot bi se spustil kot bi izginil
da bi lahko se pojavil, zakopano zlato
II.   (Vrnitev)
Spet zvezdna misel na čelu
Kljub vetru je nekaj stalnega
Tisto kar je treba povedati v svoji deželi
Pod svojim nebom in zvezdami
Da bi ga slišalo se je Zagorje približalo Avali
Morje Nebojševi Kuli
Kjer je njegova Beseda tam je vsa domovina
Reke se iz ljubezni zlivajo druga v drugo
Izmišljajo si zemljepis podoben krvnemu obtoku
O, Domovina, tvoja oblika je oblika mojega srca
On je Veliki Popotnik ki je Morja preplul
Da bi odkril Upanje podobno temu tukaj
Ker ni besed za našo ljubezen
Dobrodošel
Ti ki Ogenj odvajaš zlorabe.                                     (1959)