ŽENSKI LIST BE>,,' . v ' ' i j ■■■ POŠTNINA PLAČANA V GOTOVIM Dobre knjige Pesniška zbirka Franceta Vodnika z naslovom »Borivec z Bogom«, ki je izšla v lični opremi in tisku Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, je po daljšem času zopet nov pojav lirike povojnega slovenskega rodu. Avtor že dolgo vrsto let sodeluje pri naj-odličnejših slovenskih književnih revijah. Tudi pesmi, zbrane v pričujoči knjigi, so bile prvotno priobčene v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Križu na gori in drugod. Naslov sam kaže smer, kateri lahko prištevamo pesnika in ki je značilna za iskanje sodobne mladine. To je smer današnjega idealističnega stremljenja in zato je tudi razumljivo, da prevladuje v pesmih etični, življenjski poudarek in svojstvena religijoznost, ki teži za neposrednim stikom z duhovnim svetom. Tudi po obliki in stilu razodevajo pesmi moderni način pesniškega prikazovanja. Toda dasi je viden napor za čim dovr-šenejši izraz in čim učinkovitejšo jezikovno, prispodobo, se vendar jasno čuti, da ta poezija zametuje goli artizem in skuša podčrtati človeško vsebinsko stran v umetnosti, ki na ta način razodeva tudi svoje etično poslanstvo. Najjasneje, se zdi, razodevajo pesniško hotenje, n. pr. Izgnanec, Pesem nevidne reke, Ljubavno pismo, Kelih grenkobe, Na beli poti, ki so izrazito močne po občutju in izirazu. Zbirka se naroča pri avtorju (Slomškova ulica 7-IT). Dobiva se v vseh knjigarnah. Cena kartoniranemu izvodu z dvobarvnim ovitkom Din 20.—. V založbi Banovinske zaloge šolskih knjig in učil je izšla izpod peresa ^g. Jelenca in N. Velikonje knjiga »Serviranje«, ki zasluži največjo pozornost naših gostilničarjev in hotelirjev, prav tako pa tudi naših gospodinj. Knjiga nima niti v mednarodni literaturi sovrstnice. V njej je do najmanjše podrobnosti in, rekli bi, s filmsko ponazoritvijo na 260 straneh teksta in 80 straneh slik na umetniškem papirju poleg številnih slik med tekstom podana natakarjeva služba od male gostilne do velikega mednarodnega restauranta. Knjiga se prav za prav šele začenja tam, kjer druge slične knjige nehajo, ter s tem ustreza tako občuteni in cesto izraženi potrebi po jasnem in natančnem opisu natakarjevega dela. Tudi človeku, ki nima neposrednega posla z restaurantom ali gostilno, bo "knjiga nudila mnogo novih pogledov na zanimivo gostilniško in restau-rantsko poslovanje. To knjigo mora imeti vsak, kdor se kreta v družbi odnosno kdor mora sprejemati družbo. V njej se podaja sinteza mednarodnega serviranja. Najvažnejši strokovni izrazi so navedeni tudi v francoskem, nemškem in angleškem jeziku. Knjiga obravnava servirni materijal, službeno razvrstitev postrežnega osebja, njegove dolžnosti in lastnosti, ki jih služba zahteva, prikazuje plastično v posebnem poglavju po- men vsakega reda v jedilnem sporedu, posebnosti tega pri raznih narodih, kako se vsaka jed je in kako se servira. Pijače so obravnavane z mednarodnega (francoskega) in domačega vidika s posebnim poudarkom glede domačih vin. Velika pozornost je posvečena sestavljanju jedilnega in vinskega lista in njega opremi s krasnimi vzorci. Obsežno je opisano obratovanje restauranta, bistvo kalkulacije, kontrole, knjigovodstva in naloge restauranta v hotelu. Obravnava se kuhinja velikega mednarodnega podjetja. Obširno je poglavje o prostorih in njih opremi z gospodarskega, estetskega in higijenskega vidika. Nato slede štiri obsežna poglavja o serviranju samem, prijemanje, ponujanje jedi, postavljanje na mizo, pospravljanje itd. Posebnost v strokovni literaturi je poglavje o servirnih vajah, kjer so posamezni posli razčlenjeni do najmanjše podrobnosti, nakar sledi serviranje celih obedov, priprave zanje in pospravljanje po njih. Ker zanima vprašanje postrežnega osebja tudi najširše občinstvo, se v tej knjigi govori tudi o napitnini, postrežnini, odstotku od prometa in plačah postrežnega osebja. Knjiga je bila spisana po uradnem nalogu kralj, banske uprave za pospeševanje tujskega prometa :n se radi tega prodaja po režijski ceni brez vsakega dobička po Din 72.—. Manjkati ne sme v nobeni naši gostilni! Naroča se neposredno pri Banovinski zalogi šolskih knjig in učil v Ljubljani. Jaroslav Durych-Kozak »Marjetica« Jugoslovanska knjigarna Leposlovna knjižnica 1932. Cena v platno vez. Din 42.—. Ta prevod iz češčine — Durych je največji umetnik sodobne češke proze — je zopet obogatil našo književnost z zelo lepim darom. Preprosta zgodba dveh src je podana na nenavaden, čudežen način, da ne moreš odložiti knjige prej, preden je ne prečitaš. Vigrednice' jo bodo z užitkom čitale. Earl Derr Biggers: Kitajčeva papiga. — Prevedel Fratic Kremžar. — Ljudska knjižnica. — Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1932. — Broširano 32 Din, vez. 42 Din. Prav za prav nimamo pri nas mnogo detektivskih povesti (v prevodu, zakaj izvirnih sploh nimamo). Gotovo pa je, da tako napete, tako spretno napisane in privlačne, kakor je »Kitajčeva papiga«, še nikdar nismo imeli. Zato bo gotovo dobrodošla vsem, ki si hočejo privoščiti prijetno in napeto zabavno čtivo, pustolovno povest; treba je pa pripomniti, da vsebuje ta knjiga tudi nedvomne umetniške vrednote, kakršnih pogrešamo žal skoraj v vsej tako bogati in ogromni svetovni detektivski literaturi. Pripovedovati vsebino detektivske knjige, nikakor ne gre — to naj pač opravi čitatelj sam — in mislimo, da bo to tudi radevolje storil, če mu rečemo, da mu ne bo žal časa, ki si ga je odmeril za to razvedrilo. _Vigred_ LETO X V LJUBLJANI, 1. JUNIJA 1932 ŠTEV. 6 Petančič Davorin: Od doma. »Ne dam. Tega ne boš vzela, dokler si moja hči. Pravim in konec!« Oče je povedal zadnje besede z močnim poudarkom. Prislonil je pipo v okno in odhajal. Marija je zastirala obraz z rokama, kakor da bi jokala. Sedela je pri mizi še dolgo potem, ko je oče že odšel. Plamen svetiljke je bil že ugasnil. Mrtva mesečina je plaho vstopila skozi šipe na oknih. Napolnila je vso izbo z bledo, hladno svetlobo, ki vodi človeka včasih v sanjave spomine. Marija pa je mislila trmasto samo na eno: Kako omečiti očeta? Ko je vstala, je trdo, skoraj na glas zaključila: »Prav. Dokler bom njegova hči, je rekel. Pa grem!...« Ko je izgovorila se je prestrašila sama sebe. Zazdelo se ji je, kakor da bi se premaknile svete podobe na steni. * * * Teden dni nista govorila. Tudi pela ni več Marija. Sosedov hlapec je tožil: »Kje je Marija? Kakor, da bi je ne bilo več... Nič več ne poje.« Tudi Miha je občutil to nemo samoto v hiši. Ubijala ga je ta utih-njenost doma in je bežal v polje. Ostal pa je odločen: »Obveljala bo moja. Uvidela bo, da imam prav.« Motil se je. Marija je bila čisto njegov otrok. Prepričevala se je: »Šla bom. Žal mu bo in me pokliče.« * * * Marija se je že poslavljala. Večer je padal počasi na poletno opaljene hribe. Marija je stopila v cerkev. Bolj zadaj je ostala. Morda jo je bilo strah stopiti pred kip Svete v glavnem oltarju. Sodnica bi ji bila. Dvom je vstajal v njeni duši. »Ravnaš prav?« jo je vpraševal in ji skoraj očital. Z vso silo svoje volje ga je morila. »Prav« je odgovarjala s prisiljeno odločnostjo. Na rdeča okna božje hiše so pokukali žarki umirajočega solnca in so zardeli. Marija je pomislila: »Kakor da bi me prišli vabit.« Padli so na glavo Svete. V hipu je oživela. Mariji je bilo, kakor da sliši tajinstven glas: »Ostani, Marija!« In vsi dvomi, ki so utihnili, so se spet zbudili: »Grešiš, ker odhajaš.« Marija se je stresla. Zunaj se je mirila: »Saj ni nič. Kako čudno mi je bilo v cerkvi.« Pomirila se je, a globoko v duši jo je tiščalo še vedno nekaj težkega. * * * Na travniku ob cesti je kosil Janez. Naslonil se je na kosišče in se zagledal v vas. Po cesti je prihajala Marija. Prijel je hitro za kosišče in hitel z delom. Marija je prišla mimo, pa se ni ozrla vanj. Janez jo je plaho poklical. »Marija!« Ta se je ustavila, pa ostala tiha na robu ceste. Janez je stopil do nje. Položil ji je roko rahlo na ramo in ji pogledal dobro v oči. Nekam trudno se je nasmejala. »Kaj ti je, Marija?« »Nič. Odhajam.« »Kam ?« »Služit. V Zagreb.« »Kako? Kaj? Nič mi nisi povedala.« »Res. Nisem mu povedala,« se je zavedla pri sebi. Čez hip je nadaljevala glasno: »Veš, oče ne da. Ne mara te.« Prestala je za trenutek, kakor da bi hotela videti uspeh svojih besedi na njem. Janez je vrgel pogled na tla in ni rekel nobene besede. Marija se je začudila. Nadaljevala je: »Morda očeta ta čas mine jeza. Ko bo videl, da se ne vdam, me pokliče. — Tako mislim.« »Tofej radi mene greš,« je hvaležno dognal Janez. »Pa bi bilo bolje, če bi ostala. Pomisli! Mesto je daleč. Tuji ljudje so tam. Hudobni. Lahko ti hudo store . .. Morda se ne vrneš več ... Ni gotovo, da bi oče odnehal. .. Ostani! Morda se s časom kaj preokrene. Ostani, Marija! Prosim te!« Rekel je, kakor je mislil. »Moram, Janez, moram iti. Oče ne bo pustil, če ostanem. Drugega mi sili. Vdovca z gruntom. Ne veš, kako je oče na zemljo. Strastno jo ljubi. Čim več je ima, tem več je hoče imeti. Več mu je zemlja, kakor otrok ... Radi mesta se bojiš? Zame? Skoraj bi bila huda... Ne boj se! Mesec, dva ..., pa bom doma. In potem —«. Še jo je Janez pregovarjal, pa ni nič pomagalo. »Edina rešitev,« je mislila Marija. Blizu doma se je Marija še enkrat obrnila proti fari. V srcu ji je rastla neumna slutnja: »Morda se poslavljam za vedno.« Sedla je pod lipo. Zvonik je rastel v svetlo mesečino. Bele hiše v vasi so se kopale v njej. Vse je bilo tako čudno svetlo. Še celo temno smrečje v gori se je obelilo. Daleč, gor pri gradu so zavijale sove. Pri sosedu je cvilil pes s čudo tenkim glasom. Marija gleda tja za vas. Na pokopališče. Bele postave marmornatih spomenikov, osvetljeni železni križi in leseni, čisto zadaj. Na grobu njene matere stoji železen križ. Mariji se zdi, kakor da bi slišala klic: »Ostani!« Kakor da bi se daljšali ročici križa na materinem grobu. Že ji segajo do obraza. Objamejo jo. Materina usta ji šepečejo: »Ostani!« (Kolikokrat je prav ona pripovedovala o kom, ki se je poslavljal, odšel in se ni nikdar več vrnil.) Marija premišlja, pa ji je hudo. »Da bi ostala?« Na drugem bregu je zavriskal fant. »Janez ne vriska nocoj,« ve v hipu Marija. Ne obotavlja se več: »Moram iti.« Fant je zavriskal enkrat in nato še enkrat, potem pa je od povsod odmevalo od njegovega vriskanja. Marija si je zatrjevala vedno bolj in bolj: »Moram. Grem.« * * * Oče je sedel za mizo in bral. Nagubani obraz se mu je razlezel v dobrodušen nasmeh, ko je Marija vstopila. »Odkod tako pozno, Marija?« jo je ogovoril nepričakovano prijazno. Marija ni odgovorila. Osupnila jo je njegova prijazna beseda. Pač ni mislila, da bo on prvi prekinil molk. »Oče, jaz grem,« je iztisnila iz sebe. »Kam?« ja zastavil naglo. Ves izraz dobrodušnosti se mu je ukradel z obraza. »V službo. V Zagreb.« Miha je za trenutek prepadel. Le za trenutek. Nato je stekleno izbuljil oči, jih zapičil v Marijo, da jih je pobesila in bruhnil trdo: »Nisi več moja hči. Pojdi!« Nekaj mučnih trenutkov. Marija je zapustila izbo. Oče je ostal sam. Ugasnil je petrolejko in hodil po sobi s hitrimi, razburjenimi koraki. Roke so se mu same od sebe krčile v pesti. »Tako me hoče prisiliti. Delo čaka, pa gre. Ne bo me. Več ji je oni kot grunt!« Ko je Marija odhajala, očeta ni bilo doma. Od nikogar se ni imela več posloviti. Stopila je na prag v pražnji obleki. Tesno ji je postajalo, da bi glasno zaplakala. Pa si je dajala poguma: »Saj ne grem za dolgo. Kakor da bi šla na izprehod.« Vso pot je hodila sama. Delaven dan je bil. Ljudje so bili v poljih. Za hribom so peli kosci. Še celo ureze brušenih kos je mogla slišati. Otresala se je vsega. Da bi ne bilo drevja ob cesti, ne potoka, ne ljudi, ne pesmi in ničesar.. . Vse ji kliče samo eno: »Ostani!« Ona pa mora iti. Čemu se je polašča tak doslej nepoznan strah? Saj je že bila v mestu. Že več dni. Pri teti. Lepo je bilo. Zdaj se pa tako boji. Koga? Sama ne ve. Čemu jo vabijo polja, naj ostane? Saj se vrne. Vrne? Seveda. Tudi na vlaku je bilo pusto. Prazen voz. Mlad sprevodnik je stal ob odprtem oknu in žvižgal. »Kam, gospodična? — A, ha, v Zagreb. Služit?« Marijo je zapekla beseda »služit«. Saj sama ni vedela zakaj. Sprevodnik je odšel. Marija je bila sama. Prisluhnila je klopotu koles. Kakor z jezo bijejo trda kolesa ob tračnice. (Prvi udarci te ubijajo. S časom se privadiš. Zaslutiš celo pesem v tem udarjanju. Kakor si razpoložen, taka je. Ta pesem! Če se pelješ na izlet, ti poje o veselju in mladosti. Če se voziš pa po slovesu, se ti zdijo udarci koles ob tračnice, kakor bodljaji noža v svežo rano.) Marija je poslušala. »Zbogom!« so ji peli. Pred njo je zopet vsa vas, cerkev in pokopališče. Železni križ z njenega groba že zopet stega roki; prijemlje jo, kakor da bi jo hotel zadržati. »Kaj bi dejala mati, če bi živela? Bi bila zadovoljna s to mojo potjo?« Glas iz duše ji šepeče glasneje in glasneje: »Ne bi bila. Očeta puščaš, starega. Vsi stari ljudje so samovoljni. Ljubi te; zato te ne da Janezu. Očeta bi morala bolj ljubiti kot njega. Kaj ti je Janez? Kako pravico ima do tebe? Da se žrtvuješ? Oče pa jo ima. Ničesar nočeš zanj pretrpeti... Ne maraš... Sebična si... Ker ti Janez ugaja, pustiš vse. Očeta, dom ...« »Ostani! Ostani! Ostani!«... Kolesa kličejo. »Kaj dela oče?« Samo se ji sili vprašanje. Marija mora odgovarjati: »Nič mi ni rekel, da bi ostala. Ne grešim ...« »Grešiš! Grešiš! Grešiš!« ... Kolesa vpijejo. Marije se polašča dvom. »Morda oče ne odneha. Ponos mu ne bo dopustil ...« Glas iz duše ji očita: »Kak otrok si... Oče se naj uklone. Ti se nočeš? Ravnaš prav? Odgovori! Ne izgovarjaj se!« »Joj, kaj naj storim?« se izvije Mariji. »Vrni se! Vrni se! Vrni se! ... Kolesa vriskajo. Marija se odloča. Sprevodnik je vstopil v voz. Marija se je dvignila. »Gospod. Katera postaja pride sedaj?« »Zaprešič. Vi greste v Zagreb?« »Ne. Izstopila bom. Kako dolgo bom morala čakati?« »Samo prestopila boste. Tu se križamo.« »Hvala!« Marija je hitela k vratom. Vratca so bila zaprta. Odprla je okno in potegnila zapirač. Vlak je drvel z največjo brzino. — Sunek. Marija zadene ob vrata. Se odpro in — Z vso silo prileti na zložena bruna... Sveže obtesana debla se pobarvajo z rdečim... Kri! Kolesa vlaka bijejo še močneje, kakor da bi se norčevala: »Vrni se! Vrni se! Vrni se!« Iz Marijinih oči pa sije neizpolnjeno, ubito hrepenenje po vrnitvi. Kolodvorski misijon v Ljubljani. Od 1. aprila dalje posluje na ljubljanskem glavnem kolodvoru Kolodvorski misijon. Pri nas je ta naprava še malo znana, dasi v večjih mestih, zlasti pa na svetovnih železniških križiščih zelo uspešno deluje že desetletja. In res ta socialna ustanova za varstvo potujočega ženstva ni bila nikoli tako potrebna, kakor je v današnjih časih, ko vedno bolj odhaja tudi ženstvo za zaslužkom v svet. Prav zadnja leta pa je postal beg z dežele v mesta posebno velik tako, da število razpoložljivih služb daleč zaostaja za številom ženstva, ki take službe išče in zato mislim, da prav nič ne pretiravam, če trdim, da v Ljubljani stalno čaka par sto deklet na službo. Kaj s temi? So dnevi, ko se iz prihajajočih vlakov dekleta kar usujejo, v rokah težke košare in kovčke, ali pa kar površno zavit zavitek, kar povečini predstavlja celotno pa tudi edino premoženje. Nevajene mestnega hrupa in vrvenja, postajajo vse negotove že na kolodvoru in se ne vedo kam dejati. Bolj korajžna morebiti povpraša naj-bližnjega sopotnika za to ali ono v mestu in prejme tudi morebiti bolj splošen odgovor, s katerim si pa tudi ne ve dosti pomagati. Kako lahko se prigodi, da padajo take nevedne potnice v roko brezvestnim ljudem, ki jih skušajo izkoristiti v njihovi stiski, če se ne zgodi še kaj hujšega, o čemer tu pa tam kak časopis kaj malega poroča, nihče pa ne ve za njih osebno telesno in duševno stisko in za silne boje, ki jih v takih odločilnih trenutkih prestajajo. Če je dekle že z doma verno in moralno trdno, ostane tako tudi zdaj in se ne da kar tako lahko odvesti. Koliko pa jih je, ki odhajajo od doma prav zato, da so proste, da vidijo kaj sveta, da kaj poskusijo, kaj dožive in nimajo pri tem še nikakih slabih namenov. Toda njih lahkovernost jim je v pogubo: mnogotere se izgube in povečini nikoli več ne najdejo na pravo pot. Seveda pa je zopet mnogo takih, ki jih sila žene z doma, ki hočejo kaj zaslužiti, da pomagajo domu in zlasti te kaj rade nasedejo lepim obljubam, a potem ne morejo in ne znajo več nazaj. Vsem tem in takim hoče Kolodvorski misijon pomagati, pomagati najprej s svetom, potem z razlago in z napotki, pa tudi z vsemi potrebnimi informacijami. V teku enomesečnega poslovanja je Kolodvorski misijon pomagal na tak način v par sto slučajih. To je tem laže storil, ker je Poselska zveza s svojim zavetiščem v Marijinem domu rada sprejemala na prenočišče dekleta, ki so se obrnila na Kolodvorski misijon za tovrstno pomoč, posredovalnica Poselske zveze pa jim je po svojih najboljših močeh šla na roko, da so dobile službe, kolikor jih je bilo na razpolago. Poleg tega pa je kolodvorska pomočnica pomagala v prav mnogih slučajih bolnim ženam in otrokom, ki so prihajale v bolnišnico ali odhajale iz nje; poklicala telefonsko rešilni avto; pomagala pri onesveščenju; odvedla slepe do električne železnice; opisala pot do raznih uradov; pomagala iz bolnišnice odpuščenim v vlak; naprosila za pomoč sopotnike; spremljala žene do bolnišnice; posredovala pomoč drugih ljudi in uradov i. t. d., i. t. d. Vse to delo, v kolikor se da hitro izvršiti, se je izvršilo na peronu, vsi zapiski in daljši posveti ter obširnejše informacije pa se izvrše v pisarni Kolodvorskega misijona v palači Vzajemne zavarovalnice, kjer je kolodvorski pomočnici v pomoč stalno po ena gospa ali gospodična tako, da pisarna ozir. kolodvor ni nikoli prazen. Na Kolodvorski misijon pa se tudi pismeno obračajo zlasti žene in dekleta iz oddaljenejših krajev in prosijo, naj bi jih pri tem in tem vlaku gotovo pričakovala kolodvorska pomočnica. Pisarna obvešča tudi Kolodvorski misijon v drugih krajih, kadar se iz Ljubljane pelje kakšna potnica tja in želi pomoči od tamkajšnjega Kolodvorskega misijona. Prav tako pa tudi prejema poročila od drugih Kolodvorskih misijonov glede onih, ki dopotujejo v Ljubljano, ali se peljejo skozi. Kolodvorska služba je namreč združena z interna-cijonalni organizaciji za varstvo deklet v Švici (Association catholique interna-tionale des Oeuvres de Protection de la Jeune Fille, Fribourg, 24 Grand rue) in se vsa vrši enotno. Vse pri Kolodvorskem misijonu sodelujoče gospe in gospodične se od časa do časa zbirajo k posebnim sestankom pod okriljem Slov. kršč. ženske zveze, kjer se posvetujejo in izmenjujejo misli, kako bi se to delo za varstvo potujočega ženstva dalo še uspešneje vršiti. Vso pomoč prejema potujoče ženstvo na kolodvoru ali v pisarni Kolodvorskega misijona popolnoma brezplačno. Seveda pa organizacija in vzdrževanje dela in pisarne mnogo stane. Našli so se velikodušni dobrotniki, ki jim je varstvo potujočega ženstva zelo pri srcu in so priskočili s svojimi darovi na pomoč za prvo silo. Delo pa se vedno množi in ga je treba stalno izpopolnjevati in Ženska zveza ima v tem oziru še lepe načrte, ki jih bo pa mogoče izvršiti le, če bo na razpolago to, kar je za vsako podjetje tako važno — denar. Zato je Ženska zveza razposlala številne prošnje za denarno pomoč na zadruge, društva in posameznike in upa primernega odziva. Vsak Slovenec, vsaka Slovenka mora imeti toliko socialnega umevanja, da priskoči na pomoč, ko gre za rešitev rodnih sester. Prispevke sprejema tudi uprava Vigredi in je vsak, tudi majhen dar, dobrodošel. T. T.: Sama. Da, tako sama sem s svojimi nazori. Niti najbližji nimajo vpogleda v mojo notranjost; ona je svet zase. Samota komponira v meni melodijo pesmi, ki jo na odru življenja hočem peti Stvarniku čisto po svoje, kakor po svoje poje škrjanček na polju. Toda: škrjanček poje-žvrgoli, se bel'ga dneva veseli! V moje duše beli dan pa se podijo temni oblaki. V noči ne žgoli škrjanček; bom-li znala jaz, skozi mračne misli? Iz te mračne negotovosti me zdrami vonj rož. Preko njih zrem v daljo. Kakor popje škrlatne vrtnice, odpira in razgrinja izza obzorja krvavordeča zarja svit o krasno, junijsko jutro. Spet se škrjanček vzdiguje, Stvarnika poveličuje. Tudi mrak moje duše razblini sij junijskega jutra, soj zlate monštrance, vonj Rože krvavordeče. In te Rože cvetni listi — naj so tudi na tmjevem stebelcu — bodo peruti mojemu hotenju! Zofka Vivodova: Pomladno pismo Micki." Pomlad je, Micka! Otroci so mi povedali, da so si lastavičke že naredile gnezdeča. In prinesli so mi cvetja polne roke. Saj sem še tebi nesla par šopkov teloha na tihi tvoj domek. Si čula, kako so cvetovi rahlo vztrepetali, ko sem jih položila na mrzlo r rst, si čutila, kako sem ti z rožami prinesla tihe pozdrave iz naših logov in naših src? Pomlad je, Micka! Naše cvetje v lončkih te kliče in vabi, da mu boš rahljala prst in ga presajala, kot vsako leto. Pa tam ob ograji duhte vijolice. Prve so med svojimi sestricami, ki zahre-pene s svojimi modrimi dušicami v pomladno življenje. Kje si, Micka, da jih ne utrgaš in mi ne prineseš njihovega cvetja kot vsako pomlad? Čakam tebe in hrepenim po cvetju. Še to naj ti povem, ti moje dobro dekle, da zeleni v vrtu japonska kutna. Kmalu bo ves grm žarel v rdečih cvetih. Tudi magnolija že brsti in še nekaj tednov, pa bo zaduhtel pod mojim oknom beli jasmin. O, koliko lepote, kadar vse to vzcvete! Tam v kajbici pa drobi naš ljubi pevček — kanarček od zore do mraka. O, da bi mogel, vzletel bi tja na njivo božjo in tudi tam zagostolel tebi Micka, ki si mu bila tako dobra. Še Piko naš bi se vzdramil in veselo poskočil, da te vidi. Pa tebe ni. Ne prikliče te pomlad — in ko bo vsa narava v bohotnem cvetju, ne boš vedela za vso prelestno lepoto božjo. V tihem grobu spavaš. Med mnogimi. Trudna življenja in njegove težke roke. Hrepeneča po dobroti in ljubezni. Saj so ti od tvojega sedmega leta dalje, ko si začela kot pastirička svojo pot v življenje, rezali kruh tuji ljudje. Od tedaj je veljalo le drugim vse tvoje delo, vsa skrb, vse tvoje življenje. In v vdanem življenju za druge te je zajela smrt. Preprosto dekle si bila. V srcu pa ti je bilo čudovito mnogo nežnosti, sočutja in vdanosti. Tam v selških hribih živi majka. Stara in onemogla. Njo si zapustila. Ne poznam je. Pa vem, da ji mnogokrat, o premnogokrat drse solze iz trudnih oči in da se vsako noč pogovarja v tihi molitvi z Bogom o tebi, Micka. Na naše planine še ni dahnila pomlad. Tiho snivajo beli vrhovi pod ogromnimi snežnimi plastmi in sanjajo... sanjajo o pomladi, ki bo prišla in odprla s svojim poljubom vsej planini cvetje in zelenje. Zažarelo bo tedaj planinsko cvetje. In jaz bom šla na planince, na strme gore --- Nabrala bom rože: pogačice s zlatimi glavicami, pa tihi, zamišljeni encijan, s prelepimi cvetovi in še nežno rdeči rododendron. Vmes bom potaknila še sladko duhteče murke. In planinsko cvetje ponesem tebi, Micka, na tvojo samotno gomilo. Pomlad bo zadihala na grobu in planina te bo pozdravljala. * Za 5. številko prepozno došlo. Op. uredništva. T. T.: Ljubezen vseh ljubezni. Ti, ki hrepenenje utešiš, srce zadovoljiš! In v Tvojem objemu ostane belo deviško čelo, v trpljenju za Te obrazek rožnatordeč! Srce sicer zakrvavi, pa se spet razveseli: ker je ni ljubezni čiste, nesebične, ljubezni zveste bolj, ko je ljubezen Tvojega Srca! Toda, preden si srcu samo Ti dovolj, Gospod, je dana pot samozataje... Treba iti preko slasti, ki jih ponuja svet, pa so večkrat greh; preko strasti, ki cvetje duše mori —! Vsake vrste trnja nasuje na pot življenje. — Terezija Mala, ki si pot Ljubezni znala, še nam med trnje rož nastelji, da bomo znali pot Ljubezni oseh ljubezni! F. Z.: Mir duši. Ko so se vračali nekoč apostoli od potovanja in poročali o svojem delovanju, jim je dejal Učenik: vidite na samoten kraj in odpočijte se/« Mislimo na ta ukaz, kadar pridejo za nas dnevi miru in počitka, kadar se po šestih marljivih dneh bliža nedelja in nam tiho in pokojno vzame iz rok delo, kot da bi nam šepetala: »Pridi otrok, poči j sel Umiri se v meni!« O telesnem počitku sicer tu ni govora, — kolikor koristnega bi se tudi lahko o tem govorilo —, ker nam je duševen počitek in mir še večja in najljubša potreba. Ubogi otroci sveta v tem nervoznem, šumnem, nemirnem in burnem času hrepenimo z vso močjo iz vrveža in nemira vsakdanjosti venkaj iz neumornega dela. Želimo si mimotihega prostorčka. Naša duša je slična viharno razburkanemu jezeru. Nikakega dela nam dandanes ni mogoče izvršiti v miru, vedno nas muči razburjenje, hitrica; in ta gonja in vrvenje razpodita mirno mišljenje in čutenje. Ne pridemo več v nas same in kar je še poglavitneje, ne pridemo več do Boga v vseh bežečih, naglih in preganja- jočih nas opravilih. Preveč hrupa je v naši duši, zato nismo nikdar prav doma, praio sami, sami z našim Bogom. Nekoč je bilo drugače. Ko je legel mrak na zemljo, je sklenila mati detetu ročici in molila ž njim. V tišini večera je minil materi in otroku ves nepokoj sveta in ljudi in oba sta se čutila varna v Njem, ki je tu, je bil in bo, v Vsemogočnem. Zdi se, da le tu, kjer molče glasovi zemlje, se Večni nagiba k ubogi človeški duši. Dokler v nas vre in udarja in računa, nismo še na poti, da bi srečali Boga. Prej se mora vse umiriti pri nas, krog nas in še bolj v nas samih, potem šele najdemo Boga v naši duši in poslušamo njegov glas. To pa je bolezen naših dni, da toliko ljudi ne pozna več pravega nedeljskega miru, da ne najde več poti domov, vase, ampak so vedno zunaj v tujini, nestalni, nemirni, blodeči in dvomeči. Otroci našega časa smo in bolehamo ž njim vred; brzi in hlepeči hitimo od dela do dela, neskončna množina tvarine nas preganja dnevno, urno; vsem nam manjka pokoja, samote, miru in zato nam manjka dohoda do Boga. Da so postali dandanes ljudje tako slaboverni, ne odvisi končno le od vnanjih napredkov? Zidali smo le na zunaj in pozabili na notranje obzidje naše duše. Zato napredujemo vnanje, a nazadujemo notranje. Povratek, povrat domov, bodi odslej naše geslo! Povrat k samim sebi in s tem povrat k Bogu. V tihih urah resnega dela zbirajo misleci globoke vtise resnice. V tihoti se obražajo talenti, pravi neki pesnik. V tihih puščavah so rastli veliki preroki, preden so stopili z mogočni- mi besedami pred ljudi — Janez Krstnilc, Pa\d in 14%, v Avstriji 20"/w, in 19%, v Jugoslaviji, Romuniji in Bolgariji 22%o in 65% nepismenih, v Rusiji pa 24°/oo in 69% nepismenih. Te številke nam jasno povedo, koliko moramo napredovati še pri nas v Jugoslaviji na polju prosvete in higijene. Čuden parfum. Sudanske žene v Afriki se »parfumirajo« z dimom. Imajo neki poseben prostor, kjer napravijo ogenj, nanj pa dene-jo razne dišeče trave. Ko se začne ta trava kaditi, se postavijo v ta dim in se tako par-fumirajo. Matere s penzijo. Na Norveškem dobiva vsaka mati, ki živi brez pomoči od strani moža, državno penzijo brez ozira, ali je vdova ali ločena ali pa še neomožena. Žena v sodobnem gospodarstvu. Statistika ugotavlja, da postaja število zaposlenih žen vedno večje. Zakaj? Ker je žena veliko cenejša delavka kot moški. Žena ne potrebuje niti družinskih niti drugih doklad, niti iste stalnosti kakor jo zahteva moški. Tako ima Nemčija 11 in pol milijona žen, ki si služijo vsakdanji kruh. Med temi jih je seveda več stotisočev, ki vzdržujejo tudi družine. Od teh je 835.000 poročenih. Na vsake tri moške, zaposlene v industriji, trgovini in železnici, pride ena ženska. — Na Daljnem vzhodu in na Japonskem je bilo leta 1923 zaposlenih v tovarnah 856.000 žen, ki so tvorile 83% vsega delavstva. Pretežna večina teh delavk je zaposlena v tekstilni industriji. — Procent zaposlenih žen napram vsemu delavstvu je znašal 1. 1928 v Franciji 43.3%, v Finski 37.4%, v Avstriji 35.4%. Seveda je jasno, da raste procent zaposlenih žen tudi pri nas, kakor kaže zavarovanje. Žene se uveljavljajo. Po novi odredbi francoske vlade se žene, ki so zaposlene v, trgovinskem svetu, lahko izvolijo za nosilke trgovinsko-sodnih funkcij. V Španiji je bila te dni imenovana za generalnega ravnatelja vseh kaznilnic — ženska. Kot prvo Kitajko je vojno ministrstvo imenovalo znano pobornico za ženske pravice Mis Van-Kei-Fen na zelo važno mesto v zračno-prometni službi. Mlada Kitajka si je priborila letalsko diplomo v Ameriki in je nato še v Eviropi proučevala gradnjo letal. V Indiji je bila pred kratkim imenovana ženska za državno pravdnico pri vzklicnem sodišču. Poleg nje sta v Indiji že dve ženski sodnici. Tudi na otoku Ceylonu je že več žena zaposlenih v poklicu pravdnice. Nad tisoč razporok je vsako leto v češkoslovaškem glavnem mestu Pragi. Katoliške žene na Angleškem. Že precej časa se opaža v Angliji pokret,-da bi se ze-dinile vse katoliške ženske organizacije. Od teh organizacij je najmočnejša Katoliška Ženska Liga, ki uspešno deluje na socialnem in verskem polju. Ta pokret je našel odmev tudi v javnosti zlasti pri cerkvenih dostojanstvenikih. Škof Salfordski T. Heushaw je dejal: »Žene so velika sila in moč bodočnosti.« O Katoliški Ženski Ligi piše Catholic Di-rectory: »To je narodna, izvenstranskarska organizacija, da širi verske in duhovne interese in da reprezentira katoliške žene v javnosti, se bavi s socialnim delom.« Ženska bolnišnica v Ljubljani je štela lansko leto 17.180 sprejemov; porodov je bilo 1603, ginekoloških slučajev je bilo 1516, porodniških operacij je bilo 188. Število porodov od 1. 1921—1932 je bilo 11.791. To število je naraščalo od leta do leta. Najstarejša ženska v Jugoslaviji je bila neka Durda Šipič, katera je nedavno umrla v Prizrenu stara 117 let. Vse zaostale naročnike prosi uprava, da poravnajo naročnino brez terjatve. Iz uredništva in uprave F. Š. iz O. Vaša »Pomladanska, kaže, da bi imeli za navadno govorjenje kar nekaj lepih misli, dočim pa je poslana pesem popolnoma zgrešena. Vigrednica Salvia. Velja, kakor zgoraj. Vendar s pristavkom, da ne velja besed in stavkov jemati iz drugih pesmi in jih izdajati kot svoje. Slovenci pravimo Mariji; Marija, božja Mati, naša Kraljica in podobno, nikoli pa ne jemljemo tujk, ki so našemu jeziku naravnost odvratne. Sanda. Vaša črtica »Oj dom« je tako zelo sentimentalna, da je ne kaže objavljati. Tudi marsikakšna velika napaka je vmes bodisi stvarna, bodisi jezikovna. Kadar bo imelo uredništvo dovolj časa, jo bo morebiti predelalo. Za dobro voljo Neresnica. Marica: »Milan mi je včeraj rekel, da mi je dal svoje srce.« — Jožica: »Kako more kaj takega reči, ko pa je meni dejal, da sem mu ga ukradla.« Strnišče. Velikomestni otrok je zagledal prvič v življenju strnišče. V pismu staršem iše med drugim: »Videl sem tudi njivo, na ateri so rastli makaroni.« Resnično. Učitelj: »Joško, to je že tretjič, da si pogledal v Tončkovo nalogo.« — Joško: »Seveda, če pa tako nerazločno piše.« Sedme številke in nadaljnjih ne bodo prejeli oni, ki niso poravnali naročnine. Priporoča se prvi slovenski zavod VZAJEMNA ZAVAROVALNICA LJUBLJANA Miklošičeva cesta \ Podružnice: CELJE, Palača Ljud, posojilnice ZAGREB, Starčevičev trg 6 SARAJ EVO, Aleksandrova c. 101 SPLIT, Ulica XI. puka 22 BEOGRAD, Poracareova 2 Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani Najbolje urejena: Tiskarna Knjigoveznica Klišarna Kameno-, offsettisk Bakrotisk Prvovrstna izvršitev Zmerne cene Nafmodernejša grafika Jugoslavije